Križev pot slovenskega šolstva v Gorici. Gbrica, 28. dec. 1919. Doba slbvenskih tabbrbv je bila za slovenski narbd tista svitla zarja, v kateri je po naših slovenskih krajinah mbgočno vzplamtela narodna misel ter vzbudila slovensko ljudstvo k zavednemu življenju. V tej dobi je naše Ijudstvo prvič spoznalo, da mora, če noče poginiti narbdne smrti, neizprosno zahtevati y uradu, y šoli in splbh v vsem javnem življenjii istih pravic kakor njegovi riarodni nasprbtniki. Vzbudila sfe je na tabbrih mogočna narodna zavest, ki je do takrat živela le v redkih posameznikih in bila širšim plastem naroda popolnoma neznana. Med sijajno izpadle tabbre, ki so &e vršfli po slov."deželah okrog, smemo pri- števati na Goriškem znameniti šempaski tabor 18; bktbbra leta 1868., o katerem je rekel tedanji voditelj goriških Slbvencev, dr. Karol Lavrič, da je bil najlepši dah nje- govega življenja. ."¦•'' ,,Dajte nam šol!" je bila kardinalna zahteva šempaskih tabbfitov in ta zahteva po narodnih šolah se še vleče kakor rdeča nit nepretrgoma dalje po vsej povestnici goriškega Slovenstva od dobe slavnih ta borov pa do današnjih dni. ,,Narbd brez šbl je narod brez bodočnosfi!" Tega gesla sb se zavedali vsikdar vbditelji goriških Slbvencev in njihova neizprbsna borba zadnjih 50 let je bila v prvi vrsti borba za narbdno šolstvb. Leto 1870. je prineslb gbriški deželi šolskih zalbg, navzlic temu je bil glavni šolske zaloge. Dasi je bil ta zakon vsa poznejša desetletja razvbju slbvenskega ljudskega šolstva na Goriškem v nemalo napbtje ravno vsled ustvaritve okrajnih šblskih zalogov, navzlic temu je bil glavni temelj, na katerem se je razvijalo slovensko ljudsko šblstvo z večjb ali manjšo gorečnostjo po posameznih bkrajih gbriške dežele. Kar je bilo mogbče po deželi, je bilo naravnbst nemogbče v Gorici. Tu so naleteli Slovenci vedno na ljut odpor. Ne samo gospodujoča laška klika, kateri so stali verno ob strani razni avstrijski mogotci, tudi poulična druhal je imela v Gbrici svojo besedb pri ustanavljanju slovenskih šcrf. Kako so znali laški derviši nasprbtovati upravičenim slovenskim šolskim zahtevam, nam nudi prav značilen vzgled slo vita šbla pri Sv. Roku v Gbrici, katero so bili vladajbči gbriški magistratbvci priredili iz velike naklbnjenosti do Slovencev v stari in gnili vojašnici! Kar ni bilo tedaj več primerno za vojaštvo, naj bi bilo primerno za slovensko šolsko mladino! A slovenski starši se niso dali zapeljati. Vztrajali so odločnb na staljšču, da v tak brlog ne spada njihova mladina. Tako je oksistirala mnpgo let pri Sv. Roku v Gorici štirirazredna ljudska mestna šola, ki pa ni štela na leto nikoli nad 30 otrok! Očitno je bilo, da nimajo goriški Slovenci ničesar pričakbvati bd svojih nasprotnikov. Siljeni so bili seči po sambpomoči. Da se jim mladhia narodno ne izneveri, kakor se je to žalibbg godilo skozi desetletja, začeli so z ustanavljanjem privatnih šol. Vzrastli so polagoma šolski vrtci, širili so se ,,Slogini" zavodi, za njimi je vzrastla krasna stavba ,,Šblskega Doma", za tem ,,Mali dom" i. t. d. A naposled so se odprla vrata prve slovenske gimnazije! Prenehalo je raznarodovanje našega naroda v Gorici! Če si prispel v zadnjih letih pred vojno v goriško mesto, tedaj se nisi mogel prečuditi, da so zamogli goriški Slovenci