TRIBUNA posebna izdaja Znanost, objektivnost, racionalnost december 2017 KAZALO 4 Uvodnik Clanki 5 9 15 18 21 23 Vzrocni mehanizmi in zmožnosti stvari: razlaganje po koncu pozitivizma Spopad z iracionalnim mišljenjem: zgodovinski pomen logicnega pozitivizma Trije pomeni objektivnosti Ideo logija znanosti Znanost kot reprezentacija in njene meje Zmote v teministicni kritiki znanosti 28 Recenzije RandalI Munroe: What it?: serious scientific answers to absurd hypotetical questions (New York: Houghton Mjffljn Hercourt Publishing Company, 2014) 29 30 32 Terry Eagleton, Materialism (New Haven: Yale University Press, 2017) Ellen M. Wood, Democracy Against Capitalism: Renewing Historical Materialism (Cambridge University Press, '995) Robyn Eckersley, The Green State. Rethinking Democracy and $overeignty (Cambridge, London: The MIT Press, 2004) Uvodnik Lahko se zdi, da razprave o filozofiji (družbene) znanosti, sploh tiste, ki zadevajo naravo znanstvene razlage in objektivnosti, danes niso vec tako nujne ali zanimive, kot so bile nekoc. Rekli bi lahko, na primer, da toliko let po zatonu pozitivizma preprosto ni vec smiselno prikazovati njegovih pomanjkljivosti in jih z arisom alternativ premošcati, saj se je vse to v resnici zgodilo že dolgo nazaj. Kritike te paradigme in alternative, ki naj bi jo zamenjale, sežejo v 18. in '9. stoletje, v 20. pa so se postopoma in vsaj v vecjem delu družboslovja zavihtele na njen nekoc vodilni položaj. Hermenevtika, kriticna teorija, feminizem, poststruktura!izem ipd. so vztrajali in vsaj zacasno uspeli z izreenim antipozitivizmom, nasprotovanjem, ki je pozitivizem skušalo pokopati tako, da ga je vcasih (neprepricljivo) oznaCilo kar za ideologijo, vedno pa se je postavilo na njemu nasprotni pol. Ob tem in po tem so Thomas Kuhn, Karl Popper, Paul Feyerabend, Imre Lakatos, Roy Bhaskar idr. pomagali uveljaviti postpozitivizem, ki svojega nasprotnika ni niti zgolj obrnil na glavo niti ni v njem nujno videl ideologije, marvec je nekatere njegove vidike v celoti zavrnil, druge pa uporabil, obicajno do neprepoznavnosti predelal in temeljito nadgradil. Ceprav to drži, vseeno obstajajo dobri razlogi za sodobno razpravljanje o filozofiji (družbene) znanosti. Stari pogledi, kritike in spori ponekod žal padajo v pozabo, tako da, denimo, pozitivizem danes za nekatere ne pomeni vec veliko drugega kot »ukvarjanje s številkami« ali »uporabljanje naravoslovnih metod v družboslovju«; dejanski epistemologija in ontologija pozitivizma, ki sta ravno zaradi svoje zmotnosti pravzaprav zelo zanimivi, se izgubita v kupu preprostih, naivnih zamahov z rokami. Poleg tega danes nastajajo ali vsaj postajajo vidnejše nove paradigme v filozofiji (družbene) znanosti, kot so denimo t. i. »posthumanizem« (Rosi Braidotti), »novi materializem« (Diana eoole), »teorija akterja-mreže« (Bruno Latour) ipd., ki ne nasprotujejo le pozitivizmu, marvec tudi poststrukturalisticnemu antipozitivizmu, iz katerega sicer izvorno izhajajo, in vsaj nekaterim razliCicam postpozitivizma. Podrocje vtem dvojnem smislu gotovo ni mrtvo. Namen te številke Tribune je, da v posredni ali neposredni navezavi na nekaj izmed omenjenih -starih in novih -filozofij (družbene) znanosti prikaže tako sveže kot tudi že obstojece, a neupraviceno pozabljene razmisleke o pozitivizmu, sestavinah in principih znanstvene razlage, družbeni vlogi in umešcenosti znanstvenega pocetja ter pomenu in vlogi objektivnosti. Tibor Rutar Vzrocni mehanizmi in zmožnosti stvari: razlaganje po koncu pozitivizma Pozitivizem -kot marsikaj v družboslovju -je izraz, ki ima mnogo pomenov in rab. Vcasih je sopomenka za znanost nasploh. Drugic oznacuje ubadanje z empiricnim v ozkem ali Širokem smislu, denimo zbiranje podatkov in številk, statisticne analize, opazovanje, preracunavanje in druge kvantitativne metode. Spet tretjic pozitivizem pomeni vzrocno ra zlaganje, iskanje vzrokov in vzrocnih zakonov -v nasprotju z opisovanjem, interpretacijo in kriticnim vrednotenjem. Nanaša se lahko tudi, cetrtic, na epistemološko držo, da je objekt preucevanja kognitivno dostopen brez posrednika, recimo teoretskih predpostavk, ali vsaj držo, da ce že proces spoznavanja ne more biti izoliran od teoretskih zavez, so vendar te zaveze povsem dolocene s trdnimi, objektivnimi dokazi. Težav s takšnim govorom o pozitivizmu, ki je precej pogost v la icnih in akademskih krogih, je vsaj nekaj. Prva dva pomena -pozitivizem kot znanost in pozitivizem kot ubadanje z empiricnim materialom/metodami -sta preprosto lažna. Znanost je lahko in velikokrat dejansko je nepozitivisticna. Prav tako noben znanstvenik, naravoali družboslovni, ne more opravljati svoje naloge brez zanašanja na empirijo. Še vec, v nasprotju s pogosto zmoto na statistiki ni nicesar, zaradi cesar bi bila nujno zgolj orodje pozitivistov. Tretji pomen -pozitivizem kot vzrocno razlaganje -je prav tako lažen, a ne povsem. Res je, da pozitivisti išcejo vzrocne zakone: precej posebne zakone in na precej poseben nacin, kot bomo podrobneje videli v nadaljevanju. Res je tudi, da takšni zakoni skoraj nikjer v naravi ne obstajajo, sploh pa ne obstajajo v družbenem svetu, in da so pozitivisticni modeli vzrocnega razlaganja prepojeni s pojmovnimi zagatami, zaradi cesar se jih upraviceno kritizira. Toda vzrocni zakoni in pozitivisticni modeli razlaganja ne izcrpajo vseh možnih nacinov vzrocnega pojasnjevanja. Razlagati se da tudi brez oziroma celo predvsem brez zakonitosti. Cetrti pomen -pozitivizem kot naivna epistemologija -je še najbližje resnici, a tudi ta ima svoje težave. Na primer, Karl Popper, ki se ga poleg Avgusta Comta in logicnih pozitivistov najveckrat povezuje s pozitivizmom, ni imel takšne epistemologije in je bil, ravno nasprotno, izrazito kriticen do nje.' Takole pravi na vec razlicnih mestih v svojem opusu: »(N]ikoli nismo 'upraviceni', da zatrdimo resnicnost dane teorije ali prepricanja tako, da se sklicujemo na domnevno neposrednost prepricanja.... Trditi, da neposrednost vzpostavi resnico ali da je kriterij resnice, je temeljna napaka idealizma . ... Sodec po mojem nazoru opazovanja (ali 'zaznave' ali 'cutni podatki' itd.) ... niso surovi material vednosti. Nasprotno, opazovanja vselej predpostavljajo predhodno dispozicijsko vednost. Opaženje je rezultat stimulusa, ki se sliši znano. ... Priznam, da smo ujetniki, zamejeni z okviri svojih teorij; svojih pricakovanj; svojih nekdanjih izkušenj; svojega jezika.«2 V prispevku bom najprej predstavil glavni in dejanski Kljub temu drži, da je za Popperja znacilna pozitivisticna ontologIja vuocnih zakonov. Karl Popper, Objeclive Knowledge: An Evollltionary steber pozitivizma, tj. deduktivno-nomološki model razlaganja, ki ga je na podlagi humovskega razumevanja vzrocnosti najjasneje razvil logicni empirist Carl G. Hempel, ter njegove najvecje pomanjkljivosti. Nato bom prikazal trenutno najbolj obetavno alternativo pozitivisticnemu principu razlaganja, ki so jo nekateri družboslovci izrecno nakazovali že na koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, izhaja pa iz bioloških znanosti -to je t. i. »mehanizmicni« princip razlaganja. Zakonitosti in težave z njimi Uradno je pozitivizem danes gotovo koncan.3 Svoj vrh je doživel vec kot pol stoletja nazaj, ko je Hempel (na zacetku skupaj s Paulom Oppenheimom) predstavil vsaj na prvi pogled imeniten model razlaganja, ki sem ga omenil zgoraj in ki je splošneje znan tudi kot model krovne zakonitosti.4 Glavni potezi tega modela sta dve, kot razkriva že njegovo ime: uspešna razlaga konkretnega pojava mora imeti obliko deduktivne logicne izpeljave konkretnega pojava iz splošne zakonitosti (in nekaj zacetnih pogojev). Primer, s katerim je Hempel pogosto ponazarjal logiko svojega modela, je razpocenje avtomobilskega hladilnika v noci, v kateri temperatura pade pod niclo. Ta dogodek lahko razložimo tako, da ga deduktivno izpeljemo iz splošne zakonitosti, po kateri se pritisk vode spreminja s spreminjanjem njene temperature in volumna, ter iz zacetnih pogojev, ki sta višina temperature ponoci in mejni pritisk hladilnika. Preden nadaljujem, naj poudarim, da je ta razlagaini model le en del pozitivizma. Pozitivizem, kot ga razumem sam, zajema še vsaj: (1) empiristicno skepticnost do obstoja entitet oziroma njihovih mikrozgradb in vzrocnih Approacll (Oxford: Oxford University Press, 1975),68, poudarek v izvirniku; isti, Realism and tlleAim ofScience (Postsmptto tile Logic of Scientific Discovery Vol. 1) (London: Routledge, 1996), 99, poudarek v izvirniku; isti, ,.Normal Science and its Dangers«, v 1. Lakatos in A. Musgrave (ur.) Crilicism and tile Growtll ofKnowledge (Cambridge: Cambridge University Press, 1993),56. 3 Nooradno še vztraja na vsaj tri nacine, med katerimi sta zadnja dva preredkD omenjena. Prvic, zajeten del ameriške sodologije je pozitivisticen, ker se še vedno bolj ali manj izremo lanaša na razlagaIno moc krovnih zakonitosti. Drugic, marsikatera jXJstpozitivisticna metateorija (fllowlija znanosti) je implicitno pozitivisticna, ker najprej sprejme, da lahko pojme, kot so znanost, objektivnost, resnica, dokazi, vzrocno razlaganje in dejstva, razumemo zgolj na pozitivisticni nacin, nato pa vse te pojme laradi svoje nastrojenosti proti pozitivizmu v celoti lavrle. S tem sicer zanika pozitivizem, a zgolj tako, da implicitno sprejme njegov kategoricni okvir. Možnost, da bi prej omenjene pojme -pojem resnice, objektivnosti itd. -lahko razumeli na nepozitivisticni nacin, je izgubljena. Tretjic, marsikatera sodobna sociološka teorija, ki izrecno zavraca pozitivizem, denimo bourdieujevska teorija habitusa in polja, fOUGlultovska teorija oblasti ali strukturacijska teorija Anthonyja Giddensa, sprejema del lapušcine bližnjega sorodnika pozitivizma -empirizma. Del empirizma, ki ga te sodobne teorije sprejemajo, je globoka skepticnost do obstoja cesarkoli, kar niso empiricno zaznavni pojavi, dogodki. Zato so glavni razlagaIni dejavniki v teh teorijah »prakse, navade, rutine in interakcije«, ki so »kot pocetja dogodki«, dogajanja . Douglas Porpora, Recol1StrllCting Sociology (CImbridge: Cambridge University Press, 2015), 33. Opazno manj je sklicevanja na cloveške akterje, njihove nevidne zmožnosti, namere in interese ali na še bolj nevidne družbene strukture (Ij. odnose med akterji). 4 Carl G. H empel, Aspects ofScientific Expumalion (New York: Free Press). Modelov krovne zakonitosti je vec. Najslavnejša sta deduktivno-nomološki in induktivno-verjetnostni (oziroma induktivno-statisticni). zmožnosti, ki niso neposredno empiricno opažene v pojavih in ki jih iz razlagalnih razlogov postulirajo abstraktne teorije; (ii) empiristicno zavracanje ontološke vzrocne nujnosti, tako da vzrok in posledica nista nujno povezana drug z drugim, marvec sta zgolj »asociirana«, zgolj vedno sledita en drugemu, kot je poudarjal David Hume; (iij) zgoraj nakazan o naivno epistemologijo; (iv) popolno locevanje vrednot od dejstev. Hemplov deduktivno-nomološki model je eleganten in logicno rigorozen, a ga bremenijo resne težave. Prva je, da ustvarja razlage, ki izpolnjujejo vse njegove logicne zahteve, a so ocitno lažne. Primer, s katerimi kritiki radi ponazorijo to dilemo, gre takole: ce imamo zakonitost, po kateri nihce, ki redno jemlje kontracepcijske tablete, ne zanosi, in ce Peter (moški) redno jemlje kontracepcijske tablete, iz Hemplovega modela sledi, da Peter ni zanosil, ker je redno jemal kontracepcijo.5 Druga težava je, da glavni namen znanstvenih razlag ni toliko, da zatrdijo, kaj se je zgodilo (»dogodku A je sledil dogodek B«), marvec da povejo, zakaj se je zgodilo. To je sploh akutna težava pri zakonitostih, ki so statisticne, verjetnostne. Ce vzamemo za primer statisticno zakonitost, da se bo pri 65 %tistih, ki pokadijo vec kot dve škatlici cigaret na dan, razvil rak na pljucih, nas v znanstvenem kontekstu zanima, zakaj ta empiricna regularnost drži. Kaj je mehanizem ali mehanizmi, prek katerih kajenje precej zviša clovekovo verjetnost, da dobi pljucnega raka? Empiricne regu larnosti tipa »kjer A, tam (gotovo ali skoraj gotovo) B« so crne skrinjice, ki klicejo po razlagi -in niso same razlaga. 6 Tretja težava s Hemplovim modelom je, da zahteva simetricnost razlaganja in napovedovanja. Vsaka razlaga mora biti obenem napoved in obratno. To je problematicno, ker v resnici obstaja cela vrsta prepricljivih znanstvenih razlag, ki ne napovedujejo, in cela vrsta dobrih napovedi, ki ne razlagajo. Teorija biološke evolucije je imenitna znanstvena razlaga razvoja organizmov, ki pa zaradi nakljucnosti mutacij, med drugim, nikakor ne more napovedati, katere živalske vrste se bodo razvile v prihodnosti. In nasprotno, ljudje so lahko izjemno uspešno napovedali cikle plimovanja s pomocjo posebnih tabel stoletja pred Newtonovo teorijo gravitacije, ki te cikle rigorozno razloži. Cetrta težava je, da ker sta v deduktivno-nomološkem modelu vzrok in posledica zgolj logicno, ne tudi ontološko povezana, ni jasno, ali po tem modelu vzrok pojasnjuje posledico ali posledica magicno pojasnjuje vzrok. Na primer, višina droga, na katerem visi zastava, skupaj s položajem Sonca in pravili trigonometrije pojasnjuje dolžino sence, ki jo mece drog; vendar v deduktivnonomološkem modelu ni nicesar, kar bi prepovedalo obraten (in absurden) sklep, tj. da dolžina sence droga pojasnjuje višino droga oziroma položaj Sonca.6 Vendar to ni vse. Najvecje težave s Hemplovim modelom še nisem omenil. Ta je, da tudi neodvisno od vseh zgoraj naštetih težav njegov model ni uporaben v družboslovju in delih naravoslovja (v biologiji, meteorologiji, seizmologiji, geologiji ipd.). Tako je, ker je kljucni pogoj veljavnosti 5 Peter Hecistrom, Di5S/Xling the Social:On the PrinCIples of Analyliml SOciology (Cambridge: CImbridge University Press, 2005), 16. 6 V zvezi z vse mi temi težavami glej Wesley Salmon, Four Decades of Scientific Expumalion (Minneapolis: University of Minneapolis Press, 1989). Hemplovega modela to, da krovne zakonitosti dejansko obstajajo in da jih poznamo, kar pa v družboslovju in nekaterih naravoslovnih znanostih ne drži. Tu vsaj trenutno univerzalnih zakonov ni veliko ali pa jih sploh ni; niti ni verjetno, da jih bomo odkrili kdaj v prihodnosti. Nancy Cartwright celo opozarja, da avtenticnih krovnih zakonitosti, ki jih potrebujemo v deduktivno-nomološkem modelu, ni niti v fiziki (ali pa jih vsaj ne moremo poznati), ki je sicer paradigmatska znanost zakonov. V zvezi z zadnjim je po Cartwright pomembno predvsem naslednje. Fizikalni zakoni imajo polno izjem, saj so zelo obcutljivi na pogoje, v katerih se pojav zgodi. Natancneje receno, v vecini dejanskih, zunajeksperimentalnih situacij naenkrat deluje mnogo vzrokov. Krovnih zakonitosti, ki dolocajo njihovo delovanje in interakcije, pa vcasih niti ne poznamo. Odprtost sistema onemogoca kakršnokoli enolicno univerzalno izražanje zakonitosti in vanj vnaša delno stohasticnost (nakljucnost). Na primer, zakon gravitacije deluje tako, kot ga opisuje slavna enacba F = Gmm'/r2, samo ce obenem na telo ne vplivajo druge sile, denimo elektricna. Ko skupaj delujeta gravitacijska in elektricna sila (v skladu s Kolumbovim zakonom), je rezultat precej drugacen, kot ga napoveduje enacba zakona gravitacije. Da se rešimo te dileme, se moramo za prepricljivo razlaganje pojavov obrniti k zelo drugacnim pojmom in besednjaku, kot ga ponuja humovsko-hemplovska paradigma. Takole pravi Cartwright: »Resnico Ko]umbovega zakona in zakona gravitacije lahko ohranimo, ce mislimo, da se nanašata na nekaj drugega kot na pojavnost: zakona morata opisovati vzrocne zmožnosti, ki jih imajo telesa. Hume je menil, da je 'razlocevanje med zmožnostjo in udejanjanjem zmožnosti ... brez podlage'. Toda tu potrebujemo prav distinkcijo, ki je po Humu neupravicena: zakon gravitacije trdi, da imata dve telesi zmožnost, da proizvedeta silo z velikostjo Gmm'/ r2. To zmožnost imata, a je ne uspeta vedno udejanjiti. Kar telesi dejansko uspeta proizvesti, je odvisno od tega, katere druge zmožnosti še delujejo in kakšen kompromis koncno nastane med njimi. Tako si verjetno vcasih tudi spontano predstavljamo, da deluje kompozicija vzrokov. Toda ceje tako, zakoni, ki jih uporabljamo, ne govorijo o tem, kaj telesa pocnejo, marvec govorijo o zmožnostih, ki jih telesa posedujejo.«7 Mislim, da Cartwright nekoliko podcenjuje pozitiviste in da jim kategorija vzrocnih zakonov, namesto vzrocnih zmožnosti objektov, v resnici vsaj v fiziki ne dela vedno veliko težav. Kot kasneje pravi sama: »(V] primeru Kolumbovega zakona in zakona gravitacije vemo, kako zapisati kompleksnejši zakon (zakon, ki ima kompleksnejši predhodni pogoj), ki pove natanko, kaj se zgodi, ko ima sistem maso in naboj.~ Kljub temu se strinjam z njo, da moramo -sploh v naravoslovju izven fizike in v družboslovju -pozitivisticni govor o krovnih zakonitostih in logicnih dedukcijah nadomestiti s protipozitivisticnim, realisticnim govorom o vzrocnih 7 Nancy Cartwright, How the Laws of Physics Ue (New York: Oxford University Press, 1983), 61. 