Gospodarski in političen list za Koroške Slovence. Izhaja vsak petek v Kranja. Velja za celo leto i K in se plačujejo naročnina in in-serati naprej. Vsi rokopisi, pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo «Korošca» v Celovcu. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za eno-stopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru. Posamezne številke stanejo 10 vin. Štev. 34. Celovcu, v petek, dne 10. septembra 1908. Leto I. Pomen Primoža Trubarja za slovenski narod. Kdo da je bil Primož Trubar, to je znano gotovo tudi Slovencem na Koroškem! Rodil se je leta 1508 na Račiči, v dolenjski vasi na Kranjskem. V svojih mladeniških letih je doživel kmečke punte in gotovo se je že takrat v njegovi duši rodila zavest in volja, pomagati ubogemu slovenskemu ljudstvu, katero so ob priliki kmečkih puntov grofje vnovič pripravili s krvavim klanjem ob vse pravice. Ker je bil nadarjen, ga je poslal njegov oče v šolo na Reko, kjer se je učil laščine in hrvaščine. Potem je študiral v Solnogradu in na Dunaju; pri tem pa si je služil svoj kruh s petjem po cerkvah. V svojo domovino se je vrnil ravno tedaj, ko so Turki kar štirikrat prihrumeli v naše dežele. V domovini se je seznanil s tržaškim škofom Bonomom, kateri je preskrbel Trubarju neko kaplanijo pri Celju, posvetivši ga prej za katoliškega duhovnika. Ko je prišel v Žalec, so začele nekatere slaboglasne ženščine pripovedovati, da so se jim prikazali Devica Marija in sv. Rok in drugi svetniki in so zahtevali razne darove za cerkve. Takrat je Trubar najprej nastopil proti praznoverstvu in je pridige v tem smislu pozneje nadaljeval tudi v Ljubljani. Sčasoma, okoli leta 1530 pa je prevzel nekatere protestantovske nauke in stopil v vrsto protestantovskih pridigarjev. Kot tak je bil potem pregnan iz Kranjske, šel na Nemško, odtod zopet prišel na Kranjsko in konečno umrl na Nemškem. Tudi od katoliške strani se priznava, da je poučeval Trubar v svojih lepih pridigah ljudi razven v naukih, ki so proti katoliški cerkvi, v dobrem smislu in da jih je pri svojih jako dobro obiskanih pridigah napeljeval k dobremu, prid- PODLISTEK. Križem po Koroški. Spisal Ferdo Plemič. II. Žalik žene na Škodjanu. Do škocijanske skale in do cerkvice na nji prideš lahko od več strani. Najbolj udobna je pot iz Malošč, sicer je pa mična tudi ona, ki pelje skozi Žagoriče, mirne gorske vasice, ker se tl ponudi, kakor hitro izstopiš izpod košatih vaških dreves na piano polje, kaj krasen pogled na ves temnosivi, z belkastimi lisami prepreženi skalnati sklop. Seveda je potem nastop do cerkvice težavneji, in sploh stezo težko najdeš, če ti jo kdo ne pokaže. Iz Malošč pa, kakor rečeno, vodi lepa pot do cerkvice. Drugačen pa je odtod pogled na .skalo. Od te strani ne prepada tako strmo v dolino in je tudi večjidel poraščena t igličastim drevjem. Sicer pa lahko prilezemo tja gori tudi od druge strani, a tu se moramo že bolj zanašati na podatke domačih ljudi, ki ti sicer ž njimi radi postrežejo» Ipak se moraš seznaniti najprej s pristnimi koroškimi izrazi kakor: gorta (gor tja), gorsa (sem gor), tore (gori), in: dovta (t]a dol), nemu življenju. Toda v tem oziru ni zapustil za seboj posebnih sledov. Kar je bilo protestantov med Slovenci, so skoraj vsi zopet postali katoliki in verski boji iz tistih časov so ponehali. Trubarjevo ime pa je ostalo zaradi tega, ker nam je dal književni jezik, ker je eden prvih začel pisati knjige v slovenskem jeziku. On je bil eden prvih, ki je dejansko hotel postaviti slovenski narod na lastne noge in ga učil čitati in moliti v njemu umljivem slovenskem jeziku. Če je to storil samo zaradi tega, da razširja novo vero, ali da biča