SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXVIII (32) Štev. (No.) 13-14
ESLOVEN1A LIBRE
BUENOS AIRES 12. aprila 1979
OB VELIKONOČNEM ŽEGNV
Velika noč, naš največji praznik je težko pričakovana prilika, da se po svetu razkropljena družina zbere pod domačim krovom. ¡Saj je med letom še več takih prilik: rojstni dnevi in godovi, obletnice in pogrebščine, žegnanja in ženitovanja, vendar ima Velika noč posebno privlačno moč. Ob drugih obiskih družina sede k dobro pripravljeni mizi, pokramlja, a se kmalu vrne vsakdo na svoj dom. Velikonočni obisk je nekaj skoro obrednega. Poleg cerkvenih obredov se je v slovenskih družinah v teku stoletij tem pridružilo tudi mnogo ljudskih običajev, ki dajejo velikonočnim dnem posebno toploto in domačnost. Med 'te nedvomno spada uživanje velikonočnega „žegna“ na veliko nedeljo zjutraj. Saj si teh praznikov brez velikonočnega žegna kar ne moremo misliti.
■Doma brezbožni režim poskuša verskim praznikom in z njimi združenimi ljudskimi navadami vzeti priljubljenost in moč, a sam priznava, da nima zaželenega uspeha.. Po več kot treh desetletjih večina Slovencev še veruje, ne le stari, ampak tudi mladi rod, ki ga je vzgajal komunizem.
Pravijo, da so za praznike cerkve po vsej naši deželi prenapolnjene, da se vidijo v njih celo taki, ki so pred leti zahtevali, da je treba vse hiše božje porušiti in iztrebiti kler, ki s svojim mračnjaštvom ovira prehod slovenskih množic v brezbožno socialistično družbo. Hvala Bogu za vsakogar, ki se vrne s slabe na pravo pot. Bog se usmili vseh tistih, ki so podlegli pogubo-nosnim naukom marksizma in se dali prepričati, da bo dobro na svetu šele tedaj, ko bo človek rešen tistih, ki ga uče, da je treba v tem življenju gledati tudi na življenje po smrti, ki ga materializem zanika.
Dokler bodo doma Slovenci praznovali svoje velike praznike, bodo čutili, da so ena družina.
Starejši se spominjamo, kako je na velikonočno jutro hišni gospodar zjutraj po maši in vstajenjski procesiji zbral družino in pričel domači ,,obred“ delitve velikonočnega žegna. Marsikje so začeli z „alelujo“, jedjo, ki ni bila nič kaj okusna: na svinjski juhi kuhana kaša z repnimi olupki. V spomin na Gospodovo trpljenje, so rekli mati, in v spomin na one, ki danes nimajo kaj jesti! Sledila je vabljiva vrsta potic, pirhov in slaščic. Posebno mesto je bilo dano suhemu mesu v gnjati ali klobasah in pa hrenu, brez katerega menda nihče ni pokusil velikonočnega mesovja.
Kako grenak je bil ta hren. Pekel je v jezik in grlo, dražil nos in vabil solze iz oči, tako da so ga krotili s tem, da so ga mešali z jabolki in kuhali v juhi, da ni dražil preveč. „Da boste vedeli, koliko je Gospod trpel za nas na križu“, so dejali mati, in hrenove korenine so nas spominjale na žeblje, s katerimi je bil Gospod pribit na križ.
Tudi mi, ki smo tako daleč od domovine, da skoro ne moremo biti bolj, bomo začutili v svojih dušah moč in srečo velikonočnih praznikov. Napolnila se bodo slovenska svetišča do zadnjega kotička, zadonela bo velikonočna Aleluja, posedli bomo doma okrog blagoslovljenih jedi in misli nam bodo po-- hitele tja daleč: nam starejšim do naših domov, kjer smo preživljali mlada leta, mlajšim pa tja v neznano domovino očetov ali dedov, o kateri so toliko lepega in žalostnega slišali in ki bi jo radi vsaj videli, če že ne živeli v njejV
„Aleluje“ najbrž ne bodo nikjer jedli. Težko je priti do kaše, še težje do repnih olupkov. Marsikje tudi hrena ne bo, čeprav ga poznajo. Vendar bo pri našem velikonočnem zajtrku obojega nekaj, če ne v resnici, pa vsaj v mislih.
Pa še bolj grenke okuse nam pripravlja življenje na tujem. Kako je doma zabolelo vso družino, če koga domačih na take praznike ni bilo bli-
Aleluja, Kristus je vstal! Vstali bomo tudi mi!
To je poslanstvo velikonočnih dni: obnoviti v sebi vero v Gospodovo Vstajenje, ki je premagal smrt in grob. Na velikonočni dan je stopil iz njega, da je potrdil vstajenje od mrtvih tudi za človeka. Vstal je in vstali bomo tudi mi.
Verujemo, da bo vstal tudi svet, ki ga živimo danes v novo osvetlitev, prav po zgledu čudeža velike noči.
Verujemo, da bo odpovedala in razpadla tudi krivica, ki drži naš narod v domovini v suženjstvu, mu razkraja in uničuje duhovne vrednote ter zatira svobodo duha.
i
Vstal je Gospod! In mi bomo vstali! Vstal je Gospod! Vstal bo naš narod!
Blagor tistim, ki bodo gledali znamenje krščanstva vrh Triglava in poslušali pesem zmagoslavja svobode v slovensko pomlad: Aleluja!
S temi mislimi in željami, želi blagoslovljene praznike Kristusovega vstajenja vsem Slovencem v svetu in doma
SVOBODNA SLOVENIJA
zu. Bi bil lahko prišel, pa ni hotel: izgubljena ovca. Kako nas boli v naši zdomski družini, če kateri naših rojakov odide na svoje. Ne počuti se več doma med svojimi. Nekaj se je v njem porušilo, da mu ne prija več ne slovenska govorica, ne naša pesem, ne domača družba.
Ko smo doma vozili suho seno s senožeti na skednje, smo ga morali prav nalagati na voz, da se ni razlezlo. Povezati ga je bilo treba z žrdjo in vrvmi in včasih še opasati in ograditi, da je ostal tovor lep in cel do doma. Pa je vendar nekaj šopov sena odpadlo: tu ga je oplazila veja nizkega drevesa ali grm, tam ga je pretresla jama na slabi poti. Kar je odpadlo, je bilo izgubljeno za vedno, poteptano.
Mi smo kakor skrbno naložen voz, zavarovan in varno voden. Imamo v svoji skupnosti vse pogoje, da lahko ostanemo Slovenci zares: urejeno dušno pastirstvo, kakor menda nobena podob-
na skupina na svetu; celo vrsto organizacij, ki skrbe za naš prosvetni, vzgojni, gospodarski in politični napredek; zdrave tradicije, ki nam dajo trdnost v naših nazorih in možnost treznega pogleda v prihodnost.
Kako zapeče in zaboli v našem narodnem telesu vsak pojav odtujevanja od celote, če bi nas bilo na milijone, bi nas bolelo, za peščico, kar nas je, je vsak tak primer rana, ki se ne zaceli. Kako se te naše žalosti vesele oni, ki znajo potrpežljivo čakati, da se sami razkrojimo, ko nas oni niso mogli uničiti.
Naj bi ob teh praznikih sleherni slovenski človek, ki živi izven svoje domovine, premislil, kaj je njegova naloga pri reševanju tako važnega vprašanja v naši narodni družini, kakor je živa zavest enotnosti, bratstva in če treba žrtev, da se ohranimo in ostanemo kakor smo bili.
K.k.
El saluda pascual
Toda la cristianidad celebra estos días su Semana Mayor. El recuerdo de los acontecimientos de hace casi dos mil años en Jerusalén, vuelven a resaltar, por encima de la cotidiana preocupación, para ubicarse en el centro del pensamiento de los pueblos cristianos de la tierra.
Es el momento de la reflexión. Momento para detenerse y enfocar la vida, apreciarla, desde una óptica nueva, distinta a la habitual. Desde la óptica de la cruz, en la cual Cristo sufrió y murió por nosotros.
El Calvario no es una figura. Es un hecho real, histórico. Y todos los que creemos en Cristo, debemos tomarlo así. Y asimilarlo como siímbolo de nuestra vida. Esta vida que es un peregrinar, un buscar el destino eterno. Esta vida, que muchas veces también para nosotros es un calvario. Pero hemos de recordar las palabras: „Aquél que quiere ser mi discípulo, que tome su cruz y me siga.“ del domingo de Resurrección. Es por ello nuestro deseo, que esa alegría, ante
A la tristeza del Viernes Santo sucede el misterio de la Vigilia, y la alegría, la luz que ilumina el mundo desde la noche pascual, no se apague en el corazón de los hombres. Que éstas pascuas sean, en la alegría cristiana, en el gozo "del saludo del Aleluya, prefiguración de la pascua eterna.
Velikonočni teden je teden premišljevanja in duhovne poglobitve posameznika, družine, skupnosti.
Aleluja Velike nedelje je najveličastnejše slavje zmage, do katere je vodila trnjeva pot.
Za nas, ki se trudimo, da ohranjamo slovenstvo v svetu živo, ’bodi véli-konočni teden posvečen tudi premišljevanju, če smo vsi in vse storili, kar jč' bilo v naši moči, da slovenstvo med nami ne bo zamrlo. !	•	>
Nasa emigracija se ne more odtegniti dolžnosti neutrudnega prizadevanja, da bi slovenski narod v domovini zaživel svobodno. Naj nam da irruír goslarje Velike nedelje poguma in moči, da bomo pri tem delu prgpiago-, vali ovire vse dotlej, ko bo mogla preko Slovenije zadoneti Aleluja narodne svobode.	.
Blagoslovljene praznike vsem prijateljem, sodelavcem in vsem, ki se žrt-,. vujejo in delajo za naš veliki skupni cilj!	■
MILOŠ STAR&’
Na Cvetno nedeljo 1979	,
M, M.
i V.;
Velikonočno razmišljanje
.-.v	■ i.. iftsv nq
Veselite se	.	or...»
naša vera ni prazna,
ker je Gospod res vstal.
V	žalost velikega petka je udarilo velikonočno veselje. Sence noči so se umaknile svetlobi dneva. Zemlja se je stresla in poveličani Kristus je vstal od mrtvih.
Prvi sončni žarki so zlatili palme na vrtu in pronicali skozi vejevje, ko je Marija Magdalena odhitela v rosno jutro, da bi obiskala grob ljubljenega Učenika. Grob pa je bil prazen, žalostna in objokana je begala po vrtu in iskala mrtvo truplo svojega Gospoda. Tedaj je zagledala moža, in misleč, da je vrtnar ga je ogovorila:
„Gospod, če si ga ti vzel, povej mi, kam si ga položil da ga bom jaz vzela.“
Ni gledala dozdevnega vrtnarja, marveč je le strmela v prazen grob.
„Marija!“
Kdo jo je poklical? Saj ta glas ji je znan. Zdrzne se in se zazre v vrtnarjev obraz. Samo besedo „Raboni“ izdihne iznenadena in presenečena v občutku velike sreče. Na kolenih in s solzami v očeh objema Odre-šenikove noge. Našla je svojega Učenika.
-X- -X- -X-
Vsak po svoje iščemo in srečamo Vstalega Zveličarja. Tavamo v temi dvomov, v polmraku slutenj in ga najdemo v svetlobi Njegove ljubezni, na poti trpljenja, v preizkušnjah, v sreči. Vabi nas trpeči Kristus, kliče nas poveličani Odrešenik, vsakega po svoje, vsakega ob zaznamovanem trenutku.
Velika noč. Leto za letom se ponavlja, vendar je vsakič na novo doživeta. Koliko spominov, koliko razkošnih občutkov lepote in sreče nam naklanja. Že tisto vedno otroško veselje nad butaricami, ki pisano barvaste diše po mladem zelenju. Ali svetli mamin obraz, ko preprosto svečano pripravlja velikonočni žegen. Skupno družinsko praznovanje Gospodovega Vstajenja in doživeti obredi Velikega tedna... Sreča preprostih čistih src.
V	žalostinkah in pasijonu velikega petka nas Kristus s križa vabi: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.“
Srečo in trpljenje, žalost in veselje, dvom in zaupanje mu prinašamo in izročamo. Vrsta vernih, vsak s svojin} križem obložen se mu približamo in s poljubom njegovih ran predamo.
In potem pride na nas odrešenje. Hozana Velike noči, pesem zmage nad smrtjo.
Smrtjo? Do zadnjih vlaken bitja nas pretrese ta beseda. Kaj pa je smrt. Začetek ali konec? Konec življenja in začetek življenja v Bogu.
* * *
Vstal je Kristus, vstali bomo tudi mi. Vstali iz greha, trpljenja, bolezni, samote, lakote in žeje...
Vstali iz teme v Svetlobo.
Svetlobo božjih otrok.
Verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Veličasten hvalospev Bogu se dviga nad božje ljudstvo. Slišim prizvoke glasov tistih, ki jih ljubim, pa so daleč, tistih, ki so že odšli k Njemu in z nami skupaj prepevajo mogočno Aleluja...
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
MARGARET THATCHER
VODJA VOLILNEGA BOJA ANGLEŠKE KONZERVATIVNE STRANKE
Tretjega maja bodo šli Angleži na volitve. Padla je laboristična vlada in konservativci, druga močna politična skupina bodo na volišču poskusili dokazati, da jih je več in jim pripada vlada in vodstvo države.
Zanimivost teh volitev, ki jih Angleži še niso doživeli, je za ljudsko pojmovanje nezaslišana novost, da bo ves boj za zmago konservativcev vodila ženska, Margaret Thatcher, šefinja Konservativne stranke, izvoljena že pred nekaj časa na to odgovorno mesto. Vsi, ki poznajo imenovano gospo, priznajo, da so njeni samišljeniki pravilno prišli do zaključka, da v stranki ni moškega, ki bi ji bil kos, ne po zmožnostih, ne po njenem prikupljivem nastopu. Ona bo torej z ljudmi, ki jih je že zbrala okrog sebe, vodila volitve in v primeru zmage, o čemer ona in njeni ne dvomijo, sestavila kot prva angleška ministrska predsednica svoj kabinet. Ta bo skušal popraviti napake sedaj vladajoče labo-ristične stranke, ki so privedle državo v slepo ulico. Obljublja veliko: znižanje davčnega bremena, -ustavitev in zmanjšanje inflacije, skrčenje pretiranih stroškov državne uprave.
Gospa Thatcher je prepričana ne le, da bo pri volitvah dobila večino, ampak tudi, da bo imela v parlamentu vedno dovolj svojih ljudi in ne bo treba kolebati med raznimi strujami, kadar bo treba uzakoniti trde ukrepe za ozdravljenje bolne države.
Država je res bolna. Ne more se okrepiti po dogodkih sedanjega stoletja. V dveh svetovnih vojnah je veliko krvavela, končno zmagala, a posledica teh vojn je bila razpadanje angleškega imperija. Ob smrti kraljice Viktorije in njenega sina je bila Anglija velesila,
Vsi poznamo povest. Bil je kralj, pa so se mu uprli. Odšel je Beza Pahle-vi, prišel je ayatollah Khomeini. Narod je norel od veselja, ker mu je uspelo pregnati kralja. A veselje je trajalo predolgo in norenja ni konec. Novi vladi, ki jo vodi Mehdi Bazargan, se je položaj zapletel in vajeti so jim ušle iz rok. Sedaj že prihaja do nesporazumov v vladi sami. Nekaj ministrov je že odstopilo, ker ne soglašajo s sedanjo smerjo vlade.
Maščevanje je slaba mera za pravico. Po vsem Iranu so nastala ljudska sodišča. V desetine gredo usmrtitve. Po deset jih streljajo vsak dan. A ne le to. Nenehna so zborovanja, spopadi, zasledovanja. Hočejo razbiti vse, kar bi spominjalo na stari režim. Mehdi Bazargan je pozval v imenu vere, naj
ki ji ni bilo para. V angleškem imperiju sonce ni nikdar zašlo. Angleške kolonije, nekatere celi kontinenti, so bile raztresene preko vseh delov sveta. Njena mornarica, trgovska in vojna, je obvladala vsa morja. Anglež je krojil usodo številnih narodov, ki so se seveda morali v zahvalo boriti na njegovi strani in zanj krvaveti.
Ob koncu prve svetovne vojne se je pričela ta ogromna velesila drobiti: Avstralija, Južna Afrika, Kanada, Indija s svojim stotinami milijonov prebivalstva so se čutile zrele za svojo samostojnost. Pomoč v drugi veliki vojni so vezali na pogoj, da jim Anglija dovoli samostojnost. Na to so morali pristati. Danes se nekdanja angleška posest drobi tako, da prihaja že v smešnost, ko nastajajo državice, ki imajo komaj površine in prebivalstva za eno občino.
Veže jih sicer še simbolična oblika
t.	zv. Commonwealtha, kot izraz spoštovanja do njih, ki so jim samostojnost omogočili, a v resnici je Anglija ostala na svojem otoku sama s svojimi vsak dan težjimi problemi.
Tretjega maja bomo videli, komu bodo angleški volilci zaupali svojo bodočnost. Moški so odpovedali. So bili navajeni vladati na veliko in svoje domače račune urejati, če je bilo treba, s krvjo svojih sodržavljanov druge in tretje vrste. Tudi mnogo slovenske krvi je bilo prelite po krivdi tistih, ki so se na ta način hoteli obdržati na površju.
Poznavalci razmer pričakujejo, da bo te volitve dobila gospa Thatcherjeva in ji bo tako dana naloga, da plačuje račune svojih prednikov na vladi, ki so pod demagoško frazo laborizma privedli državo v krizo.	Kk
že vendar nehajo s kaosom. A islamska republika, o kateri so pred meseci sanjali in jo potem razglasili, se je spremenila v republiko rdečih oportunistov, ki v revoluciji izvajajo svoj lasten prevrat.
Svet je nad tem zaskrbljen. V Wa-shingtonu se bojijo, kaj bo, in na vladnih sejah proučujejo položaj. Govorijo, jasno, o človečanskih pravicah. Skrbi pa jih tudi nacionalizacija petroleja, s katero se igra nova vlada.
V BHODEZIJI imajo volitve, po katerih bo oblast prešla na črnsko večino. A razne gverilske skupine niso zadovoljne s postopkom, ker bodo tako bile potisnjene ob stran. Zato celoten proces motijo z atentati in napadi.
MEDNARODNI TEDEN
V JUGOSLAVIJI je bil hud potres. Na velikonočno nedeljo je hud sunek ©pustošil predele Črne gore ob Jadranskem morju. V ponedeljek je nov sunek prizadel tudi Dalmacijo. Smrtne žrtve gredo v stotine. Porušenje je hudo.
SVETI OČE je na velikonočno nedeljo znova pozval svet, naj vendar že živi v miru. Maševal je vpričo 300.000 vernikov in v večih jezikih (tudi v slovenskem) voščil veselje Kristusovega vstajenja. Preden je podelil blagoslov „urbi et orbi“ je rotil državnike, naj svetu povrnejo mir in ustavijo prelivanje krvi.
VIETNAMSKE ČETE, ki so si podvrgle Kambodžo, izvajajo novo ostro, ih verjetno zadnjo ofenzivo proti silam rdečega Khmera, poslušnega kitajskim komunistom. Vsled tega jih večje število zbeži v Tajlandijo. Vietnamci so obkrožili glavno silo rdečega Khmera, ki šteje okoli štirideset tisoč mož.
ITALIJA DOŽIVLJA pravo poplavo atentatov. V večini velikih mest so neznanci izvedli bombne napade. V Padovi so varnostni organi odkrili načrt, po katerem so člani Rdečih brigad imeli namen ugrabiti vrsto vplivnih osebnosti.
Mkaragua v ognju
Zadnji tedni so bili tragični za Ni-karaguo, malo srednjeameriško državo. Že vrsto let ima probleme z gverilskimi gibanji, ki skušajo strmoglaviti diktatorski režim predsednika Somoza. Med temi gibanji je najmočnejša marksistična skupina, ki se imenuje Sandi-nistična osvobodilna fronta.