8 Prav tam, 70. Dodaja, upraviceno, da takšnih »superzakonov« velikokrat ne moremo poznati; in da tudi, ko jih poznamo, ne razložijo veliko (povejo, »kaj «, a ne tudi, »zakaj«). zmožnostih in mikrozgradbah, ki jih imajo objekti in zaradi katerih imajo ti svoje zmožnostP To realisticno idejo lahko zajamemo s kategorijo »mehanizma«. Vzrocni mehanizmi: razlaganje brez zakonov Splošnih definicij mehanizmov je veliko, a to ni motece, saj so zelo podobne in si ne nasprotujejo: »Mehanizmi so entitete in dejavnosti, ki so organizirane tako, da proizvajajo stalne spremembe od zacetka do konca.«lo »Mehanizmi so sestavljeni iz entitet (z njihovimi lastnosti) in dejavnosti, ki jih izvajajo te entitete v izolaciji ali v sodelovanju z drugimi entitetami. Te dejavnosti ustvarijo spremembo in tip spremembe, ki se zgodi, je odvisen od lastnosti entitet in od njihove prostorsko-casovne organizacije.«l1 »Mehanizem je proces v konkretnem sistemu, ki je zmožen ustvariti ali prepreciti dano spremembo v sistemu.«12 »Mehanizem je zgradba, ki zaradi svojih sestavnih delov in sestavnih delovanj ter njihove organizacije izvaja neko funkcijo. Skupno funkcion iranje mehanizma je odgovorno za enega ali vec pojavov.«13 »(Mehanizmi sol entitete, procesi ali zgradbe, ki delujejo v dolocenih kontekstih in ustvarjajo izkupicke, ki na s zanimajo.«14 »Mehanizmi opisujejo proces, prek katerega dani vzrok ustvari svoj ucinek.«1 5 »Mehanizem danega pojava je sestavljen iz entitet (ali delov), katerih dejavnosti in interakcije so organizirane na tak nacin, da ustvarijo pojav.«16 Mehanizmi so torej vzrocni procesi, prek katerih en pojav povzroci drugega; mehanizmi so odgovorni za dogodke, pojave, ki jih izkuša mo. Ti procesi so sestavljeni iz entitet (oziroma objektov), ki imajo zaradi svojih mikrozgradb dolocene vzrocne zmožnosti in zaradi slednjih dolocena tendencna delovanja. Mehanizme želimo poznati in jih razumeti, ko se vprašamo: »Zakaj se B zgodi, ko se zgodi A?« Na primer, zakaj si obicajno sledita pojava bakterijske infekcije in obcutka hladu? Kaj je mehanizem, ki je odgovoren za to »konstantno konjunkcijo« dogodkov? S pomocjo opazovanja, eksperimentiranja in teoretiziranja smo ugotovili, da imajo dolocene entitete (vrste bakterij) zaradi svoje mikrozgradbe zmožnost, da v nekaterih 9 Za z..,imivo razpravo o pom..,jkljivostih deduktivrnr rmmološkega modela in odlikah »fT1ehanizmicoega« razmišljanja v psihologiji glej Robert Cummins, »'How Does it Work? versus What ..ethe Laws?: Two Conceptions of Psychological Expl..,ation«, v F. C. Keil in R. A. Wilson (ur.) Expl8llati01l andCognW01l (Bradford Books, 2000), 117-144. 10 Peter Machamer, Lindley Darden in Carl F. Craver, »Thinking about Mechanisms«, Phi/osophy ofScience 67, št. 1 (2000): 1-25. 11 Hedstrtim, Dissecting the Social. 12 Mario Bunge, »Mechanism and Explanation«, Phi/osophyof Social Science 27 (1997): 41 0-465. 13 William Bechtel,Discovering Celi Mechanisms. The Creation of Modern Celi Biology (New York: Cambridge University Press, 2006). 14 Brad Astbury in Frans L. Leeuw, »Unpacking Black Boxes: Mechanisms and Theory Buildng in Evaluation«, American Journal of EvaluatiOfl 31, št. 3 (2010): 363-381. 15 Edgar Kiser in Michael Hecht er, »The Debate on Historical Sociology: Rational Choice Theory and Its Critics«, American Journal of Socio/ogy 104, št. 3 (1998): 785-816. 16 Stuart Glennan, »Rethinking Mechanistic Explanation«, Phi/osophy ofScience 69 (2002): 342-353. primerih prebijejo clovekovo imunsko zašcito in s svojim delovanjem povzrocijo vnetje. Cloveško telo se zaradi svoje mikrozgradbe na vnetje odzove tako, da sprošca dolocene entitete, predvsem citokine in prostagladine. Te entitete (vrsti proteinov in lipidov) zvišajo telesno temperaturo in zviša na telesna temperatura lahko pri osebi ustvari obcutek hladu. Pri mehanizmicnem razlaganju so torej pomembni (i) entitete; (ii) njihove mikrozgradbe; (iii) vzrocne zmožnosti, ki jih imajo zaradi svojih mikrozgradb; in (iV) tendencno delovanje teh entitet, tj. delovanje, ki ga entitete izvedejo, ce ga delovanje spet drugih entitet ne razveljavi ali preu smeri (zato pravim tendencno delovanje). Preden prikažem uporabnost mehanizmicnega razmišljanja za družboslovne namene, naj na hitro izpostavim nekaj pomembnih konkretnejših opazk glede zgornjega. Prvic, mehanizmi so tako teoretski kot tudi realni objekti. Mehanizem ni zgolj opis delovanja entitet, marvec je tudi to, na kar se opis nanaša . Mehanizmicno teoretiziranje je povezano z zavezo k znanstvenemu realizmu (za razliko od instrumentalizma/konvenciona!izma). Drugic, obstoj in delovanje mehanizmov se ne kažeta nujno v brezizjemnih empiricnih regularnostih, kot sicer zahtevata humovstvo in pozitivizem. To drži v treh smislih: (i) nekateri mehanizmi so edinstveni (ali vsaj zelo redki); (ii) neodvisno od tega, kako redki ali pogosti so, je njihovo empiricno izražanje, udejstvovanje njihovih ucinkov lahko redko ali pogosto, odvisno pac od socasne prisotnosti in delovanja drugih mehanizmov, ki lahko iznicujejo prve; (iii) tudi ce se dani mehanizem pogo sto empiricno izraža, ni nujno, da bo njegov empiricni izraz vselej enak, spet odvisno od socasnega delovanja drugih mehanizmov. K temu se vrnem v zakljucku. Tretjic, med objekte, iz katerih so sestavljeni mehanizmi, lahko štejejo tudi odnosi med sestavnimi deli vecjega objekta. Mehanizmicno razlaganje ne zahteva ontološkega redukcionizma, fizika lizma, marvec je skladno s pojavom emergence. Cetrtic, mehanizmi, ki na stopajo v dani mehanizmicni razlagi, so obicajno sami sestavljeni iz spet globljih mehanizmov itn. Raven, na kateri se pri razlaganju ustavimo, je odvisna od razsežnosti teoretskega interesa. Kot je deloma razvidno že iz zgoraj povedanega, razlaganje prek mehanizmov zaobide težave, ki sicer pestijo deduktivno-nomološki model. Ni vec problema lažnih razlag. Peter ne zanosi, ko jemlje tablete, preprosto zato, ker kot moški nima mehanizma, ki bi mu sploh omogocil zanositev; tablete v njegovem primeru nimajo nobenega relevantnega ucinka. Z drugimi besedami, kontrafakticnost, ki jo nudi mehanizmicni model, pomaga pri izlocanju lažnih razlag: Ce Peter ne bi jemal kontracepcijskih tablet, prav tako ne bi zanosil. Prav tako ni vec problema »odsotne razlage«. Ko jih najdemo in raZišcemo, mehanizmi povejo ravno, zakaj, prek cesa sta dva dogodka povezana in kako vzrok vodi k posledici. Tudi problema simetricnosti razlage in napovedi ni vec. Mehanizmicna razlaga ne predpostavlja, da je vsaka razlaga tudi napoved (ali obratno). Razlaga ima lahko napovedovalno moc ali pa je nima. Zadnjic, ni problema logicne (namesto ontološke) povezave med vzroki in posledicami. Po mehanizmicnem modelu imajo posamezni objekti vzrocne zmožnosti, ki delujejo z metafizicna nujnost jo v smislu, da ce vzrocna zmožnost deluje v izolaciji, nujno proizvede svoje ucinke; ce poleg nje delujejo druge vzrocne zmožnosti, deluje kot tendenca -teži k ucinkom, ki jih ima v izolaciji, a ostale zmožnosti vplivajo na njeno delovanje in ga zato prilagajajo. Kljucno pri tem je, da v nasprotju z deduktivno-nomološkim modelom pri mehanizmicnem pojasnjevanju uCinek v nobenem primeru ne more povzrociti all razložiti svojega vzroka. Družbeni mehanizmi Za razumevanje mehanizma danega pojava moramo poznati njegove sestavne dele: entitete, njihove vzrocne zmožnosti, zgradbe in medsebojne odnose. Kaj so potemtakem glavni sestavni deli družbenih mehanizmov? Gotovo vsaj dvoje: cloveški akterji s svojimi lastnostmi (interesi, namerami, refleksijo, potrebami, custvi itd.) in delovanjem ter družbene strukture (najsplošneje: raznovrstni odnosi med cloveškimi akterji). Na podlagi povedanega ne bi smelo biti nenavadno, da je mehanizmicni pristop v sociologiji velikokrat povezan z razlicnimi oblikami (neortodoksne) teorije racionalne izbire in modeli, kot je t. i. »strukturni individualizem«, po katerem lahko »vsa družbena dejstva, njihovo strukturo in spremembo v principu razložimo s sklicevanjem na posameznike, njihove lastnosti, delovanja in medsebojne odnose«.17 Še vec, najslavnejša zagovornika sociološkega razlaganja z mehanizmi od sedemdesetih let 20. stoletja naprej sta verjetno Jon Elster in Raymond Boudon, dva sociologa, ki se ju upraviceno povezuje 8 s teorijo racionalne izbire (ceprav velikokrat izrazito poenostavljeno in zato mestoma zavajajoce, sploh glede na to, da sta oba zelo kriticna do ortodoksne razlicice) .ll1 V zadnjih dveh desetletjih je v družboslovnem mehanizmicnem gibanju zelo viden Peter Hedstr6m, še en sociolog, ki je s svojo paradigmo »analiticne sociologije« blizu teoriji racionalne izbire. Kljub temu je narobe istovetiti ukvarjanje z mehanizmi in teorijo racionalne izbire, celo ce imamo v mislih zgolj njene neortodoksne razlicice. Mocni, ceprav (z izjemo ali dvema) manj slavni izrecni zagovorniki mehanizmicnega pristopa v sociologiji so Daniel Uttle, Mario Bunge, Roy Bhaskar, Margaret Archer, Andrew Sayer, Charles Tilly, George Steinmetz, Philip Gorski in mnogi drugi -vsi zelo izrecni in ostri kritiki teorije racionalne izbire, ki z njo ali njenimi razlicicami niso povezani niti posredno in delno. Vseeno drži, da tudi oni povecini poudarjajo -tako kot teoretiki racionalne izbire ter tako kot Elster, Boudon in Hedstr6m -pomen »mikrotemeljev«. Poudarjajo, z drugimi besedami, da makrodružbenih pojavov ne moremo razlagati, ce se ne osredotocimo na dvoje. Prvic, priznati moramo, da makro družbeni pojavi ne morejo lastnorocno povzrociti drugih makro družbenih pojavov, ne da bi pri tem šli skozi mehanizme na 17 Peter HedstrOm in Petri Ylikoski, »Causal Mechanisms and the Social Sciences«,Annual Reviewof Sooology 36 (2010): 60. 18 Glej, na primer, mnoge Boudonove kritike teorije racionalne izbire v Raymond Boudon, The Origin of Values. Sooologyand Phi/osophy of Be/iefs (London: Transaction Publishers, 2001). Elster je podobno skepticen kot Boudon. Pravi: »Zdaj mislim, da ima teorija racionalne izbire manj razlagaine moci, kot sem mislil nekoc. Ali resnicni ljudje res delujejo na podlagi izracunov, ki se raztezajo cez mnogo strani matematicnih pripisovv vodilnih revijah? Dvomim.« Jon Elster, Explaining Social Behaviour: More Nuts and Bolts for the Social Sciences (New York: Cambridge University Press, 2007), 5. mikroravni, torej skozi posamezne cloveške akterje in njihovo delovanje. tmile Durkheim se je motil, ko je zatrjeval, da so »družbena dejstva« ucinek spet drugih, predhodnih družbenih dejstev. Drugic in povezano, vedno moramo iskati mikrozgradbo makrodružbenih pojavov, tj. njihovo podlago, ki je obicajno sestavljena iz cloveških akterjev in njihovih medsebojnih odnosov.19 Ta obsedenost z mikrotemelji ni nenavadna, ce sprejmemo mehanizmicni nacin razlaganja, in ne izhaja iz domnevnega vpliva teorije racionalne izbire nanje. Ni nenavadna, ker je kljucni vidik mehanizmicnega pristopa prav odpiranje crnih skrinjic, raziskovanje vzrocnih procesov, ki vodijo od A do B. To pomeni, da sociološka razlaga, ki denimo trdi, da je pozna in bliskovita modernizacija Nemcije v 19. stoletju (makrodružbeni pojav A) v desetletjih pred prvo svetovno vojno povecala verjetnost vojne (makrodružbeni pojav B), ne bo ustrezna. Ta »razlaga« je crna skrinjica, ki jo moramo šele odpreti in s tem izpostaviti njeno notranje kolesje in vijake, ce želimo kaj zares razložiti. Z drugimi besedami, raziskati moramo, kako in v katerih vidikih makropojav A vpliva na relevantne akterje -njihovo zavest in delovanje -, ki nato v danem strukturnem kontekstu proizvedejo makropojav B. Najti in razumeti moramo specificne mehanizme na mikroravni, prek katerih pozna modernizacija zviša verjetnost vojne ali jo celo povzroci. Mogoce, denimo, nagiba državnike k vzpostavljanju protekcionisticnih tarif in avtoritarnosti (kaj so predhodni mehanizmi, ki so odgovorni za to dvoje,je spet dobro vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, ce hocemo, da je razlaga prepricljivejša) . Protekcionizem nato ustvarja diplomatske napetosti med, denimo, Nemcijo in državami, ki so imele pred tem veliko korist od uvažanja konkurencnega žita vanjo; avtoritarnost pa poveca militantnost nekaterih nemških delavcev in s tem domaci družbeni konflikt, zaradi katerega državne elite in konservativne interesne politicne skupine zavoljo domace pomiritve predlagajo strategijo socialnega imperializma, ki cez cas zaradi konfliktnih ozemeljskih interesov ustvarja geopoliticne zamere med Nemcijo in nekaterimi drugimi imperialisticnimi silami. Vse to vodi k tkanju zavezništev (in sovraštev) med dvema blokoma držav, kar -ob prisotnosti še nekaj pomembnih vzrokov -izrazito poveca verjetnost svetovne vojne. Ta primer med drugim razkriva dvoje. Prvic, kako kljucno je empiricno raziskovanje in zbiranje podatkov za mehanizmicni nacin razlaganja, ceprav se je ta razvil v odkritem nasprotju s pozitivizmom in empirizmom. Brez empiricnega raziskovanja hipotezirani pojmovni del analize ne more biti preverjen. Drugic, kaže, kako edinstveni so lahko mehanizmi in kako edinstven je lahko njihovempiricni izraz. Pozna modernizacija, vsaj tovrstna pozna modernizacija, ki jo navajam z zgornjem primeru, je bila namrec znacilna zgolj za kratko obdobje nekaj desetletij v celotni cloveški zgodovini, zajemala je samo nekaj družb in še to v le enem, majhnem delu sveta; 19 Ti poanti glede mikrotemeljev ne vodita v metodološki individualizem ali redukcionizem v obicajnem pomenu besede. prva poanta zgolj pomeni, da zavmemo metodološki holizem in skrivnostno idejo, da so makrodružbeni pojavi entitete, ki neodvisno od svoje mikropodlage lebdijo nad glavami ljudi in imajo svoje povsem lastne vzrocne zmožnosti. Druga poanta pa ne preprecuje možnosti emergentnih vzrocnih zmožnosti, saj ne z~teva, da je mikrozgradba družbenih pojavov atomisticna (tj. obstajajo in delujejo zgolj posamezni cloveški akte~i), marvec dopušca ontološki obstoj odnosom (med akterji). poleg tega je svoje ucinke, denimo geopoliticne zamere, udejanjila samo v nekaterih od družb, ki so jo izkušale. Velik del družboslovja se je ob vzponu pozitivizma na njegove pomanjkljivosti odzval s popolnim zavracanjem vzrocnih znanstvenih ra zlag. To se je zgodilo v casu prvega vala pozitivizma v drugi polovici 19. stoletja, ko je družboslovni antinaturalizem zacel zoperstavljati namerne razloge za delovanje materialnim vzrokom delovanja, idiografsko popisovanje enkratnih pojavov nomoteticnemu razlaganju stalnih, ponavljajocih se dogodkov in interpretativno razumevanje objektivnemu pojasnjevanju. Max Weber je bil eden redkih, ki se je spretno ognil tem dualisticnim parom, ko je poudarjal, da sociologija v resnici pocne oboje: razlaga in interpretira oziroma, še bolje, ko interpretira, tudi razlaga. PO drugi svetovni vojni, ob ponovnem vzponu pozitivizma, je bil odziv podoben prvemu. Radikalnejše oblike družbenega konstruktivizma, poststrukturalizem in postmodernizem, še pred tem pa t. i. postwittgensteinska sociologija s Petrom Win ehem na celu, so obudi1e stare dualizme in v imenu boja proti pozitivizmu sociologiji prepovedale vzrocne razlage. Nekateri, denimo že omenjeni Bha skar, Bunge in Boudon, so se temu uprli in se pozitivizma lotili bolj produktivno in obenem bolj kriticno -podobno kot Weber. S svojim mehanizmicnim pristopom so družboslovju omogocili drugacen, nepozitivisticni naturalizem. Tibor Ruta r Spopad z iracionalnim mišljenjem: zgodovinski pomen logicnega pozitivizma )J••• bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi raje povem pet besed s svojim umom, da bi poucil tudi druge, kakor pa na tisoce besed z darom jezika.« 1 Kor14,1 -25 Obstajata dve intelektualni gibanji, ki ju povezujemo s pozitivizmom. Prvo je pozitivizem 19. stoletja, ohlapno, razdrobljeno gibanje, korenine katerega segajo k Francisu Baconu (1561 -1 626), markizu Condorcetu (1743-1 794), Madame Germain de Stael (1 766-1 81 7), Henriju Saint-Simonu (1 760-1 825) in njegovemu tajniku Augustu Comtu (1798-1 857), ki je pozitivizem utrd il v delu Discours sur I'Esprit positif (1 844). Za pozitivizem 19. stoletja so znacilni metodološki naturalisti cni monizem, ki od družbenih in humanisticnih znanosti zahteva prevzem matematicnih in empiristicnih metod naravoslovja (induktivna metoda); naivna realisti cna epistemo]ogija, po kateri je svet natanko takšen, kot ga zaznavamo; odpor do metafizike; prepricanje o emancipatorni moci znanja in znanstvenem napredku ter epistemska vecvrednost znanstveno pridobljene vednosti v primerjavi z intuicijo in drugimi iracionalnimi formami spoznavnih virov.1 Strožjo in kompleksnejšo obliko pozitivizma predstavlja logicni pozitivizem, imenovan tudi logicni empirizem oziroma neopozitivizem. To gibanje j e sestavljeno iz razlicnih skupin (berlinski krog, varšavska skupina logistikov, lvovska skupina idr.), med katerimi je najpomembnejši dunajski krog, zbran pod mentorstvom Moritza Schlicka (1882-1 936). Leta 1929 so Otto Neurath, Hans Hahn in Rudolf Carnap izdali manifest logicnega pozitivizma z naslovom Znanstveno pojmovanje sveta: dunajski krog, v katerem so si za cilj zadali poenotiti znanost in postaviti »znan stveno pojmovanje sveta Lkij zavraca meta fizicno fllozofljO«.2 Njihova poglavitna metoda, po kateri so se bistveno razlikovali od zgodnejšega biološko-psihološko usmerjenega pozitivizma (Comte) in empirizma (Hume), je bila »metoda logicne analize« (Frege, Ru ssell, Wittgenstein), za katero je bistvena formalizacija izjav navadnega jezika v logicni jezik. S to metodo so -tako so utemeljevali -»v domeni metafizike, ki vkljucuje vso fi lozofijo vrednotenja in normativno teorijo,« ugotovili, »da so domnevne trditve v tej domeni popolnoma nesmiselne.