praznoverstvo, ali pa če je to storil iz gole ljubezni do svojega naroda, tega nam ni treba presojati! Ob štiristoletnici njegovega rojstva nam zadostuje okolnost, da je res začel izdajati v lepi slovenščini pisane knjige in da je pripravil slovenski narod do tega, da je začel čitati in se vzbujevati. To zaslugo ima Primož Trubar in ta zasluga je za slovenski narod velikanske važnostil Kajti narod, ki ni v stanu učiti se iz knjig in življenja, ne more napredovati. S tem, da je dal Primož Trubar slovenskemu narodu v slovenščini tiskane knjige, s tem mu je postal dobrotnik in zaradi tega mu mora ohraniti vsak dober Slovenec hvaležni spomin! Pašne in druge pravice v novejšem Času. Dalje. Kmetom bi potemtakem sploh ne preostalo drugega, kakor da sploh prenehajo z izvrševanjem pašnih pravic. To pa bi seveda pomenjalo zanje toliko, kakor izgubo teh pravic, katerim bi se s tem sami prostovoljno odrekli. To pa bi bilo zanje kakor za živinorejo v Rožni dolini sploh usodepolno. Zato so nastopili konečno vendarle edino pravo pot pritožbe na okrajno glavarstvo, katero dovsa (sem dol), dovse (doli), pak: tantr (tja noter), tantre (notri), santr (sem noter), ali še: vunta (vun tja), vnsa (sem vun), tov’ne (zunaj) in drugimi, s katerimi ti naš narod kaj natančno opiše, kod imaš hoditi, ali kje stoji kaj. N. pr.: »Tovne je svana, pojd santr k m’ne . . . .' (Narodna.) «Rožan so prši’, ta tovne stojo, so Bekštajnarjl tantre, se tanter bojo/ (Narodna.) Ali mi poznamo pot iz Malošč in brezskrbno jo mahamo proti cerkvici. Ne dolgo, in že pregledamo vso skalo. Tedaj tudi opazimo, da je skala na skrajni desni strani precepljena po ozki, a globoki špranji. Odcepljeni del je povsem gol ter štrli kockastemu stolpu podoben ponosno v polje ven. In če pogledamo to od skalnatega sklopa odcepljeno skalo natančneje, opazimo v njej v gotovi višini zelo redovito razvrščene skoro štirioglate jame, ki narede na nas vtis orjaških oken. In če se še dalje zamakneš v to skalo, zdelo se ti bo, da gledaš zaklet grad. Sedaj boš tudi razumel ljudsko dušo, ki je splela krog te skale, v ljudski govorici Prasvale zvane, venec lepih pripovedk, žal že večinoma pozabljenih v novejšem zarodu. so pozvali, da jim priskoči v skrajni sili na pomoč, da jim izpregleda kazni ter jim pomaga deloma do starih paš okoli Golice deloma do novih, namesto starih, izgubljenih. „Ako noče politična oblast, da začne pri nas živinoreja resno hirati, naj nam pomaga do planinskih paš, da bomo mogli v dolini pridelano mrvo shraniti za krmljenje živine po zimi,* tako se glasi v pritožbi, »sicer more nastati pri nas gospodarska katastrofa; pred to katastrofo nas obvarovati, pa je dolžnost okrajnega glavarstva!* Kaj in kako se je doseglo s to pritožbo, bomo povedali v prihodnjem poglavju. Tu razodenemo takoj, da je trajalo ravno eno leto, da je politična oblast odredila lokalni ogled, da se sama prepriča, koliko je resnice na navedbah V pritožbi. Tu pa naj navedemo v pojasnilo cele zadeve, kako stališče je zavzela proti tej pritožbi graščina in kaj je odgovorila na to pritožbo, ki ji ni bila prijetna. Kajti razlogi, ki so jih navajali kmetje, so tehtni, čut pravice je bil na njii hovi strani, čeprav ne tako postava. V pritožbi se je zahtevalo, da se naj odkaže kmetom kot za tekom let izgubljene paše en del poseka, torej nekaj gozdnega sveta; gozd pa je graščaku najdražji zaklad in poleg tega ga varuje tudi gozdna postava. In na to gozdno postavo se je graščina v svojem odgovoru na pritožbo Dolgoveščanov in Št. Jakobčanov tudi takoj sklicevala in se je poprijel a kot rešilne bilke. Sklicuje se posebno na § 10. gozdne postave ter odločno zanikuje, da bi se bili gozdovi