Sandinisti so že lansko leto povzročili množično vstajo in izrabili splošne stavke proti Somozi v svoje gverilske namene. Sedaj so se ponovno pojavili, in poleg atentatov v glavnem mestu Managua zasedli tudi mesto Esteli, kjer so se utrdili in ga proglasili za „osvobojeno zemljo“. Proti njim je vlada poslala vojaške oddelke narodne straže, ki je v teku tedna dni napadala sandinistične položaje.
Končno je zmagala vojska. A cena je bila huda, prehuda, število mrtvih še ni dokončno ugotovljeno. Vsled hudih spopadov in bombardiranja je padlo tudi večje število civilistov. Ko pa so vladne čete vdrle v Esteli, so enostavno postrelile okoli štirideset gverilcev.
S padcem mesta Esteli seveda zadeva ni bila končana. Sandinisti so izvedli hudo ofenzivo še v treh drugih krajih, poleg številnih atentatov in usmrtitev, ki vsak dan pretresajo življenje v Ni-karagui. Uboga dežela; čaka jo še mnogo gorja.
Iran poplavljen s krvjo
NEGOTOVA BODOČNOST DRŽAVE
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
iV ponedeljek 16. t. m. so zborovali predsednik general Videla, gospodarski minister Dr. Martinez de Hoz in minister za delo general Reston. Opazovalci so temu sestanku posvetili precej pozornosti in menili, da je važen ne le za sedanji trenutek, temveč tudi za bodoče. Uradno poročilo je govorilo, da so proučevali načrt za politiko plač v teku leta.
Ob tem je umestno, da stvar malo podrobneje pogledamo. Odkar je na oblasti sedanja vojaška vlada (že tri leta), določuje le-ta povišice plač kar po dekretu. Zadnje paritetne komisije, ki so svobodno določile višino plač, so bile sklicane še za časa peronistične vlade. Dobro se spominjamo, da je tedaj vladala huda anarhija. Največje povišice so dobivali najmočnejši gremiji, ali pa tisti, ki sp bili najbolj strogo na vladni liniji. Začetniški cestni pometač je imel mnogo višjo plačo kot profesionalec z večletno prakso. Temu je vlada naredila konec, zamrznila plače in jih le občasno poviševala po nasvetu gospodarskega ministrstva.
Inflacija, ki se je razbohotila v zadnjih časih peronizma, pa je kaj hitro, včasih iz meseca v mesec, uničevala kupno zmogljivost plač. Vladi je uspelo inflacijo zavreti, ne pa jo ustaviti. V tem času je inflacija še vedno v višini 7 odstotkov mesečno, kar predstavlja žalosten svetovni rekord. Zato je vlada, poleg uradnih povišic plač, kmalu začela prav tako z dekreti dovoljevati, da podjetja na svojo roko do določenih procentov povišajo plače, seveda ne da bi te povišice prenesla podjetja na cene izdelkov. Poleg tega vlada rada zamiži, kadar podjetja plačujejo svojim uslužbencem in delavcem tudi nad te dovoljene procente. Tako se dogaja, da so v mnogih primerih realne plače dvakrat ali trikrat večje kot uradne.
To prinaša dvojen problem. Po eni strani položaj, ki nastane v podjetjih, katerih gospodarska zmogljivost ne dopusti, da bi plačevali delavcem nad konvenij. Po drugi strani pa (in ta
problem je mnogo hujši) vrsta državnih uradnikov. Država sama namreč ne plačuje nad konvenij, niti ni nadur, da bi z njimi vsaj nekoliko izboljšali svoje denarno stanje. Zato se običajno dogaja, da najbolj sposobni zapuščajo državne službe in se premeščajo v privatne sektorje. Tako je storila tudi vrsta učiteljev in profesorjev, ki so zapustili svoja mesta, ali jih vsaj dopolnjujejo s kako privatno službico.
Problem plač, ki je bil do nedavna le bolj oseben problem vsakega posameznika (ni bilo misliti na skupen nastop), se je zadnje čase spremenil v politični problem. Po eni strani je inflacija pritisnila meh do konca. Dalj je že težko peljati stvar brez hujših socialnih, in tudi političnih posledic. Po drugi strani je precej obnovljena sindikalna dejavnost povzročila delavske proteste zaradi nizkih plač. Problem plač, ki je bil do nedavna v vladnem območju bolj zadeva gospodarskega ministrstva, je zdaj ena najtežjih zadev ministra za delo. Zato tudi sestanek obeh ministrov s predsednikom. Zatem je minister za delo, general Reston objavil, da bo vlada najprej upoštevala predvsem potrebe delavskih sektorjev, ki so doslej bili, kar se plač tiče, najbolj zapostavljeni.
Medtem se tudi politični sektorji precej gibljejo. Skoraj ni dneva, da ne bi časopisi pisali o kaki izjavi bivših politikov ali političnih formacij, ali pa o kaki pojedini, ki jo le-ti organizirajo, da med grižljajem in grižljajem govorijo o težkih časih, v katerih se država nahaja.
Omenimo ob koncu še Veliki teden. Po vseh cerkvah v Argentini so bile svečanosti, in izredno število vernikov se jih je udeležilo. Po mnogih mestih so bile tudi procesije, prav tako z lepo udeležbo. Mnogo je bilo pri obredih in procesijah tudi mladine. Ob vsem tem je zatrdil buenosaireški nadškof in pri-mas, kardinal Aramburu: „izgleda, da v Argentini doživljamo čase nove pomladi“. Bog daj!
Uganda na novi poti
V sredo 11. aprila je končno padlo glavno mesto Ugande, Kampala, v roke invazijskih čet Tanzanije, katere so podpirali tudi domači oddelki upornikov. Tako je končala temna doba pol-norega diktatorja Idi Amina, katerega vlada bo še dolgo presegala najbujnejšo domišljijo.
Idi Amin, ki se je še do pred kratkim širokoustil in norčeval iz vsega sveta, je sedaj pobegnil. Izginil je neznano kam, potem ko je ostal brez odziva še zadnji in obupen poziv na prebivalstvo, da bi ga podpiralo. Ob tem pozivu je izjavil, da je on „še vedno gospodar položaja, in nihče se
ne sme motiti s tem uporom“. Resnica je bila prav obratna.
Sedaj je v Ugandi že nova vlada. Sestavili so jo ugandski uporni emigranti, ki so se borili s Tanzanijci proti Aminu. Vodi jo 67 letni profesor You-seff Lule, ki je že prisegel kot novi predsednik, in sestavil svojo vlado. V nastopnem govoru je obtožil Amina, da je v času svojega vladanja usmrtil pol milijona ljudi.
Nepopisno je bilo veselje, ki je zavladalo v Ugandi. Manifestacije so bile zlasti v Kampali, kjer je ljudstvo izrazilo svoje veselje nad končano Aminovo diktaturo.
Tine Debeljak	(86)
Wied knjigami in revijami
KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
Zd leto 1979 je goriška Mohorjeva družba izdala štiri knjige: 1. Koledar za leto 1979 (50 str.), 2. Primorski biografski leksikom (80) str.), 3. Dr. R Klinec: Primorska duhovščina pod fašizmom (142 str.) in 4. Zora Piščanec: Pastirica Urška. 1
1.	KOLEDAR ZA LETO 1979
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za 1. 1979 je uredil dr. Jože Markuža, opremil pa tržaški grafik Edi Žerjal. Koledarski del je tiskan na barvnem papirju, okrašen z ikonografijami svetnikov iz starokrščanske dobe, s citati iz cerkvenih enciklik, pregovorom iz sv. Pisma, s slovenskimi pregovori in reki o vremenskih spremembah ter z navedbo nedeljskih evangelijev. Nato sledi cerkveni del s članki iz dogajanja v Cerkvi. V teh se koledar spominja smrti papeža Janeza Pavla I., nastopa novega tržaškega škofa L. Bellonija (L. Škerl), 750 letnice lavantinske škofije (A. Ozinger), smrti mariborskega škofa dr. Držečnika (S. Janežič), tr-žaško-goriškega romanja po Jugoslaviji (S. Zorko). Na str. 45 je prišel šele pozdrav papežu Janezu Pavlu II., ker je bil pač izvoljen, ko je bil koledarski del že dotiskan. Z omembo o 130-letnic’ svetokriške župnije (J. Kunčič) in razlago koncilske konstitucije (S. Škerl) se ta del konča, na kar sledi drugi: o
slovenstvu in njegovih problemih. Beneški slovenski duhovnik Marino Qua-lizza govori o dejavnosti duhovnikov v Slovenski Benečiji, škof Battisti je v Čedadu uradno priznal rabo slovenskega jezika v bogoslužne namene. Izdali so tudi brošuro o človečanskih pravicah in obrambi krščanskih vrednot v pastoralki, od česar pričakujejo mnogo uspeha. — Primorci se spominjajo tudi koroških prosvetnih uspehov ob jubilejih 80-letnice prvih slov. domov (L. Kašelj). Zabeležena je potrditev slovenskega skupnega političnega nastopanja v deželi Furlaniji-Beneški Sloveniji (A.
B.). Poslanec Štoka slavi žrtve fašistične strahovlade ob letošnjem dvakratnem oskrunjenju spomenika na Bazovici. T. Simčič „razmišlja“ o tržaškem skavtizmu, o njega sodobni problematiki. K. H. govori o prazniku dijaške mladine v Gorici, ki je bil nepričakovano uspešen zaradi močnega poudarka na kulturnem uveljavljanju mladine (delitev nagrad za razne kulturne panoge). Ivo Jevnikar je imel na študijskih dnevih SKAD-a pomemben govor o slovenski skupnosti in njeni zavesti, v katerem je podal ves program slovenskega političnega boja in delo za globalno zaščito v državni zakonodaji. Franc Jeza je prispeval donesek k prvemu prodoru krščanstva med Slovence, o katerem dokazuje, da je vpliv arijancev starih Gotov, kakor se vidi
iz določenih cerkvenih slovenskih izrazov, ki so vzeti verjetno iz "Wulfilovega gotskega prevoda biblije. — Poseben oddelek je posvečen obletnicam in nekrologom. Tako je K. Humar posvetil topel nekrolog umrlemu goriškemu kanoniku msgr. dr. R. Klincu in njegovemu zbiranju dokumentov v goriškem škofijskem arhivu, ki jih je uporabljal predvsem za Primorski biografski leksikon in za svoje knjige iz go-riške cerkvene zgodovine. Isti je napisal poslovilne besede o izobraženem in narodnem župniku Bernardu Špacapanu. Tone Požar je ob priliki, ko so v Nabrežini dali ljudski šoli ime Virgilija Ščeka, ki sovpade s tridesetletnico njegove smrti (1948) in skoraj z 90-letni-co rojstva (1889), napisal 9 strani obsegajoč članek o njegovem življenju in branivec slovenskih pravic kot poslanec v Rimu. Prof. Martin Jevnikar slanca v Rimu. Prof. Martin Jevnikar se spominja stoletnice Josipa Muma-Aleksandrova. Isti posveča nekaj besed o pomembnih Slovencih in Slovenkah spričo 300 letnice (M. Paglavec), 200 letnice (M. Ahacelj), 150 letnice (A. Komel-pl. Sočebran) in 100 letnice (Peter Kozler). K temu je pridruženih še nekaj osmrtnic kulturnim delavcem, ki so lani umrli (M. škarp, M. Jakopič,
A.	Bubnič, M. Bravničar, B. Vodušek, Elvira Kralj, Štefka Poličeva). Leopol-dina Korišč je prispevala spomin na Simona Gregorčiča v okviru šolskega doma v Gorici. Zorko Harej se je spomnil 100 letnice smrti skladatelja pesmi Buči, buči morje Adrijansko Antona Hajdriha, ki je deloval na Primorskem. Še več pogledov v preteklost Primor-
ske in Goriške nudi Koledar, npr.: tako se S. Martelanc spominja 10 letnice praških dogodkov (1968), petintrideset-letnice odkritja Katynskih moritev, (1943), trideset let judovske poti „od krematorijev v domovino“ in bojev Židov z Arabci za nje ohranitev. M. Zorn, župnik v Breginju, se spominja preganjanj pod fašisti, L. Mlakar piše o postanku (že v 1. 1488), porušitvah in prenovitvah cerkve Matere Žalostne na Mirenskem gradu.
Poleg teh člankov je v Koledarju tudi kronika sedanjega prosvetnega dela na Primorskem in Goriškem. Pa tudi nekaj znanstveno-prosvetnih sestavkov o zvezdah (K. Mučič), o kmetijstvu (E. Žerjal) in o institutih za mednarodno sociologjio (E. Susič).
Tudi pripovedništvo in poezija sta zastopani. Sem bi šteli lahko potopis Mirka Špacapana: Po 15-tih letih na obisku v Argentini, kjer opisuje porast mesta in delo slovenske kolonije od tedaj, ko se je izselil iz nje. Poudarja kulturno delo Slovencev (predvsem slovensko šolstvo, ki ga imenuje „slovenski čudež“), pevsko kulturo (Gallus), gospodarski razmah, tisk, časopisje, SKA..., ob čemer pripominja: „Res škoda, da matična Slovenija za to drugo domovino v Argentini noče nič vedeti in jo popolnoma ignorira. Saj prihajajo iz te tvornice naše besede v tujini na dan vrednote, mimo katerih ne bo mogel noben slovenski zgodovinar.“ Za to ugotovitev smo mu hvaležni. — Leposlovje predstavlja prosta prireditev Tolstojeve črtice Kjer ljubezen, tam Bog. — Pravi izvirni lepo-
slovni prozi sta dve črtici: Tonček Curk tipično koledarska črtica Boj in zmaga o dekletu-materi, ki se zboji sramote in je na tem, da skoči pod vlak, pa jo reši usmiljena tujka, ko ji ponudi streho in prvo oskrbo. Lepo in pomembno črtico pa je napisal Vinko Beličič Dan pod murvami: po 30-tih letih obišče Monigo pri Trevisu, kjer je bil svoj čas v taborišču, in tam pod murvami bere bežne zapiske iz svojega takratnega (1945) dnevnika. Ta črtica odtehta vse druge pripovedne doneske v publikaciji. — V poeziji pa so prispevali pesmi Ljubka Šorli s tremi dobrimi Tolminskimi soneti. Mirko Mazo-ra poje v gregorčičevski tradiciji refleksivne pesmi. Albert Miklavec je objavil največ pesmi (12), najboljše so tiste, ki se nanašajo na impresije na Krasu (Moje otroštvo, Jaz in gmajna) oz. soneti s kraškim motivom (Luna v morju, Kraška njiva), ki pa že prehajajo v življenjsko refleksijo. ,
Koledarju je dodanih trideset strani bibliografskega seznama vseh knjig in člankov, kar jih je bilo objavljenih v 25 letih v izdajah Goriške Mohorjeve družbe. Prva polovica je bila objavljena že lani. Sestavil ga je knjižničar v Novi Goriči Marijan Brecelj. Veliko in vestno delo, pa tudi potrebno za vsakega, ki se hoče podučiti, koliko gradiva leži v knjigah te ljudske založbe.
Karakteristika letošnjega Koledarja je: mnogo kratkih sestavkov, ki so jih napisali strokovnjaki, raznovrstnost v gradivu, aktualnost problematike za tržaško in goriško deželo, za nas pa informativni pogled lanskega dogajanja v tem zamejskem delu Slovenije.
y
t PAVEL FAJDIGA
Še pred par dnevi smo bili z njim na uredniški seji našega tednika, kjer smo se razgovarjali o prihodnji številki lista, kdo bo kaj napisal in kje bo dotieni članek tiskan in kako, in urednik Pavle je — kakor vedno — ponudil svojo snov in sprejel vdano nalogo, za kar smo ga prosili. Toda pri lomljenju zadnje številke je urednik prišel v zadrego: na prvi strani je zmanjkalo gradiva za 15 vrstic. Za toliko vrstic je Pavle napisal prekratko svoje anonimno poročilo o nameravanem izdajanju revije jugoslovanskih disidentov Praxis v — Londonu, že je urednik v zadregi sklenil, da bo razbil tekst z razširitvijo razmakov med vrsticami in novimi podnaslovi in izročil stran v stroj, ki je že čakal nanjo, ko pride strahotna novica: Pavel Fajdiga je pred pol ure umrl! Kot da je rezerviral tistih petnajst vrstic za oznanilo svoje smrti, da smo jo lahko sporočili njegovim bravcem še tisti večer. Pa tudi nas je tako globoko prizadelo, da kaj več ne bi mogli napisati tisti hip ob tako nepričakovani izgubi našega dragega urednika, tovariša in odličnega javnega delavca v naši slovenski emigracijski skupnosti.
Naj se zato skušajmo danes z več besedami spomniti našega zaslužnega pokojnika.
ŽIVLJENJE
Pavel Fajdiga se je rodil 7. oktobra 1. 1921, ter je torej umrl v 58. tem letu, v najzrelejši in najdejavnejši moški dobi. Oče Pavel je imel mizarsko podjetje in je delal tudi po Hrvatskem in pozneje v Ljubljani ter je umrl v Buenos Airesu v 72 letu starosti, 9. 12. 1964, mati Jelisava roj. Sirovica pa je bila Hrvatica ter je umrla 26. januarja t. 1. pri svoji hčerki v Tucumanu, kjer je tudi pokopana. Pavel se je rodil v Zagrebu, toda v osnovno in srednjo šolo je hodil v Ljubljani na klasično gimnazijo, kjer je bil vsa leta med najboljšimi učenci. V dijaških letih je bil član dijaške KA, ki jo je vodil prof. Tomc. Na pravno fakulteto se je vpisal v Beogradu, ker so tam živeli njegovi starši. Mati je vodila beograjsko podružnico Jugoslovanske knjigarne iz Ljubljane, Pavel pa je tudi že 1. 1940 vstopil v beograjsko uredništvo Slovenca, kjer je delal ob vodstvu Joška Krošlja. V času Hitlerjevega napada je tam doživel zračni napad 6. aprila 1941.
Očeta so kmalu nato zaprli Nemci v koncentracijski tabor v Beogradu, mati in sestra pa sta se preselili v Ljubljano. Pavel je ostal v Beogradu, da bo v pomoč očetu, ki je bil v zaporu. Jugoslovanska knjigarna je zaprla podružnico v Beogradu. Pavel si je dobil prostor v nadškofijski palači dr. Ujčiča in se ves posvečal — dobrodelnosti za slovenske begunce. Kakor vemo, je bilo do 7000 slovenskih prisilnih izseljencev izgnanih v Srbijo. Senator F. Smodej je v sporazumu z nadškofom dr. Ujčičem ustanovil Slove,nsko socialno pisarno v nadškofijski palači, ki naj skrbi za podporo izgnancem in za zvezo z domovino. Nešteto paketov je šlo skozi to pisarno, in tam so se oglašali kurirji iz Ljubljane, med katerimi so bili Jelka Špat, Marijan Kremžar, dr. Blatnik in drugi. Pisarna je delala noč in dan in je močno zaposlovala marljivega Pavla. Poleg tega pa je Pavel sodeloval tudi pri politični obveščevalni službi v sklopu Mihajlovi-jevih zvez s Slovenijo, ki so šle na eni strani tudi preko Smodeja, Savin-ška, Vrabla in drugih. Bila pa je izdana, ko so Nemci pri ujetem Mihajlovi-čevem kurirju dobili pismo, naslovljeno na Savinska. Nemci so aretirali Smodeja, Savinška in Vrabla in zadnja dva tudi ustrelili. Drugim pa niso prišli na sled. Seveda je bila ta postojanka uničena. Slov. Beograjčani so tudi pomagali pri prehajanju slovenskih ljudi v zdomstvo, tako npr. pisatelju dr. A. Novačanu, ki je poleti 1942 prešel mejo in preko 'Carigrada prispel v Palestino, kjer je potem zamislil svoj Peti evangelij. V takem delu za slovensko begunsko skupnost v Srbiji je prišlo 1. 1943, lco so Nemci začeli pošiljati mlade ljudi na prisilno delo, ki pa so ga imenovali „prostovoljno“. Tako so Pavla poslali na delo v bivši francoski rudnik svinca Bor, kjer je moral delati pod zemljo od zjutraj do večera. Ko mu je dr. Ujčič sporočil, da so Nemci izpustili očeta iz lagerja, je Pavle pobegnil iz Bora. Toda policija ga je prijela in zopet vrnila v rudnik, kjer je bil do jeseni 1. 1943, ko so nekatere skupine iz Beograda bile zamenjane z
novimi. Tako je Pavle potem v Beogradu doživel zračni napad zavezniških avijonov na Beograd za veliko noč 1. 1944 Kakor vemo, je za to bombardiranje, ki je terjalo stotine mrtvih, zaprosil zaveznik Tito, da bi se maščeval za izgon iz 'Srbije. (Vemo tudi, da je bilo v načrtu na prošnjo Tita tudi bombardiranje Ljubljane, kar je preprečil
„svetovni popotnik“ dr. Andrej Kobal!)