ustvariti v takih razmerah iz lastne moči tolikb lepega in se povzpeti v mestu na toliko stopinjo napredka. Postali so takorekoč strah svojim zatiralcem, ki so morali pri zadnjih občinskih volitvah iskati prl Nemcih zaveznikbv, da ni padla Gorica kakbr zrelo jabblko v slovenske roke! Da ni posegla vmes svetovna vojna, bi Lahom v Gorici za vedno odklenkalo! Ker se mi zdi najbbljše merilo življenjske volje in moči naiodbve baš njegovo šblstvo, bodi mi dovoljeno, da navedem slovenske šble, ki so bbstbjale v Gorici ob izbruhu svetovne vojne ter podkrepim posamezne podatke nižje doli tudi s potrebnimi številkami. V šolskem letu 1914/1915 so obstojali tedaj v Gorici sledeči slovenski ljudskošolski in srednješolski učni zavodi: 1. Slovenska državna gimnazija. 2. Slovensko mbško učiteljišče s pripravnico. 3. Slovensko žensko učiteljišče z osemrazrednb dekliško in štirirazredno deško vadnico. 4. Slovenska mešana štirirazredna mestna ljudska šola pri Sv. Roku. 5. Slovenska mešana enorazredna mestna ljudska šola na Ajševici. 6. Trirazredna mešana Ciril-Metodbva ljudska šola na Blančah. 7. Zasebne šole društva ,,Šolski Dom" in sicer: a) šestrazredna dekliška ljudska šola v MŠblskem Domu", b) petrazredna deška ljudska šola v ,,Solskem Domu", c) petrazredna mešana ljudska šola v «Malem Domu", č) enorazredna deška pripravnica za srednje šole v ,,Malem Domu", d) dvorazredna dekliška pripravnica za učiteljišča v ,,Malem Domu", e) dvorazredna obrtna šola v ,,Šolskem Domu", f) dvorazredna dekliška obrtna šola v «Novem Dorau". 8. Trije šolski vrtci. Oglejmo si sedaj natančneje štatistiko učencev na Dosameznih gori navedenih šolah v ravno istem šolskem letu! 1. Na slov. državni gimnaziil je bilo od. 1. do 5. razreda 478 dijakov. Do leta 1918^19 se je razvila v popolno osemrazredno gimnazijo, in sicer v Trstu pod hnenojn zaposlbvalnih gimnazijskih tečajev. 2. Na slovenskem moškera učiteljlšču je bilo v vseh štirih tečajih in v pripravnici 188 gojencev. 3. Slovensko žensko učiteljišče je Stelo v vseh štirih tečajih 152 gojenk.., Na osemrazredni dekliški vadnici, ki je bila združena s slovenskim ženskim učiteljiščem, je bilo 184 učenk. Na štirirazredni moški vadnici je bilo 177 učencev. 4. Slovensko štirirazredno mestno Ijadsko šolo pri Sv. Roku je pohajalo 30 otrok. 5. Slovensko enorajzredno mestno Hndsko šolo na Ajševici je obiskovalo 56 otrok. 6. Trirazredna Ciril-Metodova šola ¦a Blančah je štela 171 otrok. 7. Zasebne šole društva »Šolski dom" so štele 1209 otrok, in sicer: a) šestrazredna dekliška šola 382 učenk, b) petrazredna deška šola 297 učencey, c) petrazredna mešana šola 246 otrbk, č) enorazredna deška pripravnica 46 učenc^v, d) dvorazredna dekliška pripravnica 107 učenk, e) dvbrazredna deška obrtna šola 59 učencev, f) dvbrazredna dekliška obrtna šola 72 učenk. 