tekom let razširili. Graščina povdarja v svojem odgovoru, da je pritožba tudi z agrarno • političnega stališča neupravičena. Agrarni politiki priznavajo, da je sekanje gozdov visoko gori v planinah v svrho pö* Ta skala je bil v prejšnjih časih grad lepih žen, Žalik žene imenovanih. Žalik žene so bile dobrotvorne in s skrbnim očesom so opazovale miroljubno kmetijsko ljudstvo v dolini pord gradom. Vnele za njihov blagor, dale so kmetom razne nasvete, in kdor jih je poslušal; bik) mu je dobro. Tako je nekdaj sadil kmet iž Malošč, möida iz Miklavčičeve hiše, na svojem polju pdd'ff&SyÄ Žalik žen bob. Kar začuje iz višine mil glas-: »Tak ne sej še bobi* Kmeta je to svarilo tako pretreslo, ds je takoj opustil svoje delo. Čez nekaj dni pa je čul iz grada povelje: »Kmet, sej, sej!* In vsadil je bob, ki mu je takrat čudovito obrodil. A niso stale kmetom samo z nasveti ob strani. V hudih časih in težkih dheh so mu tudi dejansko pomagale. Bila je slaba letina, draginja in lakota v deželi, in hudo je bilo za kmeta. Tedaj so Žalik žene melale žito in druga živila iz oken svojega ponosnega gradu v dolino. A bile so Žalik žene tako dobre, da so hotele koristiti celo po svoji smrti svojim ljubljencem. Umirala je Žalik žena in tedaj je položila svojo belo roko v zarjavelo žuljavo kmetsko pest. In kmet ji je moral obljubiti, da jo bo zgrabile, kadar se gre proti kmetu, ne bomo prišli daleč! No, hvala bogu, da je sprejeta nova postava v varstvo naših planin in zdaj bo spo-razumljenje radi pašnikov in gozdov med graščaki, lastniki gozdov in kmeti - upravičenci lažje tudi v okviru postave! Nadaljevanje sledi. Dopisi. Borovlje. (Bojkotiranje piva.) Delavci v spodnji Rožni dolini se še vedno vzdržujejo piva in tudi kmetje ga ne marajo. Prav tako! Skrajni čas je, da ljudje uvidijo, da je taka čorba predraga in naj stane liter piva še manj kakor prej. Navadno je pri nas pivo mlado, tako da človek lahko dobi različne bolezni in zato naj še plača in polni malhe pivovarnarjev, ki ne vedo kam z denarjem. Zdaj seveda jamrajo, ko se bojijo, da ne bo več toliko tavžentov vsako leto prišlo v „haržate*. Zdaj je tudi marsikateri bolj prijazen, kakor prej, ko delavca in kmeta še pogledal ni. Zdaj pa nam nič ni za tako prijaznost! Capito? Letos je sadja dovolj, torej bo tudi mošta kaj in ta je gotovo zdravejši in boljši. Tudi grozdja je dovolj, zato bo tudi vino dobro. Najboljše pa je, da se vsakega alkohola izognemo! Najprej pa — proč s pivom! Iz celovške okolice. Izletnik nagovori blizu Radiš kmetsko dekle, ki nese poln jerbas češpelj: »Dober dan, dečva“. Odgovor: „Gutentok*. »Ali mi prodaš nekaj češpelj“. Dekle zarudi in sramežljivo odgovori . . . »niks“. Daleč smo prišli. Celo v kraju, kjer je slov. kršč.-soc. društvo, se sramujejo kmetska dekleta svojega maternega jezika, ker so še vedno mnenja, da je vsak človek, katerega ne poznajo — Nemec! Slov. kršč.-soc. društvo, kje je probuja naroda! Beljak. (Pogreb f Frana Ellerja.) Umrl je v četrtek 20. avgusta v Beljaku g. Fr. Eller. Pokojni je bil eden izmed redkih narodnih nadučiteljev na Koroškem in častni član občine Marija na Žili. Doma je blizu Vojnika na Štajerskem. Ves čas je bil jako naroden in delaven ter pokazal to pri vsaki priliki. Jasno je tudi večkrat obsojal postopanje »Mira“ v zadnjem času. Zato menda tudi nobeden od teh gospodov ni bil pri pogrebu! Slava njegovemu spominu! Umrl je mož — kje tak je še med nami. A mi? Pomnik postavimo mu tak, da slednji skuša biti mu enak! St. Llpš ob Krki. Drugi razred bodo otvorili začetkom prihodnjega šolskega leta na tukajšni nemški ljudski šoli. V to svrho gradijo drugo nadstropje na že obstoječem poslopju. Delo je