Junija je študentska skupnost iz Maribora organizirala javno tribuno z naslovom »Ali smo se odrekli idealom socializma« s podnaslovom »Družbeno-ekonomski odnosi v Sloveniji po sprejetju ustavnih sprememb«.
Poleg množice študentov in profesorjev so na tribuni sodelovali tudi TONE KROPUŠEK — predsednik Zveze sindikatov Slovenije, dr. ERNEST PETRIČ — član IS SRS, JANEZ KOČIJ ANClC. DAGMAR ŠUSTER — član IO SZDL. LOJZE BRIŠKI — član CK ZKS, predsedniki družbenopolitičnih organizacij iz Maribora številni poslanci in predstavniki gospodarskih organizacij.
S te zanimive razprave vam na naslednjih štirih straneh prinašamo sicer skrajšano, vendar sistematizirano diskusijo z uvodnimi besedami o
Ali se (ne) nameravamo odreči idealom socializma?
»Nec je bil kategoričen odgovor udeležencev, pa v isti sapi prav tako resna ugotovitev, da se v vsakdanji družbeni praksi večkrat odmikamo od sicer ne dogmatsko postavljenih in za vse večne čase zacementiranih idealov, ki bi naj označevali socializem. Graditvi socializma' se ne bomo odrekli, zato pa bomo morali spremeniti del naše vsakdanje prakse, posebno tisti del, ki našega človeka ne vodi v osvabajanje, in tisti, ki ustvarja nepravične socialne ali družbene razlike.
Zelja organizatorjev o namenu te akcije se je uresničila v razpravi na tribuni. Večkrat bi se morali od srca vprašati o smislu socializma in njegovih idealih. Vprašanja, kot so: KAJ SE BO ZGODILO, CE SPROSTIMO PRIVATNO INICIATIVO OB NEUČINKOVITI DRUŽBENI KONTROLI? KAKO ZAVRETI POVEČEVANJE SOCIALNIH RAZLIK? KAKO ZAGOTOVITI VSAKEMU DELOVNEMU ČLOVEKU ŽIVLJENJSKI MINIMUM? KAJ JE Z OSEBNO ODGOVORNOSTJO. POSEBNO Z ODGOVORNOSTJO OSEB NA VODILNIH POLOŽAJIH? DO KDAJ BOMO TRPELI GOSPODARSKI KRIMINAL? VPRAŠANJE PRIZNAVANJA MINULEGA DELA. ALI SE NI OSEBNI STANDARD DVIGNIL NA RAČUN .DRUŽBENEGA? KAKO JE S POLOŽAJEM KULTURE ZNANOSTI IN ŠOLSTVA V NAŠI DRUŽBI? Imajo sicer svojo pomanjkljivost v tem, ker so postavljena provokativno in v obliki parole, vendar jim ni mogoče odrekati globljega in resničnega smisla. Ce smo jih postavili kot izhodišče za razpravo in če je razprava vendarle ugotovila, da so to tista bistvena vprašanja, ki so neposredno vezana na ideale socializma, potem smo dolžni dati nanje jasne in nedvoumne odgovore.	SLAVKO GERIČ
uvodne besede
venske družbe, to se pravi, da bi v bodočnosti naredili neke vrste potrošniško družbo ne glede na to, kakšne socialne razmere in konflikte, politične in ideološke nam lahko prinese enostranska razvojna usmerjenost. 3000 S, ki jih planiramo v Sloveniji kot nacionalni dohodek do leta 1985, nam seveda lahko zagotovi mnogo bolj socialistične odnose. Vendar 3000 $ samih po sebi .ne prinaša nobenih odnosov; družba1 se lahko razvija celo v smeri konfliktov, ki so znani v materialno zelo razvitih družbah, kot sta Amerika, Zahodna Evropa itd.
Ce se takšnemu izhodišču, ki je bilo o vrženo, izhodišču nekritičnega prilagajanja pridružita še otroško občudovanje in slepota spričo socialnih konfliktov, ki so sestavni del tega ekonomsko razvitega sveta, je lahko takšno izhodišče ne samo nesprejemljivo, ampak tudi nevarno za družbo, kakršno hočemo, družbo samoupravljalcev, družbo, ki osvobaja človeka in njegovo ustvarjalnost. Pa še ena vizija, zlasti tendenca absolutne prilagodljivosti, je v tem: da bi se kot narod v taki teoriji izgubljali, izgubljali bi svojo narodno samozavest in ponos, postali hi vse bolj nacionalno sramežljivi spričo tega, da bi sebe kot narod negirali. To se pravi, da izhodišč našega razvoja in ciljev ne smemo iskati niti v razviti zahodni družbi niti v vzhodnih modelih socializma. Za izhodišče dolgoročnega razvoja smo vzeli socialni aspekt; to praktično pomeni, da je človeka treba postaviti v položaj, kjer bo poglavitni faktor razvoja. To pomeni identificirati današnje interese ljudi in posameznih družbenih slojev, identificirati njihove dolgoročne interese; z drugimi besedami: izhodišče so družbeno-človeški cilji, materialni in moralni. Ce pa hočemo identificirati današnje cilje, interese in jih konfrontirati z dolgoročnimi, če hočemo videti, kako se obnašamo v naši praktični politiki in ekonomiki, pa pridemo na teren konkretnih problemov, konkretnih vprašanj.
Povečevati splošno
Tone Kropošek
Tema, ali smo se odrekli idealom socializma, je tako neomejena, nedifinirana, da moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj razumemo pod ideali socializma. Znano je, da pod temi ideali na različnih sistemih postavljajo različne vizije: Ru ‘ si imajo svojo vizijo, Albanci svojo, Kitajci s; jo, delavsko gibanje Italije in Francije se v ansah prav tako razlikuje. Jugoslovani ( o izvirni poti in o idealih, ki si jih zas* kot socialistične cilje.-Ti so v nekater.il sredinah deležni kritike. Zato je najprej no, da se vprašamo, kakšen socializem hoči ali se mu približujemo oziroma ali se od njega oddaljujemo. To bi bila osn^i koncepcija, o kateri bi danes govorili.
Na vprašanje, kakšen poskušali odgovoriti koncepta Slovenije. Tam bo povedano), da hočemo
alno bogata, ki ha in kulture te! pogoj za Sprostite1 skih sposobnosti, stavili, da hočemo a ne s prisilo. V cilj venije smo zapisali,
razpolagal.
očemo, smo olgoročnega r(zelo na gro-ki bo materi-bogastvom du-vobode, ki je prvi fie iniciative in ljud-si v teh zasnovah za-podružabljanje človeka, dolgoročnega razvoja Slo-težimo k večji nacionalni samozavesti kot pogoju za človekovo enakopravno vključevanje v družbo in za enakopravno vključitev Slovenije v celotni svet.
Pri konceptiranju dolgoročnega razvoja Slovenije in tistega, kar smo poskušali opredeliti kot socialistične cilje, je bilo najtežje ohraniti našo izvirnost, vzeti iz svetovne prakse tisto, kar nam koristi, pri tem pa vendarle ostati suveren. Reči moram, da so bili pri izdelavi koncepta močneje prisotni vplivi zahodnih modelov, čeprav za nas niso sprejemljivi niti vzhodni niti zahodni (v celoti seveda).
Posnemanje zahodnih modelov je bilo preprosto v tem smislu, da bi v razvojnem kortceptu postavili v absolutno ospredje materialni razvoj slo-
razprava
Zakaj ni v sedanji gospodarski depresiji in devalvaciji padla Ribičičeva vlada? To bi bila v normalnih okoliščinah zakonita nujnost.
Ne morem reči, ali bi bilo to dobro, ali pa je bolje, da ni padla. Problemi so mnogo preveč komplicirani, da bi se dali rešiti s padcem vlade. Reformo smo začeli z velikimi hipotekam: iz preteklosti, z velikimi načrti in programi, za katere se nismo mogli zediniti glede na to, da smo večnacionalna skupnost s silno heterogenostjo v razvitosti. Tako se je v glavnem zgodilo, da se ni nihče ničemur odpovedal. Od tod smo določene investicijske programe in tudi potrebe iz naslova splošne potrošnje reševali s sredstvi emisije in s krediti od zunaj. Menim, da je edina rešitev, da se od vsejugoslovanskega urejanja razmer na področju gospodarstva preusmerimo na republike; tako bi le-te same selekcionirale, kaj zmorejo in česa ne. Reči moram, da so se premiki na tem področju skladno z ustavnimi spremembami že začeli. Prejšnji teden je bil v Jugoslaviji sprejet sporazum o likvidaciji t.i. izvenračunske bilance, s tem da se vsi deficiti zunanjeračunske bilance prenesejo na republike. Druge obveznosti pa se bodo še nadalje financirale iz dohodkov federacije. Novih obveznosti na ravni Jugoslavije se ne more ver sprejemati. To predstavlja prenos na republik gre približno za 600 milijard starih din, seveda dobi tudi republika Slovenija ne' lijard. Predvidevamo, da letošnjega leta zaključili s suficitom, kot smo predvidi je pa še vseeno bolje, kot če nada^uje: ro prakso, kjer se dolgovi kopiči, deracije. Vsaka zakasnitev prenos, na republike bi pomenila večje doli nosti.
Problem je v tem, da unitarizem ne mi
razredu. Prepričan sem, da vsa marksistična ideologija manj sloni na ekonomskih kapitalističnih odnosih, posebno danes, zato pa tembolj najde svoj temelj, svoj subjekt v delavskih množicah, ki so edine odločilne za razvoj vseh svetovnih družb. To je tudi jasno razvidno, če ponovim tisto misel Komunističnega manifesta, ki pravi, da delavci ne morejo izgubiti nič drugega kakor
svoje spone, s tem pa žarno, da so internacion stikrat v zastoju. Pri vedno znova postavi, delavski razred, strinjati s tisti: ko je delavski la. Vpraš^^e v! no zatd^^^pis' dentov, ker iz dela'
Danes opa-ivne sile doda je treba rnje, kdo in kaj je moremo teoretično da živimo v časih, inil in je teorija zastare-ivljarn jasno in neposred-a niste oddeljeni od studa po svoji funkciji izhajate eda.
vez-
delavski razred? [enijo, da izginja, vendar mislimMla delavski razred ne izeftj :er še vedno, obstaja zgodo vi:
  'nje, v katerem ima _delavski
roizvodno funkcijo, in ružbeni pogoji; v kafi svojo zgodovinsko fun! nju teh pogojev odnosov. Zelo te: v pogojih, kj
potrošnjo
so bolj osve-rejo, ker niso lične politične o mezdnih od-o se drugi pov-
I imajo zelo široke Odvisno tudi razliko-'žaju posameznika. Od-
Naš dolgoročni cilj, socialistični ideal, je postopno zmanjševati socialne diference v družbi. Preveč enostavno bi bilo misliti, da socialne diference nastajajo samo na področju delitve m zaradi delitve: socialne razlike imajo korene že na področju proizvodnje, pravzaprav že tam, ko se človek rodi in ko se začne prebijati skozi življeni Zmanjševati socialne razlike pomeni odpravljp razlike v pogojih ustvarjanja. Zmanjševati razlj ke v pogojih ustvarjanja pa praktično pomj opuščati stare proizvodne nerentabilne kapacil te. Hitrejši materialni razvoj nam bo omogo hitreje zmanjševati razlike v znanju. Do, mo imeli v družbi tako pisanost kval strukture, od nepismenih do kvalificiri te razlike objektivno obstajale, a ne sa: terialnem položaju. Treba je odpravljati možnosti participiranja pri odločanju. Vsi ljudje ne odločajo enako, in sicer iz najrazličnejših raz' logov: nekateri odločajo : ščeni, ker bolj znajo, dru; tako osveščeni. Potem so akcije, ki nekatere pc nosov, mezdnih razrm zpenjajo v elite voi Vse to. so socialne dimenzije in od. kate vanje v materialnem pi praviti korenine teh socialnih razlik — to bo obvezno vplivalo na zmanjševanje tistih razlik, ki
...........,tve.
iraktičnih akcij bi bila splošna gotovo bomo morali biti kratko-v to, da se bo postopno poveče-tudi tiste pravice, ki jih ljudje za-iz splošne potrošnje in kjer smo rela-naki, oziroma kjer naj bi bili vsi ena-na razpoložljiv nacionalni dohodek.
Izenačevanje pogojev šolanja
Mislim, da bomo potrebovali nekaj ukrepov za izenačevanje pogojev šolanja, kar pomeni načrtno zmanjševati razlike v izobrazbi in v sposobnosti za ustvarjanje.
Izenačevati življenjske pogoje upokojencev z ostalimi družbenimi
tavljati splošnih interesi rese tistega, ki je bil v do nanten. V takem ekonomskem, kjer politične in nacion bi zagovarjaj hudo. Bili ZIS, ki je odgo' sodite, alf
Neka
zago-
ampak parcialne inte-em trenutku domi-političnem in problem dobil tzije, je bilo, ne da' najbrž strsšaj stopu podpredseč gospodarstvo. Sami pre-' ravnal, ko je odstc
'rde, da se pri n: [je in oblastnikov.
izhajaj
Prvo
potroš
ročno
skupinami
Zadnji dve, tri leta intenzivno izenačujemo življenjske pogoje upokojencev, s tem da se revolo-rizacije pokojnin vršijo diferencirano za starejše in novejše upokojenci. Mislim, da bo ta trend in novejše upokojence. Mislim, da bo ta trend stveno zaščito za vse in na področju zdravstvenega varstva doseči čimveč enakosti. Vsak prispeva v zdravstvene fonde po svoji plači in vsak jih koristi po svoji potrebi. Treba je izenačevati pogoje zaščite in podvzeti nekaj ukrepov na področju otroškega varstva.
(Nadaljevanje na 2. str. 1. stolpec)
o je, da se politiki vodilnem mestu zai va nevarnost nastajanj je nekaj na tem, varjenja posebnega Eno je pa res: nikaljpr pak samo koristni dilna delovna časa spremenimo' ni, ker zmeraj zncr^ mo po novi ustavi.
s
nika — delavski ra: družbeno lastniki služijo, nja. lisi
širi
* —gJ
cm
tveni-olgo. Če arije, riaj-ojeva nevarnost presodite sami. o škodljivo, amila večji, prepih vo-ugoslaviji vsake toliko da reelekcije praktično volimo iste ljudi, saj voli-
Govorili ste o delavskem razredu. Danes povsod po svetu vidimo, kako na eni strani ljudje bogatijo, na drugi pa vlada nasilje, barbarstvo, a tudi visoka kultura. Prepričan sem, in to bom tudi zagovarjal, da je vsa naša politika še vedno grajena na tisti bazi, iz katere je izšla. Mislim, da v socializmu nobena politika ali ideološka skupina ne sme biti nad delavskim razredom, ne sme biti nad ponižanim in razžaljenim. Ne mislite, da zagovarjam uravnilovko, a mora se nenehoma izhajati iz osnovnih interesov delavca. Vsi se prav dobro zavedamo, da danes še vedno živimo na njegovih plečih. Seveda ne zagovarjam tiste ureditve, ki ne more biti postkapitalistična, to pomeni, da bi bili na eni strani strokovnjaki ali gospoda ali rdeča buržoazija, na drugi pa svet ponižanih ... Zanima me predvsem to, kaj je danes delavski razred in katere so osnovne intencije političnih, idejnih in ideoloških usmeritev v tem
o je v nekem zgodovinskem w z dveh razlo-nttt način proti Tazred svojo .vedno obstajajo delavski razred reč v spreminja-miranju družbenih irati delavski razred a razrednega nasprot-ga definiral takole: tisti ljudje, ki delajo v proizvodnji, ki pa niso ih sredstev, oz. vsi tisti, ki podlagi svojega dela in zna-presenetil element znanja, nov element, saj se delavski raz-i znanja, ne pa v smeri večjega Katere so njegove težnje? Mislim, etežno obdelane v marksistični teoriji, edvsem za osvoboditev dela, človeka, za roti odtujitvam vseh vrst. V konkretnih zgo-inskih pogojih socialistične Jugoslavije pa je delavskega razreda: borba za samoupravljanje, za delitev po delu, za enakopravnost, za neodvisno in neuvrščeno pozicijo Jugoslavije. Vse to sem strnil v parole, ki pa v bistvu omogočajo, da se bistveni vsebinski element, se pravi osvoboditev dela in človeka, uresniči. Potrdil bi, da delavski razred obstaja, da ga naša družba ne sme pozabljati, da mora' biti vodilen sloj v družbi, da mora iz njega ZK črpati svoje osnovne sile, idejna in politična izhodišča. Nikakor se ne bi smeli zadovoljiti z raznimi anarhističnimi malomeščanskimi teorijami, da se je delavski razred razvodenil in da je treba iskati nove socialne baze.
Ta teza ni čisto sprejemljiva. Razred lahko pojmujemo v neki družbi takrat, kadar je več slojev, ki ižhajajo iz drugačnih lastniških pozicij. Če obravnavamo na eni strani delavce v proizvodnji in delavce v,družbenih službah, ki se odtujeni od delovnih' sredstev, če jim damo status lastnikov oz. upravljalcev z družbeno lastnino, potem ne vemo, kakšna je razlika med tistimi, ki upravljajo z družbeno lastnino, to je zemljo, ali proizvodnimi faktorji. Ce smo kmetom in obrtnikom dali mesto v naši družbeni delitvi dela, potem smo jim dali enak družbeno opravičen status in enako družbeno ovrednoteno delo. Ne vidim nobenega razloga, da bi ti dve socialni skupini razlikovali po -razredni pripadnosti. Potem bi lahko rekli, da smo delavci, ki smo odtujeni od proizvodnje, razred birokratov, torej tisti, ki upravljajo z nekimi oadstrukturniml elementi. Potem je tu še razred proizvajalcev in privatnih lastnikov, v katerem so kmetje in obrtniki. Ne vem, če bi bila takšna opredelitev v naši družbi utemeljena.
