OB OBISKU
V KRAJEVNI SKUPNOSTI
Bodočnost turizma na Turjaku
Prebivald krajevne skupnosti Tuijak veljajo v občini Vič-Rudnik za ene najbolj prizadevnib in marljivih. Glede na manjše število prebivalcev in manj razvito podeželsko območjc njihovi uspehi morda niso bili vedno tako vsem na očeh. Res je tudi, da so se večkrat moraU spopasti s problemom, da mladih ni kaj dosti na tem območju. Še tisti mladi, ki se vozijo večinoma na delo v Ljubljano, se zato težko angažirajo v domačem kraju v takšni meri, kot bi bilo potrebno. »Nova organiziranost je spodbuda in tudi novi Ijudje, Id so ponekod popri-jeli za delo, imajo več moči kot tisti, Id so garaii leta in leta. Zato se je s sedanjo organiziranostjo marsikaj obrnilo precej na bolje,« pravi predsed-nik krajevne skonference SZDL Turjak VOJKO CENTA. »Vaški odbori, ki so sedaj v vsakem zaselku, dobro opravljajo svoje naloge. Zaradi tesnejše povezanosti in zato boljšega delovanja smo se odločili, da so predsedniki vaških odborov tudi člani predsedstva KK SZDL.
Nova organizadja se je pokazala učinko-vita tudi na področju Rdečega križa, kjer so nove moči v odboru pomenile nov zagon. Zato mislim, da smo se pri zbiralni akdji za pomoč ob potresu v Črni gori kar dobro odrezaK.
Tudi, če pogledamo delegatski sistem, je sedaj — po začetnih težavah drugega obdobja—vse steklo kot po maslu, Tudi na tem področju so bile prej težave za-radi premajhne povczanosti. Čim smo uspeli to od-praviti, vse teče kot je potrebno. V začetku je bilo morda nekaj težav zaradi-tega, ker je bilo povsem no-vemu odboru vcndarle naloženega preveč dela. No-vinci so bili le še marsikdaj premalo izkušeni. Volja, ki je ne manjka, je vse to nadomestila.
V organizacijskem smisluse moramo pohvaliti tudi z uspehi pri akciji »Nič nas ne sme presenetiti«. Vključevanje v to akcijo poteka po planu.«
V Turjaku se zavedajo, da bodo lahko napredovali le, če bodo bistveni delež prispevali sami k napredku. Zato so se lotili pobiranja obveznic posojila za ceste. Tako zbran denar od 500 prebivalcev KS nameravajo uporabiti namensko za gradnjo vodovoda in gasil-skega doma, v katerem bi našli prostor tudi za pro-store krajevne skupnosti. Skoraj vsi prebivalci kra-jevne skupnosti so dali svoje obveznice. in so tako zbrali na Turjaku 260 tisočakov, kar pomeni osnovo za željene naložbe.
Turjaški gasilci so zelo marljivi. Od leta 1972, ko je bilo društvo ustanovljeno, so poskrbeli poleg dobre organiziranosti tudi za materialno stran društva. Na-bavili so motorno brizgalno in avto. Pri gradnji gasil-skega doma se je vselej zataknilo zaradi zemlje. Dom moramo graditi nekje blizu ceste in v nekakšnem »mini središču«, ki ga predstavlja tudi sedaj gostišče in avtobusna postaja. Tam pa KS ni imela zemlje. Zemlja je bila last Ljubljanskih mlekarn in z njimi se do nedavnega sploh ni dalo dogovoriti. Turjačani so obupavali in končno so sedaj le uspeli odkupiti zem-ljo. Ob tem pa imajo prebivalci Turjaka zelo grenak občutek: odkupiti so morali svojo lastno zemljo. Zemljo, ki so jo kupili od Ljubljanskih mlekarn, so namreč delno dobile mlekarne od prebivalcev Tur-jaka z nacionalizacijo, delno pa so jo prebivalci dali v zadrugo. Sedaj so morali za skupne vaške potrebe ku-povati svojo zetnljo!
