Anton  Hribar: Županova hči.
243
spodarski stol v vaši hiši. Kaj deš, ali bo iz tega kaj kruha."
„Pa da bi ga jaz vzela?" čudi se Ivanka in smeh  jo  sili.
„Kako pa, samo delavcev nikamor ne snubijo v zakon."
„Toliko povem", pravi Ivanka, „ko bi bil zlat od peta do vrh glave, da bi se namestu Luka imenoval tudi Zlatomir, ne bi marala zanj. Ni mi všeč, dasi ne vem o njem ničesar slabega."
„Kaj pa, če bi se razumeli pri drugem sosedu, mislim pri Možini, ali bi bilo potem treba tudi toliko zlata :"
»Kdo.' Kaj? Možina je prepameten in preskromen, da bi se mamil s stvarjo, ki mu ne prinese uspeha. Seveda so to le prazne besede. Valentina ni  doma."
„In ko se vrne, tedaj bomo drugače govorili, kaj ne, da?"
„Upam, da se vrne z Valentinom tudi nekdo drugi, in tedaj se marsikaj premeni v Lenčkovi hiši. Rog daj, da se to zgodi kmalu!"
„Cudna ženska", mislila je Marija in njen soprog, ko se je poslovila Ivanka.
(Dalje.)
Županova  hči.
župani modro  oče  Luka Devet že let nad tristo  kmeti, A nima sina,  nima vnuka, In zeta zdaj  če hčeri vzeti.
Župan  bahati,  trda glava Nasmeje taki  se  snubitvi: „No  služi!"   snubcu prikimava, „ Potem bom videl o  ženitvi!"
Lepo  mu Zala gospodinji, Po  hiši,  veži vsak dan cedi, Perilo  poravnava v  skrinji, Vse  v  kuhinji je  v  lepem  redi.
Čez pet let? — dolga, dolga doba! Mladenič vendar le poskoči, Dekletca mami ga miloba, Težko,  težko  od  nje  se loči.
Ponosen je župan   na Zalo, Vsak dan  smehljaje  v  samosvesti Zre s praga veznega čez tnalo, Kdaj  snubci pridejo  po  cesti.
In  pridno  dela,  ne  pohaja, Vsa dela točno  oskrbuje, Nobeden posel ne zastaja, Sohlapcev nič ne potrebuje.
Oglasi res  se ta in  oni, A zetom  so prelahki žepi; In  take vse  župan  odkloni, Če tudi  krepki so in  lepi.
Sam  oskrbuje  hlev,   oranje, Sam  seje,  vlači,  koplje,  pleve, Sam pokosi  in  sam požanje, Spelja domov  na pod  in  hleve.
Mladenič dojde  vitke  rasti, Rdečih lic,  ravan  kot smreka, Kot javor vzrastel,  čvrst kot hrasti, Da lepšega ga ni človeka.
Še  predno  zjutraj   kokot  kliče, Županov  hlapec že  koševa; Ko davno  mrak  že  ziblje  ptiče, Se hlapec suho   mrvo  zdeva.
Mladenič snubi dekle mlado, Županu nudi se  za zeta: Mladeniča dekle  br rado, A  volja prava ni očeta.
Po zimi po debelem  snegu Po cel dan bukve,  cere seka, Prepiha sever ga na bregu, Da ledeni na njem  obleka.
„Če  nimam  ti  dovolj  imenja, Drugače  zadostiti  hočem, Zastonj  ne  maram  premoženja, Zastonj  še tvoje hčere nočem.
Doma pa Zali rad pomaga, Vode  donese na  ognjišče, Vse jej  stori,   kar  hoče  draga, Se pratež  nese na perišče.
Dovoli  mi,  župan,  naj  služim Ob  suhem  kruhu in  ob  vodi, Čez pet let pa se z Zalo  združim, Če vse ti delal bom po godi."
Ne dež,  ne sneg ga ne ustavi, Nikdar se  delo  mu  ne  gabi, Nikdar ga  k peči  mraz  ne spravi, Ko  dela,  še na jed pozabi.