(Nadaljevanje na 2. str. 3. stolpec)
m
B. ČERIN — SIMBOLI REVŠČINE
{Nadaljevanje s 1. stran! 1. stolpec)
Razširiti zdravstveno varstvo in doseči čimveč enalcoti
PoveCanje splošne potrošnje pa seveda terja veC sredstev na tem področju — ali na račun osebne potrošnje ali na račun investicijske. Tu nastopajo določeni konflikti: v sindikatih se zavzemamo za večje osebne dohodke; nekateri mislijo, da se zavzemamo hkrati za večjo osebno potrošnjo, a to ni res. Večanje osebnih (Johodkov ne pomeni nujno večanja osebne potrošnje, če omogočimo, da se del sredstev iz osebnih dohodkov preliva v investicijsko potrošnjo, zlasti pa v splošno.
2e sedaj prelivamo del osebnih dohodkov v investicijsko potrošnjo preko hranilnih vlog, v splošno pa preko fiskalne politike, najbrž pa v prihodnje tudi preko družbenih dogovorov, kjer bodo individualni ljudje finansirali določene dejavnosti s področja splošne potrošnje in splošnega standarda. Sledeče področje je področje standarda, regresiranje in kompenzacija glede na hiter porast cen. Moram reči, da si tu tudi politiki in gospodarstveniki niso povsem enotni, ker nekateri zastopajo stališče, da se vsi proizvodi na trgu nikoli ne bodo obnašali po svobodni tržni logiki. Zato bomo morali kompenzirati proizvajalcu tiste proizvode, za katere se bomo odločili, da jih ne bomo prepustili svobodnemu delovanju tržišča; to so prehrambeni artikli.
dr. Ernest Petrič
»Če se nam zastavi vprašanje, ali smo se poslovili od socializma ali ne, moram reči, da se nismo.«
Ce se nam zastavi vprašanje, ali smo se poslovili od socializma ali ne, moram reči, da s? nismo. Možno je ta odgovor povedati tudi v drugi obliki: analitično, z oceno vseh vrst problemov družbenih odnosov, Če izhajamo iz postavke, da je socializem družbenoekonomski odnos, splet odnosov v zgodovinskem obdobju. To bi zahtevalo zelo obsežno razpravo o tem, kaj je socializem, verjetno zato, ker posebnih možnosti nimamo. Tp je moja globalna ocena. Nikalni odgovor na moje vprašanje pa izhaja iz tega, da ni nobenega dvoma, da smo tisto elementarno vsebino socialističnih družbenih odnosov, ki jo razumemo kot družbeno lastnino proizvajalnih sredstev, ohranili. Upal bi si trditi, da smo dejansko tisti, ki smo edini relativno blizu temu, da so proizvajalna sredstva resnično v rokah družbe, v rokah ljudi. Z našim sistemom samoupravljanja, z vsemi njegovimi problemi smo vendarle zavestno prav gotovo malo bliže cilju kakor tisti, ki ohranjajo pri-
(Nadaljevanje g 1. strani 3. stolpec)
Vprašanja
Mislim, da ste popolnoma pravilno ugotovili, da se ne strinjam s tem, kar ste rekli. Zelo jasno sem dejal, da so delavski razred tisti delovni ljudje, ki sodelujejo v družbeno organizirani proizvodnji. Zdi se mi, da je ta element, ta kvalifi-kativ (družbeno organizirana proizvodnja) dovolj jasen. Mislim, da obstaja tudi del družbeno organizirane proizvodnje, ki je v privatno lastniških odnosih; gre za del razreda izključno pri onih, ki niso lastniki delovnih sredstev. Menim, da je delavski razred v enakem odnosu do lastnine, ker gre za družbeno lastnino proizvajalnih sredstev. Reči moram še, da ob teh teoretičnih razglabljanjih lahko pridemo do te ali one ugotovitve, če pa pogledate v življenje, boste zelo jasno videli, kje gre za delavca in kje ne. Mislim, da ta kriterij delavskega razreda v praksi še kako trdno obstaja in je tudi bistven element, ki nam da misliti, da delavski razred ni izginil z zgodovinskega odra. Prepričan sem, da delavski razred obstaja in da ga je mogoče zelo konkretno definirati. Zelo nevarno bi bilo, če bi rekli, da to ni mogoče, da je to pravzaprav isto kot biti obrtnik, kmet, birokrat. Naenkrat bi se znašli na izhodiščih, kjer bi bilo nemogoče ugotoviti, kaj je socialna baza naše revolucije, na križpotju, kjer bi puščice kazale vse smeri, mi pa ne bi vedeli kam.
Kako bi definirali, kdo je pripadnik delavskega razreda in kdo ni?
Očitno tudi razmišljanja med nami niso povsem enaka. Najbrž je nemogoče, pa tudi politično je nevarno, personificirati delavski razred pri nas, ker če bomo to začeli,-se bomo
Najnižji osebni dohodek naj bo sto tisoč dinarjev
Zavzemamo se, da bi do konca leta uspeli v akciji, da bi najnižji osebni dohodki v Sloveniji ne bili manjši od 1000 ND. Lansko leto je prejemalo 35.000 zaposlenih Slovencev dohodek kot 800 dinarjev, torej 17 odst. Danes imamo v Sloveniji Se 0,8 odst. zaposlenih ljudi, ki imajo manj kot 800 mesečnih osebnih dohodkov. Izključujem tiste, ki niso polno zaposleni, honorarce itd. Mislim, da je treba iti v bitko za 1000 dinarjev, a ne samo v socialno, ampak v ekonomsko bitko; narediti je treba analizo vseh delovnih mest, ki ne dajo več kot 100 dinarjev, jih identificirati in ugotoviti, kaj z njimi storiti. Potrebno jih je modernizirati ali pa odpraviti, to pa praktično pomeni, da bomo morali v naslednjih nekaj letih spremeniti strukturo investicijske potrošnje, s tem da se bomo odpovedali kakšnemu novemu gigantu in sredstvom za razširjeno reprodukcijo. Preusmeriti se bomo morali v modernizacijo obstoječe proizvodnje.
Obdavčevati dohodek državljanov in imovino
Imamo davek o obdavčitvi dohodka državljanov. Ta davščina, ki progresivno zajema skupne dohodke državljana, v glavnem zajema čiste legalne dohodke. Socialna diferenciacija iz naslova legalnih dohodkov pa ni velika; vsekakor je mnogo manjša, kot je realna socialna diferenciacija, ki jo zapažamo med ljudmi. Prepričan sem, da bomo morali poleg obdavčitve skupnih dohodkov državljanov iti na obdavčitev imovine. Seveda bo treba ta problem proučiti. Mislim, da moramo obdavčiti predvsem tisto imovino, ki je bila pridobljena z družbenimi sredstvi, ne samo z delom. Liberalna kreditna politika je milijarde družbenih sredstev prelila v osebno imovino. Tisti posameznik, ki je mislil vsaj malo ekonomsko, se je zadolžil, ker se mu je to splačalo. Nominalna vrednost materialno naloženih sredstev je rasla, nominalna vrednost amuitet, ki jih je dolžnik plačeval, pa padhla. Ob devalvaciji smo imeli velike probleme okoli tega, ali hranilne vloge revalori zirati ali ne. Rekli smo, da jih bomo revalorizi rali za 6 odst., ker bi se sicer ustavilo vlaganje v banke. Istočasno smo postavili problem revalorizacije kreditov. Odločili smo se za revalorizacijo. To je civilno-pravni odnos, to je protiustavno, ker vlada isti odnos pri hranilnih vlogah in kreditih. Na tem področju se odpirajo nekatere nevarne dimenzije socialne diferenciacije, ki Jih Je treba zagotoviti z ustrezno davčno politiko, s prelitjem sredstev iz osebne potrošnje v splošno.
Minulo delo
vatno lastnino nad proizvajalnimi sredstvi, in tu- I takoj razdelili na tiste, ki so bolj čistokrvni, in di mnogo bliže od tistih, ki se deklarirajo za ze- j tiste, ki so manj. Ali so kakšni drugi elementi, ki lo socialistične, pe vendarle osnovnega elementa v procesu družbene proizvodnje lahko pogojujejo vpliva družbe in posameznika pri razpolaganju s • večjo ali manjšo odtujenost človeka od sredstev
za proizvodnjo? Mislim, da so identificirali tiste elemente, ki odtujujejo, podrejajo človeka v procesu proizvodnje in medsebojnih družbenih odnosih.
Mislim, da se pri nas v socializmu javlja nova sociološka kategorija, delovni ljudje. To je nova sociološka teorija in naj nas ne bo sram, če je ni Marx uporabil, ko je analiziral klasične ekonomske odnose. Najbrž bi jo danes identificiral ali z imenom delovni ljudje ali pa s kakšnim drugim adekvatnim izrazom, s katerim bi označil vse tiste, ki v procesu družbene proizvodnje upravljajo in proizvajajo, koliko pa' je v teh odnosih še odtujevanja, nesvobode — to pa so ostanki razrednih odnosov.
O minulem delu je v ustavnih amandmajih ogromno nejasnosti. Opozoril bi samo na eno: na velike individualne apetite v zvezi z minulim delom. tako kot je postavljeno v ustavi. Opozoril bi, da ne bi Smeli dopuščati, da rastejo delitveni apetiti iz naslova minulega dela, kajti sicer bomo to delo razdelili in ga spremenili v individualno lastnino.
KATEDRA
lidaja Isvrinl odbor Študentske skupnosti VZM Glavni In odaovorni urednik: Slavko Gerič
Uredniški odbor: Marija Frankov«, Slavko Gerič. Vladimir Gajšek, Branko GerllC, Žarko Golob, Igor Plohl, Tone Janša, Barbara Vidic, Dušan Zbašnik, Bori Zupančič, Jože Zagožen, Mitja Žitnik, Marjan Žmavc (tehnični urednik). Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004. Tekoči račun 61Š-S7S-B4k Nenaročenih slik In rokopisov ne vračamo. Cena tsvoda SO par (letna naročnina 10 din, za ustanove ш podjetja 19 din).
Tiski CP Mariborski tisk.
STRAN 2
proizvajalnimi sredstvi nimajo. Stopnja humanosti, demokratičnosti, socialne in pravne varnosti, ki je dosežena v naši družbi, vse to so prav gotovo bistveni elementi, ki odločajo takrat, ko te hoče neka družba resno imenovati socialistična.
Se eno stvar bi želel poudariti: zdi se mi, da je predstava o tem, kaj je socialistično, marsikdaj odvisna tudi od tega, kdo si to vprašanje zastavlja. Mislim, da je za študerjta iz dobro situirane družine to vprašanje pogosto zelo akademsko in teoretično. Za delavko v tekstilni tovarni, ki zasluži 80.000 st. din, ima to vprašanje običajno neke druge dimenzije in relacije. To poudajjam zaradi tega, ker sem tudi sam iz teh krogov, intelektualno univerzitetnih. Ni še dolgo, ko sem sedel na obratni strani takega avditorija.
Pri tem, ko sem poudaril, da so se naša spoznanja razvila in da smo se od nekaterih malce naivnih predstav poslovili, se mi zdi, da bomo morali reči zbogom tudi nekaterim predstavam, ki jih še nosimo v glavah, in da bomo morda v prihodnjih petih, desetih letih še marsikdaj doživeli šok in se vprašali, ali je to socialistično.
»Na mnogih področjih živimo, kot da bi razpolagali z narodnim dohodkom tri, pet tisoč dolarjev na glavo prebivalca, ne pa z golimi tisoč v Sloveniji in pet sto v Jugoslaviji.«
Zakaj? Zato, ker smo uporabo sredstev, stil živ ljenja, pa tudi nekatere dimenzije splošne in osebne potrošnje in naše ekonomije, dimenzionirali pravzaprav v praznem prostoru in pogostokrat na mnogih področjih živimo, kot da bi razpolagali z narodnim dohodkom 3000, 5000 8 na glavo prebivalca, ne pa z golimi 1000 v Sloveniji in 500 v Jugoslaviji. Tu seveda dobra volja, deklaracije, želja po Idealih nič ne pomagajo. Naše zdravstvo, šolstvo, gocialna politika, vse to se prilagaja ekonomskim možnostim. Kadar se prilagaja bolj našim željam kot pa možnostim, se znajdemo v podobni ekonomski situaciji kot danes. S tem v zvezi se mi zdi pomembno, da ni vseeno, kdo si zastavlja vprašanje o tem, ali smo se odrekli socializmu. Zdi se mi, da jih je danes v svetu precej, ki si zastavljajo to vprašanje, mnogi med njimi zlonamerno. Dejstvo je, da v delu sveta dejansko vlada prepričanje, da v Jugoslaviji ni več socializma. Istočasno pa vemo, da obstajajo čisto konkretne in dobro izdelane doktrine o tem, da so določene sile v svetu poklicane in upravičene intervenirati v primeru, ko je v
Zakaj uporabljamo oba termina: delavski razred in delovni ljudje?
Zakaj smo ju obdržali?
V vseh naših dikcijah sklepamo kompromis. Govorimo: delavski razred in delovni ljudje. Ta no va sociološka kategorija še ni popolnoma pridobi la domovinske pravice, pa tudi zaradi tega uporabljamo oba izraza, ker ostanke razrednih raz merij v družbi vendarle imamo.
Stalno govorimo o nasprotnikih delavskega razreda, če pa hočemo delavcu odgovoriti, kdo so ti nasprotniki, ugotovimo, da jih v naši družbi ni. Delavski razred smo vsi, ker je lastnina družbena. Preprosti ljudje ne vedo, kdo so nasprotniki delavskega razreda.
Tisti, ki si prisvajajo delo drugih, go nasprotniki delavskega razreda, saj uničujejo družbeno last nino.
Kdaj je intelektualec član delavskega razreda? Kadar je strokovnjak ln poštenjak. Tudi Karel Marx je večkrat govoril o ekonomski kontroli. Po mojem mnenju obstaja, podčrtal bi, da se mi zdi to posebno pomembno v naši razredni družbeni stvarnosti, ko govorimo o tem, kdo je član delavskega razreda, kdo je delovni človek in kdo je sovražnik delavskega razreda ln delovnih ljudi, Po fnojem mnenju je to človek v razmerah, kjer je ekonomska demokracija neenakomerno porazdeljena med člane delovne ali pa širše družbenopolitične skupnosti. To je član tiste skupine, ki si prisvaja ekonomsko kontrolo Iznad povprečne razpršenosti ekonomske demokracije znotraj delovne skupnosti ali pa znotraj družbenopolitične skupnosti. Taka ekonomska koncentrirana moč pomeni tudi določeno silo. Omogoča, da izvaja oblast nad drugimi in jih tudi praktično izkorišča. To je en kriterij, ki teoretično pri nas ni povsem pojasnjen; teoretične pojasnitve je treba iskati v tej smeri.
S tem se povsem Strinjam. Ce pa oblast razpolaga z usodo drugih, to ni samo odraz ekonomske, ampak tudi politične moči. Mislim, da na ta način ne pridemo nikamor, kor se tudi jaz glede na to, da delam v IS ali pa na fakulteti, ne strinjam, da nisem del delavskega razreda, saj delam v družbeno organizirani proizvodnji, z družbeno lastnino proizvajalnih sredstev na osnovi svojega dela.
Govorili smo o tem, ali smo se odrekli idealom socializma. Uporabil bi tisto izjavo, ki J° Jo dal
tov. Šuster: konkretno ne, Izjemoma ne ravno da. Po vojni se je naša družba razvijala tako, kot so se razvijale proizvajalne sile, ker ravno to pogojuje razvitost neke miselnosti. Mislim, da organizirana družba postavlja cilje razvoja, ko obravnava aplikacije ideologije, s tem pa tudi postavlja kriterij. In ta kriterij je po menenju tov. Kocjančiča kriterij prakse. Ne vem, Če je to popolnoma utemeljeno.
Druga opomba se dotika temeljnega odnosa oziroma razmerja ideologija-idejnost. Sistem, ki ideologijo naše Zveze komunistov omogoča, se pravi, sistem idej, daleč zaostaja za ideologijo samo. Hočem povedati, da pragmatizem, ki smo si ga bolj in bolj svesti, ne vodi v Izenačevanje nivojev omenjenih strukturnih elementov. Zavest družbeno potrebnega dela namreč postaja vse manj aktualna; miselno nas ne angažira, zaradi tega pa se tudi porajajo simptomi pomanjkanja individualne iniciative, ki miselni tok v iskanju rešitev usmerjajo v management, redukcijo samouprave in podobno. Vračam se na kriterij prakse. Če vse, kar komuna ustvari v določeni dobi, lahko podvržemo le enemu samemu kriteriju in je ta kriterij kriterij prakse, lahko zgolj ta element vodi v destrukcijo. Povojna prizadevanja (analiza vstopa tujega kapitala, mednacionalni odnosi, deficit plačilne bilance, odnosi do blokovsko opredeljenih dežel ipd.) so pomenila parcialnost, kljub temu da smo zahtevali sistemske spremembe. Zopet je kriterij prakse tisti, ki to pogojuje. Zato se ne morem strinjati s tov. Kocjančičem, ki je izmed mnogih omenil le en kriterij. Ta namreč ni vseodrešujoč.
