slovensko kulturno društvo i s t r a slovensko kulturno društvo i s t r a Mavrica Glasilo SKD Istra Uredniški odbor Jasmina Nič Drakovič Damijana Pezdirc Odgovorna urednica Maja Tatkovič Lektorica Lidija Kuhar Založnik SKD Istra Pulj Oblikovanje Tihana Nalič Tisk Tiskara NOVA Naklada 350 izvodov Hermana Dalmatina 4 - Galerija Držičeva ul. 2 - Slovenski dom 52100 Pulj slovenci@skdistra.hr tel.: 052 215 851, 099 224 2082, 099 224 2083 fax: 052 544 406 Uradne ure: torek in petek od 10.00 do 12.00 ure četrtek od 16.00 do 18. ure PRIDITE!!! - pevski zbor - kreativna delavnica - dop. pouk slovenskega jezika - delavnica Zdravo življenje - razstave - druženja, izleti Veleposlanstvo Republike Slovenije v Republiki Hrvaški Alagovičeva 30 10000 Zagreb Uradne ure: ponedeljek in petek od 9.00 do 12.00 ure sreda od 9.00 do 12.00 ure in od. 14.00 do 16.00 ure tel.: +385 1 6311 000, 6311 011 fax: +385 1 6177 236 Konzularni oddelek: tel.: 01 6311 014/015 Dežurna služba za nujne primere: +385 98 462 666 Glasilo financirajo Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Savjet za nacionalne manjine RH Svet slovenske narodne manjštine mesta Pulj Svet slovenske narodne manjštine Istrske županije 10. obletnica pevskega zbora Encijan Vstopili smo v leto 2015, ki je za nas jubilejno, ker bo naš zbor praznoval 10. obletnico ustanovitve. Novembra 2005 je bila prva vaja skupine članov in članic, ki so opravili 'avdicijo' (ne tako resno, kot ta beseda zveni) pri profesorici Paoli Stermotič (ki jo je vodstvo društva najelo kot dirigentko) in bili sprejeti v mešani pevski zbor. Vse sami amaterji, vendar odločni, da bo tudi v našem društvu zazvenela slovenska pesem v lastni izvedbi. Začelo se je skromno, s štirinajstimi člani in članicami. Naj jih naštejemo kar po fotografiji s prvega nastopa, ki je natisnjena v letošnjem društvenem koledarju, posvečenem prav temu jubileju. Prvi pevci so bili: Tanja Filipovič, Ivanka Koletnik, Damijana Pezdirc, Alojz Drlja, Stanko Nanut, Mirjana Perica, An-ette Al Sharafy, Albina Ušič in Klaudija Velimirovič. Voditeljica Paola je opravila težavno nalogo, da iz prijavljencev brez zborovskih izkušenj izvabi zvoke ubranega petja. Potrpežljiva, kot je, in z veliko prakse kot zborovodkinja nam je Paola že od samega začetka vcepila osnovno pravilo, da zbor ne sme biti skupina statičnih figur, petje pa ne samo odpiranje ust, niti zgolj interpretacija not, ampak da morata pevec ali pevka dati nekaj več od sebe. Vsak interpret mora s svojim bitjem čutiti sporočilo pesmi in to s primernim telesnim izražanjem posredovati publiki. Emocije, ki jih zbor pošilja v avditorij, so pravzaprav tisto, kar publiko animira in pri njej vzbuja pozitiven odziv. Tovrstna izmenjava energije seveda ustvarja posebne vezi med zborom in poslušalci. Prav na teh pravilih temeljijo čedalje uspešnejši nastopi zbora Encijan. Kar naš zbor še dodatno loči od drugih klasičnih zborovskih izvajalcev, je, da ima za vsak pomembnejši nastop posebno scenografijo, katero si zamisli naša Paola, ki ni samo zelo izkušena dirigentka, temveč tudi umetniška voditeljica z veliko idej. Kdor je imel priložnost poslušati božični koncert decembra 2013 v Svetih srcih ali mu prisostvovati pred hotelom Brioni na srečanju Slovencev iz Hrvaške, bo razumel, za kaj gre. Nad slednjim nastopom s sliko zbora, pred katerim so na tleh gorele svečke in plesale vile - mlade plesalke, v ozadju pa valovalo morje v zatonu zgodnjega večera, je bil navdušen sleherni poslušalec. V Svetih srcih je v ozadju vsako skladbo sprem- 2 Ijala druga, vsebini pesmi primerna povečana fotografija. Najprej smo enostavne skladbe prepevali seveda dvoglasno. Prvi nastop je sledil že čez pol leta v naših prostorih ob praznovanju dneva državnosti in obletnice ustanovitve našega društva, nato v mestni knjižnici, zatem na prvem Slovenskem večeru v italijanskem domu kulture Circolu... Ime Encijan smo si izbrali kmalu, že na začetku. Kdo ga je prvi omenil, bi sedaj težko dognali. Naj še enkrat omenimo, daje encijan prekrasen, nevelik planinski cvet, ki s svojo modrino v maju dobesedno obarva nekatere gorske planote v Sloveniji. Dodatni zagon in polet je zboru prispevala pevska skupina Alta Marea, ki je pod vodstvom Paole Stermotič delovala v drugem okolju. Njeni člani so zaprosili za priključitev k našemu zboru, kar bi jim omogočilo osvajanje zahtevnejšega repertoarja. V skupini so bili že izkušeni pevci in predvsem povprečno mlajši od nas, ki smo tedaj peli v zboru. Vodstvo našega društva jih je z veseljem sprejelo, saj so vsestransko okrepili naš zbor. Nastala je uspešna simbioza 'starih' in 'novih' članov zbora, ki se odtlej medsebojno dobro razumemo in v pesmi uživamo. V ponos nam je, da slovenske pesmi z nami pojejo tudi tisti, ki jim slovenski jezik ni materinščina, kar zelo čislamo in smo jim tudi hvaležni za to. Zbor sodeluje tudi z glasbeniki. Kot ko-repetitorka je več let delala z nami pianistka Tea Siladi, zatem mladi Sandro Vešligaj, zelo uspešen mladi pianist. Naše nastope dodatno popestrijo spremljajoči 3 glasbeniki, violinista Silvano Kalagac in Srečko Savretič, kitarist in mandolinist Alen Bellulo. V posebno čast nam je, da se nam večkrat pridruži profesor Peter Napret, citrar in obenem predsednik Zveze citrarjev Slovenije. Zvoki njegovih citer še kako prispevajo k 'slovenskemu' zvenu pesmi, ki jih pojemo. V glasbeni sekciji deluje poleg zbora še mešana pevska skupina, ki se prav tako imenuje Encijan. Občasno se nam pridružijo še moška klapa Histri, mešana skupina Ad hoc in solistka Jasmina I lic Drakovič. Glasbena sekcija na ta način zelo uspešno predstavlja naše društvo tako v okolju, kjer deluje, in tudi drugje. Zbor se je že štirikrat prijavil na tradicionalni festival Tabor slovenskih pevskih zborov, ki se že okroglega pol stoletja odvija v Stični. Prvi nastop je bil za nas šokanten, v pozitivnem smislu seveda. Kb ista pesem zazveni iz več tisoč grl, je to prav posebno doživetje. Naj omenim, da je Tabor pravzaprav revija pevskih zborov iz vse Slovenije, ki ni bil zasnovan zaradi publike, temveč je namenjen predvsem pevcem. Prijavljeni zbori vnaprej dobijo skladbe, ki jih je treba pripraviti za Tabor; vselej so namenjene bodisi za mešani, ženski ali moški zbor. Del programa je posvečen tudi skupnemu petju vseh zborov. Da je to za Slovenijo pomembna prireditev, dokazuje dejstvo, da Tabor vsako leto obiskujejo visoki državniki, ga prenaša slovenska televizija v živo ter da že