©rl VK	4, .J	• 0
]	ai
Notranjske gore
in
Cirkniško jezero.

Spisal Dežman,
Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani 1850.
rajnska dežela v lepi mnogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kieri človeka s začudenjem napolniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo. O, kako se ti ko serce širilo, na njenih snežnih kepah in goličavah krasniga ogleda naduseno! — in če ti na vetrovitini Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih občutkih zibale. iSe vrči čudeži pa, še veličastnimi prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in človeškim očem z večno temoto zagernjene.
Krajnske gore imajo namreč sploh to lastnost, da ncštcvilne poveršne vodice po breznih, ponikvah, jarkih in nevidnih razpokljinah požirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, — ene v prostornih shrambah zaderžavajo, druge pa, po neznanih žilah dalje podivši, še le v svojim znožji — v globokih dolinah — zopet na svitlo točijo. To posebno velja od tistiga gorovja, ktero, skoraj tikama cvetnih poljan ravne Forla-nije sc vzdigovaje, jadransko morje s širokolierbtnim K rasam opasujc in s stermimi planinami, ki so kot me jniki ali čuvaji med slovensko in talijansko zemljo postavljene, noter do siviga Triglava seže. Tam zaglcdaš ogoljenc višine obeh Golakov, zlatostolniga Čavna *), Otelce, Kovka in Nanosa burjopihavca. Od tod nižje gore celo Notranjsko zemljo preprežejo. Tu obdajajo pogo-stama nasejani liomci in hribi okrogle, kotlinaste doline,
•1 V Ipavski dolini jc sploh govorica, da visoka gora Cavn na zlatim stolu stoji.
4
tam sc ozka draga med podolgatimi berili vije, pa tudi širokim dolinam in visokim planotam v tem hribovji sc precej prostora ostane.
Par marsikterc teli višav z vcrham v oblake kupe, pa ko so enkrat z notranjskim Snežnikam *) nar veri visokost dosegle , sc ob Ilrovaški meji po visoeiii llilmiškili in Kočevskih gojzdih z Lihurniškimi gorami sklenejo, s postranskimi hribi čez Ribniško in Kočevsko dolino, in čez Snlii Kraju j elo do vrelrov Kerke in njenih pritokov segaje. Ako si se količkaj časa v teh krajih pomnili!, ali jih morebiti preiskava), si gotovo v dolinah zapazil vderte — vodnjakain enake — globine, vidil si kraje — oberhe jih imenujejo — kjer voda ispod skalovja ohilniši kot pri navadnih studencih na beli dan privre, pokazali so ti grozovite brezna, v ktere zavaljenim kamnani sto-terni grom odmeva; in morebiti si še clo v biikljenim svitu lesketajoče podzemeljske jame preiskavah Vcei del teh jam in ponikev od vodnih prilokov zapuščen ogledovavcu nasproti zeva. Vprašal bi skoraj : Čemu je to nepotrebno orodje narave? Če pa hočeš te jarke in vdertinc viditi v njih vodožirnim delu in pri obilni gostbi, kjer jih potoki napajajo, — poromaj v Cirkniško dolino, ogleduj si čudeže njeniga jezera in vse skrivnosti in spremembe planote, ktera sc zdaj v vodeno ogrinjalo, zdaj v zelene travnike spremeni, kjer sc ribič koscu, čoln vozu, riba govedam za nekoliko meseov umaknjejo.
Gore, ki Cirkniško jezero obdajajo, enake orjaškim z brezštevilnimi luknjicami predertim gobani vso močo poserkajo, dajo pozneje v obilnih tokih jezeru potlare, — one so njega neizprazljivc točila. Na južni strani Javornik svoje dolgo sleme raztrgava, do verlia s tam—
*) Snežnik, nar visokejši gora na Notranjskim nad Luško dolino, skoraj ravno na Krsjnski, Primorski, in Ilrovaški moji sloji.
**) Lepo zemljopisno podobo Girkiiiškisn jezera najdeš v k nižin: Tobias Gruber Briefe h.vdrograpliischen und phisikalischen Inlial-tes aus Krain. VVicn I7S1. •
5
iiimi gojzdi pokrit, v kterih šumečih studencev pogrešaš. Njemu nasproti so proti severu gola »Slivnica kopiči, svoje solnčne srno/,Hi s čedami ovac in goved otožnimu sosedu unkrnj jezera razkrivši.