«3 Logicni pozitivisti so ponovili -oziroma modernizirali -Humovo stališce, da so smiselne samo analiticne trditve apriori (se pravi matematicne, logicne trditve, katerih veljavnost je mogoce ugotoviti zgolj z miselnimi operacijami) in sinteticne trditve a posteriori (to so trditve empiricnih znanosti, katerih veljavnost je Jerzy Giedymin, »Antipositivism in Contemporary Philosophy of Social Science and Humanities«, Brit. J. Phil. Sci. 26 (1975), 275. Glej Mary Pickering, Auguste Comte; An InteJJectual Biography (New Yorle Cambridge University Press 1993),47-67; in Daniel W. Rossides, Social Theory; Its Origins, History, and Contemporaf)' Re/evance (Lanham; Rowman & Littlefleld), 1998. 2 Dtto Neurath, »Wissenschaftliche Weltauffassung; Der Wiener Kreis«, v Marie Neurath in Robert S. Cohen (ur.) Empiricism 8Ild SocioJogy. Vienna Circle Col/ection 1 (Dordrecht Springer Nether1ands, 1973),307. 3 Rudolph Carnap, » The Elimination of Metaphysics Through Logical Analysis of Language«, v A. J. Ayer (ur.), Logical Positivism (Glencoe, Illinois; The Free Press, 1959), 980. mogoce ugotoviti na podlagi empiricnega opazovanja).4 Posplošeno receno, analiticne trditve so aprioritrditve o idejah (na primer »Trikotnik ima tri stranice«) in so logicno nujne, sinteticne trditve a posteriori pa so trditve o svetu (na primer »lunaj dežuje«) in so logicno kontingentne. Trditve, ki niso logicno nujne, in trditve, ki jih ni mogoce empiricno preveriti, so logicni pozitivisti odpravili kot kognitivno nesmiselne, podobno kot pred njimi Hume: Ce vzamemo v roke katerokoli knjigo, denimo bogoslovja ali šole metafizike, se vprašajmo, aH vsebuje abstraktna razmišljanje o kvantiteti in številu. Ne. Ali vsebuje eksperimentalno razmišljanje o (empiricnih] dejstvih in obstoju? Ne. Potem jo izrocite plamenom; kajti ne vsebuje nicesar drugega kot soflzme in iluzijo.5 Za logicne pozitiviste so »trditve empiricnih znanosti kognitivno smiselne zgolj in samo, ce so v nekem smislu empiricno preverljive«6 (nacelo verifikacionizma), zato so v celoti eliminirali metafiziko? Britanski filozof in popularizator logicnega pozitivizma A. J. Ayer v svojcas priljubljenem delu Language, Truth and Logic (1936) razloži, da »Iahko defmiramo metafizicni stavek kot stavek, vsebina katerega izraža pristno trditev, toda ne izraža niti tavtologije niti empiricne hipoteze. ln ker tavtologije in empiricne hipoteze tvorijo celoten razred pomenskih trditev, je zakljucek, da so vse metafizicne izjave nesmiselne, upravicen.«B Logika in matematika ter empiricno verificirana znanost so edina kognitivno smiselna podjetja. Rudolph Carnap je v spisu The Unity ofScience (1 934) zase in za pripadnike dunajskega kroga zapisal, da »ne odgovarjamo na 10 filozofska vprašanja in namesto tega zavracamo vsa filozofska vprašanja, naj bodo vprašanja metafizike, etike ali epistemologije. Kajti naše zanimanje je logicna analiza. Cejeta podvig imenovan filozofija, naj bo tako, toda naš podvig izkljucuje iz premišljanja vse tradicionalne probleme fllozoflje.«9 Ne samo da je logicni pozitivizem izkljucil tradicionalno filozofijo, proglasil jo je za odvecno, neuporabno, nesmiselno, za »nic vec kot besede, povezane brez smisla«.lO Za Carnapom je redukcijo filozofije na logiko ponovil tudi Ayer. Kajti filozofa kot analitika ne zanimajo fizicne lastnosti stvari. Zanima ga samo nacin, na katerega govorimo o njih. Z drugimi besedami, propozicije filozofije niso fakti cne, ampak lingvisticne narave -to je, ne opisujejo obnašanja fizicnih ali mentalnih objektov: izražajo definicije ali formalne posledice definicij. Temu primerno lahko recemo, da je filozofija podrocje logike.ll 4 Tako so zavrnili Kantovo pojmovanje sinteticnih sodb a priori, s katerim je skušal preseci vrzel med racionalizmom (analiticne sodbe a prion) in empirizmom (sinteticne sodbe a posterion). 5 David Hume, Essays and treatises on several subjects, II. (Dublin, 1799), 175. 6 Thomas Uebel, »Logical Empiricism«, v Stathis Psillos in Martin Curd (ur.), The Routledge Companion to Philosophyof Science (New York: Routledge, 2008), 79. 7 A. J. Ayer, Language, Truth and Logic (Sufolk: Pelican Group, 1971),13-29. 8 Prav tam, 24. 9 Rudolph Carnap, The Unity ofScience (Routledge, 2011), 21. 10 Rudolph Carnap po Oswald Hanf1ing, »Logical Positivism«, v Stuart G.Shanker (ur.), Philosophyof Science, Logic and Mathematics in the Twentieth Century (New York Taylor & Francis e-Library, 2004). 11 Ayer, Language, Truth and Logic, 44. Za Ayerja, ki pripelje doktrino logicnega pozitivizma do nekoliko vUlgarnega kraja, so trditve etike in estetike zgolj subjektivni in emotivni izrazi, metafizika, teologija in umetnost pa zbor »psevdotrditev«. Logicni pozitivizem je v analiticni filozofiji zasedal paradigmatsko mesto kot formalna teorija znanosti od tridesetih do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se usidra le kritike, podane v obliki epistemološkega holizma, zanikanja razlike med analiticnimi in sinteticnimi stavki (Willard Van Orman Quine, Two Dogmas of Empiricism, 1951), kriticnega racionalizma in nacela falzikacije (Karl Popper, The Logic of Scientific Discovery, 1959), znanstvenega realizma (Hilary Putnam, What Theories are Not, 1962) ter teze o nesoizmerljivosti razlicnih znanstvenih paradigem (Thomas Kuhn, The Structure ofScientific Revolutions, 1962). A najocitnejša težava logicnega pozitivizma je njegovo nacelo verifikacije, ki pravi, da so kognitivno smiselne samo izkustveno (neposredno ali posredno) preverljive znanstvene trditve in tavtologije (formule matematike in logike), kajti samo nacelo verifikacije ni niti empiricna trditev, ki bi jo bilo mogoce empiricno preveriti, niti tavtološka trditev, ker zanikanje nacela ne vodi v logicno protislovje, in je tako po svojih lastnih kriterijih nesmiselna izjava.12 Pozitivizem in logicni pozitivizem sta bila upraviceno ovržena. Ker so logicni pozitivisti skupaj z metafiziko zavrgli metateoretska in epistemološka vprašanja (kaj je znanost, kakšno mora biti veljavno spoznanje, kaj je resnica, kaj so fizikalni zakoni, kaj znanost spoznava etc.), odgovorov na katera ni mogoce reducirati ne na empirijo ne na matematiko oziroma logiko, so ostali brez veljavne teorije znanosti. Medtem ko so pozitivisti 19. stoletja privzemali naivni realizem in verjeli, da realnost spoznavamo neposredovano, ter zanemarili biološko in psihološko pogojenost cloveškega kognitivnega aparata na eni ter ku lturno in družbeno pogojenost spoznavnega subjekta na drugi strani, so logicni pozitivisti na podlagi sodbe, da so odgovori na metafizicna in epistemološka vprašanja, ki jih je sprožila Kantova distinkcija med fenomenalnim in noumenalnim svetom, kognitivno nesmiselni, sprejeli fenomenalizem oziroma radikalni empirizem ter se epistemologiji in problematiki pogojenosti znanja enostavno odpovedali.13 Nic manj težaven ni naturalisticni metodološki monizem, ki v celoti zavrne kvalitativne oziroma interpretativne metodološke pristope, zasnovane na Diltheyjevi in kasneje Webrovi metodi Verstehen, subjektivnega razumevanja.14 Na najvecji odpor pa je zagotovo naletelo 12 Glej Richard M. Rorty, »Metaphilosophical Difflculties of Linguistic Philosophy«, v Richard M. Rorty (ur.), The Linguistic turn: essays in philosophical method (Chicago: The University of Chicago Press, 1992), 1-40. 13 Rezultat je isti, kar je bržkone razlog, da nekateri avtorji logicnim pozitivistom zmotno pripisujejo naivni realizem, ki trdi, da je objektivna realnost takšna, kot jo subjektivno spoznavamo, medtem ko fenomenalizem, ki izhaja iz eliminacije metafizike, trdi, da je kognitivno nesmiselno izjavljati karkoli o objektivni realnosti, saj je ves »zunanji svet« omejen na cutne date. V tem smislu je oddaljenost subjektivnih idealistov in logicnih pozitivistov manjša, kot bi si želeli slednji, kar izpostavi Bunge v Mario Bunge, Matter and Mind, A phi/osophical Inquiry (Dordrecht: Springer Netherlands, 201 0),15. 14 Michael Martin, VemtelJen: The Uses of Understanding in Sodal Science (New Jersey: Transaction Publishers, 2000), 41 -84. V psihologiji se v prvi polovici 20. stoletja vzpostavi logicnemu pozitivizmu sorodna usmeritev, in sicer behaviorizem, ki se osredotoci na opazljivo obnašanje ter se odrece introspekciji in preucevanju vehementno pozitivisticno zavracanje celotnih disciplin tradicionalne filozofije, metafizike in epistemologije, etike ter nekvantitativnih podrocij družboslovja in humanistike, ki so jih razglasili kot nesmiselna in epistemsko impotentna ter jih s tem potisnili na rang astrologije, spiritualizma in drugih psevdovednosti. Kljub nevzdržnostim ter pomanjkljivostim pozitivizma in, še bolj primarno, logicnega pozitivizma teh dveh teorij ne bi smeli odpisati, ceš da sta brez vrednosti, kar bo skušala pokazati njuna postavitev v idejnozgodovinski kontekst. Upor iracionalnem silam Orisano zelo na splošno, je Francis Bacon -v njem Bruce Mazlish upraviceno prepozna prvega pozitivista15 -pripadal dobi znanstvene revolucije, ki je idejno presega la dve tradiciji: še vedno prisotno srednjeveško tradicijo aristotelske sholastike in renesancno tradicijo, ki je sama odziv na srednjeveški sholasticizem. Renesa nsa se je že s Francescom Petrarko (1304-1 374), v zgodovinopisju 19. stoletja pa zlasti z vplivnim zgodovinarjem Jacobom Burckhardtom (Die Cultur der Renaissance in Italien; 1860) vzpostavila kot progresivno obdobje nasproti mracnjaškemu »temnemu srednjemu veku«, vendar je ta podoba, tako temacnosti srednjega veka kot tudi naprednosti renesa nse, danes prepricljivo ovržena.16 Drži, sholasticna tradicija je kljub napredkom na podrocju logike in znanosti z redkimi izjemami -kot sta Roger Bacon (pribl. 1219-1 292) in Robert Grossetest (1 175-1 253) -zanemarjala empirizem in ostajala ujeta v polju metafizike oziroma natancneje teologije in razodetja. ln renesansa se je resda uprla sholasticizmu, vendar je njen karakteristicni predstavnik Petrarka, kot ugotavlja Alexandre Koyre, nasprotoval Aristotelu in poskušal »(z]rušiti ... njegovo avtoriteto ... zato, da bi na njeno mesto postavil -ali ponovno vzpostavil -kršcansko znanost in predvsem kršcansko modrost, avtoriteto razodetja in svetih knjig«Y Zato je Petrarka »v bistvu reakcionaren ... Petrarka in celoten humanizem« sta, nadaljuje Koyre, »v veliki meri upor preproste zdrave pameti«ll1 zoper aristotelski sholasticizem, filozofijo in srednjeveško logiko. Renesansa 15. stoletja (Lorenzo Valla, George Trapezuntius, Rudo lph Agricola, Erazem Rotterdamski ) je namrec nekdaj nadrejeni filozofijo mentalnih stanj oziroma sklepanju na naravo mentalnih stanj na podlagi obnašanja. 15 Bruce Mazlish, The Uncertain Sdences (Abingdon: Routledge, 2017), 37-44. 16 V prvi polovici 20. stoletja sta Lynn Thorndike in George Sarton prva ugovarjala domnevni progresivnosti renesanse, Jacques Maritain in ~tienne Gilson pa domnevni »temnosti« srednjega veka. Glej Kenneth R. Bartlen, A Short Histoty of the Italian Renaissance (Toronto: University of Toronto Press, 2013), 9-16. Nove evalvacije srednjeveškega sholasticizma, ki naj bi onemogocal razvoj znanosti, razkrivajo ravno nasprotno, in sicer da so sholastiki Duns Škot (prib. 1266-1308), William Ockham (1420-1484), William iz Champeauxa (pribl. 1070-1122), Stephen Langton (prib. 1150-1228), Peter Auriol (prib. 1280-1322) in Peter Olivi (1248-1298) z izpopolnjevanjem srednjeveške logike »pomagali filozofiji odvreci njene okove zgolj dekle teologije«. Za zgodovino znanosti so še pomembnejši lincolnski škof Robert Grosseteste (prib. 1175-1253), Doctor Mirabilis Roger Bacon (prib. 1219!20-prib. 1292) in oxfordski »Racunarji« (14. stoletje), in sicer na podrocjih geometri je, matematike, optike, naravne filozofije ter eksperimentalne znanstvene metode. Marcia L. Colish, Studies in Scholasticism (Farnham: Ashgate Publishing, Ltd., 2006), 223, 230. 17 Alexandre Koyre,Zn&1stvena revoJudja: izbTani spisi iz zgod(Nine znanstvene in filozofske misli (Ljubljana: Založba ZRC, 2006), 97. 18 Prav tam. in logiko docela podredila retoriki, zlasti Ciceronovi in Kvintiljanovi, in šele Peter Ramus je v drugi polovici 16. stoletja mocno zožil podrocje pristojnosti retorike in jo razloCil od logike, kar je polagoma privedlo do njenega upada.19 Tako se je renesansa s suspenzom logike in racionalnega mišljenja na eni strani in z unicenjem aristotelske ontologije, fizike in metafizike na drugi znašla »brez možnosti, da bi se vnaprej odlocila, ali je neka stvar mogoca ali ne,« zaradi cesarje sprejela »magicno ontologijo«, ki priznava obstoj nadnaravnih in demonskih sil. Temu ustrezno se v renesansi razcvetajo astrologija, vedeževanje, alkimija, naravna magija, okuitna medicina, hermetizem, ezoterika, kabalistika in demonologija.20 »Zdravnik, alkimist, profesor, vsi so nosili isto dolgo haljo, ki je lahko ozna cevala ali ucenjaka ali Carovnika.«21 V pisane plašce magicne ontologije so bili odeti vsi najvecji predstavniki renesancne filozofije: »Marsilio Ficino posveca 'magiji' znaten del svojih knjig o življenju; Giovanni Pico ji napiše pogumno in strastno apologijo, Giordano Bruni defmira maga kot modreca, ki zna delovati.«22 To oceno je resda treba uravnotežiti s priznanjem, da so renesancni umanisti z rušenjem empiriji nenaklonjene sholastike ter z obsežnim prevajanjem, korigiranjem in komentiranjem pozabljenih del anticnih znanstvenikov pripravili humus, iz katerega je vzklila moderna znanost 17. stoletja, toda sama renesansa je »eno od obdobij, najmanj obdarjenih s kriticnimduhom, kar jih je poznanih. To je obdobje, ko se je vera v magijo in carovništvo izjemno razširila in dosegla veliko vecje dimenzije kot v srednjem veku.«23 Ce presojamo Baconov pozitivizem z idejnohistoricnega vidika, bomo prepoznali v njegovi metodi empiricnega eksperimentiranja, v njegovem zagovarjanju sekularizacije znanosti in vzpostavitve znanstvene skupnosti v New Atlantis (1624) ter v njegovem normativnem pozivu, naj znanost z razumevanjem in obvladovanjem narave24 pripomore k izboljšanju mucnega clovekovega položaja, su bverzivne in emancipatorne poteze; toliko bolj, kolikor se zoperstavlja dvema tedanjima paradigmama -usihajocemu teološkemu mišljenju sholasticne tradicije na eni strani in vzpenjajocemu se magicnemu iracionalizmu renesanse na drugi. Ta pozitivisti cna poteza dobi pri razsvetljencu Condorcetu izrazito eticen naboj, saj v Ocrtu podredi celotno podjetje znanosti trem ciljem: »(O]dprava neenakosti med narodi; napredek v enakosti znotraj enega ljudstva; in nazadnje dejansko 19 Peter Mack, AHistory of Renaissance Rhetorlc 1380-1620 (Oxford: Oxford University Press, 2011) 1-32, 307-318. Opazimo lahko, da usihanje primata retorike sovpada z zacetnim stadijem znanstvene revolucije. 20 Koyre, Znanstvena revolucija: izbrani spisi iz zgodovine znanstvene in filozofske misli, 75-77; Peter Buri. Na tej tocki lahko opozorimo na distinkcijo z religijo, ki kljub svoJi nazorni razlagi sveta nikakor ne more biti ovrgljiva, ergo nima nikakršne znanstvene teže. Popper takšno znanost imenuje psevdoznanost, kot primer pa navede Freudovo pSihoanaliticno teorijo. Pravi, da lahko z uporabo pojmov, kot so potlacitev, sublimacija in nezavedne želje, pSihoanaliticno teorijo apliciramo na vsako vedenje in uskladimo s katerimikoli klinicnimi podatki (empiricnimi dejstvi). Tako teorija postane neovrgljiva oziroma psevdoznanstvena7. Kakorkoli že opredeljujemo vsebino znanosti, bomo vendarle vedno izhajali iz nekih predhodnih miselnih vzorcev, ki nas kljub morebitnim vecjim spremembam in inovacijam nenehno zavezujejo k pripadajoci idejni tradiciji. Posamezno idejno tradicijo oznacujem kot strukturni temelj razmišljanja, imaginarij, na podlagi katerega se lahko gradi in oblikuje percepcija znanosti. V našem primeru govorimo o judovsko-kršcanski (zahodnoevropski) idejni tradiciji, zavoljo kontrasta pa jo bom primerjala s kitajsko idejno tradicijo. Primerjavo med idejnima tradicijama bom utemeljila skozi koncept binarnosti, ki v funkciji razlocevanja predstavlja temelj cloveškega razmišljanja nasploh in ni specificen nobeni izmed filozofij. Svet osmišlja kot razdeljen na pole: moški in ženska, crno in belo, družba in narava. Tako je judovsko-kršcanska idejna tradicija utemeljena skozi vzorec logocentricne binarnosti, ki teži k ohranitvi enega in odpravi drugega protipola. Te binarne kategorije so strukturni vzorci, povezani z dialektiko. Temeljijo na odnosu med vzajemno izkljucujocimi se protislovji teze in antiteze, ki ustvarita sintezo. Model, kakršen se je razvil in prevladal znotraj kitajske idejne tradicije, pa temelji na neprotislovnem nasprotju med dvema protipoloma, ki se vzajemno ne izkljucujeta, temvec dopolnjujeta -in sta drug od drugega odvisna. V tovrstnem modelu ne najdemo sinteze, ki bi v sebi ohranjala pozitivne elemente prejšnjega stanja, medtem ko bi negativne odpravila. To, kar kitajske bin arne kategorije razlocuje od tradicionalnih zahodnih dualizmov, je nacelo komplementarnosti, ki hkrati predstavlja temeljno metodo njihovega delovanja. Ta metoda, imenovana tudi model komplementarne binarnosti, utemeljuje princip imanentne filozofije s strogo holisticnim pogledom na svet. Tradicionalno se holizem povzema s klasicno frazo »enotnost cloveka in narave«. Tako razumevanje je torej utemeljeno na enovitosti in nedeljivosti sveta. Za razliko od transcendentne metafizike imanentna sveta ne razlocuje na materialnega in idejnega ali subjektivnega in objektivnega. Pojem imanentnosti, ki bistveno opredeljuje kitajsko filozofijo, je utemeljen na podlagi relativizacije vsega obstojecega in tako ne priznava absolutnosti oziroma vecje pomembnosti enega pola nad drugim. Znotraj zahodne kulture pa je moc zaznati afmiteto, da se vecina njenih diskurzov navezuje na univerzalno vzrocnost, pogojeno s težnjo po eliminiranju enega pola opozicije na racun ohranitve drugega. 