Posnmem! hro3 30 grofov, mesečna naročnini I Šiling
NAJ ŽIVI
30.
★
OBLETNICA
VELIKE
OKTOBRSKE
SOCIALISTIČNE
REVOLUCIJE!
letnik II.
DUNAJ, V PETEK, 7. XI. 1947
ŠTEV. 59 (87)
Ali Je zadoščeno pravici?
Slovensko ljudstvo terja obsodbo vseh krivcev nasilnega raznarodovanja
in zadoščenje za vse zločine
30 letnica
oktobrske socialistične revolucije
7. novembra praznujejo narodi Sovjetske zvezo trideseto obletnico Velike oktobrske socialistične revolucije. Z njimi praznuje ta dan delovno ljudstvo vsega sveta, praznujejo ga vsi napredni narodi, z njimi praznujemo ta veliki praznik svobodnih narodov in svobodnih ljudi v deželi, kjer ima ljudstvo oblast v svojih rokah, tlidi mi koroški Slovenci.
Velika oktobrska revolucija je eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva. Na ta dan je pred tridesetimi leti ljudstvo prvič krepko in trdno dobilo oblast države v svoje roke. To je bila prva revolucija v vsej, zgodovini človeštva, ki si je v njej ljudstvo zavestvo postavilo namen, da odpravi izkoriščevalske razrede, in ki je ta svoj namen tudi uresničilo. Ta revolucija je dala človeštvu prvo, na bratstvu med narodi slonečo državo — Sovjetsko zvezo. Po njej so narodi spoznali, da je mogoče živeti brez izkoriščevalcev, da je mogoče odpraviti sovraštvo med narodi in izgraditi, uresničiti vzajemno solidarnost med narodi, da je mogoče skupno delo vseh narodov za skupni blagor, za skupno korist.
S tem, da je Velika socialistična revolucija izročila ljudstvu v roke vsa sredstva proizvodnje, s tem je tudi ustvarila temeljne pogoje za odpravo nasprotja med mestom in vasjo, med fizičnim in nmskim delom, za odpravo vseh protislovij, ki se pojavljajo tam, kjer so izkoriščevalski razredi, kjer ni resnične enakopravnosti med ljudmi.
Velika oktobrska revolucija je omogočila, da je Sovjetska zveza razvila industrijo, ki more danes tekmovati z naj-vecjimi, industrijsko najbolj razvitimi kapitalističnimi državami, da je organizirala največje, z vsemi tehničnimi pripomočki opremljeno kolektivno poljedelstvo. Ta revolucija je ustvarila trdno Podlago za načrtno gospodarstvo, za gospodarstvo brez kriz, za gospodarstvo, ki ne služi dobičkom posameznikov, marveč koristim vsega ljudstva. S tem Pa je ustvarila tudi temelje za veselo življenje, brez skrbi za jutrišnji dan, za ljubezen do bližnjega, za vzgojo novega, poštenega, drznega, pogumnega človeka.
Zaradi teh veličastnih pridobitev Velikega oktobra je imela Sovjetska zve^a v pretekli vojni tudi tako silno vojsko, tako zveste in na vsako žrtev pripravljene vojake, zato je tudi premagala vojske fašističnih osvajalcev in zagotovila zmago demokracije.
Zaradi teh pridobitev pa so tudi oči Vsega delovnega ljudstva vseh dežel bprte v Sovjetsko zvezo, v to najsvetlejšo luč v zgodovini človeštva, ki kaže delovnemu ljudstvu vsega sveta pot, po kateri je edino mogoče v družbo brez vojn, v družbo miru, dela in blaginje. Delovno ljudstvo vsega sveta pa se tudi zaveda, da je Sovjetska zveza tista resnična dežela, ki uresničuje najlepše sanje naj-Večjih sinov vsega človeštva, da je Sovjetska zveza tista država, ki ščiti delovno ljudstvo vsega sveta, ki ščiti vse zatisne in kolonialne narode, ki se bori za ^moodločbo, za pravice in neodvisnost nialih narodov.
Danes ni in ne more biti nobenega dvoma, da brez Oktobrske revolucije ne M bilo Sovjetske zveze. Brez Sovjetske
Celovško sodišče Je končalo svoje delo
in obsodilo Maler-Kaibitscha na dosmrtno ječo.
Vse reakcionarno avstrijsko časopisje skuša v uvodnikih in dolgih komentarjih ravno to obsodbo pokazati kot vzor pravice in primer »avstrijskega" pravočutja. Nehote pa sta smisel vsega tega pisanja izpovedala uvodničarja koroških šovinističnih listov, prvi v prvem stavku, češ: „Z obsodbo Maier-Kaibitscha pade zavesa čez iz-selitveno akcijo minulega režima.", drugi pa v zadnjem stavku: „Maier-Kaibitsch in njegove metode so bile obsojene od sodišča in avstrijskega ljudstva." Z obsodbo Maier-Kaibitscha naj bi bila torej oprana vsa nasilna raznaradovalna politika koroških šovinistov in svetovna pozornost naj bi bila posebno danes odvmjena od neprijetnega dejstva, da se je na Koroškem z vednostjo in s pomočjo oblasti dolga desetletja načrtno izvajala nasilna germanizacija slovenskega ljudstva!
Zato so dve leti skrbno pripravljali obtožnico, jo skrbno zožili na osebo Maier-Kaibitscha in še v tem primeru le na neposredno izselitev. Toda vse skrbno izogibanje neprijetnemu problemu dejanskega dolgoletnega raznarodovanja ni moglo preprečiti, da je potek obravnave dokazal:
1.	da je bil Maier-Kaibitsch le eden, sicer poglavitni krivec, da pa je bil poleg njega še cel štab ljudi, ki so z njim vred dolga desetletja sodelovali pri raznarodovanju in potem neposredno tudi pri izselitvi in ki zaradi tega kot sokrivci ravno tako spadajo na zatožno klop;
2.	da izselitev ni bila edini zločin nad našim slovenskim ljudstvom, temveč da je izselitev le dosledna zaključna faza v načrtu za dokončno »ponemčenje" dežele in da so Maier-Kaibitsch in njegovi sodelavci krivi poleg izselitve tudi za številne druge fizične zločine v času nacizma, kot so nasilja v borbi proti partizanom, in
3.	da za vse te zločine ne odgovarjajo samo fizične osebe, temveč številne poluradne in uradne ustanove od Heimatdien-sta preko »Heimatbunda" v prvi avstrijski
zveze pa ne bi bilo Rdeče armade, ne bi bilo zmage demokracije nad fašizmom, ne bi bilo največjega pobornika za pravičen mir, demokracijo, za bratstvo in solidarnost med narodi.
Velika socialistična oktobrska revolucija je ustvarila temelje za zmago napi edne demokracije, za zmago delovnega ljudstva po vsem svetu. Ona je velik nauk za vse. Ona nas uči, da so s pomočjo Sovjetske zveze, na temelju nauka Oktobrske revolucije zmagali le tisti na-
republiki pa do nacističnih institufcij »Gau-hauptamta" za narodno - politična vprašanja, urada državnega komisarja za utrditev nemštva, »Gaugrenzlandamta", DAG, DUT, SD, VDA, gestapo in drugih nacističnih državnih in strankinih uradov.
Vse to je popolnoma jasno dokazal proces. Kljub temu pa niti državni tožilec niti sodišče nista smatrala za potrebno, da bi razširila obtožnico na vse sodelavce in na vse zločine in da bi obsodila tudi šovinistično organizacijo »Heimatbunda", ki je bil njen cilj to, kar je poskušal izvesti Maier-Kaibitschev režim in to ne, kljub temu, da so sodišču na to pot pokazale različne priče in še v posebni spomenici v imenu prizadetega slovenskega ljudstva POOF za Slovensko Koroško.
Proces proti Maier-Kaibltschu je končan, a ni zadoščeno pravici, ki jo naš narod terja in jo bo terjal vse dotlej, dokler ne bo obsojen ves sistem, ki je bil kriv vsega gorja in ki tudi danes onemogoča mirno sožitje med avstrijskim in slovenskim ljudstvom na Koroškem. Slovensko ljudstvo nikakor ne more biti zadovoljno z rezultatom procesa. Saj resnične žrtve Maier - Kaibi-tscha same niti niso imele priložnosti, da bi izpovedale proti njemu. Maloštevilne naše priče — to je izjavilo tudi sodišče — niso mogle izpovedati kot očividci, temveč samo kot poznavalci razmer A zakaj sodišče ni klicalo resničnih žrtev Kaibltschevega nasilja? 300 Izseljenih družin, 1300 izseljenih ljudi, 94 izseljeniških grobov, tisoči ubitih partizanov in neštevlina množica Izkoreninjenih in lastnemu ljudstvu odtujenih bratov obtožujejo tudi še danes Maier - Kal-bitscha ln vse njegove zločinske pomočnike. Vsi ti — namen je prozoren! — naj bi bili z obsodbo Maier-Kaibitscha obsojeni na večni molk! Vendar so časi mlnu'1, ko naj bi ljudstvo molčalo, če gospodi to ni po volji! Posebno zgodovina zadnjih let Je pokazala, kako strašna je sodba na molk obsojenega ljudstva, čim more spregovoriti! Zato pd vsej pravici vprašujemo, ali se avstrijske oblasti res niso ničesar naučile v letih strahote? Ni res, da bi ravno za naše
rodi, le ljudstva tistih dežel, ki niso čakali, da jim nadaljnji razvoj Oktobrske revolucije prinese svobodo in zmago demokracije sam od sebe, namreč oni, ki so se skupaj s Sovjetsko zvezo borili, ki so se od Oktobrske revolucije naučili, da zmagujejo le tisti, ki se borijo in da je zmaga demokracije tem bolj zajamčena, čim srditejši, čim vztrajnejši je boj. Zato nas je Oktobrska revolucija naučila tudi vere vase, nas je naučila verjeti v neizčrpne sile vsega delovnega ljudstva,.
žrtve ne bilo prostora in časa, ko pa je lahko nad 60 prič, med njimi dva od ,,Hei-matdiensta”, 10 „Abwehrkampferjev’, sedem vidnih sodelavcev »Heimatbunda", 4 gestapovci, 7 ovaduhov v službi SD, 9 najvidnejših nacističnih velikašey in 21 neposrednih sodelavcev zločinca Maier-Kaibitscha, nastopalo, da bi razbremenili Maier-Kaibitscha in s tem zakrili tudi svojo zločinsko sodelovanje! Ali pa je bil to celo namen te nadvse značilne izbire prič in je le dejstvo njihove velike kompromitirano-sti in nerodnosti tudi državnega tožilca prepričala, da je v zaključnem govoru moral ugotoviti, da so prav te priče potrdile krivdo. Prav 'tako je moral tudi predsednik sodišča v utemeljitvi obsodbe na podlagi izjav prič indirektno obsoditi delo »Heimat-bunda", ko označuje Maier-Kaibitscha, ki je kot poslovodja »Heimatbunda" 17 let vodil »narodnostno politiko", kot »moža, ki ga je rabila NSDAP". Hkrati sta se državni tožilec kot sodišče morala sprijazniti z neizpodbitnim dejstvom, da Maier-Kaibitsch ni edini krivec in da je treba postaviti pred sodišče še veliko število zločinskih pomagačev, s čimer se bo bavila baje posebna komisija pri deželnem sodišču.
Ni pa sodišče kljub vsem tem ugotovitvam izvedlo konsekvenc, da bi razširilo obtožnico, niti ni dalo aretirati v teku procesa hudo obremenjenih prič kot dr. W a n-n e r j a, dr. Wossa, Michla Truppeja, različnih »Kreisleiterjev” in različnih tako imenovanih vaških »trikotov".
Naše ljudstvo je kljub nasprotnim trditvam nekdanjega Hitlerjevega oficirja in današnjega varnostnega ravnatelja Stossi-erja varnostnemu ravnateljstvu poslalo kope utemeljenih ovadb, ki potrjujejo krivdo teh nacističnih vaških mogotcev, ni pa do danes obsojen niti eden zaradi svojih zločinov. Nasprotno so celo vse zaprte krivce izselitve izpustili in so od istega varnostnega direktcfrja, kot je primer Antona Mo-serja v Zahomcu, dobili cplo spet dovoljenje, da lahko nosijo lovsko orožje, ker ne morejo več nositi »revolverja" »Hochheits-tragerja".
Niti ni sodišče poklicalo prič, ki bi lahko osvetlile tudi še drugo zločinsko dejanje obtoženega Maier-Kaibitscha, pa čeprav je sam deželni žandarmerijski komandant Ko-rytko pokazal na Kaibitschevo vlogo v borbi proti partizanom in se je tov. Prušnik Karel štirikrat ponudil za pričo, da bi z dokumentarnim materialom dokazal Kaibitschevo krivdo tudi v tem oziru. Nasprotno pa so očitno mnogo pozornosti posvečali nadvse dvomljivim pričam, ki se po večini sami čudijo, da so še na svobodi. Ce ščiti dr. Wannerja, ki je od vsega začetka sodeloval pri zločinskih pripravah za izselitev in ki se je za to delo usposobil že v »Heimatbundu", SPOe, kdo ščiti številne druge zločince, katerih sokrivda je bila dokazana? Vsekakor bi bilo nadvse zanimivo pogledati tudi v tej smeri, kako močan vpliv imajo na Koroškem tudi še danes nekdanji »Heimatbundovci"? Saj se je njihov vpliv pokazal celo pri obsodbi, ki navaja kot olajševalne razloge Kaibitschevo »delno priznanje”, prejšnjo »neoporečnost’ in njegove »zasluge pri obrambnih bojih".
Kdor je spremljal razpravo, ve, koliko in kako je priznaval Kaibitsch »njegovo neoporečnost" sta ovrgla tako državni tožilec kot predsednik sodišča z ugotovitvijo,
V soboto dne 8. t m. bo ob pol ti eh popoldne v celovškem gledališču
VELIK KONCERT ZDRl/ŽENIH SLOVENSKIH PEVSKIH ZBOROV

proslavo 30. obletnice Velike oktobrske socialistične revolucije.
K obilni udeležbi vabi
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA

V pristaniščih sredozemskega morja
Sovjetskega človeka v Ameriki odbija gonja za denarjem, kar jo izredno značilno za ameriško življenje, brezdušen odnos do ljudi in naduto ponašanje pred tujci. Prijetna je zavest, da je vse to, kot tudi poletna soparica, šum in hrup New-Yorka, daleč za teboj.
V	pristanišču se pripravlja za povratek v domovino sovjetski parnik Pobje-da«. Tamkajšnje formalnosti so kaj enostavne. Na vsak način moraš podpisati, da ne odnašaš s seboj vrednosti v predmetih, ki bi presegala petdeset dolarjev in da nimaš pri sebi več kot tri puške.
»Pobjeda« je zasidrana ob velikem skladišču. Posadka se vkrcava na palubo naravnost z balkona drugega nadstropja.
Parnik je velik, čist in na njem se počutiš kot doma, kajti obkrožajo te sovjetski mornarji. Na parniku je nekaj salonov in prostorna dvonadstropna restavracijska dvorana. Na ladijski krmi je vzidan bazen za plavahje. Potniki so se kaj kmalu razšli po palubah in napolnili salone. Otroci vseh velikosti so tekali po palubi. V restavraciji so postregli s 'prvo večerjo.
Iz New-Yorka do Gibraltarja je 6000 kilometrov, »Pobjeda je to razdaljo prevozila v desetih dneh. Pred Gibraltarjem nas je zajel morski vihar. Valovi so dosegali ograjo in pljuskali na palubo. Razpenjeni in sikajoči valovi so udarjali ob parnik. Sprednji del ladje je včasih zrastel nad vodo, kot bi odskočil iz razburkane sinjine. Veter se je lovil v jadrne prečice in premetaval ladijsko orodje. Če si dalj časa zrl na mimodr-veče valove in nato pogledal po palubi, se ti je zazdelo, da se nekateri njeni deli hitreje, nekateri počasneje sučejo v nasprotno smer. Teh očesnih prevar se ne moreš iznebiti.
V	polnem teku smo dohiteli enega izmed naših parnikov. Presrečno srečanje! Obe ladji sta razvili zastavo in štirikrat zahupali v pozdrav.
Morski vihar je pojenjaval. Razdrobljeni valovi so se spajali v večje in mirnejše. Morje se je pričenjalo rahlo pozibavati.
Ponoči smo opazili portugalski svetilnik na rtiču San-Vincente. Komaj so se zjutraj potniki zaradi preživelega viharja pozno prebujali, že se je pred nami razgrnilo afriško obrežje Tanger. Kmalu nato smo opazili špansko obalo.
Cona Tanger je zaradi svojega zemljepisnega položaja ob vhodu v Gibraltar že od nekdaj predmet nasprotij med Anglijo, Nemčijo, Francijo in Španijo. Spor so zaključili s kompromisno rešitvijo. Tanger je postal mednarodna, nevtralna cona. V juniju 1944. leta se je Tange rja polastil Franco. Izkoristil je evropsko vojno. Po zlomu fašistične Nemčije je moral Franco odpoklicati svojo vojsko iz te cone, ker so to zahtevale zavezniške države. Sedaj se je tu ustanovila mednarodna uprava, v kateri tudi poleg drugih odločata ZSSR in ZDA.
Mesto Tanger je štelo pred vojno kakšnih 50.000 prebivalcev. Obsega staro arabsko mesto in novo — evropsko. V tem delu so razmeščeni upravni uradi, banke in poslaništva.
V Gibraltarju je bilo zasidranih mnogo ladij. Že ob vstopu občutiš izredni pomen te mednarodne vodne poti v trgovini vseh narodov. V prelivu je bilo vetrovno.. Nad vodno gladino si videl delfine in leteče ribe.
Ožina se razširja. Na zeleni afriški obali vidiš Ceuto. Tu se je pričelo 18. junija 1938. leta iz španskega Maroka vkrcavanje fašističnih upornikov za Španijo.
Na bližnji evropski obali leži majhno špansko mestece Alksesiraz. Tu vidiš stare okope, svetilnik, katoliške cerkve in enonadstropne, obledele zgradbe. Tu se je 1906. leta več kot tri mesece vršila konferenca, sklicana zato, da bi rešila maroško vprašanje. Imperialistične države v so pritvarjaje se priznale le formalno neodvisnost Maroka, ker si ga pač niso mogle razdeliti med seboj. Po končani konferenci se je vnela še trdo-vratnejša borba za Maroko in se zaključila z zmago Franclje.
