-----    59    ----
Zgodovinske črtice.
Odprto pismo
gosp. prof. vitezu L. Gariboldi-ju.
Dragi Polde! Čudil se morda bodeš, kdo Ti se drzne pisati v našem milem; a zdaj od Tebe žalibog zaničevanem, slovenskem jeziku. Vedi toraj, da Ti piše Tvoj nekdanji součenec in prijatel A. D. Pivčanin, ki milo obžaluje, da si se tudi Ti v sedanjem, za našo narodno reč neugodnem času tako daleč zmotil, da si se tagblattarskim  rabljem  slovenskega naroda na lima-
niče vsedel. Brrr! — kdo bi si bil kedaj kaj tacega od Tebe mislil? „Et tu, mi Polde!" Ali si mar pozabil, kako si nekdaj z menoj vred navdušeno popeval: ^Strela udri iz višine — izdajalca domovine!" — In zdaj? Kak škratelj te je vendar zmotil, da si se pridružil taki koteriji?!
Izgovarjaš se sicer, da nisi se izdajalec, ternuč da si le „prijatelj napredka", in da si ta korak storil le zato, ker goriš za povzdigo in razvitje našega šolstva, toraj tudi za napredek, omiko in svobodo naroda našega. Mogoče, da Ti kaj takega ^g. Sitna,, Lesjak e tutti quanti verujejo, — al poštenemu učitelju in narodnjaku se take lažnjive čenČegnjuse, da nikdar tega. Ker pa je, žalibog! več Tebi enakih „vitezov", ki svoj sramotni odpad od narodne stvari z napred-njaštvom, omiko- in svobodo ljub jem izgovarjajo in zagovarjajo, napotile me je to, Ti v tej zadevi javno pismo napisati ter v njem tem lažnjivim izgovorom in zagovorom malo za žilo pošlatati.
Znano Ti je, dragi moj Polde, da ni skoro naroda na svetu, ki bi bil od inorodcev, zlasti od Nemcev, toliko pretrpel, kolikor ubogi naš narod slovenski; pa vselej so tlačitelji njegovi kake prazne pretveze in izgovore si izmislili, s kterimi so svoje kanibalsko početje opravičevati si prizadevali. V sedanjem času prezirajo in tlačijo nas s to pretvezo, da kot katoliški kri-stijani ali ,,klerikalciu smo sovražniki napredka, omike in svobode; poprej, zlasti v starodavnem času, so nas pa prav zavoljo tega zatirali in tlačili, ker so čenčali, da nismo pravoverni katoliški kristijani, nego razkolniki in krivoverci, toraj zaničevanja in preganjanja vredni sovražniki prave sv. vere. — Grda, nesramno grda laž bila je prvo, kakor je zdaj drugo!
Kar se pravoverstva tiče, spričo kterega je bilo Slovanstvo v mnogih deželah popolnoma poteptano, v mnogih pa tako kruto ranjeno, da še zdaj od tega krvavi, je celemu svetu znano, da tisto ,,pravoverstvo", s kterim nas so Nemci nekdaj „03rečevalia, ni bilo skoro nič druzega, nego prazna pretveza, pod ktero se je skrivalo samo golo nemško gospodstvo in silovito teptanje Slovanov. Namesti da bi se bili namreč starodavni, ultraklerikalni Nemci radovali, da tudi Slovani so bili tako srečni, da so svoje apostole dobili, pod kterimi se je sv. vera tako lepo širila in razcvetala, da je bilo veselje, — 60 se rajši strašno togotili nad sv. Cirilom in Metodom, ki jim sta, se ve da, kolikor toliko napotje delala, da niso mogli Slovanov v imenu sv. vere tako lahko si podjarmiti. Zato so starodavni „pobožni" Nemci naše slovanske apostole, ki so tako vspešno delali v vinogradu Gospodovem, da jih je sam