Kriterij prakse. Mogoče je malo ne fair, da sem spomnil na teze, kjer Marx pravi, da je kriterij prakse osnovni kriterij revolucionarnosti. Kriterij prakse more biti eden od osnovnih kriterijev učinkovitosti naše družbe. Mislim, da ga moramo obdržati. S tem nikakor nisem rekel, da moramo zanemariti drugo plat zvona, idejno, teoretično. Mislim, da Marxov kriterij prakse ta idejni aspekt vsebuje. Marx trdi predvsem to, da je treba teorijo preverjati s prakso, se pravi, da teorija eksistira, ni opiljena.
Dr. Tine Lah je postavil dve vprašanji, ki sta po mojem mnenju predvsem tezi. Prvo: ustavne spremembe v zvezi z relacijo federacij a-republi-ka so bolj pomembne z vidika povečanja prilagodljivosti našega družbenega in gospodarskega sistema regionalnim razmeram, s čimer se poveča enotnost dežele itd. Druga teza: Mlade bolj vznemirja vprašanje odgovornosti, neučinkovitosti (neučinkovita kontrola, neučinkovito upravljanje, neučinkovitost nosilcev ekonomske politike). Zakaj ne moremo povečati učinkovitosti, čeprav se zanjo vsi zavzemajo, zlasti na sestankih? Menim, da v naši družbi poleg načelnih deklaracij zelo veliko stvari plava v kalni vodi. Vsi smo načelno proti inflaciji, a v njej se dogaja intenzivno konjuktumo gibanje in marsikdo v tem gibanju išče samega sebe, saj hoče zaslužiti na precej gangsterski način.
Vlada še danes nima koncepcije anticiklične politike Jugoslavije. Zakaj ne?
Enostavno zaradi tega, ker se v določenih postavkah te anticiklične politike 6 republik in 2 pokrajini v prvi fazi dogovarjanja niso dovolj hitro sporazumele. Mislim, da je ta šolska doba sedaj za nami. S sprejemom ustavnih amandmajev bi bil čas, da se te stvari začnejo hitreje odvijati, če bi pa sedajle poskušali pospešiti te stvari, bi se to verjetno zgodilo na ta način, da bi bilo treba nekoga preglasovati. To bi pa bila hudo draga cena, ker bi prej vodila k razpadu kot pa utrjevanju Jugoslavije. JTe stvari bi bilo treba premakniti z dnevnega reda. In kdo to lahko stori? Mislim, da jih lahko premaknemo mi vsi, Zveza komunistov, delavski razred in tudi mladi ljudje, tisti, ki so neobremenjeni z dosedanjimi odnosi. Mislim, da bi bilo treba tudi te faktorje izkoristiti kot politično idejne, moralne. Zdi se mi, da moralni faktorji v naši družbi premalo prihajajo do izraza. Moralni faktor bi lahko bil zelo pomembno gibalo v naši družbi. Ce ima kdo razlog, da nanj opozarja, je to mlada generacija.
Kako se bodo reševali republiški Interesi pri subvencioniranju določenih gospodarskih vej v okviru enotnega jugoslovanskega trga?
Po ustavnih amandmajih je potrebno za vsako kompenzacijo, bodisi teritorialno, bodisi po panogah, soglasje vseh republik. To se pravi, da se bodo na ta način interesi vseh republik združevali in usklajevali. Ce soglasja ne bo, tudi kompenzacij ne bo. Ker je vsaka politična in ekonomska dejavnost zelo komplicirana, bo verjetno tu prihajalo do najrazličnejših kompromisov, ker v državi, kjer gre za tako različne interese, nihče ne bo mogel svojega interesa vsiliti vsej državi.
Ali ima Slovenija kake interese v tein pogledu?
Mislim, da nismo med tistimi, ki bi prvi zahtevali, ampak smo tisti, ki se bomo najdlje branili,
če do tega pride.
Ali dajejo ustavna dopolnila slovenski republiki dovolj suverenosti, da bo lahko blokirala težnje po uravnilovki, ki prihajajo zlasti lz južnih republik (Makedonija, Srbija)?.
Mislim, da Makedonija in Srbija sploh nista najbolj srečno izbrani. Ce bi bilo že treba imenovati dve republiki, bi ju jaz sicer imenoval, toda nobeno od teh dveh. Mislim, da ustavna dopolnila
I
(Nadaljevanje z 2. strani 1. stolpec) neki deželi socializem ogrožen. To poudarjam posebej zaradi tega, ker se mi zdi, da nekatere akcije posameznikov/ki smo jim bili priča v zadnjem času, pomenijo vodo na mlin takšnemu razmišljanju, pomenijo pritrjeVanje tistim, ki iz določenih razlogov razmišljajo, ali je socializem v Jugoslaviji ogrožen. Na določen način postavljati to vprašanje je lahko zelo neprijetno, neprimerno ali cela nevarno.
Šolstvu in znanosti zagotoviti ustrezen tempo razvoja in materialne varnosti.
Naslednja misel, ki jo želim poudariti, je pogled v bodočnost na področju šolstva in znanosti. Mislim, da smo se zavestno opredelili, da sta to dve področji našega osebnega interesa v dolgoročnem konceptu razvoja! kjer naj bi vlaganja vanje ra-stla hitreje od družbenega proizvoda. V veliki meri smo na republiški ravni rešili problematiko štipendiranja, v treh letih smo podvojili sredstva za šolstvo; na podoben način so rastla tudi sredstva za znanost. Osnovni cilj tega prizadevanja je trojen. Na eni strani se zavedamo, da je za Slovenijo v perspektivi znanje, usposobljenost ljudi glavna deviaa za obstanek v boju z našimi konkurenti. Mi nimamo naravnih bogastev, zato je naša glavna deviza človek. Izobraževanju smo posvetili vso pozornost, kajti če bi uspeli v bližnji bodočnosti ljudem zagotoviti enak start z mo-derno desetletno šolo in z velikim dotokom mla-dine na srednje šole, bi morda imeli čez kakšnih deset, dvajset let v Sloveniji tri univerze. To je pravzaprav glavno sredstvo za resnično odpravljanje socialnih razlik in socialne bede. Menimo da ima izobraževanje dimenzijo izgrajevanja človekove osebnosti. V perspektivi našega sistema moramo imeti zelo izobražene, osebno formirane ljudi, zato se bodo naša vlaganja v šolstvo ve-• čala.	ч
Zadnje, kar želim poudariti, je to. da se moramo zavedati sledečega: ob vseh naših najboljših željah, naj si bo na področju socialne politike, odpravljanja razlik med razvitimi in nerazvitimi, naj bo to skrb za borce, otroško varstvo itd., moramo vedeti, da ne živimo'v praznih prostorih če želimo ohranjevati avtonomnost našega sistema, moramo zagotoviti ustrezen tempo razvoja. Moramo se razvijati kot ostali svet, v nasprotnem primeru je pred nami razpotje, ki vodi samo v administrativne posege, s katerimi bomo s silo ohranjevali naš sistem in avtonomnost, ali pa v ekonomsko podrejanje. Osebno bi apeliral za politiko ravnosežnosti, prave mere, pravega odnosa med socialno varnostjo in z vsemi drugimi oblikami skrbi. Ustrezno pozornost je treba posvetiti tudi naši ekonomski rasti. To bi poudaril zaradi tega. ker se mi zdi, da so v zadnjem času v Sloveniji prisotna radikalna politična gledanja. Eni bi radi vse izenačili in vse gledajo skozi prizmo socialnega, drugi bi radi samo investirali in gledajo skozi prizmo ekonomskega napredka. Prav gotovo je edino, kar nas lahko vodi, politika realnih razmerij med temi in drugimi komponentami.
Janez Kocjančič
Priznati je treba, da mnogi ideali socializma visijo na nitki...
Priznati moram, da mi Је vprašanje, ali smo se odrekli idealom socializma, na svoj način všeč, in sicer zaradi tega, ker mislim, da je zelo provokativno, saj odpira problem v celoti. Ob njem se da odprto in nekonforirano razmišljati. Vprašanje, ki se vsiljuje, je, ali so ideali socializma statični. Na kakšen način se lahko odrečemo idealom socializma zavestno? Mislim, da se red-kokdo iz sestave vodilnih političnih in idejnih sil v naši družbi odreka idealom socializma. Bili bi nepošteni, če ne bi istočasno priznali, da v praksi facti mnogi ideali visijo na nitki in da je treba marsikaj storiti za to, da bomo dokazali, tako delovnim ljudem kot sami sebi — in predvsem mladim ljudem, da se tem idealom nimamo namena odreči.
Lahko bi se tudi vprašal o pomenu besede socializem. Nič novega ni, če rečem, da je socializem beseda in pojem, za katerega so umirale in se borile generacije ljudi, beseda in pojem, v katerega milijoni in verjetno milijarde ljudi polagajo največje upanje, beseda in pojem, ki je bil v zgodovini najbolj komprommiran.
Pod idealom socializma ne razumemo abstraktnih vrednot ampak določene vrednote, ki se na relativen zaznavni način oblikujejo v konkretnem boju za osvoboditev človeka in dela. Z drugimi besedami: mislim, da se ti ideali dajo primerjati s stvarnostjo, a samo, če razumemo, da se uresničujejo v določenih zgodovinskih razmerah, v določenih fazah in kompromisih.
Ideal enakosti
Razmišljal sem o nekaterih takih idealih: ideal enakosti — ta se je v določenih radikalnih trenutkih revolucije zelo abstraktno jemal. Oanes ga postavljamo kot enakost pri delu. Mislim, da smo se jasno opredelili, da ne moremo biti za primitivno enakost, za egalitarizem, za uravnilovko. Za firmo tega ideala se skrivajo najbolj napredne težnje v naši družbi, a tudi najbolj reakcionarne. To je tipičen ideal, pri katerem je potrebna analiza.
Družbena in privatna lastnina
Družbena in privatna lastnina — o tem Je bilo izrečenih precejJa®' no je, da je ideal, cilj socializma podružabljanje proizvodnje, vendar podružabljanje tiste Proizvodnje, ki je po svojem značaju družbena. Vrsta proizvodnih operacij je po svojem značaju individualna in mora taka tudi ostati, saj ni v nobenem disproporcu s socialističnim karakterjem družbe. Prihaja do bogatenja, toda bolj sporni kot samo bogatenje so disproporci. Dejstvo je, da nekateri hitro in preveč lahko, s premalo dela in
s preveč špekulacije in nepoštenosti bežijo iz današnje realne materialne baze. Obstajata dve alternativi: ena je prepoved dejavnosti, ki so konj ukturne. Mislim, da bi to vodilo v siromaštvo družbe in zelo malo pripomoglo k idealom socializma. Druga alternativa pa je,, da se vse te dejavnosti zajamejo z ustreznimi družbenimi normami, da se vodi ustrezna davčna politika, kontrola in učinkovitost. To, da smo neučinkoviti, bi nam moralo biti argument, da naredimo politiko na tem področju učinkovito. Socialno razlikovanje, socialna selekcija — mislim da je to vprašanje, kjer bi nas lahko nekdo naprej obtožil, da izdajamo ideale socializma. To je v tem trenutku najgrši del obraza socializma. Socializem naj bi bil družba enakih možnosti, enakih šans za mlade ljudi.
Socialne razlike
Šolanje je najpomembnejši kanal socialne gibljivosti. Vemo, da v šolstvu danes obstajajo ogromne razlike in da mladi ljudje iz različnih slojev prebivalstva še zdaleč nimajo enakih možnosti šolanja. S tem seveda nimajo'enakih možnosti v življenju. Bodimo odkriti: še vedno je tako, da kdor konča visoko šolo, ima veliko večje možnosti v življenju kot nekdo, ki konča šolo za določen poklic. Danes ti slučajni materialni disproporci in socialne razlike v velikem delu zapirajo vrata šol delavski in kmečki mladini. Pred kratkim sem slišal podatek, da približno v desetih občinah v Sloveniji lahko računa samo eden. da bo dobil univerzitetno diplomo, da pa v Ljubljani dobi univerzitetno diplomo 12 ljudi. To so disproporci, ki so težko prebavljivi za vsako družbo, posebej pa še za socialistično. Mislim, da so instrumenti socialistične korekcije tukaj znani: štipendije, krediti, subvencije, študentski in dijaški domovi, knjižnice, menze, regresi za prevoze ipd. V tej zvezi naj omenim prebivalstvo, ki je najnižje po materialnem položaju. To je verjetno marsikakšnemu človeku argument, na osnovi katerega dvomi o idealih socializma.
Vodilno vlogo delavskemu razredu
od vodilnih načel socializma pa je, da se mora odražati vodilna vloga delavskega razreda. Kako naj se odraža, če pa deli tega razreda ostajajo krepko za vrsto drugih kategorij prebivalstva, ki niso niti v teoriji niti v praksi posebno vodilni? Mislim, da na ta vprašanja intenzivno iščemo in dajemo dogovore v zadnjem času. Način dviganja tega dela delavskega razreda je porast produktivnosti dela in določeni socialni ukrepi, ki bodo pripeljali do tega, da v letu" 1972 praktično ne bomo imeli zaposlenega Slovenca, ki bi prejemal manj kot 1000 dinarjev dohodka.
Zahtevajmo porast produktivnosti dela in socialne ukrepe
Mislim, da je potrebno razmišljati tudi o drugih načinih dviga tega dela delavskega razreda. Tu gre predvsem za permanentno izobraževanje, za možnosti, da se ti socialni sloji prebivalstva dvigajo v smeri večje izobrazbe in v smeri omogočanja večje produktivnosti. Mislim, da je treba podpreti tiste procese, ki jih je že pred 30, 40 leti napovedal Gramchi, ko je govoril o intelektuali-zaciji delavskega razreda.
Ob vsem tem moram reči to, da bi morale imeti vodilne politične sile v naši družbi položaj najrevnejših slojev prebivalstva stalno pred očmi. Zavedati se moramo, da je to v zgodovini vedno bila in da je tudi danes najmočnejša revolucionarna inspiracija
(Nadaljevanje z 2. strani 3. stolpec)
Vprašanja in odgovori
dajejo Sloveniji mnoge, verjetno ne vse, elemente suverenosti, da se bomo uravnilovke že lahko otresli. Skozi ustavno koncepcijo, skozi ustavne amandmaje se vključuje pomemben element načela delitve po delu, to je načelo delitve po delu med narodi. Z določenimi izjemami sodelujemo v skupnih milijardah malo več kot drugi, ampak načelo delitve po delu daje z amandmaji slovenski republiki škarje in platno v roke, kako bomo pa delali, se bomo dogovorili. Težko je biti prerok, zlasti za svoje postopke.
Realna vrednota socializma je nagrajevanje oz. socialna enakost po vloženem delu. Ali ni ta vrednota v praksi najbolj diskreditirana, ker ni jasno, katero vloženo delo naj bo merilo, živo in opredmeteno ali po rezultatih individualnega dela? Iz te nejasnosti izvira tudi socialna neenakost.
Cisto gotovo je, da je na področju nagrajevanja po delu odprtih še mnogo teoretičnih in praktičnih vprašanj, načelnih kot konkretnih, ki med drugim omogočajo določene socialne razlike oz socialno neenotnost. Mislim pa, da na sedanji stopnji razvoja socialistična družba nima nobene alternative za kriterij delitve po delu. Poglejmo katere bi bile možne. Vse druge so formalne, po izobrazbi, po položaju in bi bile korak nazaj, ker so konservativne in predvsem_ v škodo strokovno usposobljenih mladih ljudi Kar se pa tiče nagrajevanja po delu, to često •••»to primitivno razumemo. Menimo, da gre za tako nagrajevanje, kjer nekdo dela, rezultati tega dela se pa spremenijo v denar in potem se to razdeli. Treba je upoštevati, da je v delu udeleženo tako živo kot minulo delo, da na rezultate dela vplivajo splošni pogoji in splošna družbena produktivnost dela, faktorji, ki so v živem in mrtvem delu. in faktorji, ki eksistirajo v družbi,-
Gotovo bo treba v bodoče npčela delitve po delu, družbene dogovore o delitvi uravnati v tej smeri, da se materialna sredstva, ki so ustvarjena v določeni delovni operaciji, delijo proporcionalno, na podlagi udeležbe vseh faktorjev, ker je drugače nemogoče razumeti, da ima skromne rezultate, kdor dela in neka oseba v drugačni panogi pa dosega bajne rezultate.
Delam v komisiji za sporazum samoupravljalcev na našem področju, kjer je načelo delitve po de'-lu jasno postavljeno. Ko so pa merila predlagana, torej tudi družbeni dogovori itd., pa se začne omenjati dejanska strokovna izobrazba, oStala merila pa so tako rekoč v zraku. Nikjer ni možno na realen način opredeliti ostalih kriterijev za nagrajevanje v odvisnosti od dela, takšnega ali drugačnega, da bi lahko zagotovili tiste pretenzije, ki so jih družbeni dogovori imeli, to se pravi, da bi odpravili ta nesorazmerja. Tako bo, dokler bodo v primarni gospodarski strukturi disproporci med akumulativnostjo ene in druge panoge. To vprašanje sem postavil zato, ker so ti kriteriji načelno jasno opredeljeni, konkretno pa ne.
Kje so vzroki neučinkovitosti delitve dohodkov po delu? Ali je rešitev samo v obdavčevanju nepremičnin?
