PREŠERNOV KRST PRI SAVICI
(Založba Obzorja, 1970)
Ob 170. obletnici Prešernovega rojstva je mariborska založba Obzorja s svojo 1000. knjigo vredno združila obe slovesnosti. Enkratnost tega jubileja pa dostojno predstavlja Krst pri Savici, ki je verjetno še vedno najdoživetnejše slovensko literarno delo. Oprema in ilustracije so delo Janeza Vidica, spremno študijo pa je napisal Boris Paternu.
Obširna spremna študija nas k tej pesnitvi -verjetno najbolj problematični slovenski u-metnini - vsestransko napoti. Posebno pričakovanje ob tej pesnitvi pa je vedno interpretacija Črtomirove odločitve. Ob svoji analizi avtor prizna, da je to zopet le ena izmed možnosti, kajti posebna srž umetnine je v tem, da vedno ostane v marsičem prikrita in da je vsako doživetje le osebni odnos do nje.
Študija se vsebinsko deli na šest delov. Najprej podrobno prikaže problem »črto-mirstva« v slovenski književnosti, potem pa sistematično označi vse dosedanje lite-rarnozgodovinske interpretacije. Najnovejša med njimi je razprava Aloisa Schmausa
(1969), ki pa obsega že znana razmerja: nadsmisel ženske kot sredstvo moške ljubezenske izpopolnitve ter sposobnost za višje stvaritve. Torej fiktivna, petrarkistična vloga.
Pomembnejša in izvirnejša je širša razlaga vzrokov za nastanek pesnitve. Glavni pretres vsekakor pomeni Čopova smrt, nesrečna ljubezen; vendar pesnitev predstavlja neko širšo umetniško nalogo, torej nekakšno sintezo dolgotrajnega razvoja. Slednje se navezuje na Čopovo teorijo epa in splošno ugotovitev o vrzeli te zvrsti pri nas. Čopovi teoriji epa posveti avtor mnogo razmišljanj, ki jih utemeljuje z najrazličnejšimi primeri iz svetovne književnosti in literarne teorije. Čopovi nazori o epu naj bi bili nekakšna sinteza Horacove in iz tega prosvetljenske jasnosti in nazornosti, splošne epske objektivitete in, ne nazadnje, neke posebne, za Slovence oblikovno in metrično najprimernejše romantične oblike. Teorija je zanimiva in se vsekakor kaže v pesnitvi, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila Prešernu res idejna
191
zamisel, ne pa tudi vodilo k samemu pesniškemu dejanju.
Pri dosedanjih razlagah problema je najbolj izstopala romantična razlaga epa; da je ljubezen tu absolutizirana, in se ji mora vse — po romantičnih zakonitostih — idejno podrediti, Janko Kos to razlaga kot najdovršenejši krogotok erotičnega problema. Omenja sicer tudi domovinski motiv, ki na trenutke ni samo romantičen, in pa življenjsko spoznanje; vendar se vse to podreja totalni erotiki. Celo nič novega ni v primeru z drugimi sotematskimi deli romantičnega obdobja. Torej v ospredju erotika.
V tem se Paternu bistveno loči, saj daje prednost osebni, miselni razvojni poti junaka. Čeprav oba priznata izhodiščno totalnost erotike, pa tukaj avtor na trenutke zdvomi ob Črtomirovi romantični pristnosti.
Ko Črtomir spozna veličino Bogomiline ljubezni, pristane na soudeležbo pri izpopolnitvi onstranskega združenja in tudi edino možnost, da koristi svojemu ljudstvu — sprejme mirno, saj je to edino, kar daje nekomu zadoščenje. To pa je tudi edina možnost v trenutni resignaciji, ko človek sprejme najminimalnejšo vlogo, da za samoohranitev lahko sam odloča. Koristi pa izpopolnitvi tistih idealov, katerih harmonije sam ne bo deležen. S tem pa Črtomir dokončno prekine z »romantično preteklostjo« in nadaljnje življenje začne novo pot...
Sprašujem se, če ni Črtomirov boj za domačo vero, njegova ljubezen, splošni osebni neuspehi — kaj ni to konkretna družbena situacija, ki ji daje pečat romantičnosti le zgodovinska odmaknjenost in este-tizirana idealistična ljubezen? Prešernovi neuspehi v življenju, smrt najboljšega prijatelja in stvarna Julija, kaj tudi to ni čisto realno? Prešeren je torej svojo stvarnost romantično privzdignil v atjstraktni ideal, a trpel je kljub temu realistično. In zato tudi ne more biti končne odločitve, kajti Crtomir-Prešeren ne more izreči svojega da; tragično ga je izreklo objektivno življenje in v takem sedaj on lebdi in čaka, ali bo morda lahko kdaj sam posegel vanj. In Črtomir se je »odločil« tako, kakor se je Prešeren odločal do svoje smrti...
Ko sta oba pretrgala z romantično ideali-teto — svojo subjektivno voljo — sta neprostovoljno pristala na določeno stvarnost in tu čakata na morebitne konkretne spremembe! Rezultat je skrajno elegična stopnja na vseh področjih.
Studija je zaradi svoje odprtosti zelo zanimiva. Poleg samih pozitivističnih podatkov, zanimive teze o epu, ostaja v svoji specifičnosti problema nedorečena, s tem pa verjetno za vedno obračuna z najrazličnejšimi, za »vedno dokazanimi« razlagami. Problem je vsestransko odprt, odloča pa naj slovenski prostor.
Ladi Ka s Iel i C Ljubljana