Kmalu zapluje »Pobjeda« v angleški del Gibraltarja — v bazo britanske mornarice. To je skala, ki je od vrha do obale utrjena z vojaškimi bunkerji, letališči, radijskimi postajami in je podobna veliki križarki, ki čaka, vsako minuto pripravljena, da zdrsi z obale v boj,
»Pobjeda« je zaplula proti drugemu koncu Sredozemskega morja. Dolgo se še dviga nad morjem vzhodni greben gibraltarske skale, oblite z betonom. Po morju pluje angleška križarka z dvema letaloma na krovu. Na obzorju so se risali jambori in dimniki različnih ladij. Morje je bilo kot osamljeno. V naslednjih dveh dnevih je drsela »Pobjeda«
vzdolž goratega in pustinskega obrežja pri Alžiru in Tunisu. Če smo se približali obali, smo zapazili v skalah razvalino starih utrdb. Čez noč pa je »Pobjeda« zapustila severno afriško obalo. V daljavi so poslednjič migljali afriški svetilniki.
■»
Zjutraj je ležal pred nami otok Pan-telerija. Ugasli ognjenik se dviga 836 m nad gladino. To je nekdanja italijanska pomorska trdnjava. Na zahodni obali otoka leži pristanišče z mestom. Na severnih gorskih pobočjih gora se belijo naselja.
(Dalje)
Nekaj o rižu
Dandanes prav za prav riža, divje rastoče rastline, niti ne poznamo več, vemo le za njega bližnje in dalnje sorodnike; tudi ne vemo, kje je njegova prava domovina, kje je rastel divji — preden si ga je človek udomačil in ga razvadil na svojih njivah. Sklepa pa se, da so prvi ljudje, ki so ga gojili, živeli v se-vero-vzhodni Kitajski in od tam je šla njegova pot okoli zemeljske krogle. Že v davnini so ga zanesli na japonsko otočje in prav tako tudi v davnini v Indijo. Iz Indije so si ga prinesli prebivalci Perzije in ga gojili na svojih tleh in odtod je prišel k sosedom v deželo Eufrata in Tigrisa. Šele od tam pa na zapad k pre-. bivalccm Evrope. Ko je Aleksander Veliki na svojem velikem pohodu proti vzhodu šel skozi te dežele, so Evropejci in narodi kulturnega Sredozemlja, razen redkih izjem prvič videli in jedli riž. Presadili ga takrat niso v Evtodo, le spoznali so ga, in v cesarskem Rimu, ki je bil znan, da je znal ceniti, kar je bilo namenjeno želodcu, riž ni bil znan kot jed, marveč le kot dragoceno in redko zdravilo, ki je prihajalo v Rim z indijskimi dišavami.
Po razpadu države in v času burnih dob, ki so temu sledile, so Evropejci pozabili na riž. Priklicali so ga na dan spet Arabci, ki so ga zanesli v Evropo, ko «o začeli iz svojega polotoka osvajati svet; v svoje nove dežele so presadili razno koristne rastline, ki so jih gojili doma ali pa so jih spoznali na poti svojega osvajanja. Na riž so naleteli v Mezopotamiji, v dolini rek Eufrata in Tigrisa in se z njim sprijaznili tako, da so tudi sami težko izhajali brez njega. Ko so
Arabci zagospodarili Egiptu, so ga sejali ob Nilu, kjer je odlično uspeval; zasadili so ga tudi .v Španiji. Riž je postal Evropejec po zaslugi Arabcev. Riževa polja na Balkanu so pa v glavnem nas** dili Turki, ki so prinesli riž iz svojih azijskih pokrajin. V Italijo, ki ima dane’ izmed vseh evropskih držav največ riža, je prišel sorazmerno pozno. Tja so ga prinesli španski vojaki cesarja Karla V. Tudi v južni Franciji so poskušali« pa stvar ni predobro uspela in so J® opustili. Od evropskih držav goji še riz Sovjetska-zveza. Vendar izvažata ri? ^ Italija in Španija.
SMEJMO SE
SREČA V NESREČI
»Rečem ti, še sreča, da so ustanovili BHS; sicer bi bilo še slabše.«
»Kako to misliš?«
»E, če bi ne bilo BHS-a, bi bilo pa« več natisov.«
VELIKE POPLAVE
Iz vseh krajev sveta poročaju o strahotnih poplavah. Reke in morja so pr®' stopile bregove. Dolgo niso mogli ugotoviti vzroke te elementarne katastrofo« Sedaj so pa le dognali, da je temu vzrok Marshallov plan, ki je padel v vodo.
KDAJ BO KONEC NOVIH ŠILINGOV?
Iz avstrijskih finančnih krogov se j0 zvedelo, da bo konec tisk vedno novih bankovcev zanesljivo tedaj, kdar ho zmanjkalo papirja. Kaže pa, da je prJ tej stvari nastala nova nerodnost.
Spričo padca vrednosti šilinga in p?' manjkanja papirja bo namreč papir kmalu skoraj že več vreden v surovem stanju kakor pa pretisku kot bankovec« Zato se finančni krogi resno ukvarjajo z mislijo, da bi nov bel papir uporabljali za plačilno sredstvo.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, VVien XVI, OttakriP' gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zwitter. — Uredništvo in uprava: VVien Iv* VVaaggasse 6/IL Telefon B 21-5-50. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol' kermarkterstrasse 21/L — Tiska: ..Globus « Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m* b. H., VVien I, Fleischmarkt 3—&
čunljiv in nemiren, njegovi pregreški so bili take narave, da so vzbujali skrb in boglečine. To vihravost je Čedermac dobrohotno pripisoval mladosti. Se bo že unesel. Pa se ni. Stokrat ga je učil; poslušal ga je, vetrnjak, a se je nato vselej obrnil po močnejši sapi. Bil je kot goba, željno je vsrkaval vnanje vplive. Zadnje čase so mu o njem prišli čudni glasovi na uho; menda je to-slutil in se ga je izogibal. Med tovariši ni bil priljubljen; ta dan ga niso smeli prezreti, ker je bil bližnji sosed... Ko ga je videl tako osamljenega, vase zakrknjenega, ki je venomer otrinjal cigareto, se mu je zasmilil.
>2van! Zakaj te nič več ni k meni?« mu je ponudil besedo.
»Saj nikamor ne hodim.«
»Nikoli te ni doma«, je Potokar dvignil prst. »Otroke nosijo k meni h krstu.«
»Le enkrat so je to primerilo.«
»Zmeraj si v mestu. Ali nisi?«
Zdelo se je, da je Skubin za trenutek pozabil na nejevoljo, lahkomiselno se je nasmihal in molčal. Gospod Martin se je igral s tobačnico in ga spet strmo motril izpod čela. Pogovor je bil 9 tem zašel v novo smer, besede so letole od vseh strani, vse so bile merjene na Skupina... Da je cavaliere Zanetti njegov prijatelj, s katerim vse dni poseda v mestu. Ali ni bil ta poneveril denarja revežev, ki mu je bil zaupan? Da. Njegovi sorodniki so mori'i globoko seči v žep, njihovemu vplivu st mora zahvalita, da je še„ostal v bančni službi. Izgubil pa je ugled, izogibljejo se ga kot garja vega psa, izključen je tudi iz stranke... Skubin se je le nasmihal, kakor se nasmiha lahkoživec, kadar mu našteva-
jo ljubezenske pustolovščine, vendar mu je grozeč blesk gorel v zenicah. Čedermac je neugodno občutil ostro napetost in razdraženost m id gosti... Kakor da je to s prejšnjim v tesni zvezi, so omenili tovariša, ki je dobil neko razpisano mesto. Kljub temu, da ga Jo bil »nekdo grdo obrekoval pri politični oblasti«, kakor je nenavadno ostro pouda-. ril don Jeremija.
Ob teh besedah Je Skubin Izgubil nasmeh, vrgel ostanek cigarete na tla, ga poteptal in se dvignil, kakor da odhaja. Tedaj je zazvonilo Zdravo Marijo. Pomračilo se je bilo, med stene je legla gosta senca; zdelo se je, da v nji trepetajo glasovi zvonov, ki so bučno odmevali zaradi bližine.
Dvignili so se tudi ostali gostje In glasno molili za Potokarjem. Potem niso več sedli. »Midva imava nekaj časa skupno pot«, je rekel don Jeremija Čedermacu.
»Ti ostaneš«, se Je oglasil kurat. »Ti In Orehovec. Samo za kratek razgovor.«
»01« je vzkliknil Španjut. »Skrivnosti?«
»Ne, nek je hitel Potokar. »Morda pa tudi«, se je vedro zasmejal.
Španjut je naglo odšel skozi vas, Čedermac in Skubin sta še nekolikg postala v svetlobi, ki je padala 6kozi okna sosednje hiše. Preko pobočij je bila že legla gosta tema, med oblaki so se svetile redke zvezde. Skubin je bil molčeč, po vsem videzu zagrenjen in jezen. Ali mu ni bila po poslednjih Morandi-nijevih besedah stopila solza v oči? Iz sramu ali onemoglega srda? Čedermaca je ganila. Bil je takega stvarjenja, da je težko gledal kakega človeka v vsej njegovi ponižanosti. Saj morda ni Slab, le
tako nepreraču/iljiv. Da bi se do konca zresnil in pogledal vase!
»Midva imava vsak svojo pot. Pa se kaj oglasi.«
»Bom.«
»Saj se ne boš.«
• Skubin je molče odšel med hišami. Čedermac je nekaj trenutkov gledal za njim. Ko mu je izginil izpred oči, je zganil z rameni, nato je s sklonjeno glavo krenil proti Vrsniku.
*
Gospod Martin se je potrt vračal domov, zlepa ni bil tako nezadovoljen sam s seboj. Vso pot, ki jo je sam samcat prehodil skozi temo, se je mučil v svoji občutljivosti. Po tisti polovici pridige ga sodijo? Zdelo se mu je. poniževalno, da bi jim navajal svoje nagibe, jim povedal, kaj je sklenil pri sebi. Želja, da bi v odkritem razgovoru našel opore, se mu ni izpolnila. No, saj je razumel, vpričo Skubina, ki mu ne zaupajo, niso marali predaleč. Pa saj tudi njemu ne zaupajo. Potokar je pridržal Morandinija in Orehovca, njega je prezrl. Zaradi njegove pol pridige? Zaradi njegovih zvez s Skubinom? Zaman je stikal za jasnim odgovorom. Žalilo ga je v dno duše.
Občutil tse je grenko osamljenega, še nikoli tako kot ta trenutek. Zažejalo ga je, da bi se na koga oslonil in se mu vsaj malo razodel. Če bi ne bila noč in bi mati ne bila tako daleč, bi odšel naravnost k nji... Ne, nel Saj bi jo samo preplašil.
Bil je že pred cerkvijo, ko Je opazil nekoga, ki Je prihajal od kaplanije. Bil je tako zaverovan v svoje misli, da mu je le kot iz sanj odgovoril na pozdrav. Že je bil mimo njega, ko se je ustavil in
Kdo?
e v gostem mraku ozrl za njim.
5el Klinjon?	..
Nj odšel v izbo kakor ponavadi, slop11 -e naravnost v kuhinjo. Katina je sedel* & mizo in brala; dvignila se je in male0 medena obstala pred njim.
»Ali je bil Že! tu?«
»D-da.«
»Ob tej uri? Kaj Je hotel?«
»Pa tebi je vprašal.«
»Po meni je vprašal? Pa je šel niifl'0 n nobene ni rekel.«
Katina je skomizgnila z rameni In >brnila k ognjišču. Čedermac se ni p*l
avil z mislijo na Žela; vprašanja, ki s<j
a trapila vso pot, je še nadalje nwzSa sebi.
»Ne bom večerjal«, je spregovor1^ Ne pripravljaj I Nisem potreben. Ka' li daj! Ne, rajši mi daj vina! In s0ji opet popravil: »Ne, kave! Škoden00 avc.«	j
Sestra ga Je začudena pogledala. K > tu je?
»Ali naj ti ponesem v izbo?«
»Ne. Tja mi postavi! Na mizo.«
Odkar je bila mati odšla od hiitii^ 3 le poredko zadrževal v kuhinji-ečer pa mu ni bilo do samote; hal -
; je. Hotelo se mu je bližine kake p ^
;	Hita	uiumuv
j, pa čeprav je to Katina. Z rokaff11 spih je hodil po prostoru, naredil JU aj korakov, že je trčil v okajeno stel. ilo mu je, kakor da se lovi s sv°J sneo, ki mu je uhajala pod nizki strer
Katina mu je postavila kavo na i zopet sedla. Čedermac se je usta
•ebrdl požirek in 6e zazrl v sestro« »Kaj pravijo ljudje?«
»Kako — kaj pravijo?«	,

da je bil kot ‘..eksponent ekstremne nacionalne struje" pripravni „mož za izselitev", zaradi ..zasluge pri obrambnih bojih" pa je po lastni izjavi in po poročilu nacističnega vladnega predsednika Pawlowskega v Berlin bil tudi od nacistov nagrajen z najvišjimi odlikovanji, čini in uradnimi mesti. Zaradi teh zaslug je postal poslovodja „Hei-matbunda”, priznani ekspert za narodnopolitična vprašanja in vsemogočni diktator za ..jezikovno mešano ozemlje" v sen-žermenski Avstriji; zaradi teh zaslug ga je rešil deželni glavar Sucher na posredovanje dr. Mobiusa zapora v klero-fašistični Avstriji; zaradi teh zaslug ga je predlagal Perkonigg Seys Inquart.u že pred .Anschlus-som' za nacistično deželno vlado; zaradi teh njegovih zaslug je Ferlitsch pri odkritju spomenika v Št. Jakobu v Rožu prezrl vse uniformirane ilegalce; zaradi teh zaslug mu je inž. Schumy svetoval že v času nacizma, da ostane v deželi, da nadaljuje politiko ..sprave"; zaradi teh zaslug ga je javno pohvalil Gauleiter Rainer in mu poveril nalogo popolnega ..ponemčenja" dežele, in zaradi teh zaslug ga je ljudsko sodišče nove Avstrije rešilo pred smrtno obsodbo.
Človek ne« ve, ali se s to utemeljitvijo sodišče zavestno uvršča v doslednost politike zatiranja koroških Slovencev in bo v bližnji bodočnosti Maier-Kaibitsch ..zaradi teh zaslug" deležen amnestije, ali pa je to le nekak ..circulus vitiosus", ki se na Koroškem ponavlja vedno in povsod, kadar gre za ..Karnten frei und ungeteilt". Gotovo je ta ..circulus vitiosus" tudi vzrok različnih drugih'nerazumljivih in za Avstrijo neprijetnih dognanj v teku procesa! Zakaj s krivdo v Berlin, če je krivce očitno in dokazano iskati v Celovcu? Zakaj 8 dni pozneje všSj izven senžermenske Koroške na Trbiž, če so že 19. 9. 1941 ob 1€. uri o isti razselitvi razpravljali v Celovcu, Ga-
sometergasse 6? Zakaj so o tem molčali Kaibitsch, VVanrer, W6ss?
Ne, vse izvijanje in vsi prikrojeni zaključni in utemeljitveni govori ne morejo zabrisati dejstva: da so vsi načrti za uničenje slovenskega ljudstva bili napravljeni v Celovcu in da je pri tem sodeloval ogromen štab ljudi, združenih v poluradnem „Heimatbundu". To je neizpodbitno dokazal kljub vsej umetni prikrojenosti procesa proti Maier-Kaibitschu v Celovcu in zato bo zadoščeno pravici šele, ko bo nd Koroškem obsojena in resnično likvidirana politika narodnega zatiranja!
Dokler pa s pomočjo oblasti obnavljajo „Heimatbund" v obliki „Bund der heimat-treuen Sudkarntner", dokler šovinistični prenapeteži in nacistični zlikovci iahko neovirano napadajo naše ljudi in skrunijo grobove naših padlih partizanov in narodne svetinje našega ljudstva, dokler koroško časopisje s strupenim sovraštvom, z lažmi in natolcevanjem propagira narodno nestrpnost in ščuva proti antifašističnemu slovenskemu ljudstvu, dokler v šolah nadalje germanizirajo in zaradi nabijanja slovenskih napisov in nošenja slovenske narodne zastave zapirajo našo mladino, dokler po uradih še vedno sedijo nacisti in uradniki, ki nočejo razumeti slovenski in dokler sodišče vnaprej pričam odreka verodostojnost, čim so narodno zavedni Slovenci, tako dolgo je vse govoričenje o enakopravnosti Slovencev brezpredmetno in ne spremeni tudi ne začasna obsodba Mai-er-Kaibltscha dejstva, da se na Koroškem ni nič spremenilo
Maier-Kaibitsch Je obsojen, a Maier-Kal-bltsch in sto Maier-Kaibltschev še živi in svobodno nadaljuje politiko, ki je obsodila koroški slovenski narod na smrt. Toda slovenski narod se Je v času najhujšega nasilja uprl in bo svojo neizprosno borbo na življenje in smrt nadaljeval do zmage.
OB 30. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE
Gesla CK VKP (b)
O priliki 30. obletnice Velike oktobrske socialistične revolucije je Centralni komite Komunistične partje Sovjetske zveze objavil gesla, v katerih med drugim pravi:
Naj živi 30. obletnica Velike oktobrske socialistične revolucije!
Naj bodo pozdravljeni narodi, ki se borijo za zmago demokracije in socializma!
Naj živi sodelovanje vseh narodov v borbi za trajen mir!
Delovna ljudstva vseh dežel! Razkrlnkuj-le netilce nove vojne! Čuvajte mir!
Bratski pozdrav slovanskim narodom, osvobojenim izpod jarma nemških zavojevalcev! Naj živi nezlomljivo prijateljstvo slovanskih narodov!
Delovno ljudstvo Sovjetske zveze! Sovjetska država je združila vse narode in narodnosti naše dežele v skupno bratsko zvezo! Utrjujte nezlomljivo prijateljstvo narodov Sovjetske zveze!
Naj živi Sovjetska zveza, zanesljivi bra-
nik miru in varnosti, svobode in neodvisnosti narodov!
Slava Sovjetski armadi, armadi osvoboditeljici, ki je branila čast, svobodo in neodvisnost naše domovine!
Poslanica dalje poziva sovjetske delavce, naj še nadalje krepijo sovjetsko ljudsko gospodarstvo in naj zvišujejo proizvodnjo.
Sovjetske znanstvenike poziva Centralni komite, naj nadaljujejo delo na novih raziskovanjih v tehniki in znanosti, na odkritjih in izumih
Na koncu pravi poslanica:
Naj živi mogočna Sovjetska zveza, zanesljivi branik prijateljstva, sreče in slave narodov naše domovine!
Naj živi velika partija boljševikov, partija Lenina-Stalina, v borbi ojeklenela voditeljica sovjetskega ljudstva, lnspirator in organizator naših zmag!
Pod zastavo Lenina, pod vodstvom Stalina naprej k zmagi komunizma!