6 Okasha, Filozofija znanosti, 21. 7 Prav tam, 22. Na podlagi zapisanega lahko problematiziramo, da je že temeljni miselni proces naravnan tako, da utemeljuje potrebo po iskanju ene objektivne resnice, ki se ohranja z eliminacijo vseh drugih, z njo neskladnih resnic. Deluje po logiki crno na belem, v okviru katere je zavoljo lastne potrditve potrebna absolutna kontradikcija nasprotnemu polu. V nasprotju s konceptom imanence omenjena logika enega od polov obravnava kot transcendentnega, in sicer na nacin, ki mu omogoca samostojen obstoj brez njegovega opozicionalnega parali. Kot opozarja tudi Jacques Derrida, je tako imenovana transcendentna metafizika utemeljena na idejni tradiciji, ki hoce ohraniti oznacevalca na racun oznacenca, govorico na racun pisave, realnost na racun pojavnosti, naravo na racun kulture, življenje na racun smrti in dobro na racun zla9. Miselna tradicija, ki gradi naše delovanje in miselnost, je torej nenehna tekmovalnost in težnja po podreditvi nasprotnega protipola. Tako se bo ohranila resnica oziroma percepcija tistega pola, ki je mocnejši in posledicno transcendenten ter lahko neodvisno prevlada nad drugim polom. Navezna tocka znanosti je vseskozi primat moci, skoncentriran v zahodnoevropski kulturi. Gospodarski in politicni vpliv na hegemonizacijo zahodne znanosti je že leta 1977 opisal Said v delu Orientalizem. Izraz orientalizem avtor uporabi kot sredstvo za razumevanje razlicnih ideoloških praks, ki so posledica kolonializma in neokolonializma.lo Govorimo torej o Širokem spektru regulariziranega pisanja, gledanja in preucevanj, ki jih obvladujejo imperativi, perspektive in ideološki predsodki, zajeti v neenakosti odnosa Zahoda do Orienta.ll Cepravje bilo delo deležno tudi veliko kritik, se znotraj razprave o ideologiji znanosti ne bom prevec poglabljala v njegove specifike. Moj namen je, da delo predstavim kot pokazatelja binarne logocentricnosti in po sledico zahodne koncentracije moci, ki je skozi vrsto znanstvenih tekstov konstruirala in projicira la predstave o Orientu, ki so scasoma postale samoumevne. Koncentracija moci na Zahodu zagotavlja nenehno reprodukcijo hegemonske ideologije, ki postavlja merila in igra vlogo selektorja znanja. Zanimiv pokazatelj zahodnih ponotranjenih meril so tudi rezultati raziskave med znanstveniki razlicnih sektorjev akademskega sveta, ki nakazujejo, da so pri opisovanju, kaj oznacujejo kot znanstveno kakovost, uporabljali približno enak konceptualni vzorec12. Sklicujoc se na znanstveni racionalizem evropskega duhovnega prostora, je ideja znanosti dolgo casa veljala za izkljucni proizvod evropskega kulturnega mišljenja13 . Ce tako casovno kakor miselno nadaljujem zgodbo ra zu mevanja znanosti, v njej odigra pomembno vlogo povojno filozofsko gibanje z imenom logicni pozitivizem. Logicni pozitivisti so visoko cenili naravoslovno znanost, saj so bili prepricani, da je 8 Jana S. Rošker, Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od anticnih klasikov do modernega kOflfudjanstva, (Ljubljana: Cankarjeva založba, 201 O), 22-26. 9 Prav tam, 26. 10 Robert J. C. Young, »Colonialism and the Desiring Machine«, v Gregory Castie (ur.) Postco/Oflial Discourses: An Antho/ogy (Oxford: Blackwell Publishers 2001), 74. 11 Edward W. Said, Orlenta/ism, (London: Penguin, 1977). 12 Franc Mali, Razvoj oodobne znanosti: oocialni mehanizmi (Ljubljana: FDV, 2002), 128. 13 Prav tam, 29. mogoceznanstvena vprašanja reševati samo na popolnoma objektiven nacin. Znanost je predstavljala vzor racionalne dejavnosti, najzanesljivejše poti do resnice14. Tradicionalno mocnejši pozitivizem in s tem kvantitativne metode raziskovanja povezujemo z naravoslovnimi (empiricnimi) znanostmi, kvalitativne (deskriptivne) metode pa z družboslovjem. Posledice prevzemanja paradigme logicnega pozitivizma v znanosti je moc opaziti tudi v predhodno omenjeni študiji, ki trdi, da z vidika raziskovalnega dela znanstvenike v prvi vrsti zanima korektnost metodologije, manj pa znanstveni problem, slog pisanja, argumentativnost. Ceje rea lni svet znanosti sestavljen iz so db, vrednot, oznacb, kvalitativnih predstav, potem tudi kvantitativni kazalci znanosti, ki naj bi odslikavali to realnost, ne morejo uiti zacetni subjektivnosti oziroma kontekstualni pogojenosti. Ceprav se želijo prikazati kot od subjektivnih odlocitev povsem neodvisne, objektivne odslikave rea lnega znanstvenega sveta, so tudi podatki kvantitativne znanosti že predhodno obremenjeni s subjektivnimi sodbami znanstvenikov. Kvantitativna analiza sicer lahko zmanjša zvezo med subjektivnim in objektivnim v znanosti, ne more pa je odpravitj15. Znanost ni le preprosta odslikava kompleksne realnosti16, temvec konstrukcija specificnega modela realnosti razlicnih epistemoloških poziciji med pozitivisticnim in interpretativnim raziskovanjem17. Podobno pravi tudi UlelII, ki kot zagovornik sociološkega determinizma ugotavlja, da je znanstveno znanje predvsem rezu ltat sa mih znanstvenikov in manj stvar objektivnih struktur v svetu, ki so bile predmet raziskav. Alain Badiou sicer zelo skrajno pravi, da je družboslovje z izjemo majhnega kvazi formaliziranega dela (fonologija v lingvistiki, temelji Marxove ekonomije, morda antropološka teorija sorodstev) mocno podrejeno obstojeci ideologiji, ki služi le ekonomskemu, vojaškemu in moralnemu vzdrževanju parlamentarnega kapitalizma19 . Cetudi se delno strinjam, da je družboslovje bolj dovzetno za ideološke vplive, tega podrocja ne bi izkljucno oznacevala kot eksplicitno ideološko podrejenega. Menim, da velik del družboslovnih vsebin pravzaprav razkriva in negira obstojeco ideologijo. Vsekakor pa je zanimivo vprašanje vzajemnosti oblikovanja zgoraj omenjene kapitalisticne ideologije. Je kapitalizem zavoljo lastnega uspeha predal navidezno ideološko moc naravoslovju ali je le ideološka posledica razmaha tehnološke oziroma naravoslovne znanosti? Pod drobnogledom ideološke perspektive lahko torej govorimo o relativizaciji temeljev naravoslovnega objektivizma. Ce se vrnemo nazaj na prevzeto transcendentno metafiziko, lahko naravoslovje oznacimo kot transcendenten binarni pol, ki je ideološko prevladujoc nad drugim (družboslovnim) polom. Da je družboslovje kot ideološko manj cenjena veja lahko konkuriralo v znanosti, je bilo primorano svoj diskurz omejiti 14 Okasha, Filozofija znanosti, 90. 15 Mali, Razvoj sodobne znanosti, 128. 16 Mali, Razvoj sodobne znanosti, 135. 17 Bojana Lobe, »Združevanje kvalitativnih in kvantitativnih metod -stara praksa v novi preobleki?«, Družboslovne razprave 22, št. 53 (2006), 55-73. 18 Andrej Ule, Dosegljivost resnice (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2004), 268. 19 Ažman, »Kako misliti znanost?«, 56. na naravoslovno paradigmo, ki je v njegov temelj zasejala veliko protislovij. Za primer vzemimo merjenje demokracije. Prvi indikator naravoslovne paradigme je tendenca k standardizaciji pojmov, utemeljena na ustrezni izbiri defmicije oziroma redeflnicije predmeta znanstvenega raziskovanja. Ceprav jeta s stališca konsistentnosti znanstvenega raziskovanja absolutno potrebna, se tako v smislu nepriznavanja pluralne realnosti družboslovnih problemov vendarle akademsko zamejimo. Sama menim, da je tovrstna praksa ponovno posledica zadovoljevanja naravoslovnih norm, ki reducirajo kompleksno naravo družboslovnega raziskovanja. Prikazovanje numericnih rezultatov z uporabo indeksov po mojem mnenju oddalji bralca od celostnega razumevanja družbenih vprašanj, hkrati pa dopušca vecjo možnost manipulacije s podatki. S selektivnim prikazom podatkov se lahko izpostavijo tista partikularna dejstva, ki ustrezajo realnosti, ki jo želi prikazati oblikovalec besedila oziroma narocnik študije. Podobno piše tudi Okasha20, ki pravi, da je sleherno množico podatkov naceloma mogoce razložiti na vec kot en nacin. Ce znanstveno raziskovanje demokracije reduciramo izkljucno na nek umetno ustvarjen indeks, ki je pravzaprav matematicna formula, se pri razumevanju tematike neizogibno zelo omejimo. Problemi družboslovnega raziskovanja z uporabo razlicno sestavljenih indeksov se med drugim nanašajo na nekredibilnost indikatorjev, nezanesljivost, nepreverljivost, omejenost vzorcev, površinsko zajete indekse in oteženo primerjavo rezultatov zaradi vsebinsko razlicnih indikatorjev znotraj posameznih 20 indeksov21 . V kljub temu avtonomni družboslovni veji je opisani primer samo vzporednica, v kateri je moc prepoznati vpliv prevladujoce naravoslovne paradigme. Na tej tocki bi dodala, da so ravno zgoraj navedeni problemi v družboslovju pripeljali do pomembnega premika, imenovanega tudi paradigmatska vojna ali vojna metod. S preizpraševanjem tradicionalne izkljucujoce se raziskovalne paradigme so se zacele oblikovati nove metode, ki so poenotile kvalitativno in kvantitativno raziskovalno tradicijo. Komplementarna uporaba kvalitativnih in kvantitativnih metod v kvalitativnem delu zagotovi analitsko širino, v kvantitativnem pa bogate in poglobljene rezultate22• Paradigmatska sprememba poenotenja metod spominja na kitajsko idejno tradicijo, v okviru katere se binarna protipola ne izkljucujeta, temvec se dopolnjujeta in skupaj tvorita celoto. Pogled na znanost kot enotno in vseobsegajoco entiteto po mojem mnenju predstavlja kljuc do preseganja paradigmatskih in avtoritativnih znanstvenih normativov, ki zamejujejo znanje glede na obstojece ideološke interese. Zgodovina znanstvene misli nas torej uci, (1) da znanstvena misel ni bila nikoli popolnoma locena od filozofske misli; (2) da so velike znanstvene revolucije vedno dolocali preobrati ali spremembe filozofskih konceptov; (3) da se znanstvena misel ne razvija v vakuumu, ampak je vedno v nekem okviru idej, temeljnih 20 Mali, Razvoj sodobne znanosti, 148. 21 Kenneth A. Bollen, »Issues in the Comparative Measurement of Political Democracy«, American Sociological Review 45, št. 3 (1980): 370-390. 22 Bojana Lobe, »ldruževanje kvalitativnih in kvantitativnih met od -stara praksa v novi preobleki?«, Družboslovne razprave 12, št. 53 (2006): 55-73. nacel, aksiomatskih dokazov, o katerih obicajno menimo, da so lastnefllozofljF3. Izpeljava razumevanja ideologije znanosti tako poteka preko ponotranjene transcendentne metafizike, ki predstavlja temelj zahodnoevropske idejne tradicije. Ideološka povezava znanosti se odraža pri prevladovanju enoznacne percepcije iskanja znanstvenih resnic in postavljanju meril znanstvene kakovosti. Nadalje sem pri percepciji oblikovanja ideologije znanosti vpeljala pomembnost centrov moci, ki se odražajo skozi Saidovo teorijo orientalizma in nakazujejo na primat kapitalisti cne ideologije. V znanosti se ta odraža pri preferenci naravoslovja, saj to omogoca vecjo iztržljivost znanja. Tu se ponovno pokaže za zahodnoevropsko idejno tradicijo znacilna logocentricna binarnost, ki pojasnjuje prevladovanje enega protipola nad drugim. Vzorec logocentricne binarnosti sem povezala s problematiko odnosa med naravoslovjem in družboslovjem, v okviru katerega se zaradi izkljucujoce se narave binarnih parov družboslovje nenehno podreja naravoslovni paradigmi empiricnega raziskovanja. Maja StaniŠiC 23 Alexandre Koyre, »0 vplivu filozofskih konceptov na razvoj znanstvenih teorij«, Filozofski vestnik 24, št. 1 (2005): 95-96. Znanost kot reprezentacija in njene meje »Kako ste bili naivni,« je rekel, »da ste verjeli, da bi bilo mogoce neustavljivo spremembo zajeti znotraj neskoncne nepremicnosti, da bi zajeli kozmos vlogosu. «1 Uvod Kadar se bomo spraševali o znanosti, o tem, kaj ta je, kaj nam prinese in kako deluje, bomo naleteli na vprašanja o vednosti in resnici. In kadar bomo tem vprašanjem sledili do skrajnosti in jih poizkušali izprašati in preuciti do potankosti, bomo prišli do tocke, na kateri bomo morali pristati na doloceno metafiziko, kije ne moremo empiricno preveriti, marvecje logicno zastavljena tako, da napravi naše empiricne ugotovitve smiselne, ali pa se bomo srecali z versko mislijo, ki je znanosti veliko bližja, kot jeto vidno na prvi pogled, in deli z njo mnoge elemente. Ta bližina in podobnost izhajata predvsem iz dejstva, da obe, tako znanost kot vera, govorita o spoznanju in vednosti, govorita o nacinu, kako stvari delujejo in kako naj mi, ljudje, delujemo, da bomo prišli do želenih rezultatov. A ne razumite me napak, ne trdim, da sta si podobni po postopkih ustvarjanja vednosti (ceprav obstajajo poskusi znanstvenega pristopa k veri, npr. teologija); podobni sta si v aplikacijah: torej, vednost je tisto, po cemer se ljudje ravnamo. A da eksplicitno pojasnim namen razpravljanja in potek, skozi katerega vas bom vodil. Najprej vam bom predstavil Peirceovo teorijo resnice; ta bo pomembna, da izluŠCimo nek kljucni element vednosti -prepricanje. Nato bomo stopili korak nazaj in se na kratko vprašali o clovekovem mestu v svetu. Spoznali bomo dve šoli, ki zagovarjata vsaka svoje stališce. Od tod bomo vzeli misel, da mora clovek ne glede na izbrano teorijo delovati s pomocjo znakov, ki vsaj do dolocene mere dolocajo njegovo delovanje. Tako bomo tudi znanost dojeli kot splet znakov in se vprašali, kje so njene meje. Peirceova pot do resnice2 Peirceova pot do resnice se zacne s prepricanjem, katerega defmicija se glasi približno tako: Prepricanje je tisto, kar nas navdihne, da delujemo na nek nacin. Ker pa je možno vsakemu prepricanju kljubovati, postanejo resnice tista prepricanja, ki so trajno razrešena. A pomnim o: Peirce je bil failibilist, kar pomeni, da je menil, da trajno razrešena prepricanja niso koncne, marvec zacasne resnice in da bodo prihodnja spoznanja ta trajna prepricanja prej ko slej zruŠila in izpopolnila. Naj tu še dodamo, da Peirce trdi, vsaj kakor o njem piše Atkins, da je realnost defmirana v smislu stanja, ki ga reprezentirajo trajno razrešena prepricanja. Pot do trajno razrešenih prepricanj lahko poteka le prek znanosti. Avtor sicer pred tem našteje tri dodatne metode -žilavost (upor kljubovanju, vendar brez resnih argumentov), avtoriteto in apriorizem (sklepanje iz predhodnih principov, ki pa niso eksperimentalna dejstva). Za vse te tri metode pravi, da so slepilne. Njihov problem je, da prepricanj ne podvržejo izkušnjam in Roland Omnes, Quantum pf1i/osophy: Understanding and Interpreting Contemporary Sdenre (Princeton and Oxford: Princeton University Press, 2002), xxiii. Povzeto po Albert Atkin, Peirce and the Seientmc Conception of Truth. Dostopno prek: https://www.sheffleld.ac.uk/polopoly_ fs/1.71442!/flle!2atkin.pdf. opazovanju. Edina metoda, ki to stori, je znanost. Seveda pa je za to nujno predpostaviti, da obstaja realnost, ki je neodvisna od opazovalca, torej subjekta. Peirce metodo znanosti razdela do potankosti, vendar preucevanje te metode ni naš namen. Od tu vzemimo naslednje: ne glede na to, kako neizpodbitna se nam zdi, je resnica konec koncev le neko prepricanje. A naj še opomnim, to resnico mislimo v smislu resnice za cloveka in ne v smislu resnice kot neodvisne realnosti. Clovek kot reprezentacija Iz do sedaj povedanega lahko jasneje vidimo podobnost med vero in znanostjo; podobnost je namrec v njunih produktih. Obe proizvajata neko prepricanje, za katero trdita, da je resnica. Naj sicer dodam, da je vsaj po mojem mnenju prednost znanosti pred vero to, da prepricanj ne razume kot absolutnih, temvec jih dojame kot zacasne resnice. Tako pozicijo je imel tudi Peirce, kot že opisano. Produkcija prepricanj je zelo pogosto tudi jabolko spora med znanostjo in vero. A misel bi rad peljal drugam. Rad bi vam predstavil idejo, da smo lahko posamezniki ljudje, ljudje v smislu družbenih bitij, le s pomocjo znakov. Tu sicer hodimo po tankem ledu, saj se dotikam o odprtega spora med dvema šolama. Prva zagovarja stališce, da ima vecina živali (kamor vkljucujem tudi cloveka) pred zmožnostjo uporabe govora oziroma jezika že razum, namenskost in možnost odlocitve, jezik pa le omogoca boljšo artikulacijo te namenskosti ipd. Druga šola, ki jo lahko imenujemo tudi analiticna filozoflja,3 pa zagovarja stališce, da se namenskost in zavest oblikujeta šele znotraj jezika. Implikacije obeh šol so precej daljnosežne: po prvi ima clovek nekakšno zmožnost spoznanja sveta pred pojavom jezika, jezik pa to zmožnost poveca; po drugi pa šele jezik omogoci cloveka in znotraj jezika se vzpostavi clovek kot subjekt. Spor bi lahko na nek nacin videli tudi kot spor med realizmom in antirealizmom. V prvem primeru je tako svet od cloveka neodvisna entiteta, ki jo clovek s svojimi biološkimi danostmi spoznava, jezik pa mu omogoca to spoznanje poglobiti in izpopolniti. V drugem prjmeru pa je svet konstrukt jezika, clovek pa z njim (svetom) nima neposrednega stika, marvec je »ujetnik« jezika, ki mu ne more ubežati. Sam menim, da je druga pozicija nekoliko prevec skrajna, vseeno pa ima doloceno prednost: ker obstoja neodvisne realnosti dejansko ne moremo zares dokazati4, se ta pozicija temu spretno izogne in se ukvarja le z besedami, torej znaki, ki so konec koncev oznacevalci misli. Tu so debate odprte in pogosto razgrete, naš namen pa se ni spušcati v njih. Skupna tocka obeh šol je pomembnost jezika (koncept jezika razumite širše, v smislu konceptualnega aparata) pri sleherni clovekovi dejavnosti. Resda jezik pri prvi poziciji ni nujno potreben za konstitucijo zavesti, kot je v primeru druge, v obeh primerih pa moramo priznati, da je reprezentativna moc jezika vseeno tisto, kar nam omogoca komunikacijo, s tem družb05 in konec koncev tudi znanost. Tako mislim, da je varno zakljuciti, da cetudi morda lahko imamo zavest brez jezika, brez njega ne moremo biti clovek v pravem pomenu besede. Skratka, clovekova komunikacija in s tem njegovo 3 John R. Searle, Making of the Social World (New York: Oxford: 2010), 61. 