Junija 1944 sta morala oče in sin Spet na obvezno delo v Nemčijo. Oče v Wiener Neustadt, Pavle pa v Goerin-gove tovarne v Linzu. Na Dunaju sta se poslovila. Pavle je pobegnil s tovarišem proti švicarski meji, ko je ponaredil na vozovnici končno postajo iz Linza v Lindau, da bi od tam preko Švice prišel k zaveznikom. Zopet ga je dobila policija, ga vrnila v Salzburg, pa zopet poslala v Lindau. Tam je zastonj poskušal prekoračiti mejo v Švico. Ni se mu posrečilo; spet ga je prijela policija in poslala v delovno taborišče v Kempten. Pa tudi od tam je septembra 1944 pobegnil ter se deloma peš deloma z vlakom napotil v — Ljubljano, šel je preko Miinchena, pa spet čez Tirolsko, pa preko Vel. Zvonarja in Spittala v Beljak; čez Gorenjsko in potem čez Toško čelo 26 sept. v — Ljubljano. Tam je takoj stopil v vrste protikomunističnih borcev, obenem pa v redakcijo Slovenca kot poročevalec. V Ljubljani je napovedoval prihod Tita preko Beograda, česar pa mu nihče ni verjel in je postalo zanj že nevarno. Toda ko je prišel ta usodni trenutek, se je umaknil za meje.
V	BEGUNSTVU
Begunska leta je preživel v italijanskih taboriščih. V Trevizo, v Serviglia-nu, v Senigalliji. Takoj se je pridružil Jošku Krošlju in mu pomagal pri urejanju in prirejanju ciklostilnega časopisa Zedinjena Slovenija, katere leposlovni dodatek je bila tudi Krivčeva revija Svet in dom. Ko se je začel čas pripravljanja na selitev v svet, je prišel v Rim, kjer je takoj prijel za delo v Slovenski socialni pisarni, obenem pa je bil tudi v službi pri IRO, zavezniški pisarni za vseljevanje. Tu je zopet delal za begunce, kakor prej v, Srbiji, toda zdaj zase kot enega izmed njih. Tako je po IRO prišel v Argentino 1, 1948.
V	ARGENTINI
V Argentini je bil najprej zaposlen v knjigovodskem oddelku laboratorija „Geniol“. Zaradi znanja angleščine je kmalu dobil službo pri nizozemski pomorski družbi Holandesa Maritima kot uradnik, kjer je zaradi svojih zmožnosti
vidno napredoval. Končno je dosegel visoko mesto v Royal Interocean Lines in bil tajnik mednarodnih konferenc pomorskih družb. Zato je potoval večkrat na Japonsko, Severno Ameriko in drugam. Iz. teh potov je prinesel zanimive podobe in jih kazal na naših prosvetnih večerih. Obenem pa je ta pota živahno opisal v podlistkih našega tednika, kjer
smo lahko brali o razmerah v Indiji, o. novem Izraelu, o dvojnem obisku pri dr. Janežu v Tajwanu, ali pri pesniku V. Kosu v Tokyu itd. Imel je visok položaj v argentinskem in svetovnem poslovnem svetu, kar mu je ostrilo pogled na gospodarske probleme. To pa ga je vezalo tudi na socialno problematiko v~svetu.
[Pavle Fajdiga je začel študirati pravo na beograjski univerzi. Toda vojne razmere so mu pretrgale vseučiliški študij. Hotel je nadomestiti to pomanjkljivost. Vpisal se je na buenosaireško katoliško univerzo in se aktivno udejstvoval na sovjetološki fakulteti, ki jo je vodil svetovno znani jurist te stroke ukrajinski učenjak prof. Bohdan Halaj-čuk. Pavle je bil njegov tajnik. Kot tak je tudi že on predaval na posameznih kurzih, ki jih je priredila fakulteta zunaj šolskega načrta. Toda preden je mogel končati fakulteto, je ta bila ukinjena zaradi spremenjenih svetovnih konstelacij. Prof. Halajčuk je nato prevzel organizacijo — po nalogu ukrajinskega patriarha kardinala A. Slipe-ja — Ukrajinske katoliške humanistične fakultete imena papeža sv. Klimenta s sedežem v .Rimu. Ne brez majhne zasluge svojega tajnika je prof. Halajčuk povabil za aktivno sodelovanje na fakulteti tudi slovenske znanstvenike, za kar bi jim dal kot v dopolnilo splošnih vednosti tudi slovenski oddelek. In zopet je bil Pavle njen tajnik, obenem pa tudi slušatelj. In tu je po opravljenih izpitih v štirih letih dobil licenciât ter tako tudi vidno dopolnil univerzitetni študij. Fakulteta deluje še sedaj po enajstih letih ustanovitve, pri kateri je sodeloval tudi pokojnik.
DELO V SLOVENSKI SKUPNOSTI
Vso svojo marljivost, delavnost in ljubezen pa je posvečal — poleg svoji družini — slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Vse od početka je bil član Društva Slovencev ter tudi delovni sourednik Svobodne Slovenije. Tako je delo pri ljubljanskem Slovencu organsko prehajalo v begunsko Zedinjeno Slovenijo in tu v Svobodno Slovenijo. 38 let časnikarskega dela je dalo odličnega zunanjepolitičnega in gospodarskega urednika ter socialno političnega organizatorja. Ko bi on podpisoval član-
ke, ki jih je napisal anonimno v teh letih, bi bilo to lepa kolekcija pisanja.
Pa niso to samo časnikarska poročila brezosebnostno predelanega iz svetovnega časopisja, ki ga je redno vestno zasledoval^ ampak je osebno razlaganje in komentiranje svetovnih dogodkov. Je v tem Pavle vreden naslednik Kuharjevega dela v nekdanjem Slovencu. Mnogo pa jih je podpisal „PF“, ali drugače, pa ti pričajo o resnem publicistu z veliko razgledanostjo. Teh in takih pogledov na svetovno dogajanje, kakor jih je prinašala Svobodna Slovenija iz Fajdigovega peresa, bomo gotovo vsi najbolj pogrešali v listu.
Bil je tudi od leta 1949 član uredniškega odbora Koledarja in pozneje Zbornika Svobodne Slovenije, pri katerih je tudi sodeloval z odličnimi članki in razpravami. V letu 1966 je Svobodna Slovenija začela izdajati v španščini „Boletín informativo de Eslovenia Libre“. Pavel Fajdiga je prevzel uredništvo in uredil več številk. Zaradi finančnih težav je moral Boletín prenehati izhajati.
Pavel Fajdiga je bil tudi organizator v okviru Krščanske demokracije, ki je organsko nadaljevanje nekdanje Slovenske ljudske stranke iz dr. J. E. Krekove in Koroščeve tradicije. Bil je predsednik Poverjeništva SLS za Argentino, kar se je očitovalo v organiziranju raznih idejno-socialnih tečajev, kjer je vedno sodeloval s predavanji. Postal je podpredsednik stranke in kot takemu je pripadal sektor za Južno Ameriko. L. 1973 pa ga je stranka poslala kot člana v Narodni odbor za Slovenijo, kjer je uveljavljal vso svojo široko razgledanost, zasledoval svetovni razvoj in sodeloval pri informiranju vplivnih osebnosti v svetu o slovenskem problemu.
ČLOVEK
Kot človek ni bil Pavel Fajdiga samo lep, visok moški, temveč tudi plemenit, srčno dober, in globoko veren. Bil je dober mož in vesten oče. Z Ireno roj. Zajec, doma iz žirov (kateri so partizani ubili očeta in brata), si je ustanovil družino in ji zgradil lep dom v „slovenskem mestu“ v Castelarju. Zapustil je lepo družino: dva sinova — Pavleta in Jureta (Andrejček mu je pred leti umrl), in dve hčerki ■—■ Jelico in Irenko. Najstarejša Jelica je poročena z dr. Mihom Starihom. Naj omenim še to, da najstarejši sin Pavle končuje univerzo, je tudi urednik slovenske visokošolske revije Druga vrsta, kjer se uveljavlja kot pesnik in filozof. Obenem pa je uradnik v podjetju, ki je zaposleval tudi očeta.
Pavel je bil na videz zdrav in močan. Toda bolehal je na srcu, Preživel je že dva napada. V sredo 4. t. m. po polnoči so ga napadle bolečine v rokah in prsih in je proti jutru, ko so ga odpeljali v bolnišnico, na poti tja umrl. Z jutrom je strahotna novica že zajela in užalostila vso slovensko skupnost. •—
POGREB
Pokojnik je ležal na mrtvaškem odru v svojem domu v 'Castelarju. Lep, kakor da bi bil še v življenju. Blažen v smrti. Nenehno so ga obiskovali ljudje, čeprav je bil delaven dan. Med prvimi je prihitel predsednik N. O. za Slovenijo Miloš Stare z gospo. Proti večeru so ga kropili prijatelji. V imenu obeh borčevskih organizacij, sta mu Ivan Korošec in Slavko Urbančič položila čez krsto slovensko zastavo. Ljudje so pobožno molili rožni venec in se z molitvijo poslavljali od njega. Drugo jutro je bila sv. maša za pokojnega ob njegovi krsti, ki jo je opravil msgr. Anton Orehar in se je tudi poslovil od njega v lepem poslovilnem govoru.
V imenu najbližjih sosedov se je od rajnega poslovil pisatelj dr. Jože Krivec. S prisrčnimi besedami se je spominjal prijateljskih srečanj in zaključil: „Spočij se po nemirnem življenju in pri Bogu se spomni tudi na našo nevrednost in nas priporoči za tisto zadnjo srečno pot! Dragi sosed 'Pavle: Bog s Teboj!“
Pogrebci pa so se spontano poslovili od njega z ubranim ljudskim
petjem, ki so ga zaključili s Hladnikovo Marija skoz življenje voditi srečno znaš. Že to, da so se pevci odločili za pesem z dvema zboroma, je znamenje, da jih je bilo mnogo, dasi je bil deloven dan, ko so moški na delu v svojih podjetjih. Z veliko vrsto avtomobilov bo se pogrebci podali na pokopališče v Moron. Med njimi so bili vsi v Argentini živeči člani Narodnega odbora za Slovenijo: Poleg predsednika še dr. Tine Debeljak, Rudolf Smersu, Radivoj Rigler in Feliks Urankar, ki je zastopal tudi Slovensko demokratsko stranko.
Po molitvah msgr. Oreharja, se je od pokojnega poslovil predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, predsednik SLS in tudi glavni urednik Svobodne Slovenije Miloš Stare, ki je v poslovilnem govoru povedal med drugimi sledeče misli:
Misli iz poslovilnega govora Miloša Stareta
„Jutri bo minilo 38 let, ko so 6. a-prila na cvetno nedeljo bombniki Hitlerjeve Nemčije napadli Beograd, povzročili tisoče žrtev in veliko razdejanje. Med žrtvami tega napada je bil tudi dr. Franc Kulovec, predsednik Slovenske ljudske stranke in tedanji predstavnik Slovencev v centralni vladi. Ko je začel letalski napad je iz svojega stanovanja na Dedinju hitel v zaklonišče. Že je dospel do vrat in je manjkal le trenutek, pa bi bil rešen. Toda prehitela ga je bomba, ki se je razletela v neposredni bližini in ga razmesarila.
Mrličev in posameznih delov trupel je bilo toliko, da so jih pokopavali brez krst v skupne grobove. Da ne bi ta usoda zadela dr. Kulovca je prišel 19-letni slovenski akademik v spremstvu dveh duhovnikov. Poiskali so o-stanke dr. Kulovčevega trupla. Mladi akademik — Pavel Fajdiga — je o-skrbel krsto, v katero so položili ostanke trupla dr. Kulovca in črn križ, na katerega je napisal ime pokojnika. 0-boje je nosil Pavle ob spremstvu obeh duhovnikov, dr. Janeza Jenka sedanjega koprskega škofa in pok. Tomaža U-lage. Bil je svojevrsten pogreb. Ob zbrani molitvi so položili krsto v grob. Pavel je zasadil les križa v v zemljo. Les je ostal tam, križ pa je Pavel vzel in ga nosil seboj vse življenje. Križ ga ni težil. Nasprotno! Dajal mu je moči, da je preživel težko delo v rudnikih, prestal zapore in koncentracijska taborišča in vdano, z močno voljo prenašal udarce življenja. Križ ga je spremljal v begunstvo in preko morja v Argentino. Tudi na tej poti mu je dajal moči, da ni bilo težave, pred katero bi klonil ali omahnil. Dal mu je tudi moči, da je vztrajal v javnem delu še potem, ko mu je telo načenjala bolezen. Dolga je bila pot, ko je nosil ta križ od tistega veličastno preprostega pokopa dr. Kulovca do tega groba, kamor smo sedaj položili Pavletovo telo in se poslavljamo od njegaV
Nato je Stare govoril o lepem značaju pokojnika, o njegovi globoki veri. Prikazal je, kako se je udeleževal več kot trideset let redno tedenskih uredniških sej Svobodne Slovenije, sestankov vodstva SLS, razgovorov članov Narodnega odbora in bežno pokazal na ogromno delo, ki ga je opravil v življenju.
Zaključil je Stare poslovilne besede takole: „Ni običaj, da bi ob grobu izrekali čestitke. Pa se mi zdi prav, da jih izrečem gospej Ireni, da je imela tako vzornega moža, in otrokom, da so sinovi in hčere tako dobrega očeta in velikega Slovenca, ki ga bo slovenski narod ohranil v trajnem spominu.“
Za njim sta se poslovila od njega v imenu Zedinjene Slovenije predsednik, Božo Stariha, v imenu Društva Pristava pa Fr. Pernišek. še zadnjikrat se je pokazala slovenska zastava nad njegovim grobom. Družina in pogrebci so vrgli prst na njegovo krsto z željo, naj počiva v miru in v Bogu, na kar so grobarji zasuli grob, ki se je spremenil v cvetoči hribček rožnatih vencev. Okrog dvajset jih je bilo: od družine: žene in otrok, sestre in vnukov... od slovenskih organizacij: Narodnega odbora za Slovenijo, Slovenske ljudske stranke, Svobodne Slovenije, Pristave... pa še od ravnateljstva in osebja podjetja pa do klientov njegovih poslovnih zvez... Rože... rože... v slovo na rožno pot duše v cvetoči nebeški vrt... Toda še bolj bodo dehtele tiste rože, ki bodo dodane pokojnikovim dobrim delom, da bodo z njimi v njegovem imenu prosile zanj.
NARODNI ODBOR ZA PRAVICE SLOVENCEV NA KOROŠKEM
Narodni odbor za Slovenijo kot u-stanova pa tudi posamezni njegovi člani vztrajno zasledujejo razvoj boja Slovencev na Koroškem za njihove o-sriovne in narodne pravice. Nerazumljivo je stališče glavnih treh avstrijskih političnih strank, ko tako trdovratno vztrajajo v izvajanju skupnega načrta, da naj bi Slovenci na Koroškem končno prenehali narodnostno obstajati in se pod pritiskom asimilirati.
•V prizadevanju, da podprejo boj koroških Slovencev, je posebno delaven član NO inž. Ladislav Bevc in njegov sin dr. Ladislav Bevc. Slednji je razne kongresnike v ZDA seznanil dokumentarno o problemih Slovencev na Koroškem in o krivicah, ki jih trpijo. Tildi tajnik NO dr. Urbanc vztrajno deluje Za zboljšanje položaja Slovencev na Koroškem. O teh akcijah smo delito poročali tudi v Svobodni Sloveniji.
Predsednik NO Miloš Stare se je med drugim s posebnim dopisom januarja 1973 obrnil v imenu NO na avstrijskega kanclerja dr. Kreyskega in
ga opozoril na neizpolnjevanje člena 7 državne pogodbe iz leta 1955. V odgovoru je dr. Kreyski dejal/ da bo vprašanje zadovoljivo rešeno v enem letu,/ kar pa se ni zgodilo,
Y Washingtonu v ZDA posluje komisija za varnost in sodelovanje v Evropi. (United States Commission on 'Security and Coopération in Europe). V marcu je bilo objavljeno, da bo ta komisija zasedala v začetku aprila t. 1. NO je smatral za izredno važno, da bi bilo vključeno v dnevni red tega zasedanja tudi vprašanje narodnega obstoja koroških Slovencev. Zato je predsednik Miloš Stare v imenu Narodnega odbora za Slovenijo poslal 19. marca uglednemu predsedniku navedene komisije Dante B. Fascell-u obširno pred-stavko o zatiranju Slovencev na Koroškem s predlogom, da navedena komisija prouči trditve in dokumente v predstavki in podvzame potrebne korake.
Predsednik Miloš Stare je pooblastil dr. Vladislava Bevca da ga zastopa pred navedeno komisijo glede navedb, trditev in predlogov v predstavki.
Veliki teden v Rimu
MOČ OSEBNOSTI SEDANJEGA PAPEŽA
'Veliki teden je gotovo najvažnejši dogodek v .cerkvenem letu. V življenju vsakega kristjana ima velikonočno praznovanje svoj bistven pomen. Zato ni čudiio, da se za to priliko iž. Vseh deldv sveta odpravijo romarji, da dneve Velikega tedna preživijo v Rimu, ki je središče krščanstva.
Ta pojav je opaziti v obsežni meri/ odkar je moderna tehniki tako skrajšala razdalje. A letošnji prazniki bodo gotovo še posebej pritegnili pozornost sveta, časnikarski dopisi že govore o rekordnem številu romarjev. Težko je pomisliti, da bi kdaj Rim doživel tak naval, kot ga prav te dni.
Ko so pričeli iskati vzrok temu, se je pogled vseh takoj obrnil na pbjavo sedanjega papeža. Janez Pavel II, je v kratki dobi dosedanjega vladanja že prevzel srca vseh kristjanov. Njegov tako prisrčen nastop najde v trenutku
pot do človeka. Potovanje v Mehiko je pokazalo, kakšna je njega priljubljenost pri preprostih ljudeh. Okrožnica „Redemptor Hominis“ je naravnost očarala tiste, ki jim je pri srcu skrb za Cerkev in človeštvo. Jasna ih odločna pozicija ph, ki jb zavzema, kadar gre za važne probleme Cerkve ih človeštva, je odločilno vplivala na zadržanje Vernikov.
Ta velika noč bo prva, ko bo Poljak, papež Wojtyla v Rimu kot Kristusov naslednik obhajal najgloblje krščanske skrivnosti. Nepopisne množice ga bodo spremljale. In po modernih obveščevalnih sredstvih bodo z njim milijoni in milijoni vernikov. Moči papeževe osebnosti se ne more odreči niti svetovni tisk/ sicer tako mrzel za izraze vere, ki te dni do na tankosti sledi dogajanju, v Rimu. Tudi v tem je zaznati novo pomlad v Cerkvi.