Sploh ni rešitev. Podpisali smo družbeni dogovor, (v katerem smo jasno povedali> da se vsaka delovna organizacija ne more obnašati avtonomno in popolnoma svobodno, kadar deli dohodek. V skupni izjavi smo dejali, da je dohodek odvisen od tekočega dela, od opredmetenega dela, od razmer na tržišču in od družbene produktivnosti dela. To se pravi, da je odvisen od faktorjev, na katere neposredno zdaj zaposleni del kolektiva nima vpliva. Ce je temu tako! potem je treba postaviti nekatere kriterije in okvir, v katerem se giblje delitev znotraj delovne organizacije. Ti kriteriji so sledeči: postavljena je spodnja meja
Samoupravljanje
Samoupravljenje je v Jugoslaviji danes eden največjih idealov revolucije. Lahko mu očitamo dve stvari: še vedno je zelo ozko, se pravi zaprtp v delovno Organizacijo, v osnovno delovno enoto; drugič: je bistveno ovirano zaradi tehnokratizma, birokratizma, vrste, oblastniških odnosov, ki se reproducirajo tudi na današnji stopnji razvoja. Mislim, da je napačno razmišljati o tem, ali smo izdali ideale revolucije in ideale samoupravljanja. Potrebno je iskati v sebi sile, da se mobiliziramo v borbi proti tem pojavom. Najmočnejši element borbe bi bil element odgovornosti. Odgovornost zanemarjamo
vrednotenja živega dela; tu so upoštevane kvalifikacije; zaenkrat drugih kriterijev nismo imeli. To se pravi, da so postavljena enaka merila vrednotenja za enako delo. Vsi inženirji imajo startne osnove približno enake, prav tako tehniki, nekvalificirani delavci, vse pa zato, da se izognemo velikemu disproporcu. Naj uporabim zelo vulgaren primer: čistilke v elektrarnah imajo enkrat večjo plačo kot čistilke v šoli itd. To so nekateri osnovni kriteriji, ki so postavljeni v družbenem sporazumu.
Pri rasti dohodka mora biti v delitvi zastopano progresivno vlaganje v sredstva za delo. Kolikor bolj raste dohodek, ki je odvisen tudi od drugih faktorjev, ne samo od dela. tolikp več tega dohodka se mora vlagati v razširjeno reprodukcijo in relativno manj v osebne dohodke Mislim, da je naloga delovnih organizacij, da načelne kriterije konkretizirajo in da se medsebojno pogovorijo, kako bodo delile dohodek Tu je važno še nekaj- postavili smo kroge tistih, ki se bodo sporazumevali, čimširši naj bodo. V Sloveniji iih bo 70 Obstajale so tendence, da bi jih bilo 500. da bi se skupai dogovarjali Divovar-ji, da bi se v kemični industriji razdvojili farma-.cevtska in barvarska Hoteli smo tudi da se del zunanje trgovine konfrontira. « proizvodnjo, da postanejo sporazumi javni čeorav bodo razlike tudi znotraj panog 7e sama iavnosl na nodročju delitve dohodka bo mr/an moralen vpliv na to, da se bodo začeli ljudje na tem področju racionalneje obnašati.
(tako je možno, da v socialistični družbi pride do pojavov nezakonitega bogatenja?
Nezakonito bogatenje označujem kot kriminal, ki ga je treba preganjati Možno je zato. ker v socialistični družbi še dolgo ne bodo vsi poštenjaki.
Kdo je odgovoren za to, da se ta kriminal ne preganja?
Treba ga je najprej identificirati in šele nato imamo za to pristojne organe. Največkrat ga pa ne identificiramo; v tem je problem
Ali je dovolj, da se identificira tisti lastnik ki ima recimo — določeno število kamionov, gradbenih strojev, ali je treba še posebej dokazati, od kod mu vse to? Ali ni dovolj to, da si vsega tega v 10 letih ni mogel prislužiti s kvalifikacijo srednje šole, saj premoženje dosega vrednost.. milijarde S din? Kake bomo v takšnem primeru postopali proti njemu?
Zdaj je bil vsem znan -primer da so nekateri proizvajalci cene. zvišali kljub zamrznjenju. Tržni inšpektorji so jih razkrinkali, a videti je, da je bilo to tudi vse, kar se ie storilo. Nihče ni bil poklican na odgovornost.
Gre za pristojnost tržne inšpekcije v občinskem okviru.
Ce se ugotovi, da občinske inšpekcije tega ne izvajajo, bi za to morala skrbeti republika. Mislim, da smo še vedno preveč teoretiki, manj pa praktiki, da se zanašamo na identični interes proizvajalcev, na enako poštenje, na enaka načela interesov v proizvodnji in v proizvajalni sferi. Gospodarstvo brez učinkovite kontrole ne more poslovati. S tem ko smo programirali načelo samoupravljanja. samokontrole, samonadzora identičnih ciljev, smo do eni plati izpustili instrument iz roke. ker je prišlo do vprašanja, katera služba, kateri organ v podjetju bo kontroliral samoupravne organe. Naj se kontrolirajo ti organi sami ali pa naj to počno posamezniki. , Poglejmo organizacijske sheme: večina podjetij nima revizijske službe urejene tako, da bi lahko (Nadaljevanje na 4. str. 3 stolnec)
Odgovornost
Mnogi menijo, da je odgovornost nezdružljiva s samupravljanjem alT pa jo ocenjujejo za fasado, s katero oblepijo birokratsko hiško in eventualno tudi planke svojega vrtička, če tako gledamo i,:. vdgovornost, se samoupravljanje avtomatično spremeni v anarhijo ali pa v prikrito diktaturo in avtarhijo določenih sil, ki so pač v danem trenutku znale zagrabiti družbeno moč. Na to ne smemo pristati. Ravno preko principa odgovornosti bi morali temeljito preoblikovati naše samoupravljanje. Dosegli bi pomembne rezultate in se bistveno približali- svojim idealom
Ideal bratstva in enotnosti
Eden od bistvenih idealov naše revolucije je ideal bratstva in enotnosti. Mnogi so menili, da se ravno temu idealu v ustavnih amandmajih odrekamo. V ustavnih amandmajih se opredeljujemo za že doslednejše izražanje nacionalne osvoboditve, državnosti in suverenosti. Temu idealu se približujemo na bistveno nov način, ki bo nujno dal v Prihodnosti boljše rezultate.
Reči moram še, da bi se verjetno kakšna komunistična tercialka zdrznila, ko bi slišala vprašanje, ali se odrekamo idealom revolucije. Mislim, da nam mora biti vseeno, če se taka tercialka zdrzne in da bi se morali pravzaprav obnašati tako, da bi se čimvečkrat zdrznila. Menim, da je radikalizem mladih ljudi določena zakonitost moderne družbe in ravno mladi bi morali postavljati vprašanja, kaj je z vrednotami v tej (Nadaljevanje na 4. str- 1. stolpec'
STRAN 3
(Nadaljevanje na 3. str. 3. stolpec)
Vprašanja in odgovori
(Nadaljevanje s 3. strani 1. stolpec)
družbi, morali bi zahtevati prevrednotenje
vrednot.
Mlada generacija se vrednot ne more učiti iz knjig, ampak lahko samo dojame njihov smisel v konkretnih odnosih danes in zdaj, v letu 1971, na Slovenskem in v Jugoslaviji, zato nas ne bi smelo biti strah, če kdo postavi kakšno preostro vprašanje. Nasprotno: bili bi lahko ponosni, saj je to znak vitalnosti te družbe, znak pripravljenosti mlade generacije, da v spreminjanju družbe sodeluje. Nisem za univerzalni upor mladih ljudi, ken mislim, da je to sterilno in bolj krepi represije kot pa vodi v družbene spremembe. Sem pa za to, da smemo brez kompromisov in brez kompleksov razmišljati o idealih naše revolucije in da poskušamo na podlagi ugotovitev vključevati svoje mlade sile v uresničevanje idealov.
4
Dagmar Šoster Težnja k enakosti mora biti imanentna socializmu
Neprijetna dolžnost govoriti o tako zahtevni temi se je spfemenila v prijetno. Tema, ki je danes postavljena bolj ali manj produktivno, je zelo aktualna. Mislim, da se lahko vsak od nas večkrat hote ali nehote sooči z njo. Menim, da je vendarle dobro, da se o njej pogovarjamo, večkrat in v čimvečjih sredinah. Svoj pogled na to vprašanje'bi prikazal skozi prizmo socialnih razlik, čeprav s tem ne želim reči, da hočem zreducirati problem odgovora na vprašanja socialnih razlik. Mislim, da je pomen vprašanja socialnih razlik pomemben predvsem za to, ker je enakost ne samo ideal, ki je bil postavljen v revoluciji, ampak naj bo vsaj težnja k enakosti imanentna socializmu ali pa poti, ki jo mi začrtujemo v našem nadaljnjem razvoju.
nagrajevanje po delu je brez družbenih konvencij vprašljivo
Ko govorimo o socialnih razlikah, jih moramo razdeliti v dve skupini: na upravičene, nujne, in neupravičene. Mislim, da je treba pri prvih reči to, da so stvar družbene konvencije, nacionalnega dogovora. Dovolim si sporno razmišljanje: mislim, da je v veliki meri zelo vprašljiva realizacija principa delitve po delu, če ni nobene možnosti za takšno ali drugačno vrsto nacionalne konvencije. Samo delitev brez te konvencije ni zadostna, zato ocenjujem za izredno pomembne tudi zakone o usmerjanju delitve dohodkov.
Pretiravamo z osebnim standardom na račun kolektivnega
To je en del tega vidika, drugi del pa je v tem,
da mora vsaka družba, tem ni nobenega dvoma, izglajevati te razlike s celo vrsto kolektivnih oblik družbene intervencije in ne nazadnje s posebno socialno politiko. Menim, da smo pretiravali z osebnim standardom na račun kolektivne-
ga. Določiti obseg, v kakšni meri smo to naredili, je najbrž težko in bi bila potrebna analiza, da bi ugotovili, kateri elementi so znotraj enega in drugega področja. Mislim, da je ena naših glavnih nalog, da opredelimo ta odnos. Ne glede na to, da je osebni standard zelo pomemben stimulator, bo vendarle potrebno narediti več na področju družbenega standarda.
Zmanjšujmo neupravičene socialne razlike
O neopravičenih
socialnih razlikah ne kaže izgubljati besed. Med nami ni najbrž nikogar, ki bi se ne strinjal š tem, da Jih moramo izkoristiti ali zmanjšati na minimum. Glede življenjskega minimuma bi rekel, da od načelnih, lepih besed, ki so jih ljudje z naj-nižjimi osebnimi dohodki dobivali ob vsaki priliki. le-ti nimajo čisto nič. Ob zadnji devalvaciji se Je govorilo, kako veliko pozornost je treba posvečati ravno tem kategorijam, vendar pa ni bilo storjenega dovolj, da bi se te stvari tudi v konkretnosti spremenile Zame je minimum izredno
pomemben. Ce bom imel kdaj priliko diskutirati o tej stvari, bi bil še bolj odločen, še bolj radikalen v zahtevah za minimum, kot so v tem trenutku sindikati. Sel bi do skrajnosti in ne bi govoril samo o povečanju produktivnosti, o ugodnosti za dolgoročnejšo preusmeritev proizvodnje, ampak bi segel tudi k solidarnosti. Končno gre za eksistenčno ogroženost določenih' kategorij.
Kako bomo vnaprej urejali socialne razlike
Postaviti moramo vprašanje odnosa, kako naprej glede socialnih razlik in s tem v zvezi vzeti stališče, ali so socialne razlike prevelike, premajhne ali pravšnje. Načelno se ne bi opredeljeval, rekel pa bi, da smo v Sloveniji v zadnjem času prišli do novih stališč. Se pred meseci so bila izrečena zelo avtoritativna mnenja, da bo potrebno, če hočemo resnično hitreje naprej, socialne razlike še povečati. V zadnjem času so se ta stališča malce spremenila in se že govori o zmanjševanju razlik na daljši rok. Mislim, da je to, vsaj zame, bolj sprejemljivo. Zal so bile obsojene ideje, da bi tudi davčni sistem naravnali na družinski dohodek. Tu prihaja do dosti večjih razlik; sicer pa ima vsak možnost narediti zelo preprost račun, da gredo v Sloveniji družinski dohodki v višino 1.000,00, 2.000,00 din, 3.000,00, 4.000,00 pa tudi več na člana družine, žal pa tudi nimamo tako malo tistih, pri katerih se je težko pogovarjati o 10,000 din dohodka na družinskega člana. Pomembne so tudi razlike v premoženju, ki je bilo včasih pridobljeno na zelo vprašljiv način. Se eno načelo, ki pa je vendar bolj fraza kot načelo, bi omenil. Gre za to, da naj tisti, ki več dobi, več da. To je zelo lepo slišati; s tem se vsi strinjamo, v praksi pa to ni nič res ali vsaj zelo malo. Ostal bi pri davku na skupne dohodke občanov. Ta davek ne zajema niti 2 odst. skupnega dohodka tistih ljudi, ki spadajo v to kategorijo. Danes je to prej slaba davčna evidenca kot pa pomemben instrument izravnavanja ali uresničevanja načela kdor več dobi, naj več da. Ne glede na to, da je bil naš gospodarski minister kritiziran, bi se jaz to upal ponoviti. Mislim, da je davek izredno šibek instrument. Ne bi krivil davčne službe, ne bi ji pel niti slavospevov; mislim, da se moramo najprej zmeniti za davčni sistem, potem pa o ljudeh, ki bodo sposobni to uresničevati.
Odgovornost
Povedal bi še nekaj o odgovornosti. To temo bi lahko imeli posebej v precepu. Odgovornost bi lahko razdelili na več delov: kazensko, materialno, politično, moralno itd. Rekel bi, da imamo to področje zelo neurejeno; vprašanje odgovornosti je ena najšibkejših točk pri nas in so nujni hitri, odločni premiki na eni strani kot tudi v politični zaostritvi na drugi.
Mislim, da je za preskromno uveljavitev samoupravljanja na eni kot za ekonomske probleme na drugi strani krivo prav pomanjkanje odgovornosti.
Pri vsem tem je nevarna mentaliteta, ki se pojavlja v naši družbi, da naj bi ob vsaki priliki veljala pravila igre »za vse druge, samo za men ne«, ko gre za posameznika, za njegovo delovno organizacijo, za občino ali za njegovo republiko. Mislim, da je ta mentaliteta zelo nevarna in da je potrebna učinkovita politična akcija. Osnovni nosilec spreminjanja odnosov, odgovornosti morajo biti ljudje. Stvari je treba spremeniti, sicer obstaja nevarnost, da bodo prevladale' nasprotne sile, ki jim je v interesu tak status. Ko se izigravajo rotacije na eni strani, se izigrava relekcija. Glede zasebnega sektorja sem za vse novo, kar prinašajo ustavne spremembe; ne pristajam na razmišljanje, ki je prisotno tudi pri nas, da je možno tercial razvijati tudi v individualnem
sektorju. Mislim, da to ni točno in da takšne težnje demantira tudi praksa v kapitalističnih družbah.
Nesporno je, da se bomo lahko šli zmanjševanje socialnih razlik, približevanje idealom socialistične družbe v bolj bogati družbi. Opozoril bi na to, da se tudi danes stvari različno rešujejo in da bi nas težnja po bolj bogati družbi ne smela ovirati v tem, da se kar se da odgovorno pogovarjamo o tem, kako deliti tisti nacionalni dohodek, ki ga danes ustvarjamo. Mislim, da nas čaka posebna naloga pri prizadevanju za reafirmacijo vrednosti, sistema nasploh. Marsikdaj in marsikje smo v krizi..
Ali smo se odrekli idealom socializma? Načelno ne, bojim se, da konkretno...
Ali smo se odrekli Idealom socializma? Načelno ne, bojim se, da konkretno. Mislim, da smo se jim vsi malo odrekli, nekateri več, drugi manj. Nočem vse metati v en koš; zožil bi krog nekaterih posameznikov. Od člmširšega kroga ljudi je odvisno, koliko bomo v prihodnjih letih, v prihodnjem raavoju zvesti idealom socialisma.
učinkovito ukrepala v domači hiši. če smo ugotovili, da občine po toliko letih družbene kontrole niso mogle zagotoviti, potem je že zadnji čas, da se začne to reševati na vrhu.
V kontroli smo sploh neučinkoviti.
Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, kaj je kontrola. So najrazličnejše metode in oblike kontrole. Ce imamo organiziran in usmerjen tržni mehanizem, ki samodejno razrešuje nepravilnosti in konflikte na področju gospodarstva itd., potem je to avto-kontrola, samokontrola vsakega udeleženca na trgu. To je kontrola med producenti, ki tekmujejo na trgu; če tržni mehanizem ne funkcionira v redu, kontrola seveda ne odpove. Kontrola je na relaciji kupec in proizvajalec. Ce tržni mehanizem ne deluje učinkovito, tudi kontrola odpove; preostane samo še administrativna kontrola, ki pa postane neučinkovita zato, ker so vse ostale kontrole odpovedale, ker je naš tržni mehanizem premalo učinkovit. S tem se vračamo na nosilce ekonomske politike, katerih pomembna naloga je, da tržni mehanizem organizirajo in usklajujejo. Če je to učinkovito, kontrola propade. Samo na administrativni kontroli ne moremo ohranjati stvari.
To je treba začeti pri odgovornosti; nosilci ekonomske politike morajo svoje funkcije izvršiti tako. da bo gospodarski sistem bolj učinkovit, da bo učinkovita ekonomska politika. Vsi faktorji v proizvodnem procesu morajo v prvi vrsti ekonomsko odgovarjati. Pravna odgovornost je lari-fari, če ni grajena na ekonomski. Ekonomska odgovornost pa je pri nas velika hiba, ker je neučinkovita.