rimski papež kot ,,angelje božje" videti želel, mrzko sovražili, na vse miljene viže jim nagajali, krivoverstvo jim podtikali, kruto jih preganjali, spodjedali ter ne mirovali, dokler niso zares sv. Metoda kot krivoverca ali „ketzerjau v Rim pred papeža pritirali! Pa tudi potle, ko se je vse, kar so Nemci zoper tega zares apostolskega moža klobasali, kot nesramna laž razodela, tudi potle, ko je bil sv. Metod po natančnem preiska-vanji Kristusovega namestnika, kakor nedolžno preganjani Carigrajski patrijarh Ignatij, „in omnibus eccle-siasticis doctrinis orthodoxus" spoznan, pohvaljen in za metropolita Velike Moravije in Panonije potrjen, njegov največi protivnik , nemčurski Wichingg pa kot sloven-sko-nemški Fotij in slepar pred vsem svetom osramo-ten; tudi potle niso „pravoverni" Nemci še mirovali, temveč prezirajči razsodbo papeža, so se izrekom njegovim s surovo silo zoperstavili, ter sv. Metoda in njegove slovenske učence kot krivoverce kruto preganjati nadaljevali, dokler jih niso na vse zadnje celo z vojaško silo zares popolnoma pregnali in zatrli in mesto sloven-
ske hirarhije pravoverno nemško vpeljali. — Igto tako so starodavni pobožni Nemci tudi vse naše staro-slovenske kneze, velike župane in vojvode, ki se niso dobrovoljno poneračiti in njim podvreči hoteli, kot sovražnike prave sv. vere popolnoma pokončali in zatrli, ter na njih mesto po doi;gih krvavih bojih drugo, „pravoverno", to je, nemško aristokracijo vpeljali, razdelivši si deželo in ljudstvo naše med svoje nemške Lačenbergerje, ktere so morali ubogi Slovenci kotžlahne gospode spoštovati, ter jim kot sužnji in heloti najprej grajščine zidati, potem pa desetino, tlako in vse drugo odrajtovati, kar se je tem nemškim edinopravovernim „glaubenstrogarjem"zahtevati poljubilo. — To vse nam zgodovina priča, kakor Ti je zgodovinarju dobro znano.
Da pa ne boš kaj ongavil, da pretiravam, ali mi celo očital, da je tudi moje pisanje „bausbackig liigen-haftes nationales Parteigetriebe", dovoli mi, da Ti na-vodim besede ne kakega slovenskega fanatika, ampak trdega Nemca, nekdanjega Ljubljanskega profesorja zgodovine, dr. Fr. Richterja, ki v „Archiv fiir Ge-schiehte" L 1829. o tej stvari tako-le piše: ,, Slo venski kmetje (ko so po pokončanji svojih slovenskih knezov in vojvodov neposredno pod nemško (frankovsko) oblast prišli, postali so z ženo, otroci, njivami, hišo, blagom, hlevi in orodjem vred lastina Nemcev, ter so se kot leno, fevd ali allod med najpogumnejše nemške vojšeake razdelili. Ti so pustili sicer slovenskemu kmetu hišo in zemljišče, toda obdelovati ga je moral za grajščinsko kaščo in za grajščinski (nemški) dobiček. Tak na svojem zemljišči puščen slovenski kmet (grundhold, servus casatus) moral je zadovoljen biti, naj ga je grajski gospod kamorkoli preselil, prodal, zamenjal, podaril ali pa tepel do smrti. Kajti slovenski kmet ni smel imeti nobene lastine, nobenega posestva, ampak je bil sam lastina in posestvo grajščakovo ter je spadal kot „fundus instructusu k zemljišču, ktero je obdelovati moral". — Tako prof. R i c h t e r.