JAMES CARTER, ameriški predsednik, je podvzel vrsto ostrih ukrepov, da bi omejili energetsko krizo. Tako je napovedal prosto ceno petroleju, ki ga proizvajajo ZDA in omejitev potrošnje. V
V IT ALI ji se ne morejo znebiti problemov. Potem ko je znova padla An-dreottijeva vlada, in je demokrščanski vodja prejel „začasen" mandat, se se-
daj ne morejo zediniti glede datuma/ kdaj naj bodo splošne volitve, ki naj bi državi dale nekoliko bolj stabilno
ČILSKA JAVNOST je kaj presenečena spričo poročil, ki govorijo o posojilu, ki bi ga čilska država dobila od sovjetov. Posojilo naj bi Čilu nakazala sovjetska banka, ki deluje v Parizu pod imenom Eurobank.
MEDNARODNI TEDEN
HUDI BOJI se odvijajo v Kampali, kjer se tanzanske čete bijejo z oddelki ugandskega diktatorja Idi Amina. Več mesecev trajajoča vojna se bliža koncu, a vprašanje je le še, kako bo čudaški in krvoločni Idi Amin rešil glavo iz zanke.	\
V	NIKARAGUI so levičarski gverilci „sandinistične fronte“ znova napadli oddelke narodne straže. Ta je zvesta diktatorju Somozi, ki se trenutno nahaja v Združenih ameriških državah. Sandinisti so si nekje preskrbeli tudi artiljerijo, s katero "še močneje ogrožajo vladne oddelke.
NOVE USMRTITVE so doživeli v .Iranu. Sedaj so postrelili bivšega ministrskega predsednika Hoveya) dva generala in še bivšega poveljnika vojnega letalstva, število obsojenih in usmrčenih vsak dan raste. Doklej še...
ŽALOSTNE NOVICE nam vsak dan prinaša ta svet. Med poročili o usmrtitvah moramo zapisati tudi bivšega pakistanskega premierja. Ali Bhuto je bil končno, po vseh postopkih neuslišanih prošenj in odvmjenih prizivov, obešen. Njegovi pristaši pa so začeli vrsto pouličnih manifestacij in spopadov s policijo.
NA JAPONSKEM so imeli volitve za 15 gubernij. Prepričljivo jé zma--gala vladna demoliberalna stranka, ki jo vodi ministrski predsednik Masayoshi Ohira.
JANEZ PAVEL II je vsem katoliškim duhovnikom po svetu priporočil, naj spoštujejo in ohrahjhjo duhovniški celibat „do smrti“, in ukhzai škofom, naj pazijo, da še ta napotek izpolnjuje.
V	ANGLIJI šo pričeli volilno kampanjo za splošne volitve, ki bodo prihodnjega 3. maja. Laborišti upajo, da jim bo uspelo dobiti nov mandat za pet let, medtem ko konservativci upajo, da. jim bo ponovno odprta pot do vlade.
IZRAELSKA VLADA je ostro protestirala, ker je Egipt obljubil pomoč Siriji. Spričo sedanjega delikatnega stanja na Bližnjem vzhodu, ko je že prišlo do sporazuma med Egiptom ih Judi/ je vsak še tako majhen nesporazum nekoliko nevaren.
EGIPT JE RATIFICIRAL MIROVNO POGODBO z Izraelom. Parlament ga je odobril s 329 glasovi proti trinajstim. Potreben pa je še ljudski referendum, ki naj bi politično odobril odločitev egiptovskega predsednika Sadata. Ministrski predsednik Mustafa Jalil je po odobritvi v parlamentu dejal: „Egiptovski narod je povedal svoje. Zdaj prosimo ostale arabske države, naj prouče svoja stališča, čaka nas še trda borba za uveljavljenje miru.“
Tine Debeljak	(85)
Meri knjigami in revijami
KNJIGE VERSKIH LJUDSKIH ZALOŽB ZA LETO 1979
V zdomstvu, v zamejstvu in tudi v domovini izhaja več ljudskih knjižnih založb, ki imajo vse več ali manj izvor v tradicionalnem izhajanju Mohorjevih knjig že od leta 1851 naprej •— več kot stoletna tradicija! — in z istim namenom: izdajanje dobrih knjig, razumljivih tudi preprostemu ljudstvu. Te izhajajo redno za novo leto, in zato je razumljivo, da je na prvem mestu tradicionalni „koledar“, ki ima v slovenski književnosti pod imenom „pratika“ tudi že dvestoletno tradicijo. Ta je naučil Slovence brati, jih izobraževati in jim utrjevati versko'in narodno zavest, in je še današnjim rodovom nepogrešljiv vsakoletni knjižni dar družinam, ki hočejo biti versko krščanske, jezikovno slovenske in narodno državno zavedne tako doma kakor v svetu.
Med prvimi podobnimi koledarji je lani izšel v ZDA Ave Maria Koledar za leto 1979', o katerem smo že govorili in ga predstavili.
STOPINJE 1979
Pomursko pastoralno okrožje obsega Vse ozemlje med Ljutomerom do Vidma ob Ščavnici (Sv. Jurij) pa celotno Prekmurje. Verjetno so ga duhovniki organizirali v tako „prleško“ skup-
nost zato,, da nekoč izolirano od celotnega slovenskega ozemlja ločeno Prekmurje pritegnejo tesneje k slovenski pokrajinski skupnosti i n vseslovenski celotnosti. To pastoralno Pomursko o-krožje, ki ga predstavljajo Janez Gregor, Lojze Kozar in France Puncer, izdaja letno nekakšen koledar Stopinje, letos z letnico 1979 (str. 180), ki ga urejuje uredniški odbor: Pavel Berden, Lojze Kozar, Vinko Novak in Jože Smej. Tiska se v Murski Soboti v tiskarni Pomurski tisk.
V	Koledarju se spominja najprej cerkveni poglavar katoliške Cerkve. Tokrat smrt papeža Pavla VI., potem izvolitev in smrt Janeza Pavla I. in nastop poljskega kardinala Karola Woj-tyla — papeža Janeza Pavla II. —. Sledi 750-letniea mariborbko-lavantinske škofije in smrt mariborskega škofa dr. Držečnika (J. Smej).
V	ta uvodni koledarski del spada še načelni članek S. Steinerja Krščanski pogled na prihodnost sveta in nabožna kolednica, ki je tokrat ena naj-starejših pesmi, tiskanih v prekmurskem narečju v pesmaricah XVIII. st. -s stoletno prejšnjo tradicijo — Velikonočna pesem: KristuŠ’ je gori vstal, v kateri so verzi:
ružna njega smert beše
to naše odkupelenje, njega gorivstanerije, naše zveličanje.
Od tu se začenja snov, ki je bistvena temu pomurskemu zborniku: odkrivanje lepote tega kraja, zlasti Prekmurja, pa tudi njega zgodovino, tako svetno kakor cerkveno. Je tu najprej literarno pisana sintetična podoba prekmurske deželice (Gorenjec). V. Novak opozarja na 60-letnico osvoboditve Prekmurja izpod Ogrske in na delo dr. Slaviča na pariški konferenci in njegov uspeh. M. K. se spominja upornikov proti avtsroogrski .soldateski, namreč vojakov slovenskega polka 97 v Radgoni, 1. 1918 in sledeče eksekucije (tudi imena žrtev) ter Maistrove osvoboditve severne meje. I. Zelko podaja zgodovino Turniške pražupnije, ki obstaja že 900 let. Toda on podaja podrobneje samo dogodke zadnjih 200 let. Posebej je poudarjena z več članki 60-letnica soboške gimnazije, podobe profesorjev, pa tudi spomini dijakov; poklonitev 80-letnici prof. dr. Sušnika, pa 70-letnici Vilka Novaka (M. B., V. Strehovec, L. Kozar, Žalik). V. N(ovak) podaja literarni portret Jožeta Borovnjaka, skoraj pozabljenega prekmurskega narodnega duhovnika, ki je vzgojil Ivano-czyja, med prvimi gojil češčenje sv. Cirila in Metoda. O češčenju sv. bratov podaja zgodovino I. škafar. Isti prikazuje lep zgodovinski pogled na delo jezuitov v krajini med Muro in Rabo —- pod vplivi Avstrije, Slovenile, Hrvaške in Madžarske, ki je šele v novejšem času dalo spet jezuitske patre
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Meseca marca je draginja v Argentini narasla za 7,7 odstotkov. Tako se ponavlja pojav zadnjih mesecev/ ko je inflacija nekoliko stabilizirana, potem ko je meseca januarja bila dvoštevilč-na. Nov porast cen je treba previdno analizirati, ne da bi zapadli obupu, niti prevelikim upom na skorajšnje zboljšanje argentinskega gospodarstva.
-Po svoje predstavlja gori omenjena številka vsaj delen uspeh za vladno gospodarsko ekipo. Uspelo jim je nekoliko zavreti inflacijo, ki jim je lansko leto, proti računom, popolnoma podivjala. Napor ekonomskega ministrstva se trenutno osredotoča v dve točki. Prva je ustavitev inflacije. In čeprav so hoteli in se trudili, da bi bila podražitev v marcu še manjša, jim je pripisati uspeh, kajti mnogi so napovedali, da bo večja. Sedaj se bo neznanka znova premostila za mesec dni, in to je pravzaprav, kar trenutno gospodarski minister hoče. Skuša pridobiti na času, da medtem pridejo do izraza uspehi na drugi fronti, ki gospodarstvenike skrbi: industrijska reaktivaci-ja.
Za nikogar ni nezrianka, da je na splošno proizvodnja v državi precej padla. To je naravna posledica majhne kupne moči plač, zlasti delavskih, (da o državnih uslužbencih sploh ne govorimo). Sedaj je minister prav te dni izrazil, da še že pozna delni razmah proizvodne strukture. Industrija si je nekoliko opomogla, ih to je odločilen trenutek, ko še bo vsaj nekoliko pričelo poznati splošno zboljšanje položaji.
Seveda ta problem ne skrbi le delavske množice. Skrbi tudi vlado, in sicer na najvišji ravni. Zato je za Velikonočni ponedeljek, 16. t. m. napovedano važno zasedanje, katerega se bodo udeležili predsednik general Videla, gosp. min. dr. Martínez de Hoz, pa ministet za delo general Reston. O tem sestanku je bilo toliko govorjenja ih ugibanja, da je vlada podala uradno izjávo, dá gre le za „reunión de tra-bajo‘< (delovno sejo). Govorilo se je namreč o vseh mogočih odtenkih,- in hi manjkalo opazovalca, ki je govoril' o ultimatumu, ali pa enostavno o zamenjavi vodje gospodarske ekipe.
Vendar vlado resno skrbi sedanji položaj, zlasti še> ker se Znova in znova pojavljajo delavske stavke. Mnogi analisti, tudi v vladnih krogih, menijo, da številne teh stavk povzročajo levičarski elementi. Kajti značilno je, da večina teh stavk prične mimo ali preko sindikalnih delegatov. Ti stavko na-čeljujejo šele potem, ko je že nastala, in seveda iz naravnega razloga, da ne
ADOLFO SUAREZ, španski ministrski predsednik, je sestavil novo vlado. Najvažnejše novosti so, da je mesto obrambnega ministra zasedel civilist Agustín Rodríguez Sahagún. Tudi je narasla moč socialdemokratov v vladi.
Berdena in — pesnika V. Kosa S. J. iz Murske Sobote. Zgodovinski članki so še: 300-letniea cerkve v Cezanjeveih (A. Korbun) in: 450-letnica kapucinskega reda (p. B. Polanski). Načelna članka sta še: V. Dermota: Spor rodov (problem očetov in sinov) ter Versko poslanstvo družine (p. G. Recek). Nato sledi resnično pravi koledarski del: kronika, pod naslovom Važnejši dogodki v pomurskih župnijah. Osmrtnice: I. Maučecu, J. Hozjanu; jubileji (70-let-nica Kolenca); razgovor s slikarjem Ivanom Kosom (stricem pesnika V. Kosa SJ) itd. Spominjajo se: ekumenske katoliške maše v protestantski cerkvi v Murski Soboti, romanja bolnikov v Lurd, itd.
Tudi leposlovje je zastopano.
V prozi ni nobene večje novelice, kakor včasih, le majhne črtice in utrinki, ki so le nekateri dobri. Recimo neimenovane misijonarke iz Indije: Spomin na obisk v Ljubljani. Tudi Kozarjev Izpit, posvečen dr. Sušniku. Literarni prijem ima tudi njegov začetek. Puncarjev Iz nenapisanega dnevnika, doživetje iz taborišča iz Haunstette-na 1. 1943, je bolj dokument, kakor literarna stvaritev. Mama, kje so naši (Berden) skuša biti realističen izsek iz -sodobnega življenje, a nima literarne poante. V prleškem narečju napisani Spomini plivanušovega kočiša Marka so ostali na gladini anekdot. Tudi poezija tega almanaha se ne dvigne v nadpovprečnost. Nekatere delajo vtis talentiranega začetnika (Jani Jakob), pa se morda motim, Šešerkova Pokrivača
bi izgubili svbjega vpliva nad delavstvom. Značilno je tudi, da pojav ni izključno v določenih predelih, temveč se pojavlja istočasno v vseh ključnih delih države. Vladi je doslej uspelo, da je te pojave kontrolirala. Tako je preprečila skoraj spočeto stavko železničarjev. Rešitev, vsaj delno, so našli v primeru tovarne Alpargatas. Vendar vprašanje je, koliko časa bo možno zavirati vrenje, ki na en ali drug način raste na moči med delavstvom.
Ni govora o spremembi gospodarske politike. Edina sprememba bi bila možna za ceno krepkega posega, ki bi brezposelnost zvišal na 15 odstotkov (danes 1,5% ena najnižjih na svetu); med tem bi na cesto šlo tudi kakih 500.000 državnih uslužbencev. To bi bilo možno v prvi fazi vlade, ko je bila njena moč druge narave. Danes pa, ko se istočasno skuša izvesti politično odprtje, je tak poseg nemogoč; da ne govorimo o umestnosti in moralni plati takega ukrepa.
Ko že govorimo o političnem odprtju, je treba še zapisati, da je vlada pričela novo ofenzivo na političnem polju. Vedno pogostejši so stiki med vladnimi osebnostmi in določenimi predstavniki političnih -struj. Mnogim so ponudili tudi mesta v argentinski diplomatski službi. Najvidnejši primer je dr. Mar-tinez Rajmonda, vodja demoprogresi-stov/ ki da je sprejel imenovanje poslanika v važni evropski prestolnici* Tisti pa, ki nočejo v okrilje vlade, poudarjajo svoje delo v opoziciji.
Tako ali drugače je zadnje obdobje posta, neposredno pred Veliko nočjo, privedlo neko pomlad v politične formacije. Kar vrstijo se dokumenti/ sestanki in napori za zedinjenje teh formacij. To bomo lažje razumeli, če znova zapišemo, da je trenutno kakih pet skupin socialistov, Štiri demokrščanske; radikali, ki so se že trikrat ločili, imajo v vsakem izmed teh delov več notranjih struj, ki šo nepokorne partijskemu vodstvu. Možno je pričakovati kak skupen nastop, skupne zahteve. A kaj težko je, da bi te stranke, čeprav zedinjene, mogle predložiti narodu kak resen program, kako učinkovito rešitev iz današnjih težav. Argentinske politične formacije ne le, da niso zrele za demokracijo, temveč so popolnoma nezmožne v dogledni dobi prevzeti vodstvo države.
Tega se zavedajo stranke same. Zato niti ne zahtevajo volitev ali česa podobnega. Zahtevajo le, da v vladnem načrtu političnega odprtja, iie bi izpustili mesta, ki si ga stranke pripisujejo. Zaveda se pa tega tudi vlada, ki se v politienehi oziru nič ne muja in nima v načrtu predaje oblasti v kratki dobi. Kolikšna bo sedanja doba? Kdaj in kakšen bo prvi demokratični korak? Kdaj bo proces demokratizacije dokončno izpeljan? Vrsta vprašanj, ki jim danes še nihče ne ve točnega odgovora. Niti vlada sama.
(v narečju) je vodnikovsko posrečena, Stanko Koštric ima spretno grajene filozofske sonete, Beredenov pogled z ljubljanskega gradu je dobra miselna pesem, retorično govorniško vprašanje, dočim je šoferji pridigarska „prigli-ha“ z dobro končno poanto. Najboljša je vsekakor Srebrna maša v Beltincih (lš.
S.). Najbolj zanimiva pa Goričanca Vida v prekmurščini napisana pesem Vu-zen, zaradi jezikovne in snovne folklore ter tudi močnega opisa.
Vsekakor, leposlovje ne predstavlja največje moči tega pomurskega almanaha. Nejga moč je v zgodovinskih člankih prekmurske lokalne zgodovine, s katero se približuje takim publikacijam, ki nabirajo zanimive zgodovinske paberke iz svojega okolja, pa tudi resne arhivalne znanstveno napisane razpravice, ki imajo trajno vrednost.
Dva taka zgodovinska podatka v tej publikaciji sta se mi vtisnila v spomin: Preprosti prekmurski kmečki sin Jurij Dobronoki, rojen 1. 1588. Postal je jezuit in bil desna roka prima-sa in kardinala Petra Pazmanya ter palatina Mikoša E-sterhazija pri verski obnovi Madžarske. Po kardinalovi smrti (1637) se je sam cesar Ferdinand
III.	prizadeval, da bi Dobronoki postal Pazmanyjev naslednik kot nadškof in primas Madžarske. Toda Dobronoki se je tem častem odpovedal.
Lepo in na lepem papirju tiskane Stopinje 1979 nosijo na naslovni strani v barvanem posnetku sliko Ivana Kosa, naslovljeno Zadovoljna skromnost Slovenskih goric.
DR. PETER URBANC
Gospodarstvo Socialistične republike Slovenije v letu 1978
blizu Vrhnike. Povprašal sem ga pol za šalo pol zares: „No, za vas v socializmu, kaj je za delavca važnejše, za čim bolj stremite: za pravilno urejenimi društvenimi odnosi — kar bi v vašem primeru bilo solastništvo in soupravljanje tovarne — ali za realno plačo, ne glede na to, kdo je lastnik?“ Oba sva se krepka zasmejala, ko je brez pomišljanja dejal: „Ja, veste gospod, plača je pa le bolj važna!“ če bi imel gornje številke pri roki, bi slovenski narod verjetno izgubil še enega emigranta.
Primerjajmo še par ceh in ne pozabimo na višino plač v posameznih državah: Električni tok (kombiniran po-dnevi-ponoči) 1 Kw v SHS ND 0.93, v Nemčiji ND 0.90 in v Kanadi ND 0.80; liter bencina v SRS ND 7.20, v Nemčiji ND 9.80, v Kanadi ND 3.80; tramvaj v SRS ND 3.—, v Nemčiji ND 14.—, v Kanadi ND 6.50. Za avtomobile veljajo približno v vseh treh omenjenih državah enake cene, če gre za vozove za družinsko uporabo.
Kar zadeva avtomobile, je zanimivo, da se zadnjih osem mesecev v Jugoslaviji skoraj ne more dobiti novega avtomobila za dinarje. Kadar objavijo sprejemanje naročil za avtomobile jugoslovanske produkcije, se ljudje nastavijo 12 ur prej pred trgovino, da se vpišejo, ne da bi vedeli, kakšno ceno bo imel voz, ko jim bo izročen čez leto ali dve. Na trgu starih avtomobilov se v Jugoslaviji pojavlja sedaj paradoks, da je cena starih avtomobilov višja od uradne cene novih. Pomeni to povratek na slabše?