4 Dave Elder-Vass, The Rea/ity ofSocial Construction (Cambridge: Cambridge University Press, 2012), 243. 5 Kot trdi Searle, je imeti jezik že imeti družbo. Glej Searle, Making of the Social World,62. pojmovanje sveta je reprezentacija in ne dejanska odslikava sveta 6. Ravno tako pa je znanost, znanost kot dobra ustvarjaika trajno razrešenih prepricanj, reprezentacija realnosti. Znanost kot reprezentacija Tu se spomnimo na nekaj, kar smo našli že pri Peircu: Realnost je definirana v smislu stanja, ki ga reprezentirajo trajno razrešena prepricanja. A da je znanost postala dobra reprezentacija neodvisne realnosti, je bilo treba prehoditi dolgo pot, saj so bile, kot navaja Omnes, »misli v najzgodnejših civilizacijah izustene in ne premišljeno zgrajene«, resnica pa ni potrebovala analize7. Zacetniki ali vsaj eni izmed zacetnikov analize in filozofske samorefleksije so Grki. Oni so z na dokazih temeljecem mišljenju odprli pot znanostiB. Tako bi lahko rekli, da je clovekovo spoznanje pocasno piljenje in izpopolnjevanje reprezentacij o svetu, zana nost pa z rigoroznim preverjanjem teh znakov kreira reprezentacijo sveta, ki še najboljše opiše in napove realnost. Vendar bomo, kot je bilo povedano že v uvodu, pri neizprosnem preizpraševanju teh reprezentacij naleteli na neko metafiziko, saj jih na drugacen nacin ne bomo sposobni utemeljiti. Na metafiziko bomo naleteli, ker v koncni fazi realnosti ne moremo dojeti le z razumom. Problem je vtem, da so, kot pravi Peirce9, interpretacije znakov vedno neke nove reprezentacije, ravno zaradi tega pa lahko pridemo v neskoncno regresijo pomena. Tako pocetje je cisto sokratsko, pripelje pa nas do tega, da moramo reci: »V resnici ne vem nic.« Ampak clovek nekaj zagotovo ve, sajje 22 sposoben delovati v svetu in ga lahko pogosto tudi napove. To težavo je rešil Wittgenstein, vsaj kot o njem piše Om neslO, s trditvijo, da se lahko jezika naucimo le tako, da na stvar pokažemo in jo ob tem poimenujemo. Stvar tako zaznamo, lahko si jo predstavljamo, v umu imamo o njej neko reprezentacijo. Pa vendar težko recemo, da je naša predstava dejanska stvar sama. S podobnim vprašanjem se je ukvarjal tudi Kant. V svoJi filozofiji je predstavil idejo, da je na eni strani clovekova percepcija, ki je le reprezentacija, slika sveta. Ta percepcija je imenovana fenomen. Na drugi strani pa je svet na sebi in za sebe, ki ga je Kant poimenoval nou men in do katerega clovekovo spoznanje nima dostopa. Naj sicer opozorim, da pri teh dveh konceptih prihaja do veliko sporov, predvsem ker se ju interpretira na dva razlicna nacina. Po prvi interpretaciji so fen omeni in noumeni dejanski objekti, ki so medsebojno razlicni, po drugi pa gre le za dva razlicna pogleda na isti objektl1. V spor o pravilni interpretaciji se ne bomo vkljucevali; kar je za nas zanimivo, je naslednje: Kant pravi, vsaj kakor sem razbral iz Adamsove interpretacije12, da ceprav sveta ne moremo spoznati takega, kot je za sebe in na sebi, ga lahko opišemo prek formalnih logicnih razmerij. Podobno 6 Omnes, Quantum pf1i!osophy, 246. 7 Prav tam, 6. 8 Franc Mali, Razvoj moderne znanosti; Socialni mehanizmi (Ljubljana: Založba FDV, 2002), 12, 13. 9 Daniel Chandler,Semiotics: The Basics (London and New York: Routledge, 2007), 31. 10 Omnes, Quantum pf1i!osophy, 65. 11 Dostopno prek: https://plato.stanford.edU/entries/ kanV#Tralde (24. 9. 2017). 12 Robert M. Adams, »Things in Themselves«, Phi!osophy and Phenomeno!ogica! Research 57, št. 4 (1997): 801 -825. stališce zavzame tudi Omnes13, ki na primeru kvantne fizike pokaže, da sta svet, kot ga opiše teorija (in je torej reprezentacija), in svet, kot ga dojemamo, popolnoma razlicna. Primer, ki ga poda, je namrec, da teorija pravi, da obstaja neskoncno paralelnih vesolj, svet pa ni deterministicen, ampak probabi listicen; težava je seveda v tem, da je dejanski svet unikaten, eden in determiniran. Meje znanosti Vrnimo se za trenutek h Kantu. Kant govori o problemih znanosti in razuma, ki nastanejo tudi zaradi same narave razuma. Te tocke tu ne bom razvijal, bi pa na njeni podlagi želel odpreti naslednje vprašanje: Ali bi bila znanost drugacna in bolj popolna, torej bolj zmožna (sploh zmožna) dojeti realnost na sebi in za sebe, ce bi bile kapacitete in na sploh mehanizmi v naših možganih drugacni? Povedano z drugimi besedami, ali je možna drugacna zaznava sveta in s tem drugacna logika, ki je posledica drugacnega biološkega ustroja mislecega bitja? A na tem mestu odpiramo monumentaine filozofske razprave. V prejšnjem vprašanju bi spreten filozof lahko hitro videl in izkoristil na slednji ugovor: Kakšno naravo pripisujete spoznavajocemu subjektu? Ali gre za materialni subjekt, ki je biološko dolocen, ali transcendentalni subjekt? Kakšna je narava realnosti, o kateri govorite? Morda se vam zdijo taki ugovori pretirani, a mislim, da je mogoce glede na odgovor izpeljati cel niz propozicij, ki bodo držale že samo zaradi izbrane predpostavke o spoznavajocemsubjektu (ali katere druge predpostavke). A ne spušcajmo se v to, saj je tisto, kar želim v samem jedru povedati, da ljudje na nekatera vprašanja enostavno nimamo (in mislim, da tudi nikoli ne bomo imeli) gotovega odgovora. Jošt Bartol 13 Omnes, Quantum Philosophy, 214. Zmote v feministicni kritiki znanosti Feminizem je v znanost vstopil z drugim valom gibanja, ko so feministke iskale pravico tudi izven volilnega sistema in se zavzemale za enakopravnost v vseh sferah družbenega sistema. Tako se je razvila teministicna kritika znanosti, ki je pod vprašaj postavila širok nabor prej uveljavljenih pravil ali aksiomov v znanstvenem raziskovanju. Feministicne razjskovalke so rekonstruirale epistemologijo in metodologijo ter odprle razpravo o novih možnostih raziskovanja na nacin, ki bo razkrival nepravicnosti v sistemu in tako odprl pot izpopolnjeni, »boljši« znanosti. Suzanne Le-May Sheffleld1 v svojem delu ugotavlja, da je bila ženska s pomocjo znanosti zatrta. Znanstveniki naj bi s svojimi dognanji legitimirali inferiornost ženske. Takšne raziskave sta pomagali utemeljevati predvsem biologija in psihologija -stereotip nežne ženske se je skozi znanstvene raziskave »potrdil« kot družbeno dejstvo, kar je z lahkoto ohranjalo stara patriarhaina razmerja. Znanost ni zgolj ohranjala žensk na njihovem družbenem položaju, temvec jim tudi ni pustila, da bi same raziskovale -Sheffield pravi, da so moški želeli ohranjati avtoriteto v znanstvenem svetu. Socasno s prvimi vecjimi uspehi feministicnega boja za ženske pravice se je povecalo tudi število ženskih raziskovalk v znanosti. Ceprav ženska znanstvenica ni vec dojeta kot tujek v moškem svetu znanosti, je njena vloga še vedno predvsem podrejena -to dejstvo se manifestira v majhnem številu samih znanstvenic2. Feministicno kritiko znanosti poleg kritike obce znanstvene metodologije žene tudi kriticno preizpraševanje samih metod raziskovanja. Elizabeth Anderson3 kot pomemben razlog prepoznava izkljucenost ženskega spola iz vzorcenja: moškost in v nekaterih raziskavah tudi samo moško telo služi za vzpostavitev vzorcev, preko katerih se artikulirajo »objektivna« znanstvena spoznanja. Donna Haraway" je obtožila znanost, da je v celotnem raziskovalnem procesu mocno prisoten manko refleksije -metode se niso bistveno spremenile, vsaj ne na podrocju etike. Teh vprašanj se loti le šibkejša in številcno manjša stran, to pa je pešcica filozofov, ki razkrivajo mocne ideologije v epistemologiji in metodologiji. Medtem vecja in mocnejša stran, ki obvladuje znanstveno sfero in kreiranje vecinskega raziskovalnega diskurza, zanika obtožbe. Znanost je zgolj navidezno polje objektivnega, v ozadju pa predstavlja realen boj za moc. Moc, ki služi obvladovanju znanstvenega diskurza, sredstev za raziskovanje. Feministicno razmišljanje je v tem boju oznaceno za iluzionisticno. Haraway5 opozarja, da so tovrstne sodbe krivicne, saj ravno feministicni pristopi omogocajo razvoJ znanosti z boljšimi in pravicnejšimi raziskavami ter rezultati. Feministicna dognanja znanosti torej niso odvecna. Nasprotno, so napredna, saj niso namenjena Suzanne Le-May Sheffield, Women and Science: Social /mpact and /nteractiOfl (London: Rutgers University Press, 2006). 2 Prav tam. 3 Elizabeth Anderson, »Feminist Epistemology and Philosophy of Science« (2000). Dostopno prek: https:llplato.stanford.edu/entries/ feminism-epist emology/ (30. 9. 2017). 4 Donna Haraway, »Situated Knowledges: The Science Question in Feminism and the Privilege of Partial Perspective«, Feminist Studies 14, št. 3 (1988): 575-599. 5 Prav tam. zgolj ženskam, temvec vsem marginaliziranim -koristna so torej prav za vse, saj naj bi z novimi, feministicnimi pristopi odkrili vse vire neenakosti ter ostale indikatorje marginalizacije etnicnih, rasnih in ostalih skupin. To je strnjen opis nastanka feministicne znanosti in vzrokov, zakaj je do razvoja te veje sploh prišlo. Sedaj ko razumemo, kaj so glavne težave, s katerimi se soocajo ženske v znanosti, si lahko podrobneje ogledamo razvijajoco epistemologijo in objektivnost, kot jo interpretira feministicna znanost. Najprej bom predstavila poglede pripadnic feministicne kritike znanosti in nato še nasprotne trditve, ki spodnesejo ali vsaj deloma postavijo pod vprašaj novo nastalo feministicno konstrukcijo epistemologije in metode, povezane z njo. Predvsem pa bom skozi clanek želela pokazati, da radikalnejši pristop k feministicni epistemologiji ni najbolj primeren ali produktiven. 1. Ferninisticna epistemologija Feministicno gibanje je preko kritike razvilo tudi svojo filozofijo znanosti in podalo rešitve, ki naj bi pripomogle k razvoJu bolj poštene, boljše znanosti. Novi feministicni epistemološki nazori poudarjajo predvsem vkljucevanje spola in t. i. umešceno vednost, do katere pridemo pozneje. Predvsem pa ta epistemologija vkljucuje razumevanje ideoloških trendov in njihovega vpliva na znanost -v primeru feministicnega gibanja bo to najpogosteje razumevanje vpliva patriarhata in želja po izkljucitvi te ideologije iz rezultatov raziskav. Ta koncept znanosti je tudi eden izmed glavnih temeljev teorije stališc, ki jo bomo pozneje podrobneje obravnavali. Najprej si bomo ogledali argumente, ki podprejo takšen epistemološki nazor, ter obravnavali teorijo stališc in umešceno vednost. Takšen konceptualni aparat lahko vodi v dva nacina interpretacije znanosti in raziskovanja. To sta radikalnejši pristop in pristop, ki je bistveno bolj smiseln in primeren v znanstveni rabi -skozi razpravo o zmotah teorije stališc bom pokazala, da je malce bolj relativisticen pristop z upoštevanjem umešcene vednosti mnogo bolj logicen od radikalnejše razlicice teorije stališc. 1.1. Teorija stališc in umešcene vednosti Donna Harawat v svojem delu omenja t. i. umešcene vednosti (ang. situated know/edges), ki naj bi ob redni rabi in konec koncev razumevanju koncepta bistveno pripomogle k boljši, naprednejši znanosti. Koncept, kot ga opisuje avtorica, razlaga vednost kot lokalno, naj bo to politicno, kulturno ali družbeno -vednost torej nikoli ni neodvisna, temvec je venomer vezana na posameznika in bližnje okolje. Feministicna kritika je dolgo poudarjala pomen »izkustva«. V praksi ideja umešcene vednosti v raziskovanju daje veljavo zanemarjenim kategorijam, kot so rasa, etnicna prjpadnost, starost, spol ... Vse te kategorije spreminjajo perspektivo, s katere opazujemo dolocen problem, in posledicno spreminjajo vednost. Vednost, o kateri govorimo, ni individualna, temvec družbena. Marjorie L. Devau]t1 kot prvo znacilnost feministicne metodologije postavi prav vkljucevanje vseh in upoštevanje razlicnih perspektiv ter vednosti vsakega posameznika. Ženska izku šnja je drugacna od moške -zato moškega 6 Prav tam. 7 Ma~orie L. DeVauit, »Talking Back to Sociology: Distincitve Contributions of Feminist Methodology«,Annual Reviewof Sociology 22, (1996): 22-50. ne moremo postaviti za univerzalnega jn izhajati zgolj iz njega. Zapisano velja tudi za ostale diferencialne elemente, kot so rasa, etnicna pripadnost, starost in ostalo. DevauIt poudarja, da feministicna metodologija ne želi koristiti zgolj ženskam, temvec vsem marginaliziranjm; k temu naj bi prispevalo ravno razumevanje, da je pomembna izkušnja vsakega in da v objektivni znanosti tega dejstva ne moremo izpustiti ozjroma raziskovati, kot so to poceli pozitivisti ali empiricisti. Teorija stališc ima poleg umešcene vednosti še en pomemben temelj, in sicer privilegirano stališce, dodaja Kourken Michaelianll. Privilegirano stališce pomeni, da je preucevanje realnosti z dolocenega mesta bolj smiselno kot z nekega drugega položaja. Vzemimo za primer žensko izkušnjo: ta je bila v feministicni kritiki znanosti mnogokrat poudarjena, spremljal pa jo je argument, da lahko zgolj ženska razume ženskost in položaj ženske9. To pomeni, da mora raziskovanje ženske in ženskosti venomer izhajati iz ženske: ženska, ki raziskuje ostale ženske. Zgolj oseba, kije pozicijo raziskovanega že obcutila, je lahko na mestu raziskovalca. Donna Harawayl0 zatrjuje, da perspektiva marginaliziranega omogoca drugacno razumevanje družbe, pravzaprav posamezniku daje možnost, da vidi tudi tisto, cesar pripadniki prevladujoce skupine ne morejo videti. Le s takšnim pristopom v znanosti naj bi dosegli najglobljo družbeno realnost in mocno objektivnost. Crasnow in drugill navajajo, da sta bila ravno ženska izkušnja in koncept umešcene vednosti temelja za razvoJ teorije staliŠC in koncepta raziskovalca kot osebe z dvojnim vidom: nekoga, ki ima izkušnjo v dani poziciji 24 in nato opazuje dano pozicijo kot opazovalec. Pri teoriji staliŠC je kljucno iskanje resnice preko razumevanja, da je vednost umešcena glede na razlicne dejavnike in ne tako, kot ta proces potekal doslej -s sklepanjem, da je realnost takšna, kot jo vidimo sami. Najmocnejša objektivnost lahko izvira zgolj iz raziskovanega objekta samega. To naj bi preprecevalo nadaljnje žensko zatiranje, saj naj bi aplikacija takšne teorije kot nove paradigme preprecevala nastanek mocno subjektivnih, celo lažnih teorij -zato uporaba teorije staliŠC ni pomembna zgolj v intelektualnem svetu, temvec ima povsem pragmaticen potencial tudi v politicnem prostoru.12 Sandra Harding13 izpostavlja, da je bila teorija staliŠC sprva mišljena kot metodologija, ki naj bi pojasnila, zakaj je feminizem v raziskavi uspešen in hkrati pomemben. Poleg tega teorija predstavlja logiko raziskovanja, predvsem za raziskave, ki v ospredje postavljajo vprašanje spola. 1.2. Feministicni empirizem Feministicna kritika je razvila tudi ostale oblike teorije epistemologija je ubrala pot feministicnega empirizma. Feministicni empirizem ni tako razvit kot teorija stališc. Hkrati je predmet kritik nekaterih feministk, ki mu ocitajo, 8 Kourken Michelian, »Privileged Standpoints/Reliable Processes«, Hypa/ia 23, št. 1 (2008): 65-98. 9 DeVauit, »Talking Back to Sociology«. 1OHaraway, »Situated Knowledges«. 11 Sharon Crasnow in ostali, »Feminist Perspective on Science« (2009). Dostopno prek: https://plato.stanford.edU/entries/feminist· science/#Bib (30. 9. 2017). 12 DeVauit, »Talking Back to Sociology«. 