Od Slivnice vedo ondotni prebivavci mnogo čudovit-niga povedati. Dcsitudi po zunanji podobi prijazna, je vendar polna zlobe in hudobij, ker mnogokrat s točami, ki od njeuiga čela v dolino verše, lepe žita Cirkniškiga. Martinskiga, Graliovskiga in Žerovniškiga polja do ster-niša pomlati. Mizo nje verha je sterma jama v neizmerjeno glohočino zvotljcna. Iz nje se — tako pravijo — ob času bližnje plohe goste meglice vzdigavati začnejo. Kmetje na-njo kot na preroškiga vremnika gledajo, in ona je tudi v resnici veličansk zrakomer. Lahko zapopadeš, de kakor živo srebro v cevki zrakomera pri stanjšanju zraka vpade, — ravno tako, če se zrak nad votlino staiijšuje, gostejši jamska sapa z vso močjo kviško sili in vodene sopare, s kterimi je nasitena, v podobi meglice pokaže. Toraj še zdaj babjeverstvo baji, da imajo čarovnice na Slivnici svoje poslopja in zračne plesiša. V rečeni jami točo delajo in ob času vihre in plohe k divjinm plesu v oblake hitijo. V starih časih so bili kmetje od teh praznih vraž tako osleparjeni, de so sklenili, nad Slivniško jamo skalo zavaliti in tako kovačnico vsili nesreč zamašili. Že so skalnato plošo premaknili in proti votlini valili, — kar jim ona uide, in skokoma v dolino perropotavši se je še le pri Martinski mežnariji ustavila in skoraj celo hišo poderla.
Ilazun Javornika in Slivnice nižji horda Cirkniško okolico proti vshodu od visokeji Ložko, proti zapadli od globokeji Planinske doline ločijo. Ložkn, Cirkniška in Planinska dolina so kakor trije predali postopnjama zapored nastavljene; ena drugi svoje preobilne vode na— taka, invčasi se tudi perva in zadnja od divjih povoiiinj zalite v jezera spremenite.
Vnjodru Cirkniškc doline se po celi dolgosti sloveče
6
jezero razprostira. Na eni strani njegovi valovi Javor-nikovo skalovje spodjedajo, na drugi pak se s cvetkami podslivniških travnikov igrajo, včasi še clo čez njive nastopijo. Sledeči otoki so na skalnatih temeljih čez jezersko planjavo zvišani: Mala gorica, Velika gorica, Venetke in Vornek.
Zadnji otok, naj veči in prijetniši od vsili, ti kaže pohištvo, njive in gojzil osmih kmetov v rajski odločenosti od posvetniga hruma. V njegovim hladnim smrečju te stara cerkev sv. Primoža in Frliciana k pobožnosti vabi. Xe deleč od spodnjiga jezerskiga ovinka se polotok ller-vosek začne, v podobi jezika skoraj do Vorneka moleč. Dervosek in Vornek zadnji kraj jezera, ki tikama pod Javornikam leži, od sprednjiga bolj proslorniga skoraj popolnama odločita, njemu le dva odtoka pustivši. Ta ilivjokrasen kraj jezera černi gojzdi venčajo, njega ti-hoto le šumeči beg kake zveri, ki si skoz gojzduc goščave pot dere, ali plahi vzlet povodnih lic vznemiri; les pobegnejo vderstcnc ribe, si varniga zavetja iskaje, in včasi še clo lahkouožen jelen — begun iz kočevških gojzdov — v (a kraj zahaja, si krasoto svojih udov v bistrih valovih ogledat. —
l)a jezera umetno napravo popolnama razumeš, ni zadosti, se nad njegovimi brezdni v lahkim čolniču zibati, — obiskali ga moraš ob času, kadar ti ono, se vode znebivši, vse svoje skrivnosti razkrije. To se zgodi, po navadi vsako leto, kadar s toplimi dnevi suho vreme nastopi. Včasi pa, če se je prezgodaj spraznilo, in pozneje nenavadne plohe z neba lijejo, se o kratkim so-pet napolni, in le velika suša ga primora, da se v drugič odceja. Znano je pa tudi, de jc o sedmih letih, namreč od leta 1707 do 1714 le enkrat odteklo, inako ste jesen in zima presuhe, more tudi celo leto prazno ostati. Pri odtoku jezera nar poprej obe Karlovci svoje delo končate. Kmalo potem sc ribški kamen iz vode prikaže, gotovo znamnje, da sc bo jezero o kratkim svojih
7