Stanovanja: zadevne razmere se v SRS slabšajo, ker je očividno premalo gradnje, Za izseljenca, ki bi se recimo hotel vrniti domov, je v začetku problem stanovanja skoro nerešljiv, če ni velik bogataš. Stanovanja iz socialističnega sektorja ne bo dobil, ker je takih stanovanj še za partijce in za tovarnam nujno potrebne strokovnjake premalo. Preostane še prosti trg, kjer znaša najemnina za garsonjero 20 do 30 m2 od 250.000 starih dinarjev navzgor, ali pa nakup stanovanja oziroma hiše, za katere veljajo višje cene kot marsikje na zahodu. Povprečno se plačuje za gradnjo lastnega, stanovanja po dve mesečni plači za lm2 zazidane površine !
STANOVANJSKE RAZMERE
Iz jugoslovanske statistike povzemam zanimiv podatek za leto 1976 (na žalost za leto 1978 tega podatka še ni), iz katere je razvidno, da sicer Jugoslovani prekašajo druge vzhodne države kar zadeva gradnje stanovanj, a zaostajajo še vedno po kako leto za zahodnimi. Po tem viru je bilo v socialističnem sektorju grajenih 60.921 stanovanj, v privatnem sektorju 89.014, skupaj 149.935. Po družbenem merilu odpade torej na družbeni sektor 40.65%
stanovanj. Stanovanja iz družbenega sektorja so bila po vsej SFRJ povprečno 58 m2 velika, v privatnem 69.50 m2.
Primerjajmo SRS na tem področju za isto leto: V socialističnem sektorju je 'Slovenija zgradila 8.536 stanovanj, povprečno po 55 m2, dočim jih je privatni sektor zgradil 5.929 po 90.90 m2. Skupaj v SRS 14.465, od tega 59% v družbenem sektorju. Pozornost zbuja dejstvo, da se je v Sloveniji gradilo precej več stanovanj v družbenem sektorju, in to manjših, dočim se jih je v SRS gradilo sicer precej manj v privatnem sektorju kot je povprečje za vso državo, a precej večja. To kaže na veliko socialno razliko, ki se je začela pojavljati v Sloveniji, kjer so privatna stanovanja skoraj še enkrat večja kot družbena.
V letu 1976 je prišlo v vsej državi 3.7 oseb na stanovanje, v Sloveniji in Hrvaški 3.3 osebe, v Vojvodini celo 3.1 in v Srbiji 3.4 osebe.
ZUNANJA TRGOVINA
Izvoz: V SFRJ je leta 1977 dosegel izvoz višino U$S 4.772 milijonov, kar je pokrilo komaj 53% uvoza. Za Slovenijo je navedenih 855 milijonov izvoza, ki je pokril 59% uvoza, dočim so Hrvati pokrili z izvozom tudi samo 61%. V glavnem je torej cela država in vse republike v težkem položaju kar zadeva zunanjo plačilno bilanco. Razliko so pač krili s turizmom, z nakazili izseljencev in končno s posojili. V bodoče bo težko kaj zboljšati. Izseljenci se bodo spremenili v stalne naseljence, saj so zadnja leta večinoma že pritegnili k sebi svoje družinske člane, predvsem žene in otroke — in izseljenske devize bodo usahnile, bjegotova postbja tudi postavka posojil; dosegla je že nevarno višino in bo treba misliti na vračanje. Druge vzhodne države so glede deviz v še slabšem položaju, iz česar se lahko sklepa, da si želi vzhod čim več nereda in inflacije na zahodu. Tako bi dolgovi pač manj težili ali bili celo pozabljeni.
ZAPOSLENOST
Konec leta 1977 je bilo v Jugoslaviji 21.767.000 prebivavcev, od tega v SRS 1.806.000, to je 8.29% od celotnega prebivavtva v SFRJ. Statistični u-rad SFRJ navaja za 1978 silno zanimiv in zgovoren podatek, zakaj doseza SR Slovenija 16.20% nacionalnega dohodka:
'Število razpoložljivih delavcev na 1000 prebivalcev v letu 1977: SFRJ S68, Hrvaška 421, Srbija-ožja 348, Srbija-Kosovo 194, črna Gora 316, Slovenija 631.
Brezposelnih je bilo leta 1977 v SFRJ 706.000, od tega na Hrvaškem 89.000, v 'Srbiji-ožji 24.000 in v Sloveniji 12.000. Slovensko izseljenstvo v zahodni Evropi, za katerega doma vedno poudarjajo, da ne gre več za izseljence starega
Čokoladni pirh
Toronto, februar 1979
Že preko sto let, in v Sloveniji že -od revolucije naprej, obljubljajo komunisti narodu v svetovnem merilu, če že ne raja na zemlji, pa vsaj neprimerno boljšo življenjsko raven kot pod kakim drugim političnim in gospodarskim sistemom. Da ustvari tako idealno stanje na zemlji, je partija potrebovala soglasje naroda in popolno pokorščino tako na političnem kakor tudi na gospodarskem polju. Kot vemo, je zašla naša domovina leta 1945 tako daleč, da je narod hočeš nočeš sprejel vse še tako radikalne in premnogokrat nesmiselne gospodarske ukrepe. Slovenske sive, brezoblične mase so se po maju 1945 predale partiji, če že ne z navdušenjem, vsaj brez vsakega upora. Spomin je bil še vse presvež! Danes se našim rojakom doma niti ne dozdeva več čudno, da morajo pod kaznijo ND (novih dinarjev) 100 do 300 izobesiti partijsko zastavo na državne dneve, tudi ne, da so morali hoditi v manifestacijah masovno, takorekoč brez izjeme vsi, in to od otrok do delavcev iz sleherne tovarne, kadar so častili npr. Josipa Stalina, Naserja iz Egipta, rajnega abesinskega cesarja Haile Selasija in danes že propadajočega „očeta“ I. A-mina iz Ugande, pa še „očeta naroda“ iz Severne Koreje. Rojaki niti ne pomislijo več, kako so moralno posiljeni z delegatskim sistemom, ko partija samovoljno določi kandidate v občinski, republiški in federalni svet.
PRIMERJAVA CEN
Poglejmo, če je narod to svojo prisiljeno odpoved demokratskemu razvoju vsaj do neke mere lahko izenačil z boljšim gospodarskim položajem:
29. novembra 1978 je v Sloveniji veljal 1 kg sladkorja ND 13.60, 1 liter mleka ND 4.70, 1 kg riža ND 19.16, 1 kg surovega masla ND 76.—, 1 kg bele moke ND 8.10, 1 kg teletine ND 100.—, 1 kg govedine ND 80.—, 1 kg krompirja ND 4.70, 1 kg solate ND 12.—, 1 kg navadnega kruha ND 6.— in 1/4 kg surove kave ND 55.—.
Gornja skromna košara hrane velja tedaj v Sloveniji N'D 379.26. Enaka količina in vrsta hrane stane npr. v Kanadi kan. dol. 23.55 in v Nemčiji DM 81.— (1 ND — ca. 60 pesov, 1 kanadski dolar = 1.018 pesov, 1 nemška marka = 620 pesov). Če primerjamo povprečne mesečne plače v industriji konec leta 1978, je moral dati potrošnik v SR Sloveniji od mesečne plače ND 5.000.— za gornjo košaro 7.58%, v Kanadi od mesečne plače kan. dol. 1.170.— za isto košaro 2.01% in v Nemčiji od mesečne plače DM 1.300.— za enako količino hrane 6.24%.
Lansko leto sem srečal obiskovalca iz SRS v tukajšnjem letovišču. Pogovor je nanesel na življenjske razmere v Sloveniji s primerjavo v Kanadi. Bil je to navaden delavec iz neke tovarne
TONE MIZERIT
„Spominjaj se človek...“
Jutro se je komaj prebujalo, ko je Peter že natihoma vstal. Ni hotel buditi žene, ne otroka. Svež zrak, ko se je sprehajal po hotelskem vrtu, ga je spomnil, da je daleč od Buenos Airesa, nekje med kordobskimi hribi. Nalašč je iskal malo samote, kajti na pepelnični dan je želel premisliti, kako kaj ta post...
Proti večeru so vsi trije šli v vaško cerkev. A obred pepelenja ga je presenetil. Ta dan duhovnik ni izgovarjal tiste stare, večne: „Spominjaj se človek...“ temveč nov izrek: „Spreobrni se, in veruj v evangelij.“ In besede so mu segle globoko v dušo, prav v dno, v skriti kotiček, kamor sta le Bog in on sam vedela za pot.
* * *
Precej let je preteklo od tistega dne, a vsako pepelnično sredo je Peter poleg duhovnikovih besed „Spominjaj se človek... “ slišal še drug glas, ki mu je šepetal v dušo: „Spreobrni se... Veruj... “ Tako tudi to leto, ko je v veliki baziliki sredi Buenos Airesa prisostvoval pobožnemu obredu. In glas ga je spremljal ves ta post. In ga je po-
slušal, in skušal z božjo pomočjo izvesti.
Na veliki ponedeljek je bil v pisarni hrup. Delo se je nagrmadilo in treba ga je bilo čimprej opraviti. Papirji so se kopičili. Nihče se ni dovolj hitro obračal.
„Jure, uredi ta kup in odnesi ga v arhiv.“ Mladi poba je skušal pohiteti, pa je imel smolo. Komaj urejeni papirji so mu padli na tla, in vse delo je moral pričeti znova.
„Jure, prinesi nam kave“, vsi so bili že nekoliko živčrii. Nestrpnost je vidno rastla.
„Jure, skoči no do trafike, in prinesi zavojček črnih.“ Tako je ubogi poba nastradal z leve in desne; saj je bil edini „brezpravni“. Nihče ga ni branil.
V torek je bilo še hujše.
„Petek je tako ali tako prost dan. V četrtek pa bo verjetno treba delati,“ je ne preveč veselega obraza objavil Peter. „Seveda, kdor delo opravi do srede, mu ne bo treba priti.“
Nepopisna je bila naglica, s katero so opravljali vsak svoj posel, štirje prosti dnevi niso kar tako. In čeprav jih je bilo malo, ki bi radi imeli prost
četrtek, da bi lahko šli k obredom, je vendar neko 'religiozno Vzdušje našlo svoj prostor v razburkanem uradu.
„Si gledal sinoči apostolska dela...“ Seveda. Televizija ni mogla izostati pri slavnostih velikega tedna, in je že od ponedeljka eden od kanalov vsak dan kazal religiozno serijo.
Tako je, prišla sreda. In z njo katastrofa. Dela je bilo mnogo več, kot so računali, in nevarnost je bila, da bo prosti četrtek šel po vodi. Tedaj je Peter e nostavno odločil:
„Danes bomo vsi delali dve uri dalj. Ker pa dela kljub temu ne bomo mogli skončati, bodo jutri prišli Jože, Klavdij, Lojze in Mario. Z ostalimi se vidimo v ponedeljek.“
Nihče ni ugovarjal. Tisti, ki so se rešili četrtkovega dela, so bili tako ali tako zadovoljni. Prizadeta četvorica pa je le kazala kisel obraz. Peter se je že povsem vdal v misel, da je zaman hiteti.
Zatopljen je bil v svoje delo, ko je slišal, da ga je nekdo poklical.
„Gospod... “ Glas je bil kot človeka, ki bo nekaj prosil, pa si ne upa.
„Da.“ Obrnil se je, in zagledal Jureta.
„Hotel bi govoriti z vami zaradi jutrišnjega dne.“
'Peter si ni bil takoj na jasnem, kaj bi moglo biti: „Saj je vse v redu. Tebi ni treba priti.“
kova, temveč le za moderno razdelitev dela, češ, to so sezonci, ki se bodo vrnili — se v resnici polagoma a nezadržno spreminjajo v stalno emigracijo. Razlika med emigracijama za časov stare Avstrije in prve Jugoslavije ter sedanjo jugoslovansko je samo ta, da sedanji režim kljub temu, da je kriv tem izselitvam, zahteva celo v inozemstvu od delavcev neko „lojalnost“ in hvalo režimu. Vsekakor je silno žalostno, da smo zopet izgubili v domovini skoraj 100.000 najboljših.
SFRJ in Slovenija sta izgubili še posebej celo vrsto sposobnih strokovnjakov, kar je pred kratkim celo sam J. Broz Tito priznal, češ, da niso bili doma dovolj plačani. Razlog seveda ne tiči samo v plačah. Iskati ga je v sistemu, ki od leta 1945 postavlja na prva in odločilna mesta partijske elemente, kateri dejansko v podjetjih odločajo, a ko pride do poloma, pade odgovornost na nepartijske strokovnjake. Le-ti so se v premnogih letih takega postopka naveličali in se izselili. Naša domovina je v letu 1978 še vedno nekje v nerealni gospodarski poziciji med socializmom, kolektivizmom in direktivizmom s strani centrale, in po drugi strani s prostim trgom in privatnikom. Ljudje si pomagajo kakor morejo in izkoriščajo socialistični sektor kolikor morejo. Znana je med ljudstvom krilatica: „Ne morete me tako malo plačati, kolikor lahko jaz malo delam!“ V tej krilatici je vsa resnica in je seveda voditi tovarne v takem vzdušju Sizifovo delo.
Kom. partija, ki je prav natihem o-pustila že toliko socialističnih principov, ne upa iz premnogih vzrokov aplicirati plačanja po učinku: bojijo se prevelikih razlik, ki bi nastale. Tako pač vse skupaj počasi rine naprej brez vsakega poleta, dokler ne bo prišel trenutek za kako masivno intervencijo.
UVEDI RADIKALEN SOCIALIZEM, IN DRŽAVO BOŠ V NEKAJ LETIH SPREMENIL V BERAČA
Težko je razumeti, zakaj spričo neizbežnega poloma takega gospodarstva na dolgo dobo današnji oblastniki ne ukrenejo potrebnega in dajo privatniku več svobode. S tem bi dvignili rojake in posredno tudi državo iz že kronične revščine in problemov. Hegemonija Moskve in Kitajske je končno tudi po zaslugi SFRJ toliko oslabljena, da bi malo bolj pogumni koraki v smeri osvoboditve človeka od psevdo-socializma in komunizma bili več kot na mestu. Ljudje zahtevajo današnjemu času primerno življenje. Zato bi morali oblastniki uvideti, da se v tej zadevi ne more odlašati, sicer jih bodo dogodki prehiteli. Ni mogoče, da bi odgovorni v SFRJ in SRS po tridesetih in več letih ne sprevideli, da je socializem samo v teoriji zelo pravičen, ne pa v praksi! Vse to je privedlo maso ljudi, ki noče ali ne zna gledati stvari malo globlje, v
„Veste kaj... Jaz...“ Ni si upal izreči prošnje.
„No, kar daj. Povej, kaj hočeš.“
„Bi lahko prišel jutri na delo?“...
* * *
V četrtek so pohiteli. Opoldne je bilo najnujnejše opravljeno in hitro so se vsi poslavljali.
„Pa vesele praznike...“; „Veselo Veliko noč“.
„Jure!“
Vsi so bili že odšli. Tedaj se je poba počasi približal.
„Sedi. Včeraj si mi obljubil, da mi razložiš, zakaj si danes hotel priti na delo.“
Udobno je sedel v naslonjač in kot sodnik strogo gledal na fanta. Pa se mu je obraz kmalu spremenil. Pred njim se je odprl čuden svet, zapleten in skoraj nerazumljiv, ki ga je globoko presunil. Jure je bil sin popolnoma brezbožne družine. Ne le, da ga niso vzgajali v verskem duhu. Oče, zagrizen in zagrenjen, Bog si ga vedi , zaradi katere zgodbe iz preteklosti, je strogo pazil, da sin ne bi zahajal v versko družbo, še manj v cerkev.
„Nekoč mi je prišla v roke, prav slučajno, knjiga o Jezusovem življenju. Tedaj se mi je odprl nov svet. A tudi nov pekel. Knjigo mi je oče sežgal. In odtlej morem le na skrivaj, zunaj doma, najti kaj časa da se podučim o veri. Vem, da to ne bo večno.
naročje diktatur, povezanih z vsakim socializmom in kolektivizmom.
Toda danes, po 60 letih boljševiške-ga udara v SSSR, po 35 letih obstoja Vzhodnega bloka ter po 20 letih socializma po nekaterih azijskih in afriških državah, je na dlani: Uvedi radikalen socializem, in državo boš v nekaj letih spremenil v berača, ki samo še išče posojil in solidarnosti. Primeri so tudi preprostemu človeku jasni:
Primerjaj: Zahodno Nemčijo z Vzhodno, katera se je ogradila z zidom, da ljudje ne morejo zbežati in prodaja za desetine milijonov politične ujetnike Zahodni Nemčiji;
Poljsko z njenimi strašnimi gospodarskimi problemi, z dolgimi vrstami pred trgovinami od petih zjutraj za kos mesa;
ves Vzhodni blok s prepovedjo potovanja državljanov v inozemstvo, čeravno je bilo objavljeno, da npr. Madžari sedaj ne bodo več rabili vizuma za potovanje v Avstrijo, temveč samo potni list in „mimogrede“ še posebno dovoljenje za potovanje. Le koga hočejo s tako formulacijo prostosti potovanja še varati?;
Vietnam, Kambodžo, Laos, Kitajsko, Etiopijo, Gvinejo, Mozambique in sedaj celo Zambijo, kjer države gospodarsko zaostajajo kljub milijonskim žrtvam za uspeh revolucije.
Vse omenjene države, ki so uvedle socializem (beri:komunizem) zgubljajo na veljavi, življenjska raven se ne dviga, kakor bi morala, ali celo pada. Pošteni in spretni ljudje nujno gledajo, kako bi tako državo zapustili. Kar ostaja tam, je priviligirani partijski razred, ki ne zna ustvarjati novih dobrin v primernih količinah, in pa siva masa ljudi, ki pač koraka dokler more in dokler ne najde drugega izhoda.
SLABI IZGLEDI ZA BODOČNOST
Od Vzhodnega bloka je z izjemo Madžarske SFRJ še najboljša. Očividci mi pravijo, da je na Madžarskem znal režim še boljše kot pri nas kombinirati privatno iniciativo z družbenim sektorjem. Verjetno zato, ker ima tam privatnik večje zaupanje, da ga bodo pustili pri miru, dočim se v SFRJ premnogokrat dogaja, da privatnik sicer dobi nakazanih nekaj možnosti uveljavljanja, kar pa je potem nenadoma preklicano. Takega postopka so se ljudje doma naveličali, ker se stalno ponavlja. Zato ni pravega in solidnega razvoja * privatnem sektorju.
Bližnja bodočnost na gospodarskem polju ne kaže biti dobra za SFRJ. Njen naslon na Skupni evropski trg, ki smo ga opazovali, je ustavljen vsaj za nekaj časa, dokler se Nemci, nerazpoloženi proti Jugoslaviji zaradi izpusta štirih nemških teroristov, ne potolažijo. Gospodarske koristi, ki jih je Jugoslavija znala silno spretno dobiti na zahodu, so vedno manjše. Verjetno bodo povsem izginile v trenutku resnice, ki se bliža s Titovim odhodom iz politične pozomice. Tedaj se bo morala SFRJ ob prvi težavi odločiti bodisi nazaj v sovjetski objem, ali za nadaljevanje '(Nad. na 6. str.)
A čakati moram, da bom polnoleten, da oče ne bo imel pravice zabranjevati mi vere.“
„Letos je prva velika noč, odkar sem spoznal Njega“, se je glas tresel Juretu. „Vem, da k obredom petka in sobote ne bom mogel iti. A rad bi vsaj danes šel. Oče ve, da sem na delu, in zato nič ne sumi. še zadovoljen je, da na tak dan delam. Jaz pa bom lahko šel k zgodnjim svečanostim. Vsaj danes ... Da, vsaj danes... “
Poslavljala sta se. Petra je stiskalo v grlu. Ločila sta se na oglu avenije, ko je zavil proti vhodu podzemske, medtem, ko bo Jure nadaljeval pot proti cerkvi svetega Ignacija.
„Čeprav bo morda grenka. Da bi bila tvoja Velika noč milosti polna...“ „Hvala, gospod. Pa to... za vas.“ Peter je ostal sam sredi pločnika. Majhen zavojček mu je težil roko. Nerodno zavit, mu je v dlani trepetal čokoladni pirh.