Iz tega gotovo ne enostranskega popisa naših nekdanjih razmer je jasno kot beli dan, da ni bilo nekdanje nemško pravoverstvo res nič druzega, nego samo golo nemško tiranstvo, sužnost še hujša od egiptovske in silovito teptanje Slovanov, kar so na zadnje tudi starodavni Nemci sami izrekoma potrdili, toživši leta 900. v Rim, „da Slovanom sv. vera sicer nič kaj ne diši (christianitas illis coepit vilescere), da pa vendar pri vsem tem hote ali nehote tlačani Nemcev ostati morajo (sive velint, sive nolint, regno no3tro subacti erunt). In niso mirovali, dokler niso s pomočjo iz Azije poklicanih hunskih Magjarov lepo se razcvetajočo slovansko veliko-moravsko državo razdejali in s tem tudi vse delovanje sv. Cirila in Metoda „als ein ketzerisches Parteigetriebe" v naših krajih popolnoma zatrli. Potem so, ker jih ni nikdo več v tem motil, še bolj kot edinopravi „glau-benstrogarji" sloveli, to je, slovenski naš narod molzli in drli, da je bilo groza. Zato jim je bilo klerikalstvo, ki je bilo kot najbolje orožje za teptanje Slovanov bogato dotirano, tako silno priljubljeno, da so do najnovejših časov škofije, kanonikate v fare samo pravoverni" Wichinggjanci, to je, najbolj zagrizeni Nemci in Nemčurji ali pa taki Lahi dobivali, od kterih se ni bilo bati, da bi se s slovanstvom, to je, krivoverstvom, omadeževali. Pa ljubeznjivi Nemci niso bili še s tem zadovoljni, da nas so s svojim pravo verstvom ^srečevali", ampak da bi svoj „pravoverni" namen popolnoma dosegli, to je, nas popolnoma pohrustali, so nam ubogi naš slovenski narod na same drobne kosce raztrgali, in žalibog ne brez vspeha, kajti čez polovico koroških ia štirskih Slovencev je vsled tega razkosanja od Nemcev pozobanih,   po  celih staroslovenskih pokrajinah vidimo
-----    60    ------
vže tujca žeti, kjer je nekdaj pošteni Slovenec oral in sejal.
Vse to, dragi moj Polde, so tudi Tebi dobro znana historična fakta, ktera se tajiti ne dajo, iz kterih pa je očividno, kaj je bilo bistvo nemškega pravover* stva in tisučletne klerikalne nemške politike. Vidi se iz tega, kako so Nemci najsvetejšo reč, sveto Kristusovo vero, sto in sto let zlorabili v to , da so nas pod svoj nemški jarem tlačili, imevši le sebe za pravoverce, nas pa za strupene sovražnike sv. vere ali celo za Antikriste, če jim se le nismo slepo pod noge dali.
Ker pa stari nemški klerikalni „glaubenstrogarji" pri vsem tem svojega „pravovernega" namena pri nas blovencih po tem potu tako popolnoma doseči niso mogli, kakor pri polabskih Slovanih, ktere so v imenu sv. vere po vse zatrli, ker je v teku časa naše niže du-hovništvo skoz in skoz rodoljubno postalo in narod svoj energično pogina branilo; ker daudanes tudi naši škofje narodni Slomšeki biti morajo, ako hočejo v resnici kaj veljave imeti; — ker se je po tem takem nekdanje klerikalno teptalno orodje večidel vže v največo brambo naroda našega spremenilo; — zato so zaradi tega tudi ne-nasitljivi protivniki, spoznavši, da v imenu sv. vere do svojega cilja več priti ne morejo, svojo taktiko zoper nas popolnoma spremenili, Oni so namreč svojo starodavno , klerikalno politiko — ne brigajoči se za jezo j,Volksfreundlerjev", ki bi jim radi kot iskreni Wi-chinggjanci še dalje v teptanje Slovanov ž njo služili, — kot obrabljeno, ostarelo in ne več praktično orodje med staro šaro zavrgli ter v teptanje Slovanov čisto nove antiklerikalne, cerkvi in veri sovražne ali pa cel6 popolnoma brezverske strune napeli, želeči zdaj s pomočjo od Bismarka podpiranega brezverskega liberalizma ^klerikalne" Slovence kot sovražnike napredka, imike in svobode razvpiti, jih od „Pfaffenthum", od „črnuhov" in ,,mračnjakov", to je, rodoljubnih duhovnikov ločiti, oslabiti, zbegati, s