nekaj let skupni zbor upravlja dirigent ljubljanske opere Igor Švara. Druga pomembna prireditev, ki seje naš zbor že nekaj let udeležuje, je Primorska poje. Gre za revialne nastope vsako pom- lad v primorskih krajih, občasno tudi v Italiji in na Hrvaškem. Prijavljene zbore organizator rasporedi po krajih, ki so sprejeli organizacijo posameznega koncerta. Vlogo organizatorja takšnega koncerta je naše društvo opravilo že dvakrat. Razumljivo je, da se je naš zbor z veseljem odzival vabilom na gostovanja v slovenskih društvih na Hrvaškem. Peli smo Zagrebu, na Reki, v Labinu, Buzetu, Poreču, Varaždinu, Karlovcu. Obiskali smo društva Slovencev v Trstu, Banja Luki, gostovali v Italiji v Aosti... V lanskem letu je zbor imel kar 13 nastopov. Sama bi za najpomembnejša in najlepša nastopa izbrala Božični koncert 2013 v muzejsko-galerijskem prostoru Sveta srca v Pulju in lanskoletni božični koncert v novomeški cerkvi Sv. Nikolaja. Vseh nastopov se veselimo, saj z njimi vzpostavljamo nove stike i doživljamo prelepe trenutke, ko nas glasba združuje in plemeniti. Prav to je močna motivacija, da posvečamo svoj prosti čas vajam in da nam to ni težko. Danes šteje zbor 35 pevcev in pevk. Na koncu bomo našteli vse, ki so peli v našem zboru Encijan, da bodo ostali zapisani za spominjanje. Klaudija Velimirovič 4 Člani zbora Encijan 2005 - 2015 Al Sharafy Anette Koletnik Ivanka Stojanovič Andela Avbelj Danica Koraca Darinka Strmotič Franko Balen Marija Kuzmanovič Nenad Šaule Marija Bogdanovič Ivana Kuzmanovič Jasmina Škabič Boris Brajkovič Nino Lapčevič Ernestina Škuflič Antonela Breščič Mila Lorencin Ivan Šteko Marko Brnobič Gracijela Lorencin Željko Tabian Nevia Budicin Sergio Manin Suzana Tatkovič Malči Bulic Zlata Mardešič Jadranka Tominič Elvir Čirovič Ljiljana Marinovič Tatjana Ušič Albina Drlja Alojz Matijaš Biljana Veland Estella Filipovič Tanja Mirkovič Marica Velimirovič Branko Gačeša Tea Mustič Abdulaziz Velimirovič Klaudija Garčevič Loriana Nanut Stanko Velkavrh Viviana Gluvak Vlado Osterc Eufemija Vidovič Josip Grabrovič Marino Perica Mirjana Volarevič Rajka Gri Rudolf Pezdirc Damjana Vukovič Vesna Grobiša Anamarija Piralič Danijela Zubič Željko Gužvič Tatjana Posavec Darko Hajdukovič Marija Radeticchio Luana Dirigentica: Horvat Irma Rakič Dino Paola Stermotič llič Jasmina Riosa Oliver Glazbenici: Janjič Marija Rojnič Magda Klavir: Tea Siladi Jurkovič Nataša Rojnič Predrag Sandro Vešligaj Juvan Violeta Ruba Vera Violina: Kalagac Sandra Savretič Srečko Silvano Kalagac Kaučič Bojan Sindik Tonči Srečko Savretič Kavčič Janez Skitarelič Dajana Gitara, mandolina: Kirim Silvia Sliško Štefanija Alen Bellulo Klunič Anka Stajčič Ljiljana 5 ► Dogajanja v društvu Z razstavo v Labinu so se začeli Dnevi slovenske kulture v Istri Dnevi kulture v Pulju, ki jih je do sedaj organiziralo Slovensko kulturno društvo Istra iz Pulja sedem let zaporedoma, so letos prerasli svoje okvire in se prelevili v Dneve slovenske kulture v Istri. Pri njihovi organizaciji sodelujejo vsa slovenska društva, ki delujejo v tej regiji, kar je eden od dosežkov ožjega sodelovanja šestih društev, zbranih v lani ustanovljeni Koordinaciji slovenskih društev v Istri. Skupni plakat, ki gaje tiskalo društvo Istra nazorno prikazuje, kje in kaj se dogaja v tednu med 20. in 26. oktobrom. Med pisanjem tega prispevka so trije dogodki že minili. Labin V ponedeljek, 20. oktobra, je bila v la-binski Mestni galeriji odprta razstava Martina Bizjaka, ki prikazuje presek ustvarjanja tega renomiranega akademskega slikarja in kulturnega delavca. V Pulj se je priselil leta 1957 takoj po končani slikarski akademiji v Ljubljani. Tu je celotno delovno dobo deloval na področju kulture. Svojo slikarsko volacijo je v tem obdobju potisnil v drugi plan. Najprej je deloval kot likovni pedagog, nato postal referent za kulturo v Občini Pulj, zatem je bil zadolžen za kulturno-estetsko izobraževanje na Delovni univerzi. Bil je dolgoletni direktor filmskega festivala jugoslovanskega igranega filma v Pulju in zagotovo najuspešnejši. V njegovem času so festival obiskovali renomirani gostje, med njimi Sophia Loren, zakonski par Richard Burton in Liz Taylor. Delovno dobo pa je zaključil v Nacionalnem parku otočja Brioni. Je ustanovitelj Društva likovnih umetnikov Pulja, filmskega kluba Jelen in Medklubskega in avtorskega festivala amaterskega filma (MAFAF). Po upokojitvi je njegova potreba po likovnem izražanju kar privrela na dan in od tedaj neumorno in veliko slika. O otvoritvi razstave poroča regionalni dnevnik Glas Istre, ki ji je posvetil celo stran in bralce obenem obvestil o naslednjih dogodkih na Dnevih slovenske kulture v Istri.. Buzet V Buzetu se je v organizaciji tamkajšnjega društva Lipa že naslednjega dne odvijala kulturna prireditev Srečku Kosovelu v spomin ob 110. obletnici rojstva tega kraškega pesnika. Program je bil pester in glasbeno obarvan. Nastopila sta mešani pevski zbor Encijan in ženska pevska skupina Ajda iz istoimenskega Slovenskega kulturnega društva, vsak s po tremi skladbami iz svojega repertoarja. Encijan je ob spremljavi dveh glasbenikov - pianista Sandra Vešligaja in violinista Srečka Savretiča - zapel znano slovensko popevko Dan ljubezni, pogosto izvajano hrvaško Ružo crvena in Avsenikovo Na Golici, ki jo zbor izvaja z oponašanjem inštrumentov. Ajdovke' pa so se predstavile s tremi ljudskimi skladbami in pesmijo presenečenja - Za prijatelje. 6 Pohvaliti velja njihov triid, da ohranjajo izvirne slovenske ljudske pesmi, ki jih s svojimi nastopi na lokalnih prireditvah predstavljajo tukaj živečim Slovencem in sokrajanom. To je eden pomembnih prispevkov društva Ajda za kulturo tega kraja, ki se sicer uspešno uveljavlja kot zelo aktiven kulturniški akter, kar so zaznale tudi lokalnie oblasti in podprle njegovo delovanje ne le finančno, ampak tudi s prisotnostjo na prireditvah. Tudi buzetsko društvo Lipa si je s svojim delovanjem pridobilo naklonjenost lokalnih oblasti. Tako je prireditev, ki se je odvijala 21. oktobra v hotelu For-tana, obiskal tudi mestni župan. S svojo prisotnostjo sta tukajšnje Slovence in izvajalce programa razveselila konzul Veleposlaništva Republike Slovenije Vik- tor Mlakar in prva sekretarka na veleposlaništvu Kristina Kliner. Da delovanje slovenskih društev spremljajo po vsej Istrski županiji potrjuje tudi obisk Giuseppine Raj ko, namestnice istrskega župana, ki je zadolžena za resor sodelovanja z manjšinami. Pulj Kulturniška dogajanja v