V Jugoslaviji politično nismo bili opredeljeni do številnih dejavnosti, v katerih smo dopuščali to ali ono vrsto dela. Zato tudi niso bile zajete v nikakršnem programu in so cvetele. Vendarle je zdaj to vprašanje tako s političnega kot z idejnega stališča v dobršni meri razčiščeno. Konkretna obdelava tega problema je 23. amandma, ki daje možnosti drugačnega pristopa za urejanje in nadzor nad vsemi temi dejavnostmi. Poleg tega, kar je tudi rekel tov. Lah, da je namreč tržišče tisto, ki vrši kontrolo, se medsebojno kontrolirajo proizvajalci. Mislim, da je v takšnih pogojih, v kakršnih smo danes, potrebna kontrola družbe skupnosti in verjetno marsikje bolj, kot si to zamišljamo.
Menim, da bi pri družbeni kontroli še posebno morala biti poudarjena, zlasti pri daljnosežnih posegih, ekonomska politika. Trg pokaže rezultate oz. negira te posege čez nekaj let. Poznamo primer premogovnega kombinata Velenje, za katerega so šle milijarde in so šele čez nekaj let ugotovili, da nerentabilno posluje.
Točno je, da smo to dopustili, točno pa je tudi to: ko so tovariši iz Makedonije ugotovili, da mor rajo nekje iskati zaslombo za izgradnjo skopske železarne, so slovenski železarji hitro rekli, da se strinjajo s tem, ker bo dražja kot naša, saj bomo učinkovali edino ob pogojih konkurence. To se pravi, da včasih delamo v škodo sebi, drugič pa v škodo drugih.
Mislim, da je bilo potrebno spregovoriti o ekonomski kontroli, ekonomski odgovornosti, a da bi to preprečili, bomo morali vložiti napore in prej kot jih bomo in bolj kot bodo tl učinkoviti, bolje bo.
Kako dolgo bomo še podpirali nezmožnosti Cr-vene zastave s težkimi milijardami?
Toliko časa, dokler Crvena zastava ne bo postala kragujevska in srbska. To nam pa ustavni amandmaji omogočajo.
Ali je osebna potrošnja že narastla na račun družbene?
Ne, družbena potrošnja se v glavnem napaja iz osebnih dohodkov in raste skladno, investicije na področju družbene potrošnje pa se črpajo tudi iz drugih naslovov. Zadnja leta je družbena potrošnja rastla malce hitreje kot družbeni proizvod.
Ali so na osebno potrošnjo vplivala tudi posojila, ki so nam jih dalo druge države? Ali smo ta posojila porabili za gospodarstvo ali tudi za dvig Življenjskega standarda?
Ta posojila so posredno vplivala na standard, šla so v gospodarstvo, pa tudi v infrastrukturo. Investicije v gospodarstvu so vplivale na rast proizvodnje in produktivnosti, posredno na rast osebnih dohodkov, direktno pa posojil v osebno potrošnjo nismo prelivali.
Družbena in ekonomska reforma ni uspela, prav tako ne stabilizacija; kakšno bo ime tretjega ukrepa?
Mislim, da ne moremo reči, da družbena im ekonomska reforma ni uspela. Lažje bi rekli, da nam ne uspeva stabilizacija. Proizvodnja raste. Tudi standard raste, prav tako splošna potrošnja. Koliko je v tem fiktivnega, koliko živimo na račun standarda, ki ga bomo morali pokriti šele jutri, to je vprašanje, zaradi katerega moramo iti v stabilizacijo in v nekatere ukrepe. Izračunali smo, da 20 odst. standarda Slovenije temelji na kreditih, to se pravi, da že živimo jutrišnji standard, ustvarjamo pa še včerajšnje veličine. Potrošnjo uskladiti z realnimi zmožnostmi bo pa strašno težko. Zadnje dni sem da) delikatno izjavo, ko sem rekel, da je treba ustaviti investicije, če nimajo kritja, pa sem dobil politični bumerang. Mislim, da ni nobenega argumenta, da bi morali vsak na svojem koncu opravičevati tiste obsege potrošnje, ki smo si Jih zgradili bolj na osnovi želja kot pa na osnovi realnih zmožnosti, in sicer tako v Jugoslaviji kot tudi na domačem pragu. Menim, da stvari Se niso tako kritične, lahko pa postanejo, če bomo nadaljevali s temi trendi in dlsproporci.
Tega odgovor* ne morem sprejeti, zahtevam pa tudi konkretnejše odgovore o socialnih razlikah. Zelo rad Imam ostre in provokativne diskusije Neki tovariš Je zelo posplošeno rekel, da smo v 20 letih samo pisali in govorili, naredili pa nismo ničesar. Ne trdim, da »mo karkoli naredili, ampak rečem vam: prihodnjih petindvajset let Je najinih, naslednjih deset pa samo le valih.
Tu je treba načeti vprašanje v zvezi z našimi kadri, ki odhajajo v tujino. Mislim, da je to problem, ki je v zve i z vrsto vprašanj, katera smo danes obravnavali, in sicer od socialne politike do učinkovitosti nadzora. To je zelo resno vprašanje. Poglejmo strukturo kadra, ki odhaja v tujino. Zunaj Slovenije je nad 50 odst. visoko kvalificiranih moči, Italijani pa jih imajo samo 8 odst. in Turki 12 odst. Kaj to pomeni? Mislim, da se moramo ob tem zamisliti, ker bomo v nasprotnem primeru imeli 80 odst. kvalificiranih ali visoko kvalificiranih ljudi zunaj, sami pa bomo morali zaradi politike osebnih dohodkov najemati nekvalificirano, nesposobno delovno silo z drugih področij. To navajam kot opravičilo prejšnje
KAKŠEN	,
30
tuš
JUTRIŠNJI
SL0VE1!SXI
BAS?
•HI S E SO MO V RESNICI ODREKLI ‘
SOCIALI!K V?
Bslavilci razred - kar?
Zveza keauaietov -.kake?
KAJ St BO ZGODILO 3 SPROSTITVIJO PRIVATNE INCIAIIVE OB NEUilNKO-VITI DRUŽBENI KONTROLI?
кда zavreti ?ovb5evaj:jb socialnih razlik?
KAKO ZAGOTOVITI VSAKE5U DEL0VKBJU ČLOVUU ŽIVLJBNSKI И1КИСЛЈ? VPRAŠANJE OSEBNE ODGOVORNOSTI,
( ODGOVORNOST OSEB NA VODILNIH POLOŽAJIH DO KDAJ BCU0 TRPELI GOSPODARSKI KRIMINAL?
VPRAŠANJE PRIZNAVANJA MINULEGA DELA
ALI SE NI OSEBNI STANDARD DVIGNIL NA RAČUN DRUŽBENEGA?
KULTURA,
ZNANOST,
ŠOLSTVO V SLOVENSKI DRUŽBI
teze, da je treba biti ravnotežen. Ne smemo nasesti radikalnim pozicijam, ker nas bo to zavedlo v položaj, iz katerega bomo težko izvozili. Samo en podatek naj navedem kot del odgovora na to vprašanje. Tudi v Sloveniji je bila izvedena anketa — važni sta bili dve vprašanji: ali se zavzemati za hitrejši ekonomski in splošen napredek ob tem, da delamo večje razlike v osebnem, ali smo za razpone v osebnih dohodkih, čeprav bomo vsi‘skupaj “Slabše im počasfleje napredovali. Zanifnivo, da je večje štfevilo'akentiranih odgovorilo na drugo vprašanje. Rajši počasi napredujmo z manjšimi razponi med osebnimi dohodki. Tu je spet neka druga dimenzija, ob kateri se lahko vprašamo: koliko časa lahko počasneje napredujemo od drugih in ostanemo avtonomni?
Te analize in vsi podatki govore, da so zelo pomembni razlogi v odnosih, možnostih za uveljavitev, česar ne bi smeli zapostaviti.
AH Je v socializmu zdravstvenemu področju prepuščena privatna iniciativa? Ce je, v koliki meri in zakaj?
Naj navedem nekatere argumente tistih, ki pravijo, da je to privatna zadeva: ljudem, ki delajo v zdravstvu, je treba dati možnost in pravico, da delajo privatno; na ta način je več možnosti za več kapacitet; tako bi zajemali del denarja, ki ga je pri nekaterih ljudeh precej; usluge bi bile boljše, učinkovitost večja itd. Mislim, da gre za izrazito področje enakosti, humanosti, področje, ki je zelo pomembno za uresničitev socialističnih odnosov. To je eno redkih področij, kjer je obveljalo načelo, da dajemo prispevek iz osebnega dohodka po svojih zmožnostih in dobivamo toliko, kolikor je treba. Nastale bi strahovite razlike in hudi konflikti, če bi prišlo do tega, da bi to postala stvar privatne inciative. Sem pa za to, ja se odpravljajo zveze, kuverte tam, kjer so še, ker to omogoča razlike tudi danes, ko privatne prakse ni. Mislim, da si moramo prizadevati za /eč kapacitet, za boljše usluge, za večjo učinkovitost in ne nazadnje tudi za samoupravni položaj celote, ker bo le na ta način več osebnega zadovoljstva, več stimulacije pri delavcih v zdravstvenih službah.
Človek Je poglavitni faktor razvoja. Pri tem je razen njegove strokovne sposobnosti mišljena osveščenost, njegova zavest. Zakaj razlike? V Nemčiji Je nai delavec-zavestno visoko produktiven doma pa ne.	>
S prvim delom vprašanja se v celoti strinjam, drugi del pa po mojem ni ustrezen zaradi tega, ker ga povezujemo z zavestno produktivnostjo, kar ni ista toleranca, ker je produktivnost v veliki meri posledica stopnje razvitosti proizvajalnih sil in v manjši meri zavesti. Razen tega pa Iz dogovorov vemo, da Je problem odhajanja v inozemstvo ne samo problem zavesti, ampak v marsičem tudi drugih razlogov. Končno velika večina naših delavcev zavestno želi priti nazaj, hoče v Jugoslaviji produktivno delati, ob ustreznih pogojih seveda.
Socialistični Ideali: ali govorimo o borbi za ideale ali o borbi za realne dlje?
Mislim, da gre za oboje, za ideale kot nekaj dolgoročnega in za bolj realne cilje, ki si jih postavljamo vsak dan.
AH ao se borci v NOB borili ta to. kar Imamo danes?
Za nekaj tega, kar lmRmo danes, »o .« prav gotovo borili, aa vso pa ne.
s
ob najnovejši dolarski krizi
Dolar j« v krizi. Ameriške zlate rezerve so že pod kritično točko. Po vsem svetu so na najnovejše ukrepe Nixonove administracije hrupno reagirali. Kar se tiže gospodarskih ukrepov ZDA na splošno, bi lahko rekli, da so precej podobni našim stabilizacijskim ukrepom, ki pa nimajo takšnega svetovnega odmeva. Zaradi posebnega položaja, ki Sa imajo ZDA v svetovnem gospodarstvu, in še posebej delov v mednarodnem plačilnem prometu, pa s0 ^ ukrepi pomembni za ves svet in tudi za nas.
Prve novice, ki so nas dosegle, so govorile o odpravi konvertibilnosti ameriškega dolarja. Valute, ki jih danes proglašamo za konvertibilne, imajo torej lastnost deviz ne konvertibilnosti v poslih mednarodne menjave blaga in storitev. Tudi dinar ni popolnoma nekonvertibilna valuta, saj lahko omejeno vsoto denarja konvertiramo v katerokoli tujo valuto, bodisi doma v pogojih deviznega režima ali v tujini,po dnevnem tečaju. Torej lahko dinar označimo kot omejeno (delno) valutno moneto.
Valut z zlato konvertibilnostjo danes ni več. Ob veliki gospodarski krizi v Roosveltovem New-Dealu je tudi dolar izgubil zlato podlago. pač pa je dolar na Breton-Woodekt konferenci, kjer je bil položen temelj mednarodnih monetarnih odnosov po II. svet. vojni, dobil kot denar gospodarsko najrazvitejše dežele poseben status rezervne valute, ZDA pa so se obvezale dolarje, ki so v nacionalnih monetarnih rezervah, zamenjati za zlato na zahtevo države — imetnika. Tako. je dolar nadomestil zlato v funkciji svetovnega merila vrednosti; paritete nacionalnih valut so izražene v odnosu do dolarja, in sicer kot relativno fiksni tečaji v okviru intervencijskih točk. To pomeni, da je dnevna vrednost valute lahko višja ali nižja od določene paritete, pač odvisno od trenutnega stanja ponudbe in povpraševanja Kakor hitro pa postane ražmerje med ponudbo in povpraševanjem tako, da prizadeta valuta v odnosu do dolarja kotira previsoko (zgornja intervencijska točka) ali prenizko (spodnja intervencijska točka), pa intervenira mehanizem mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki v sodelovanju z nacionalno banko prizadete države na svetovnem denarnem tržišču proda -ali odkupi večjo količino tiste valute in tako vpliva na ponudbo in povpraševanje. Marža, torti razpon med uradno pariteto in intervencijsko točko, ie 0,75 % navzgor ali navzdol.
Mlade dežele so se krepile (kar hitro), Amerika je slabela (sicer počasi, a zanesljivo). Programi vojaške pomoči, obsežni znanstveni načrti, vedno močnejša vojaško-politična ogroženost v svetu z Vietnamom na čelu, torej varnostni ventil razvitega kapitalističnega gospodarstva v dobi imperializma, ki vselej zagotovi dovolj veliko povpraševanje na frgu za plasiranje hiperprodukcije, ki so vodili v vedno hujšo inflacijo.
Pomemben faktor v mednarodnih odnosih so tudi »vroči dolarji«, ameriški Spekulativni kapital, naložen v Evropi, pretekajoč se iz države v državo v lovu ** najvišjo obrestno mero oz. dobičkom. Najbolj plodna tla Je našel v Zah. Nemčiji, sai Je to danes gospodarsko najbolj
perspektivna evropska država. Ko 10 te Nemci ulcvarjill * problemom previsoke aktive v pla-čilni bilanci in nakazali možnost revsivteije, Je ta kapital povzročil ogromno povpraševanj« po
marki. Nemška banka je v skladu z določili IMF dolarje kupovala, toda pritisk je bil prevelik, tako na dolar kot na marko, ie v obratnih smereh, prva revalvacija marke je imela i bolj notranje vzroke, hkrati pa je reševala do-' lar. OH drugem pritisku, za kar je bila povod neprevidna Brandtova izjava o morebitni ponovni revtlvaciji, je bil za marko uveden drseči tečaj, kar pomeni, da se odpovedujejo delovanju mehanizma intervencijskih točk ter lahko marka prosto drsi. Ker so hkrati revalvirale druge evropske valute, to praktično pomeni devalvacijo dolarja.
Svetovni monetarni' sistem, zgrajen na moči in ugledu dolarja, je le še razvalina. Toda ti dogodki sedaj niso le slučajni, so le nujnost razvoja v preteklih letih. Zato so bili na konferenci IMF v Kobenhavnu 1970 sprejeti prvi obrisi novega monetarnega sistema. Čeprav ima zlata valuta še mnogo zagovornikov, je le bil storjen korak v še večje oddaljevanje od malikovanja zlata. Nova mednarodna denarna enota je knjižni denar SDR (special drawing right s); pomeni posebno pravico črpanja sredstev pri IMF in kot tak del racionalnih monetarnih rezerv, enakopraven zlatu in do nedavnega dolarju. Nov monetarni sistem, zavit še v meglo skrivnosti in ugibanj, bo vstal iz pepela dolarja.
Svetovno gospodarstvo je preko tržišča medsebojno tgko povezano, da nobena država ne more ostati indiferentna ob tako pomembnih dogajanjih. Tudi Jugoslavija je ©b vse večjem vključevanju v mednarodno delitev dela dovzetna za svetovne pretrese. Kakšne bodo za nas končne posledice in kakšne ukrepe bi bilo dobro sprejeti, je sedaj še težko reči. Pomembni so predvsem med našimi dolarskimi rezervami in dolgovi, našo menjavo z ZDA ter ob našem nastopu ZDA na mednarodnem tržišču. To so neposredni faktorji, posredno pa smo prizadeti kot mnogo drugih držav zaradi negotovosti in sprememb v monetatrnih odnosih.
V primeru, da ostane odnos dolar-dinar nespremenjen in da druge valute revalvirajo, pomeni to večjo konkurenčno sposobnost naših izvoznikov na tržiščih revalvtranih valut, seveda pa se bodo naši dolgovi m terjatve do tistih držav povečali. Ker so te države naši pomembni zunanjetrgovinski partnerji, do katerih imamo tudi največjo pasivo (ZR Nemčija), bi pomenilo to možnosti uravnovešenja in plačilne bilance z njimi.
Ce pa dolar dejansko devalvira ali njegova vrednost zaradi tečaja pade, pomeni to predvsem o-lajšanje za naše dolgove. Naše dolarske rezerve, ki bi s tem trpele, verjetno niso tako velike, da bi škotje zaradi njih presegle koristi zmanjša-n j a dolgov. ZDA ne spadajo med naše najpo-membnejše partnerje v zunanji trgovini, vendar je bila naša- bilanca uravnovešena. Nekatere naše solidne izvoznike ti dogodki in ukrepi prizadenejo, kar im* nezaželene posledice v našem gospodarskem življenju Na tržiščih manj razvitih držav, ki »o ta naš izvoz najpomembnejša, pa nam cenejši dolar lahko povzroči obilo težav.