preračunano na 13.000 K in bo izvršeno na vsak način še tekom tega poletja. Kajpada bo prispeval tudi »Schulverein“ z judeževimi groši, ker je smatral šolski okoliš za nemško posest, navzlic temu, da se nahaja med Seljaki najmanj 95 odstotkov rojenih Slovencev. Slov. Šmihel. (Suša.) Kakor drugod, tako je tudi v naši okolici suša uničila skoro polovico vseh poljskih pridelkov. Največ škode pa je bilo na senožetih. Malone sleherno leto nas tepe kaka šiba: ujma, suša in podjed so navadno vzrok slabi letini. Če pomislimo, da je glavni vir skromnega blagostanja našega oratarja poljedelstvo in živinoreja — drugo je zavisno od prvega — tedaj je pač lahko umeven propad kmetijstva. Izpod Krištofove gore. (Sadjerodno leto.) Malokatero leto je bilo tako sadjerodno kakor letošnje. Zlasti v naših krajih je toliko sadja, kakor mislim, ne kmalu kje. Bogati sado* nosniki bodo letos edina uteha bednemu stanju marsikojega kmetovalca. Sliva, češplja in jablan že takorekoč jadikujejo pod toliko pezo. Le hruška je ostala skoro brez plodu. Se bodemo morali pač z jabolčnikom zadovoljiti! Jezersko. (Nova cesta.) Z graditvijo nove ceste so vendar pričeli letos tostran Jezerskega sedla in sicer ob vznožju. Od stare ceste se odcepi nova nad ravenjsko cerkvijo ter tvori prvo serpentino tik pod Štularjevo gostilno. Vobče moramo reči, da se dela za časa stavbe primeroma hitro; le škoda, da se graditev vsled bližajoče se zime kmalu zatvori. Delavci so izvečina Tolminci ter so dosti mirnega značaja. Narodne zadeve. Vseslovanski časnikarski shod v Ljubljani. Dne 7., 8. in 9. septembra t. 1. se je vršil v večanja pašnikov skrajno škodljivo, ker pašniki potrebujejo ob svojih robovih gozdnega pasu, da jih varuje pred zasutjem in viharji. Pašniki, ki v svojem gornjem koncu v planinah nimajo gozda, postanejo v kratki dobi kraševiti, nerodovitni. Na tak način je baje tudi pod Golico zginilo precej pašnikov, ker se je v najvišjem delu neusmiljeno sekalo in na posekanem delu paslo; gozd je segal še pred kratkim skoro prav pod Golico in še zdaj se menda lahko vidi, kako visoko gori je segala meja gozdne vegetacije. Velik del prejšnjih pašnikov je postal Kras (Karst) in kot tak neproduktiven. Ugovor graščine je na prvi pogled gotovo vsega upoštevanja vreden, tudi je trditev, ki se vpira na stališče agrarnih politikov, čisto opravičena. Res je namreč, da potrebujejo planinski pašniki gozdnega pasu, da ga varujejo pred po-kraševanjem in da sekanje gozdov zlasti na gornjem koncu pašnikov škoduje. Toda usojamo si staviti vprašanje: Kdo pa je sekal v gornjem koncu pašnikov prav pod Golico in s tem povzročil, da se je toliko pašnega sveta pokrašilo?! Ali mar kmetje? Gotovo pa tudi ne nasprotuje agrarno • političnim načelom, ako se sredi gozdov napravi in razširi pašni svet, ako se odkaže in izpremeni v pašo poseka, ki je obdana na vseh straneh od visokega gozda in torej dobro zavarovana proti vremenskim nezgodam in zlasti pred plazovi in zasutjem! Ugovor je tedaj jako zvito sestavljen — odet s plaščem agrarne politike in oprt na strogo, kmetom dostikrat sovražno gozdno postavo! Toda agrarno - politično stališče prav čisto nič ni kmetom nasprotno. O gospoda, mi radi z obema rokama podpišemo kot zastopniki kmetskih koristi in njihovih pravic vse, kar navajate, opirajoč se na agrarno politiko. Z agrarno političnega stališča smo popolnoma edini z vami, na tem stališču se bomo kaj hitro lahko sporazumeli glede planinskih paš, samo dobrevolje je treba — predvsem pa na vaši strani! Seveda, z gozdno postavo v roki, za katero takoj pokopal pod vinsko trto. Umrla je blaga žena, a ljudje ji niso izpolnili obljube; pokopali so jo pod bezgov grm. In