psovanjem cerkve in vere jih za „Fortschritt" v nenasitljivi luteranski ali brezverski nemški goltanec vneti, ter tako s pomočjo Antikrista doseči, kar dozdaj v imenu sv. vere doseči niso mogli. Iz tega namena ti kulturonosci tako nesramno mlatijo po narodnjakih naših, ter jih neprestano za „Pfaffenknechte", „klerikale, finstere, fortschrittsfeind-liche Machte" psu jejo, sebe pa za apostole prave omike, svobode in napredka izdajajo, kar je vse tako grda in nesramna laž, kakoršna laž je nekdaj njihovo pravo-verstvo bilo, kajti gotovo kot „amen" v očenaši je, da se skriva zdaj za njih brezverskim liberalizmom, kakor nekdaj za njih pravoverstvom in ultraklerikalstvom, ko še na vojsko niso šli brez svojih pravovernih, antislo-vanskih škofov — samo golo teptanje in zatiranje Slovanov. Ti Slovanožeruhi namreč dobro ved6, kaj je bilo in kaj je še dandanes rodoljubno duhovništvo svojemu slovenskemu ljudstvu; oni to zlasti pri volitvah poskušajo in so dobro prepričani, da ne bodo Slovencev nikdar popolnoma poteptati mogli, dokler bodo ti svoje rodoljubne duhovne poslušali in ubogali; — zatorej: hajdi! udri! po teh „črnih"! — si misli organ „poma-lane svinje" v Ljubljani, in vsak pravi Nemčur — mu v tem pritrjuje, ter po ubogih duhovnikih kot zakletih sovražnikih napredka, omike in svobode udriha tako grdo in nesramno, da se človeku gnjusiti mora, najve-čemu hudodelniku in tolovaju v ječi pa Bog ob vari, da mu bi se kaj zalega storilo. Le čast in veljava duhovščine pri slovanskem ljudstvu, ta jim ne da mini in pokoja, ta jim je trn v peti, ta se mora na vsaki način izpodkopati in odpraviti, ker se nadejajo potem vse drugo ljudstvo lahko preslepiti in ga na svojo stran spraviti.                                                           (Dal. prih.)
-----   61    ___
-----   68 ----
Zgodovinske črtice.
Odprto   pismo
gosp. prof. viteza L. Gariboldi-ju.
(Dalje.)
Dragi mi Polde! Prestopiva zdaj na drugi kapitel.
Zlasti pri šolah žele in si na vse kriplje prizadevajo „Tagblattarji" vpliv duhovščine kolikor mogoče izpodriniti, ter vse naše šole poheinrichariti in popirkariti, da ne bi vsaj vprihodnje taki trdovratni „mračnjaki", to je, pošteni Slovenci, iz šol izhajali, ki ostanejo pri volitvah slepi in gluhi za vse prošnje in grožnje nemčurske svojbine, ampak razsvetljeni libe-raluhi, ki bi povsod a zlasti pri volitvah z največim veseljem v želodarski rog trobili. Prav iz tega namena so se nemčurji naši z vso silo na naše slovenske šole vrgli. Kakor nekdaj cerkev, ravno tako jim je zdaj šola neizrečeno priljubljena kot najbolje orožje za teptanje Slovanov, kajti „svobodoljubnim" nemčurjem je dobro znano, — kar je pravičen Nemec rekel, ko je branil jezik svojega naroda — da, če hoče kdo kak narod popolnoma uničiti, mora sekiro tujega jezika na deblo narodne šole njegove nastaviti. Brez učiteljev pa ni v tej reči nič opraviti mogoče. Da bi si toraj za ta namen tudi učitelje pridobili, jih ščujejo nesramno, kar se da, zoper duhovščino in zlasti zoper duhovsko šolsko nadzorstvo. Oni popisujejo vse narodnjake, zlasti pa duhovne kot največe sovražnike in protivnike
učiteljev, sami pa se hlinijo in delajo za najbolje prijatelje njihove; oni jih včasi z grda, strahovanjem, še rajši pa z lepa, z višimi plačami, in „Schulpfennigi" v svoj tabor vabijo, ter jim zlate gore in dole obetajo ia store, kar koli je mogoče, da bi jih le na to napravili, da bi se — „mračnjaštvu", to je, poštenemu rodoljubju odpovedali, v njihovo ,,liberalno" gnjezdo prestopili ter si pod — peto brezverske in nemčurske birokracije svobode, omike in napredka iskali, ali, če ne to, da bi vsaj nov raz por v narodnem taboru napravili ali vže obstoječega pomnožili.