JU1
244-
Dr. Anton Medved: Rim, središče lepih umetnostij.
Ubogi hlapec vidno  hira, Na  zdravju peša in  na  moči, Ubožec nima nikdar mira Po  dnevu  ne in  ne po  noči.
Na rokah žulji so krvavi, Noge  otiskane in  trudne, Lasje sive mu že po glavi, In  krčijo  se kite udne.
Pri delu piti pa in jesti Ne sme,  kot kruh in  čisto vodo Oj  to  za Zalko  so bolesti, Da objokuje  mu usodo.
Očeta prosi:   „Oče dragi, Ne pusti, da bi zet se  mučil, V  krvavih  žuljih,  v trdi  sragi, Od glada ves se je že sključil.
Če res si meni ga namenil, Ne ugonobi ga trpina, Naj  z  mano  bi se  koj  oženil, Imej  za zeta ga,  za sina!"
A trd je,  trd županov stari: „Le molči,  molči,  dete moje, Kaj  preje tebi zet je mari, Dokler ne spolni službe svoje!"
Na skrivnem  Zalka zala joče Nad trmo svojega očeta, Ki zeta smiliti  se noče   — A ona  ¦—   ona ljubi zeta.
Županu pa srce se smeje, Roke si  zadovoljno  mane, Le gleda hlapca,  nič ne deje, In  delo,  ki ga  nič  ne  stane.
Minula že je  zima peta, In  hlapec stopi  pred  župana: „Zaslužil,  oče, čast sem  zeta, Naj  obvelja obljuba dana!"
„Haha,  hahct",  se smeje oče, „Da priden  si,  ne  oporekam, A  hčeri,  če te  v  zakon  hoče, Na pragu glavo  koj  odsekam.
Jaz čakam boljšega snubača, Ki je petičen in denaren; Za zeta nočem jaz  berača, Le tudi  priden  je in  maren."
„Poslušaj,  oče!  Služba moja Po vsem je bila dobra,  zvesta, In Zalka zala,  hčerka tvoja, Postati mora mi nevesta."
To rekši, ide zet od koče, Župan pa se nad njim   huduje; * Nekdo pa v veži milo joče, Oj  milo joče in vzdihuje.
In Zalka vstane v jutro  rano In  nese platno  k sivi reki; Pri reki platno je oprano, A Zalke ni  —  kje,  kje je neki?
Ljudje vele,  da hlapec zali, Ki Zalka ga tako ljubila, Najbrže vodni mož je   —   kali? In  da se ž  njim  je poročila . . .
Anton  Hribar.
Rim, središče lepih umetnostij
(Spisal dr. Anton Medved.)
IX.1) Rafael.
Dil sem v Florenciji. Ogledal sem si divno mesto in drazestno okolico. Kamor se ozrem — povsodi sama sijajna krasota, sami blesteči spomeniki bivših zlatih Časov. O, da bi pač moja predraga domovina tudi imela mesto, ki bi s Florencijo moglo tekmovati! ta misel spremljala me je po ljubkih ulicah in svetlih palačah. Kakor burno valovje žene lahni čolniČ, tako me
x) Prim. „Dom in Svet" 1. 1894.: str. 410, 444, 478, 566, 603, 634, 666, 732, 757.
je gnalo hrepenenje videti kaj posebnega na polju lepih umetnostij. Dolgo mi ni mirovalo srce. Slednjič pridem v svetovno-znano zbirko predragocenih slik, v galerijo „Pitti". Tisoč slik se ponuja mojim radovednim očem, toda hitrim korakom, oziraje se sem ter tje, drvim naprej tje v predzadnjo dvorano, tam, sem upal, da se bo utešilo ukaželjno srce. Že stojim v njej. Pred seboj, na levi, zazrem Čudapolno sliko. Ali je pa res slika? . . . Ni-li živo bitje? . . . Tako milo me gleda! Zdi se mi, da sem srečal nekoga iz nebes.   Marija z božjim detetom je,