Ves demokratični svet bo proslavil 30. obletnico
Oktobrske revolucije
O pripravah za proslavo 39 obletnice Velike oktobrske socialistične revolucije v različnih državah Evrope piše centralni organ sovjetskih sindikatov »Trud«:
Napredna demokratična javnost hoče proslaviti ta dan z velikimi prosla/ami v čast Sovjetske zveze, ki ja osvobodila narode fašističnega barbarstva.
Priprave čehoslovaškega ljudstva za proslavo tega jubileja so v znamenju gesla »brez Oktobrske revolucije bi ne bilo neodvisne Čehoslovaške«. Prebivalcu 13.000 mest in vasi republike Čelio-slovaške so podpisali in odposlali sovjetski vladi in generalisimu Stalinu pozdravna pisma. Delavci podržavljenih čehoslovaških podjetij so generalisimu Stalinu do 1. novembra poslali 187.000 voščilnih kart s pozdravi v češkem in ruskem jeziku. 6. in 7. novembra bodo v Pragi in drugih mestih in vaseh Čeho-slovaške velike manifestacije delovnega
ljudstva.	,	, ..
Velike proslave Oktobrske revolucije bodo tudi v Jugoslaviji. V obratih, vaseh, uradih, učiliščih so ustanovljeni odbori za izvedbo proslav. Jugoslovanske založbe so o priliki bližnje proslave 30. obletnice izdale zbirke knjig in albume, ki so posvečeni generalisimu Stalinu, uspehom Sovjetske zveze v industriali-
sali pozdravno pismo sovjetski vladi. Pismu je priloženo okrog 3.000 voščil različnih javnih organizacij in ustanov.
Tudi demokratični predstavniki Kitajske so se pridružili proslavam velikega Oktobra. Znani pisatelj Mao Tun, ki je pred kratkim obiskal Sovjetsko zvezo, je izjavil: Mogočna in cvetoča Sovjetska
zveza je za ves svet branik niiru in de-« mokracije. To ni samo moje prepričanje, to je prepričanje vsega kitajskega ljudstva. Na tem temelju bo zgrajeno prijateljstvo med narodi Kitajske in Sovjetsko zvezo. Želim velikemu sovjetskemu ljudstvu še večje uspehe in zmage!
Francoski komunisti v borbi proti reakciji
Rezultati občinskih volitev v Franciji so pokazali, da so se delavski razred in vse napredne sile Francije združili okoli komunistične partije, hkrati pa so *u-di pokazali, da so se vse sile francoske reakcije združile okoli generala De Gaulla.
Francoski komunisti so na teh volitvah dobili približno isto število glasov kot na volitvah za parlament 1948, iz katerih so izšli kot najmočnejša stranka Francije. To dokazuje, da za njimi še vedno stoji pretežna večina francoskega delavskega razreda, da uživajo zaupanje zavednih francoskih domoljubov in da se je vpliv komunistov razširil na široke množice mesta in dežele.
V težkih dneh, ko so Francijo izdali Petain, Laval, Blum in vrstniki, so se komunisti postavili na čelo odporniškega gibanja. V oboroženi borbi je padlo 75.000 članov partije, borcev za svobodo in neodvisnost Francije.
Po osvobojenju so komunisti objavili pogumni program borbe za obnovo države, za krepitev njene neodvisnosti, njene nacionalne suverenostij. Zahtevali so resnično demokratizacijo gospodarskega in političnega življenja, po državi jenje glavnih gospodarskih panog in bank in popolno izločitev pristašev ,Vichyja in fašističnih izdajalcev iz državnega aparata in armade. Danes se pa KP Francije bori proti temu, da bi ameriški bankirji s svojim tako imenovanim Marshall-Trumanovim načrtom dobili Francijo v svoje roke, proti zunanji politiki Ramadiera in Bidaulta, ki se priklanjata pred ameriškimi »dobrotniki«.
Docela drugo smer pa zastopa francoska reakcija. Četudi ima za »navadno ljudstvo« lepe besede o patriotizmu in domovini, vendar resnični patrioti spoznavajo njen program, katerega namen je izdajstvo in podjarmljenje Francije.
Protikomunistična poslanica Truma-
zaciji in kmetijstvu, znanosti in kulturi, 6. in 7. novembra bodo v vsej Jugoslaviji svečanosti, ljudski praznik in ba-klade.
Iz vseh pokrajin Madžarske poročajo, da pripravljajo delavci generalisimu Stalinu darila v ^nak zahvale za osvoboditev madžarskega ljudstva izpod fašističnega jarma. V narodnem muzeju v Budimpešti bodo odprli razstavo: »30 let Sovjetske zveze«. Madžarske založbe bodo o priliki 30 obletnice izdale 90 različnih del ruskih klasikov in sodobnih sovjetskih pisateljev v madžarskem prevodu.
V	Romuniji bodo jubilej proslavili s »tednom romunsko-sovjetskega prijateljstva«.
V	Albaniji so delavci tovarne »Partizan« in električne centrale v Tirani poslali sovjetskim delavcem pozdravna pisma. V teh pismih pišejo, da jim je ljudstvo Sovjetske zveze, ki neumorno dela na izpolnitvi novega petletnega plana, svetel zgled.
V	Sofiji je bila že 1. novembra velika manifestacija, ki je bila uvod v proslave 30 obletnice. Milijoni Bolgarov so podpisali poslanico, v kateri . izražajo zahvalo generalisimu Stalinu in sovjetskemu ljudstvu za izkazano pomoč.
Tudi na Finskem so stotisoči podpi-
na od 12. marca 1947 ni podprla samo reakcionarjev v Grčiji in Turčiji, ampak tudi njihove francoske vrstnike. Mnenje, da so notranji in zunanji pogoji povolj-ni, jih je vzpodbudilo k novemu napa iu proti pridobitvam francoskega delovnega ljudstva. Na sceni so se znova pojavili pristaši Vichyja, simpatizerji Hitlerja in kolaboracionisti. Njihov vodja je postal general De Gaulle.
V čem je program generala De Gaulla? Zrušitev republikanskega r**i žima, povratek k »svobodnim akcijam«, to se pravi, prekinitev vsakega podržav-ljenja, prepoved Komunistične partije in brezpogojna podreditev pod ameriško »vodstvo«.
IZDAJSTVO DESNIH SOCIALISTOV
Posebno vlogo v borbi reakcije proti demokraciji imajo desni socialisti. To so izdajalci delavskega razreda in pomoč: niki reakcije. Njihovi voditelji, med nji-« mi Leon Blum, so z besedami proti De Gaullu, v resnici pa pomagajo re« akciji.
Desni socialisti so postali ščit De Gaulla in uživajo vse priznanje fran-‘ coskih reakcionarjev. List »Epoque«, je v svojem komentarju o volivnih rezuls tatih od veseljh ves iz sebe poročal o »skupnih« akcijah De Gaullovih prišla-šev in pristašev Bluma.
Upanja De Gaullovih pristašev in proameriških reakcionarjev pa se niso izpolnila. Patriotska fronta delavcev in milijonov delovnih ljudi, ki so sledili komunistom, je ostala trdna. Kakor je izjavil Duclos v narodni skupščini, je Komunistična partija« izšla iz občinskih volitev okrepljena«. Reakciji ni uspelo, da bi dobila odločilno večino glasov. Francoski delavski razred se bori še naprej pod vodstvom Komunistične partije za nacionalno suverenost Francije, proti plačanim lakajem ameriškega imperializma. (»Oesterreichische Zeitung.«)
Trenja v socialistični stranki
Dunajska »Volksstimme« prinaša v zvezi s kongresom SPOe uvodnik, iz katerega posnemamo:
Politična vsebina kongresa socialistične stranke ima, če spregledamo nebistvene dodatke, dva dela. Prvi del skupščine ima namen, da napravi pri funkcionarjih, članih in pristaših vtis, da socialistična stranka resno misli okrepiti demokracijo, voditi borbo za koristi ljudskih množic in celo za socializem. Seveda ta del skoro docela izpolni poročilo v socialističnem tisku, ki je namenjen neukim, preprostim ljudem.
Skupščina socialistične stranke je sprejela delovni program« ki ga je zahtevala že prva socialistična skupščina v letu 1945. Dve leti so torej potrebovali za izdelavo programa, ki je njegov bistveni znak, da je program daljne, daljne bodočnosti in ne vsebuje ničesar za sedanjost. To je tudi razumljivo, kajti v sedanjosti socialistično vodstvo ne more nuditi ničesar razen sodelovanja z vodilno kliko OeVP, poslušno ubogljivost Amerikancem, zmanjšanje« življenjskega standarda širokih množic in tudi ne namerava izvesti nobenih resnejših ukrepov, da bi odstranilo naraščajoči gospodarski kaos v Avstriji.
V tem je tudi vzrok, da se skupščina ni bavila z vprašanjem, zakaj sklepi zadnje skupščine v nobeni točki niso bili izvedeni. Lepe pesmi za bodočnost, ki jih vsebuje tako imenovani delovni program, naj preglasijo kruljenje v želodcih delavcev, naj zadušijo spomin na krepitev reakcije v Avstriji in zakrijejo dejansko nemoč socialistične stranke, ki jo je zakrivilo današnje vodstvo. Medtem ko hodijo v sosednih državah dejansko k socialni obnovi, socialistična stranka ne more ničesar drugega nuditi kot nove obljube za daljno bodočnost.
Veliko važnejši kot phd propagandistični pa je bil drugi del socialistične skupščine, ki ga socialistični tisk skuša
docela zakriti — oni del, ki ima praktičen političen pomen. Na zadnji skupščini se nihče od vodstva ni protivil, da so bile tudi levičarske resolucije od skupčine soglasno sprejete čeprav strankino predsedstvo nikdar ni mislilo na njihovo izvedbo. Medtem pa je OeVP po naročilu Amerikancev vedno odločneje zahtevala ločitev od levičarskih mnenj in od marksizma. Zato tokrat levičarskih resolucij niso pokopali samo s soglasnim sklepom, temveč je vodilna skupina strankinega vodstva s posebnim poudarkom zahtevala njihovo odklonitev. Nata način niso odklonili le resolucije strankinega sekretarja Scharfa, temveč tudi resolucijo mladine. O odklonitvi te resolucije, ki je za njo na skupščini glasovalo 10 delegatov, socialistični tisk sploh ni nič poročal.
. S tem naj se potegne znana črta, katero je ideološki vodja socialistične stranke, ki je nekdaj nacizem v Avstriji pozdravil z veselim »da«, že pred 1. 1934 vedno iznova zahteval. S tem naj Ame' rikanei vidijo, da je socialistično vodstvo zanje zanesljivo. Pričakovati je, da ,bodo po stari metodi na pritisk OeVP in Amerikancev pričeli tudi s kaznovanjem in političnim preganjanjem vseh tistih, kise zavzemajo za take resolucij6* Tako je skupščina stranke pokazala« da njena notranja slabost raste. Ta notranja slabost obstoja v tem, da se j° socialistično vodstvo z dnšo in telesom zapisalo tujim imperialistom in domačim reakcionarjem, medtem ko hoče množica članov in funkcionarjev hoditi po poti k socializmu. Tudi največja akrobatika vodstva in najboljša propaganda s 6*-njaml bodočnosti, tudi največje hujskanje proti komunistom tega nasprotja stalno ne bodo mogli zakriti. Politika, k* jo vodi socialistično vodstvo, more vod1' ti samo k tem«, da se bo ta »stranka ko že enkrat v svoji zgodovini zlomila trenutku velikih, odločilnih nalog.
Sodba nad zločincem Orlitschem je roganje pravičnosti
V ponedeljek 3. 11. 1947 je celovški sodnik Berger razglasil sodbo nad Orlitschem. nacističnim žandarjem in vojnim zločincem, ki so pred njim v dobi nacističnega nasilja trepetali otroci in se v strahu skrivale žene v kapelskem okraju. Izrečena sodba je v resnici oprostitev! Dve let’ in četrt je prejel za svoje nečloveške izpade proti antifašističnemu prebivalstvu! 14 dni ostane še v zaporu, nato bo izpuščen, ker mu je bila vračunana v kazen tudi doba, ki jo je preživel v preiskovalnem zaporu. Obsojen je bil zaradi groženj nasproti otroku Haderlapa in zaradi tega, ker je prisilil 95-letnega Janeza Polanška, da je moral kljub bolezni na pot proti Železni Kapli. Zaradi zločinstva umora starega Polanška in sina pri Hojnikovi bajti je bil Orlitsch oproščen, ker so bili dokazi baje „neza-dostni".	»
Ves proces se je vršil pod zelo čudnimi okolnostmi. Dvakrat so ljudje, ki so prišli poslušat proces, zalotili zločinca Orlitscha, ko se je skupno s sodnijskim osebjem in enkrat celo z neko žensko grel in razgo-varjal pri peči v sodni dvorani!
„Usodno je bilo zame, da sem bil pet let Žandar v kapelški okolici ter so me vsi poznali," je navedel v zagovoru zločinec. Vsekakor ga dobro pozna vsa bližnja in daljna okolica Železne Kaple, pozna Orli-tscha in njegove zločine! S strahom še danes misli nazaj na leta strahote, ko je pred njim trepetala in ko so bila vsa usta polna o grozodejstvih nacističnih žandarjev. Zato so tudi številni dobri poznavalci Orlitscha bili pripravljen, da bi kot priče izpovedale svoje, pa so z začudenjem morali ugotovili, da je sodnik Berger zaključil proces z utemeljitvijo: „rajši naj bo več morilcev oproščenih kot eden nedolžen obešen" in praktično oprostil Orlitscha. Grozni zločin, ko so fašistični žandarji, med katerimi je bil tudi Orlitsch, pobili 95-letnega Polanška
in njegovega pO-Ielnega sina ter ju vrgli v gorečo hišo, je ostal nekaznovan in še do danes niso našli zločinca.
Ves sodni postopek in obravnava problema kažeta isto sliko kot proces proti Maier-Kaibitschu, ko je bil za zločinstva na zatožni klopi samo en zločinec. To dejstvo in nezadostna preiskava pa hkrati postavljata avstrijsko sodstvo, ki je že dolgo časa predmet kritike demokratičnega ljudstva, ponovno v zelo čudno luč.
Naravnost zlobna in dokaz skrajnega šovinizma proti koroškim Slovencem pa je izjava dr. Hornyja, ki se je drznil utemeljevati obrambo zločina z izjavo, da je pričanje prizadetih Slovencev umetnega političnega značaja. Še bolj jasno pa osvetljuje usmerjenost celovških sodnikov Hornyeva izjava: „Orlitsch je bil in je Avstrijec, ki se je boril za Avstrijo in, je preizkušen žan-dar." To je torej na Koroškem kriterij za ugotavljanje pravice! V resnici čuden znak objektivnosti in neodvisnosti sodišča, s čimer se posebno v zadnjem času avstrijski reakcionarni tisk tako zelo ponaša.
Nacistični duh v javnih ustanovah se vidi vsepovsod. Stara miselnost — sovraštvo do Slovencev in antifašistov je še vedno v kosteh šovinističnih zakrknjencev, ki jim niso mar niti solze niti trpljenje niti prelita kri in prestano gorje tistih, ki so v borbi za pravico in lepše življenje žrtvovali vse.
Sodni postopek kakor obsodba sta odkrita podpora nacističnim ostankom na Koroškem. Orlitsch je ob razglasu sodbe krepko dejal: ,,Da, razumel sem obsodbo!"
Še bolje pa je razumelo obsodbo antifašistično ljudstvo na Koroškem, tako slovensko kot avstrijsko. Odločno bo razkrinkavalo še tako skrbno prikrivanje zločinov in se borilo proti krivici in proti popolnoma nesmiselnim, smešnim obsodbam šovinističnih juristov.
II. kongres komunistične stranke Avstrije
na Koroškem
Dne 1. in 2. novembra je nasedal v Celovcu II. koroški pokrajinski kongres Komunistične stranke Avstrije. Navzoči so bili delegati iz vse Koroške in tudi slovenski komunisti. Kongres, ki je zasedal v času, ko zapadni imperialisti preko svojih agentov in domačih reakcionarjev izvajajo pritisk in kampanjo proti naprednim demokratičnim silam Avstrije bolj kot kdaj koli prej, je ugotovil doseženo uspehe, kritiziral napake, ki so se dogajale v delu, in sprejel načrte ža bodoče partijsko delo.
Predsednik Komunistične stranke Avstrije, narodni poslanec K op leni g, je podal splošen pregled dela in borbe stranke in nakazal v jasnih besedah smer njene borbe. Poudaril je posebej važnost enotnosti delavcev in sodelovanja delavcev in kmetov.
Predsednik koroškega deželnega vodstva Komunistične stranke Avstrije Josef Tschofenig, ki je obravnaval položaj na Koroškem, je med drugim dejal: Samo zato, ker se borimo proti nasilju in ker se odločno zavzemamo za pravice koroških Slovencev, nas reakcija napada že od 1. 1945 in nas dolži veleizdaje. Zahtevamo za koroške Slovence pravice, ki naj bodo dokazane v dejanjih, ne pa s praznimi, papirnatimi obljubami. Odločno se borimo za to, da bodo enkrat za vselej odpravljeno fnetode preteklih režimov. Ugotoviti motamo, da v stranki bivšega »zbiralca kosti« nacistična ideologija še ni umrla. Ljudje kot dr. Wanner ne spadajo v javno življenje, ampak pred sodišče. Tako avstrijsko kot slovensko demokra' tično ljudstvo bo skrbelo za to, da bodo za Kaibitschem prišli pred sodišče in sprejeli pravično kazen vsi njegovi sodelavci in krivci zločinov nad slovenskim ljudstvom. Koroška deželna vlada je oskrbnica inozemskih fašistov in jim plačuje mesečno okrog 1,300.000 šilingov. Za podpore potrebnim oa ni denarja. Združena reakcija se poslužuje različnih metod in celo puškina kopita so ji dobrodošla. Kljub lepim besedam, ki jih ima deželni glavar Wedenig za ko roške Slovence, do danes še ni smatral
za potrebno, da bi izrazil protest proti temu nasilju.
O delu mladine je poročala Herma S a g m e i s t e r in poudarila, da se avstrijska mladina lahko uči od slovenske mladine, med katero je veliko število bivših partizanov. Kdor je bil na prireditvah slovenske mladine, odhaja od tam navdušen dn z novimi močmi. Sramota je, da njena organizacija še ni priznana. Dogodki v Podrožčici pričajo, da je sodelovanje med slovensko in avstrijsko demokratično mladino, ki je že jako močno, še bolj potrebno kajti napad na slovensko mladino je tudi napad na avstrijsko demokratično mladino. Na vsak napad bomo odgovorili s pojačano in še bolj enotno borbo.