V ta namen ni hujskanja kraja ni konca, kajti geslo teh liberalnih ,,osrečevalcev" naših je: „hilf was helfen kanu", samo da zatira se ubogi Slovan.
Zalibog, da so se med nami tudi taki učitelji ia profesorji dobili, ki so v nastavljenih jim mrežah obtičali , od našega katoliško-narodnega programa deloma ali popolnoma odpadli ter v vrsto strupenih nasprotnikov in tlačiteljev naših prestopili, pokazavši, da je za denar pri njih Bog, vera, narodnost, poštenje in vse, kar kdo hoče, na prodaj.
Naj jim se le njih zapeljivci in patroni lepe delajo, trde, da niso taki brezbožniki, niti taki „Slavenfresserji", za kakoršne jih mi imamo; al vsi izgovori jim nič ne pomagajo, vsaj se dobro poznamo. Mogoče, da ni sovraštvo naše katoliške cerkve in vere njih pravi, poslednji namen, ampak, kakor omika, napredek, svoboda, Avstrija in ustavo verstvo le takrat jim ljubo in drago, kedar in kolikor jim za pospeševanje nemškutarije služi;
—  da pa je nemškutarija in „slavenfresserij a" njih pravi cilj in konec, za kterega ti svobodnjaki" žive in gore, to je resnica, katera se nikakor tajiti ne more. Živa priča tega nam je vže to, da bodi si ta ali oni naš rojak še tako izvrsten delavec za omiko, napredek in svobodo, — naj se magari sveti na literarnem ali znanstvenem polji kot zvezda prve vrste, — naj si bo vrh tega še ustavoveren, kakor g. Svetec ali (v šolskih zadevah) g. Lapajne; — ali cel6 brez vse vere, kakor najhujši nemčurski liberaluh in Tagblattar;
—  vendar, če le je iskren slovensk narodnjak, jim je pri vsem tem strašansk trn v peti, kterega ne morejo videti konec očesa. In čem več je v kakem kraji takih iskrenih, delalnih Slovencev, čem bolj v vsakem obziru veselo napredujejo, tem bolj vpijejo naši nemški in nemčurski „naprednjaki" — ,,(iber unerquickliche, ver-rottete, fortschrittsfeindliche Zustande". Nasproti pa so toliko zaničevani in kot „klerikale Finsterlinge" psovani duhovni tem nemčurjem koj drugi dan ,,willkommene, ehrw(irdige, edelherzige und erleuchtete Priester und Kirchenfursten", če le v njih — nemčurski rog trobijo.
Da, da, Polde! Reci mi na vse to, kar hočeš; al kakor gotovo je dvakrat dva štiri, tako gotovo je tudi, da se vsi mi „fortschrittsfeindliche" Slovenci od Mure in Drave do Kolpe, Soče in Adrije bijemo za svoj narodni obstanek, za življenje, omiko, svobodo in napredek naroda svojega na edinopravi narodno-verski podlagi in da smo vsled tega mi „klerikalni" Slovenci, ki nečemo sramotno pod tujčevo peto umreti, nego svobodno živeti in napredovati — svobodo ljubi in na-prednjaci v pravem pomenu te besede; nasproti pa je jedro vsega hvalisanega nemškega liberalizma in ustavo verstva, kakor nekdanjega nemškega pravo verstva, le grdo, kanibalsko teptanje in pokončevanje Slovanov, kar je toliko žalostneje in krivičneje, ker smo mi Avstrijski Slovani Avstrijo dozdaj še vselej podpirali, ko jo so „lojalni" Nemci in Magjari podirali in razdirali. Vsaj leto 1848. in 1849. še ni tako daleč za nami, da ne bi vedeli več, kaj je sedanja ekscelenca Giskra s svojimi pajdaži v Frankobrodskem parlamentu govoril in kaj so počeli Magjari z Andrassijem vred.