Pulju so se začela v sredo, 22. oktobra, z obiskom petih pesnikov in pisateljev mlajše in srednje generacije, zbranih v založbi Litera iz Maribora, ki slovi po tem, da izdaja zelo kvalitetna prozna in pesniška dela. Z branjem odlomkov iz svojih knjig so se predstavili Andrej Predin, Orlando Uršič, ki je tudi urednik pri omenjeni založbi, predstavnica pisateljic Eva Kovač, najmlajši med pisatelji Tomo Podstenšek in Robert Simonišek, ki je zaslužen tudi za to, da smo lahko takšen literarni večer organizirali. Srečanje je bilo organizirano v sodelovanju z Mestno knjižnico in čitalnico Pulj in seveda z njeno ravnateljico, gospo Nelo Načinovič, ki se vedno odzove našim povabilom k sodelovanju. Ob poslušanju odlomkov iz knjig je čas hitro potekel. Na koncu smo druženje nadaljevali s sproščenim pogovorom. Odzivi članov društva in drugih obiskovalcev, ki sicer ne govorijo slovensko, so zelo dobri. Pohvala prireditve literarnega večera je hkrati dobra povratna informacija, zato bomo takšna ali podobna srečanja organizirali tudi v prihodnje. V četrtek, 23. oktobra je bilo v puljski galeriji Cvajner odprtje razstave velikana slovenske grafike Karla Zelenka. V čast njegovi 90-letnici, ki jo bo praznoval v naslenjem letu, naše društvo v sodelovanju z Muzejem istrske sodobne umetnosti pripravlja veliko pregledno razstavo njegovih del. Umag V organizaciji društva Ajda so v Umagu predvajali dokumentarni film Aleksandrinke režiserja Metoda Pevca, ki je temu dogodku tudi prisostvoval. Ime aleksandrinka se je oprijelo žensk, ki so med dvema vojnama 'služile kruh' v Aleksandriji v Egiptu. Njihove zgodbe so pretresljive, saj so kot uboge matere in žene iz goriškega okraja zaradi revščine in nikakršnih možnosti zaslužka v domačem kraju zapuščale svoje majhne otroke doma, da bi pri bogatih družinah bile dojilje njihovim otrokom. O tem pojavu se je doslej širše le malo vedelo, saj so ljudje neradi govorili o njem. Družine, iz katerih so aleksandrinke izhajale, so se sramovale, ker so jih v domačem okolju zaradi dobrega zaslužka pogosto imeli za 'lahke' ženske. Dejansko je bilo res nasprotno: pri svojih delodajalcih so bile prav Slovenke zelo čislane kot poštene in delavne ter zelo privržene svojim gojencem. Znana je zanimivost, da so svoje varovance učile tudi slovenskih otroških pesmic. To potrjuje tudi film z dokumentom, da je nekdanji sekretar Združenih narodov Butros Butros Gali imel slovensko pestunjo, ki se dobesedno spominja slovenske pesmice. Pulj Sklepno dogajanje Dnevov slovenske kulture se je znova preselilo v Pulj. Tu je bil s sodelovanjem lokalnega kina Valli v soboto, 26. oktobra prikazan nagrajevani slovenski film Razredni sovražnik. Publika je film toplo sprejela, saj očitno mojstrsko obravnava odnose med najstniki in odraslimi, dijaki in šolo kot institucijo ter končno med dijaki in njihovimi profesorji, z eno besedo problematika, ki je prisotna tudi drugje ne samo v Sloveniji. Prisotne je nagovoril predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu gospod Rudi Merljak, ki je čestital vsem istrskim slovenskim društvom za uspešno izvedene Dneve slovenske kulture z željo, naj projekt v takšni oblik živi še naprej. Urad bo Dneve slovenske kulture po svojih zmožnostih nadalje tudi gmotno podpiral. 8 Likovni program Dnevov slovenske kulture v Istri Likovni del programa letošnjih Dnevov slovenske kulture v Istri je posebej omembe vreden, saj smo uresničili sodelovanje z dvema izjemnima mojstroma in razstavili dela njunih dolgoletnih opusov. Gre za razstavi slik Martina Bizjaka in grafik Karla Zelenka. Martin Bizjak je domači publiki dobro znan kot umetnik in pomemben kulturni delavec. Poklicno je dolgo let sooblikoval kulturni razvoj mesta Pulj in Istre, na koncu pa se vrnil k slikarstvu. Zdaj v okviru Dnevov slovenske kulture razstavlja v la-binski Mestni galeriji. Drugi avtorje Karel Zelen ko, ki je zagotovo eden največjih sodobnih slovenskih grafikov in tudi širše. Trenutno razstavlja v Pulju v Galeriji Cva-jner. Oba avtorja poleg njunega likovnega ustvarjanja povezuje tudi aktivno ude-jstvovanje in pionirsko prispevanje na različnih kulturnih področjih. Martin Bizjak je kot dolgoletni ravnatelj Festivala jugoslovanskega igranega filma (FJIF) ter ustanovitelj Medklubskega festivala amaterskega filma (MAFAF) in Hrvaškega društva likovnih umetnikov (HDLU) Istre zagotovo utrl popolnoma nove poti tej kulturni panogi. Karel Zelenko pa je oral ledino na ravni družbe in v njenih različnih sferah utemeljil marsikatero dejavnost in uveljavil pravice za delavce v kulturi. Po njegovi zaslugi 9 Na otvoritvi razstave Roka zelenica v puljskl Galer||l Cvajner imamo npr. status svobodnega umetnika, ki gaje izbojeval že v davnih 60-ih letih, ali pa zasnoval umetniške kolonije in mesto umetnikov v Grožnjanu, ki je danes simbol svobodnega ustvarjanja in usmerjanja mladih k enakim težnjam. Razstavo Martina Bizjaka smo postavili skupno z Mestno galerijo v Labinu, ki je tudi njena gostiteljica. Z njenim odprtjem so se začeli letošnji Dnevi slovenske kulture v istri. V prostranem In prijetnem galerijskem prostoru labinske Mestne galerije je bilo na ogled čez 40 slik Martina Bizjaka v različnih tehnikah in različnih formatih. V glavnem gre za dela, ki jih je ustvaril v preteklem desetletju, in še za kakšno starejšo izjemo. Velika akrilna platna od abstrakcije do figurallke z večinoma znanimi Bizjakovimi motivi so našla dostojno prezentacijo v največjem, osrednjem delu galerije v drugem nadstropju in ob samem vhodu. Manjše slike na papirju, z naslovom Glave, ki so nastale v preteklem letu, so bile razstavljene čisto zgoraj v tako imenovanem intimnem galerijskem .podstrešju'. Dobro obiskana 10 otvoritev v mističnem ozračju starega La-bina se je zaključila s prijetnim večernim druženjem in je bila krona tvornega sodelovanja z avtorjem. Slovensko kulturno društvo iz Labinaje pripravilo bogato pogostitev, zato smo se stežka ločili od dobre družbe, odlične vinske kapljice in sproščenega klepeta. Daljšemu druženju se res nismo hoteli odpovedati, a nas je v slovo prisilila organizirana skupinska vrnitev v Pulj. Razstavo grafik Karla Zelenka smo realizirali v sodelovanju z Galerijo Cvajner v Pulju. Tukajšnja otvoritev je potekala v izjemnem galerijskem prostoru na Forumu in se zaključila s prijazno pogostitvijo, ki so jo pripravili domačini In SKD Istra. Kljub nemogočim vremenskim razmeram in celodnevnim nalivom je uspela privabiti