vod znebil«. Kako se ves kraj spremeni! Ne mislil bi, tla jo jezersko /a toč je, ktero se prcil tvojimi očmi razgrinja. Po vsi planjavi zagledaš napeljane struge, ktere sc v raznih ovinkih semtertje kot kače vijejo, in s svojimi valovi zaporedama nastavljene globine — nesite že-ruhe —. napajajo. Zdaj je pravi čas za ribištvo. ,ščukc, ni en i k c1 in »lajni so — ako nočejo na suhim obležati — zmiraj v lesneji prostore siljeni, zdaj v ozkih strugah gomze, od tod jih niiitni valovi ribčam v razpete mreže gonijo; le ena ali druga uide in se v blatno dno ponikve zakoplje. Ako sc v taki dobi kraj Vodonosa, Kcšcta ali drugih jarkov vstopiš, se njih divji požrešnosti prečudit; ne moreš. Kako dereči vertinci v dno silijo! kako votlo doni gergranje zablateniga goltanca! Včasi še voda stermi bregspodje, zemlja sc vdere in nagli valovi v novo odperto žrelo hitijo.
O kratkim času vse jame posahnejo, ribji lov mine, — kar se veseli čas košnje približa. Zelena planjava je s cvetcčimi travami pokrila, visoko trcbclje svoje zlate glavicc ziblje, in hičevje od hladnih sapic omajeno kaj ljubeznivo šcptii. Zdaj sc veselo pelje koseov po ravnini razlega, zdaj trava poil njih kosami v dnhtcčc redovnice popada, in težki vozovi z jezerskimi darovi obloženi trudni proti domu škripljejo. Kdo bi zdaj mislil, da bojo valovi svojo lastnino sopet nazaj tirjali! Kdo bi verjel, da bo čolnič, ki je v strugi obležal in od sončnih žarkov razpokan, zopet kadaj po jezeru plaval! Kako snhc so zdaj ponikve in jame: ko da bi bila njih požreš-nosl za zmiraj nehala; lc čakal bi, kdaj bo zelena trava njih šuplc stene zarasla.
Vso drngaeno podobo od dozdaj omenjenih jarkov in pouikcv imajo jame, ktere ob skaluaiim znožju jezera zevajo. Žrela marsikterih teli jam so s skalovjem po-polnama zasute, pa obe Karlovci in Skednenea, čez je-
•) Dio Sumpfkrcimvurz. Senccio paludosus. L.
8
zerskc tla zvišane, so prostorne obokane votline. Posebno pa je vhod v veliko Karlovco kaj veličasten. Med divjim pečovjem in mogočnimi skladi siviga apnenca 011.1 z odperiim žrclam zeva, in ob času odtoka, z močnimi požirki cele potoke serkaje, vse, karkoli priplava, v temni gollancc dervi. Njeni zobati oboki, njene razor-jene stene so priče divje togote. Ako se v temno votlino naprej podaš, vidiš na pol strohnjene kercelne, kleri so oil kamnitih škerbin razpraskaui na tleli obležali, ker jih zadnji toki niso zamogli dalje spraviti. Tu ni ne žival-skiga giba ne diha: v kupe iianeseno bičevje, razbite deske, in drugo sognjito plavje tesne prostore zašarijo; kmalu začnejo bakle v slabim zraku teh strohnin berleti, groza te spreleti mislečiga, da si edino bitje, ki v tem grobu sope: le mračiiokrilati topirji od bakljrniga svita razžaljeni z ostudnimi glasi ob stenah scnitcrlje ferletajo — edino znaninje življenja. V nekdaijnih časih, ko še žleb velike Karlovce ni bil tako zašarjen, seje do prostorne podzemeljske shrambe jezerskih vod priti zamoglo. \a koncu tega dolgiga tesniga goliauca visoki prostorni oboki in sterme stene malo jezerce obdajajo, kteriga temni plan še nikdar ni bil z veslam prebrazdan. Vendar so pred nekimi letini serčni možje od uuc strani, kjer namreč od jam pogoltnena cirkniška voda v Šent Kocianskim gojzdu vpervič na svitlo pride, do tega jezerca Velike lvurlovce prišli. Napravili so si čolnič za to ponočno vožnjo, in z bakljami in vervi preskerbljeui so sc divji— mu toku vkljub po skalnatim žlebu dalje vozili; v enih krajih je bilo treba čolnič čez skale in slapove prenašali, v drugih so moleče škerbinc žugale ga razbiti. Z radostjo smo poslušali popis te prederzne vožnje iz ust prostigu ribča, ki ni zamogel dovclj besed najti, nam vclieaslvo in čudeže teh ponočnih krajev prav živo dopovedati. Velika skala, ktera sc je nekdaj od stropa odtergala omenjenimu jezercu odtok opovira. Ako bi sc ta odtok zlajšal bi bilo — tako ti možje sodijo — veliko
9
oralov Cirkniškc doline jczerskiga zaliva za z mi raj otetih.