Hvala lepa za tak vražji liberalizem, po katerem je le tisti liberalen, kdor nam cerkev, vero in narodnost našo v blato gazi in svoj strupeni žolč bruha na ˇse, kar je katoliškemu Slovencu častitljivega in svetega! Hvala lepa tudi za tako ustavoverstvo, katero je le v našo pogubo skovano in je tudi nemčurjem le takrat ljubo in sveto, kedar jim v teptanje Slovanov dobro služi, a zaničljivo in zavržljivo, kjer koli zapazijo, da bi tudi Slovanom kaj koristiti utegnilo. Pa hvala lepa tudi za tako državo, katera marsiktereganaj-večega puntarja glorificira, Slovanom pa neomadeževano zvestobo z zatiranjem in teptanjem narodnosti naše po-vračuje in take Slovane boža, ki kot odpadniki zoper svoj lastni rod in dom divjajo. Mi Slovani nismo Avstrije le pogube rešili, ampak jo še vedno s svojimi krvavimi žulji vzdržujemo ravno tako ali primeroma še bolj nego Nemci in Magjari, — in vendar namesti da bi ona naš narodni razvoj na vse strani ravno tako povspeševala, kakor nemškega, magjarskega ali laškega, zlasti zdaj, ko jo liberaluhi v pesteh imajo, moramo beračiti in boriti se za vsako narodno drobtino. Kakor je bila volilna postava Schmerlingove februarske in tudi sedanje ustave, tako bode še bolj prihodnja, po direktnih volitvah predelana decemberska tako „kutištno" izdelana, da bo — pogledite le načrt volilnih okrajev — Slovanstvu pogubonosna.
V novih šolskih, medverskih in brezverskih postavah pa še posebno tiči ona Pandorina pušica, iz katere je skočil skratelj narodnega raz pora med nami, katerega pospešujejo hote ali nehote tudi mnogi, sicer hvale vredni narodnjaki naši, ker tudi oni prav v tagblattar-skem duhu v vsakem obziru izvrstne rodoljube duhov-skega stanu (kakor je Grabrijan, Toman in drugi) kot nesposobneže iz šolskih obravnav izbacujejo; ali cel6 kot ultraklunovci trde, da naj duhovnik (ki je vendar pedagogični kurzus dostal, kakor vsak učitelj in se še mnogo več učil, nego učitelj), pusti šolstvo in se le za cerkev in mežnarja briga! Potem se pa repen-čijo, če ni duhovščina za take slovensko-liberalne brce kaj posebno vneta ali Če kak dekan, ne le od nasprotne, ampak tudi od svoje lastne stranke grdo napadan od šolstva odstopi in se vsled tega nemčurstvo na slovenski zemlji vedno više in više popenja in napreduje. To, in edino to — namreč naša razprtja in iz nje izvirajoči nemčurski napredek („duobus litigantibus ter-tius gaudetu) — to je tisti precartani „fortschritt", katerega toliko hvalisane nove šolske postave in tagblat-tarske agitacije nameravajo in kteregaso, kakor pričajo „Novice" (tarnajoče, „da renegat za renegatom na dan prihaja, kakor mavrohi po deževnem vremenu"), deloma vže dosegle. Ako g. Lapajnetu in gosp. Jurčiču to še zdaj v glavo ne gre, — ako po tolikih očividnih dokazih in britkih skušnjah še zdaj mislita, da je bilo ustavo vernim stvarnikom novih šolskih postav res kaj na pravem napredku, na povzdigi in razvitji naših slovenskih šol, ne pa na njih ponemčevanji ležeče, ako še zdaj ne spoznata, da nam kot slovenska liberaluha v šolskih zadevah čisto nič ne koristita, nego le raz-por v narodno stranko sejeta in s tem nemčurjem hote ali nehote veliko pomagata, — ako vsega tega še zdaj ne »poznata: onda sta zare3 pomilovanja vredna kratkovid-neža. Kdor pa se nemČurskega napredka na slovenski zemlji se celo veseli in raduje, in kdor take kolovodje, ki našo deželo za ,,Schweinland" proglašajo, za „Freunda des Fortschrittes" poveličuje, takemu človeku, naj si svojo sramoto še toliko s tagblattarskimi frazami zakriti prizadeva, bodi obraz črn!