obiskovalce in kar nekaj eminentnih gostov. Avtor se ni utegnil udeležiti otvoritve, kar je glede na njegova spoštovanja vredna leta popolnoma razumljivo, smo pa imeli čast gostiti njegovo družino, sina Roka s soprogo Leonido, ki sta oba slikarja in dobro znana domači publiki. V Galeriji Cvajner je na ogled kar 26 grafik Karla Zelenka, ki so nastajale v 50-letnem obdobju od 60-ih let do danes. Namreč, na veliko veselje svojih oboževalcev mojster v pričakovanju 90. rojstnega dne še vedno ustvarja v polnem zagonu. Zato se nadejamo in želimo takšnih sodelovanj tudi v prihodnje. Razstave so priložnosti za vpogled v bogato ustvarjanje umetnikov in osebno doživetje umetnin. Ne nazadnje se iz takšnih Izkušenj vedno največ naučimo - spoznamo modrosti ustvarjanja in si bogatimo življenje. Filmsko doživetje aleksandrink fifc \ K^p • m t /1 ( t • 'TVr / " Režiser Metod Pevec V programu Dnevov slovenske kulture v Istri smo si v Umagu, v petek 24. oktobra 2014. ogledali dokumentarni film Aleksandri nke z gostom, režiserjem Metodom Pevcem. Pred projekcijo je tajnica SKD Ajda Irena Blažič povedala nekaj pojasnil o nastanku in pomenu tega filma. Najprej se je posvetila naslovnemu poimenovanju aleksandrinke. To so bile primorske ženske, večinoma iz siromašnih vasic Vipavske doline, ki so konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja zapuščale svoje domove in družine, da bi služile pri premožnih delodajalcih v Aleksandriji in Kairu. Delale so kot varuške, kuharice, spremljevalke in celo dojilje. Na Primorskem se o njih dolgo ni govorilo, tako rekoč skoraj nihče. Njihovo usodo sta prva podrobneje obravnavala Dorica Makuc, novinarka, publicistka in raziskovalka aleksandrink, in pisatelj Marjan Tomšič, ki je o njih spisal knjigo. Dokumentarni film je z raziskavami nastajal tri leta. Posneli so več kot 40 ur 11 dokumentarnega gradiva s pričevanji aieksandrink, njihovih varovancev in potomcev. Pričevanja so zbirali v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in ZDA. Za potrebe filma so odkupili pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu in uporabili tudi odlomke iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Po projekciji seje z režiserjem Metodom Pevcem pogovarjala Danica Bojkovič. Povedal je, da ga je prav knjiga Dorice Makuc pritegnila k tej tematiki. Sprva je sicer odklonil, da bi posnel film o alek-sandrinkah; ko pa so mu rekli, da ga bo pač nekdo drug, saj so že imeli zagotovljena finančna sredstva, je izziv sprejel. Takoj je začel potovati v raziskovalne namene. Aleksandrinke so v bistvu družbenosocialni fenomen, saj sta v tedanjih težkih razmerah moški in ženska zamenjala tradicionalni vlogi, ker je mati imela poslovno priložnost zagotoviti denar za preživetje, oče pa je prevzel skrb za dom In vzgojo otrok. Matere so svojo vlogo opravile, očetje so zatajili, otroci pa so se odtujili in zasovražili mater. Na vprašanje, kako mu je uspelo tri stoletne Aleksandrinke, njihove otroke in gojence, ki so tudi okrog 80 let, prepričati, da so spregovorili za javnost o tako bolečih, Intimnih zadevah, je Metod Pevec pojasnil, daje najprej moral pridobiti njihovo zaupanje. Sprva so se počasi odpirali, na koncu pa se je zdelo, da si prav želijo govoriti o tej temi. Dramatično okoljsko in socialno nasprotje, ki je 'kulisa' celotnega filma; vzdušje bogate in kozmopolltske Aleksandrije nasproti revnim vipavskim vasicam; muko mater, ki so zapustile svoje novorojenčke in s svojim mlekom hranile tuje otroke, je še bolj poudarila glazba, ki nekako 12 zaokružuje ta preplet sreče in nesreče. Prispeval jo je skladatelj Aldo Kumar, nagrajenec Prešernovega sklada. Čustvena nasprotnost se čedalje bolj stopnjuje proti koncu filma: varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino, zapuščeni otroci pa se spominjajo hrepenenja po materi in odtujenosti. Zelo lepa in pretresljiva filmska pripoved o hrepenenju, materinstvu in odtujenosti, ki nikogar v dvorani ni pustila ravnodušnega. Tokrat je 90 minut gibljivih slik bliskovito minilo, ne pa tudi njihova sporočilnost, ki se nam je vtisnila v spomin. Režiser je za ta dokumentarni film prejel veliko nagrad. Naj omenimo le nekatere: Vesno za najboljši dokumentarni film na festivalu slovenskega filma v Portorožu leta 2011, istega leta še nagrado za najboljši dokumentarni film na 23. tržaškem filmskem festivalu in Gongovo nagrado za posebne dosežke. Film je bil uvrščen tudi v program Mednarodne konference INPUT v Sydneyu maja 2012 kot eden izmed 60 najboljših svetovnih dokumentarcev. Vseslovensko srečanje v Crikvenici V Crikvenici je 4. oktobra 2014 potekalo srečanje slovenskih društev na Hrvaškem. Prisotni so bili predstavniki vseh: od Pule, Poreča, Umaga, Labina, Buzeta, Reke, Karlovca, Splita, Zadra, Šibenika, Dubrovnika, Varaždina, Zagreba do Osijeka. Udeležilo se ga je je okoli 400 članov. Prisotne je najprej pozdravil predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, potem sta jih nagovorila še minister slovenske Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc ter tajnik tega ministrstva Rudi Merljak. Pozdravnim nagovorom je sledilo skupno fotografiranje pred vhodom v hotel. Nato se je začelo druženje ob kosilu in glasbi ansambla Florijani iz Sevnice. Kot vedno na takšnih srečanjih je bilo tudi letošnje prijetno in sproščeno. Pred začetkom Vseslovenskega srečanja na Hrvaškem smo imeli prostočasno urico za razgled Crikvenice s turističnim vodnikom. Seznanili smo se o zgodovini tega starega mesta in njegovem razvoju v pomembno turistično destinacijo na Hrvaškem. Hvalevredna dejavnost članic delavnice Zdravo življenje Že nekaj let članice delavnice Zdravo življenje na pobudo njihove voditeljice Alojzije Šehovič redno, vsaj štirikrat letno, obiskujejo naše rojake, gojence doma upokojencev Alfredo Štiglič. Med obiskom vsi skupaj prepevajo slovenske ljudske pesmi, kramljajo in se družijo. Teh obiskov se naši sonarodnjaki zelo 13 veselijo, saj so med njimi tudi taki, ki jih sicer nihče ne obiskuje več. Uprava doma je to prepoznala kot vredno volo-ntersko dejavnost, zato je letos tej skupini naših članic dodelila pisno priznanje. Čestitamo! Zbor Encijan je že nekajkrat v Domu upokojencev priredil božični koncert. Idejo naše dirigentke Paole Stermotič, s katero razveselimo starejše člane naše družbe in se jim vsaj malce oddolžimo za vse, kar so v svojem življenju dali skupnosti, so člani zbora radi sprejeli. Pevcem pomeni veliko nagrado, ko s