l'a zapustimo groze in tniine Karlovskih jam, ter oglejmo .si studenec, oberlic in potoke, kteri jezeru vedno natakajo. Xa desni strani je Cirknišca naj perva, ki v njegovo njedro proti Karlovcama hiti', in svoj veseli z ropotam žag in mlinov oživljeni tek konca. 26 združenimi valovi podslivniških studeneov in potokov sc Žerov-nišca v dolgi strugi proti Itelju vije, in kar tam ne odda požirnimu Vodonosu, v odperto žrelo lije. Pod Križno goro Lipscnšca izvira, in s .šteberščico in Zlatovcam pomnožena v Veliki Oberh leče, kamor tudi vodeLožke doline, ki so se v jarkih ali v Golibini blizo lian zgubile , priderejo. Od tod se naj daljši struga po celim jezeru steguje, zaporedama nastavljena Ponikve in Sitarco zalivši, se nad Vodouosam razcepi in čez Križ clo tlo Svinskih jam v spodnjim ovinku jezera seže. V zgornje zakotje jezera se Kateriaš, Ceniše, Ceinun in Mali Oberh zlijejo. Od tod naprej na levi strani pod Javornikam Tresenec vodo iz zemlje trese, ž njo Po-nikvico in Lcviščc zalivaje. Otoški Oberh v zadnjim kraju jezera Vornuku ravno nasproti leži. Ni prijetnišiga kraja v celi okolici od tega. Tu veseli viri žubori; ispod skalovja, kjer je varno vbežiše menikov. Hladne tratice pred Oberliam so tako mične, da so gotovo tukaj — kakor na Helikonskih višavah gerške modrice— tudi Slovenske Vile. iz beliga gerla prepevaje, kolo vodile. Od Otoškiga Oberha po celi zadnji strani jezera struga čez jame Bcček, Cezlence, Kotel.Gcbno pelje, se še le v mali in velki ltobnarci zgubivši. Obe zadnji jami imate svoji imeni oil čudniga bobnenja, ktero se večkrat v njih oglaša. Pravijo. da je v globočini obeh jam široko jezero, in da kapljice, ki od okainnjenih curkov stropa doli curlajo, ta čudni zvek v odinevajočih votlinah budijo.