* * *
Vsak narod ima svoje navade. Peter si je mnogokrat želel, da bi kje na vasi, sredi slovenskih hribov ali gričev mogel sekati pirhe. A letos je med živžavom malih, poln novega doživetja, veselo vzel v roke majhen čokoladni pirh in ga z zamahom razbil ob mizi. Smeh se je razlegel, in otroci so hitro planili po koscih, ter jih tlačili, v usta. Petru pa je bilo toplo pri srcu.
O komunizmu so napisane debele knjige. Komunistični in nekomunistični pisci razpravljajo o komunizmu z različnih vidikov. Ker je doktrina, ki hoče popolnoma spremeniti naravo posameznika in družbe, je o njej v odmerjenem prostoru in času nemogoče razmišljati do vseh podrobnosti. Zato tu samo nekaj misli in spoznanj o komunizmu, ki sem si jih osvojil pri študiju te doktrine in v osebnih stikih s komunisti. Ne izključujem možnosti, da ne bi bile neka-re trditve v tem razmišljanju osebne, to pa bodisi zaradi okoliščin, v katerih so se mi izoblikovale, bodisi zaradi ne dovolj globokega poznanja predmeta tega razmišljanja.
KOMUNISTIČNA TAKTIKA
Komunizem je delo majhne, strnjene in odločne skupine ljudi, katera se prikoplje na oblast z zvijačo in lažjo. Napačno je misliti, da si taka skupina ljudi ne more prilastiti oblasti nad narodom, ki je npr. bogat in noče biti komunističen. Noben narod se še ni premišljeno in prostovoljno odločil za komunizem.
Napačno je tudi misliti, da se komunizem širi s prepričevanjem množic, s pridiganjem svojih idej. Komunizem je revna doktrina. Pij XI. je v encikliki Divini Redemptoris sprašuje: „Toda, kako se je mogel tak sistem, komunistični sistem, že zdavnaj zavržen na 'znanstvenem poprišču, razširiti tako hitro na vse strani sveta?“ In Pij XI. sam odgovarja: „To si je možno razlagati amo .tako, da je malo ljudi, ki resnično vedo, kaj komunisti hočejo in kakšen je njihov cilj.“
Komunizem se ne širi z razlaganjem svoje doktrine, od človeka do Človeka. Širi se tako, da ljudem postopoma vceplja svoj pogled na svet in ga ti začno sami živeti. Za to se komunist poslužuje Marxove akcijske dialektike.
Komunizem trdi, da človeška družba sestoji samo iz dveh slojev, iz zatiralcev in zatirancev. Ta dva sloja se morata spopasti v dvoboju, katerega končni izid bo zmaga zatirancev nad zatiralci, proletariata nad kapitalizmom. Komunista ne zanima, ali so nasprotja med ljudskimi sloji resnična ali ne. Prav tako komunist nasprotij, kjer obstajajo, noče omiliti ali odpraviti; nasprotno, trudi se, da jih čimbolj zaostri, da se zapletejo v dialektično bitko in da tako dobe plati družbe, na kateri jo komunizem deli, nehote delata zanj. Kjer nasprotij ni, komunist napne vse sile, da jih povzroči.
Komunist tudi skrbno pazi, da med nasprotji ni točno določenih meja. To dela zato, da ni mogoče ugotoviti, kje začenja komunizem in kje nekomuni-zem. Najbolj se trudi, da ni jasne razmejitvene črte med naprotjema komuni-zem-nekomuhizem, kajti samo tako lahko postopoma pritegne k sebi tudi široke sloje nekomunistov.
V dialektični vrtinec nasprotij potegnjena družba je tako razdeljena v vrsto nasprotij, ki se vsa bijejo med seboj. Vsaka skupina, ki se je pustila zapeljati v ta vrtinec, smatra sebi nasprotno skupino za sovražnika, ki ga je treba totalno uničiti. Tako se začne državljanska vojna na gospodarskem, socialnem, kulturnem, političnem in verskem poprišču, ki jo komunizem s spretno taktiko vodi v nedogled. Razkroj družbe je vedno večji, dokler se vsa družba, v sebi razbita na drobne kosce, sama ne vrže v naročje komunizmu, šele takrat nizem zapoveduje izpolnjevati protiza-povedi.
Komunistična vera je materializem. Komunistična zgodovina je kronika neizpolnjenih tvarnih obljub.
DESET KOMUNISTIČNIH PROTIZAPOVEDI
Komunizem neprestano krši vseh deset božjih zapovedi, ki so temelj urejene človeške družbe, še več: komunizem zapoveduje izpolnjevati protiza-povedi.
1.	Ker je za komunizem človek najvišje razvita materija, je ta sam sebi namen. Ker je sam sebi namen, je človek bog. Zato je treba Boga izven človeka odpraviti. Vera ni samo nekoristna, pač pa je pozitivno slaba, ker uničuje človeka-boga. Zato se komunizem ne zadovolji z negativnim brezboštvom, pač pa zahteva od vsakega človeka, da se bori proti Bogu. Vsak posameznik, vsa družba, mora postati pozitivno brezbožna.
2.	Ker je človek samo materija, ko-
PAVEL FAJDIGA
Kaj sodim o komunizmu
ČLANEK JE NAPISAL AVTOR ZA ANKETO V ZBORNIKU SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1965
munizem z njim postopa kot z materijo. Služi mu le toliko, kolikor proizvaja, kolikor materialnega dobička prinaša družbi. Za komunista mora biti delo prvi in zadnji smoter življenja. Posameznik sam po sebi ni nič, njegovo delo je, kar velja. Delo za družbo, katere brezpomembna številka je. Zato mora človek delati tako, kakor dela družba, kakor hoče družba in samo za družbo. Človekovo delo mora biti posvečeno izključno družbi, zato je tudi vse, kar človek proizvaja, last družbe. Človek nima pravice do lastnine. Vsa proizvajalna sredstva so družbena last; človekova' edina last je delo, ki ga daje družbi, človek je stroj. Stroju se posveča pažnje le toliko, da teče in da proizvaja v čim krajšem času čim več. Da je njegova storilnost čim bolj ekonomična, se mu natančno odmerjajo kaplje mazilnega olja, električna struja in nadomestni deli. Stroj je na milost in nemilost odvisen od gospodarja. Človek, ki je v komunizmu le stroj, je na milost in nemilost odvisen od komunistične partije.
3.	Če bi Dante danes živel, bi v svojem Peklu popisal komunizem. Komunistu so vsi dnevi enako prazni, vse noči enako votle. Preživeti mora svoje dni v delu za družbo in nato dati mesto naslednjemu. Ne ve, za 'kaj se je rodil in ne, zakaj odhaja s sveta. Zato je komunist sam v sebi razklan. Njegova človeška narava ga sili k priznanju samostojne osebnosti, pa tega komunist noče priznati, iz vrtinca brezlične družbe se ne more izmotati. Komunizem uklepa človeka v delavske brigade, v množične organizacije, da ga spremeni v člana klateče se drhali.
4.	Komunizem zahteva zase vsega človeka. Zato človek v komunizmu zase nima dneva. Iztrga ga iz njegove naravne celice družine že v mladih letih. Odtujiti se ji mora, da se bo izpremenil v eno izmed milijonskih številk družbe.
Družina za komunizem namreč ni nič drugega, kakor biološka skupnost različnih spolov, ki edino služi razmnoževanju delovnih sil komunistične družbe. Nov član te družbe sme ostati v družini samo tako dolgo, dokler ga ta ne zredi do biološke samostojnosti. Potem ga prevzame družba, da bo imela nov pokoren delovni stroj, ki ne misli, pač pa samo proizvaja. Proizvodnja tvarnih dobrin mora komunistu postati nagon, kateremu je podrejeno vse dru-g°-
Ljubezen je za komunista prazna beseda, je le biološka privlačnost dveh spolov. Zato ni trajna, pač pa podvržena kapricam spolnega nagona v človeku. Zato tudi otrok nima nobenih dolžnosti do roditeljev, ker so samo njegovi roditelji. Ti so odgovorni zanj toliko, da ga izročijo družbi, kateri je potem on edino odgovoren, da ji pozneje tudi sam opravi roditeljsko službo. Komunist mora biti osamljen, da se naveže na družbo. Množica mrzlih, osamljenih sivih strojev tvori tekoči trak bučečega podjetja komunistične družbe.
5.	Komunizem je ubijalec. Ne trpi svobode, ne trpi vere, ne trpi duhovne ustvarjalnosti človeka, človek v komunizmu duhovno ne ustvarja. To, kar ima duhovnega v sebi, je za komunizem le izžarevanje materije. Vse duhovne vrline človeka so za komunizem navlaka iz časov že zavrženega družbenega reda, ki se je mora komunist otresti, kajti družbi ne prinaša tvarnega napredka in ji zato ni koristna. Na tem svetu, in ta je edini, ki ga človek živi, je raj v proizvodnji tvarnih dobrin. S ciničnim potvarjanjem zgodovinskih dejstev komunizem ubija preteklost. Z neusmiljenim izžemanjem delovnih sil posamezniku ubija sedanjost. Ker ne more izpolnjevati danih obljub, ubija človeku upanje na bodočnost.
6.	Komunist mora in sme biti zvest le komunistični partiji. Druge zvestobe za komunista ni. Da bo zvest partiji, mu komunizem iztrga iz srca sleherno spoštovanje katerihkoli načel. Komunist živi brez načel, komunist se prepušča naravnim nagonom, komunist živi kot samo tvarno bitje. Moralnih zakonov komunist ne priznava, zato tudi ne moralne pokvarjenosti. Morala je za
komunista samo predsodek, ki ga ovira v zvestobi do komunistične družbe. Zato komunizem svojemu naraščaju ruje moralo iz srca, zato skrbi, da mlad človek čim prej zdrsne v prepad nemorale. Najlažje je namreč komunizmu takega človeka obdržati v svoji oblasti. Človek brez volje nad samim seboj je voljno živinče drugim. Komunistična družba noče ljudi z močno voljo. Hoče slabičev, da so ji na razpolago, kakor in kadar jih potrebuje.
7.	Komunizem je tat. Ukrade človeku njegovo individualnost, ukrade mu svobodo. Komunist nima nič svojega. Vse je družbena last. Vse, kar dobi od družbe, dobi le v upravljanje. Vsak trenutek mu družba lahko spet vse vzame. Ne sme misliti samostojno, ne sme govoriti, kar bi hotel. Omejena mu je svoboda ¿i banja. Vsak korak mu odmerja družba. Nadzoruje ga do zadnjega vlakna, nima svojega miru. Komunist je suženj družbe.
Komunizem odvzame človeku njegovo dostojanstvo vere, njegovo politično dostojanstvo in njegovo gospodarsko dostojanstvo in ga spremeni v razbit atom. ’Pogubnost komunizma je v tem, da'hoče spraviti vse ljudi na najnižjo socialno raven: vsi ljudje naj bi bili enako brezbožni, vsi enako brez načel, vsi enako brez zasebne lastnine; se pravi, vsi proletarizirani, razkrojeni. In ker deli razbitega atoma ne morejo obstajati sami, jih železno, neusmiljeno in kruto nasilje komunizma druži V vseobsegajočo, homogeno in kolektivno skupnost, ki se ohranja strnjena z neprestanim terorjem. V tej zaprti skupnosti, v sebi tako razkrojeni, ni prostora za svobodo.
8.	V komunističnem pravilniku ima laž častno prvo mesto. Prva in največja laž komunizma je, da ni Boga. Iz te izvirajo vse nadaljnje komunistične laži, med njimi druga najpodlejša, da je človek sam sebi namen in bog. Z lažjo se druži prevara o raju na zemlji, ki ga komunizem obljublja. Laži in prevare se komunizem poslužuje v vseh svojih akcijah, na vseh področjih človeškega udejstvovanja. Laže na govorniških tribunah, laže v tisku, laže na mednarodnih forumih. Vztrajno in načrtno vara svoje pristaše in nasprotnike. Besedam daje drugačen pomen, kakor ga imajo, laže o zgodovini, laže o sedanjosti in vara za bodočnost. Laže tako in toliko, da s ponavljanjem uspeva mnogim laž prikazati kot resnico. Komunist izdaja svojega tovariša z lažjo, ker mu tako kaže ali ker tako komunistična družba od njega zahteva. Komunističnemu sodniku so lažne priče najbolj dobrodošle. Z mučenjem komunizem izsiljuje svojemu pristašu ali nasprotniku laž na usta, da ga lahko ugonobi, ker potrebuje laž za opravičenje svojega zločina. Z lažjo komunizem vse opraviči. Resnice v komunističnem slovarju ni.
9.	Komunizem je izdajalec. Komunist izda svojo mater in svojega očeta, ker mu tako narekuje partija. Zataji svoj narod, zavrže svoj jezik, taji B(s-ga, kadar je to dobrobit za partijo. V korist partiji taji tudi samega sebe, obtožuje samega sebe in obsodi samega sebe v smrt. Partija ga spremeni v pravega blazneža.
10.	Gonilna sila komunizma je pohlep; pohlep po tvarnih dobrinah, pohlep po končni oblasti. Komunist u-porablja vsa sredstva, da to doseže. Komunist sovraži posameznika, sovraži obstoječi družbeni in naravni red. Komunist sovraži tudi samega sebe. Vzgojen je v sovraštvu, razkraja s sovraštvom, da potem druži v sovraštvu. Komunist živi sovraštvo in sovraži življenje.
TEORETIČNO IN PRAKTIČNO JE KOMUNIZEM NEVZDRŽLJIV
Danes se veliko govori in piše o napredku, tudi v komunističnih državah. Toda napredek v komunističnem bloku je mit. Kadar govorimo o napredku, moramo namreč ločiti dvojne vrste napredka, tvarni in duhovni, če se razvija samo tvarni, se ugonablja duhovni. Lestvice vrednot, z duhovnimi na najviš-
jem mestu, pa ni mogoče sprevreči, če hoče človek in po njem družba dosegati svoj pravi življenjski namen. Komunizem je to lestvico postavil na glavo, duhovne vrednote je sploh odvrgel na smetišče. Zato je napredek v komunističnih državah samo tvaren: proiz vodnja tvarnih dobrin sicer narašča, toda še ta v velikem nesorazmerju naporov in žrtev teh narodov. Ker ni poprišča človeškega udejstvovanja, na katerem se ne bi duhovne dobrine prepletale s tvarnimi, je zato v komunističnih državah samo tvarni napredek le mit, ki se vzdržuje z do zadnjih odtenkov dirigiranim gospodarstvom, z birokracijo. Ta se vedno bolj zapleta, vozel postaja vedno večji in vedno težje razvozljiv. In čim bolj je birokratska zgradba komunističnega gospodarstva zamotana, tem težje jo je obvladovati in tem večje je razdejanje, ki ga povzroči, ko končno vsled lastne teže zgrmi vase.
Teoretično in praktično je komunizem nevzdržljiv. Komunisti trdijo, da je znanstveno utemeljena doktrina, pa so v tej trditvi prav tako daleč od resnice, kakor v drugih lažeh. V praktičnem življenju, v opravku s človekom, kakršen je, komunizem ne more uspeti, ker pač zanika človeško naravo, ki je v svojem bistvu nespremenljiva. V Rusiji komunistični režim obstaja že skoro pol stoletja, v satelitskih dvajset let, toda še nikjer ni mogel spremeniti človeške narave, kakor je napovedoval Marx in za njim teorizirajo njegovi privrženci.
O komunizmu je v komunističnih državah prepovedano razpravljati. Titova Jugoslavija ni izjema. V komunizmu namreč ni izjem, ki bi potrjevale pravilo. Razpravljajo samo o tehničnih — in gospodarskih napakah, ki jih delajo komunistični režimi. Socialnih napak in krivic pa komunizem ne dela, kajti prišel je prav zato, da jih odpravi z uničenjem pred njim obstoječega družbenega reda. Tako obljublja komunizem, predno se polasti oblasti, in tako trdi, ko je zavladal. Ker je vse ljudsko, ker so vsi državljani v komunistični državi državni uradniki, je absurdno misliti, da bi si mogli sami sebi delati krivice. Zato je tudi absurdno pritoževati se pri oblasti proti nečemu, česar ni. Zato v komunizmu ni pravne zaščite, kajti nad pravom, ki so za komunizem samo okoliščinam prilegajoče se norme, vlada tajna policija po direktivah partije. Znotraj teh direktiv je vsem vse dovoljeno, so vsi svobodni. Engels, Marxov soustanovitelj komuniz-
Težko se je za vedno posloviti od večletnega sodelavca, a še posebno po govoru g. Miloša Stareta, ki je ob grobu Pavleta Fajdige v ganljivih besedah tako čuteče in popolno orisal njegovo življenjsko pot, njegov značaj, njegove težnje, njegovo delo.
Kljub tistim izbranim besedam, v katerih je bilo povedano vse, se čutim dolžnega dodati nekaj misli ter v imenu Slovenske demokratske stranke izraziti Pavlu Fajdigi v slovo priznanje in zahvalo za njegovo nepretrgano u-spešno delovanje na vseh področjih slovenske zdomske skupnosti.
Pokojnika je v vsem delu vodilo trdno prepričanje, da opravlja slovenska ideološka-politična emigracija poslanstvo v oporo tistim doma, ki verujejo v našo narodno tradicijo svobode in v demokracijo kulturnega zahoda, za katero so se borili in si jo priborili naši predniki. Poslanstvo, da mora e-migracija živeti in delati kot živi del slovenskega naroda ter nadaljevati politično delovanje, ki je v domovini onemogočeno. Nadaljevati kulturno delo, se družbeno organizirati in vzgajati mladino v duhu svobodnega slovenstva, da se bo zavedala svojih dolžnosti v borbi proti komunistični diktaturi v domovini.
Temu poslanstvu se je posvetil z vsemi silami, in v veri v to poslanstvo je našel sile za neutrudno delo: politično
ma, je to komunistično svobodo ponazoril s stavkom: „Kamen svobodno pade na tla, pokoren zakonu težnosti; človek je svoboden tako dolgo, dokler se pokorava volji diktatorja.“ Zato v komunistični družbi ni svobode pri izbiranju kandidatov; ni svobodnih volitev; ni druge resnice, kakor le partijska propaganda; ni drugih ciljev, kakor petletni plani. Ustave komunističnih držav zagotavljajo svobodo govora, svobodo tiska, svobodo združevanja svojim državljanom, toda vse to pod enim in edinim- pogojem, da jih uporabljajo izključno za utrjevanje tiranije komunistične partije.
Trdoživost komunističnega režima, kjer se je dokopal do oblasti, je v tem, da se njegovo vodstvo dosledno drži načrtov za dosego ciljev, ki si jih je zastavilo. Menja taktiko, kolikor to zahtevajo spreminjajoče se okoliščine. Zato jugoslovanski komunisti niso nič drugačni, kakor tisti v Kremlju ali kjerkoli drugje. Taktiziranje je ena največjih komunističnih spretnosti, s katero prednjačijo svobodnemu svetu zaradi nepriznavanja moralnih načel.
V komunistični državi iina vse vajeti v rokah kriminalna, maščevalna in brezbožna skupina Marxove dialektike in taktike naštudiranih ljudi, ki odloča o življenju in smrti državljanov, od dojenčka do starca. Toda trajen obstoj komunistom ni zagotovljen. Razumnost namreč napreduje v človeku z modrostjo, s katero motri na vse stvarstvo v luči večne Resnice, volja pa s krepostmi, ki so vodilo k dobremu. Komunisti v razumnosti ne napredujejo, ker ne verujejo v Boga, volja pa jim postaja ohlapna, ker ne priznavajo dvojnosti človeške narave. Komunizem mlati v prazno, se suče v začaranem krogu materializma in so njegovi udarci po nasprotniku, naj bodo trenutno še tako uspešni, le krčevito hlastanje po svežem zraku, katerega ne najde v dušečem dimu podirajočega se babilonskega stolpa zmot in napak, ki ga je zgradil na peščenih tleh brezboštva.