svojim petjem med poslušalci vzbudijo dobro razpoloženje in sodelovanje ob znani melodiji. Tudi kakšno spolzelo solzo je mogoče videti med poslušanjem pesmi, ki marsikoga spomni na minule čase, ljubljeno osebo... Vodstvo našega društva se zahvaljuje vsem, ki nesebično namenijo svoj čas za ta plemeniti namen. Predsednica društva Klaudija Velimirovič "Encijan na pjevačkom maratonu kroz tri države Mješoviti pjevački zbor "Encijan" koji djeluje pri SKD "Istra" iz Pule, a slijedeče če godine slaviti svoju desetu obijetnicu, održao je šest koncerata u tri države: Sloveniji, Hrvatskoj i BIH, prešavši više od 2300 km. Start je bio 6. rujna u Černelavcima, pored Murske Sobote na Susretu slovenskih kulturnih društava iz Evrope i svijeta u prepunoj sali Doma kulture. U sklopu EU projekta manifestacija je održana pod nazivom "Pozdrav jeseni". U tom iz-vanrednom ozračju zboraši Encijana su, vodeni sigurnom rukom neumorne i temperamentne dirigentice Paole Stermotič, oduševili mnogobrojnu publiku. Tim povodom su i članice Kreativne radionice SKD "Istra" iz Pule postavile izložbu svojih radova koja je pobudila veliki interes posjetitelja. Nastavilo se 19. rujna nastupom Encijan-aca u Galeriji društva u povodu otvaranja izložbe umjetničkih fotografija produhov-Ijenog, vrhunskog majstora fotografije i svjetskog lutalice Jože Mariniča iz Maribora pod nazivom "Portreti prirode". Slijedio je nastup zbora 25.rujna u pi-toresknom i prelijepom gradiču umjetnika Grožnjanu u povodu otvorenja izložbe slikara Jadrana Sin kovica iz Pirana u galeriji "Z" čiji su vlasnici, obitelj Zelenko, jedni od osnivača kolonije umjetnika u 14 Grožnjanu. Mnogobrojne goste i pos-jetitelje iz Hrvatske i Slovenije pozdravio je i načelnik opčlne Grožnjan Claudio Stocovaz. Tour je nastavljen u Kopru na koncertu Izabranih zborova. Pored Encijana, sudjelovali su i pjevači iz Kopra, Strmice, Goriške i Italije. Kao I uvijek, publika je s oduševljenjem prihvatlla nastup Puljana čija je osnovna odlika moderan scenski pristup i pjevanje nabljeno emocljama koje uvijek ponese i izazove pokoju suzu prlsutne publike. 18.119. listopada uslijedio je vrlo zahtje-van nastup Encijana u Banja Luci na koncertu zborova Slovenskih kulturnih društava, a koje je organizirao Savez Encijan u Novom Mestu slovenačkih društava Evrope I SAD-a, SKD "Triglav" iz Banja Luke i Kulturni centar Banski dvor. Osim Encijana, uspješnosti manifestacije su doprlnijeli i zborovl slovenskih kulturnih društava iz Novog Sada, Sarajeva, Tuzle i Banja Luke. Mjesto nastupa bila je Koncertna dvorana Banskog dvora.veličanstvenog zdanja u neoklasicističkom stilu s početka prošlog stolječa, nekadašnja rezidencija Bana Vrbaske banovine. Pjevači u svom nastupu nisu bili opterečeni dnevnom politikom, več je osnovni cilj bilo druženje, pjevanje i skla-panje novih poznanstava I prijateljstva... jer... tko pjeva, zlo ne misli. Nastup Encijana bio je prožet posebnim nabojem ispunjen pozitivnim vibracijama i porukama koje su ¡male snažan emotivni utjecaj na sve prisutne izmamivši gromo-glasno oduševljenje, ali i pokoju suzu, posebno sa Ružom crvenom koju su pje-vali svi u dvorani. Bila je to nezaboravna večer koja če ostati duboko u sječanju. Veliki oboi uspješnosti Encijana su dali i izvanrednl glazbenici Sandro Vešligaj na klaviru, Alen Belullo na gitari i mandolini, Srečko Savretič na violini, te solisti Marino Grabrovič, Branko Velimirovlč, Dlno Rakič i Jasmina lllč Drakovič. Osim predstavnika slovenskog konzulata, gradskih otaca i drugih predstavnika kulture, ovoj značajnoj manifestaciji prisust-vovala je i tajnica slovenske Matice iselje-nlka Vesna Vukšinič-Zmajld Sljedeči dan je slijedio posjet Banja Luci, prelijepom gradu na rijeci Vrbas, u kojem vlada harmonija stare i moderne arhitekture,gradu ljubaznih ljudi, gradu u kojem se osječaš dobro, gradu kojeg ne zaboravljaš. 15 Završriica pjevačkog maratona Enci-janaca bila je u Buzetu, 21. listopada na tradicionalnoj manifestaciji "Dani slovenske kulture" u organizaciji Koordinacije slovenskih kulturnih društava Istarske županije koju čine Slovenska kulturna društva iz Pule, Poreča, Labina, Umaga, Buzeta i Lovrana. Ove je godine manifestacija bila posvečena 110. obljetnici rodenja siovenskog pjesnika Srečka Kosovela. Osim Encijana nastupila je i vokalna skupina Ajda iz Umaga, glu-mac iz Sežane Rafael Vončina muzikolog iz Kopra Emil Zonta te vokalno-instrumen-talni kvartet Lipa iz Buzeta. Susretu su prisustvovali i ministar-savjetnik siovenskog veleposlanstva u Hrvatskoj Viktor Mlakar, prva savjetnica veleposlanika Kristina Klinar, zamjenica istarskog župana Giuseppina rajko te gradonačelnik Buzeta Siniša Žulič. Nakon kratkog odmora, Encijancima sli-jede intenzivne pripreme za božične koncerte u Puli i Novom Mestu. Bruno Stermotič From Černelavci with love Evo nas. Povijest se ponavlja. Za koga? Za naš zbor Encijan iz Siovenskog kul-turnog društva Istra iz Pule. Ponovno se ide, po tko zna koji put, ali uvijek novo i uvijek uzbudljivo. Kuda se Ide? Znamo več od ponovnog sastanka nakon Ijetnih praznika da su 6. i 7. rujan rezervirani za odlazak u Mursku Sobotu na samom sjeveru Slovenije. Put nije kratak, ali našem zboru to ne smeta. Ide se koliko treba i gdje treba, a mi smo uzbudenl i spremni za nove nastupe i nove doživljaje. Probe su odradene, oprema za nastup dogovorena, a isto tako i tko če s ki me biti u sobi. Tu ne smije biti pogrešaka, propusta ili iznenadenja. I eto nas rano ujutro, dug je put. Tu je autobus, a svi več po navici znamo gdje tko sjedi, smještamo i prtljagu koje uvijek ima previše, zlu ne trebalo. Atmosfera u autobusu je uvijek odlična, a s nama ovoga puta idu i članice Kreativne radionice koje če izložiti svoje veoma lijepe radove. Nekoliko sati vožnje i stižemo na cilj baš u vrijeme ručka. Černelavci pored Murske Sobote. Nakon toga proba da padnu po-sljednji dogovori pred nastup. Potom se smještamo u Učeničkl dom u Murskoj Soboti, a moram pripomenutl kako su Učenički domovi u Sloveniji gotovo kao hoteli i nista ne nedostaje. Nastup je u Černelavcima u 18 sati, a mi smo publiku počastili sa šest pjesama. Nastup završava Ružom crvenom koja 16 se publici jako svida, a mnogi puste i pokoju suzu, vjerojatno se prisječajuči neke nesretne bivše ljubavi. Poslije nastupa se prepuštamo druženju, jelu, glazbi i plesu sve dok nas je volja I dok imamo snage. Drugi dan nakon doručka je rezerviran za razgledavanje Murske Sobote I obi-laska nekoliko