Bivši socialist, delavec M a k iz Borovelj, je izrazil željo po slovenski literaturi. Med delavstvom je želja po učenju slovenskega jezika, kajti časi, ko so se nekateri sramovali, da so otroci slovenskih starišev, so minili.
V imenu slovenskih komunistov na Koroškem je govoril tov. Andrej H a-d e r 1 a p. Med drugim je dejal, da kljub lažnim obljubam oblasti položaj koroških Slovencev ni drugačen kakor je bil v fašistični Avstriji in Hitlerjevi : Ostmarkk . Razlika je le ta, da danes ni množičnih fizičnih nasilj in izselje-vnja. Na vseh področjih pa sicer lahko ugotovimo isto sliko. Slovenske gimnazije niso dovolili, prav tako ne ugodijo zahtevi po demokratizaciji šolstva. Oropana imovina slovenskih izseljencev je še vedno vknjižena na Komisarja za utrjevanje nemštva. Če primerjamo vsoto, ki so jo izseljeni Slovenci dobili za popravo škode z mesečnimi izdatki deželne vlade za inozemske fašiste, nam to dejstvo samo v zadostni meri dokazuje položaj žrtev fašističnega nasilja.
Oblasti še vedno niso priznale Osvobodilne fronte, Zveze mladine in AFŽ. Podpirajo pa fašizacijo dežele z različnimi »bundi«, kakor je BHS itd. Wurf-kommande nemoteno ogrožajo in napadajo slovenske antifašiste. Temu odkritemu nasilju pa se pridružujejo še zasedbene oblasti, kar dokazuje napad v Podrožčici.
Slovenski komunisti se zavedajo, da morajo biti najodločnejši borci za pravice slovenskega ljudstva. K temu jih obvezujejo tudi tradicije narodnoosvobodilne borbe. Borba koroških Slovencev za njihove osnovne demokratične pravice je hkrati tudi borba za demokratizacije Avstrije.
V tej borbi je potrebno sodelovanje slovenskih in avstrijskih antifašistov, ki mora postati še tesnejše. Da je naša pot pravilna, nam dokazujejo številni napadi reakcijfajjki skuša ovirati naše gibanje. ,s\
Med zasedanjem je prispela vest, da so fašistični banditi oskrunili v Borovljah grobove 46 partizanov. Predsednik Tschofenig je predlagal kongresu
resolucijo na deželno vlado, ki v njej obsoja umazano dejanje in zahteva ta kejšnjo preiskavo proti terorističnemu delovanju :>Wurfkommand: ter takojšen razpust Zveze domovini zvestih Korošcev . Hkrati zahteva kaznovanje vseh fašističnih zločincev in kazenski postopek proti javnim organom, ki javno ali prikrito podpirajo nacistično delovanje : Wurfkommand« in drugih nacističnih elementov,
V novo izvoljeno koroško deželno vodstvo Komunistične partije Avstrije sta bila kot zastopnika koroških Slovencev izvoljena tov. Andrej H a d e r 1 a p iz Celovca in tov. Milena Mohorjeva iz Skoči jami.
Tudi IL mladinska brigada Matije Verdnika-Tomaža se zaveda svoje dolžnosti
Prve dni našega bivanja na mladinski progi Šamac—Sarajevo smo izrabili v to, da smo imeli v glavnem predavartja, fizkulturne ure, pouk slovenščine, pevske vaje in podobno.
Kakšno veselje je zavladalo med brigado, ko smo dobili od glavnega štaba nalogo, da gremo delat! Tovariši iz sosedne vojvodinske brigade so nam dali zadnja navodila za delo. Veselo smo se pripravljali za odhod na odsek, ki na njem delamo in z delom utrjujemo našo povezanost z vso jpgoslovansko mladino in mladino vsega naprednega sveta.
Po kosilu smo šli po orodje in nato z zastavo na čelu odkorakali na teren. S pesmijo »Šamac—Sarajevo? smo se bližali odseku, določenemu za našo brigado. Tovariš štaba odseka, ki je v njem vključena brigada, nam je odkazal mesta in razvrstili smo se po nasipu. Naše delo je bilo, da smo kopali kamenje, na-tovarjali samokolnice in jih prevažali na daljavo 50 m. Norma za brigado je bila okoli 300 samokolnic v šestih urah.
S kakšnim veseljem smo poprijeli za delo. Samokolnica za samokolnico smo z veliko naglico vozili čez cesto. Vsak po-edinec je zastavil vse sile, skušal je prehiteti soseda in prekoračiti normo. Sta-tističarka skoraj ni utegnila vpisovati posameznih samokolnic, ki so jih prevozili.
Visoko nad cesto v strmem skalovju so tovariši kopali s krampi, drugi spet so spravljali materijal do vznožja hriba* ,in tretji so natovarjaR samokolnice. Nobeden se ni pustil priganjati, vsak je iz lastnega nagiba in navdušenja delal, kar so mu dopuščale moči. Tudi tovarišice so pokazale, da nočejo zaostajati za tovariši in so z vsemi močmi pomagale pri prekoračenju dnevne norme.
Po dveh urah smo imeli kratek odmor in malico. Takoj se je opazilo, kdo je že od prej vajen težkega dola. Ogledovali smo si roke. Nekateri so imeli prav »lepe« žulje, drugi pa nikakega, čeprav so največ delali.
Po odmoru smo spet nadaljevali z delom. Spet smo tekali s samokolnicami, jih prevračali in jih spet vračali. Hrib, ki smo na njem delali, se je od trenutka do trenutka zniževal in kup, kjer smo iz-tovarjali kamenje, se je stopoma večal. Noben ni čutil utrujenosti, delo smo z istim zaletom nadaljevali. Čimbolj se je število samokolnic večalo, tem bolj smo hiteli z delom. Petorke so med seboj tekmovale, vsaka je hotela postati najboljša. Do večera smo delali in šele zaradi teme nehali s tekmovanjem. Ponosni smo bili na dosežene uspehe. Že prvi dan smo dokazali našo voljo, da hočemo skupno z jugoslovansko mladino z delom uresničevati petletni plan. Reakciji smo dokazali, da se čutimo eno s slovensko mladino, ki živi že v svobodni domovini in manifestirali smo našo voljo po združitvi slovenskega naroda na Koroškem z ostalimi slovenskimi brati v novi Titovi Jugoslaviji.
V skupnem delu smo prekoračili dnevno normo za 106 odstotkov. Prva petorka je sama prevozila 531 samokolnic in s tem postala najboljša v brigadi. Vsa brigada je prevozila skoraj 5090 samokolnic. Najbolj se je izkazal brigadir Janko Košir iz Borovelj in je bil poleg treh tovarišev pohvaljen za svojo vztrajnost pri delu.
Tako bomo tudi v naprej nadaljevali z delom, hodili bomo po poti prve brigade, ki je za svoje delo prejela največje priznanje in postala trikrat udarna. Tudi mi hočemo s svojim delom dokazati, da smo prava slovenska mladina, ki se bori skupno z vso napredno mladino sveta za osvoboditev vseh zatiranih na rodov in demokracijo v svetu. S svojim delom na progi bomo kovali bratstvo in enotnost demokratične mladine, postali bomo še odločnejši borci za pravice slovenskega naroda na Koroškem, ki se desetletja bori za osvoboditev. Sodelovanje slovenske koroške mladine naj bo korak bliže k svobodi, bliže k združitvi vseh Slovencev pod eno streho. Rado.
II. naša mladinska brigada dvakrat udarna
Z enakim poletom kakor I. trikrat udarna koroška mladinska brigada Franca Tavčmana-Lenarta se je tudi II. koroška mladinska brigada Matije Verd-nika-Tomaža vključila na progi Šamac— Sarajevo v obnovo Jugoslavije. Dne 20. oktobra je bila II. koroška brigada proglašena za udarno. V navzočnosti člana glavnega štaba mladinskih delovnih brigad je član štaba sekcije prebral koroškim brigadirjem odlok štaba sekcije, na podlagi katerega je bila brigada proglašena za udarno*. Izrekel je posebno pohvalo v imenu sekcije in glavnega štaba ter je med drugim dejal:
»Že I. koroška mladinska brigada je s svojo puJžrtvoviailnostjo in vz|naj nosijo pri delu dokazala svojo pOrcaanont z mladino Jugoslavije, svojo voljo za sodelovanje z vso nstpredno mladino sveta. Za svoje naporno delo je bila trikrat proglašena' za udarno in je dobila posebno pohvalo glavnega štaba. Tudi vaša brigada je šla po isti poti: prepričan sam da jo bo nadaljevala ib dMcazala, da je prava slovenska mladina, ki živi še neosvobojena v naši lepi Slovenski Ko-
roški. Tudi vaša brigada je postala udarna, z velikim poletom je delala na progi in vsak dan prekoračila dnevni) normo. Toda ne samo pri delu na progi, tudi na fizkulturnem in kulturno-prosvetnem ppAročju se je izkazala vredna častnega naslova »udarna«, kar je najvišje pri-ziu^nje, ki ga podeljuje glalvni štab delovnim brigadam. Čestitam k vašim uspehom in k proglasitvi zat udarno brigado, želim vam, da bi postali tudi dvakrat in trikrat udarni!«
Nato sta čestitala k ukpehu še šef štaba sekcije in glavnega štaba pri II. koroški brigadi. Delegat glavnega štaba je prečital protestno resolucijo, ki jo je poslala II. koroška brigada medzavez-niškemu svetu na Dunaj zaradi terorističnega napada avstrijskih orožnikov in britanskih vojakov na člane I. trikrat udarne koroške brigade.
Po najnovejših vesteh pa je naša mladinska brigada postala že v drugič udarna in s tem častno hodi po poti naše prve mladinske trikrat udarne brigade F ranča Tavčmana-Lenarta.
Antifašistično prebivalstvo intervenira pri britanski civilni upravi
V sredo 29. minulega meseca sta se zglasila tovariša Prilaznik Balde, predsednik OF in župan Friderik Hrast pri britanski civilni upravi v imenu antifašističnega prebivalstva občine Globasnice, da zoprosita zavezniško oblast za pomoč proti naraščajočemu nasilju fašističnih :>Wurfkomand«. V pismu, ki sta ga ob tej priložnosti predala britanski oblasti, je med drugim rečeno:
»Zločinsko delovanje »Wur!komand«, to je ilegalnih profašističnih organizacij v naši občini je zaradi pasivnega zadržanja orožništva zavzelo takšno obliko, da ljudstvo ni več varno življenja.
Edinioe »Wurfkoiraande« v zadnjih tednih noč za nočjo napadajo, javno grozijo, da bodo antifašistom požgalo hiše, jih postrelile Itd.« Po navedbi nekaj konkretnih primerov nadaljuje: »Zadnjih 14 dni s koli oborožene skupine, ki imajo s sel»oj najbrž tudi strelno orožje, ker stalno grozijo s streljanjem, redno hodijo ponoči v vasi ter tereiMiiajjo slovensko ljudstvo. Ljude se ponoči sploh ne upajo na cesto'. Jfekiatefli se ne upajo spati več domu.
Člani »Wurfkomand« so znani veliko-nemški šovinisti in bivši nacisti, ki se legalno udejstvujejo iv organizaciji »Bund der heimattreuen Sudkiirntner«, pjMnočS pa rfa zbirajo v »W url komande« in	zi»finska nasilja.
Orožništvo do sedaj še nobenega od teh fašističnih zločincev ni aretiralo ni-
ti ni izvajajoi kakršnih kofliV nsokvonc. Nasprotno, orožništvo daje Osvojim zadržanjem potuho tem fašističnim banditom.
Antifašistično demokratično prebivalstvo občine Globasnice pričakuje, da bo zavezniška cliiasi nastopila proti fašističnim |»W lu^komaudam«.
Uradnik britanske civilne uprave je zastopnikoma izjavil, da za to niso pristojne zavezniške oblasti temveč avstrijske in jima je svetoval, naj se v bodoče obračajo na velikovško okrajno glavarstvo.
Koliko je pričakovati od velikovškega okr. glavarstvo, najbolje pove njegovo stališče do teh fašističnih napadov, predvsem do. napada v Podjuni, ki v zvezi z niim izjavlja, »da je na žegaaujih in plesnih veselicah v tem kraju kakor tudi drugje v Avstriji, oiLkan človeštvo pomni, šega in navada, da se ljudje pretepajo,.« Na ta način tolmači tudi napade teh fašističnih banditov v Podjuni in zanika seveda vsak obstoj »Wurfkomand«.
Kako potem tolmači stalne nočne pa-< trole teh iazgrajačev, ki tudi ob dnevih, ko nikjer ni plesne veselice, strahujejo in ogroža,o mirno slovensko delovno ljudstvo celo v hišah? Slovensko ljudstvo se po tej izjavi velikovškega okrajnega glavarstva le še bolj zaveda, da od oblasti mirna pričakovati pomoči in bo znalo v bodoče samo zavarovati svojo imovino in svoje življenje.
TUDI LETOS SO OSKRUNILI GROBOVE PADLIH PARTIZANOV	,
V	noči pred Vsemi sveti so neznani nacistični zlikovci oskrunili grob 46 partizanov na boroveljskem pokopališču. Razmetali so vence in odtrgali zvezdo, ki so jo vrgli v bližnji sadovnjak.
Isto noč so brezvestni zločinci tudi na grobu 85 partizanskih junakov v St. Rupertu pri Velikovcu razmetali številne vence, ki so bili tam še od slovesnosti odkritja spomenika. Nekaj vencev so vrgli celo preko zida na cesto.
Hkrati so vse okoliške zidove in ograje ter poslopje Narodne šole in hišo, ki v njej stanuje tajnik Zadružne zveze Kupper, pomazali s parolami Maier - Kaibitscha in Rainerja. S tem so tudi pokazali, kje je treba iskati te zločince, ki jim ni sveto niti pokopališče in ki njih sovraštvo ne obstane niti pred spominom mrtvih. To zločinsko dejanje ponovno dokazuje, kako zelo močno še živi nacizem v srcih koroških šovinistov, ki bi iz narodne nestrpnosti najrajši izbrisali z naše zemlje vse, kar je slovensko, še prav posebno grobove naših partizanov, te najjasnejše mejnike strnjenega slovenskega ozemlja in neizpodbitne znake veličastne borbe proti fašizmu!
ODKAR LJUDJE POMNIJO...
Na ta način bo velikovško okrajno glavarstvo spet tolmačilo napad združenih podjunskih „Wurfkommand'’ na slovenske antifašiste pred gostilno Vižar na žegnanje 2. t. m. v Grabalji vasi. V resnici pa so prišli nacistični razgrajači čisto namenoma in pripravljeni za napad pred gostilno pri Vižarju in tam začeli kričati: Kje je Luc? Kje so šentlipški partizani? Vse je treba pobiti!
Ko je tovariš Ivan S a v č i n iz Pogerč pri SL Vidu stopil pred vrata, so ga „Wurf-kommandovci" takoj napadli s „Schlagrin-gom", da je ves krvav po obrazu komaj še našel nazaj v hišo. Razumljivo, da naši fantje ne morejo samo gledati, kako ti nacistični napadalci iz dneva v dan bolj drzno nastopajo in so zato šli, da jih odženejo. Začel se je pretep, pri katerem so prebhl tov. Mohorju Srečku iz Nagelč pri St. Vidu ustna in izbili zob, tovariša Janeza Savči-na so z nožem ranili na glavi in na licu.
V	sosedni gostilni v Grabalji vasi, kjer je bil tudi ples, sta bila dva orožnika iz Sinče vasi. Na zahtevo naših fantov, da bi napravila pri Vižarju red in mir, sta odgovorila, da ju to nič ne briga, ker nista
v službi. Vendar sta bila oba oborožena in v službeni obleki. Pretep je trajal do pel druge ure zjutraj.
Naše ljudstvo se je že enkrat moralo obrniti za pomoč na zavezniške oblasti. Primer v Grabalji vasi ponovno kaže, da avstrijski varnostni organi nočejo preprečiti nadaljnjih nacističnih napadov in da očitno podpirajo ilegalne nacistične „Wurf-komande", ki se zavedajo, da pod pretvezo „domovini z^stih" lahko brez kazni napadajo mirno slovensko prebivalstvo.
ŠT. VID V PODJUNI
V torek, 14. oktobra dopoldne, na isti dan, ko se je pričel proces proti na j večjemu vojnemu zločincu nad koroškimi Slovenci Maier-Kaibitschu srno spremljali na pokopališče rajnega J e r-n e j a R u d 1 n a, ki je podlegel posledicam koncentracijskega taborišča v Ra-vensbriicku, kamor so ga gestapovci odvlekli z ženo Stano iz Rojakove družine. Ko so namreč gestapovci izsledili, da je Rojakova družina ena najodloč-nejših pristašev osvobodilnega gibanja, so se z vso podivjanostjo znesli še nad njo.
Naj bo rajnemu, ki je po dveh letih postal žrtev minulega fašističnega divjanja, slovenska zemlja lahka. Težko prizadeti Rojakovi družini pa izrekamo globoko sožalje.
KAPLA! OB DRAVI
Slovenska antifašistična mladina, ki se je zbrala dne 19. 10. 1947 na množičnem sestanku v Kapli ob Dravi, j? protestirala proti ravnanju britanskih oblasti, ki so obsodile v Beljaku brigadirje prve koroške trikrat udarne delovne brigade Franca Tavern ana-Lenar-ta. V spomenici, ki jo je poslala mladina britanski civilni upravi v Celovcu, obsoja tak postopek kot nedemokratičen, in ugotavlja, da smo doživljali tako ravnanje v dobi nacizma.
Mladina je zahtevala takojšnjo izpustitev vseh obsojenih brigadirjev na svobodo.
ŠKOFIČE
Dne 23. oktobra so se zagovarjali pred sodiščem Koban Blaž, pdm. Štihov na Suhi, Lah iz Pinje vasi in dva Kopernikova iz Gorič zaradi tega, ker so v noči od 19. na 20. oktober 1946 razbili in od stranili s hiše Umeka napisno tablo ob-
činskega odbora OF v Škofičah. Kot priče so bili poklicani, Umek, Seger Johann in Burger Martin. Zadnja dva sta skušala krivce razbremeniti in sta izjavila, da so bili popolnoma pijani. Očitno je bilo, da so se o zagovoru prej dobro pomenili, ker so tudi krivci izjavili isto in niso priznali svoj-? krivde. Sodišče jih je na podlagi teh izjav oprostilo.