8. Vsi trlje šolski vrtci so šteli zaporedoma 134 btrbk. Če prištejemo gornjlm postavkam še 167 slovenskih dijakov na goriški višji nemški realki, tedaj znaša številb dosedaj navedene slovenske mladine 2946. Omenjati treba dalje^ da so mnogi otroci slovenskih staršev zahajali v druge, t. j. neslovenske šble, n. pr. v dekliško šolo v ulici Sv. Klare, na nemško gimnazijo i. dr., vsled česar gorenje število slovenske šolske mladine naraste visbko nad število 3000. Tako je izgledalo naše slbvensko šolstvo v Gorici tik pred svetovnb vojno; bilo je v resničen ponos vsemu narodu na Goriškem! In danes? Vsi napori naših prednikov, vsi uspehi naših voditeljev, vse veliko delo celbkupnega goriškega naroda izza dobe slovenskih taborbv, vse tb je danes kup ruševin! In še več: ,,Tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcu zdaj lastnlna!" Takb izgleda danes naša solnčna Gorica! Gbriški slavček-prerok nima v svojem planinskem raju miru in pokoja! • Ko so laški ,,zmagbvalci" po avstrijskem polomu bb Piavi zasedli naše jugbzapadno ozemlje, tedaj so dali nabiti po vaseh bkrog slbvenske letake sledeče vsebine: ,,Slovenci! Italija, velika država svobode, Vam da iste državljanske pravice kakor vsem drugim svojim državljanbm, Vam da šole v vašem jeziku, več kakor vam jib je dala Avstrija. Vaša vera je spoštovana, saj Je katbliška vera, vera cele Italije. Italijansko krajjestvo, veliki italijanski narod, ki je sam uničil gbspodstvo Avstrije, Vas bo ščitil z vseml svojimi močmi. Italija se ni vojskbvala in ni zmagovala sanib za svbbodo svojega naroda, temveč vseh od Avstrije tlačenih narodov. Preteklb je skoro stoletje, odkar se bori Italija za to svbbodo. V dokaz .Vam je zgodovina. Slovenci, bodite uverjeni, da mogočna in zmagovita Itallja skrbi za vse svoje državljane kateresibodi narodnosti v svojih novih mejah." Preteklo je po teh obljubah leto dni, Gorica je še vedno kup ruševin. Naš goriški narod je v šolskem oziru tam, kjer je bil pred 50 leti in obnavlja svoj križev pot! Zastopniki društva ,,Šolski Dom" in goriški člani društva »Edinost" so storill vse mbgoče korake, da bi zagbtbvili otvoritev ljudskih in srednjih šbl v mestu. Posebna deputacija je bila dvakrat v Trstu in v Gorici, slovenski starši v Gbrici so odposlali skupno s ,,Šblskim dombm" štirikrat prbšnjo na pristbjno mesto, ravnatelji naših prejšnjih šol so obširno in natančno pbrbčali italijanski vladi o stanju našega šolstva v mestu, a do danes je ves trud zaman! Vse mbči so Slovenci napeli, da bi pričel pouk za enkrat vsaj za ljudske šole. Popravili so v naglici prostore v ..Malem Domu" v toliko, da je ,,Goriška straža" v svoji prvi številki dne 2. oktobra veselo sporočila svojim čitateljem, da se po naročilu civilnega generalnega komisarijata v Trstu vrši v »Malem Domu" dne 3. oktobra vpisovanje slovenskih šolskih otrok. Zglasilo se je takbj 508 otrok in sicer za prvi razred 160, za drugi 88, tretji 81, četrti 62, peti 79 in šesti 38 otrok, katerih skupno število pa je do konca oktobra naraslo na 700! Pa pravijo, da nas nl v Gorlci!! »Upamo za trdno," piše ,,Goriška Straža" v štev. 5. z dne 30 oktobra, ,,da bomo kmalu sporočili, da je prišel srečni trenutek otvoritve prepotrebne slovenske Ijudske šole." A zastonj so še vedno vse lepe obljube, kakor so zaman vse sladke besede laške okupacijske oblasti in tudi besede ministra Tittonija, ki jih je slovesno izpregovoril v laškem parlamentu v Rimu dne 27. septembra lanskega leta: ,,Italija ponuja manjšinam roko in bo spoštovala njih narodnost in njili pravice. Jugoslovanom zagotavija spoštovanje njihovega jezika in kulturnih inštitucij!" Samo od sebe se nam vzbudi vprašanje: Kdo pa pravzaprav gospodari v nesrečni Gorici, da ne veljajb besede