mjesta u okolici. Premda je bio kišni period mi smo imali sreče pa nas je klša izbjegavala. Obišli smo Otok Ljubezni gdje nas je dojmlo mlin na splavi na rijeci Muri koja je tih dana zbog obilja oborlna bila dlvlja i prilično negos-toljublva. Vidjell smo i kako se od gline izraduje razllčito posude, a razgledali smo i crkvu koju je projektirao poznati slovenski arhitekt Jože Plečnik. Nakon ručka i degustacije vina, puni dojmova i prilično umorni, krenuli smo prema Puli. Ipak je trebalo preči četiristotinjak kilom-etara. Oslm toga, imamo mi več i nove planove za nova putovanja i nastupe za koje se moramo prlpremiti. Malčl Tatkovlč Božični koncert zbora Encijan v Novem Mestu Naše društvo ima že več let stike z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta, ali bolj natančno z njegovo agilno članico Branko Bukovec, ki je tudi zaslužna, da smo z njim začeli sodelovati. Naj omenimo, da se po njeni zaslugi v Novem mestu in okolici razvijajo amaterska manjšinjska društva, saj jih s sredstvi, ki jih pridobi tudi iz evropskih skladov materialno podpira in jim pomaga pri njihovem delovanju. Enkrat letno za vse okoliške manjšine organizira revijo, In to na zelo visoki ravni. Sploh je oseba vredna velikega spoštovanja in občudovanja za delo, ki ga tako vztrajno in z vso vnemo opravlja. V čast si štejemo, da smo prejeli vabilo, naj decembra lani naša glasbena sekcija priredi božični koncert v Novem mestu. Na ta dogodek smo se zboraši z ne malo treme pripravljali zavedajoč se, da Ima v Sloveniji skoraj vsaka vas svoj zbor in da iz kvantitete izhaja kvaliteta zborovskega petja na visoki ravni. Vedeli smo, da bo koncert v eni od novomeških cerkva, vendar nas je hram sv. Nikolaja presenetil z razkošno notranjostjo In nadvse izredno dobro akustiko. Uvodoma je koncert odprla lokalna ženska skupina z izredno profesionalno Izvedbo zahtevnih sklad. Zaznavno je bilo, da so vmes 'šolani' glasovi in nekaj takih z naravno angelskimi glasovi. »Kaj pa zdaj?« sem se zamislila. Ali bomo sploh zmogli kaj zapeti, potem ko je publika slišala njih? Kar bo, pa bo. Naša dirigentka Paola je začutila, kaj se dogaja v naših dušah in nas pomirjala, da je to pač posebno petje, mi pa imamo drugačen stil in bomo lahko zveneli dobro, če bomo le spravili iz sebe, kar smo se naučili. In res smo že po prvih taktih prve pesmi zadonell v svojem slogu, v oporo nam je bila tudi že omenjena čudovita akustika. Led je prebila vokalna skupina Ad hoc z ljudsko Ura je polnoči. Ko smo videli, da smo pri poslušalcih vzbudili odobravanje in celo občudovanje za naš raznovrstni program, 17 smo se povsem sprostili. Vrstile so se skladbe v izvedbi zbora: dve ljudski Pa se slišx in Ura je polnoči, ameriška sakralna I Need Thee Everyy Hour, zatem Ale-luja neznanega avtorja in čudovita Ave Marija srednjeveškega skladatelja Giulia Caccinija. Po našem prvem delu je na oder stopila solistka Jasmina I lic in zelo doživeto zapela sodobno Med iskrenimi ljudmi skladatelja Mojmlra Šepeta. In seveda pobrala velik aplavz. Program je nadaljevala pevska skupina Encijan z dvema skladbama, z znano staro ameriško popevko Amazing Grace s solistom Brankom Velimirovičem ter s skladbo Aleluja avtorjev Glavnika in Mustajbašiča. Nato se je na oder spet vrnil zbor in program zaključil s tremi pesmimi: s sodobno Dan ljubezni avtorjev Velka-vrha in Hruševarja s solisti Jasmino llič, Brankom Velimirovičem In Marinom Grabrovičem, z dobro znano tradicionalno božično Jingle Bells (na glavah pevcev so se naenkrat znašle rdeče božične kapice) in s priljubljeno božično Stille Nacht, zapeto v slovenščini, italijanščini, hrvaščini in nemščini. Celoten program so z nami izvajali naši stalni spremljevalni glasbeniki: Sandro Vešligaj na klavirju, Alen Bellulo na kitari in mandolini ter Srečko Savretič na violini. Vse je vodila naša enkratna in navdihujoča Paola, duša vsega, kar se na sceni dogaja. Za nič na svetu je ne damo! Publika je s toplim in dolgotrajnim aplavzom pokazala, da nam je s pesmijo uspelo osvojiti njihove duše. Večje nagrade si nismo mogli želeti. Tudi 'after party', kot zdaj moderno rečemo 'druženju po', je bilo veselo in 18 prijetno. Izmenjali smo si darila, se zahvalili gostiteljici gospe Branki in njenemu Društvu. Za nameček pa smo skupaj z domačimi pevkami prepevali in se prijazno družili. Taka doživetja so pravo poplačilo za prosti čas, ki ga zboraši porabijo na rednih vajah za pripravo programa, s katerim potem nastopajo in zastopajo čast društva, pod čigar okriljem zbor deluje. Klaudija Veiimirovič Tri božična dragulja Encijana Pjevači Encijana su na najbolji način zaključili svoj prošlogodišnji rad, ispunjen brojnim uspješnim i lijepim koncertima diljem Hrvatske, Slovenije i BiH. Održavši tri koncertna dragulja u predbožično vri-jeme, 13. prosinca prošle godine održan je Božični koncert u prelijepom i nama dragom gradu prijatelju - Novom Mestu u Sloveniji. U prepunoj Stolnoj crkvi Sv. Nikolaja Encijanci su, nakon kratkog nas-tupa tamošnje iznimno kvalitetne vokalne skupine Mezzo, održali cjelovečernji koncert. Repertoar bogat različitim glazbenim izričajima i stilovima ispunio je slušatelje lijepim prigodnim božičnim skladbama. Bila je to svojevrsna glazbena božična čarolija prožeta dubokim emocijama kako izvodača tako i publike, koja je to potvrdila i komentarima poput: "Bila je to hrana za dušu...", "Lepo in čarobno petje".., "Duboko dirljivo", "Čudoviti ste". U petak, 19. prosinca je u organizaciji pjevačkog zbora KUD-a Matka Brajše Rašana održan zajednički predbožični koncert u dupkom punoj crkvi Sv. Antuna u Puli. Več i sam ambijent čini emotivna čuda, pogotovo ako tomu pridodamo pravu Ijepotu i radost darivanja lijepe glazbe. Valja istaknuti da su se Brajšanci predstavili pod dirigentskom palicom simpatične Irene Vladisavljevič, dok je Encijance vodila, zna se, temperamentna i iskusna Paola Stermotič. Na samom kraju prošle godine, 29. prosinca, Encijan je svoje umiječe pjevanja i muziciranja poklonio na dobrotvornom koncertu štičenicima Doma za starije i nemočne „Alfredo Štiglič" u Puli. Bilo je dirljivo gledati i uživati u krasnom glazbenom i posebno ljudskom susretu. Emocije su bile tako snažne da su se mogle dodir-nuti svim čulima. U svoj su program Encijanci uključili i publiku podijelivši im tekst poznate pjesme "Oj ti dušo duše moje" i zajednički ostvariii veliki pjevački ansambl Bilo je tu i suza, i meditacije, ali i mnogo radosti i sreče. Kako i ne bi kad je to bilo obostrano darivanje pažnje, ljubavi i zahvalnosti. Sto ostaje duboko ugradeno u nama kao velika humana vrijednost i što nam pomaže da boiji i jači nastavimo odradivati svoj život. Veliko hvala svakom pojedinačnom pjevaču Encijana, solistima Jasmini, Branku, Dinu i Marinu kao i vršnim glazbenicima: gi-taristu i mandolinistu - Alenu Belullu, violinistu - Srečku Savretiču i klaviristu - Sandru Vešligaju...a kako ne spomenuti dušu Encijana - umjetničku voditeijicu i dirigenticu Paolu Stermotič. Baš je lij-epo biti kapljica Encijana i Slovenskog kulturnog društva Istra koji zajedničkim djelovanjem postaju veliki val. Bruno Stermotič 19 Iz zgodovine Slovenski vizionar Jože Plečnik Najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1972 v Gradišču v jedru Ljubljane kot eden štirih otrok (trije sinovi in ena hči) v družini mizarja Andreja, ki je bil po rodu iz Hotedrščice. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimanziji je šolanje začasno opustil. Oče ga je vzel k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je marljivi risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil seje za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Nad arhitekturo seje navdušil, ko je na razstavi videl načrte slavnega arhitekta Otta VVagnerja za berlinsko katedralo. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil po uvajalnem obdobju študent Otta VVagnerja. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji in krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Neuspešno je kandidiral za VVag-nerjevega naslednika na Dunaju, verjetno zaradi svojih povezav z Meštrovičem in drugimi Slovani. Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, kjer je tudi živel. Od 1921 pa je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil seje v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil hišo za cerkvijo. Med obema vojnama je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami In ureditvami. Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Plečnik je celovito In izvirno reševal urbanistične probleme ter načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša, Vila Grassberger), na Češkem, zlasti v Pragi (Hradčani, Cerkev Srca Jezusovega), pri dvorcu Lany; v Ljubljani (Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod. Veliko je delal na ozemlju Jugoslavije. S premišljenimi posegi v urbano tkivo Ljubljane, z mostovi, uličnimi in parkovnimi potezami, je Plečnik provin-cialno habsburško mesto z baročnimi in secesijsklmi poudarki spremenil v slovensko prestolnico. Kot njegova 20 najpomembnejša arhitektura v Sloveniji je ovrednotena Narodna in univerzitetna knjižnica. Pri delu je izhajal iz globokega poznavanja različnih evropskih pa tudi neevropskih kulturnih in stavbnih tradicij. Poleg zgradb je oblikoval tudi različne izdelke umetne obrti in opremo knjig. Rad je uporabljal raznovrstne materiale, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogo-jini in na Barju. Številni njegovi načrti so bili vizije, nekateri popolnoma nerealni (stavba slovenskega parlamenta itd.) in so ostali neuresničeni. Plečnikovo delo je pomembno tako na področju prostorskega načrtovanja in arhitekture, kot na pedagoškem področju. Marsikatero njegovo delo je ostalo nedokončano. V Ljubljani so po načrtih A. Suhadolca in A. Bitenca uredili nekdanje Baragovo semenišče (Akademski kolegij, Festivalna dvorana). V Zagrebu so odsto- pili od načrta za lurdsko cerkev (Lurdska Majka Božja) blizu maksimira. Uresničena je bila samo kripta z mogočnimi stebri in značilnimi originalnimi Plečnikovimi lestenci. Za samo cerkev so sprejeli nekakšen kubističen načrt, ki se s Plečnikovim načrtom ne ujema ali pa mu celo nasprotuje. V Beogradu so frančiškani na tako imenovanem Crvenom krstu po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev Svetega Antona Padovanskega. Posvečena je bila šele po zgraditvi zvonika leta 1962. Za osnovo je Plečnik vzel starokrščansko rotundo, kar naj bi projekt povezovalo s prvinskimi vrednotami krščanstva, ki je cvetelo že v rimskem Slngidunumu. Kip sv. Antona je vlil znameniti kipar Ivan Meštrovič. Čeprav Plečnik nima zaslug za ustanovitev Oddelka za arhitekturo, ki je leta 1920 začel delovati na tehniški fakulteti, 21 velja za duhovnega očeta arhitekturne šole v Ljubljani. Na šolo je prišel leta 1921 s številnimi izkušnjami poučevanja iz Prage. Po njegovih načrtih so med 1920 in 1921 za študente zgradili skromno staro zgradbo Tehniške fakultete (Stara tehnika ob Aškerčevi cesti), kjer so se šolali prvi v Sloveniji vzgojeni arhitekti. Tudi klasicistično zgradbo ob Grabnu, kamor se je šola za arhitekturo preselila leta 1947, označuje vhodni baldahin, ki gaje načrtoval Plečnik. Predvsem pa je Plečnik arhitekturno šolo zaznamoval z načinom poučevanja arhitekture, pri katerem je uporabljal učne metode svojega dunajskega profesorja Otta VVagnerja. Šolo si je zamislil kot delavnice, kolektive profesorjev in študentov, ki skupaj izkušajo celoten proces načrtovalskega dela. Sistem delavnic - seminarjev se je v veliki meri ohranil vse do danes. Poučevanje, ki je temeljilo na arhitekturni kompoziciji in veščem risanju, je arhitekturno šolo v Ljubljani določilo kot bolj umetniško in manj tehnično. S specifičnim načinom študija In koreninami, ki preko Plečnika segajo do njegovega učitelja VVagnerja in naprej do Sem-perja, je danes Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani prepoznavna kot ena pomembnih arhitekturnih šol v Srednji Evropi. Med številnimi generacijami njegovih diplomantov izstopa nadarjeni Edvard Ravnikar, ki je bil po vojni, ko je Plečnik zaradi starosti (73 let) in manj zaradi svojega katolicizma postal manj priljubljen, nastavljen za novega predstojnika fakultete in je samozavestno nadaljeval dopolnjevanje Plečnikove Ljubljane. Številni učenci pa so k svojemu ostarelemu učitelju po nasvete hodili na njegov dom v Trnovem. Nekateri so ostali v kalupih Plečnikovih oblik, drugi so se razvili v izvrstne zaščitnike kulturne dediščine. 