Mislili bi, da si je sodišče na jasnem o tem, da človek, ki je popolnoma pijan in zaradi tega ni razsoden in vračunljiv, ne more svojega dejanja točno premisliti in da krivci v tem primeru ne bi mogli ponoči najti drogov, s katerimi so sneli tablo, ki je bila pritrjena 3 m visoko na zidu. Razen tega so razbili tudi žarnico, ki je bila v isti višini. Smatramo, da je joilo to dejanje dobro premišljeno in ni dvoma o krivdi stori'cev. Sodišče pa jih je kljub temu oprostilo, ker so pač razbili le tablo OF. To je nov dokaz, da nihče ni kriv pred avstrijskimi oblastmi, če nadaljuje svoje zl ičinsko delo proti vsemu, kar je slovenskega. Krivi so pred avstrijskimi oblastmi tisti, ki zahtevajo svoje pravice.	•
IZ NAJZAPADNEJŠE NARODNE MEJE PRI ŠM0H0RU
Tudi pri nas v najzapadnejšem delu Ziljske doline na slovenski jezikovni meji utripa duh narodnoosvobodilnega boja ’■ prav tako kot po vsej SlovQnski Koroški. Izpostavljeni smo bili vsa leta najbolj zagriženemu in neizprosnemu raznarodovanju od strani vejenemštva. To zatiranje je doseglo svoj vrhunec v času nacizma. Da je Ziljska dolina slovenska in da je živo in tvorno so lelo-vala v kulturnem in političnem življenju Slovenske Koroške, pričata narodna prvoboHtelja Matija Majer-Ziljski in narodni poslanec France Grafenauer. Ljudstvo je z malimi izjemami slovensko. Narodno zatiranje je ravno uri nas p.ustilo najbolj vidne sledove in nam prizadejalo velikansko škodo. Kakor po vsej Slovenski Koooski, je avstrijska šola zastrupljala našo mladino, ubijala narodno zavest in odtujevala narod slovenskim kulturnim dobrinam. Učiteljstvo je bilo vedno i&amo nemško, učne moči za naše šole pa je izbirala »Siid-■marka«. Vsako delovanje slovenskega kulturnega društva (je bilo nemškim šovinistom trn v peti. Poskušali so vse, da bi nam onemogočili kulturne prireditve.
Kakor šola na otroke, tako so druge ustanovo in uradi pritiskali na kmeta-Slovenski kmet je zaostal in postajal vedno bolj odvisen od finančno močnejšega Nemca. Zlasti so to delo vršile lesne firme »Drauland« in »bratje Hass-lacher«. Upravnik tvrdka »Drauland« je bil zloglasni vojni zločinec in desna roka Maier-Kaibitscha Karl Fritz. Upravnik Hasslacherjevih žag Gurker je bil prav tako zagrižen sovražnik Slovencev in je grozil poslancu Francetu Grafenauerju celo s smrtjo, zjavljal je, da za ljudi Grafenauerjevega kova ni proktora na Koroškem.
Svoj vrhunec je doseglo zatiranje v dobi nacizma. Karl Fritz je začel takoj javno nastopati proti Slovencem in naše zavedne družine so hudo občutiie njegovo zločinsko delovanje. Preprečil je podporo slovenskim družinam s številnimi otroki in na vseh področjih je stopnjeval pritisk na narodno zavedne Slovence. Pri Vsem pa mu je pomagal nacistični župan Miha Grafenauer. Pred njegovimi napadi Slovenci niso bili varni niti na cesti. Njega vredni sluga je bil krajevni vodja NSDAP Pepi Novak, ki je denunciral antifašiste, ki so pomagali zavezniškim vojnim ujetnikom in civilnim prisilnim delavcem. Fritz in vaški trikot imajo na vesti številne preganjance. Takoj ob začetku vojne z Jugoslavijo je bilo aretiranih več oseb. Višek pa je doseglo sovraštvo pri izseljevanju. Najstarejša izseljenka, Aloizija Grafenauer, žena poslancu Franceta Grafenauerja je umrla v Nemčiji. Najmlajša izseljenka pa je pri iz-gohu štela komaj tri tedne. Posestva
so prevzeli Nemci ali pa so/ si jih razde* lili nacisti med seboj. Les iz izseljeniških gozdov, pa je odvažal lesni trgovecr Simon Michor iz Čajne.
Danes, dve in pol leta po zlomu nacifr* ma pa se naš položaj ni do'sti izboljšal« Poprava škode izseljencem je tako mas lenkostna, da se ne morejo, gospodarsko dvigniti. O škodi, ki so jo nacisti prizadejali kulturnemu društvu, ko so zažgali vse njegove knjige, današnjo oblasti sploh ne govorijo. Oblasti ignorirajo pritožbe izseljencev, ki zahtevajo ukradeno imovino od nacistov. Tako je dobil H. Pipp od občine celo potrdilo1) da je vrnil vse, čeprav sosedje še danes vidijo p'ri njem predmete iz hiš izseljencev. Sp,oh naše krajevne oblasti ščitijo naciste. Župan je pri registraciji celo spregledal, da so.se po večini vpisali le za kandidate NSDAP. Znani ilegalec V. Wallner, ki se je ponašal ,s tem, daje član nacistične stranke od 1934, pa* je d^bil celo volilno pravico .in Člansko izkaznico nekegai »odporniškega gi-banja«.
Take so pri nas razmere, ki pa Jih-današnje avstrijske oblasti ne vidijo ali pa jih nočejo videti. Ljudstvo pa vd, kje je treba iskati zločince in ne bo mirovalo, prodno bodo dobili zasluženo kazen vsi krivci zločinov, ki jih je moralo pretrpeti.
KOROŠKEGA PEVCA JOSIPA TORKERJA NI VEČ...
Koroški Slovenci v Ljubljani s'o v drugi polovici avgusta spremili na Žalah na zadnji poti znanega koroškega pevca Jožeta T o r k er j a, doma iz Otoka na Vrbskem jezeru. Ob odprtem groba se je od pokojnika poslovil koroški rojak France Uršič in med drugim dejal-
»Jože, zaprepaščeni in začudeni stojimo danes koroški rojaki ob Tvojem grobu. Kmalu bo 30 let, ko smo zapustili Koroško. A kljub tej dolgi dobi si Ti ostal med nami najboljši, najpristnejšj Korošec. Ni Ti bilo posejano z rožicami ne tam gori ob Vrbskem jezeru, kjer je v senci starodavnega Otoka tekla Tvoja zibelka, ne tu v Ljubljani. Vse življenje si se boril za dva ideala, za Slovensko Koroško in za socialno pravico. Boril si se in ostal vedno zmagovalec. Niti trenutka nisi dvomil o tem, da bo rešena izpod fašističnega jarma nemške ohole gospode naša Slovenska Koroška, niti trenutka nisi okleval, kadar je bilo treba pomagati malim in zapostavljenim-S kakšnim veseljem si pozdravil novo Jugoslavijo, s kakšnim zaupanjem si g0" voril, da samo mova, socialno pravična Jugoslavija more biti rešiteljica naše Koroške, našega koroškega ljudstva, narodno in gospodarsko zasužnjenega.
Nam, Tvojim rojakom, v katerih ime; nu govorim, je najbolj hudo, ker Ti n1 bilo dano, tla bi doživel svobodo Slo; venske Koroške, da bi se mogel vrniti tja na Vrbsko jezero, tja v slovenske, Gure, kjer so zrasle iz trpljenja in upanja slovenskega kmeta in delavca naj-lepše pesmi, hudo je nam, da ne bomo mogli porajžati skupaj v Škufce in Pini0 ves, da ne bomo mogli skupaj zreti s Humberškega klanca na svobodni R°z in s Hovsa na najlepše slovensko jez0' ro, na Vrbo in na Osojske ture.
Jože, vrnili se bomo na Koroško i ponesli Tvoj tako lepi in čisti spomin tj gor, kjer počiva v Hodišah Habihov Mi* hej, pevec mučenik, tja na Otok, kjer ^ tihih pomladanskih noveh doni iz jeZ®1' skih globin potopljeni glas zvona svob0' de naših dedov...«
KER JE BILA NA MLADINSKI PR0Gi
V številki z dne 17. 10. 1947 smo Poročali, da je tov. Tedi Miškulni kov i iz Škofič predal kmečki vodja n* občini odlok delovnega urada, s rim jo pošilja na delo v Salzburg, z sedami, »da bo šla lahko tudi v Sa burg, če je lahko šla na progo.«. . e.
Kakor smo naknadno zvedeli, teh ^ sed in izgovoril kmečki vodja, temv župan škofiške občine.	^ a,
Tpdi pri tovarišu T r e h t a r j u *, cetu v Dobu pri Pliberku %o se zD sili orožniki in zahtevali, da nl?t'a,T1(j0.. gov brat Simon T r e h t a r proč od ^ mo na delo s cinično utemeljitvijo, doma očitno ni dovolj dela, če se J® * sestnik mogel udeležiti pri delih na P gi Šamac-Sarajevo. Ponoven dokaz, ko reakcija hoče na vse mogoče na streti borbeno voljo naše mladine.
FILM V NOVI JUGOSLAVIJI
M
Stara Jugoslavija skoraj da ni poznala lastnega filma. Redki kulturni filmi, ki so pred vojno nastali v Jugoslaviji, pa so bili tehnično nepopolni, predvsem zaradi tega, ker država ni dala na razpolago primernih sredstev, da bi nastala omembe vredna filmska proizvodnja. Nova Jugoslavija je tudi v pogledu filma m njegove proizvodnje popolnoma prelomila s preteklostjo in ustvarila vse pogoje, da se jugoslovanskemu filmu že v najbližji bodočnosti obetajo zavidanja Vredni uspehi. Kmalu po osvoboditvi jo bil pri jugoslovanski zvezni vladi ustanovljen Komite za kinematografijo, ki je ministrstvu podobna ustanova. V Sloveniji je za področje Slovenije ustanovljen pri vladi LRS komite za kinematografijo.
Kmalu po osvoboditvi so nastala v Večjih mestih Jugoslavije filmska podjetja, ki imajo namen ustvariti domač jugoslovanski umetniški in dokumentarni film in tudi filmske tednike. V Beogradu sta bili ustanovljeni kar dve filmski podjetji in sicer »A v a 1 a - f i 1 m< in >Zvezda-film«. Kakor znano, se v-Beogradu že gradi veliko filmsko mesto, jugoslovanski Hollywood, v katerem bodo eni največjih filmskih ateljejev v Evropi. V Zagrebu je bilo ustanovljeno filmsko podjetje »Jadran-film«, v Ljubljani pa podjetje »Triglav-film«, ki je izdelalo že več dokumentarnih filmov in filmskih obzornikov, zdaj pa se pripravlja na snemanje prvega slovenskega Umetniškega filma »V osrčju Evrope«, za katerega je scenarij napisal pisatelj Ciril Kosmač in čigar dejanje bo obravnavalo junaško borbo primorskih Slovencev za priključitev k Jugoslaviji.
Kako veliko skrb posveča ljudska oblast razvoju slovenskega filma nam najbolje priča* zakon o petletki LR Slovenije, po katerem bo v Sloveniji investiranih za razvoj kinematografije v tem času 80,000.000 Din. Po zakonu mora filmsko podjetje »Triglav-film« do leta 1951 izdelati 5 različnih umetniških, kulturnih in dokumentarnih filmov na normalnem traku in 4 različnih šolskih, prosvetnih in znanstvenih filmov na ozkem traku.
Kakor v Sloveniji tako je film tudi v
drugih republikah Jugoslavije postalo važno vzgojno sredstvo za prebujanje in kulturno dviganje ljudstva. Že doslej so jugoslovanska filmka'podjetja izdelala veliko število dokumentarnih in kulturnih filmov. Tako so bili izdelani filmi »Živo srebro iz Idrije«, »Glasbeno življenje v Zagrebu«, »4 ur v Beogradu, prestolnici Jugoslavije«, »Resnica o Pulju«, »Slikarstvo narodov Jugoslavije 19. in 20. stoletja«, »Vlak št. 51«, »O kulturnih in zgodovinskih spomenikih Ljubljane«, »Titovi pionirji« itd. Največji dosedanji uspeh pa je film iz življenja dalmatinskih ribičev v dneh narodno osvobodilno borbe »Slavic a«, ki je prvi jugoslovanski umetniški film in je dosegel velik uspeh. Ta film bodo prikazovali tudi v inozemstvu. Scenarij je napisal Vjekoslav Afrič, eden od prvakov jugoslovanskega filma, ki je »Slavico« tudi režiral.
V začetku letošnjega leta je filmsko podjetje Jadran-film v Zagrebu pričelo snimati umetniški film »Živel bo ta
Prva stvar pred začetkom vsakega fil-munja je vsekakor izbor igralcev. V filmu »Kakor plima« je šlo režiserju za to, da bo izbor igralcev tak, da bo na ta način režija sama čim bolj neposredna in realna. Ravno zaradi tega filmsko podjetje Avala ni angažiralo poklicnih igralcev, temveč se je v glavnem oslonilo na to, da je poiskalo med srednješolsko mladino v Beogradu mladince in mladinke, ki bi odgovarjali naslovnim vlogam v filmu. To je filmskemu podjetju uspelo po daljšem iskanju s pomočjo mladinske organizacije. Med srednješolsko mladino v Beogradu je bilo izbrano določeno število mladincev in mladink, ki so bili takoj nato poklicani v filmski studio, kjer so bila z njimi napravljena prva poizkusna snemanja. Šele potem je bil dokončno določen zbor igralcev, ki igrajo naslovne vloge junakov v filmu-»Kakor plima«.
Da je filmsko podjetje angažiralo
Mw.awiwinwBiiimiiimiiiMmawm'wim ■juh—
narod« po scenariju Branka Čopiča in v režiji Nikole Popoviča. Vsebina filma je prav tako iz osvobodilne borbe in v nejem bo prikazano junaštvo, požrtvovalnost in napori ljudstva Bosanske Krajine med osvobodilno vojno.
V začetku drugega leta pa bodo jugoslovanski kinematografi predvajali že tretji jugoslovanski film povojne proizvodnje m sicer film z naslovom »K a-kor p 1 ima«, ki ga je pričelo snemati filmsko podjetje Avala ' v Beogradu. Film bo prikazal borbo beograjske mladine v letu 1941, in to od začetku okupacije do novembra 1941. Začetek filma se prične 6. aprila, na dan napada Nemčije na Jugoslavijo, in spremlja življenje in uelo nekega rajonskega mladinskega vodstva, ki je vodilo borbo proti okupatorju. V samem filmu so prikazane mnoge akcije mladine kot razpečevanje letakov, požiganje kamionov, sploh vse akcije, ki jih je beograjska mladina opravila leta 1941. Scenarij za ta film je napisal Voja Nanovič, ki ima tudi režijo.
igralce iz vrst srednješolske mladine, je vzrok tudi v tem, ker do danes v Jugo-sla\1ji še ni na razpolago dovolj mladega igralskega naraščaja.
S tem, da je bil napravljen izbor, pa je bilo opravljeno šele začetno delo, ki je zahtevalo, da se ti mladi igralci v teku doglednega časa usposobijo za odgovarjajoče vloge v filmu. Mladinci, ki so bili izbrani, so iz Beograda, iz Zagreba je edino Irena Kolesar, ki je dobro poznana iz prvega jugoslovanskega celovečernega filma »Slavia«, ki je doma, kakor tudi v inozemstvu dosegel velik uspeh in priznanje.
Mlade igralce je bilo sedaj treba usposobiti za igro v filmu. Vodstvo filma se je odločilo, da odpre tečaj za mlade igralce v šoli na Umki pri Beogradu. Stvar je bila v tem, ker se nekateri med izbranimi mladinci sploh niso bavili z -igranjem ali pa so nastopali samo kot diletanti. Vodstvo je Umko izbralo zaradi
Kaka so se pripravljali filmski igralci, ki igrajo glavne vloge v filmu »Kakor plima“
KAKO JE NASTALA ^			SRBUA HRVATSKA SLOVENIJA m	 	.m -	-	 a	
★			1	
			0M3B13GEJO	UHi
i—j—j
Sreda, 5. maj.
Pokret! — Italijanski izpad pri Foči je sedaj razumljiv. Imeli so namen, da bi osvobodili posadko, ki je bila obkoljena. To jim je uspelo. Na njihovo Niesto v Fočo so prišli Nemci — »Vražja divizija«. Pomembno. Po mescu in pol Neaktivnosti prehajajo Nemci znova v Napad. Morda je to samo zavarovanje t Proge Sarajevo—Višegrad, mogoče pa Pomeni to nekaj drugega 1 Napadajo tudi v smeri proti Čačku. V Sandžaku so se pojavile nekakšne nemške vojne misije. V vsakem primeru stojimo pred Novim vojaškim položajem, pre novo piengivo. Sovražnik se je zbrali. Druga fronta je blizu. Hitler ne bo dovolil pogumne in močne armade, ki bi mu stala *a hrbtom, na najvažnejših komunikacijah Balkana. Ofenziva bo.
Četrtek, 6. maj.
Drugič v Črni gori. — Skoraj leto dni j® minulo, ko sem znova stopil v Črno Soro in to spet pri Sokolovcu na Pivi. Naše enote so že davno v Črni gori. Delo v bolnici me je odtrgalo od dogodkov. Vendar vidim kakšen* je položaj tu v Crni gori. Durmitor in Piva sta mnogo Pretrpeli od četnikov. Iz prvih razgovorov s kmeti se vidi, da čutijo, da smo
MAKEUO- HOSNA IN ČRNA N1JA HERCEGOVINA GORA
jim mi prinesli svobodo. Tu v Rudinah se je dobro držal pop Jovo Radovič. Italijani in četniki so z vsemi sredstvi poskušali, da bi Črnogorce pokorili. Najbolj borbeni del, 800 ljudi, so postrelili, a 12.000 ljudi so po podatkih Peke odvlekli v taborišče. Črno goro so zasuli s hrano. En sam četnik je lahko naenkrat dobil tri obroke sladkorja, moke, olja. Trgovine v Nikšiču so bile bolj založene kot pred vojno. Od nekega kmeta so naši zahtevali 59 kg mesa, on jim je dal 50 kg moke! Italijanom je prodajal meso in od njih kupoval makarone in moko. Kljub vsem tem mahinacijam pa se ljudstvo ni upognilo, obdržalo je svojo čast. Ko je Sedma krajinška preko Tepaca prodrla na Durmitorski plato, jo je tu dočakala neka bivša čet-niška četa v stroju. Komandant je podal raport in izjavil, da pristopa k partizanom. Gverilci iz tega kraja so osvobodili Žabljak, Savnik in vrsto okoliških vasi, tako da so četniška skladišča ostala nedotaknjena. V Žabljaku je imel Peko govor pred 800 ljudmi, povečini žen, ki sb bile vse v črnem. Četniki so tu pobili ogromno ljudi.
Petek, 7. maj.
