S harmonikarjem
MILČETOM
STEGUJEM
Milčeta Steguja sem pobliže spoznal pred leti na Triglavu, ko je bil deležen poštenega krsta, ker se je pač prvič povzpel na našega očaka. Le njegovi spremljevalki so botri ali »rablji« kakor pravimo planincem, ki s posebno tenkočutnostjo udrihajo po zadnji plati, so morali, hočeš-nočeš prizanesti, toda Milčetovi zadnji plati se je drugače pisalo in sprava je bila sklenjena v dolini, seveda ob kozarč-ku. In spremljevalka ni bila nihče drug kot njegova - harmonika ...
Naš sogovornik ob kavici je posebnež, ki mu ni para na tem majhnem koščku slovenske dežele. Vzljubil je partizanske in narodne pesmi, čeprav je na svet pokukal pred 48 leti. Kdor ga ne pozna bo mislil, da je poklicni glasbenik, pa ni tako! Po poklicu je trgovec, toda že trideset let s svojo harmoniko zabava staro in mlado. Posebnež pa je zato, ker se je partizanskih pesmi pa tudi narodnih lotil s posebnim čutom, ki so izraziti ob poslušanju njegove harmonike. »Pesem izgnancev« je njegova najljubša pesem. In zakaj?
»Se kot mulo sem poslušal starejše, ki so pretr-peli gorja v taboriščih, ujetništvu ali v izgnanstvu. Te grozljive pripovedi so se mi tako globoko vtisni-le v dušo in srce, da sem se pač lotil priredbe te pestni in jo posnel za širši krog poslušalstva. Tudi moja družina je bila izgnana v Srbijo, toda navk-ljub vsemu, bil sem srečen otrok.
Nisem poznal besede nacionalizem in jo danes
sovražim. To je ena od najbolj grdih besed, ki sem jo kdajkoli slišal in jo je treba črtati iz besednjaka naših politikov, kulturnikov ali kogarkoli že. Jaz uporabljam besedo prijatelj, tovariš, mladim re-čem zdravo »deki« kako ste kaj, zato pri mladih ne vidim nikakršnih zlonamernih predsodkov«.
O svojem poklicu nerad govori ker, kot sam zatrjuje, je podoben mnogim drugim, vendar ga opravlja z veseljem, ker je pač med ljudmi. Za hip umolkne in se zamisli: »Glasba je del moje stvarno-sti, moje mladosti in poleg družine, mi pomeni vse.
Pesem »Hvala ti« poznajo mnogi ljubitelji narod-ne glasbe. Kaj vas je navdajalo, da ste jo napisali in uglasbili?
»Ja, Hvala ti je ena od mojih lastnih skladb, ki sem jo pač posnel, napisal sem tudi tekst in tako sem se zopet vpisal med zelo priljubljene glasbeni-ke narodne glasbe. Sama pesem izžareva ljubezen do domovine, dekleta in do prijatelja. Pred približ-no štirimi leti sem dobil navdih, ker sem opazil, da nekako pozabljamo biti prijaznejši drug do druge-ga, rekel bi prijaznejši. Vsa ta politična nasprotja, vse to kar se sedaj dogaja, vse to nekako prepreču-je v naših glavah da, bi bili prijaznejši, postajamo brez potrebe agresivnejši, ne znamo več reči mate-ri, bratu, komurkoli hvala lepa in zato sem tudi to pesem napisal!«
Je težko igrati partizanske pesmi?
»Težko jih je igrati zaradi tega, ker je mnogim še
živečim borcem po nedolžnem storjena krivica. Mnogi od njih so za boljšo prihodnost dali vse, vendar vsa pričakovanja so ostala le sanje. Mnogi so obubožali na račun drugih. In kadar zaigram katerokoli partizansko pesem se spomnim tega, spomnim se svoje družine, ki je bila izgnana iz železarskih Jesenic. Tako kot so partizanske pesmi prijetne za uho, toliko bolj so žalostne obenem tudi opominjajoče, in ravno zaradi tega jih je težko igrati, oziroma jih igram s posebnim občutkom in ljubeznijo.«
O svoji tridesetletnici igranja, Milče Stegu raz-mišlja po svoje, namreč, rad bi še kaj ustvaril, se oddolžil koroškim Slovencem, tako kot se je Slo-vencem v Benečiji in Julijiski krajini, ko jim je podaril nekaj beneških biserov v svoji priredbi kot so:
Oj Božime, Snujka sam na Vahti biu, Gor in dol po sried vasi in druge.
Milče je Ljubljančan - Šiškar, čeprav ga pot pogostokrat zanese tudi na drugi konec mesta - v Moste. Povsod ga je dovolj, največ pa je doma ob družini in svoji harmoniki. Ob koncu najinega klepeta sem se ga drznil vprašati tudi to: »Milče, je res da je harmonikar star takrat, ko samo še priti-ska na tipke?« »Najbrž ne bo držalo, sicer pa vam bom na to vprašanje odgovoril morda čez trideset let, ko bo za menoj 60 let ljubezni do igranja, ki se mu ne želim odpovedati kar tako...«    Jože Čurin