glej, bezgov grm je to leto rodil obilen sad in ga še rodi leto za letom, medtem ko vinska trta tod okoli ne rodi. Izumrle so in ni jih več lepih žen v ponosnem skalnatem gradu. Votlo gledajo orjaška okna v dolino in težek mir je legel na sveta tla ljudske domišljije. Hudi so današnji časi, hudi posebno za slovenskega kmeta, a dobrih Žalik žen ni več. — Težko se loči oko od čarobne skale, a naša pot je dalja, in solnce sije in z nami gre mladost. Naprej tedaj! Že smo na travnati planjavi. Tu so v prejšnjih letih igrali Kristovo trpljenje. Že gremo mimo malih kapelic, križevega pota in sedaj smo pri par raztresenih kočah. Najvišja je mežnarija. Tja moramo, da nam izroči cerkovnik star, skrivljen ključ škocijanske cerkvice. Prijazen mož ti rad postreže ž njim, ne zahteva nič, a mala odškodnina naj mu bo za razgovor, v kateri smo ga vpleli. Če ti drago, ti pokaže njegov dečko tudi stezo do Prasval. Pot se izplača. Zdaj pa jo krenimo po v skalo vsekani, vijugasti poti do cerkvice. Že smo gori. Cerkvica je stara, zidana v gotiškem slogu na razvalinah rimskega taborišča, kakor pravi ljudska govorica in kakor bi se morda dalo sklepati iz dveh v vnanjo stran vzidanih kamenov, ki kažeta v relijevu rimskega meščana in rimsko meščanko. Stolp je zidan na osem oglov. V stolp pa je vzidana plošča, ki nekako pravi, da je nek Salomon Zeydler Lusatius 1. 1586 ukazal dozidati cerkev. V preddvoru stoje trije kipi Kocijana, Kencija in Kocjanile. Zaškripal je ključ v vratih in zapihal nam j« hlad v lica« V cerkvi smo. Prvo, kar nam vzbudi zanimanje, je lesena, lepo vdelana prižnica iz 1. 1614 ter lepi, ža\ deloma poškodovani ali celo uničeni afreski, ki predstavljajo sv. tri kralje in njihovo spremstvo v bogati, pestro-bojni srednjeveški opravi. Razne druge slike, ki vise po stenah, te bodo manj zanimale, mogoče bolj različni podpisi raznih obiskovalcev, ki se šopirijo, kamorkoli pogledaš. Če te mika, pa se tudi ti vpiši v to »primitivno spominsko knjigo“. »S seboj pa kličem druge vas junake“, da poležemo v stolp. Nič se ne ustrašite, visok ni in stopnice so sicer priproste, a trdne; kmalu smo gori. Preko štirih lin se nam odpro, štiri prekrasni razgledi, drug različen od drugega. Zdi se ti, da si v panorami. Skozi prvo pogled na Rovte, na temne gozdove in strmo Jepo. Njej nasproti skozi drugo se zamakneš v lepo dolino; tako sočno zeleno, vidiš mične vasice Malošče, Šteben; tam se zablišči iz gošče Žila reka in tam dalje belo mesto Beljak in gorovje za njim. Hitiš k tretji lini: preko vršiča škocjanske skale zagledaš ponosno čelo orjaškega Dobrača. In zdaj do slednje. To je raj 1 Pred teboj leži v dolini svetlo zrpalo bačkega jezera, in sredi njega z visokim jelovjem zaraščeni otok — temna zenica v modrem očesu. V ozadju gora Tabor, njej na desni lepa loška cerkev, in tam na višini razvaline nekdaj silnega gradu bekštanjskih gospodov. Ta slika ... Ne, vsaka beseda bi bila žalitev na krasoti prirode. Raje vržem pero vstran, zaprem oči ter jamem sanjati. — Le s težavo sem vas odtrgal od lin, Zdaj pa doli, a pazljivo, prosim! Na povratku smo. Solnce tone za Dobračem in lahna megla se dviguje iz doline. Kakor tenek pajčolan se vije okrog zapuščenega gradu Žalik žen. Utihnila je družba, zdi se, kakor da stopa iz svetišča zamaknjena v prijetno božajoče misli, Po strmem rebru vrača se živina domov, Zvonci done zamolklo in zatejli klici malega pastirčka odmevajo tožeče od začaranih Prasval. Ti klici! Zdi se, da hrepeni ljudska duša po lepih časih poezije, po nežnih nedrih Žalik žen. Kralj Lobo. Posneto iz spisa: «Bingo in druge živalske pripovedke». E. S. Thompson. Dalje. Ko je zatonilo solnce, se je kazalo, kakor da se bliža naši dolini, kajti njegov glas je bil vedno razločnejši. Ni bil to dolgi, glasni, zapovedovalni klic vladarja, ampak nategnjen, tožajoči glas poln globoke žalosti: »Blanca, Blanca!