Rudine. — Že drugi dan delava Judita in jaz v bolnici v Rudinah, ki se sedaj imenuje Bolnica št. 1. Nekateri sestanki trajajo šest do sedem ur. Eno
najvažnejših vprašanj je prehrana ranjencev. To je naš prvi in najvažnejši sektor dela. Hrana, to je hitra ozdravitev ranjencev, hitra vrnitev v borbene enote, in to je glavna naloga bolnice. Že tri dni niso niti najtežji ranjenci dobili niti koščka kruha. Pojavilo se je nekaj primerov pegavca. Oni so vzeli neke opanke, jih skuhali in pojedli. Vsakodnevni pojav je, da tisti ranjenci, ki se lahko gibljejo, gredo ob določeni uri s komisarjem in bolničarkami v bližnji travnik, kjer trgajo travo, ki jo potem uživajo.
Dober vtis je pustil Nikola Vujovič, kmet iz okolice Vukova pri Nikšiču, zdrav človek z velikimi, okornimi rokami. Njegov oče, sedemdesetletni Marko Vujovič je padel lansko leto v borbi z Nemci, ko je peta črnogorska brigada šla v^Bosansko krajino. Nikola pravi:
»Mi, komunisti, moramo prvi stradati. Na nas gledajo vsi borci, pa tako kakor mi, tako tudi oni. Kakor smo prvi v jurišu, tako moramo biti prvi tudi tu.
V teh razmerah je to glavna naloga bolnice. 'Druga naloga je borba proti pegavcu, navečja vestnost pri uničevanju uši.
Sobota, 8. maj.
Rudine. — Danes smo končali delo v bolnici št. 1 v Rudinah. Dobri ljudje so tu. Srečali smo tovariša Ščepanoviča, ki je bil komandant bataljona v neki dalmatinski brigadi. Njegova prisotnost je v veliki meri dvignila moralo vsega bolničarskega bataljona. Po sestanku nam je pripovedoval o lakoti:
Šel sem iz Kifine vasi proti Morinam. Na poti sem ob neki ograji zaslišal kozo, ki je meketala, kot bi jo pičila kača. Stekel sem, da bi rešil ubogo žival, in ko sem prišel do nje, sem videl — eden
tega, ker je imelo za vzgojo mladega filmskega naraščaja zelo malo časa in ga je bilo treba usposobiti v enem mesecu. Šola se je začela.
Igralci, ki nastopajo v filmu »Kakor
plima« predstavljajo s svojo igro, borbeno skupnost jugoslovanske mladine. Ta skupnost je ravno osnovna značilnost tega filma. Da bi bili mladi igralci sposobni to skupnost resnično in stvarno prikazati, je bilo potrebno, da se na Umki vživijo drug v drugega in na drugi strani v skupnem delu začnejo pojmovati delo, življenje in borbo jugoslovanske mladine, kar morajo prikazati v filmu. To jim je lahko nudila edino šola na Umki, kjer so bili stalno skupaj in se je na ta način med njimi v delu in učenju ustvaril tisti potrebni kolektiv, ki ga zahteva vsebina samega filma.
V	šoli je pouk trajal od ranega jutra do 12. ure ponoči. Izhod iz šole je bil dovoljen edino vsako nedeljo popoldne.
V	začetku so bilo pri pouku težave. Z vztrajnim delom in stalnim sodelovanjem vodstva filma pa je mladincem uspelo, da so prebrodili prve težave in tako iz dneva v dan vedno bolj razumeli pomen vloge. Vodstvo je pri učenju imelo določen načrt. Da bi mladinci čimprej razumeli in občutili pomen svojih vlog so se lotili učenja po sistemu Stanislavskega. Tako jo mladincem uspelo, da so v kratkem času spoznali pomen igre in irazumeli najvažnejše, to je, da se je treba v umetnosti igranja vživeti a ne predstavljati. Pri tem je treba poudariti, da so se učenja oprijeli s pravo mladinsko udarnostjo.
Kmalu za tem, ko so mladinci začeli spoznavati pomen igre, je vodstvo začelo z njimi obdelovati posamezne vloge. Vsekakor pripravljalna doba ni bila popolnoma zadovoljiva, vendar je bilo to nemogoče drugače v pogojih, v katerih je vodstvo pripravljalo snemanje filma.
Kakšen je cilj in namen filma? Cilj in namen filma je v tem, da se skozi borbo mladine mesta Beograda, ne prikaže samo njihova borba, ampak borba mladine vse Jugoslavije. Jugoslovanska mladina ni delala herojskih dejanj samo v Beogradu, ampak po vsej svoji domovini. Ravno ta skupina mladincev pa mora prikazati borbo, tovarištvo in skupnost velikega borbenega kolektiva jugoslovanske mladine v čalsu osvobodilne borbe..
OF- naša organizacija!
naših tifusnih bolnikov se je vlegel pod kozo in jo sesal...
Vprašanje ranjencev je velik problem. Oni zavirajo operacije naših oddelkov. Če bi ne imeli ranjencev, kje bi sedaj že bili. Več kot-štiri ure sva Judita in jaz poročala Marku in Črnemu o položaju v bolnicah. Potem sta nam onadva dala podrobna navodila. Od konkretnih nalog je Marko podčrtal: Vprašanje prehrane v bolnicah, borba proti pegaven, pokopavanje tovarišev, ki so umrli med pokretom, dviganje strokovnega sani-tetskega osobja in pravilna razporeditev tega osobja. Okoli polnoči smo šli spat. Prišlo je poročilo, da je tudi dr. Kraus dobil pegavec. Hotel sem leči v drugi kot sobe, da ne bi slučajno prenesel pegavca na Marka ali Črnega. Marko pa mi je dejal:
»Tu sem lezi, poleg mene.«
Vlegel sem se na pod, si dal torbo z dnevnikom pod glavo in zavlekel obraz pod ovratnik moje debele suknje. Takoj sem zaspal.
Sobota, 15. maj.
čelebič. — Danes zvečer so prišli k nam Krcun Penezič in Vlado Rolovič. Svetovali so nam, da bi ta kraj čim preje razbremenili od ranjencev, ker bodo sem prišle ediinice druge proletarske. Vražja divizija« je vedno bolj aktivna. Napadajo in prodirajo z novimi metodami. Izbirajo jarke, obkoljujejo niše položaje in vpadajo v globino našega ozemlja. Nekateri Nemci prežijo na naše puškomi-traljezce in se jim počasi, ure in ure približujejo. Tri puškomitraljezce so iz bližine ubili z nemškimi »valterji«. Vse kaže, da se Nemci resno pripravljajo na velike borbe. Druga proletarska je napravila nekaj protinapadov in pokazala Nemcem, da so tu proletarci, palje)
Ob 30 letnici Velike oktobrske socialistične revolucije
PO POTI SOCIALISTIČNE INDUSTRIALIZACIJE V SOVJETSKI ZVEZI
»Na področju magnetne nepravilnosti pri Kursku organizirati pridobivanje železne rude...«
Verjetno ne veste, da je gornji stavek vzet iz — Zakona o četrti Stalinski petletki. Magnetna nepravilnost... pridobivanje železa... Kursk... kaj pomenijo te besede? Odprimo znamo knjigo »Priroda in ljudje« in povest, ki ima naslov:
ZGODBA O ZAKLADU
nas bo seznanila z moskovskim profesorjem Leistom, ki je pred mnogimi leti odkril s pomočjo magnetne igle eno izmed največjih ležišč magnetnega železov-ca. »Že davno so opazili«, pravi pisatelj omenjene knjige, »da se magnetna igla v nekaterih krajih Kurske gubernije ziblje in kaže v zemljo. To okolnost je bilo treba preučiti in preiskati. To nalogo si je zadal. pi'ofesor Leist. Delal je 22 let, oznamenaval na zemljevidu piko za piko, »spajal te pike do črte, da bi orisal ležišče rude pod zemljo. Štiri tisoč in petsko pik je zabeležil na zemljevidu. Vsaka pika ga je stala napornega dela... Končno je bilo delo dovršeno. Dokazano je bilo, da leži v Kurski guberniji v globini dveh do štiristo metrov v veliki razsežnosti magnetni železovec.«
Da bi izrabili pozemeljske zaklade, je bilo potrebno vrtati v zemjo. Graščaki, ki jim je pripadala takrat zemlja, pa so se ustrašili težav, oblasti niso nudile pomoči in delo je padlo v vodo. Leist je obupan odšel v Nemčijo, kjer je umrl, njegov zemljevid pa je padel v roke tujim kapitalistom.
Medtem je prišla Oktobrska revolucija, gospostvo graščakov in kapitalistov je zamenjala sovjetska oblast. Tuji kapitalisti, ki so imeli v rokah Leistov zemljevid, so predlagali sovjetski vladi, naj bi jim odstopila magnetno nepravilnost pri Kursku v zakup ali vsaj odkupila Leistov zemljevid za nekaj milijonov zlatih rubljev. Sovjetska vlada je predlog odklonila in na pobudo Lenina je odpotovala J. 1922 v Kursk znanstvena odprava, ki je odkrila velikanska le-žiča železovca.
Izkoriščanje magnetnega železovca na področju Kurska, ki ga ni mogla izvesti carska vlada, bo naloga sovjetske metalurgije v četrti petletki.
Sovjetska metalurgija (kovinska industrija) se je v minulih stalinskih petletkah razvijala z naglico, ki nima primere v zgodovini drugih zgodovinskih držav; samo sovjetska metalurgija je omogočila paglo rast strojne industrije in industrializacijo dežele, brez katerih bi postala država žrtev fašističnih napadalcev.
V kakšnem stanju je bila sovjetska metalurgija po končani vojni in kakšne naloge ji stavlja nova petletka?
Na ozemlju, ki so ga začasno zasedli hitlerjevci, je bilo osredotočeno preko 65 % jekla in litega železa; toda to sovražniku ni mnogo koristilo, ker so bile največje tovarne evakuirane na vzhod. Zaradi aktivnega in pasivnega odpora sovjetskega ljudstva Nemcem ni uspelo prižgati na zasedenem ozemlju niti enega plavža. Ko so hitlerjevci božali pred Rdečo armado, so načrtno uničevali vse, kar so mogli: transport, in-

dustrijska podjetja in tovarne, stanovanjska poslopja itd. Ruševine so ponekod zavzele tako velikanski obseg, da se je celo čiščenje ruševin zdelo nemogoče.
Prav nasprotno je bilo stanje nfiitalur-gije v vzhodnih pokrajinah Sovjetske zveze. Metalurgija se je tam silno razvila. Med vojno je Ural podvojil proizvodnjo litega železa, zrasle so nove tovarne in kombinati v zapadni Sibiriji, Kazakstanu, Uzbekistanu, Azerbejdžanu, Gruziji itd.	,
Različno stanje metalurgije na zapa-du in vzhodu Sovjetske zveze narekuje tudi različne naloge, ki jih ima metalurgija v novi petletki. Obnova -predvojne ravni v proizvodnji železa, jekla itd., obnova vseh tovarn in podjetij, izgraditev metalurgije na pjolotoku Kolu in industrializacija Urala in Sibirije so veliki cilj, ki ga bo uresničila SZ v bodoči petletki.
Zgodovinski odlok boljševiške Partije o oboroženi vstaji
ŠIRŠA SEJA CK RSDRP (b) V PETROGRADU DNE 29. (16.) OKTOBRA 1917
Na soji CK dno 9. (16.) oktobri v Petrogradu se jo skupaj z Izvršno komisijo Petrograjskega komiteja, Petrograjskim okrožnim komitejem, vojaškimi organizacijami in predstavniki skupine Petrograjskega sveta, Sveta strokovnih zvez, Sveta fablILško-tovarniških komitejev in z železničarji razpravljalo v sklepu Centralnega komiteja z dne 23. (10.) okt. o Oboroženi, vstaji. Na, dnevnem redu so bila naslednja vprašanja: 1. poročilo o seji Centralnega komiteja z dne 10. oktobra; 2. kratko poročilo predstav nikov; 3. tekoče zadeve. Na seji je Lenin sporočil sklep Centralnega komiteja in obsodil stališče Zinovjeva in Kamenjeva, ki sta nastopila zoper vrtajo. (Po seji sta L. Kamen jev jn G. Zinovjev napadla sklep Centralnega komiteja v dr obnomeščanskem, nepartijskem listu. Lenin je označil njun korak za stavkokaštvo, kajti s svojim nastopom sta izdala Rodzjanku in Kerenskemu odlok Centralnega kofrnitaja Partijo o oboroženi vstaji in sklep, da se morajo pred sovražnikom skriti vse priprave za oboroženo vstajo kakor tudi dan oboroženo vstaje.) Ob koncu seje je bil ustanovlieu Vojno-revolucionarni center, v katerem so bili tovariši: J. Sverdlov, J. Stalin, A Bub-nov, M. Uricki in F. Džerdžinski.
RESOLUCIJA
Udeleženci seje pozdravljajo in soglasno potrjujejo sklep Centralnega kom-i teja ter pozivajo vse organizacije, delavce in vojake k vsestranskim in pospešenim pripravam za oboroženo vstajo in k podpori Centra, ki ga je v ta namen ustanovil Centralni komite. Hkrati izražajo trdno prepričanje, da bosta Centralni komite in Svet določila najugodnejši trenutek za napad in dala vsa potrebna navolida.
LIDIJA SEJFULINA:
ečka
da o Leninu
Na poti v mesto sem slišal v kmečki hiši legendo o Leninu. Kmet Nikita Mi-nušev je v viharni in snežni zimi leta. 1918 nameraval napraviti stošestdeset kilometrov dolgo pot, da bi v okrožnem mestu zvedel novice. Vzel me je s seboj. Mraz, veter in strahovit snežni metež so naju prisilili, da sva si pred mrazom poiskala prenočišče. V kmečki hiši pri Mi-nuševih prijateljih sva našla na majavih klopeh, temnih posteljah in okrog mize s samo varom nekaj potnikov, ki so tudi tam našli prenočišče. Tudi oni so bili na, Rotu, da prinesejo domov novice iz mesta, in niso se bali snežnega viharja. S priprtimi, temnimi kmečkimi očmi so se gledali in večjidel molčali, dokler se ni zmračilo. Pogovarjali so se, kakor je pač ob takšnih prilikah navada, o cenah žita, o pomanjkanju blaga in — z največjo previdnostjo — o novi spremembi v državi. Toda ko je luč, ki je visela izpod stropa, začela medleje svetiti, ker je zrak postal gost od dihanja in od izhlapevanja mokre obleke kmetov, stisnjenih v mah sobi, so se vmešale v pogovor tudi ženske. Koščena gospodinja sivega lica in šivih kit z robcem nad ugaslimi črnimi očmi je začela pripovedovati tistim, ki so bili še budni,'zgodbo o Leninu: kako sta si Lenin in car med seboj razdelila ruski narod.
Nekega dne je prišel k carju Nikolaju njegov glavni general. »Stvar je takšna, vaše carsko veličanstvo. Nekje v daljni deželi, v daljni državi se je pojavil nek človek, ki ima vse znanje in umetnije v
mezincu. Ni znano, kakšnega stanu je, kdo so njegovi starši. Nima potnega lista, toda ime niu je Lenin. In ta človek ti govori tako: Jaz sem proti carju Nikolaju in pridobil bom vse njegove vojake z eno samo čudodelno besedo. Toda ttvoje generale, vse tvoje uradnike in velespoštovane oficirje, pa tudi tebe samega, car Nikolaj, bom uničil, zdrobil vas bom v sončni prah in vas razgnal na vse strani sveta. Znam besedo, ki mi daje moč nad vami.«
Car Nikolaj je prebledel od strahu, poskočil, se zagrabil za glavo in začel na vse kriplje kričati:
»Pišite pismo, čim hitreje morete, človeku, čigar stanu ne poznate, ki nima potnega lista in ki se imenuje Lenin — naj meni prizanese, moje .generale, uradnike in velespoštovane oficirje pa naj razžene na vse strani sveta — in jaz mu bom dal zato polovico svojega carstva.«
K carju so bili poklicani učeni ljudje, ki so naostrili šiljasta peresa in napisali Leninu pismo:
»Tako je torej ta stvar, Lenin, pusti carja Nikolaja s svojimi umetnijami pri miru, sebi pa vzemi za to polovico carstva mirno in brez preklinjanja.«
»Minilo je nekaj časa, dokler ni prispel odgovor tega človeka, ki mu je bilo ime Lenin:
»Car Nikolaj, meni je prav, vzel bom polovico tvojega carstva. Toda dolo-
čil bom, kako si ga bova razdelila. Ne po gubernijah, ne po okrožjih in okrajih. Ampak tako — to je moja zadnja beseda: Vzemi si, car Nikolaj, vse, kar ima bele kosti: generale, uradnike, velespoštovane oficirje z vsemi njihovimi odlikovanji, redovi in križi z zlatimi zaponkami, z velespoštovanimi soprogami in njihovimi belokoščenimi otroki. Tebi pripadajo torej vsi gospodje vele-posestniki z vsem svojim potomstvom. Dalje ti prepuščam vse trgovce, skupaj z njihovim blagom, pa tudi banke lahko odneseš. Vzemi vse tovarnarje z njihovimi blagajnami in stroji, z vsem njihovim tovarniškim bogastvom. Meni boš pa dal vse, kar ima črne kosti: kmete, vojake, tovarniške delavce z njihovo revščino, ki jim pripada. Potem bom vzel živino za plejne, travnike in mater zemljo za kmetovanje.«
Ko je car Nikolaj prečital pismo, Je zaplesal od veselja, plosknil z rokami in veselo zapovedal vsem generalom in velespoštovanim oficirjem:
»Sporočite takoj temu Leninu, da sem jaz z vsem sporazumen. Kako bi na j imel v malem prstu vse umetnije človek, ki pozna čudodelno besedo, ko mi prepušča vse moje neizmerno bogastvo, vse blago trgovcev in vso zalogo veleposestnikov, sam pa jemlje samo črne kosti, brez vsakršnih pravic! Z našim bogastvom si bomo najeli nove ljudi s črnimi kostmi, napravili iz njih nove vojake in spet živeli v miru in v bogastvu.«
Spet so brez sape prihiteli učeni mo-
žje. Nabrusili so šiljasta peresa in sporočili Leninu carjev pristanek. Toda niso1 mu dali čutiti svojega poroga, da si ne bi premislil in prišel spet s svojo čudodelno besedo. Ni trajalo dolgo in Lenin je prišel nekega dno v največji tišini k svojim vojakom, kmetom in delavcem. Car je s svojimi ljudmi bil že daleč. Tedaj so kmetje, vojaki in delavci videli, da stoji pred njimi povsem preprost človek, ki jim tako govori: »Dober dan tovariši.« Ponujal je vsem roko, nakar je glasno dejal:
»Vi in jaz bomo poslej živeli skupaj, ker smo tovariši. Toda morate me ubogati, ker jaz vse vem in bom svojim tovarišem pokazal pravo pot.«
Vojaki so odgovorili na svoj vojaški način:
»Razumemo, tovariš Lenin.«
Delavci, pismeni ljudje, ki so se izučili kakšnih rokodelstev, se tudi niso upirali. Toda kmetje so se jezili, zakaj jo napravil tako slabo kupčijo c carjem Nikolajem. Dejali so:
»Zakaj si pustil, da ti je vzel,državno blagajno in toliko denarja? To bi si lahko razdelili, bilo bi potrebno za gospodarstvo.«
Lenin se je smejal, pokimaval in odgovarjal:
»Ne kričite, ne stokajte, vzemite svojo zemljo in živino ter gosp jdarite. Drugo bo že prišlo. Tista državna blagajna bi bila premalo, ker vas je mnogo tisoč, a belih kosti je samo nekaj stotin. Imam besedo, ki je dobra za vse črne kosti te* ga sveta. Brž ko jo izgovorim, no bo vec nobena bela kost našla za sebe voj a1-'1 in ne delavca. Vsi bodo pr.šli k meni ib nikogar izmed njih ne bodo mogli naj’* ti. Če pa ne delajo in samo zapravljajo, ne bedo mogli dolgo vztrajati.«
Zopet je minilo nekaj črsa in zgodi” lo se je, kakor je prerokoval. Nekega' une pa je prijezdil k Leninu človek s sporočilom od carja Nikolaja. Na papirju je bilo napisano:
»Goljufal si me, Lenini Vzel si za-e vse črne kosti, meni si pa pustil sam° bele, ki nič ne delajo, ampak samo Siju. Moji generali in velespoštovani o£ cirji so brez vojakov podobni starim konjem. Samo pijejo in žio. Gospodi® veleposestniki so na koncu svojih zaleS in zdaj nosijo svoje zadnje obleke, vsa svila in žamet sta raztrgana. Moji trgovci f.o propadli, brez kmetov ne morejo prodati svojega slabega blaga. Moji to-vavLaji so pokvarili vsi svoje stroje? ker niso izurjeni in poznajo vse samo '<r/\ knjig. Tujega črnokoščenega ljudstva- nj mogoče pri nas najeti, ker vsi žele prib pod tvojo oblast; tega pa je kriva tvoj* čudodelna beseda. Prišlo je tako dale®’, da bi mogli leči in umreti in zato ti ni®; ji generali in moji velespoštovani oficuT napovedujejo vojno, da si pridobijo jd-črne kosti.«
Od tedaj traja vojna med belimi ^ črnimi kostmi. Toda beli ne bodo dolg0 vzdržali, ker so generali in velespos*0’
vani oficirji navajeni, da tulijo na v ke, premetavajo vojsko sem ter tja, s pa imajo drobne mišice, da jim b° f,0j. skovanje kmalu prekislo. Ne 1 >do go vzdržali na tej božji zemlji • • •
SOCIALNO ZAVAROVANJE
Po francoski revoluciji je v gospodarskem življenju zavladalo liberalistično načelo, po katerem posamezniki urejajo medsebojne odnese popolnoma svobodno. Država se v to ne sme vmešavati. V delovnih odnosih je to dovedlo do vedno večjega izkoriščanja delavcev in nameščencev. Uzakonjena je sicer enakost vseh državljanov pred zakonom, ni pa gospodarske enakosti. Da preživijo gospodarsko šibki delavci in nameščenci svoje družine, morajo prodajati svojo delovno moč pod pogoji, ki jim jih narekuje delodajalec. Proti temu izkoriščanju so se delavci združili v strokovne organizacije ter v zadnjih 50 letih večkrat s krvavo borbo prisilili državo, da jih je z raznimi zakoni zaščitila.