(Konec prihodnjič.)
----69 ---
75
Zgodovinske črtice.
Odprto pismo
gosp. prof. vitezu L. Gariboldi-ja.
(Konec.)
Ako hočeš na vsaki način tudi Ti, Polde, ker Ti menda to bolj kaže in več nese, med popisanimi vragi naroda našega paradirati, neka Ti bude! Ker smo Slovenci vže druge še hujŠe vragove prestali in preživeli, bodemo tudi Tebe. Ali tega ne pozabi, dragi moj Polde, da dvema gospodoma ob enem služiti ne moreš.
Iz Tvojega nemškega organa l7terih kranjskih učiteljev sem se pa prepričal, ne le, da si se res tej koteriji pridružil, ki v tem napredka išče, da po narodu našem, ali, kakor bi Vodnik rekel, po ubogi „slo-venski pari*' z nemškim betom neusmiljeno udriha, rekoč: „soll der Geist sich aufwart8 schwiDgen, muss die alte Form zerspringen!" — ampak iz Tvoje „Schul-zeitunge" sem tudi sprevidel, da hočeš pri vsem tem Se vedno veljati za najboljega prijatelja naroda našega ter napredka, omike in svobode njegove. Isto tr-dijo brez dvombe tudi Tvoji Ijubeznjivi pajdaši — Sima in drugi novopečeni tagblattarji — katerim si Ti izvoljeni predsednik.
Aj, aj, Polde! Kdo bi si bil mislil, da se bode kedaj šaljiva nemška pesem :  „Ich  bin  der  Ftirst der
Thoren", katero si Ti v svojej mladosti včasi rad pope val, tudi nad Teboj faktično vresničila?! Kajti s takimi renegati potegniti, kateri bi rajši danes nego jutri narodnim našim pravicam „consilium abeundi*' ddli, pa se pri vsem tem še za pravega prijatelja naroda našega in svobode njegove štuliti, to je norost čez vse norosti, to je „spiegelfechterei", ki je nima na celem svetu para.
Zatoraj, Polde! le se pridušaj, da je Tvoj marš v žrelo Gerroanije pravi „Fort8chrittsmarsch", le psuj naše narodnjake, duhovne in posvetne, ki branijo narod svoj sramotne smrti pred tujčevo peto, prav po tagblattarski maniri za „fortschrittsfeindliche, finstere Machte"; mogoče, da s takimi in enakimi psovkami tu pa tam kakega Judeža ali vsaj slovenskega osla vjameš, ki za Teboj potegne, — al pravega, poštenega učitelja in narodnjaka ne boš vjel, če se prav na glavo postaviš, ker vsakdo vže ve, kam — pes taco moli! Zato je upati, da bode naš«^ dosihmal še hudo teptano narodno pravo na vse zadnje vendar le sijajno zmagalo in Ti Dodeš 8 svojimi tagblattarskimi frazami in psovkami prej ali pozneje na sramotnem cedilu ostal.