“ Lobo ni bil več daleč od kraja, kjer smo se nje polastili in končno je našel tudi sled. Naenkrat čudno zarjove — prišel je do tistega kraja. Tuljenje je bilo pretresujoče; surovi brezsrčni pastirji so pravili, da še nikoli niso slišali volka tako plakati in stokati. Moral je Lobo spoznati, kaj se je godilo, ker zemlja je bila na tem kraju, kjer je bila Blanca usmrtena, vsa s krvjo oblita. Potem je nam sledil do gospodarskega poslopja, ne vem ali zaradi tega, da bi jo tam našel ali zaradi tega, da bi se maščeval. Zadnja žival, katero je našel je bil naš zvesti pes, katerega je prenaglil zunaj ograje, ter ga strgal na kose kakih 50 m od naših vrat. Vse je kazalo, da je bil tisto noč sam; drugo jutro najdem namreč samo njegov sled. Nepremišljeno je bil divjal semintja, kar Je bilo zanj nekaj nenavadnega. To sluteč sem že prej nastavil nekaj pastij, raztrošenih po vsej planoti. Pa tudi z vspehom, ker on se je tudi v eno teh vlovil. Toda z grozno svojo močjo se je spet otel ter vrgel past od sebe. Sodil sem, da bode dlje časa tukaj krog blodil in Blanco iskal; zatorej obrnem vse moči in trud na to, da bi Lobota vjel v tem nenavadnem položaju še prej, nego bo zapustil to krajino. Spoznal sem, da nisem Ljubljani vseslovanski časnikarski shod. Prihiteli so odlični slovanski možje iz vseh krajev slovanskega sveta: iz dalnje Rusije, Poljske in Ma-lorusije, prišli so Čehi in Slovaki s severa; Bolgari, Srbi in Hrvati iz juga. Vsi so prišli, da bi se kot Slovani spoznavali bližje, da bi se tesnejše oklenili in da bi se posvetovali, kako povzdigniti slovansko moč, posebno glede tiskane besede, ki preplavlja celi svet, in v drugih gospodarsko ve-levažnih zadevah. Pri svojih posvetovanjih, kjer so bili navzoči ne samo pravi časnikarji, ampak tudi važni politiki, so govorili v vseh slovanskih jezikih in napravili sklepe, ki bodo sčasoma tudi nam Slovencem koristili posebno v gospodarskem oziru. V vseh deželah so Slovani že uvideli, da so dosedaj posebno tudi v gospodarskem oziru preveč služili nemškemu narodu in da je nemški narod dobival svoje koristi v popolnoma slovanskih krajih. Uvideli so pa tudi, da se je treba Slovanom le združiti v gospodarsko samopomoč in vsa ta korist, ki je prej šla v tuje žepe, ostala bo slovanskemu narodu. Če so prej Slovani nosili svoj denar v nemške kraje, če so bili v udeležbi pri nemških bankah in podpirali nemško industrijo, se bodo postavili sedaj na lastne noge. Treba je bilo samo zbliževanja posameznih slovanskih narodov in to zbliževanje se je začelo že na vseslovanskem shodu v Pragi, pa tudi sedaj pri vseslovanskem časnikarskem shodu v Ljubljani. Zato želimo tudi mi temu shodu kar najboljših vspehovl Sokolstvo, Cehi In Slovenci 1 Kaj pomeni Sokolstvo za Čehe, vemo vsi. .Kar Sokol, to Čeh" — tako pravijo s ponosom naši bratje Čehi, ki so spravili telovadbo v sokolskih društvih na tako višino, da jih občuduje celi svet. Telovadba ohrani človeka čilega in zdravega ne le na telesu, ampak tudi na duhu; zato tudi lahko prištevamo češki narod med najenergičnejši, najinteligentnejši narod na svetu. Ne le Slovani nego tudi nasprotniki Čehov občudujejo, kako se hitro in krepko razvijajo in napredujejo. Pri tem ima gotovo tudi veliko zaslugo sokolstvo, ki navdušuje narod ne le za črlost in krepkost posameznika, ampak tudi za čilost celega naroda, za materni jezik in njega lepoto. Sokolske slavnosti na Češkem so prave pravo zadel, ker sem Blanco zadavil; kajti ko bi jo bil živo k