laških oblasti in ministrov prav ničesar! ? Zdi se da je tako kakor nekdaj: Poulična druhal in par goriških renegatov na magistratu vihti bič nad našim ubogim poukaželjnim ljudstvom! Listu „11 Resto del Carlino" pišejo iz Gorice ti zagrizenci, da slbvenski rovarji, izpodbujani po preveliki strpljivosti Italijanov, zahtevajb od oblasti javnih šol v svojem jeziku. Ta zahteva pa ni nikakor upravičena, kajti vsako slovensko šolo bi morali zbpet zapreti radi pomanjkania (?) učencev. Pišejo, da ne gre za nič drugega, nego za atentat na italijanski značaj mesta, ki bi ga znali odbiti meščani sami, ako bi vlada ne hotela storiti energičnega kbraka. Da vlada na magistratu navadna poulična druhal je jasen dokaz sledeči najnbvejši županov ferman: ,,Z ozirom na spbmenico od 25. novembra 1915., ki so jo predložili razni podpisani v imenu slovenskih staršev in s katero prosijo za ustanovitev ljudskih šol s slbvenskim učnim jezikom v mestu, Je sklenil občinskt svet mesta Garice v svbjl seji 16. decembra 1919., da se bo upiral z vso odločnostjo ustanovitvi bodisi tudi ene same šole s takim jezikom ne glede na to, kakšne stopnje ali vrste naj bi bila, javne ali zasone, ker bi se s tem na nezaslišan način skrunil in ža- lil narodni čut meščanov in bi se dajala prilika manifestacijam s strani pravega goriškega ljudstva, neomajnega v svbjem italijanskem značaju in trdno odločenega, da zavrne vsako grbžnjo ali napad nanj." Ravnotemu županu je pred nekaj dnevi deputacija slbvehskih staršev izro- čila spomenrco, v kateri omenja, da je bilo v šolskem letu 1914/15 v slovenskih šol; do 3000 otrok, a danes so slovenski starši tako daleč, da se jim v mestu noče dati niti ljudske šole, katero bi eventuelno sami vzdrževali, čeravno je bilo vpisanih nad 700 otrok! Spamenica navaja dalje, da so slovenski starši predložili oblastem že vse polno prošenj, naj se btvorijb slb- venske šble, a dosedaj brez uspeha, dasi- ravno se je obljubovalo javno potom raz- glasov, da se bb dbvolilo Slovencem celb več šol kot pbd bivšo avstrijsko vlado. Navzlic trušču besed so Slovenci v mestu po preteku dveh mesecev drugega šol- skega leta še vedno brez vsake šole, na- vzlic neprestanem zagbtavljanju, da je ita- lijanski narod plemenit, pravičen itd., ni- majo slovenski starši od te plemenitbsti in pravičnosti prav ničesar. V spomenici se svari vbditelje goriške občine pred po- litikb, ki bi imela za mesto v gbspodar- skem pogledu iahko usodepolne poslediee. Slovenci v mestu odklanjajb v tem po- gledu vsako bdgovornost. Vrhu vsega tega so se zastopniki go- riških Slovencev obrnili brzojavnim po- tbm do nbvega guvernerja Mosconija v Trst in do ministrskega predsednika Nit- tija v Rim, razložili jima svoje zahteve ter ju naprosili, da jun brez ovinkov razlb- žita, kaj nanieravata s slovenskim šol- stvom v Gbrici. Jeli dospel kakšen odgo- vor in kako se glasi, ni znano. Taka je teda] usoda naših bratov v Gorici! Trpka in grenka je! A ker so vajeni boja in trpljenja, zato se zanje ne bojimo! Opravičeno lahko vzkliknejo z Gregbrčičem: MTi streti me moreš, potreti nikdar, osode sovražne besneči vlh^r!" ,,Narbd brez šol je narod brez bodočnosti!" Goriški Slovenci hočejo In zahtevajo svojo bodočnost — v neteprosnl neomahljivosti bodo dosesrli tudi svoie šolstvol