Vedi namreč, da naše narodno pravo bilo bi gotovo vže zdavnej zmagonosno triumfovalo, ako ne bi kulturo-nosni nemški Slavojedi svojo zatiralno moč največ le iz naše pomilovanja vredne slavjanske nesloge, sebičnosti , nemarnosti in strahopetnosti zajemali, kajti resničnost Tvojih besed, da „hrbet, po dolgoletnem pritiskanji sključen, se ne dd več tako lahko naravnati", se je žalibog tudi nad nekterimi našimi slovenskimi poslanci^ razodela. O kdaj *) bi bili mi vže zmagali z vrlimi Cehi vred, da smo se čvrsto in neprestrašeno držali, namesto da jih smo iz strahopetnih ali sebično-oportunskih obzirov v opoziciji same popustili, za dua-lizem glasovali in potem Oiskri, Herbstu, Beustu in drugim takim „poštenovičem" se vklanjaje leto za letom za narod svoj tam sreče in pravice iskali, kjer smo vedeli, da nas le poguba čaka. Cehi sami, od vseh svojih bratov zapuščeni in od toliko sovražnikov obdani, pa tudi niso mogli vsemu kaj. Saj tudi Magjari ne bi bili nikdar reusirali, da niso translajtanski Slovani ž njimi potegnili ter v svojo veliko škodo in pogubo dva-lizma odobrili. Res, da je centralizem nam Slovanom krvave rane vsekal in da je le blaženi federalizem tista državna oblika, pod ktero nam je mogoče popolno pravico, ravnopravnost, svobodo in blagostanje doseči, in katera je v stanu ne le nas Slovane, ampak tudi celo Avstrijo pomiriti in srečno narediti. Pa pri vsem tem bil bi tudi ustavni centralizem za Avstrijo, kakor za nas, stokrat bolji, nego nesrečni sedanji dualizem, po katerem je z Avstrijo vred tudi vse avstrijsko Slovan-stvo na dvoje razsekano in s tem tako oslabljeno, da je od nemško magjarske manjšine v Cis in Trans pod-jarmljena, ko bi zedinjeno v ustavni, centralistični Avstriji lahko veliko, odločilno besedo govorilo in federalizem, po kterem zdaj zastonj zdihuje, če bi trebalo, po gladkem, ustavnem potu tako rekoč dekretirati zamoglo. — Mogoče, da se ta ideja sčasoma še uresniči, kajti dualizem tudi vsem translitavskim Slovanom vže strašno preseda, in navdušenje, s katerim se to idejo zastopajoči mladi dr. Makanec, ki hoče namesto pogubljive unije z Magjari unijo z vsemi Avstrijskimi narodi postaviti, na Hrvaškem sprejema, je dober „omen". — Pa če bi tudi ta ideja le prazna ideja ostala, smo tudi v dualizmu na dvoje presekani Slovani še v Cis in Trans toliko močni, da se moremo nemške in magjarske hegemonije rešiti,  če se le iz svoje sedanje, pomilovanja
*) Tedaj tudi brez — Poljakov? ~ Nikoli! V politiki, ki Še nikdar ni bila sama fantazm^igorija, mora se računati z vsemi dejanskimi faktorji. — Ne zamerite prijatelske te opazke.     Vred.
vredne nesloge in sebične nemarnosti izkopljemo, starega gnjilega oportunstva, kakor mladega po „Tag-blattu" smrdečega pasjeverstva se otresemo in solidarno z vrlimi Cehi na edinopravi, napredni, katoliški podlagi (kar se posebej nas Slovencev tiče) v zedinjeni Sloveniji si pravice, sreče, mirii, pokoja in blagostanja iščemo.
Polde! Le se posmehuj, kolikor Ti je drago, in moje ideje imenuj prazne sanjarije; toda pride čas, in inorda je vže blizo (direktne volitve), ko se bodemo z drugimi Slovani, če Bog dd (in se naši poslanci spet strahopetno ne pooportunijo) tudi mi Slovenci iz sedanjega mrtvila predramili ter nemškim in nemčurskim kulturonosnim Slavojedom v dejanji pokazali, da res tudi mi Slovenci napredek io svobodo ljubimo in se umemo kot pravi svobodoljubi tudi tiste nemčurske nesnage osvoboditi, ki je tako kanibalsko „liberalna^^, da nas hoče na naše stroške pozobati, da bi potem na poteptani Sloveniji svojo glorijo nemške zedinjene države zidati in svoj nemški jezik čez naše grobove do Adrije stezati mogla.
Pa če Bog da in sreča junaška, bodemo račun zmešali tej „liberalni" zaroti in vsakemu,  ki ž njo drži.
Naj  se ves svet zoperstavi,
Narodu pravice davi,
I kovati ga žeU:
Slave zora bo svetila,
Zob verige razdrobila,
Večna bo Slovencev čast!
A. D. Pivčanin.
76