Ena glavnih oblik te zaščite je socialno zavarovanje, ki se briga za zdravje in eksistenco delavca in njegove družine v času, ko ne moreta delati in zaslužiti. Socialno zavarovanje je torej za delavca posebno velikega pomena in vsak mora poznati njegova načela, kajti le tako bo mogel ob vsaki priliki zavzeti pravilno stališče in bo znal braniti svoji interese.
Osnova socialnega zavarovanja je delovno razmerje, pri katerem daje nekdo drugemu svojo telesno ali umsko delovno moč v najem proti določeni plači ali odškodnini. Kdor daje svojo delovno moč v najem, nima v splošnem nobenega drugega dohodka in je plača edini vir njegovih dohodkov. Če bi človek bil sposoben za delo vse svoje življenje, bi socialno zavarovanje ne bilo potrebno. Pridejo pa v življenju časi, ko človek ne more dajati svoje delofvne moči v najem bodisi zaradi bolezni, nezgode, smrti, ali starosti, bodisi zaradi gospodarskih kriz, ki vržejo delavca na cesto. Tak dogodek, ki lahko vedno nastopi neodvisno od človekove volje, imenujemo riziko. O nastopu rizika delavecjie sprejema 'plače. Plače so v kapitalističnem gospodarstvu že same po sebi tako nizke, da komaj zadostujejo za kritje tekočih življenjskih potreb. Če torej delavec ne more delati, mu je odvzeta vsaka možnost, da preživi sebe in svojo družino. Dokler ni bilo socialnega zavarovanja, je ta problem v resnici obstojal, kar je privedlo do skrajnega obubožanja delovnih množic. Ta problem so najprej poskušali rešiti posamezniki na prostovoljni osnovi, pozneje pa so morale države pod vedno večjim pritiskom delavskega gibanja vzeti rešitev socialnega
vprašanja delavskih množic v svoje roke. V začetku je država samo pomagala ustanavljati vzajemne zavarovalnice, ki so jih ustanavljali posamezniki in jih je tudi podpirala. To zavarovanje pa se ni moglo razviti, ker je bilo prostovoljno in so bili prispevki previsoki.
Država je nato uzakonila obvezno socialno zavarovanje. Najprej je bilo uvedeno za primere bolezni in nezgod, šele pozneje tudi druge vrste. Vsakdo je dolžan, da se zavaruje. Bremen zavarovanje ne nosi samo delojemalec, temveč tudi delodajalec, ki se okorišča z delom in črpa svoj dobiček ravno iz nadvred-
nosti, ki mu jo delavec producira. Delodajalec je odgovoren za ustanovitev zavarovanja in tudi za plačevanje prispevkov. Iz sredstev, ki se naberejo, se plačuje zdravljenje, rente in pokojnine ter podpore brezposelnim. Zavarovanje je urejeno s posebnimi zakoni. Za izvajanje zavarovanja je država ustanovila posebne zavode, ki sprejemajo prispevke in poravnavajo škodo. Te zavode upravljajo delavci in delodajalci sami, državi je pridržana le pravica nadzorstva.
Delavstvo po vseh državah se bori za enotni sistem socialnega zavarovanja, ki naj se izvaja v enem samem zavodu in uprava tega zavoda naj bo v rokah zavarovancev.

Kako krmimo brejo živino?
Mnogi živinorejci premalo pazijo na pravilno krmljenje in oskrbovanje breje živine. Breja žival mora imeti mir; vsaka nagla sprememba ji škoduje. Delo, ki ga normalno opravlja, je treba omejiti, zmerno gibanje pa živali vedno koristi. Krma mora biti obilna, toda le v toliki meri, da zadošča za razvoj zarodka in ohranitev materine srednje telesne teže. Živali se v začetku brejosti dobro redijo, ker jim krma bolj tekne. Takrat tudi zarodku še ni treba mnogo hranil. V polovici brejosti pa žival ne sme postati mastna.
Krma mora biti primerno sestavljena. Zarodku je treba drugačnih redilnih snovi kakor materi. Treba mu je mnogo beljakovin za staničje, železa za kri, apnenih soli za kosti. Te snovi pa morajo biti v krmi.
Glede na brejost je treba krmo pokla-dati v določeni obliki. Predvsem ne sme biti obsežna, ker je trebušna stena že tako obremenjena, prostor'za želodec in črevesje zožen in dihanje spričo razširjenja teh organov oteženo. Zato ne smemo pokladati krme, ki bi žival napenjale.
Krma mora biti lahko prebavljiva. Da se ne bi nakopičila v prebavilih, jo te treba pokladati večkrat na dan v majhnih množinah. Posebej je še treba paziti, da breja žival ne dobi mrzle vode in pokvarjene, plesnive ali zmrzle krme.
Hlev, kjer stoji breja žival, mora bdi zračen in nč pregorak. Čist zrak olajša živali dihanje. Žival mora stati in ležati ugodno, zato je treba skrbeti za prostorno stajo in mehko nasteljo ter žival zavarovati pred udarci in poškodbami. Prenizka lega v zadnjem delu telesa utegne povzročiti izstop nožnice. Pri vi-
menu je treba paziti, da se žival ne prehladi. Ležanje na mrzlih tleh škodi breji živali in njenemu zarodku. Ugodno pa vpliva na razvoj redno snaženje kože.
Pri vseh brejih živalih je končno treba preprečiti zvrgavanje, ki je lahko posledica najrazličnejših okoliščin: velikega napora, preobremenitve želodce ali črevesja, napenjajoče ali dugače škodljive krme, mrzle vode, draženja, naglega ohlajenja in poškodb vseh vrst.
Breja krava se lahko giblje o lepem^ vremenu na paši, le proti koncu brejosti naj ostane v hlevu. Pred pašo ji dajmo nekaj suhe krmo. Če je stala krava običajno v hlevu, ji paša za časa brejosti ni potrebna. Po porodu ima krava največ mleka, ki ji potem polagoma pojema. Na to vpliva tudi na novo pričeta brejost. V dragi polovici brejosti mleko vedno bolj pojema in nazadnje ga kljub molži popolnoftia zmanjka. Vendar so dobre molznice, ki dajejo mleko vse do naslednjega poroda. Vendar to ni prav, ker se izloča z mlekom velika množina redilnih snovi, ki jih potrebuje zarodek. Dokazano je, da taka krava po telitvi ne doseže več polnega donosa. Potrebno je torej v času brejosti molžo polagoma opustiti, najbolj prav v 8. tednu pred te-litvijo, samo šele v 4. ali 6. tednu bi bilo premalo. V 8. tednu naj kravo molze-, mo le dvakrat na dan, od 6. tedna dalje samo še enkrat. Mleko se kasneje samo ustavi. Če to nič ne izda, naj se izmiva vime z mrzlo vodo vsak dragi ali tretji dan in naj se nekaj ur pozneje temeljito izmolze, prehod k opustitvi molže je treba izvesti zelo previdno. Zmeraj je treba izmolsti vime do zadnje kaplje, drugače povzroča zaostalo mleko slabe posledice.
Proti koncu brejosti krmljenje, kakor že omenjeno, ne sme biti preobilno. Predebele krave dobijo navadno porodni mrtvoud. Nujno je potrebna primerna sestavka krmil. Zrezkov repe je treba manj, zato pa več redilnih snovi. V‘senu je dokaj apnenih snovi in je to zato dobro in neobhodno potrebno krmilo. Sploh prihaja seno v prvi vrsti v po-štev za krmo breje živali. Zato treba preizkusiti njegovo kakovost. Če ne ustreza potrebam, lahko povzroči taka krma mehkokostnost in Kostolomnico ravno pri brejih kravah, ki potrebujejo za zarod in mleko mnogo apnenih soli. V letih, ko je krma slaba in.pomanjkljiva, pogine za to boleznijo mnogo brejih krav. Temu pojavu odpomoremo s posebnimi apnenimi pripravki, kot je klaj-no apno itd. V danem primeru je živini dajati tudi železnate pripravke. Dobro je, da pokladamo kravi pred in po porodu tudi laneno moko, ki jo nasuje-mo v pijačo, ker dobro vpliva na odluš-čenje trebila. Tri do štiri tedne pred porodom je treba zmanjšati dnevni obrok krme in to posebno pri debelih kravah.
Včasih je pred telitvijo vime zelo napeto. Krave ali junice ne smemo molzti, ker je prvo mleko nujno potrebno za čiščenje črevesja navorojene živali. Breja krava mora v hlevu imeti dovolj prostora, da je varna pred udarci sosednih krav. Proti koncu brejosti je treba kravo čuvati pred prepihom. Prenagla hoja in grdo ravnanje s kravami prav tako škoduje in dostikrat povzroči celo zvr-ženje.	Dr. I. B.
mmmm
SE SPOMINJAMO * 7 * 9 10 11
7. 11.
1917 (po starem, pravoslavnem koledarju 25. oktobra —< odtod ime »oktobrska«) je bil začetek velike Oktobrske socialistične revolucije Rusiji.
7. 11. 1946 je bila v Jugoslaviji zgraje-.
na prva mladinska proga Brčko-Banoviči.
9.	11. 1583 je bilo v Wittembergu v Nemčiji končano tiskanje Dalmatinovega prevoda Sv. pisma v slovenščini.
10.	11. 1759 je’ bil rojen nemški pesnik
Friedrich v. Schiller (umrl (9. 5. 1805).
11.	11. 1821 je bil rojen veliki ruski
pisatelj Fjodor M. Dostojevski. Umrl 1881.
(>

:
s
xxxx

FRANCE BEVK:

KAPLAN
MARTIN ČEDERMAC
»Tako. Zaradi pridige. Zaradi molitve.«
»Zadovoljni so. Pa lepše je bilo prej.« S sestro se nikoli ni razgovarjal o zadevah, ki so se tikale njegovih stvari in dušnega pastirstva. Kljub štiridesetim letom se mu je zdela še vsa otroška, še Prav taka majčkena deklica kot takrat, ko je bila prišla k hiši. Sedaj pa se mu je v goreči želji, da se s kom pogovori, nenadoma zazdela odrasla in zrela ženska. Pa saj bi se bil tisti večer razgo-Varjal tudi z otrokom.
»Tako pravijo?« jo je motrd izpod cela. »Ali pa si le ti tako misliš?«
»Moj Bog, saj sem jih slišala! Vedno Pie vprašujejo, kdaj bo zopet po starem. In so polni hvale o tebi.«
Čedermac ni maral hvale, a najmanj, da bi mu jo kdo prinašal na uho; v tem trenutku pa mu je vendar neizmerno dobro dela. Zopet je stopil po kuhinji in zatiral nasmeh samozadovoljnosti na obrazu. Ljudje mu zaupajo. To je sprejemal kot bogato plačilo. V trenutku ga je minilo pol bridkosti, ki jo je bil prinesel s seboj.
»Še bo tako, kot je bilo«, je govoril s preroško zanesenostjo, bolj sebi in senci na steni kot sestri. »In če ne pustč, da bo tako, kot je bilo, tudi drugače ne bol Ne bol Če mi kdo ukaže, naj delam zoper Boga, ali ga imam dolžnost ubogati?«
Obstal je bil in se zazrl v Katino.
»Ne vem«, mu je plaho odgovorila.
»Kako, da ne veš?« se je vedro razhudil. »Ali si mar pozabila nauk? Ali naj ubogam, ako mi kdo poreče, naj delam zoper Boga?«
»Ne.«
»No, vidiš«, se je nasmehnil. »To je enostavno, za to ni treba velike učenosti. In ne bom ubogal, če ne bomo kot prvi mučenci«, mu je od nenadne ganjenosti za trenutek potišal glas, »bomo še pred maliki zažigali kadilo. Če bodo vsi slušaliA jaz ne bom«, mu je prekipevalo razburjenje. Čutil je neizbežno potrebo, da pove pred Katino, kar je bil sklenil v sebi, a ni maral izustiti niti pred vaščani niti pred tovariši. »Ne bom«, je vzkliknil, »rajši se dam zapreti; v ječo naj me vržejo ...«
»Moj Bog, zakaj?« se je prestrašila Katina. »Kaj govoriš?«
»Ne pravim, da me bodo«, je rekel s trdnim glasom. »Pravim samo, da se rajši dam mučiti, kakor da bi delal zoper Boga. Ali razumeš? Saj ni treba, da razglasiš vsemu svetu, kar sem ti povedal, vendar je tako... In tako bodil« Katina je bila prepadena, vsa zmedena; ni vedela, kaj naj si misli. Pogosto ji je bilo hudo, da ji brat ni vsega zaupal kot nekdaj materi, večkrat je bil celo trd z njo. Zdaj je bila vsa zavzeta, hvaležna, vendar se ji je zdel tako čuden, nenavaden, da se je plašila.
Gledala je za njim, ki je nenadoma odšel v izbo, a se je vrnil že v naslednjem trenutku.
»Ali je bil Žef dolgo tu?«
»Ne dolgo«, se ji je zataknilo v grlu. »Nekaj časa...«
Gledal jo je nekaj trenutkov v oči, nato se je zdrznil in vzel svetilko.
»Lahko noč! Tudi ti takoj zakleni in lezi!«
Odšel je po stopnicah.
*
Deževalo je. Čedermac je hodil po izbi, se zdaj pa zdaj ustavil in pogledal^ v latnik, na zelene veje, ki so bile obtežene z deževnimi kapljami. Sivkasta svetloba se je tako redka pretakala skozi čipkaste zavese, da je bila izba temna. Stene so se mu zdele mrzle, nekam tuje, kakor zmeraj ob deževnih dneh. Na duši mu je ležal občutek tesnobe, zmeda misli, ki so se mu le od trenutka jasnile.
Na mizi je ležalo pismo, ki ga je bil prejel pred dnevi, pisalna priprava in prazna pola papirja. Pisal mu je bil žup-
nik Ivan Sever; že trikrat je sedel, da bi mu odgovoril, a je delo vsakikrat odložil. Ni se mogel zbrati, misli so se mu drobile. Z eno besedo: ni znal izraziti tega, kar je nosil v duši; zato bi bilo treba stvariteljske sile. Tri dni je odlašal za odgovorom, zdaj ga ni mogel več odložiti.
Župnik Sever je bil doma s Tolminskega, služboval je v »novih pokrajinah« nekje ob Soči. S Čedermacem sta se bila seznanila že pred vojno. Nekaj let mlajši od njega, izobražen, notranje uravnovešen; njegova filozofska mirnost, neraz-'burljivost, s katero je jemal vsako stvar in jo mirno presojal, mu ga je bila priljubila že v prvem trenutku. Med vojno je kot begunec živel v Italiji; v novih, neznanih mu razmerah se je večkrat k njemu zatekal po nasvet in pomoč. Postala sta si prijatelja. Pozneje sta se na redke čase obiskala, nekajkrat sta se sešla na božjih poteh, pogosteje sta si dopisovala. Sever mu je potožil marsikatero bolečino, ki je bila Čedermacu tuja, a ga je poizkušal razumeti in ga tolažil z obljubo boljših časov.