Do novejših poročil se položaj na svetovnih borzah umirja. Dolar se je nekoliko približal stari vrednosti, špekulanti so v glavnem končeli svoje posla. Ne glede na to, če se bo položaj docela, pomiril ali pa le to le zatišje pred nevihto, pe Je jasno, d* so temeljite spremembe mednarodnih monetarnih odnosov le še vprašani* čas«.
DAVORIN KRAČUN
Univerza ima v izobraževalnem sistemu dvojno vlogo. Njena funkcija je v reproduciranju znanja in v razvijanju novih spoznanj.
Ce kritično analiziramo vlogo univerze pri vzgoji znanstvenega kadra, naletimo na celo vrsto problemov. Problem nastopi že ob vpisu, kako se bo študent usmeril, ali bo vztrajal pri odločitvi tudi med študijem in po njem. Razumljivo je, da bo le manjši procent študentov sposoben za usmeritev v znanstveno dejavnost. Za ilustracijo, kakšno je trenutno stanje pri nas, naj navedem podatek, da se danes v svetu predvideva en doktorat na šest diplomiranih (1:6). V Jugoslaviji je zaenkrat to razmerje 1:50. Danes namreč naš študijski sistem tudi tisto majhno število, študentov, potencialnih znanstvenikov, obremenjuje z velikim številom ur iz nekaterih za te študente nepotrebnih predmetov (na primer veliko število ur pedagoških predmetov na fakultetah za humanistične vede, ru-
specifična problematika vzgoje znanstvenega kadra pri nas
tinsko delo na tehničnih fakultetah itd.). Poleg časovne obremenitve je to tudi obremenitve mišljenja. Ta kvantum časa ter potrošene per-ceptivne sposobnosti bi morali študentje investirati v specifično znanstveno delo, ter suponira-mo, da je znanstvenika osnovni pogoj svobodno (originalno) mišljenje. To pa trpi pri današnjem Vsiljevanju (podajanju) izoblikovanih misli. (Ločiti moramo seveda dva kvalitativna nivoja, pri humanističnih in pri tehničnih vedah.) Prevelika vloga faktografije, ki je sicer nujno vsebovana pri vzgoji pedagoškega kadra, zavira sposobnost znanstvenega mišljenja, še posebej, ker se danes dogaja, da podana dejstva izgubljajo svoj lastni značaj, ki ga Imajo kot deli struktualizirane celote (kvalitetni torej) in vsebujejo edino abstraktni, kvantitativni pomen-Res je sicer, da ni mogoče razmišljanje brez spoznavanja dejstev, vendar velja tudi obratno; razmišljanje ob prevelikem sprejemanju dejstev ni možno. Mišljenje namreč postaja stroj, ki registrira veliko Število dejstev, ki glede na današnji nivo podajanja (nivo neselekoloniranja) dezorientirajo možno pot študentovega razmišljanja. Drugi, s tem tesno povezan problem, ki Izhaja iz funkcije predavanj, ki naj, kakor se danes misli, »prenesejo nekje proizvedeno znanje na problematike tega znanja«, je problem znanstvene metode. ki Jo univerzitetni učitelj posreduje e noda)an1em svojega znanje Pogosto se namreč dogaja, da pfofesor povzema (ali posnemal znanstveno metodo kakega bolj eminentnega strokovnjaka (ali celo več metod raz-
ličnih strokovnjakov). To metodo profesor »vsili« študentom, ki jim prav zaradi omenjene nezmožnosti svobodnega mišljenja postaja nekritično vodilo, kar je v nasprotju $ spoznanjem, da je ena od bistvenih funkcij univerze v današnjih družbah, da je univerza vir kritike in kritični potencial. Družba se namreč z ozkim gledanjem navdušuje nad tistimi, ki so ji funkcionalno koristni in podpirajo nek sistem. Ta »potreba« družbe in neosveščenost študentov (za katero smo pravkar ugotovili vire nastanka) rezultdrana pri študentih tehnike drugače kot pri študentih humanističnih ved. Ozka specializacija, ki se forsira na tehničnih fakultetah, je potencialna nevarnost, da postaja študent specializiran tehnolog, usmerjen v sožitje med navdušenjem nad poklicem in ravnodušnostjo do njegovega namena, razpet -med poklicno podjetnostjo, močjo in odgovornostjo nad tehnološkimi vprašanji in neodgovornostjo pri vprašanjih gospodarskega, družbenega in kulturnega uveljavljanja; lahko bi ga označili kot »inteligenco« brez idej. Pri študiju humanističnih ved pa prihaja do zanimivega paradoksa. Kakor bi namreč moral biti študij po značaju vede vsestranski, sposoben za kritiko, dialog in konfrontacijo, po značaju študija zapada v mrtvilo, pa-sivizacijo in faktografijo.
Ugotoviti moramo, da je marsikatera izmed idealnih oblik vzgoje znanstvenega kadra že vnesena v statute vseh fakultet in se tudi v praksi izvaja (seminarsko delo, študijska praksa, svobodne katedre itd.). Problem je v neosveščenem pristopu študentov k tem nalogam, ki je največkrat ignorantski in se izrodi po liniji najmanjšega odpora. Vzrokov je več. Marsikdaj se profesorju samemu seminar izrodi v navadno predavanje. Velikokrat profesorji sami forsirajo predavanje pred seminarjem, bodisi direktno ali indirektno. Zelo destimulativno delujejo tudi prenatrpani študijski programi, po katerih so študentje marsikdaj okupirani več ur na teden kot pa delavci ali uslužbenci.
Prav oblike seminarskega dela zahtevajo največ študentovega samostojnega angažiranja in mišljenja ter tako zahtevajo, da porabi zanje največ prostega časa. Dosežki seminarskega dela navadno niso tretirani enakopravno z rezultati izpitov, na katerih se zahteva absolutno znanje predavanega. Tako ee zdi študentom pomembneje pripravljati se za izpite, to se pravi predvsem pasivno sprejeti neko podano znanje, ki je za profesorja absolutna resnica. To spoznanje odvrača študente od poskusov kritike in dialoga g sprejetimi resnicami ali od kontrole predavanega po literaturi, kar je zanje včasih tudi bolje. Tako lahko govorimo v najbolj perečih primerih celo o manipuliranju profesorja-znan-stvenika g študenti, njegovimi potencialnimi nasledniki. Marsikdaj se .ta odnos še očitneje manifestira na naslednji stopnji, ko profesorji odločajo o sprejemu asistentov. Tu mora biti profesor moralno res dovolj močna osebnost, da sprejme za asistenta študenta, ki mu je ves čas študija oponiral s konstruktivno kritičnimi pripombami. Skrajna stopnja manipuliranja s študenti je prišla na dan na letošnjem Pogovoru o delovnem statusu študenta na pravni fakulteti v Ljubljani in lepo kaže, kam lahko pripelje neosveščenost študentov. Neki profesor Je namreč povedal, da se na neki tehnični fakulteti v Ljubljani dogaja, da morajo študenti delati za profesorja, ki potem te izdelke proda pod svojim imenom. Je pa tak primer tudi lasen indikator krize, ki je boli značilna za tehnične fakultete. Zaradi prevelikega povečanja pomena rutinskemu, največkrat maouelnemu delu trpi študentov čas. volja z* raziskovalno delo in predvsem sposobnost samostojnega razmišljanja.
JURE MIKUŽ
o skrbi, melanholiji in realizmu
Od besov do kolportažnih romanov. Od resničnega človeka Iz lastnega utemeljevanja do vzporednega humanizma in do nespoznavnosti. Najprej smo čutili vso neuresničeno romantiko iz polpreteklosti, ki se ne bo nikdar več vrnila, vso mučno težo sa-mospozabe, vso ničnost, nastajajočo v času. Potem je prišla nostalgija, občasni obup, skoro trma, in navsezadnje smo občutili, v celoti pritiskajoči realizem, smo dojeli vsakdan, smo se zamislili nad eksistencialno hermeneutiko. Bit nam je bila sa-moporajanje, vendar je samoporajanje uresničevalo ničnost. Bolj ko smo se v strukturi zavesti spoznavali, bolj smo živeli v zavesti, da nepreklicno, a počasi in vede umiramo. »Mi«, praktični subjektivni dejavniki, »mi« delavci, »mi« absurdne trans-cendenčne množice, ki ubijamo v sebi še najmanjšo, še najneznatnejšo kal mitologije. »Mi« morilci in samomorilci. »Mi«, ki smo svoja eksistenca, a ne bomo nikdar pobegnili iz svobode Koliko težkih, tisočletnih besed za eno samo metafiziko in koliko kraljevskih kuhinj za realistične struparje! Skozi eksistenco vzdržujemo transcendenco, v skupnih dekadencah skušamo razvozlati uganke , in šifre, golt, vsak š svojim Jazom.
Razsvetljena predstavitev? Kdo kliče med predmeti, daljnimi težišči? Kdo bi rad postal, medij, uspavan v lastni bitnosti? Če skritost razvozla resnico,. se um spreminja v večsisteme, se na obeh straneh sveta uničita smrt in svetloba. Pojmovne slike so v pozabi, kajti samota sije iz ničnosti in absurda. Kdo kliče torej naše ime, kdo v končnem bistvu vpraša lastno vest, kdo iz apriorizma išče socialni egoizem? Vrednote usahnejo v prevaranem trenutku.
Vendar so vrednote pomembne le tedaj in samo tedaj, ko človek spozna svoje v sebi zakrito omogočanje, ko se odpove spekulativnemu obstoju, ko je skratka sposoben spregledati lastne transcedenč-ne možnosti, to je lastno vero v so-človeka in svobodo. Red vrednot pa Je zdaj lahko bodisi absoluten bodisi relativen, torej so vrednote v nenehnem spreminjanju, so nekakšna — zakaj nekakšna, mar ni človek končen, smrten? — dialektika čustev, vere ali zaupanja. Borba proti špekulaciji še zdaleč ni končana, a človek-subjekt si postavlja kot zazrcalno sliko predse nenehno nove iluzije, simbole, vrednote, da bi se spozabil nad seboj, da bi oslepel v resničnosti Nicola Abagnano in Miguel Unamuno. Govoreči dvom v življenje se je končal v melanholiji, včasih celo v obupu, želje so hkrati idealizirane in stvarne. Ogledalo smrti od-svita možnost in svobodo.
Mnogokrat smo na tem mestu opozarjali na nenehoma prisotno politizacijo religioznih hotenj, ki so, čeprav morda nehote, zavijala naša ugibanja v neznano, pa preteče nelagodje. Utrujajoče poravnave konfliktov, ki smo si jih prizadevali »enkrat za vselej« odpraviti, traja še danes; vzrok je dokaj preprost: analiza verskega tiska nas ne more pripeljati do sklepa, da Cerkev opravlja poslanstvo, ki, ločeno od- ostalih družbenih institucij, skrbi za človekov dušni blagor. Potrditev teh besed najdem v analizi zadnjih treh let pisanja Družine. Odtajanje sredi petdesetih let je pokazalo intenziven razvoj delovanja katoliške cerkve. Iz brezkompromisne ločitve Cerkve in države se je rodila situacija, v kateri je ateistični del, da bi pokazal dobro voljo, moral- sprejeti dialog s Cerkvijo, dasi Je bilo gotovo, da razgovor nikamor ne vodi, da pomeni le vztrajanje na dognanih pozicijah, ki jih je nemogoče revidirati. Meditiranje pa je privedlo do poskusov, ki smo jih po tej »odtalitvi« odnosov lahko pričakovali: zahteve po nevtralni šoli, ki so bile včasih, le latente, so privrele na svetlo. Apostolski administrator Janez Jenko se je o zadevi na široko razpisal 27. septembra lani v Družini (ob 18. členu zakona o pravnem položaju verskih skup-
zvonovi zvonijo
nosti). Jasno nam je, da more Cerkev iskati področje dela na etičnih in moralnih vprašanjih, ki ji praviloma posredujeta družina in šola; Zagotovitev ugodne pozicije v izobraževalnem sistemu pa pomeni vstopnico -za delo z oblikovanim, zrelim človekom. Kategorični imperativi, ki vejejo iz pisanja J. Jenka in ostalih avtorjev (glej Družino 1970,41971), postavljajo naše posvetno vodstvo v situacijo, kjer nejasne besede pomenijo pristanek na cerkvene zahteve, odločen ne pa na drugi strani porodi nove zahteve po dialogu med vernimi in nevernimi; z besedami cerkvenih krogov to predstavlja željo po nadaljnjem kontaktiranju z vodstvom Zveze komunistov. Zelje namreč z enkratno zavrnitvijo ne moremo odstraniti. Zato je toliko bolj razumljiv tok dogodkov po letošnji akciji CK ZKS, ki je obsodil uvodnike Družine. Sicer lahko CK ZKS prizna, da akcija nikakor ni bila preuranjena, ker smo jo komunisti dalj časa pričakoveli, vseeno pa se pojavi vprašanje: kam sedaj? Vprašanja verskega tiska, verskih oddaj na radiu in televiziji, nevtralne šole, ne ateistične ne religiozne, in podobno, so črtana z dnevnega reda. Vendar zagon, ki ga je čutiti med cerkvenimi krogi, zagotovo še traja. Tokrat bo akcija verjetno
bolje pripravljena. Kajti ne morem se otresti občutka, da se Cerkev nikoli ni odpovedala pozicijam, ki jih je nekoč imela. Veliko področje delovanja je namreč z ločitvijo od države izgubila. Dojela je (Cerkev), da so izhodišča sil v naši stvarnosti različna. Ni pa nujno, da so cilji, socialistični cilji, sporna točka. Političnega nasprotstva na verski podlagi je krivo dejstvo, ki se večkrat pojavi: namreč, naj se v izgradnji socialistične družbe istočasno vzpostavijo pogoji za odmiranje religije. Tako rekoč nesmiselno je razpravljati o tem. Ustava SFRJ namreč vsem zagotavlja svobodno izbiro prepričanja. Dilema je torej skonstruirana. Propagandni apel na ljudi pa vseeno deluje. Zato mislim, da pristanek neke institucije na dialog s Cerkvijo v vsakršnem oziru pomeni le dajanje koncesij Cerkvi. Družbena skupnost ne more iztržiti ničesar, kar ne bi že imela. Potrjuje le demokratičnost, kar pa je v tem primeru prej škodljivo kot koristno. Demokratizacije si namreč ne moremo zamišljati kot stanje, kjer vsakdo deluje tako, kot mu ustreza, ampak kot družbeni položaj človeka, ki ga v njegovem delovanju varuje zakon. Prav v primeru Družine pa ugotovimo nasprotno. Strpnost, ki si je vsi želimo, je zagotovo najboljša rešitev. Toda reakcije na takšne in podobne cerkvene poizkuse bodo vsekakor močnejše kot dosedaj. Vsaj praksa nas tako uči.	D. Zbašnik
жШм
Stanje prijav novincev za vpis na Visokošolske zavode v Mariboru na dan 31. 7. 1971
	izredni	31.7. ■a -z u	»-* (D -J skupaj	redni	M izredni i* -a	*-• to skupaj ►«	Razlika 1971:1970 3 1 s ? S I h J3 00			Struktura 4:1 5:2		6:3
	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12
VEKS I. stopnja	418	464	882	395	545	940	— 23	+ 81	+ 58	94	117	107
VEKS II. stopnja	51	227	278	58	166	224	+ 7	— 61	— 54	113	73	81
VAS	15	10	25	30	15	45	+ 15	+ 5	+ 15	200	150	180
PA	158	43	201	156	71	227	— 2	+ 28	+ 26	9»	165	113
VPS	76	126	202	110	238	348	+ 34	+ 112	+ 146	145	189	172
VTS	250	450	700	375	377	752	+ 125	— 73	+ 52	150	84	107
SKUPAJ:	968	1.320	2.288	1.124	1.412	2.536	+ 156	+ 92	+ 248	116	107	110
VSOD Kranj				25	45	70						
VSI:	968	1.320	2.288	1.149	1.457	2.606
malna. Prepotrebno sodelovanje tistih strokovnjakov, ki delujejo izven njenega okvira z univerzo, pa je pri- nas ponekod zaenkrat še neizvedljivo. Evidentne so velike koristi, ki bi jih imeli študenti z občasnimi predavanji znanstvenikov, ki delujejo po ostalih institucijah v republiki ali državi, pri izmenjavi med univerzitetnimi profesorji različnih univerz ter še posebej pri mednacionalni izmenjavi znanstvenikov. Ker gre v okviru današnje oblike univerze pri pogledih na to vprašanje v nekaterih primerih še za zelo primitivna gledanja (neredko je vzrok, da ne pride do take izmenjave »znanstvena ljubosumnost« ali »neortodoksnost« nekega znanstvenika, kar pa se največkrat zakrije s težkim finančnim položajem univerze), o teh stvareh ne bom govoril, ker bi se verjetno pokazalo, da so glavna gibala krize na univerzah pri nas prav osebna nasprotja med znanstvenim kadrom, ki deluje na istem področju na univerzi in izven nje. Prepričan sem namreč, da je v takem položaju težko govoriti o možnostih rešitve, saj je treba spremeniti gledanje družbe na vlogo univerze. Edina možnost, ki ostaja na študentih, je, da v sodelovanju s profesorji koncipirajo nov sistem, katerega rezultat bo svobodna univerza, možna podreti okvire družbe, ki jo utesnjujejo, ter si s svojo brezkompromisnostjo zagotoviti tisto mesto, ki ji pripada, in se tako z novo kvaliteto vključiti v sodobni svet.	JURE	MIKU2
možnosti novih oblik študija
spevek okoli en procent. Zato se pokaže kot najbolj pereč problem povezanost univerze z ostalimi institucijami, ki so potencialni kandidati za sprejem diplomiranih znanstvenikov. Ta povezava. H je deloma izvedena' s štipendiranjem, je danes na področju strokovnega sodelovanja in pomoči mini-
Ko v našem izobraževalnem sistemu ugotavljamo krizo, ki je posebej boleča na področju vzgoje znanstvenih kadrov, se moramo zavedati,, da je potrebno poleg iskanja rešitev v obstoječem modelu istočasno začeti pripravljati teren za uvajanje novih oblik študija.