22 Po Plečniku so poimenovali najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture. Od leta 1973 naprej vsako leto Sklad Jožeta Plečnika objavi razpis za Plečnikovo nagrado in Plečnikove medalje. Podeli jih župan mesta Ljubljana ob koncu maja. V Ljubljani je šest Plečnikovih spomenikov (najstarejši v Križankah). Na nekdanjem bankovcu za 500 tolarjev sta upodobljena lik Jožeta Plečnika in pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Na veljavnem kovancu za 0,10 € pa je upodobljena njegova Katedrala svobode (Slovenski parlament), ki pa ni bila nikoli zgrajena. Povečano zanimanje za Plečnika se je v svetu pojavilo v obdobju postoderniz-tma v arhitekturi, ko je ponovno postala priljubljena raba historičnih arhitekturnih elementov. Ker je Plečnik rad uporabljal klasične elemente in jih med seboj poljubno mešal, obenem pa je to počel v času, ko so bili klasični arhitekturni stili že davno preživeti, predstavlja v svetovni arhitekturi zanimivo posebnost. Že v osemdesetih letih, v večji meri pa po vključitvi v EU in seriji razstav v Evropi (Pariz: 1986, Praga (Arhitektura za novo demokracijo): 1996) in izven nje so Plečnikove stavbe postale priljubljene turistične znamenitosti. V Ljubljani mestna občina poleti celo plačuje v Plečnika preoblečenega igralca, da se v turistični sezoni sprehaja po mestnih ulicah. Ljubljana ima številne Plečnikove spomenike (poprsja ali reliefi: Univerza, Križanke, Gimnazija, Trnovska cerkev, Fakulteta za arhitekturo, NUK; označen je prostor rojstne hiše). 23 Zdravo življenje Zimska detoksikacija Januar je idealen mesec, da našemu telesu namenimo posebno skrb in ga ne preobremenjujemo več, hkrati pa izgubimo kak kilogram. V nadaljevanju bomo našteli nekaj živil in pijač, ki imajo blagodejen učinek na naša prebavila. Veseli december je mimo in naša življenja se počasi vračajo v rutino. Ker med prazniki večina med nami pozabi na pravila zdravega prehranjevanja, naša prebava še vedno čuti posledice božičnega in novoletnega prenajedanja. Preverite, katera živila in pijača imajo blagodejen učinek na naša prebavila. Jogurt Jogurt je bogat z bakterijami - probiotiki, ki so nepogrešljive za zdravo črevesno floro. Imajo pozitiven vpliv na delovanje prebavil, preprečujejo črevesne okužbe in krepijo naravno odpornost. Posezite po navadnem, manj mastnem jogurtu, saj ne želite telesa obremenjevati z dodatnim sladkorjem in nasičenimi maščobami. Sirotkine beljakovine Z uživanjem koristnih bakterij smo naredili 1. korak k boljši prebavi, sedaj pa moramo te bakterije tudi nahraniti. Hrano za probiotike imenujemo prebiotiki in sirotkine beljakovine so odličen prebiotik. Hkrati uravnavajo presnovo, dobrode-jno vplivajo na prebavila in pospešujejo razstrupljanje, saj spodbujajo delovanje jeter, ledvic in žolčnika. Polnozrnate žitarice Polnozrnate žitarice so bogate z vlakninami, ki so ključnega pomena za zdravo in dobro prebavo. Vsak dan naj bi zaužili cca. 35 g vlaknin, najdemo pa jih v pol-nozrnatih testeninah in kruhu, ajdovi kaši, ovsenih kosmičih, pšeničnih otrobih... Vlaknine preprečujejo zaprtje, čistijo črevesje, pospešujejo prebavo, pomagajo zniževati holesterol in znižujejo krvni tlak. Zeleni čaj Zeleni čaj pospešuje prebavo In pomaga topiti maščobe. Poleg tega ima redno uživanje zelenega čaja številne zdravilne učinke - pomaga pri lajšanju zgage, 24 posebej kakor druga leta. Izbrale smo datum v prvi polovici julija in ga proslavile v Slovenskem domu. Skupaj so praznovale 70. rojstni dan: 1. Tea Jeličič 02.02.1944 2. Frančiška Uzunič 17.02.1944 3. Olga Benulič 26.04.1944 4. Neva Stančič 28.07.1944 Lepo smo se imele, bilo je veselo, glasno. Klaudija in Jasmina sta nas obdarovali s šopki čokoladnih bombonov. Njam, kako so bili slastni!. Nato smo kar nestrpno pričakovale še dva decemberska rojstna dneva: 1. Inka Jan 07.12.1944 2. Štefanija Sliško 09.12.1944 Znova smo se sestale v Slovenskem domu, 12. 12. 2014. in preživele zelo prijetno slavje. Kar hvalile smo se s svojimi leti, šalile na svoj račun, bolezni pa niti omenjale. Koliko let imamo, sploh ni važno, saj smo s sedmimi desetletji bile končno sprejete med agente 007, kar si je bilo treba prislužiti, dolgo živeti, biti aktiven, uživati v življenju, se smejati, vse sprejeti s šalo, pogumno živeti dolga leta! (Tako vidim sebe.) Hvala gostjam, ki so nam polepšale proslavo rojstnega dneva, hvala Klaudiji in Jasmini, ki sta nas 'morali' prenašati. Zahvaljujem se mojim letnicam, ker so sprejele moj predlog za skupno praznovanje. Na svidenje čez 10 let! Agentka 007 Frančiška Uzunič preprečuje razjede na želodcu, zmanjšuje tveganje za nastanek raka na želodcu in črevesju ter pomaga pri izgubljanju kilogramov. Za dober začetek dneva si namesto kave privoščite skodelico zelenega čaja. Agentke 007 Šest aktivnih članic Slovenskega društva Istra Pulj, ki delujejo v sklopu dejavnosti Zdravo življenje, kreativna delavnica in slikanje, je imelo leta 2014 "poseben rojstni dan". Dogovorile smo se, da ga bomo praznovale skupaj, in ne vsaka 25 Zadnja stran Ljubljanske Žale največje pokopališče v Sloveniji Že z bežnega sprehoda po Žalah lahko izluščimo osnovno sporočilo njihovega avtorja, velikega genija slovenskega naroda, arhitekta Jožeta Plačnika. Zanj Žale niso bile le kraj žalosti in bolečega slovesa od svojcev, ampak prostor, ki v odnos med živimi in mrtvimi vnaša manj teme in turobnih misli. Zato je za del Žal, ki jih je zasnoval Plečnik, značilno veliko beline, pomirjujočega zelenja dreves in grmovnic ter zračnosti posameznih arhitekturnih elementov, ki sestavljajo celoten kompleks. Kot vsa podobna pokopališča v prestolnicah in večjih mestih so tudi Žale od odprtja pri cerkvici sv. Križa leta 1906 pa do danes rasle skupaj s prebivalstvom in razvojem ter potrebami mesta Ljubljane in bližnje okolice. Današnje ime se je za celotno pokopališče začelo uporabljati šele po dokončanju osrednjega dela leta 1940, ki gaje Plečnik načrtoval kot kompleks mrliških vežic. Monumentalni vhod v Žale, ki simbolično ločuje mesto mrtvih od mesta živih, je slavolok v dveh nadstropjih, ki jih odpirajo številni stebri. V osi vhoda sledi osrednja, po antičnem vzoru oblikovana molilnica, okoli nje pa se vrstijo mrliške vežice z majhnimi notranjščinami. Vsaka izmed njih se zgleduje po drugačnem arhitekturnem vzoru, od antičnega, bizantinskega, orientalskega do čisto avtorskih Plečnikovih stvaritev. Tako je Plečnik Žalam želel vdahniti značaj versko enakopravnega pokopališča. Njegova vizionarska ideja in ohranjanje transnacionalnosti Žal sta pripomogla k temu, da so januarja leta 2007 največje slovensko pokopališče kot tretji slovenski spomenik uvrstili v seznam evropske dediščine. Med nadgrobniki več kot 2000 znanih osebnosti, ki so pokopane na celotnem kompleksu Žal, najdemo tudi nadgrobnike najvidnejših slovenskih predstavnikov moderne, Ketteja, Cankarja, Murna in Župančiča.