Pa ves trud tlozdaj imenovanih potokov — jezero napolnili - je zastonj, komaj njih valovi v jezersko pla-
10
njavo pritckci; —* /.o jih žejne sila popijejo. Kar lepa množica okrajnih pritokov ne zaniore, (o doveršite o kratkim času dve vcličanski točajki: Suha dole a in Vranja jama. Suhadolca je votlina ne delječ od po-derline stariga Karlovskiga grada pri začetku Dervose-ka, Jezerski vasi ravno nasproti, \avaijeno pečovje njeno temno žrelo skoraj prekrije. S sključenim životam, po vsili štirih la/.ijoč, zamoreš precej delječ v njenim žlebu pcrplczati, dokler da li stoječa voda dalje iti ne dopusti. V tem koncu se je nekdaj slišalo šumenje podzemeljskega slapa, zdaj pa še prijetniši glasi tukaj na ušesa ogledovavca bijejo. Posluša jmo kaj je neki za na-ravske lepote vneti gospod od te jame v »Novicah" pisal. »Kdo bi se nadjal, v tem samotnim kraju, kjer se razun »počasniga eurljanja kapljic d ni žiga ne sliši, prijetne »nebeške glase zavzeti, kakor da bi iz rajskih krajev „v ta podzcmljiski hram prizvoncli? Nikdar ne bom po-,,zabil veličastnih občutkov, ko sini v družbi treh gospodov to jamo vpervič obiskal. Na rečenim kraju smo »zaslišali neizrekljivo milo žvcnkljniijc, ki se dobro vbra-»nimu iz kake daljnosti ljubko douečimu zvonenju lepo „priličuje; s sladkostjo glasov omamljeni, kar nemi, enaki »okamnjenim podobam smo nekoliko dobe poslušali. Škoda »res, de smo bili vsi potni v prehladno sobico, kjer „večniga mojstra krasna godba igra, prišli, sicer bi bili „Iahko več časa milili solnčnih žarkov pogrešali. Morebiti »ravno voda, ki na ravničici pri koncu jame stoji, v »kakšne kamnite votline curlja, in prijetno brenkanje »vzrokuje. Stcinbcrg pa misli v svojim popisu, da »tukaj nekaki podzcmljiski potok, in scer dobro delječ »pod hribam memo teče, in tako žvcnkljanjc napravlja". Ob času zaliva pak Suhadolca drugačno strašno godbo zaigra. Silni potoki iz njenih globočin na kviško pri-grome, ribe, ktere so dolgo časa delječ od beliga dneva
*) CJggii mnž, ki je del j času Mizo tega jezera stanoval, in njega obširni popis na svitlo dal.
11
(avnovalc, po gcrbastim nevarnim žrelu seboj dervivši, hipoma vso okoljavo s penastimi razkačenimi valovi zalijejo, veliko strugo prekrižajo in se proti Ilcšctii zraven Jezerske vasi pode.
A ko se nočeš v tesnobe »Suhadolcc podati, nikar ne zamudi prostorniši Vranje jame obiskati. Tista je v zadnjim kraji jezera blizo Otoškiga oberha. Če v poletni vročini pod njeno kamnito streho zahajaš, bi pač v hladni senci pokrepčan s požirki bistre vode, ktere ti ona v svojim zadnjim koncu ponudi, ne mislil, da se v strahovitim žrelu spijočiga zmaja znajdeš. Zdaj pač smeš njene gladke stene in v strop napeljane lijake ošla-ta(i; ali kadar se ona predrami in z votlim glasam za-rujovc, tačas bi groze in straha poginil. Kadar so namreč Javornikovc vodne shrambe od dolgiga deževja in pogostili ploh tako napolnjene, da se spretakati začno, tačas se zasliši v drohji zemlje strašno groinenje, ktero se z veršenjem proti Vranji jami silijočih pritokov vedno na-raša, ona pa .... tuleča dem nazaj
Valove pogoltnjene gladno v prepad, In kakor bi v daljnim oblaku gromelo, Jih bljuje rjo ve v m peneče žrelo.
Vali se in licrka in vre in kipi, Knt vode in plamena hlap, Do neba brizgajc se megla kadi, Neskončno pritiska za slapam slap. Ne da se izprazniti strašno točilo.
O taki dobi jo pač vsak, ki noče od naglih valov zasačen biti, iz jezerskiga zatočja hitro pobriše, še clo ticc, ki so v Vranjo jamskim pečovju gnezdo vale, se splašijo in kričaje nad derečimi slapovi verte; ubogi kmetic pa ob bregu žalovaje gleda, kako se — v njegovo veliko škodo — vode čez nepokošene travnike razlijejo. Pa glej čudo — prečudo; ki se na ravnini jezera pri-
*) Lete verstice so iz krasnign prestavka ŠilerjcvigafcVodotopa« vzete.
12
kaže! Mnogotere jame, ktere so pred nekimi mesci željno vode požirale, /.daj poprejšnji navadi nasproti pogoltnjene valove izhljiijejo, posebno pa jih Sitarca v podobi ve-ličastniga vodometa na kviško brizga.
Kakšna sprememba o kratki dobi! Sopet valovi ob stare bregove bijcjo, lepe trate pod vodenim ogrinjalam počivajo, nad njimi pa se nagle ribe pode. nebeške svetlobe vesele in nekdanje podjezerske tminc pozabivši.