Poslednji čas so bila njuna pisma izostala. Zdaj pa je nenadoma prišlo Severjevo pisanje, ki ga Čedermac skoraj ni več pričakoval in se ga je ?ato tembolj razveselil. Drobna, trepetajoča pisava, na gosto popisane štiri strani. Bilo bi čudno, ako bi Sever ne bil izvedel, kaj se godi in se nad tem ne zavzel iz dna duše. Čedermacu je dobro delo toplo zanimanje, bilo je kot pesem za njegovo srce. Iz besed je vela bridka skrb in žalost, ne le sočutje, s katerim mu je povračal nekdanjo tolažbo.
Sto vprašanj — kako naj mu odgovori
V pristaniščih sredozemskega morja
Pantelerija leži na najožjem kraju Sredozemskega morja. Od Sicilije je oddaljena 100 km, od Tunisa 70 km, a od Maite 50 km. Razume se, da je to izredno pomembna strategična točka v vojnem času. A Anglija si ga je polastila z izkrcavanjem šele tri leta po vstopu v vojno z Italijo.
Do vzhodne strani sredozemske obale pluje »Pobjeda« tri dni in noči. Ves čas butajo valovi ob ladjo, kot bi hoteli zaustaviti parnik. Do Bejruta ne vidiš nikjer obale. '
Pozno zvečer smo dospeli v pristanišče Sv. Georgija, kjer leži Bejrut. Luči v mestu opaziš že mnogo pred prihodom. Najprej se zasvetijo luči visoko v gorah, nato na griču, kjer leži mesto.
Libijski delavci še niso navajeni, da bi delali ponoči. Zaradi tega je morala »Pobjeda« krožiti vso noč okrog gričev. Ko so se potniki naspali, je bila ladja že zasidrana v pristanišču. Na ladijskih stopnicah so se gnetli libijski policaji v kratkih jopicah in s tropičnimi klobuki. Na obrežju so kraj skladišč trgovci razložili sadje, pijačo in obutev. Oblečeni so v harje in turške široke hlače. Glave si ovijajo s fesi in turbani. Ob pristanišču so skladišča, mošeje in trgi. Na vzpetem delu leže vrtovi s palmovimi nasadi.
Bejrut je tipično arabsko mesto z ozkimi ulicami in vzhodnjaškimi kopalnicami. Mestni domovi nimajo označenih hiš in številk, imenujejo se z imeni vladarjev. Na ulicah skoraj ni žensk. Sleherno mimoidočo žensko si ogledujejo od nog do glave. Nekatere nosijo črno tenčico —- valo, skozi katero razbereš obrise njihovih obrazov. Trgovi dajejo predmetom takšno ceno, kakršen je pač kupec. Mnogo mož poseda pod nebom brez kakršnegakoli dela. V kinematografih se vrstijo ameriški filmi z arabskimi podnaslovi. Časopisi izhajajo v arabskem in francoskem jeziku.
Libija je majhna arabska država, ki je 24. novembra 1941. leta dosegla formalno neodvisnost. Ta dan praznuje kot nacionalni praznik. V daljni preteklosti je bil Bejruto feničansko trgovsko pristanišče. Nato so se ga polistili Perzijci in Rimljani. Nato je bil del velikega arabskega imperija. Od leta 1817.—1918. je pripadal Otomanskemu sultanu. Do proglasitve neodvisnosti je bila Libija francosko mandatno ozemlje. Francoska vojska je ostala v njej do 1947. leta.
Libija ima okrog 1 milijon prebivalcev, od katerih jih je v Bejrutu dobra tretjina. Drugo mesto in pristanišče Li-
bije je Tarabulus (Tripolis). Tu prebivajo: Levantinci, Arabfci, Turki, Grki, Armenci in Židje. Sosednja Sirija šteje okro 3 in pol milijona prebivalcev. Njena prestolica Damask je zvezana z Bejrutom z železniško progo.
Libija je gorska dežela z višinami do 2000 m; Gozdovi so v glavnem hrastovi. Ostalo so pašniki. V Libiji so našli lignit, ki vsebuje precej žvepla in ga predelujejo v mineralno gorivo. Površina obdelovalne zemlje je kaj majhna. Večji del zemlje posedujejo veleposestniki, ki jo oddajajo pod nemogočimi pogoji kmetom v zakup. Vaško gospodarstvo je izredno primitivno. Polfevdalni sistem ovira gospodarski razvoj dežele. Libija nima dovolj živil, zato jih mora uvažati. Nedaleč od nas je angleška ladja razkladala fižol in sladkor.
Domača obrt in trgovina na drobno sta glavni opravili prebivalcev. Izdelujejo usušene in kemične izdelke. Mnoga velika podjetja so last francoskih družb. Inozemsko blago leži v libijskih skladiščih. To je francosko, angleško tekstilno blago in kovinski predmeti, kar pa izpodriva ameriško blago.
Ameriški kapital si vztrajno prizadeva, da se utrdi v Libiji in otesni francoski in angleški uvoz.
Pred kratkim je libijska vlada zaključila pogajanje z ameriško petrolejsko družbo, da bo potekel petrolejski vod iz Saudove Arabije skozi libijsko ozemlje. Petrolejski vod se bo zaključil na libijski obali.
Zaradi nizke življenjske ravni se libij-fcki prebivalci izseljujejo iz dežele, največ v Ameriko. Domačini često žive na njihov račun. V dvajsetih letih je pritok denarja v deželo od izseljencev dvakrat prekoračil vsoto libijskega izvoza.
Gospodarska zaostalost dežele poraja nizko kulturno raven. Polovica prebivalcev je nepismena in ne more odločno sodelovati v politiki. Naklade tiska so nizke.
Libija je republika. Vodi jo predsednik. Vlada pa ji koalicijska vlada, kjer so zastopane tri buržoazne stranke. Komunistična partija Libije ima velik vpliv pri prebivalcih ne glede na svojo malo-številnost. Čeprav tukaj deluje skupina falangistov, vlada ničesar ne ukrene proti njim.
Drugega maja 1947. leta je ob priliki volitev v libijski parlament priplula v pristanišče Bejrut ameriška križarka zgolj zaradi »družabnega obiska«.
Libijski prebivalci visoko cenijo Sovjetsko zvezo. Vedo za našo pomoč v Varnostnem svetu, ko se je ZSSR borila, da se morajo iz Libije umakniti tuje čete. V marcu t. 1. je libijska delegacija obiskala Sovjetsko zvezo. Ob prihodu je dala objaviti v tisku pismo, kjer pravi, da je našla v Sovjetski zvezi deželo, ki ustvarjalno gradi in želi mir in neodvisnost vseh narodov.
V Libiji in Siriji živi 170.000 Armencev. Semkaj so se preselili v času preseljevanja iz turške Armenije. Mnogi izmed njih so zbežali brez sorodnikov in staršev ob času pokolja 1916.—1917. leta. V Libiji Armenci bedno životarijo. Mnogi izmed njih se vračajo v Sovjetsko zvezo.
»Pobjeda« je zaplula V Bejrut, da bi naložila nekaj Armencev — preseljeni-kov. Prihod parnika se je spremenil v demonstracijo prijateljstva do Sovjetske zveze. Stotine Armencev je do pristanišča spremilo svojo rojake. Prostor na pristanjšču je bil nabito poln. Parnik je odplul med zvoki armenskih in sovjetski pesmi.
Im Bejruta smo nadaljevali pot proti Batumu. Severno od Krete so se raz-vx*stili gorski in zapuščeni otoki Egej-. skega morja. Nikjer nismo srečali paiN nikov, niti motornih čolnov, niti obrežnih ladij. Ni se še našemu pogledu skril en otok, ko se je že pokazal drugi. Včasih smo jih videli tudi po deset naenkrat. .Čez noč so otoki še bolj opuščeni. Le tu in tam miglja svetilnik ali grmada. Na nekatere izmed teh otokov so grški reakcionarji pravkar izselili patriote, borce za neodvisnost Grčije.
Kjer je Egejsko morje, je bilo nekoč kopno. Vrhovi gora in gričev so sedaj otoki. Otočani se preživljajo z lovom in nabiranjem morskih gob. Blizu vhoda v Dardanele leži otok Lemnos. Tu je bila izhodiščna baza za tuje ladjevje, ki je sodelovalo v intervenciji proti Rdeči armadi na jugu Rusije v času državljanske vojne.
Okrog polnoči je »Pobjeda« zaplula v Dardanele. Preliv meri 58 km. Leži med azijskim obrežjem in galipolskim polotokom. Tu se je v prvi svetovni vojni izkrcala anglo-francoska vojska. Vendar se niso mogli polastiti preliva in so bili prisiljeni zaradi izgub oditi.
*
Carigrad leži na evropski obali. Od daleč se že vidi predmestje z obledelimi enonadstropnimi hišami, z ostrimi obrisi minaretov, tovarniškimi dimniki
in strehami. Staro mesto leži ob vhodil na rtič. Obala je kamenita in ima mnogo lesenih utrdb.
V	pristanišču sta dve angleški vojni ladji. Na obrežju Galati so ameriški vo« jaški aparati. Če poznamo protisovjetsko propagando turških časopisov, so nam ti prizori ne zde slučajni. Ne smemo pozabiti da ameriški reakcionarji, ki so dali Grčiji in Turčiji posojilo, iščejo tudi tukaj svoje imperialistične interese, hoteč se polastiti petrolejskih bogastev Bližnjega Vzhoda.
V	Bosporju vidiš petrolejske rezervoarje in nekatere ladje, kar pa je oboje zakrito.
Kmalu dospe »Pobjeda« iz Carigrada do ograjenih žic, ki so jih naredili proti minam in podmornicam. »Pobjeda« zapluje v Črno morje.
Čez en dan smo dospeli na sovjetsko obalo. Pred nami se je razvila značilna panorama zelenkastega griča s sončnim, žametastim rastlinjem. Tega nismo videli ne na španski, ne na afriški, nc na libijski in turški obali. Z vklikj »hura« smo sprejeli sovjetski čoln, ki nam je plul naproti. Počasi je »Pobjeda« krenila v batumsko pristanišče...
Po A. Gončarovu iz sovjetske revije »Okrog sveta«.
SMEJMO SE |
PABERKI IZ CELOVŠKEGA SODISCA
V Kaibitschevem procesu predsednik pri* čam:
„Gospod doktor, ni se vam treba zagovarjati! Saj vas kličemo le kot pričo!"
Orlitsch: ,,Moja smola je, da so me ljudje v Železni Kapli predobro poznali in torej nisem mogel zakriti svojih zločinov"
Sodnik: „Dj(, da! Ali vendar vas kot dobrega in preizkušenega avstrijskega žan-darja ne morem strogo soditi. Strokovnjak je le strokovnjaki"
SOCIAL-DEMOKRAT
Social-demokrat je anatomično čudo: Pi' še z levo, dela pa z desno
POVELJE ZA IZSELITEV JE PRIŠLO IZ BERLINA!
Himmler Kaibitschu: „Vi, Standartenfub-rer, prevzemite to nalogo, ker imate že iz avstrijske republike staro prakso v postopanju s Slovenci!"
nanje, s katerimi besedami? Bilo je prvič, dtu se je zavedel, kako dolga je pot od misli do izraza. Začel je, a je vedno znova odložil pero in stopil po izbi. V sivem, deževnem dnevu, ki je oznanjal konec poletja, so mu bile misli težke, tope, tiščalo ga je v sencih.
Nenadoma se je odločil, sedel in pomočil pero. V polmraku je mirno sklanjal glavo, da je lahko sledil črkam, ki so nastajale na papirju.
Pozdravi, opravičevanja, izrazi veselja, da se ga je slednjič spomnil s pismom. »Morda je katero tvojih pisem zašlo v tuje roke; premalo oprezno se izražaš, še vedno bi te moral učiti«, je nadaljeval. Sever ga je vpraševal' o zdravju. Ne, ne more se pritoževati. Če bi hotel slediti zgledu svojega očeta, bi moral biti že zdavnaj v grobu. Morda je podedoval trdoživost svoje matere, ki še zmeraj živi... »Zadnji dnevi so jo hudo zagrenili; bojim se, zelo se bojim, da jo spravi v grob. Saj bi se temu ne čudil. Še meni kar vidno sivijo lasje. Ali si že kdaj občutil fizično bolečino srca? Jaz je do zadnjih časov nisem. Kako je ta občutek grozen, ubijajoč, kakor da bi viselo srce na tenki, krvavi, boleči žilici in se hotelo odtrgati.« Razpisal se je na dolgo in na široko, kakor da se izogiblje jedra stvari. »Saj bi na to najrajši nikoli ne mislil, se mislil no, a mi je tako navrhalo dušo, da me preganja še v sanjah... Ti me bolje razumeš, kot sem pred leti, jaz razumel tvoje tožbe, to razvidim že iz tvojih vrstic.«
Počival je s peresom v rokah in za-»trmel v papir. Ura na steni je iznenada »aječala, da še je zdrznil, kakor da ga
je prebudilo, in se ozrl nanjo. Pisal je dalje...
Težko, da;, nemogoče mu je odgovoriti na vsa vprašanja. In če bi mu vse še tako živo orisal, bi imel o stvari le medlo predstavo; sam bi moral doživeti z očrni in s srcem. Saj si mi — dobro se spominjam — to že pred leti prerokoval, a, takrat sem se ti le smejal. Nedolžen otrok, ki sem naivno verjel v nedotakljivost nekaterih stvari; bil sem nepri-. pravljen, zato sem zdaj ves preplašen.« Kako naj mu razgrne temno ozadje greha, ko še sam plava v temi? »Morda vedo drugi več od mene, a Bogu bodi poto-ženo, da mi ne zaupajo.« Besede, ki jih je hotel prečrtati, a jih je pustil. »Povem ti samo: vsak dan molim, da bi niti senca kake krivde ne pala na Cerkev. Ako se to zgodi, naj nam le Bog pomore, iz nesreče in stiske.« O sebi ne bo govoril. Pozna ga, a bi ga moral poznati še globlje, da bi mogel uganiti njegove občutke. Rajše bi govoril o vernikih, ki so mu posebno na srcu, če bi njegovo .pero ne bilo prešibko. »Vi vsi, ki ste sedeli za bogato mizo, ste jim bili krivični v svojih mislih. Da, zanimali ste se zanje, ne trdim, da ne, celo z ljubeznijo, a podobno, kakor se zanima prirodoslovec za posebno vrsto izumirajočih živali. Saj ne očitam, ti nisi tega kriv, nihče ni kriv, tudi me prej to ni bolelo, ker se tega nisem zavedal, a zdaj se zavedam in me boli.« Danes ta dan, ko grebe vase in se ozira v preteklost, bi moral tudi S( bi marsikaj očitati... »Tako se mi zdi, da je zavest našega rodu zdaj poslednjič zagorela, kakor zagori sveča še enkrat s svetlim plamenom, preden ugasne. Oprosti moji črnoglednosti, a čemu bi se va-
rali in si pred resnico zakrivali oči? Potem pridete vi na vrsto... Napovedujem, kakor si mi ti nekoč napovedoval; ne iz privoščljivosti, ampak iz bolečine, kakor resnično me to peče in skeli...«
Razburjen se je dvignil, stopil k oknu jn potrkal s prsti na šipo. Nato se je naglo okrenil, odprl tobačnico, a jo je takoj zopet zaprl in stopil k mizi... Pero mu je znova drselo po papirju...
»Zašel sem ... Odpusti starcu, ki je nor od bridkosti! Pišem, kakor mi besede prihajajo v pero... Ne bom ti ponavljal, kar se je tisto nedeljo godilo v Vrsniku in drugod. Nikoli nisem dvomil o vernosti svojih duhovljanov. Še tisti, ki so mi očitno nasprotovali, nikoli niso dvignili besed zoper Boga. Njihov jezik jim je bil nedotakljiva vez z Bogom. Zdaj pa jim je ta vez iznenada pretrgana. Božja beseda jim je zagrnjena kot Bog na veliki petek. Božja beseda je umrla, božja beseda leži v grobu. Mislim, da jih .prav razumem. Če bi me bili tudi udarili v prvi jezi in bridkosti, bi jim moral odpustiti...« Ali je to mar vse? Ali niso bili živo zadeti tudi v nečem, kar se je prej le rahlo, komaj zavestno dotikalo njihovih src? »Čutim, da mi manjka izrazov, bojim se, da me ne boš prav razumel. Ne morem govoriti o narodni zavesti v našem smislu. Zavest domačije? Ne, to je premalo! Zavest rodu in jezika, ki jih spaja, četudi tako rahlo; tako uboga kot njihova zemlja. Zavedli so se je šele, ko je tuja roka seglai po njihovi lastnini; sicer plaho, neopredeljeno, a z. nevarljivim notranjim čutom. Vzgorele in pale so besede, ki jih naš človek niti v najskrivnejših mislih ni gojil. V pismu ti jih ne morem ponavljati. In se jim ne
čudim; saj še meni stokrat hujše prih'1' jajo na jezik... I nostri fedelisSiuH Slavi!1 Ali se moreš vživeti v čustva varane zvetobe? Le tako boš razumel, je naša tragika večja od vaše... Saj Bog tega ne bo dopustil, je rekla moja matj* Da, verujem: Bog tega ne bo dopustil* Saj nadškof tega ne bodo dopustili. •• Obhajajo me grešni dvomi, ki mi še niso prišli čez ustnice in se jih tudi zdaj ne upam zapisati. Poznaš me in Čudi1 se boš, kakor sem se jaz tebi nekoč čudil in te imenoval protestanta. Človek nikoli ne ve, kaj se skriva v njegovi11 globinah; šele povodenj dvigne mnog® tqga na površje. Vprašujem te, kako* sem sebe že večkrat vpraševal: prijatelj, kako bo, ko mine ta nevihta?«
Pismo se je raztegovalo v neskončnost, utrujalo ga je. Bil je kot v vročici* ves v mrzličnem snovanju; mrščil j čelo, pero mu je naglo teklo po papin®* »Prijatelj«, je bral polglasno, »kako bo, ko mine ta nevihta?« In je nadalje' val... Na to mu nihče ne more odgovoriti. Prizna, da je bil plah, a je že pie* stal težko uro preizkušnje. Zdaj je P®, jeklenel... Vsega pa ne more zaupal
pisnM- (D« jmiimHiiHiiiiiHimiHiiiiiHimiiminmmiiHimiiiiiiuimiuimiHiHiiHiiminiiiiiiiitHi1111111* Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik dr. Matko Scharvvitzl, Wien XVI, Ottakr gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Fra Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien ' VVaaggasse 6^11. Telefon B 21-5-50. — - j. družnica uprave: Celovec (Klagenfurt), »„ kermarkterstrasse 21/L — Tiska: »Glob* Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt: G-b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5.