Novo dimenzijo možnosti izboljšanja študija vnaša razrešitev problema interdisciplinarnega študija. Današnji statuti namreč s svojo nefleksibilnostjo onemogočajo študentu, da bi študiral na več fakultetah hkrati. Čeprav ugotavljamo, da bi bili
vpisne variacije
Na združenju visokošolskih zavodov smo povprašali po številu prijavljenih slušateljev — možnih kandidatov za vpis na mariborske višje šole in eno visoko šolo, in sicer za študijsko leto 1971—72.
Iz priobčene tabele je razvidno, da število izredno vpisanih študentov stalno narašča, v čemer posebno prednjačita VEKS in VPS Tako se je npr. na visoki ekonomsko komercialni šoli število doslej oddanih prijav za redne študente glede na preteklo leto zmanjšalo za —23, medtem ko znaša ta vrednost za izredne študente kar +58. Res je, na II. stopnji je stanje nekoliko drugačno — v prid rednim študentom, kar pa situacije bistveno ne spremeni.
Podobne razmere so tudi na višji pravni šoli, kjer se je letos prijavilo 34 rednih obiskovalcev več kot preteklo leto, število izrednih pa se je povečalo kar za 112. Tudi pedagoška akademija ne zaostaja: število rednih slušateljev se je sicer na tej šoli zmanjšalo za —2, medtem ko je število onih, ki žele študirati izredno, narastlo kar za +28. Povsem drugačna struktura je na višji tehniški šoli. Število prijav za redne študente je tu najbolj narastlo — za +125, po drugi strani pa je množica onih za izredne močno usahnila: zmanjšala se je kar za —72 prijav.
ljudje, sposobni za tak študij, redki, v tem še ni vzrok, da jim ne dajemo nobene možnosti. Vzrok je v tem, da danes naša družba še ne potrebuje strokovnjakov z več področij, kar pa bo verjetno, če pogledamo po svetu, kmalu potrebovala. Orne nim naj le idealno povezavo študija tehničnih ved s študijem psihologije, sociologije ali zgodovine znanosti itd. Tak študij bi namreč dal polnovrednega znanstvenika, sposobnega višje sinteze, ki bi ob odhodu s fakultete ostal napreden mislec, sposoben za rušenje mitov in starih, preživelih resnic. Naj spomnim na prizadevanja Ericha von Danike-na, ki se mi zdi dovolj ilustrativen primer člove-1,« ui	manika.	Pri Droblemu
prednost kurz-nega sistema
Preteklo šolsko leto je minilo v znamenju reforme študija na VTŠ in na VAš, a tudi na ostalih šolah. Posebno zanimiv učni program je bil namenjen študentom prvega letnika elektro oddelka na VTŠ. Uveden je bil kurzni sistem predavanj, da bi študentje čimprej in čimbolj osvojili obsežno gradivo. Ta sistem je zelo podoben tistemu, ki se že več kot 10 let prakticira v Ameriki.
Kurzni sistem je imel mnogo sorodnikov in jih ima še sedaj. Le-ti so v njem našli sorodnost s povojnimi tečaji za »strokovno« usposabljanje. Tudi med
študenti so se našli nasprotniki, ki so se zbali za svojo akademsko svobodo To je do neke mere točno. Navezanost na knjigo je bila popolna za tiste, ki so hoteli izkoristiti prednosti kurznega sistema, rezultati pa, ki so vidni že sedaj, so vec kot zadovoljivi. Zakaj? Kurzni sistem je omogočil, da se med letom lahko opravijo tudi izpiti, ki niso predpisani za vpis v naslednje Šolsko leto. Izpit se namreč v tem sistemu razdeli na kurze. V vsakem kurzu se pišejo poprečno štirje kolokviji (število je odvisno od predmeta). Predmetno gradivo se razdeli, s tem pa tudi količipa gradiva, ki ga je potrebno obvladati, nato pa se del za delom prizna za izpit. Dejstvo je, da raje in laže študiramo gradivo, ki je razdeljeno na poglavja in ga je torej na obsegu manj.
Ne smemo pozabiti tudi na to, da gradivo, ki ga doma študiramo, poslušamo tudi na predavanjih, to pa teoretično pomeni, da bomo za študij potratili manj časa. Ali ni na ta način laže študirati? Gotovo
je.
2e s«jdai Je precej študentdv, ki imajo opravljene vse izpite iz zadnjega šolskega leta, kar se do sedaj še ni zgodilo. Zato je potrebno ugotoviti, da je kurzni sistem uspeešn (do sedaj še sicer v manjšem obsegu), saj so študenti pričeli vse predmete obravnavati enakopravno in se niso orientirali le na pogojne izpite, kot je veljalo doslej.
Kako je potekalo študiranje za vse študente prvega letnika elektro oddelka, se za sedaj ne bi moglo točno reči. Počakajmo še kakšen dan, da se opravi ustrezno anketiranje.
Poglejmo, kaj je o novem sistemu rekel študent, ki ima vse opravljene izpite: »Nekateri profesorji se ne drže navodil učnega programa, ki velja za kurzni sistem. Obljubljene proste tedne med dvema kurzoma, ki so namenjeni za izpite, namreč izkoriščajo za opravljanje zamujenih kolokvijev. Kolokviji se morajo pisati med predavanji in zamujanj ne sme biti tudi s strani predavateljev. Tudi skrip-
ta morajo biti pripravljena takoj na začetku kurza. Vsi se strinjamo, da je kurzni sistem dober, a študentje smo zelo obremenjeni, saj praktično nimamo proste niti nedelje. Odmor je potreben vsakomur, a mi si ga ne moremo privoščiti, ker sicer zaostanemo pri študiju. Ce iz kakršnih koli razlogov zaostaneš v kakem kurzu, v naslednjem nimaš časa, da bi nadoknadil zamujeno in osvojil novo snov.«
Za študente prvega letnika elektro oddelka predavanja še niso končana, a vseeno poglejmo nekatere konkretne rezultate, dosežene s kurznim sistemom. Osip ni bil tako velik, kot bi pričakovali glede na prejšnja leta. Od 120 vpisanih študentov jih je spremljalo predavanja približno 90 — 95. V prikazani tabeli doseženih rezultatov so vrednosti opravljenih izpitov računane glede na število študentov, ki so spremljali predavanja (vse vrednosti so v odstotkih). Opaziti je moč, da so rezultati prvega kurza slabši od drugega ali tretjega, kar lahko pojasnimo s tem, da so se v prvem kurzu študentje bolj ali manj prilagajali načinu predavanj profesorjev. Izjemo predstavljajo osnove elektrotehnike (III. kurz), morda zato, ker so bila v tem času na programu tudi predavanja iz splošnih električnih meritev I, kjer je bilo potrebno vložiti nekaj več napora, zato pa so bili rezultati izjemni. To bodo verjetno najlaže opazili starejši študenti elektro oddelka. 26 študentov že ima opravljen izpit, 9 pa jih še mora delno zagovarjati teoretični del snovi ali opraviti laboratorijske vaje. Ostali študentje opravljajo izpit na klasičen način. Izpit iz splošnih električnih meritev "predstavlja enega od težjih na elektro oddelku.
Osnove narodne obrambe je opravilo že 80 •/• od vseh vpisanih študentov. Celoten izpit iz matem tike (I in II po klasičnem sistemu) ima do sedaj 33 Študentov, od katerih jih je 21 opravilo izpit samo s kolokviji.
o
■ti
.	*	3
Predmet Matematika' Osnove Fizika £
elektrotehnike	-j
kurz	I	II	Ш	I	n	III	I	II
prisotni (•/«)	7« •/,	74 •/,	63	68	66	64,2	72	67	74
povsem
oproščeni .	22,1»/»	36 »/o	52	52	22,7	30	30,1	42	47
naknadno
opravili 14,90/, 7,3«/,	1,3	1,3 193	1	2.4	7	12
skupno	37 •/,	44 •/»	53,3	53,3	42	31	32,5	49	59
Na vprašanje, kakšen bo kurzni sistem za novince elektro oddelka v naslednjem šolskem letu in ali se bo uvedel tudi v drugem letniku, je predstavnik elektro oddelka ing. 2enko odgovoril: »Naslednje leto nameravamo izvršiti nekatere spremembe. To leto je uspeh presegel pričakovanja glede na opravljene izpite, zato pa je nekoliko slabša poprečna ocena. Pri tem so bili študenti, ki so bili oproščeni pismenega ali ustnega dela izpita, prikrajšani z zadostno oceno. Dogajalo se je tudi, da je študent, ki je bil oproščen pismenega dela izpita, na ustnem delu odgovarjal prav dobro ali odlično, zato ni prišlo do Izraza pravo študentovo znanje. V drugi letnik kurznega sistema ne moremo uvesti, ker imamo veliko honorarnih predavateljev.
Kurzni sistem na VA§ se nekoliko razlikuje od onega na VTS. Zdi se, da ni tako popoln. Vsi predmeti se ne predavajo po tem sistemu. Razmerje med predavanji po kurznem in klasičnem sistemu znaša približno 3:1. Na VAS se piše mnogo manj kolokvijev kot na VTS in se ti tudi ne upoštevajo pri izpitu ne glede na rezultat kolokvija. Pišejo pa se zato, da bi študent dobil, podpise.
Prednost Je edino v tem, da se lahko izpit opravi, čim se konča kurz in ni treba čakati na konec semestra ali šolskega leta.
Preteklo leto je bilo v tem smislu še poskusno leto, a rezultati kažejo, da se bo kurzni sistem obdržal. Njegove prednosti so velike. Delati je seveda treba precej, sicer ni uspeha. Od profesorjev se zahteva maksimum, prav tako od študentov.
Na elektro oddelku VTS Je mnogo predmetov (31). Mislim, da bi bil kurzni sistem, ki ga uvajajo na VTS, še primernejši za šole. ki imajo manj izpitov, kajti v enem kurzu bi se obravnaval samo predmet ali dva in obremenitev študenta bi bila manjša.
Prvi pomembni koraki v reformi študija so napravljeni. Rezultati so ugodni. Truditi se moramo.
Ida bomo spremembe čimbolj prilagodili našim razmeram.	'	DANKO TURClNOVlC
interdisciplinarnega študija obstaja sicer možnost kompromisne rešitve, za katero pa moramo takoj ugotoviti, da je neprimerna in prej ko ne škodljiva. Mislim na sočasne kurze iz sopredmeta. Tu pride namreč lahko do premajhne poglobitve v drugo panogo, ki se vedno podaja kot aplicirana prvotni panogi študija. Vendar, kot rečeno, svojo eksistenčno možnost in komunikativnost bo dobila interdisciplinarna povezava šele, ko bo družba potrebovala človeka, diplomiranega iz yeč strok, tako da mu ne bo dajala le alternativnih možnosti zaposlitve in udejstvovanja aut — aut. Čeprav je torej zaradi birokratizacije obstoječega sistema še težko govoriti o konkretnejših oblikah prijemov, ki naj bi pripeljali do interdisciplinarnih oblik študija, in čeprav smo do uresničitve še zelo daleč, se mi zdi, da so potrebne temeljite študije, ki naj bi z vseh aspektov osvetlile ta problem in ki bi med profesorji in študenti zbudile zanimanje za tak način študija. Priznati je treba, da dosedanja prizadevanja v tej smeri še niso rodila sadov. Rad bi nakazal nekaj možnosti, skozi katere in s katerimi bi sprožili in intenzivirali problem. Najbolj idealna oblika bi bila neka ustanova v okviru univerze, ki bi delovala kot center, to je, vir in interpret informacij, ki bi prek publikacij in sestankov študente različnih fakultet seznanjala z novimi oblikami študija, in to s komparativno metodo, oprto na podatke.. Na sestanke študentov vseh fakultet bi morali vabiti tudi profesorje in ostale strokovnjake. Na teh sestankih bi lahko zainteresirani študenti izmenjavali izkušnje, do katerih so prišli bodisi pri samostojnem delu, pri delu z mentorji ali pa pri teamskem del,u. Da bi tako teamsko in interdisciplinarno delo resnično zaživelo, bi bilo potrebno prevrednotiti študijske programe, kjer bi morali sodelovati zainteresirani študenti in profesorji. V takih študijskih programih bi lahko nakazali možnosti za kolektivno seminarsko delo ter v konsekvenci možnost za interdisciplinarni postdi-plomski študij.
Zelo ilustrativno govori o tem, da je današnja nezmožnost vzgoje znanstvenega kadra na univerzi pri nas ozko povezana z dogajanjem v naši družbi, podatek, ki je bil objavljen avgusta 1970 v Delu. Ce pogledamo, kolikšen procent brutto nacionalnega dohodka gre za raziskovalno dejavnost v Jugoslaviji, ugotovimo, da naša država ne pride med prvih osemnajst držav v Evropi, ker je pri-
B. Cerln — Tudi tu živijo ljudje
likovne podobe II
perspektiva
gostovanje KUD študent . v skopju
KUD Študent se je v okviru tedna solidarnosti z makedonskim narodom v mesecu juliju udeležilo mednarodnega srečanja mladinskih in študentskih folklornih skupin (vsako leto ga prirejajo ob obletnici katastrofalnega skopskega potresa). Nastopale so skupine iz Jugoslavije, ZSSR, Romunije, Francije in Kanade. Iz Jugoslavije so se poleg
KUD Študent srečanja udeležile Se skupine iz Skopja, Niša in Titograda.
V zelo hudi umetniški konkurenci, saj večina skupin (še posebej iz ZSSR, Romunije in Niša, Titograda in Skopja) sodi v sam vrh folklorne umetnosti, je bil nastop študentov iz Maribora soliden ali bolje, pomenil je dobro opravljeno poslanstvo skupine, ki se po tradiciji, finančnih možnostih in ka-
dru ne more primerjati s prej naštetimi folklornimi skupinami.
Širše ^razmišljanje o nastopu in sploh situaciji v KUD Študent bomo objavili v naslednji številki, prvi v novem letniku, v kateri bomo KUD Študent tudi predstavili.
slikarstvu ne vidimu nikakršne bolečine, celo prizadetosti ne, ampak lahko zasledimo le humanitarni princip, ki ločuje človeka od življenja. Tisnikar slika v hladnih tonih zelene, sive ali modre barve, s poenostavljenimi oblikami skuša pričarati videz človeka, ki na sliki sploh ni več človek, temveč je le predmet, mrtva stvar. Tu se Tisnikar dotika prve stopnje do nadrealnosti, čeprav še nenehoma ostaja v dani resničnosti.
SLAVKO KORES (1924) je posegel s tipičnim slikarskim prijemom v tematiko nadrealnosti, ki jo pogojuje razdeljenost ali razcepljenost sveta na posamezne, vendar v enoto zgrajene
dele. Heterogenost nadrealnih podob — najče-
šče sanjskih dogajanj, ki so se zaustavila za trenutek — je žlahtna, s čimer hočemo reči, da je Koresovo slikarstvo sestavljeno iz, resničnih figur tako, kot bi bile vstavljene v nadresnič-nost. Koresov subjektivni in umirjeni slog, zgra-jen na tradicionalnih izkustvih o slikarstvu, se skozi oljno tehniko uveljavlja v pravilnih, do kraja izdelanih proporcih. Koresova nadresnič-nost je tedaj studiozna nadresničnost, ki predmete in ljudi postavlja figurativno v statično določene prostore. Koresov prostor je statičen, v njem se gibljejo in dogajajo ljudje in predmeti, združeni v celovite, klasične slikarske podobe.
4. Pomen objektivacije in neofiguralika: abstrakcija in nadreailnost. Upor proti konvenciji:
ZMAGOSLAV JERAJ (1937) je uvedel tipološki prostor, v katerem je upodobil topografsko u-topijo in individualno travmo, torej vase zaprt in imanenten svet, ki hoče biti drugačen, kakor je. Ta brezzgodovinskost pa je zdaj upor proti slehernemu eshatološkemu modelu, je proporcionalna razmejitev med danostjo resničnega in pridanostjo fantazijskega. Slika kot celota je razbita na posamezne figurativne elemente, ki pa si ne stojijo v enotnih razmerjih, temveč so postavljen! v prostorske dimenzije, tako da dajejo lep videz različnosti. S tem pa so Jerajevi objekti (in figure) označeni, fabulativno-temat-sko zapirajo svet v dimenzijo človeka. Ta Jerajev sodobni pristop k ustvarjalni viziji pa je po svojem bistvu že inovacija, je skratka nenehni začetek gledanja na koncu vidnega polja.
