Mati in sin. »Oj, hvalo Bogu, da končan Že jutri bode boj strašan, Da vendar cesar sklene mir, Ki spet odperl bo sreče vir. Domov se vernil bom vesčl, Priserčno mater bom objel, Ki vem, da čaka me težko, Al misli že, da me ne bo". Tako vojak mlad govori, Tolaži se o polnoči, Ko luna sije na polje, Na kterem trupla kervave. ,,0j, mili Bog daj, da končan Že jutri bode boj strašan, Da ljubi sin se verne spet, Ki ločena že pet sva let. Ti krogle smertne vari ga, Da britki meč ne vdari ga, Sej vselej on pošten je bil, Lepo me v starosti redil". Tako še mati govori In sklenjene roke derži, Ko luna sije nad vasjo, Kjer vse počiva že sladko. Prisveti kmalu beli dan, In boj strašan je res končan: Sin z materjo sta se sešla, Kjer poneba ločitev vsa. Fr. Cimperman.