13 Sandra Harding, »Standpoint Theories: Productively Controversial«, Hypa/ia 24, št. 4 (2009): 192-200. da proizvaja tocno tisto, proti cemur se feministicna kritika znanosti bori.14 A najprej poglejmo, kaj holisticni empirizem v feminizmu sploh pomeni. Feministicni empirizem ali zgolj empirizem v feministicnih krogih ni uporabljen v taki meri kot njegova alternativa -teorija stališc. Empirizem je po svoje diametraino nasproten omenjeni teoriji, ceprav imata isti cilj: izogibanje izkljucevanju spola in vkljucevanju patriarhalnih idej. Feministicni empirizem je pravzaprav precej podoben siceršnjemu empirizmu in relativizmu, ki mu feministicni krogi radi ostro nasprotujejo.15 Feministicni empirizem pa konceptu doda holisticni element. Glavna ideja je, da je v procesu raziskovanja kljucna empirija, ki jo seveda dodobra in kriticno preUCimo. Izhajamo torej iz nekih ugotovitev, in ce se naše ugotovitve ujemajo s prejšnjimi oziroma preuceno empirijo -toliko bolje. Ugotovitve morajo biti izpeljane iz nevtralnih dejstev, ki jim dodamo še perspektivo spola, podpremo pa jih z vecjim številom teorij.16 1.3. Dihotomija znotraj feministicne epistemologije Feministicni empirizem torej ne predstavlja vecjega premika od sodobne epistemologije, temvec ji zgolj doda element spola, predvsem pa poudarja preucevanje celotne družbe in t. i. »mreže prepricanj«17 . OCitna je torej tocka, v kateri se feministicni empirizem in teorija staliŠC razhajata: medtem ko empirizem svoje metode ne spreminja drasticno oziroma uporablja že uveljavljene metode z manjšimi spremembami, pa teorija staliŠC popolnoma obrne smer in poudarja, da je vsaka vednost umešcena in da je zato pomembno raziskovati z danega stališca -stališca raziskovalca, ki je sam deležen dolocene vednosti, razume marginalizirane in jih s svojim delom opolnomoci ter skuša razbliniti ideološke nazore, ki so se ustvarili skozi zgodovino. Prepoznamo torej dve glavni liniji: prva je ta, ki jo podpirajo teoreticarke teorije stališc -pomembno je, kdo preucuje in kaj preucuje, saj ima raziskovalec venomer neko vednost, ki je umešcena oziroma izvira iz okolja raziskova lca. Druga linija pa je ta, da raziskovalci išcejo realnost preko empirije in analize teorij. Drugace receno: holisticno raziskujemo empirijo, dodamo zgolj perspektivo spola. Seveda obstaja tudi vmesna stopnja; upoštevamo obstoj umešcene vednosti, a empiricnih podatkov in odslikave resnicnega sveta ne zavržemo kar tako. Empiricnega pristopa zaradi daljše rabe (že pred feministicnim gibanjem) ne bomo analizirali, temvec bomo to storili zgolj z radikalnejšo razliCiCO teorije stališc, umešcene vednosti in mocnejše objektivnosti. Locili bomo radikalnejšo linijo in linijo, ki je malce bližja relativizmu, ter pokazali, kako je slednja bistveno bolj smiselna kot prva. 2. O radikalnejši liniji Susan Hekman111 trdi, da je teorija staliŠC v 80. letih požela val kritike, medtem ko Harding19 izpostavlja, da je kljub kritiki filozofov znanosti teorija staliŠC pogosto v rabi. Vseeno je mnogo kritikov postavilo marsikatero vprašanie, ki docela prevetri do sedaj povedano o 14 Crasnow in ostali, »Feminist Perspective on Science«. 15 Prav tam. 16 Prav tam. 17 Prav tam. 18 Susan Hekman, »Truth and Method: Feminist Standpoint Theory Revisited«, Signs 22, št. 2 (1997): 341 -365. 19 Harding, »Starnlpoint Theories«. teoriji stallŠC. Ni namrec nujno, da ra ziskovanje zgolj s stallšca marginallziranega prinese zgolj »dobro« znanost; v takšnem pristopu se lahko skrivajo tudi pasti, ki prinesejo tisto, cemur se feministicno gibanje izogiba. Sedaj se bomo sprehodili skozi glavne kritike, uperjene proti teoriji stališc, in jih analizirali, predvsem pa podali nekaj argumentov, ki služijo kot branik relativisticne perspektive znanosti. 2.1. Feministicna teorija stališc Teorija stališc, kot že opisano zgoraj, zatrjuje, da so nekatera stališca privilegirana v smislu, da oseba, ki je sama v isti poziciji raziskovanega, dosega najvišjo resnico družbene realnosti. Temu nato sledi prepricanje, da je žensko stališce v raziskovanju ženskih vprašanj privilegirano, torej vir najgloblje resnice in najmocnejše objektivnosti20. Ampak ali ni morda takšno zatrjevanje redukcionisticno? Ceje moško raziskovanje ženskosti napacno, all ni morda tudi žensko raziskovanje ženskosti prav tako saj vsaka ženska ni definirana zgolj po svojem spolu, temvec poseduje tudi druge dejavnike, ki vpIlvajo na njeno umešceno vednost. Susan Hekman21 se sprašuje, ali nas takšno dojemanje realnosti morda ne pripelje v brezupno iskanje globlje resnice. Paul Feyerabend22 denimo trdi, da obstajajo okolišcine, v katerih argumentacija izgubi svojo naravnanost naprej in postane ovira napredka. Prav tako obstajajo tudi okolišcine, ko moramo uporabiti pluralisticno metodologijo, ka r pomeni, da moramo ideje »primerjati z drugimi idejami, ne z 'izkustvom'«.23 ln cetudi pride do sta lnega narašcanja števila med seboj nespravljivih alternativ, s tem ni nic narobe, saj omogocamojasnejši razcvet -»vsi s svojo konkurenco prispevajo k razvoJu naše zavesti«.24 Vsi moramo torej prispevati k obogatitvi naše kulture -ne smemo pa se, v primeru teorije stališc, osredotocati zgolj na tisto raziskovalno temo, iz katere tudi sami izhajamo. Poleg tega Feyerabend opozarja, da v skladu z idejo pluralisticne metodologije velja pravilo, da ima »vsaka metodologija, tudi najprepricljivejše, svoje meje«.25 Drugace: dasiravno je umešcena vednost lahko teorija, ki v mnogo aspektih pripomore k raziskovanju, to še ne pomeni, da je ta teorija tudi alfa in omega raziskovanja in da se venomer držimo zgolj nje. Moramo se zavedati, da bo mnogoterost hipotez zmerom prisotna, vendar to zgolj doda vrednost znanosti in njenemu, pravzaprav pa tudi cloveškemu razvoju. Andrew Sayer26 opozarja na še eno pomanjkljivost: vsak posameznik je izpostavljen mnogoterim vplivom. Prav tako ni nujno, da smo vklenjeni v svoje umešcene vednosti in lahko, ceprav težko, razmišljamo skozenj njih. Tudi od raziskovalca je zato težko pricakovati, da bo presegel svojo umešceno vednost in do popolnosti razumel stališce objekta; tudi komunikacija ne more docela prenesti izkušnje objekta, saj venomer obstaja dolocena distanca do pripovedovanega. 20 Hekman, »Truth and Method«. 21 Prav tam. 22 Paul Feyerabend, Proti metodi (Ljubljana: Studia Humanitatis, 1999). 23 Prav tam, 24. 24 Prav tam. 25 Prav tam, 27. 26 Andrew Sayer, Realism and Sodal Science (London: SAGE Publications, London: Rutgers University Press, 2000). 2.2. Vloga raziskovalca Teoreticarke se pogosto zanašajo na dejstvo, da so napacni rezultati posledica neke ideologije, ki je umešcena v vednosti raziskovalca samega. Seveda ta zato ne razume vednosti tistega, ki ga raziskuje, ampak prenese svojo vednost na interpretacijo objekta in njegovega okolja. Ali radikalneje: privilegira ni heteroseksualni beli moški ima v sebi vednost, ki jo nato od slika na raziskovalno temo. Tako se vedno znova znajdemo v zacaranem krogu patriarhata -njegova vednost je namrec umešcena, ceprav smo jo venomer oznacevali kot univerzalno. Andrew Sayer27na tej tocki poda pomemben razmislek, s katerim obrazloži pomembno razliko med zmoto in »moško vednostjo«. Avtor poda primer, v okviru katerega razi skovalec v clanku oznaci moškega kot univerzalnega in spolno nevtralnega. To ni krivda prevladujoce ideologije, ki vpil va na vednost razi skovalca, temvec preprosto ignoranca in nerazumevanje. Treba je torej razumeti, da tako v znanosti kot tudi v znanstveniku lahko najdemo zmotne informacije -cetudi je metoda še tako dobra, tega ne more spremeniti. Tudi ce se raziskovalec ne more zmotiti in zgolj sledi svoJi umešceni vednosti, ki se nato odraža v raziskovalcevih ugotovitvah, je kritika teorije staliŠC malce smešna. Moškemu raziskovalcu, ki predaja svojo moško izkušnjo v raziskovanju, reci, da ta ni univerzalna, namrec zgolj pomeni, da svet ni tak, kot si ga raziskovalec predstavlja. 2l1 Drugace: ugotovitve nekega moškega raziskovalca razvrednotimo zgolj zato, ker predaja svojo moško izkušnjo, ki pa je nezaželena, zato moramo v znanosti paziti, da moške izku šnje vec ne bo. Ali kot zapiše Andrew Sayer: »Bila bi napaka apriorno zavracati ra ziskavo, ki jo je izpeljal beli moški, kot nujno izkrivljeno, a prav tako bi bilo narobe zavracati razi skavo, ki jo je izpeljala crna ženska.«29 2.3. Fleksibilnost vednosti Umešcena vednost je precej širok pojem; lahko si ga razlagamo na sto in en nacin. Velikokrat so teorijo umešcene vednosti obtožili, da ne upošteva individualnosti ali pa se te zaveda, vendar posamezniku ne poda dovolj prostora, v katerem bi sam imel svojo vednost. Umešcena vednost lahko velja za skupino ali za posameznika; cetudi sta dve osebi v isti skupini, ni nujno, da je vednost ista. Sayer30 izpostavi, da je radikalna oblika umešcene vednosti težavna ravno zaradi tega, ker ne upošteva dejstva, da na vsakega posameznika, upoštevajoc umešcenost vednosti, vpliva ogromno faktorjev, zato ni nujno, da je dana vednost ista kot vednost osebe, ki izhaja iz iste skupine. Drugace: cetudi so osebe iz iste skupine, to še ne pomeni, da imajo enako stališce. Andrew Sayer ne zanika, da ima socialni kontekst vpliv, vendar po njegovem mnenju ta ni tako mocan, da bi imela celotna skupina enako umešceno vednost. Izobrazba denimo doprinese ravno to: posameznik lahko gleda prek svojih meja, prek svoje vednosti znanje je brezmejno, kar spozna tudi posameznik, ko se izobražuje. Tudi raziskovalci lahko tako vidijo izven 27 Prav tam. 28 Prav tam. 29 Prav tam, 55. 30 Prav tam. svojega konteksta; šolski primer je Karl Marx. Na koncu avtor še izpostavlja, da je vednost lahko mnogo širša od neke družbene skupine. Neka širša, globalna vednost ni nujno lokalna (ali moška) vednost, ki se predstavlja kot univerzalna. Lahko je tudi vednost, ki je sprejeta širše; vednost, ki je prisotna v vec stališcih.31 3. In še o drugi, ne tako radikalni liniji V prejšnjem razdelku smo obravnavali radikalnejšo razlago teministicne epistemo]ogije, ki ima svoje zmote. V tem razdelku pa bomo pokazali, da je ideja teorije staliŠC lahko pravzaprav precej blizu relativizmu. Harding in Haraway v svojih tekstih relativizem sicer veckrat obtožujeta neproduktivnosti in poglabljanja ideoloških (predvsem patriarha lnih) nazorov znotraj znanosti -zgolj uporaba teorije stališc bi lahko pripomogla k boljši znanosti oziroma k mocnejši objektivnosti, kot se izrazi Haraway. V tem razdelku bomo zato razpravljali o interpretacijah objektivnosti ter skozi to razpravo pokazali, da sta si relativizem in teorija stališc lahko bližje, cemur sicer ostro nasprotuje radikalnejša linija znotraj teministicne epistemologije. 3.1. Feministicno razumevanje objektivnosti Feministicne raziskovalke so poudarjale, da je znanost s svojimi trditvami o objektivnosti protislovna32. Navkljub trditvam o objektivnosti je iz zgodovine znanstvenih raziskav razvidno, da so le-te pristranske in pod izrazitim vplivom vladajoce patriarhaine ideologije in njenih konceptualnih aparatov. Šolski primer stereotipnega razumevanja v biologiji je denimo interpretacija sperme kot aktivne, ženskih jajcec pa kot pasivnih deležnikov 26 v procesu spolne reprodukcije33. Navedeno prikazuje, zakaj se je pozneje razvila nova koncepcija objektivnosti ali samega raziskovanja v znanosti. Rekonstrukcija objektivnega se vteministicni epistemologiji znajde pogosto. Pravzaprav obstaja nekaj razlicnih definicij tudi znotraj gibanja, ki poenoteno stremi k opolnomocenju žensk in bolj pošteni znanosti34; nekatere so radikalnejše od drugih. Najprej si bomo ogledali splošno argumentacijo, ki nasprotuje dlje uveljavljeni interpretaciji objektivnosti, nato pa zapisano nadgradili s Sayerjevo in Porporjevo pojasnitvijo vloge objektivnost ter pokazali, kako je lahko zmerna oblika teministicne epistemologije pravzaprav mnogo bližje relativizmu in smiselni rabi v znanosti. Najprej si bomo ogledali glavne argumente proti »zahodni objektivnosti,« kot jo oznaci Donna Haraway,35 in predstavili, kakšne rešitve ponuja avtorica sama. Avtorica ugotavlja, da ima zahodna objektivnost tri elemente, ki so obravnavani kot najbolj pomembni; to so dihotomija telesa in uma, odgovornost ter oddaljenost. Nasprotno naj bi se teministicna interpretacija želela ogniti ontološki razlagi (v okviru katere že vnaprej obstaja obca resnica), temvec želi doseci objektivnost skozi sam proces36. Povedano drugace; rezultat je lahko obravnavan kot objektiven le, ceje tudi proces raziskovanja objektiven in nezaznamovan z vnaprejšnjimi vrednostnimi sodbami do objektov ali 31 Prav tam. 32 Anderson, »Feminist Epistemology and Philosophy of Science«. 33 CrasllOw in ostali, »Feminist Perspective on Science«. 34 DeVauit, »Talking Back to Sociology«. 35 Haraway, »Situated Knowledges«. 36 Prav tam. subjektov raziskovanja. Dalje, Elizabeth Anderson37 ugotavlja, da je nevtralnost v znanosti skoraj nemogoca, kar pomeni tudi, da ne more biti del objektivne znanosti. Že raziskovalna vprašanja so dokaz dolocenih interesov, prepricanj ali celo pristranskosti -venomer bodo tudi rezultati vsaj do neke mere deležni stance danega avtorja. Teorija stališc naj bi zato ponujala mocno objektivnost, kot jo imenuje Donna Haraway. Raziskovalceva vednost je venomer dolocena z njegovo pozicijo; zanemarjanje tega dejstva vodi v šibko objektivnost. 3.2. Širok pomen objektivnosti in pomembnost argumentiranja Andrew Sayer se, kot že nakazano v prejšnjem razdelku, strinja s tem, da je vednost umešcena; a opozarja, da ima koncept tudi svoje meje. Pozicija raziskovalca ni edina determinanta znanstvenih dognanj, temvec je potrebna tudi analiza samega stališca objekta, da se branimo pred dolocenimi projekcijami sveta, ki nato vodijo v nerazumevanje raziskovanega: naš položaj venomer doloca razmerje do našega objekta, a to razmerje ni nujno dobro ali slabo.3B Ce napisano malo bolj razclenimo: objektivnost v znanosti lahko pomeni vec kot eno stvar. Objektivnost lahko vidimo kot upravicenost; trditev je objektivna, ce je podprta z mnogimi dokazi, dobro argumentacijo. Douglas V. Porpora39 opisuje, da se je temini sticna kritika izognila prav takšni objektivnosti oziroma jo oznacuje za androcentristicno. Nato pa imamo še objektivnost kot resnicnost: ta ni vezana na dokaze, temvec je že zgolj kot trditev objektivna, ali je resnicna ali ne. Ce teorija torej želi biti objektivna, morajo za to obstajati dobri dokazi.40 Objektivnost potemtakem ne pomeni nezmotljivosti. Zato so lahko tudi doloceni rezultati, ki danes veljajo za androcentricne, objektivni. Vprašanje je torej, ali je lahko objektivnost mocna ali šibka, kot jo oznacuje Donna Haraway. Porpora se sklicuje na temelje dolocene teorije. Za primer je vzel Judith Butier, ki je svojo teorijo izpeljevala iz toucaltovske predpodstavke. V svojem besedilu ni preizpraševala te predpodstavke, temvec jo je vzela za samoumevno, ceprav v resnici ni takšna. Porpora41 torej izpostavlja, da mora objektivnost vsebovati tudi argumentirano razpravo, ki podpira doloceno ugotovitev. Objektivna teorija ne pomeni, da je bil njen avtor nezmotljiv ali da je imel neposreden stik z resnicnostjo, pac pa to, da je teorija podkovana z mnogimi dokazi. Tu vidimo tudi enega izmed argumentov, ki nasprotujejo radikalnemu nacinu interpretacije in rabe teorije stališc. Raziskovanje ni odvisno zgolj od položaja, ki ga bo zavzemal raziskovalec, in nacina, kako bo upošteval umešcenost, temvec je pomemben tudi proces, ki temu sledi. Hkrati pa želja po enakosti ne more biti razlog za nove metode, ki so podprte s slabo argumentacijo in neanaliticnostjo. 37 Elizabeth Anderson, »Feminist Epistemology and Philosophy of Science«. 38 Sayer, Rea/ism and Social Science. 39 Douglas V. Porpora, »Objectivity and Phallogocentrism«, v Defending Objectivity, ur. Margaret S. Archer in William Outhwaite (Routledge: 2004). 40 Prav tam. 41 Prav tam. Kratko malo je nastrojenost proti objektivnosti in znanosti kot izkljucno moškemu razkazovanju malce nesmiselna. S tem se popolnoma izgubi dejstvo, da raziskovalec ni nezmotljiv, temvec je pomembna tudi njegova stopnja refleksije med izvedbo raziskave. Umešcene vednosti in teorije stališc ne želimo oznaciti kot neuporabnih, temvec zgolj pokazati na njune omejitve. Obe metodi sta dobrodošli in prispevata k boljšemu raziskovanju: a to ne pomeni, da gre za edini pravi pristop, ki spodbuja »resnicno, mocnejšo« objektivnost. 