Težave z vodo občuti del krajevne skupnosti že dolgo časa in z razvojem zaselkov vse bolj vsi. Samo osrednje naselje dobiva vodo iz starinskega vodovoda grofov Turjaških. Grad je imel svoj vodovod in tega sedaj uporabljajo prebivalci Turjaka, vsi drugi so ve~ zani na vodn jake in razne druge vire vode. Na Turjaku so računali, da se bodo priključili na velikolaški vodo-vod ali pa na dobrepoljski. Obe inačici sta padli v vodo, saj bi bili tehnično težko izvedljivi in obratova-
nje vodovoda bi bilo drago. Sedaj so se odločili da bodo zgradili svoj lasten vodovod. Izvir bodo upora-bili Kobilji curek. Ta izvir bo zadostoval po količini vode in padec bo ravno pravšnji, da ne bo potrebno prečrpavanje. Tudiza Mali iniVeliki Ločnik bo dovolj padca. Nekaj vode bodo lahko odstopili še krajevni skupnosti Škofljica, ki ji tudi zmanjkuje vode v tistem delu, ki meji na KS Turjak.
Mnoge novogradnje na Turjaku so bile nekaj časa pereč problem. Precej je bilo med n jimi čmih gradenj, šlo je predvsem za vikende. Nekateri so hudo kazili okolico in kmetje so zahtevali, da jih odstranijo. Več-krat so namreč posamezniki prodajali svojo zemljo vikendašem, kar je imelo za posledico, da naenkrat ni bilo več mogoče obdelovati večjih površin, ker so se nove vikend parcele zarezale v plodno zemljo. Zato so se domačini dogovorili, da ne bodo več prodajali tiste zemlje, ki je uporabna za kmetijsko zemljišče.
Na Turjaku so zelo ponosni, da so uspeli storiti prvi korak k temu, da bi privabili kako delovno organiza-cijo na svoje območje. Nimajo želj po veliki tovarni, marveč morda po majhnem obratu, ki bi zaposloval nekaj ljudi — domačinov. Nekdanje vaške hleve so oddali v najem » Vedrogu« za skladišča in sedaj upajo, da bo v prihodnosti» Vedrog« odprl v Turjaku kakšen majhen obrt.
Na Turjaku menijo, da bi bila njihova bodočnost turizem. Grad Turjak — takšen kot je — sedaj kljub zapuščenosti in sočasnemu obnavljanju zaradi svoje veličastnosti in bleščeče zgodovine, privlači letno
30.000 obiskovalcev. To ni malo in od tega bi lahko živela dva hotela, če bi vse uredili kot je treba. Tu je še velika privlačnost, ki je vse premalo znana po Sloven-skem in drugje: turjaško srce. Gre z srce enega turja-ških grofov, ki je shranjeno v špiritu v grajski kapeli.
Posoda ježe napol prazna, saj je špirit v 400 letih že delno izhlapel. To srce so prinesli iz bitke s Turki zve-sti vojaki turjaškega grofa, ki je padel v boju z never-niki. Njegova želja je bila, naj ponesejo srce v domači kraj. To srce v špiritu v kapeli vam domačini rade volje pokažejo. Zaradi izhlapevanja bo ta zgodovin-ska posebnost propadla, če ne bo posegel vmes muzej ali katera druga kulturna institucija in jo rešila pred propadom. Žal se kljub vsem opozorilom za to doslej še nifače ni zmenil.
Za turizem so še druge možnosti: lepa okolica z gozdnimi sadeži, bogati gozdovi, itd. Za vse to pa je nujna cesta. Cesto skozi Turjak bi morali asfaltirati, saj je sedanja makadamska prava muka za obiskoval-ce, poleti pa še mnogo večja za vaščane, ki požirajo oblake prahu. Malce računajo, da bodo uspeli na Tur-jaku to cesto asfaltirati do septembra, ko bodo slavili krajevni praznik.
Na Turjaku imajo še druge cestne želje in načrte. Radi bi dobili urejeno gozdno pot do Smrečja. Enkrat so tam že delali udarniško, vendar bi bilo potrebno se-danjo pešpot temeljito urediti in razširiti. Sedanja je zelo slaba in v slabem vremenu skorajda neprehodna. Za ureditev te poti je zainteresirano poleg domačinov tudi gozdno gospodarstvo in ZZB.