Ena milijarda ljudi je danes ukle-njena v okove komunistične organizacije kaosa, ostvarjene z lažno svobodo. Da je do tega prišlo, je v ogromni meri krivda ljudi samih ker ne mislijo. „Okoli 15 odstotkov ljudi misli; okoli 25 odstotkov ljudi misli, da misli; 60 odstotkov ljudi pa bulji v slikanice.“ je zapisal Fulton J. Sheen. In sv. apostol Pavel je že pred skoro 2000 leti pisal Timoteju: „...pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čebljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam...“ In dodaja: „Ti pa čuj..., bodi trezen“ i(2 Tim 4, 1—8).
Samo človek je lahko komunist, ČLOVEK nikdar.
v okviru Narodnega odbora za Slovenijo in Slovenske ljudske stranke, kot časnikar, dalje kot organizator in predavatelj, vedno pripravljen sprejeti vsako delo za skupnost.
' Bil je trdna opora vsega slovenskega zdomskega delovanja, široko razgledan, dovzeten za mnenja in mišljenja sodelavcev, katera je sprejemal in upošteval z razumevanjem. Kljub službenim obvezam in odgovornosti, je vedno našel priliko, način in čas, da pripomore k skupnosti, da naredi ali uredi karkoli potrebnega' ali nujnega.
Ni odnehal, ni se vdal kljub opozorilom srca. Delal je naprej do zadnjega, dokler se je za vedno ustavilo srce, četudi oslabelo, zmeraj polno u-panja in zaupanja v bodočo osvoboditev slovenskega naroda izpod komunističnega jarma.
Nam ostaja zavest, da navsezadnje smrt ne pomeni odsotnosti, če je bilo življenje, kakor življenje Pavla Fajdige, v celoti posvečeno ideji in resnici, ki ostajata, čeprav je utihnil glas, ki ju je izrazil.
Slovenska demokratska stranka izraža sožalje pokojnikovi družini in Slovenski ljudski stranki in iskreno obžaluje izgubo neutrudnega javnega delavca. Priporočamo ga Vsemogočnemu, naj mu v večnosti nakloni mir in pokoj.
F. Urankar
za Slovensko demokratsko stranko
PAVLU FAJDIGI V ZAHVALO
NAŠA KOROŠKA
OBIČNSKE VOLITVE
Pred časom smo poročali o volilnem boju na Koroškem za občinske volitve in omenili napade na Slovence, ker si upajo za volitve postaviti samostojne liste.
Volitve so bile 25. marca; v splošnem merila so napredovali socialisti, ljudski demokrati in slovenske enotne liste. Nazadovali so svobodnjaki (neonacisti ), ki so izgubili 3,8 odstotka glasov. Najslabše je šlo komunistom, ki so izgubili od skupnih 26 mest po občinah kar polovico. Po številu glasov je socialistična stranka prejela 49,9% glasov, ljudska stranka pa 30,6%. Ljudska stranka je napredovala za 1,1 odtotka in to največ v Celovcu, kjer si je pridobila 5 novih mandatov. Tako bo verjetno v Celovcu razmerje sil med socialisti in ljudsko stranko enako.
Slovenske samostojne liste so letos dobile 4.468 glasov, kar je za 560 več, kot pred petimi leti. S povečanjem glasov so tudi povečale število izvoljenih odbornikov od 40 na 44. Vsekakor napredek, ki pa bi bil še večji, če bi Slovenci glasovali vši samo za slovenske liste.
Pa športnem svetu
BOJAN KRIŽAJ je v veleslalomu v tekmovanju za svetovni pokal osvojil v skupni razvrstitvi tretje mesto in s tem bronasto medaljo, v skupni uvrstitvi v alpskih disciplinah je na osmem mestu. V veleslalomu je prvo mesto osvojil nedosegljivi Šved Ingemar Stenmark s iZS točkami, drugo je zasedel Švicar Liischer s 194 tretje pa Križaj s 99 točkami. Na zadnjem tekmovanju za pokal v Puranu je zmagal v veleslalomu ha obeh progah Stenmark; Križaj je vozil bolj previdno, da ne bi izgubil mesta v skupni uvrstitvi. Bil je v prvem teku osmi, v drugem 10., toda v skupni uvrstitvi tekihbvanja V Puranu je padel na 11. mesto.
Tudi ostali dva slovenska tekmovalca v alpskih disciplinah sta se v Pu-ratiu pririnila v sam vrh evropske elite. Tako je bil Boris Strel v veleslalomu v Furanu četrti (6. in 8. v posameznih progah), Kuralt pa osmi (10. in
5.). V tekmovanju za svetovni pokal v alpskih disciplinah je Kuralt 20., Strel pa 33.; v velesllaomu je Strel v skupni oceni zasedel 11. mesto. Kuralt 13.
JIMMY CONNORS je v Buenos Airesu v soboto premagal Guillermžt Vi-lasa s 7:5, 6:3y 6:3. Tekma je bila na visoki ravni, prav tako tudi vstopnina. Najcenejša vstopnica je veljala „samo“
40.000	pesov, najdražja pa 90.000. Draginja je v Argentini zajela tudi športne predstave, kajti na turnirju v Flushing Meadows je najdražja vstopnica veljala le 30 dolarjev ali okoli 35.000 pes'ov.
NA VELIKANKI V PLANICI so se 18. marca zaključile tekme za naslov svetovnega prvaka v smuških poletih. V petek 16. so se začele s slavnostno otvoritvijo, poletov ta dan ni bilo, ker je močno deževalo. V soboto je bilo vreme bolj naklonjeno, toda je snežilo. Nastopilo je nad 50 tekmovalcev. Zipa-gal je Avstrijec Kogler s 380 točkami pred Zitsmanom (NDR) s 356 točkami. Ta je v soboto tudi najdlje skočil — 179 m, toda je podrsal z rokami, zato njegov skok ne bo priznan za svetovni rekord. Njegov rojak Klaus Ost-wald je v nedeljo s skokom 176 m izenačil svetovni rekord,, ki ga je postavil Innauer na skakalnici v Oberstdorfu. Sobotno tekmovanje je prineslo tudi nov jugoslovanski rekord: Zupan je skočil 171 m. V tekmovanju se Slovenci na splošno niso uvrstili na vidna mesta. Razočaral je Bogdan Norčič, srebrna medalja s svetovnega pnren-stva na veliki skakalnici; v poletih je bil šele 27. Najbolje uvrščeni Slovenec je bil komaj sedemnajstletni - Primož Ulaga, ki se je s skokoma 133, 140 in s 300,5 točkami uvrstil na 26. mesto. (Za uvrstitev sta veljala le dva najbolje ocenjena skoka). 31. mesto je zasedel Bajc, 41. pa Bogataj.
ARGENTINSKA EKSPEDICIJA
POJDE LETOS V HIMALAJSKO POGORJE
Argentinska ekspedicija, 12 članov, med katerimi je tudi znani slovenski gornik inž. Jure Skvarča bo skušala letos zavzeti vrh Manaslu, ki je eden najvišjih v Himalajskem pogorju.
25. t. m. bo argentinska ladja San Juan odšla iz Buenos Airesa z vso potrebno opremo, ki jo bodo rabili člani ekspedicije. Ti pa bodo odšli v Nepal z avionom meseca julija. Skušali bodo doseči vrh, na katerega še ni stopila človeška noga.
Ekspedicijo vodi arq. Vieiro. Leta 1971 je bil član argentinske ekspedicije, ki je hotela zavzeti Mont Everest. Tudi tedaj je bil član ekspedicije ing. Jure Skvarča.
Himalajsko pogorje ima 14 velikanov z višino nad 8.000 metrov,. Manaslu je po višini šesti na svetu. Vodja ekspedicije računa, da bodo dosegli vrh po odhodu iz matičnega taborišča v 30 do 60 dneh.
Da bi se privadili višinskemu zraku, je vseh 12 članov ekspedicije pred kratkim preživelo 3 .dni na vrhu Acon-cague. To je bilo prvič v zgodovini gorništva, da je skupina ljudi 3 dni vzdržala v taki višini.
Slovensko katoliško akademsko starešinstvo I	S. K. A. S.
n
■
■
■
naznanja študijski ciklus za leto 1979, ki se začenja s tečajem
m
DR. MILANA KOMARJA
■
■
pod naslovom:
■
■ .
(	,,Filozofske osnove slovenske programatike“
a m ■ m
Predavanja bodo vsako zadnjo soboto v mesecu, od 16. ure do 19. ure v Slovenski hiši, Ramón Falcón 4158, od 28. aprila do 24. novembra. Vabljeni vsi rojaki, posebno še starešine, visokošolci in absolventi srednješolskega tečaja. Vpisovanje 28. aprila pred predavanjem. Na razpolago bodo skripte.
s	■ .
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ ■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■BBaaaBBBaaaBBBBBBaaBaaBaaaBBBBaBBBaBaBBaBBai
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA VSTAJENJA VOŠČI VSEM ROJAKOM
ZEDINJENA SLOVENIJA
Blagoslovljeno Veliko noč želi vsem rojakom
Slovenski dom
Berazategui
SLOVENSKI
DAN
SLOMŠKOV DOM
CASTELLI 28 RAMOS MEJIA

O V SOBOTO, 21. APRILA, OB 21. URI: v počastitev Slovenskega dne
gledališka predstava drame KRST PRI SAVICI
—	Spisal Zorko Simčič; režija: Maks Borštnik.
Vstopnice v predprodaji.
• NA BELO NEDELJO, 22. APRILA 1979:
Ob 11: Zbiranje narodnih noš, zastopnikov in občinstva
Ob 12: Dviganje zastav, nato sv. maša za vse žive in umrle Slovence v Argentini
Ob 13: Skupno kosilo po izbiri in zmernih cenah
Ob 18: Nastop delegacij slovenskih Domov; govor predsednika Zedinjene Slovenije, nato: gledališka predstava: KRST PRI SAVICI
—	Delovali bodo bogato založeni štanti.
Za kritje stroškov — prostovoljni prispevki.
Narod slovenski naj živi, živi!
»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•aBBaBaBaaaBBaaaBBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaMaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaai
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V SLOVENIJI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIKO NOČ
Slovenski dom v Carapachay«! vošči vsem članom In prijateljem srečne velikonočne praznike
MiiHHiinnniinniiliniiiniiiiiniiiiiiiiiiniÉnnnllMn«
Naš dom
San Jnsto
vošči vsem članom in prijateljem ter Slovencem po sveta
srečne in blagoslovljene velikonočne praznike
■ ■	—-
■
■
■
■
:
Vsem rojakom, članom in dobrotnikom |
■
■
želi blagoslovljeno Veliko noč
■
■
■
■
■
■
■
■
Odbor Slomškovega doma j
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINE
želi vsem svojim članom, članicam in prijateljem Doma VESELE VELIKONOČNE PRANIKE
ter vabi vse na slovesno VELIKONOČNO SV. MAŠO ob 8.30 v kapeli Presv. Srca ter nato na VELIKONOČNI ZAJTRK v prostorih doma.
Blagoslovljeno in veselo Veliko noč vošči vsem članom in prijateljem
Društvo Slovenska Pristava
OD VSEPOVSOD
4.2 MILIJARDE LJUDI NA SVETU — Po najnovejših cenitvah čika-ške univerze, objavljenih v avgustu, je bilo lani na svetu 4.200,000.000 ljudi. Raziskave tudi ugotavljajo, da stopnja prirastka počasi upada. Leta 1963 je bila stopnja prirastka 2 odstotka (34 otrok na 1000 prebivalcev), letošnja stopnja znaša 1,7 odstotka (29 otrok na 1000 prebivalcev). Leta 2000 bi po teh cenitvah bilo na zemlji 5,9 milijarde prebivalcev.
ŽIVALI IZUMIRAJO — V Dresde-nu so pripravili posebno razstavo, na kateri so prikazali živali, ki izumira-
jo. Med temi živalmi je več vrst kitov, 13 od 27 vrst krokodilov in drugih manjših živali. nZanstveniki so ugotovili, da povprečno vsako leto izumre ena vrsta vretenčarjev.
Slovenska
dekliška
organizacija
Slovenska
fantovska
zveza
Zveza slovenskih mater in žena Seli vsem rojakom veselo in blagoslovljeno Veliko noč
! L
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega žele vsem Slovencem
C A C E S s. r. 1.
Slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 132-42 Guaymallen Villa Nu>eva, Mendoza

Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom in rojakom
KREDITNA ZADREGA “S. L. O. G. A.” z o. z.
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA
želijo vsem rojakom
PETER BAJDA in sinovi
sodarstvo
Benavente 4367 T. E. 61627 V. Nueva, Guaymallén, Mendoza
Vsem rojakom želimo blagoslovljene velikonočne praznike
Aberturas
MADERMET
Lavalle 383
LUJAN — B
■■■■••■■■•«•t ••‘••“■■•••■••■■•■•■•■®******a**iH!*a*afiB*iBaaaBaaBiiaaa*BB
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA pripravlja za letošnjo Veliko noč zopet pakete. Z veseljem sporočamo, da nam je kljub težavam in blagajniški suši — le uspelo izpeljati akcijo. Ob tej priliki naša zahvala vsem, ki nam pomagajo in prošnja tistim, ki bi nam še radi kaj darovali. Veselje Velike noči bomo lahko občutili, če bomo vedeli, da ni med nami rojaka, ki bi ostal brez velikonočnega žegna.
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
A v. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in S&enz)
Vse za dom
Pohištvo
PODREŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JESTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije

Občni zbor Kreditne zadruge „S loga
H
KAMNIK — V dvorani nad kamniško Kavarno so v začetku marca razstavljali svoja dela Zelenkovi: slikarja oče in sin Karel in Rok Zelenko ter kiparka Sonja Rauter-Zelenko, Rokova žena.
LJUBLJANA — Slovenska akademija znanosti in umetnosti — razred za filološke in literarne vede — je predstavila tri pomembne knjižne novosti. Vilko Novak je predstavil Bibliografijo prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, ki jo je sestavil župnik Ivan škafar iz Radelj ob Dravi. Dušan Moravec je predstavil prvi zvezek Pisem Frana Govekarja iz zbirke „Korespondenca pomembnih Slovencev“. V treh zajetnih knjigah so izšli „Zbrani spisi Franceta Kidriča“. V teh zbirkah so zbrane vse, sedaj že težko dosegljive Kidričeve razprave in študije, iz katerih so nastala avtorjeva najpomembnejša dela.
DOMŽALE — Domžalska in kamniška občina sta skupno zgradili v studi največjo čistilno napravo za odpadne vode v Sloveniji in Jugoslaviji. S tem bo precej „.popravljena“ Kamniška Bistrica, katere onesnaženost znaša
800.000	enot .Ker pa nova naprava zmore le 230.000 enot, bodo nekatera podjetja — Utok, papirnica Količevo in farma bekonov v Ihanu ter nekateri gal-vanizerji — morala predhodno že nekoliko očistiti svoje odpadne vode. Naprava je veljala 45 milijonov dinarjev, dokončni stroški bodo znašali 70 milijonov dinarjev, ko bodo zgradili še objekt za elektrarno, ki bo izkoriščala plin, ki se sprošča pri gnitju.
LJUBLJANA — Revija „Naša žena“ ima težave in nova urednica Sonja Tramšek je sporočila na tiskovnem svetu pri Republiški konferenci SZDL, da brez „družbine pomoči ne bo šlo“. Na Svetu so se zavzeli, naj se „Naša žena“ čim tesneje poveže z „združenim delom“ — po naše povedano — podjetja naj reviji dajo denar... Na istem sestanku so poročali tudi o reviji „'Problemi“, ki jo izdaja RK Zveza socialistične mladine Slovenije. Ugotovili so, da finančnih problemov ni, da \pa bo. RK morala stalno skrbeti za odprtost uredništva ter stalno spremljati izvajanje temeljnih izhodišč uredniške politike. Za vsak slučaj...
LJUBLJANA — Lani je bilo v Sloveniji vse več prekinitev dela ■— stavke so namreč samo v kapitalističnih državah >— in vlada Socialistične republike Slovenije je zahtevala posebno študij.o o teh stavkah, oprostite -— samo prekinitvah dela. Informacijo je pripravil „raziskovalni center za samoupravljanje“ pri Zvezi sindikatov Slovenije in republiški sekretariat za delo. Izvršni svet skupščine je 15. marca o tej informaciji razpravljal in dal izredno globoko načelno pobudo: Delavci naj bi v podjetjih, v katerih so lani prekinjali delo, o tem razpravljali, „družbenopolitični subjekti kot tudi iz-vršno-politični organi pa naj bi v skladu s svojim področjem dela in s svojimi pristojnostmi tekoče spremljali in analizirali vzroke za te pojave.“ Morda bi bil prevod tega stavka takle: Delavci naj se odslej odpovedo stavkam.
ČRNUČE — črnuško podjetje, ki proizvaja acetilen, ponuja zasebnikom in zidarjem in končno tudi delovnim organizacijam brezplačno gašeno apno, ki nastaja pri proizvodnji acetilena. To apno dostavlja podjetje proti plačilu prevoznih storžkov na gradbišče kjerkoli v Sloveniji.
GOSPODARSTVO V SRS
(Nad. s 5. str.)
konfrontacije. Za slednje komaj vidim kako močno osebnost, ki bi mogla to nadaljevati.
Rešitev vidim v politični in gospodarski liberalizaciji. Ker danes niti domača niti zunanja opozicija niso resna alternativa režimu v domovini, si ljudje želijo status quo. To željo bi danes režim lahko izkoristil. Z malo odprtosti in popuščanjem bi lahko tvegal skromen pluralizem, dopustil malo več politične svobode posamezniku in dovolil narodom SFR Jugoslavije vzpostaviti pravičnejše medsebojne odnose. Narod, ki je po 35 letih politično neinformiran, bi vsekakor znal ceniti tako gesto in verjetno ne bi dopustil, da bi jo kdo izkoriščal v kake sebične namene.
LJUBLJANA — Po raznih zaključenih računih je razvidno, da je v Sloveniji lani 61 podjetij končalo poslovno dobo z izgubami. Izgub je za 611*4 milijonov dinarjev. Največ izgub je pridelala tovarna cementa v Anhovem — 183 milijonov dinarjev, tovarna celuloze Krško je na drugem mestu s 49 milijoni* na tretjem pa lendavska Nafta s 45 milijonov dinarjev. Ta tri podjetja imajo skupaj le 936 delavcev, ostalih 58 podjetij pa ima 9.232 zaposlenih. Zgubaši zvračajo krivdo za izgubo na neustrezno določene cene, ki so nižje kot produkcijski stroški.
LJUBLJANA — V dvorani Slovenske Matice so počastili nekdanje tri odbornike za dolgoletno delo v tej instituciji. Predsednik dr. Bogomir Grafenauer je izročil priznanja dr. Vladimirju Murku, ki je bil dolga leta društveni gospodarstvenik, dr. Ladu Čermelju kot soustanovitelju naravoslovne sekcije in Božu Borku, dolgoletnemu vodji filozofskega odseka.
NOVA GORICA — Elektrarno na Soči pri Kobaridu bi nekateri radi čim-prej zgradili, kajti ta elektrarna bi predvsem proizvajala elektriko ob najnujnejših potrebah. Drugi pa so proti, ker bi z novo hidroelektrarno pokvarili naravno lepoto zgornje soške doline. Pravijo, da bo odločitev padla letos. In verjetno bo zmagalo elektrogospodarstvo, ki pravi, da se bo zanesljivost v stalni preskrbi z energijo močno poslabšala, če ne bi zgradili kobariške hidroelektrarne.
'LJUBLJANA — Pri založbi AB (Arhitektov bilten) je izšla knjiga etnologa Damjana Ovsca „Oris družabnega življenja Ljubljane“, ki obsega čas od 1900 do 1941. Avtor je zbral vrste podatkov in drobcev o nekdanjem „utripu našega stolnega mesta“, ki naj bi ob pričevanju skoraj petdesetih pričevalcev doprinesel k spoznavanju minulih vrednot in načina življenja.
