ŠE IMAMO LJUDSKE PRIPOVEDOVALCE
Poznojesenski lirski zapis
Jesen razvija še svoj zadnji, megleni pled. Pa toliko boga-tih. pisanih oblačil je imela, ka-ko razsipno je trosila darove čez dolenjsko zemljico!
Noč sega z grabežljivimi pr-sti že v popoldanske ure. ved-no bolj zgodaj se moraš poslo-viti od dnevne kramarije. O mraku poslušaš, kako bije v okna mrzla Savka in se zale-tava mimo višenjskega hriba. Zima. Razgrebeš žerjavico v starem ognjišču in že imaš sogovornika - svež bukov pa-njiček ščebeta, sika in se obli-zuje.
Hitro opraviš z radijskimi dnevnimi poročili, kdo bi se danes, v viharnem času, ogra-dil pred njimi?
Počasi se potapljaš v mir zimskega večera.
Pozdravljeni, stari sejmarji in furmani, ki ste robantili in škripali v hribino Višnje Gore in čez njo. Ko prideš do Višnje Gore, si privihaj kožuh - to je bila vaša modrost. Pozdravlje-ne uboge višenjske perice, ki ste tudi pozimi prale v mrzli Višnjici in tolkle s perilom ob velike kamne perilnike. Poz-nala sem vas, mestne »žnidar-je« in »šuštarje«, ganljive pev-ce, ki ste v našem križišču v dolini nazadnje skupno zape-li leta 1946. Pozdravljam še davnega Kunštkovega Naceta 's Peščenjeka, ki je v Ljubljani-co stresel »šatrgo« češpelj, ker jih ni mogel prodati »na placu« v Ljubljani. Oživim spomin na prastarega strica Jozlna, kate-rega so na Fabrki postavili po-noči za varha voza, polnega krame za semenj za prihodnji dan. Pa je revež zaspal. tat je prerezal rjuhe in vrv in odnesel bale moškega blaga. Tudi zo-boder v Pramendolu, Janezov oče, je vreden spomina, ker je marskomu s pilkanom boleče zobe drl, »marelmohar« Godl-
čev Jože pa je nekdanje Viš-njane reševal pred dežjem. Ne-ka hribovka mu je prinesla »marelo« v popravilo. Jo je od-prl - na glavo so se mu vsuli ščurki. Flk! je zabrisal »mare-lo« po klancu - »ščurko pa že ne bom popravljal!« je dolgo kričal, srboritež.
Koliko še jih je bilo, poseb-nežev v Višnji Gori! Tašepasti Nande iz mesta se je za par dvojač na vrhu cerkvenega •¦turna« na glavo postavil, Ba-novka je čarala in dekleta v ris vodila, Sevšek, sodni sluga, je dolge pesmi pisal.
Lipovčeva mama (Koščako-va) roj. 1901 v Sp. Brezovega je povedala, da so v njenih mla-dih letih nekega Višnjana, ki je z »marelo« požugal nadučite-Iju Skrbincu - za 3 dni zaprli! Nadučitelj Janko Skrbinc je bil tudi komponist in odličen organist, Vse je drlo k mašam. kjer je on vodil petje in igral na orgle. prav rad je zaigral okro-gle in poskočne.
In še naše povesti. Dasi v tem kraju ne najdemo danes več dolgih povesti. zberemo lahko mnogo krajših pripove-di. v katerih je skritih še mno-go prvin. Dokaj pisano je to pripovedovanje, včasih pleza po robu vidnega in nevidnega, drugič te preseneti z zvitostjo, s hudomušnostjo ali kako dru-gače. Vedno pa je ta govor te-koč hiter potok, podoben pet-ju. Poslušajmo naše pripove-dovalce: Alojzija Baltič, roj. 1906
Svetija
K sm bila stara 16 let. sm šla na Spodn Brezov služt za pest-no, otroke var\'at pr Svetin, sm bila tam 13 let. Vsak let o Veli-ki maš zjutraj, k seje dan zaz-nal. je šla čez Svetinova ldina svetija u zlati abliki metle. To
je blu med Andrejkatam in Svetinovo hišo. Ta svetija je šla prot Mariji, prot cerkvi u Dednem Dol.
Gospodar Svetin je enkrat zgodaj vstal o Velki maš in pa-zu, in res je zagledov svetlobo in zaslišal šum. Karel Grčman, roj. 1937
Divja maža
Mažakarje v host drva klov, pod Pihovcem, pa sta pršla dva divja maža, grda in paraš-čena, k sta rada ldi strašla in segečkala. dakler nisa umrli. Sta ga tla segečkat, je pa reku, de ga pred ne bota, dakler ne bota palenba narezen razpa-tegnila. Mažakar mahne skiro not, divja maža primeta, za-grabta les, mažakar, ta pa skiro vn spul in pabegne damu, ta dva sta imela pa prste u poki. Marija Turk, roj. 1906
Bog na počitnicah
Bog je šu na počitnice, svet Peter ga je pa prašav, kok nej ta čas komandira, kdaj nej dž da, polje pa Bog reku: »Kokr te boja prasil«. Svet Peterje bil pa že gluh, je pa zestopu: »Ka-dar boja kasil, »je pa zmerej o košnji dež. Kokelj Mara, roj. 1934
Žedn pr sprašvaj
Ko je pršov žedn pred paro-ko k sprašvaj, mu je župnik reku. nej naredi križ. Pa je re-ku žedn: »Ja b ga že naredu, če bi imu rištngo.« Ga je pa še prašov. kaj je na sveti najhuj, pa je adgavuru: »Če na suho mrvo dž udar!« Župnik je pa reku: »Že, ie, ampak smrtni greh je pa hujši!«
MIHAELA ZAJC