4. Zakljucek Tako kot zakljuci Andrew Sayer, naj zakljucim še jaz: umešcena vednost je smiselna in prav je, da jo v znanosti upoštevamo. A tudi ta koncept ima svoje meje, kakor jih ima tudi teministicna kritika znanosti. Ta v svojih teoretskih spisih obicajno izgubi argumentacijsko nit in je neprizanesljiva do cesar koli moškega. Tudi z vidika objektivnosti tak pristop ni prida produktiven, sploh ce želimo doseci »mocnejšo« objektivnost. Feministicna kritika torej ni polje, ki bi ga lahko kar ignorirali, pac pa je polje, ki potrebuje cas in mnogo konstruktivnih razprav, da bi doseglo svoj namen: pomoc ženski ter ostalim marginaliziranim skupinam. Dagmar Nared RandalI Munroe: What if?: serious scientific answers to absurd hypotheticai questions (New York: Houghton Mifflin Harcourt Publishing Company, 2014) Randall Munroe, po izobrazbi fiZik, je po koncu šolanja delal v ameriškem »vesoljskem centru«, bolj poznanem pod imenom NASA, kjer se je ukvarjal predvsem z robotiko. Poleg robotike ga je zelo privlacilo risanje stripov in cez cas je opustil NASO in robotiko, da bi imel vec casa za izdelavo svojih stripov (ang. comics). Danes je širši javnosti bolj poznan zaradi svojih treh knjig. Prva, XKCD: Vo/ume O, je zbirka njegovih komicnih stripov, drugo bomo bolje spoznali v mOji recenziji, tretja, Thing Explainer: Complicated Stuff in Simple Worlds, pa je nekakšno nadaljevanje prvih dveh.' Druga in tretja knjiga sta nastali, ker se je Munroe poleg poklicnega ustvarjanja stripov še vedno želel posvecati tudi znanstvenim problemom na podrocjih matematike in fizike. Ravno zato se je leta 2012 odlocil, da bo na svoJi spletni strani sprejemal vprašanja in objavljal svoje odgovore. Posvetil se je predvsem bolj ali manj nenavadnim, celo absurdnim vprašanjem, ki si jih ljudje zastavljamo kot laiki v našem vsakdanjem življenju. Nabor najbolj nenavadnih vprašanj in svojih odgovorov, zbranih na spletni strani, je kasneje dopolnil, svoje razlage poglobil in vse skupaj objavil v obliki knjige. Knjiga ima precej prepoznaven naslov, What if?: serious scientific answers to absurd hypothetical questions, še bolj prepoznaven pa je avtorjev humorni slog pisanja, 28 ki ga dopolnjujejo slikovno gradivo, natancneje stripi, in popkulturne reference. V knjigi se avtor loteva najrazlicnejših tematik in vprašanj. Med njimi prevladujejo vprašanja z grozljivo ali celo strašljivo vsebino, na primer: Kaj bi se zgodilo, ce bi skušal udariti žogo za baseball, ki bi se že premikala s hitrostjo 90 odstotkov svetlobne hitrosti? Kako blizu supernove moraš biti, da je doza sevanja delcev nevtrino že smrtna? Ce bi se nenadoma zacel dvigovati za en ceve!j2 na sekundo in se dvigovanje ne bi ustavilo po nekaj metrih, ampak bi se enakomerno nadaljevalo, kdaj in kako bi umrl? Kaj bi se zgodilo, ce bi plaval v bazenu, v katerem se skladišcijo nuklearni odpadki, in ce bi se potopil v istem bazenu, na kateri tocki bi bila doza sevanja smrtna? Vprašanj, ki so podobna zgornjim, je v knjigi precej, med njimi pa se pojavljajo tudi vprašanja o dogodkih, ki se (vsaj naceloma) ne bi koncali s smrtnim izidom. Med takimi sta gotovo vprašanji o tem, kaj bi se zgodilo, ce bi se vse cloveštvo zbralo na enem mestu in skocilo v zrak ter istocasno pristalo na tleh,3 in o tem, kakšen bi bil svet, ce bi stal na Times Square v New Yorku in bi s casovnim strojem odpotoval v preteklost, najprej tisoc, nato deset tisoc, sto tisoc, milijon in milijardo let, ter ce bi odpotoval RandalI Munroe, XKCD; Vo/ume o(Breadpig, 2009); isti, Thing Exp/ainer; Comp/icated Stuff in Simp/e Wor/ds (New York Houghton Miff1in Harcourt Publishing Company, 2015). 2 Cevelj, ki znaša 0,3048 m, je enota za dolžino. 3 Munroe opozori, da tudi vtem primeru nastanejo možne težave. Natancneje, tudi, ce spraviš vse ljudi na eno mesto, avtor predlaga, da bi današnja populacija zasedla Rhode Island, kako jih odpelješ domov? Potreboval bi ogromno prevoznih sredstev, predvsem letal, poleg tega moraš imeti velike zaloge hrane, vode, prenocišc itd., za vse, ki cakajo svoje lete. Skratka, avtor smiselno opozori na posledice, ki jih fizikalni izracun samega skoka in pristanka izpusti. milijon let v prihodnost. Pojavita se tudi vprašanje o gradnji mostu iz lego kock, ki bi se raztezal od New Yorka do Londona, in vprašanje, kako lahko danes najdeš sorodno dušo lang. soul mate]. Ceprav gre za nenavadna, mestoma celo bizarna vprašanja, avtor vedno znova išce odgovore s pomocjo znanstvene metode in dognanj sodobne matematike in flzike.4 Izurjeno oko študentov in študentk, ki jim matematika in fizika nista tuji, bo v knjigi gotovo odkrilo kakšno napako. Še vec, popolnoma upraviceno ste lahko kriticni do poenostavljenih razlag, o pravilnosti katerih laicno oko ne more soditi. A za recenzijo knjige se nisem odlocila, ker bi želela preveriti, ali Tribuno bere še kdo drug poleg študentov in študentk družboslovnih ved, ampak ker sem želela poudariti avtorjev namen. Munroe ne že]i razvijati novih znanstvenih teorij, predvsem nam želi pokazati, kako lahko uporabljamo že obstojece znanstvene ugotovitve, v njegovem primeru fizikalne zakone, za iskanje odgovorov na vsa mogoca vprašanja, ki si jih zastavimo. To je tudi glavna odlika recenzirane knjige, saj avtor vedno znova dokaže, da lahko na še tako nenavadna vprašanja odgovarjamo, ne da bi podajali klišejske odgovore, ne da bi govorili in mislili v sloganih, ki nicesar ne pojasnijo ali celo ustvarjajo dodatne nejasnosti. Marike Grubar 4 Zaradi prostorskih omejitev ne bom navajala avtorjevih odgovor na zgoraj zapisana vprašanja . Vsem zainteresiranim priporocam, da knjigo preberejo. Terry Eagleton, Materialism (New Haven: Yale University Press, 2017) Danes je po presenetljivem mnenju nekaterih materializem v družboslovju vse prej kot ubadanje s tistimi deli ljudi, ki niso prvenstveno simbolne ali idejne narave in ki niso pretežno družbeno izgrajeni. Receno je, da materializem raziskovalca preprosto vodi k temu, da razume »družbene pojave kot družbene odnose«, in to II smislu, da se ti odnosi »pripenjajo na materialne nosilce«, najsplošneje seveda na cloveško telo. Biti materialist torej pomeni pokazati, kako nekaj. kar ni družbeno, domnevno postane družbeno skozi proces oznacevanja ali katero od drugih oblik družbenega izgrajevanja. Biti materialist danes ocitno ~meni biti družbeni konstrukcionist. Terry Eagleton v svojem najnovejšem delu, enostavno naslovljenem Materialism, k sreci ni prevec naklonjen temu protislovnemu manevru, ki dve razlicni, celo nasprotni stvari nerazumno poenoti. V knjigi vsekakor govori o telesu, tako kot to pocnejo sodobni materialisti, t. i. »novi materialisti«, toda opozarja, da je »telo, s katerim se ukvarjam ...LJ bolj osnovno. V prvi vrsti ne gre za kulturni konstrukt.« (ix) Na predlog Rey Chow, »nove materialistke«, ki je ena od avtoric nedavno izdanega zbornika-manifesta z enakim naslovom, se odzove brez ovinkarjenja: lIChow nas poziva, da se pridružimo 'predelanemu materializmu, pri katerem gre predvsem za oznacevanje in subjekt-v-procesu', kar je precej podobno poziva nju, da sprejmemo predelano idejo nosoroga, pri kateri gre predvsem za zajca. Zakaj bi mislili, da je 'oznacevanje in subjekt-vprocesu' vrhunski primer materializma?« (10) Nadaljuje z upravicenim posmehom vitalizmu Gillesa Deleuza, iz katerega izhaja vecina »novih materialistov« in ki je navkljub SVOJi samooklicanosti pravzaprav _škodljivo antimaterialisticen« (15). Vecji del prvega poglavja je torej namenjen kritiki razlicnih, ne najbolj materialisticnih »materializmov«, vkljucno s kulturnim materializmom Raymonda Williamsa in spekulativnim materializmom Quentina Meillassouxa. V drugem poglavju, ki je zanimivejše od prvega, Eagleton prikladno razcisti nekaj enostavnih, a vztrajnih zmot glede odnosa med telesom in umom (39, 45), custvi in intereSi! razumom (41, 56) ter družbenim in naravnim (44): Ce so možje in žene drugacni od takšnih kosov materije, kot so kosmulje in lopate, se od njih ne razlikujejo, ker bi v sebi skrivali nekakšno skrivnostno entiteto, marvec ker so kOSi materije zelo posebne vrste ... Niso kupi naravne snovi, ki ji je pripeta duhovna snov, marvec so kosmi materiala, ki je inherentno aktiven, kreativen, komunikativen, odnosen ... Biti razumen pomeni skušati videti situacijo, kot dejansko je ... Obcutja so lahko tako kot misli ali racionaina ali neracionalna. Lahko so primerna naravi svojega objekta ali pa v neskladju z njo, kot velja za sentimentalizem. Po Akvinskem smo živali do konca, ne samo od vratu navzdol. Vsekakor smo tudi družbena, racionaina in zgodovinska bitja, toda materialisticna poanta je v tem, da smo vse to na posebej živalski nacin. V tretjem poglavju se avtor posebej osredotoci na zadnjo dihotomijo (naravno -družbeno), in sicer prek daljše razprave o Marxovem odnosu do nje. Po eni strani je Marx precej konsistenten zagovornik ideje, da so cloveški akterji naravno pogojena bitja, in je seveda avtor samooklicane materialisticne teorije družbe. Po drugi strani celotni naziv te slavne materialisticne doktrine vsebuje tudi izraz _historicni« . PO mnenju vec kot le enega slavnega marksisticnega filozofa je ta doktrina materialisticna bolj na nacin, ki ga uteleša »novi materializem«; v povezavi s tem je velikokrat receno, da je Marxov historicni materializem polarno nasprotje naivnega, mehanicnega materializma, ki ga je uveljavljal Ludwig Feuerbach. Eagleton pokaže, tako kot sta pred njim na dolgo argumentirala Sebastiano Timpanaro in Norman Geras, da Marxov materializem v resnici ni v popolnem nasprotju s Feuerbachovim, kot namigujejo Althusser in ostali. Po prvem je clovek hkrati naravno in družbeno bitje, ne le eno ali drugo (66, 70-71 , 73): [Tlelo pripada obema sferama naenkrat ... Prepricanje, da nekateri vidiki cloveštva ostajajo bolj ali manj stalni, ni najbolj oglaševan del Marxove misli. Namesto tega se ga obicajno prikazuje kot cistokrvnega historista -kot nekoga, po komer so vsi pojavi povsem zgodovinsko spreminjajoci se in spremenljivi. To, k sreci, ne drži. ... Marx je res historist, a ne cistokrvni. ... Obstaja mnogo lastnosti cloveštva jezik, smrt bolezen, strah, proizvajanje, smejanje, seksualnost, žalovanje ob smrti ljubljenih, uživanje v družbi prijateljev itd. -, ki jih cloveška vrsta poseduje naravno .... Naravo vselej posreduje kultura, toda materialisticno prepricanje je, da je narava tako predhodna Cloveškim zadevam, kot je tudi neodvisna od njih . ... Po nekaterih idealisticnih mislecih, ceprav vsekakor ne vseh, se filozofija ukvarja z zgodovino in kulturo, naravoslovje pa z naravo. Historicni materializem v nasprotju s tem skuša razmišljati o obeh razsežnostih hkrati, ne da bi ju pri tem splošcil. V zadnjem delu knjige, sestavljenem iz cetrtega in petega poglavja, Eagleton primerja Marxov materializem z Nietzschejevim in WiUgensteinovim. V cetrtem poglavju v resnici predstavi bolj splošnega Nietzscheja kot pa njegov materializem in ga primerja z Marxom samim (ne toliko z Marxovim materializmom). Oba, pravi, se ubadata z mocjo, ceprav so po Marxu zares temeljni materialni intereSi, medtem ko je za Nietzscheja prav moc koncna resnicnost. Oba trdita, da je cloveška zgodovina pripoved o nasilju, konfliktu in nadvladi, a Marx v njej najde razumljiv vzorec, medtem ko gre po Nietzscheju za vladavino nesmisla in nakljucja. Ceprav oba kritizirata religijo, Marx zagovarja vrline reCiprocnosti, demokracije, solidarnosti in egalitarizma, Nietzsche pa se v imenu nadcloveka nad njimi zgraža in jih prezira, tako kot prezira mir in neodvisne ženske. Ta del Nietzscheja, Eagleton smiselno pripominja, poststrukturalisti, ki so politicno skoraj izkljucno levicarji, obicajno hitro potlacijo. Dodaja, da ce je Nietzsche nekakšen materialist, ker v svojem razmišljanju o jazu zavraca kartezijanski dualizem, nikakor ni tudi ontološki in epistemolOški materialist (109): [Nietzsche] [nje verjame, da obstaja zgolj materija. Pravzaprav sploh ne verjame vanjo. Materija je izmišljen opis sveta, ki je sestavljen iz dinamicnih kvantov sile in njihovih spreminjajocih se konfiguracij .... Um se ne prilagaja dejanskosti sveta, saj svet sploh nima nobene konkretne dejanskosti. Stalno se spreminja in mi ga navdamo z resnico, redom in pomenom. Ce se zdi, da odkrivamo zakone Narave, to drži zato, ker smo jih mi sami pretihotapili vanjo. Tako kot v svojih drugih delih, denimo /deology (1991), The II/usions of Postmodemism (1 996), After Theory (2003), Why Marx was Right (201 1) in Cu/ture (2016), Eagleton tudi tokrat ne skriva svojega prezira do slavnejših in manj slavnih, bolj ekscesnih in zmernejših »materialistov« postmodernisti cne (danes že posthumanisticne) dobe. Kot omenjeno, mislim, da je s svojim zgražanjem nad njihovim s]ogovnim obskurantizmom in vsebinskim reduciranjem telesa na družbeni konstrukt ter svojim hkratnim po celotni knjigi raztresenim zagovorom previdnega univerzalizma, humanizma, naturalizma in esencializma povsem upravicen. Toda bralci se bodo prav tako upraviceno pritožili, da je Eagletonov znacilni pristop k predstavljanju lastnih tez in argumentov ter tistih tez, ki se mu zdijo tako zelo problematicne pri njegovih nasprotnikih, navkljub iskrenosti, jasnosti in odsotnosti leporecenja manj produktiven, kot bi moral biti. Namesto dolgih in podrobnih eksegez teorij, ki j ih napada, ter še daljših, podrobnejših, sistematicnih in z referencami izdatno podkrepljenih argumentov proti njim nam (z nekaj izjemami) ponuja jedrnate, posplošene povzetke 30 in humorne ad absurdume. Eagletonova poanta obicajno drži in sklep je velikokrat pravilen, a nacin, na katerega se prebije do njiju, ni vedno zadovoljiv. Tibor Rutar Ellen M. Wood, Democracy Against Capitalism: Renewing Historical Materialism (Cambridge: Cambridge University Press, 1995) Ellen Meiksins Wood, najbolj znana po delu na podrocjih zgodovine, sociologije in politicne teorije, se v Democracy Against Capitalism odziva na nekatere vidike postmoderne teorije, tako da jih najprej izcrpno in poglobljeno predstavi, nato pa ponudi alternativne razlage. Postmodernisticne teorije na omenjenih podrocjih so postale prevladujoca paradigma v zadnjih desetletjih 20. stoletja, kar je pomenilo zacetek temeljno drugacnega nacina analiziranja družbenih pojavov. Zaznamujejo jih pojmi, kot so fragmentacija, razlika, kontingentnost ipd., s katerimi ne uspejo sistematicno pojasniti in analizirati odnosa subjekt -struktura. ZnaCilnost mnogih postmodernisticnih teorij je tako govor o »decentraliziranem« subjektu, ki se mu v obliki identitetnih politik posveca vse vec pozornosti. Zdi se, da se omenjene teorije na racun tega vse bolj oddaljujejo od tako potrebne radikalne kritike kapitalizma. Ce se z le-tem že ukvarjajo, pa ne uspejo zajeti in analizirati njegove specificne logike, ki ga temeljno razlikuje od vseh ostalih družb; to je tržna odvisnost vseh ekonomskih akterjev. Avtorica predlaga alternativno teorijo, ki se skuša ogniti tako determinizmu in teleologiji zgodnje marksisti cne teorije kot tudi fragmentarnosti in kontingentnosti postmarksizma. V svojem delu predstavi prenovljeno razliCico historicnega materializma, ki skuša celostno razumeti tako temelje kapitalisticnih lastninskih odnosov kot tudi posledice leteh za (ne)demokraticnost kapitalisticnih družb. Kot že nakazano, je knjiga razdeljena na dva dela. V prvem si avtorica zada nalogo na novo definirati temelje historicnega materializma. Najprej se loti odnosa med ekonomsko in politicno sfero. Sistematicno pokaže, kako se je odnos med sferama v predkapitalisticnih in kapitalisticnih družbah bistveno razlikoval ter kakšne so bile implikacije tega odnosa za razredni boj in vsakokratne družbene razvojne vzorce. Temu sledita kritika ter alternativna razlaga odmevne marksisticne metafore baze in nadstavbe. Wood kriticno analizira pojem, kot so ga predstavili mladi Marx in številni avtorji po njem, ki jim ocita predvsem enosmerno in deterministicno razlago odnosa med ekonomskimi in ostalimi družbenimi odnosi. Pojasni, da ne glede na stopnjo medsebojn ega vzrocnega vplivanja baze (ekonomskih odnosov) in nadstavbe (politicne, pravne in ideološke institucije) vecina avtorjev ni zajela bistva, temvec ga je kvecjemu zameglila. Sama pokaže, da je pojma nesmiselno in neustrezno prostorsko locevati, saj ne gre za dve temeljno loceni entiteti. Da bi resnicno razumeli naravo lastninskih odnosov in razredno strukturo družbe, moramo pripoznati, da tako ekonomsko kot politicno oznacujeta dejavne družbene odnose in prakse. Ker se obe sferi nanašata na družbeno oziroma politicno delovanje, bi morali metaforo baze in nadstavbe povsem opustiti. Avtorica nadaljuje z bolj substantivnim delom, v katerem še naprej neizprosno, a upraviceno, kritizira pojmovanje razreda kot strukturnega položaja namesto kot družbenega odnosa. Sama meni, da je razred edino smiselno razumeti kot družbeni odnos med izkorišcevalci in izkorišcanimi in ne kot staticno mesto v družbeni strukturi, doloceno s posameznikovim dohodkom ali poklicno skupino. Nadalje oceni Webrovo teorijo zgodovine in pojasni, zakaj se zdi bolj prepricljiva marksisticna, torej ta, katere temeljna podlaga leži v analizi razrednega boja. Pokaže, da so Weber in mnogi avtorji, ki so mu sledili, v svoJi teoriji zapadli teleologiji in tehnološkemu determinizmu, kjer in ko bi morali dejansko podati prepricljive vzrocne razlage zgodovinskih dogodkov. Z drugimi besedami, pokaže, da ne razlagajo, temvec predpostavljajo, kar bi morali šele dokazati. Namesto da bi podali vzrocne razlage, zakaj so se lastninski odnosi v razlicnih družbah razlikovali, mnogi avtorji tako pogosto predpostavljajo, da so vse družbe vselej teži le h koncnemu cilju -kapitalizmu. Wood predlaga, da namesto tega razumemo zgodovino kot dinamicen in v veliki meri nakljucen proces brez vnaprej dolocenega cilja (telosa), h kateremu naj bi stremele vse družbe. Prednost historicnega materializma je namrec ravno v tem, da je zmožen analizirati dejanske zgodovinske procese in vlogo materialnih interesov vsakokratnih akterjev. Skratka, namesto predpostavljanja nadzgodovinskega cilja natancno pojasni, zakaj in kako so se v zgodovini spreminjali konkretni, dejansko obstojeci družbeni odnosi. Konkretneje, zmožen je pojasniti specificnost kapitalisticnih lastninskih odnosov; kako in zakaj so se pojavili ter kakšna je možnost, da jih presežemo. Kljucna prednost te teorije je torej, kot pravi Wood, da na mesto teleologije postavi dejansko zgodovino in na mesto tehnološkega determinizma resnicno delujoce vzrocne mehanizme. Ceje prvi del knjige sistematicen in nazoren prikaz sodobne razlicice historicnega materializma, pa Wood v drugem na podlagi prvega povzdigne razpravo na še višji nivo, kar pripomore k njeni enkratnosti oziroma izvirnosti. V tem delu avtorica sistematicno, jasno in izcrpno predstavi odnos med demokracijo