MARIBOR — Na osmem tekmovanju učencev slovenskih glasbenih šol je sodelovalo 206 mladih glasbenikov iz 26 šol; vseh glasbenih šol v Sloveniji je 54. Med najboljšimi je bil trinajstletni violončelist Pavle Rakar, učenec prof. Matija Lorenza in dvanajstletna pianistka Tatjana Lipovšek.
KRANJ — Kranjski obrtnik Andrej Košir je 15. januarja stopil v Ljubljano v Beethovnovo ulico h Contalu po nekaj papirja, ki ga rabi pri svojem delu. Tam so mu prodajalke prijazno povedale, da niu ga ne morejo prodati, ker — je obrtnik. Stopil je k poslovodji, pa še preden je prav odprl vrata, je tovariš Gorazd Zorn rekel, da nima časa in da se nima kaj pogovarjati z obrtnikom. Obrtniki — kljub raznim propagandnim sestavkom v časopisju — niso pri tovariših zaželeni. In kako naj pridejo do materiala, če jim ga nočejo prodati... Potem tožijo, da o-brtništo propada.
Umrli so od 8. do 19. marca 1979:
LJUBLJANA — Nives Merljak r. Golobič v. medecinska sestra; Ivana Franzot r. Marinko; Ladislav Kham, dipl. inž. arh.; Ivan Lesjak, dipl. pravnik; Marija Čič, 86; Jože Predalič, up. vlakovodja; s. Marija Angela Prodnik,
Člani Kreditne zadruge Sloge so imeli svoj redni letni občni zbor v soboto 31. marca 1979 v gostoljubnem Slomškovem domu v Ramos Mejía. Navzočih je bilo 83 članov. Predsednik zadruge g. Janez Amon je po pozdravnih besedah ugotovil' sklepčnost občnega zbora ter se z molitvijo spomnil 17 članov, ki so umrli v zadnjem letu.
Nato je v zgoščeni obliki orisal del in najvažnejša prizadevanja zadruge v pretekli poslovni dobi. Omenil je poizkus, kako spremeniti Slogo na osnovi novega bančnega zakona v zadružno banko skupno z nekaterimi zadrugami Federacije* kar pa zaradi premalega zanimanja nekaterih zadrug ni uspelo. Vendar je to bila za našo zadrugo nova izkušnja in je v Centralni banki že sprožila postopek za spremenitev Sloge v „Caja de Crédito“, kar bi ji omogočilo izredno povečanje delovnega področja ter razne ugodnosti, ki jih danes ne more uživati. V tej zvezi je poudaril izredno važnost povečave zadružnega kapitala in pomembnost akcije za vpisovanje vezanih delnic.
Dodal je, da je 'Sloga ne glede na vse težave in probleme, ki jih povzroča inflacija, svoje delovanje lepo zaključila z rentabilnostjo najboljših finančnih ustanov. Omenil je obisk upravnika Torontske Župnijske Hranilnice in Posojilnice „Slovenija“ v Kanadi, g. Petra Markeša* ki se je zelo pohvalno izrazil o Slogi in poudaril velik pomen zadružne ideje za bodočnost. Verjetno je, da predstavlja tisto silo, ki bo najbolj pomirjevalno vplivala na razvoj gospodarskih in socialnih teženj bodočih rodov.
'Poročal je tudi, da letos praznujemo 30-letnico masovnega prihoda novo-naseljencev ter 25-letnico ustanovitve naše zadruge, kar bo novi odbor moral primerno proslaviti; pravtako je potek-
karmeličanka; Anica Potrato; Frančiška Starin r. Knavs, 77; Štefan Novak* up.; Erle Gombač, up. kor. borec, 93; Ivanka Kozina; Frančiška Fajdiga, 91; Karolina Pohar; Josip Isek, 82, up., borec za sev. mejo; Jože Kramar; Franc Pavli, up. poslovodja; Verena Pekarek r. Vodušek; Maks Koritnik, šofer; Antonija Saje r. Not; Rozalija Menart r. Dobnikar; Vlasta Žeslin, mr. ph.; Alojz Maček; Gabrijela šertel r. Bernik; Anton Novak, up. žel.; Vilko Jerše; Ignac Ivanjšek* 80, up.; Nestor Marn, 70, dipl. inž. strojništva; Andrej Povhe, up.
RAZNI KRAJI — Ivana Jelovčan, Zali log; Katarina Novak r. Možina, 80, Logatec; Ivanka Umek r. Vončina, 47, Sp. Vrsnik; Anton Slana, Vnanje Gorice; Amalija Pečolar, Sladki vrh; Marija Jemec, učiteljica, Griže; Uršula Jerman r. Dimnik, Avhčeva mama* 81, Snebrje; Mici Degrassi, Dravlje-Lj.; Franc Kolenc, up., Novo mesto; Miha Pisek, Bled; Jože Flis, up., Polzela; Janez Kladnik, up., Nevlje; Janez Lunder, Žontov ata, 80* Skrilje nad Igom; Franjo Bulc, Mirna; Matjaž Mele, Vrhnika; Franc Gorenc, up. zidar, Dravlje; Jože Puš, kroj. mojster, Šentpavel; A-lojzija Žugelj, 80, Celje; Drago štimec, Osilnica; Ivanka Mika r. Tomšič* Dvor; Karel Zalar, 64, Kranj; Ivan Pavlič, up. učit., Šmarje pri Jelšah; Etbin Be-žek, Kamnik; Anton Gašperšič, 85, up., Sostro; Franc Martinjak, up. žel., Dobrova; Franc Luštrik, Goričane; Bernard Kruljc, Nova Gorica; Ivana Majer-šič, up., Tržič; Marija Novak, 75, Šmartno pod šmarno goro; Jakob Janša, duhovnik, Zasip pri Bledu; Frančiška Homan r. Žargaj, Podpulferea; Ivan Žda-nik, ud. šol. ravnatelj, Maribor; Ivana Prebil r. Nemec, Podgorica: Francka Tanežič r. Smoleč, Šujica; Janez Prešeren. kmet.. 82. Žaloviče; Ana Mole r. Mole, neširkova mama, 84, Žazar; Jože Koderman. Litiia: Anton Radovič, odvetnik, Maribor: Vinko Hrovat, 78, Ur-šna sela: Franc Cimorič, Ložanov. 84* Novi kot: Janez Dobre, Kovor: Janez Žitnik, Martinov Janez. Lanišče: An-drei Smrdej, 80, Bizeljsko: Jože Zu-oanxič. un. tesar. Šmartno ob Savi; Tvana škof. Smekova mama, Dobrova; Mariia Vovk r. Eoršek, Novo mesto, Nada Brezigar r. Žgavec, up., Maribor; Mihaela Pucihar, Ig.
lo 5 let od prve razstave slovenske podjetnosti Exposlova-74 ter obstaja časten kompromis letos prirediti Expo-slov-79. Svoje poročilo je zaključil z zahvalo vsemu odboru in vsemu upravnemu osebju.
Tajnik zadruge g. Marjan Pograjc je podal lepo in pregledno poročilo o upravnem, gospodarskem in kulturnem delu Sloge ter dodal, da je v letu pristopilo 141 novih članov in tako smo novo poslovno leto začeli z 2123 člani. Po omembi prizadevanj za spremembo zadruge v finančno družbo je poročal o ustanovitvi Sloginega glasila „Stika“ (El Contacto), čigar bistvena naloga in poslanstvo bodi utrjevanje in poglabljanje povezave s svojimi člani ter širjenje zadružne ideje med našimi ljudmi na splošno. Predstavitev glasila je bila združena z zanimivim predavanjem izvrstnega poznavalca zadružništva g. Jožeta Košička o zgodovini slovenskega zadružništva ter o 60-letnici ustanovitve prve slovenske zadružne šole.
Sloga je izdala že tretji slovenski telefonski imenik in sicer tokrat kar v 3.000 izvodih ter med članstvo razdelila običajni žepni koledarček. V lepi pripravi g. Jerebiča je izvedla mladinsko tekmovanje „Kdo ve, kdo zna“ za našo osnovno in srednješolsko mladino, kar predstavlja važen doprinos h kulturni rasti naše mladine. 'Slogina prisotnost je krepko izstopala s propagando in raznimi oglasi v našem časopisju in publikacijah. Pokojninska posvetovalnica pod vodstvom g. Adolfa Škerjanca je nadaljevala s svojim pomembnim socialnim delom in imamo namen ukreniti vse potrebno, da ta posvetovalnica postane uradno priznana posredovalnica — Gestoria.
Blagajnik g. Franc Lobnik je poročal o finančni situaciji zadruge ter prikazal veliko skrb, ki jo je upravni odbor moral posvečati proučevanju ter analizi finančnega trga, ki je bil vse leto pod vplivom hudega inflacijskega procesa, kar je zadrugo primoralo v letu šestkrat spremeniti obrestne mere. Prebral je letno bilanco in račun izgube in dobička, ki sta pokazala* da je Sloga kljub vsem težavam izkazala zelo lep uspeh, saj bo poleg obljubljenih obresti izplačala tudi znatne dividende. Naglasil je potrebo po zvišanju zadruž-
Goriška in Primorska
PROTISLOVENSKI IZPADI
V Trstu so februarja italijanski dijaki zasedli šole v znak protesta proti' globalni zaščiti Slovencev. Konec marca so študentje zasedli še poslopje trgovskega tehničnega zavoda Carli. Na trgu so 24. marca 1979 predstavnice vsedržavnega Združenja italijanskih žena zbirale podpise proti „uvedbi dvojezičnosti“ v Trstu, Gorici in Vidmu. Italijanske ženske so v vlogi utemeljevale svoj nastop proti dvojezičnosti z „diskriminacijo“: če se uvede dvojezičnost, bo to „nesramno*1 zapostavljanje ljudi, ki govore samo en jezik. Kajti v primeru, da bi bil sprejet ta zakon o globalni zaščiti, bi delovna mesta V javni upravi dobili le tisti, ki obvladajo oba jezika. To pa je po mnenju Združenja italijanskih žena že kar rasna diskriminacija...
I
SLOVENCI v
Ukrajinska katoliška univerza imena Papeža Klimenta v Rimu
Filozofsko-humanistična fakulteta, podružnica v Buenos Airesu,
bo začela s svojimi rednimi predavanji v soboto 12. maja ob 4 popoldne v prostorih Slovenske hiše na Ramón Falcón 4158. Vpisovanje bo v soboto 5. maja ob isti uri istotam.
Za vpis se zahteva dokument o končani srednješolski izobrazbi (v smislu tukajšnjih odredb tudi učiteljišče). Starost neomejena. Sprejemajo se tudi izredni slušatelji.
Predavanja v prvem semestru: Prof. dr. Vinko Brumen: O moderni filozofiji (ob Ušeničniku in Maritainu) Prof. dr. Tine Debeljak: O slovenski zgodovini IV, O zgodovini slovenske -književnosti IV, in O primerjavni zgodovini slovenskih literatur III. — Drugi semester: Prof. dr. Marko Kremžar: Poglavja iz sociologije; prof. dr. Gnidovec: Uvod v starocerkveno-slovansko književnost; prof. dr. Tine Debeljak: O slovenski zgo-
dovini (nadaljevanje) in O zgodovini slovenske književnosti (nadaljevanje).
Skupna predavanja za ukrajinske in slovenske slušatelje, ki jih bosta imela eksc. škof Andrej Sapeljak in prof. dr. M. Wasylyk* bomo naznanili pozneje.
V torek 17. aprila ob 7 zvečer v Slovenski hiši pogovor s slušatelji prejšnjih let o polaganju izpitov.
Zavedajmo se,' da je slovenski oddelek na ukrajinski katoliški univerzi naš privilegij, ki skladno dopolnjuje na vseučiliški gladini izobrazbo slovenskih narodnih ved v zvezi s problemi slovanske vzhodne Evrope.
- Uradna inavguracija novega akademskega leta bo v nedeljo dne 22. t. m. v prostorih ukrajinske katedrale na ul. Ramón Falcón 3950 po opoldanski sveti maši, ok. 13. ure s predavanjem v ukrajinščini. Slovenski slušatelji lepo vabljeni!
Prof. dr. Tine Debeljak
Osebne novice:
Rojstvi: V družini Marjana Bratuža in njegove žene Marije roj. Koprivnikar se je dne 8. aprila rodila hčerka prvorojenka.
Veronika Godec je s svojim rojstvom razveselila mamo Alenko roj. Jenko in očeta Fridota, sestrico in bratca.
Prisrčno čestitamo!
Krst: V cerkvi San Jose Obrero je bil krščen Maksimilijan Aksel Kalan, sin Francija in ge. Marte Ines roj. A-vila. Botrovala sta Kristina Pepe de Leone in Ruben Dario Aguirre. čestitamo!
BUENOS AIRES
Slovo mladine od P. Tomazina.
V nedeljo 1. aprila — na „tiho nedeljo“ — se je mladina Velikega Buenos Airesa po drugi mladinski maši zbrala okrog bivšega predsednika SFZ p. Tomazina, da ji pove nekaj misli o svojih vtisih tukaj in nekaj za bodočnost.
Po zajtrku smo se zbrali v dvorani, ki je bila kar polna; udeležba je bila res lepa, kar je treba poudariti. Za , uvod nam je sanjuški zbor pod vodstvom gospoda Andreja Selana zapel nekaj pesmi, nakar je predsednik SFZ naprosil g. Tomazina, da začne s svojim govorom. Osrednja misel njegovega govora je bila: „Kadar začutiš v sebi božji klic, odzovi se mu; ne boj se bodočnosti in žrtev, kajti vse „premorem v Njem, ki mi daje moč“. Na to misel je navezal nekaj podatkov iz svojega življenja, n. pr. ko je v zavestnem duhovniškem poklicu v sebi še vedno bodil v službo, ker je družina oz. gradnja lastneo-a doma to zahtevala, ali pa. ko je že po posvečenju začutil v sebi misijonski poklic, ki se je
nega kapitala, zlasti še stalnega, ki ga-predstavljajo vezane delnice. Pozval je vse člane, zlasti še podjetnike, naj^ se v čim večji meri poslužujejo zadružnih fondov, ki so jim na razpolago pod ugodnimi pogoji in s hitrim ter preprostim postopkom.
Upravnik Sloginega letovišča g. Rudi Gričar je v svojem poročilu prikazal delo, ki ga ima Sloga z upravljanjem,, ohranjevanjem ter izboljšavo te ustanove, ki je tolikšnega pomena za prepotrebni oddih in sprostitev Sloginega. članstva. Letovišče je bilo skozi vse leto zelo dobro obiskano ter je tako polno služilo svojemu namenu, člane je v svojem poročilu pozval, naj letovišče smatrajo kot nekaj svojega in naj polagajo še večjo pažnjo pri uporabi vseh inštalacij* ker vsaka poškodba ali okvara povzroča stroške, ki jih morajo kriti zadružniki sami.
Poslovodja zadruge g. 'Marjan Loboda je nato na zelo jasen in stvaren način obrazložil vse poslovanje zadruge tako v upravnem kot tudi finančnem pogledu. Podal je vse pogoje, ki so potrebni za naložbe kot tudi za posojila. Iz navedenih številk je bilo razvidno, kako velik je bil porast realnega denarnega prometa in to ne glede na inflacijski proces. Doseženi rezultati se morejo primerjati edinole z dosežki najboljših denarnih zavodov. Na zelo razumljiv način je prikazal bistvo, po-inen in ugodnosti vezanih delnic, Jri predstavljajo stalni zadružni obratni kapital. Podrobno je obrazložil posamezne postavke ter njih primerjavo z onimi iz leta 1977.
Ob razlagi posmrtninskega fonda je izjavil, da polovica umrlih članov ni bila deležna polne posmrtnine, ker ni imela izpolnjenih zahtevnih pogojev glede višine vlog. Poudaril je, da se mnogi člani še vedno ne zavedajo pomembnosti posmrtnine, ki predstavlja za marsikatero družino v najtežjih trenutkih važno pomoč ter je pozval članstvo, naj skuša čimprej urediti svoj položaj ter izpolniti predpisane pogoje, ki jih nikakor ne moremo smatrati za težke* ter si na ta način zagotoviti polno posmrtnino. Sporočil je nove pogoje za posmrtnino, ki bo stopila v vejavo 1. julija 1979 in ki bo pri izpolnitvi pogojev v navadnih naložbah znašala $ 540.009.—, medtem ko bodo lastniki dveh vezanih delnic deležni posmrtnine v znesku $ 600.000.—: prvi so zavarovani s plačevanjem zavarovalne premije, medtem ko so drugi zavarovani brezplačno. Za zaključek je pozval članstvo k še večjemu sodelovanju ter izjavil, da uspehi in napredek zadruge ne zavise samo od uprave, ampak tudi od sodelovanja članstva.
V imenu nadzornega odbora je zboru podal stvarno poročilo nadzornik Dr. Anton Šimenc ter predlagal odobritev bilanee ter razrešnico odboru s pohvalo, kar so člani soglasno odobrili.
Nato je tajnik prebral po odboru predlagano listo nove uprave, ki je bila soglasno sprejeta in tako je novi odbor Sloge naslednji: Predsednik >— Dr. Anton Šimenc; podpredsednik — Albin Kočar; tajnik — Marjan Pograjc; namestnik tajnika — Avgust Jeloenik; blagajnik — Franc Lobnik; namestnik blagajnika — Cont. Andrej Kovačič; svetovalci: Ivan Ašič, Ignacij Grohar, Anton Kastelic, Rajko Urbančič in Rudi Gričar; namestnika svetovalcev: Stane Mustar in 'Stane Mehle; nadzornik: Janez Amon in namestnik nadzornika — Franc Hrovat; upravnik — Marjan Loboda.
Po izidu volitev se je novi predsed-. nik zboru zahvalil za izkazano zaupanje ter nakazal smer in program novega upravnega odbora ter vse navzoče povabil k razgovoru ob pogrnjenih mizah.	aš
ARGENTINI
marsikomu zdel nekaj nedosegljivega zaradi tolikih odpovedi in žrtev in vendarle ni tako, kajti Bog, kadar zahteva visoke cilje in velike odpovedi, nudi toliko večjo pomoč* da ti cilji postanejo dosegljivi. Slovenska mladina, ki se v tako lepem tevilu zbira pri svojih nedeljskih mašah, naj ne bo mlada generacija novodobne potrošniške zmaterija-lizirane družbe, ampak naj čedalje bolj poskuša upreti oči v nadnaravne vrednote, med katerimi je prav gotovo služba Bogu. Današnji svet potrebuje pogumno, idealno in Bogu zvesto mladino.
Predsednica SDO se je govorniku zahvalila za lepe misli in naprosila lanuski dekliški zbor. pod vodstvom uospe Zdenke Janove, da za slovo zapoje nekaj nesmi. Tudi predsednik SFZ se je g. Tomazinu zahvalil za njegova "loboka izvajanja ter mu v imenu tukajšnje mladine izročil denarni dar za njegove misijonske potrebe.
Bila je vsekakor lepa mladinska nedelja.
P. P.
wiflaiaini*iiifiiiaBiicxiBKiiiiaBaaiaiii|iagalBaaaaaal
DAROVALI SO:
V	tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali g. Ignacij Grohar 10.000 pesov in g. France Vitrih 10.000 pesov namesto cvetja na grob pok. Pavlu Fajdigi ter Kreditna zadruga Sloga 200.000 pesov. Iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
V	dobrodelni sklad Zveze slov. mater in žena so darovali: Sloga 200.000 pesov, Odsek Zveze slov. mater in žena R. Mejia 100.000 pesov, N. N. 10.000 pesov, N. N. 10.000 pesov, ga Mira Ecker 10.000 pesov in druž. B. Eiletza
10.000	pesov namesto cvetja na grob dr. Hanželiču.