in kapitalizmom oziroma posebno naravo demokracije v kapitalisticni družbi. Glavna teza je sestavljena iz dveh delov. Najprej avtorica zavrne klasicno razumevanje demokracije kot sopomenke za univerzalno volilno pravico ljudstva. Pripozna, da je to njen pomemben del, a s tem izpustimo kljucni del demokracije. Predlaga, da demokracijo razumemo v širšem pomenu kot obliko družbene ureditve, ki državljanom zagotavlja polne politicne, ekonomske in socialne pravice ter svobošcine, utemeijene na clovekovih pravicah. Vsak kompromis z interesi »vladajocega razreda« oziroma izkorišcevalcev, ko gre za kakovost in izpolnjenost cloveških življenj, preprosto ni sprejemljiv. Kljucni, bolj specificen del teze je tako, da je sodobna liberalna demokracija temeljno izpraznjena, saj strukturne omejitve kapitalizma onemogocajo obstoj celostne, torej tudi socialno-ekonomske demokracije. Za razumevanje te posebne narave je kljucen argument o locitvi ekonomskega in politicnega v predkapita]jsticnih in kapitalisti cnih družbah. Kljucna znacilnost prvih je samooskrbnost širokega sloja neposrednih producentov (kmetov), kar pomeni, da ti niso imeli nobenega razloga za podrejanje izkorišcevalcem (fevdalnim gospodom). Slednji so bili za crpanje presežnega produkta tako prisiljeni uporabljati politicno-vojaško prisilo; zmožnost uporabe le-te je bila edino, kar je omogocalo ekonomsko izkorišcanje kmetov in s tem obstoj razredne družbe. Za takšne družbe je bila torej znacilna lOCitev ekonomskega in politicnega. Z drugimi besedami, v predkapitalisticnih družbah strukturno ni mogla obstajati niti gola formalna, politicna demokracija. Z nastankom kapitalizma pa se zgodi radikalni premik; neposredni producenti (delavci) postanejo razlašceni, torej preživetveno tržno odvisni. Ker niso vec samooskrbni, morajo za svoje preživetje prodajati lastno delovno silo na trgu, kjer so podvrženi neizprosnosti kapitalisticne tržne konkurence, izkorišcanja in stalne grožnje izgube zaposlitve, ki je njihov edini nacin preživetja. Tako se zmožnost ekonomskega izkorišcanja osamosvoji oziroma postane relativno neodvisna od rabe politicno-vojaške oziroma zunajekonomske nadvlade; za izkorišcanje delavcev zadošca že nema prisila ekonomskih odnosov. Wood tako na teoreticni kot na empiricni ravni prikaže temeljno protislovje demokraticnih družb: v kapitalizmu je vznik demokracije (v oŽjem smislu) prvic v zgodovini strukturno možen, saj se ekonomska sfera (izkorišcanja) loci od sfere politicnih pravic in svobošcin. Vendar pa je zaradi istega razloga hkrati onemogocena ekonomska demokracija. Kljub pridobitvi temeljnih politicnih svobošcin (predvsem volilne pravice) ne moremo govoriti o dejanski vladavini ljudstva, saj ljudstvo nima prakticno nobene vloge pri odlocanju o dogajanju v ekonomski sferi; sferi družbe, ki v kapitalisticni družbi zajema vse vec podrocij cloveškega življenja. Teoreticni argument Wood prepricljivo ponazori s primerjavo sodobne liberalne demokracije z anticno atensko. Ta je predstavljala izjemo v predkapitalisticnih družbah, saj sta bila ekonomsko in politicno relativno locena. Poleg obstoja sužnjev je namrec obstajal obsežen sloj svobodnih kmeckih državljanov, kar je predstavljalo izjemo v zgodovini razrednih družb. Tako Wood za razliko od mnogih avtorjev na tem podrocju predstavi povsem nov vidik atenske demokracije, na katerega se obicajno pozabi; cepravje bila v politicnem smislu neprimerljiva s sodobno demokracijo, saj je izkljucevala celotne družbene skupine, pa je državljanom omogocala vsaj relativno ekonomsko demokracijo oziroma avtonomijo. Demokracija, pokaže Wood, je torej vselej obstajala v protislovnih družbenih razmerah. V anticnih Atenah je bil strukturno onemogocen univerzalni status državljanstva (demokracija v ozkem pomenu), vendar so državljani uživali vsaj delno ekonomsko svobodo. Po dvatisocletni skrajni nedemokraticnosti razrednih družb pa nastop kapitalizma koncno omogoci pridobitev politicnih svobošcin in pravic, a strukturno onemogoci kakršno koli ekonomsko avtonomijo oziroma svobodo državljanov. Knjiga Democracy Against Capitalism kljub nekaterim pomanjkljivostim iz vec razlogov pomeni enkraten preboj na preseku historicne sociologije in politicne teorije. Prvic. Brezkompromisno se sooci z najodmevnejšimi teorijami na podrocju historicnega materializma ter jasno in sistematicno predstavi alternativo. Tako je ena redkih avtoric, ki je zmožna radikalne družbene teorije ter se ne boji presekati s postmarksisticnimi in drugimi postmodernisticnimi teorijami, ki slavijo identitetne politike, na vsak nacin pa se skušajo ogniti analizi razreda, lastninskih odnosov in izkorišcanja. Drugic. Prav tako v ostrem nasprotju z mnogimi postmodernisticnimi avtorji piše vecinoma zelo jasno, strukturirano, brez nepotrebnega žargona in nerazumljivega izrazja, z ocitnim namenom: da bi braika ali bralec resnicno razumela njen (po mojem mnenju uspešen) poskus pretrgati z obstojecimi teoretskimi in empiricnimi zmotami. Tretjic. Predvsem izvrstna se mi zdi njena uporaba teorije lastninskih odnosov na podrocju demokracije. Tako demonstrira, kako smiselna, celo nujna je povezava analize ekonomske sfere in politicnih institucij ter kako osiromašena je teorija, ce se osredotoCi le na eno. Bolj vsebinsko, je ena redkih sodobnih avtoric, ki tako poglobljeno analizira osiromašenost sodobne liberalne demokracije z vidika strukturnih omejitev kapitalizma. Kritika slednjega tako ne ostane na površinski ravni, temvec brezkompromisno izpostavi politicno razsežnost izkorišcanja: dokler bo obstajalo sistematicno ekonomsko izkorišcanje, je demokracija omejena na svojo formalno, politicno razsežnost. Ta je seveda nujni, vendar žal še zdalec ne zadostni predpogoj vsakršne pravicne družbe. Kljub izvrstnosti knjige kot celote sem imela ob branju nekatere pomisleke. Kot bralko, ki je prvenstveno ne zanima eksegeza del klasicnih avtorjev in podrobna razprava o niansah njihovih teorij, sem bila nekoliko razocarana, da se je avtorica mestoma izrazito zanašala nanje namesto na podajanje rigorozne argumentacije o smiselnosti in prepricljivosti neke teorije. Tako se vcasih zdi, da se (nacrtno ali nenacrtno) ogne nekaterim vprašanjem tako, da se pretirano sklicuje na avtoriteto (predvsem Marxa), kjer bi bil bolj zaželen analiticen in jasen argument. Naslednja pomanjkljivost sledi pravzaprav iz necesa, kar je samo po sebi hvalevredno. Avtorica se izrazito trudi približati bralcem, tako da dele tekstov velikokrat ali pove nekoliko drugace ali izrecno ponovi. Ceprav to naceloma zelo cenim, pa se je na trenutke zdelo, da o temi nima vec povedati nic novega. Splošno receno pa je delo poglobljeno, izjemno zanimivo in jasno ter predstavlja pomemben prispevek k družbeni in politicni teoriji, sploh v casu prevladujocega postmodernisticnega žargona in nerazumljivega pisanja. Wood je nastavila izvrstno podlago za nadaljnje interdisciplinarno raziskovanje perecih družbenih pojavov in sprememb, ki, kot pravi sama, so »danes potrebne rigorozne in radikalne kritike bolj kot kadar koli prej«. Minea Rutar Robyn Eckersley, The Green State. Rethinking Democracy and Sovereignty (Cambridge, London: The MIT Press, 2004) Robyn Eckersley v knjigi The Green State. Rethinking Democracy and Sovereignty naslavlja kljucne politološke koncepte -državo, demokracijo, suverenost -v razmerju do ekologije in okoljskih problemov. Avtorica poskuša na normativni ravni premisliti najboljše nacine za upoštevanje in vkljucevanje okoljskih problemov v demokraticne politicne procese, zaradi cesar pogosto seže cez ustaljene miselne in strukturne okvire in onkraj njih. Eckersley namrec eksplicitno kritizira kapitalizem in jasno izpostavi, da zelena država ne more biti kapitalisticna država, kar pomeni, da potrebujemo tudi premislek o demokraciji in suverenosti vodnosu do zelene države in drugacno razumevanje teh konceptov. V uvodu Eckersley izpostavi svoje namene. Gre za poskus utemeljevanja in afirmacije »transnacionalne zelene demokraticne države« (3) oziroma za združitev premislekov o državi, demokraciji, suverenosti, pravicnosti na eni strani ter okoljskih vprašanj in problemov na drugi strani. Bistveno je, da avtorica izhaja iz predpostavke, da liberalna država, ki je kapitalisticna država, okoljskih problemov ni zmožna na ustrezen nacin vkljuciti v demokraticne politicne procese. Ekološka demokracija namrec potrebuje drugacno državo od liberalne demokracije. Zaradi tega je treba premisliti tudi nove in drugacne nacine politicnega predstavništva, ki se mu Eckersley ne odrece, in pol iticne participacije, kajti obstojece stanje je nezadovoljivo zaradi vsaj treh razlogov: tekmovanja suverenih držav, propagiranja akumulacije kapitala in nezadostne demokraticnosti liberalne države. Navkljub vsem kritikam obstojece države avtorica ne poskuša teoretsko »odpraviti« države, temvec vidi v državi kot politicni formi družbe možnost emancipacije družbe in tudi potrebno strukturo za ustrezno reševanje okoljskih problemov. Takšen pristop Eckersley poimenuje »kriticna politicna ekologija« (8). V drugem poglavju avtorica analizira tri teorije mednarodnih odnosov; vsaka od njih na države in odnose med njimi gleda na drugacen nacin. Najprej v grobem razloži realisticno teorjjo mednarodnjh odnosov in nakaže omejitve tega pristopa, kajti dolocenih stvari, npr. sodelovanja med državami, ko je ocitno, da njhce njma neke neposredne koristi od tega, ta teorija ne more razložiti. Druga teorija, kijo predstavi, je neoljberalna institucionalna teorija, ki ne izhaja toliko jz Hobbesa, temvec prej iz Locka, ter razume države kot racionalne akterje ki so zmožnj sodelovanja in barantanja za boljše rezultate. Tretja teorija, ki jo predstavi avtorica, pa je kriticni konstruktivizem, ki temelji na normah, vrednotah jn zmožnosti ucenja. To pomeni, da države lahko komunicirajo, se pogajajo, so lahko vpete v procese deliberacije jn preprjcevanja. Vsekakor pa so tako (pri)sila in lastni interesi kot tudj norme veljkokrat tesno prepleteni. Kljucno vprašanje je, ali lahko multilateralna pogajanja jn sodelovanja (predvsem) glede okoljskih problematik v mednarodno ureditev prinesejo radikalno novost. Tretje poglavje je namenjeno analizi države v globalnem kapitaljzmu. Avtorica nikakor ne pristaja na tezo, da smo prica zatonu države, temvec gre po njenem mnenju za spremembo države. Poudarek je na na stajanju konkurencne države v casu global izacije in neoliberalizma. Eckersley nameni nekaj prostora ra zlagi dolocenih teorij kapitalisticne države, ki so se pojavile v 70. letih (Claus Offe, Jurgen Habermas, James O'Connor, John Dryzek, Frederick Buttel), in izpostavi problem funkcionalizma v številnih marksisticnih teorijah države. Ob koncu poglavja Eckersley obravnava vprašanje ekološke modernizacije, ki je lahko zgolj še ena konkurencna prednost, v primeru globoke ekološke modernizacije, ki temelji na poglabljanju refleksivne modernizacije in radikalizacije modernosti, pa je lahko korak naprej k nastanku zelene demokraticne države. Na koncu poglavja Eckersley doda, da je zelena država nujno postkapitalisticna in postliberalna. V cetrtem poglavju avtorica obravnava omejitve liberalne demokraticne države, ki je nezmožna poglabljati refleksivnost, poleg tega pa ne spodbuja kriticne komunikacije. Liberalna država lahko upravlja okoljske probleme, ne more pa jih razrešiti, saj ne spodbuja oblikovanja javnega ekološkega interesa . Problem zagotovo obstaja tudi v sami birokratski strukturi liberalne demokraticne države. Liberalna država naj bi nudila procedure in mehanizme za razreševanje konfliktov med »enakopravnimi« entitetami; vendar je to le maska, kajti obstaja strukturno neenaka razporeditev moci. Temelj liberalne države je zašcita in svetost zasebne lastnine, ki daje lastnikom moc, da delajo, kar želijo, kar je s perspektive okoljskih vprašanj nevzdržno, saj daje lastnikom možnost, da razpolagajo in delajo z naravo in okoljem, kar si želijo. V petem poglavju Eckersley predstavi koncept ekološke demokracije kot nadgradnjo liberalne demokracije, ki jo nekako umesti med Habermasovim idealnim modelom komunikacijske skupnosti in Heldovo kozmopolitsko demokracijo. Ekološka demokracija temelji na deliberativni demokraciji. Novost tega koncepta ekološke demokracije -je v tem, da poudarja potrebo, da sodelujejo vsi in/ali da so predstavljeni vsi, kijih doloceni ukrepi prizadenejo, in sicer ne glede na razred, nacionalnost, spol, generacijo ali vrsto. Gre za ekocentricni pristop ter za »inkluzivnost« in celo »ekumenskost« (112), kot se izrazi avtorica. Šesto poglavje na slavlja prehod od ekološke demokracije k zeleni državi. Avtorica obravnava ra zmerje med državo, civilno družbo in javno sfero. V tem poglavju gre v bistvu za kriticno debato s Habermasom ter Youngom in Dryzekom. Eckersley poskuša prevzeti dolocene elemente njihove politicne teorije, druge pa kritizira. Kljucno je, da naj bi zelena država temeljila na republikanskem razumevanju državljanstva in svobode ter aktivne participacije. Kljucno je, da so v konceptualizaciji zelene države, ki temelji na ekološki demokraciji, vse pravice in dolžnosti vedno že politicne. Vsekakor je pomembno izpostaviti moralno komponento, ki mora imeti v primeru zelene deliberacije pomembno mesto v procesu. Kljucno pa je, da brez zelene javne sfere ne more obstajati zelena država. V sedmem poglavju avtorica obravnava vprašanje zelene države v razmerju do kozmopolitske demokracije in po sku ša pokazati, da njeno razumevanje zelene države ni toliko blizu ne Heldovemu modelu kozmopolitske demokracije kot tudi ne komunitarni teoriji demokracije, temvec je bližje transnacionalnemu razumevanju države. Tran snacionalna država naj ne bi bila vezana le na specificen teritorij in nacijo, temvec naj bi »skrbela« za širšo skupnost in ji služila. V osmem poglavju avtorica poskuša nakazati na emancipatorne trende, ki naj bi se dogajali v zadnjih desetletjih predvsem pri multilateralnem sodelovanju držav glede okoljskih problematik. Obravnava razvoJ mednarodnega okoljskega prava in politik, ki naj bi odpirali prostor za evolucijo v razumevanju suverenosti. V zakljucku avtorica povzame argumentacijo, pri cemerje kljucno, da morata tako demokracija kot tudi suverenost temeljiti na ekologiji in zašciti okolja. Avtorica poudari, da se zdi, da gre demokratizacija družb in držav nekako skupaj z vecjo refleksijo okoljskih problematik. Okoljski multilateralizem, ekološka modernizacija in tudi vznik zelenega diskurza v okviru prava so produkt tako držav kot tudi drugih akterjev, ki so zmožni vplivati na državo, da ima vec posluha za okoljske probleme. Vsekakor pa je kljucno, da, kot pravi Eckersley, zelena demokraticna država ne bo nevtralna tako kot tudi kapitalisticna država ni nevtralna -, temvec bo izhajala iz okoljske problematike in bo temeljila na reševanju okoljskih problemov. Avtorica v kompleksni analizi ne razreši pomembnega vprašanja, ki je zelo pomembno tudi z vidika normativne teorije. Ceprav gre za normativnoteoretski poskus afirmacije zelene države, je njena izpeljava zelene države, ki ni vec ne kapitalisticna ne liberalna, problematicna, saj v knjigi ne govori o tem, na kakšen nacin se lahko odpravi kapitalisticna država, ki je utemeljena na kapitalisticnem nacinu produkcije, kar ima za posledico neidentiflkacijo subjekta procesa te odprave in odpiranja možnosti za vznik zelene demokraticne države. Avtorica veckrat izpostavi, da je njena razprava in predstavitev zelene države predvsem »counterfactual ideal«. Zaradi tega ni cudno, da se ne ukvarja z vprašanjem nosilca spremembe in prehoda od liberalne kapitalisticne države k zeleni državi. Vendar se zaradi nenaslavljanja tega problema postavlja vprašanje, koliko si v razreševanju prakticnih in konkretnih okoljskih problematik in v poskusih konstituiranja zelene države lahko pomagamo z njeno normativno teorijo, ko je razvidno, da so še vedno zelo mocne drugacne, neekološke in kapitalisticne tendence, ki so vsaj do dolocene mere strukturno dolocene v današnji kapitalisticni in liberalni državi. Marko Hocevar Tribuna List študentov ljubljanske univerze 58. letnik, 768. Tribuna (posebna izdaja Znanost, objektivnost, racionalnost), december 2017 Datum izida prve številke: Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo : ISSN (International Standard Serial Number): 8. december 1951 zaporedna številka 1492 0041 ~ 2724 34 Izdajatelj: Telefon: Faks: Elektronski na slov: Maticna številka: ID za DDV: TRR: šou v Ljubljani Kersnikova 4/ Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana +386 1 4380 200 +386 1 4380 202 info@sou-Ij.si 5133734 SI55049745 SI56 0201 0001 8933202 Za izdajatelja: Andrej Klasinc, direktor Klemen Peran, predsednik Uredništvo Elektronski na slov: Spletni na slov: Kersnikova 4 / Pivovarniška 6, 1000 Ljubljana tribuna.uredni stvo@gmail.com www.tribuna.si Clani uredništva: Ana Pavlic, odgovorna urednica Tibor Rutar, gostujoci urednik Oblikovanje: Tandem design Program ski svet: Damjan Vinko Klemen Balanc Jernej Ka luža Aleš Šteger Ana Pavlic Lektura: Urška Honzak List študentov ljubljanske univerze 58. letnik, 768. Tribuna posebna izdaja Znanost, objektivnost, racionalnost december 2017 •