JOŽE TISNIKAR (1928) je kot slikar samouk izhajal iz okolja secirnice in iz evtanazijskih tematičnih struktur, kjer se predstava o resničnosti spreminja v spominjanje na smrt, v sporočilo, ki skuša biti splošno in posamezno hkrati": memento mori. Tematsko v Tisnikarjevem
MARJAN REMEC (1937) zajema kritično rast in globino likovnega tkiva iz nadresničnosti, vendar le tako, da poskuša najti smisel obstoju in lastni tematiki. S tem se odreka historičnemu subjektu in se tematično podreja resnemu kultu, ki naj je brezvzročen in celo nad-časo-ven. Zato je Remčevo slikarstvo metafizično slikarstvo, ki se sproti spreminja v nad-resnič-no ideologijo oziroma skuša skozi povezano kontinuiteto postaviti človeku — breztemeljnemu humanističnemu subjektu — daljni cilji. Seveda pa ta daljni cilj niti ni tako daleč, ker se skriva v sami’ spoznavi, torej v atributih vsega, kar je človeško. Predstava o nadrealnosti v Rem-čevem slikarstvu na ta način projicira svojo, vsebino (svetlobo-obliko-figuro), skozinskoz je povezana s subjektom, ki nenehno zgublja tla pod nogami, ki je torej na robu med stvarnim in nestvarnim.
IDA BRISNIK-REMEC (1941) je preusmerila .slikarski model in strukturo v obravnavanje svetlobnih teles. Prav pomen luči je pri Idi Brišnik-Remec osnovno izhodišče, ki ga ne usklajuje v perspektivičnem prostoru, temveč ga podaja ploskovito. osebno in življenjsko skozi vidna dejstva in pojave, s tem pa že poudarja pomen samega gledanja, torej svet, ki še ni viden. Likovna abeceda Brišnikove ni abstraktna ali celo nerazumljiva, ker izhaja iz gledanja proti še nevidnemu polju. Zato so preseki med barvnimi ploskvami, ki delujejo barvito, pravzaprav prehod od sence k luči. Optična prevara naj bi uveljavila 'in iz-razila luč. Toda prav med lučjo in optično prevaro se zdaj uvelj’avi posebna različica. In ta različica, ki je gledanje, nas vodi k vidnemu polju.
RUDI KOTNIK (1931) je uveljavil plastični-slikarski izraz tako, da je posegel na območje abstrakcije, ki ni več obarvana subjektivno, saj nosi v svojem ustroju patino objektivacije. Kotnikovo plastično slikarstvo, ki temelji na tehnični obdelavi strukture kot celote, razgrinja pred nami gibanje skozi perspektivo, kar pa je videz, ker v bistvu Kotnikovi objekti o-stajajo sami na sebi negibni, le vidimo jih lahko, kakor da bi se gibali. Prehod od slikarskega metiera k plastičnim-reliefnim končnicam je v pomenu same materialnosti, v armiranem platnu. Ta kakovostna novost ni izvirna samo zategadelj, ker bi bila zgolj in samo materialna, temveč predvsem udejanja likovne modele v nakazanih prostorih. Ti prostori so postavljeni vsak zase. Kaj jih povezuje? Patina objektivacije, ker objekti niso več povezan: s svetom, ampak z dojemanjem vidnega polja. Zdi se, kakor da bi Kotnik naslikal čas v času. To je njegov estetični princip. ,
SLAVKO TIHEC (1928) je v nenehnem strukturno diferenciranem razmerju do kiparskih stilov, gotovo pa je od organoloških oblik do amorfno oblikovanih dinamičnih kompozicij oblikoval vidnj prostor s telesnostjo tako, da je telo postavljal v prostor z dinamizmom. Najizraziteje se je Tihčev dinamizem uveljavil binarno: s simbolom in s konstruktivpo strukturo, to se pravi, s tematsko navezanostjo na'"čaV n z dograjevanjem prostorskih" dimenzij; Kot član skupine BE 54 (s Kotnikom, Snojem in Cer-netom) pa grupe 69 je Tihec dokazal, da se več-stilne komponente in koncepti lahko poenotijo v enovito tematično predstavo o objektiviranem in abstraktnem svetu. Kajti za Tihca velja, da mu svet ne pomenj okolja — razen kadar gre za spomenike in za urbano rešitev, usklajeno s simbolno intenzirnalnostjo kiparstva — torej svet ni zunaj človekove eksistence, temveč predstavlja strukturo po sebi. Dinamizem, ki ga je Tihec razvil požrtvovalno v mobilih in akva-mobilih, uveljavlja več-prostorske strukture, torej multi-dimenzionalno gibanje. Prostor, telo in gibanje so se spremenili v plastično izrazitost.
VLASTA ZORKO-TIHEC (1934) je proti konvencionalni figuraliki v kiparstvu vtisnila skozi ustvarjalno noto tak subjektivni stil, ki je tematično povezan s spominom na nežnost, vendar je v tej predstavitvi nežnosti pravzaprav njen osnovni likovni koncept. Ker pa nežnost ni nekaj, kar bi obstajalo samo zase, moremo v tematičnem opusu Tihčeve poiskati libido, ki se spreminja v likovni koncept. Tako oblika tudi sama zase ne predstavlja nič drugega kot metodo, zato pa sleherna oblika pri Vlasti Zor-ko-Tihee spominja na simbol. Vsekakor je to simbolno spominjanje figurativno samo takrat, ko osnuje temo s predstavitvijo figure. Zato so skulpture Vlaste Zorko-Tihec stilizirane, vendar ne v dekorativnem smislu, ne, te figure izhajajo iz stilizacije in teme. Koncept gledanja se spreminja v užitek, kj ni nič drugega kot že omenjeni spomin na nežnost. Zato moremo ob »nežnosti« oblik pri kiparstvu Vlaste Zorko-Tihec uživati pravzaprav šele v simbolih, torej v nekonvencionalnih, čeprav stiliziranih prostorskih rešitvah.	Vladimir	Gajšek
Divja reka — Ignorantom sledeče: ta analitični film ameriškega humanista režiserja Elie Kazana bi morali poznati kot sveto pismo ali Mozarta. N1 mi mogoče obširneje orisati fabule in miselne tematike, sem pa nameraval nakazati nekaj komponent, ki se jih ta globoko pošteni film dotika. Dandanes — v svetu managementa -In maši-nerije in ne več v svetu zasebne lastnine (ki je bila zanesljiva) in suverenih osebnosti (ne pa figur, ki jih lahko premeščaš, kot želiš) je omemba navezanosti na zemljo in priseganje na temu sektorju imanentne bogove anahronizem. Film prikazuje konflikt med principi farmarske suverenosti in državne vsemožnosti, bolje vednosti. Poslednje je zmagalo, to je posledica brezprimerno preračunanega razmnoževanja naše vrste; potrebe populacije zahtevajo kategorične organizatorične jn tehnološke posege in projekte. Tako je pred vojno nastala v ZDA pomembna TVA: ukrotili so ta ameriški veletok. Film izredno sposobno niza spoznanja in osvetljuje ta boleči problem (vsaj, delno na podobne strune je ubran film V vrtincu; pravim delno, vsaj ena, a silno važna komponenta je tudi tu zelo delikatno prikazana). Divja reka je sinonim za življenje, krotimo ga, pridno prisegamo zdaj na te, drugič na prav nasprotne principe, a vendarle bi morala biti vsebina obstoja svečana, bogata, rezultat domiselnosti, ceremoniali pa vedno znova sad dogovora, ne pa preostanek preteklosti. Na človeka bo treba gledati kot na osebnost, v primeru seveda, če ima za to sam zanimanje. Je pa težko takrat, ko je vse konfuzno. Prazniki, svečanosti, življenje, so takih formatov, da se ti zazdi, da so nam tuji. Mestne ali nacionalne kulture? Imamo morda strokovnjaka za prepovedi?
gramov.
Štirje apokaliptični jezdeci — ignorantom spet, razlaga: to je eden velikih filmov pretekle kozmopolitske generacije; avtor Minnelli Tema je druga svetovna vojna, ki si je dovolila trgati familije, uničevati osebnosti, rušiti svet. Štirje aduti zgodovine so: lakota . ., kuga .. ., vojna .., smrt... Veste, dragi moji,- nočem prepisati filma, to ne gre. Delo je treba poznati kot Hamsuna ali Thomasa Manna. Saj so menda knjige laže dosegljive. Nesporno solidnih filmov, ki so jih ustvarili gospodje, ne pa sedanje domišljave figure, pa ne boste nikoli spoznali, če se boste izogibali kino gledališča ali kinoteke, pa celo televizija včasih deli te zaklade. Samo lahno se naslonimo na bolečo osebnost oziroma življenje, ki ju film prikazuje. Zrežiraš si svoj svet, delo, familijo in se veseliš razcveta, pa se ti na obzorju pokaže prvi Iez-dec, in jasno je, da ni sam Socialno-politične peripetije, ki jim pravijo tudi zgodovina, če so seveda že za nami, so tisti prekleti moment, ki izniči kariere, ideale, svet. Tudi sam sem še vedno prepričan, da je človek-osebnost največ, najsijajnejša kreatura, ki. obstaja, tako da bi- vsi tehnologi, strategi in ideologi šele po privolitvi slehernega človeka smeli realizirati svoje projekte, ki jim pravimo уојпе, revolucije. Kaj prikazuje film? Poskušajte prositi kino gledališče Maribor ali RTV Ljubljana, da film nabavijo in uvrste v program. Delo je epopeja nekega stila življenja, ki smo ga dosegli Šele v našem stoletju. Zakaj naši zgodovinarji nič ne delajo? Prekleto, dovolite, zakaj ne počnejo česa velikega, zakaj nam ne pomagajo ohraniti tega našega velikega in čudovitega obdobja? Pravzaprav pa sploh ne vedo, kaj vse je minilo, če ne poznajo tehle idealnih prikazov, božanskih mojstrovin. Seveda Je miselna problematika tega že preteklega obdobja, predvsem tistega, ki ga je zajel film, malce preobširna za ta zapis. Toda noben zgodovinar, sociolog ali pravnik oziroma profesor teh mejnih kamnov misli in umetnosti ne bi smel ignorirati, biti bi morali sestavni del izobrazbenih pro-
Sojenje v Nflrnbergu — da, in sledila je tista filmska analiza, ki ji v zgodovini filma ni enake. Analiza epiloga druge svetovne vojne, vojne same, družbenih ustanov, posameznih osebnosti. Dogodek sam je sledil vojni kot obvezna eksekucija dosegljivega vodstva državno-vojaške maši-nerije Hitlerjevega rajha. Film pa je gospod Stan-,ley Kramer posnel dokaj let po procesih. Zdaj sem celo pozabil na ignorante: če tega prekletega kompleksa, ki mu pravimo vojna, ne poznate dovolj, se čimprej poglobite v kako knjigo, v fotografije ali film, ali pa poslušajte spomine preživelih. Ima družba pravico razpolagati s človekom brez njegove privolitve? Prvi pogoj: oseba je na nivoju, ljudje so normalni, moj odgovor je: ne! Ce uvidiš smo-trhost dejavnosti, programa, ciljev — da, drugače... da, drugače boj! Ignoranti — ta film je del zrelostnega izpita, jaz vas ne bi pustil živeti, če mi prej ne bi preštudirali tu citiranega gradiva. Para-lelnost različnosti, nedovoljenega: to je vsebina življenja. Ko glasbeniki igrajo gospodi koncert, nekje drugje gradijo taborišča. Dvoličen je človek, nepošteni so njegovi programi, ne vsi, se razume, in preveč je krivice. Sodili so oficirjem in državnikom, ker so se držali povelj. Ker so bili pokorni sprejeti smeri življenja in poklica. Kočljive narave so prisege. Poveljuje lahko človek te sebi, če potem spreminja ali ubije sebe. Ali je tako ali ni? Potrebno je bilo priporočiti vam te stvaritve, nismo pa želeli podati razlage. Gre za to, da spoznate odgovornost in kakovost. ‘ Leopold Petrovič
l
Skozi P
e
r
i
skop
Direktor kmetijske šole Goličnik je ob znanih do-. godkih v zvezi z lokacijo PA postavil pogoj: lokacijo PA -ob Vinarski ul. in njegovo imenovanje za direktorja šole. Ker odgovorni na obfinl tega zahtevka niso sprejeli z dovolj velikim odobravanjem, je pač povzdignil glas v obrambo »pravice« (kmetijstva in proletariata) in PA se je z lokacijo vred popeljala na Tezno med delavski razred.
P. S.
Kolektiv, ki prej ni bil navdušen za njegovo direktorstvo, ga je sedaj z ozirom na njegove velike zasluge predlagal za direktorja še za eno mandatno obdobje.
¥
<RS
Tik pred koncem redakcije smo zvedeli, da so Vsi kažipoti, ki v Mariboru kažejo pot do slovenskega KLAGENFURTA (opravičujemo se, ker smo primorani zapisati to ime v naš list) prepleskani in da so neznanci pripisali slovensko ime Celovec.
'¥/y 77
DRAGI BRALCI!
Pred vami je zadnja številka XI. letnika, ki obenem pomeni konec enega obdobja razvoja našega študentskega lista. Končno smo tudi v Mariboru dobili možnost za ofset tisk, ki bo omogočil tiskanje večbarvne Katedre na novem papirju in manjšem formatu. Tako bo Katedra po svoji tehnični in likovni urejenosti stopila v korak z ostalimi študentskimi listi. To bo seveda, zahtevalo več sredstev, ki pa nam jih bo najbrž, dragi bralci, ob vaši pomoči uspelo »izvrtati«. Od uredniškega odbora- bo to zahtevalo nove napore, saj bo moral ustvariti tudi zanimivejšo in kvalitetnejšo vsebino. Prepričani smo, da vam bo Katedra z novo obleko všeč.
Prva številka naslednjega, XII. letnika izide 1. okt. v že popolnoma spremenjeni obliki.
UREDNIŠTVO
Nekateri »revolucionarji«, ki so zelo glasno kritizirali upravo študentskega doma, eden med njimi tudi z vehementno kritiko v našem listu, so, kot smo imeli priliko slišati, svoje mnenje spremenili ali pa vsaj ugotovili, da so bili zapeljani. Med njimi tudi pisec članka v Katedri. Zapeljal pa jih ni nihče drug (kdo bi le drugi naj bil?) kot Katedra. Ta je baje tako rekoč »prisilila« omenjenega avtorja, da je napisal ta članek, mogoče celo proti svoji vesti. Torej,, dragi tovariši, ki stanujete v študentskih domovih,. v bodoče, kadar boste imeli težave, vas Katedra ne bo več »silila«, da pišete proti svoji vesti, še najmanj pa, da kritizirate upravo, pa ini-ciator prepirov časopis tudi ne bo. Se enkrat se je uresničilo pravilo, da ni dobro pristaviti lončka tja, kjer se prepirata dva (uprava in študentje), ker se lahko zgodi, da se lonček razpoči, samo tokrat ne od vročine, pač pa od smeha.
Torej drugič brez nas. Pa brez zamere.
Precej dolgo nas je zanimal rumeni poštni nabiralnik v Cankarjevi ulici. Prav gotovo zaradi tega, ker je rumene barve. Sicer to ni nič posebnega, kar rumen poštni nabiralnik lahko najdeš vedno, razen takrat ne, ko hočeš oddati pismo. Izredno uspela lokacija tega — prepričan sem — sredstva informiranja (poleg trgovine ter relativno blizu železniške in avtobusne postaje) zagotavlja visoko rentabilnost. O politični upravičenosti namestitve obratnega sredstva PTT ne moremo dvomiti. Poprečja kažejo, da je izkoristek v zadnjih šestih mesecih 80 °/e prostornine nabiralnika, dasi-ravno so pri izračunavanju poprečja upoštevani tudi relativno manj donosni pomladanski deževni dnevi. Naš poštni nabiralnik je pra^i naslov za vaše pismene zadeve, bi rekla Ljubljanska, banka, če bi se ukvarjala s poštnimi nabiralniki in ne s Šparovci.
Vendar omenjeni kazalci ne prezentirajo- realnosti stanja ptt službe: prostorno je še vedno slabo organizirana, zlasti šepa služba dostavljanja. Vzroki so seveda objektivni. Pomanjkanje kadra, finančna sredstva itd. Rentabilnost in ekonomičnost enega poštnega nabiralnika se ne pokaže, vidne pa so že nerentabilne posledice drugega, ki posluje z izgubo. Prav zaradi slednjega obstaja več rešitev: ali prilagoditi statistično službo trenutnim konjunktur-nim gibanjem ali v podatkih izkazovati poprečje. Oboje je v bistvu pozitivno, česar se zaveda dobršen del našega gospodarstva. In eden žre drugega in drugi žre tretjega. Kje so meje, pregrade!
o piščevi etiki
»Danes vemo, da mora biti tisk, /ke hočemo, da bo odigral vlogo, ki mu gre, usmerjen. Včasih so pravili temu dirigiran... Del tiska je danes v rokah številnih grupacij, ki nimajo ne istih interesov ne istih stališč in ne vrednostnih kriterijev. Njihov edini skupni cilj je denar... Družba mirno gleda, kako se te grupacije medsebojno koljejo v škodo celote za ozko cehovsko korist. Včasih se sicer pokliče urednike in se jim pove, o čem smejo in ne smejo pisati, a karavana gre dalje. Izjema so le kakšna telefonska obvestila ...
Vsak najbolj poprečen urednik lahko zmečka članek najbolj pametnega človeka in ga vrže v koš za smeti kot cigaretni ogorek.«
TONE SVETINA, slovenski pisatelj - (O bojih, porazih in zmagi)
Ob dolgotrajnih prerekanjih in medsebojnih dokazovanjih o ustreznosti lokacije pedagoške akademije na levi ali desni strani Drave se nam zdi primerno (študentom namreč), da povemo svoje skromno mnenje. Dasiravno novo poslopje nameravamo zgraditi za nas, študente, in ne za odbornike, razne ravnatelje raznih srednjih šol, najrazličnejše novinarje in druge nepoklicane, ki barantajo za zemljo, kot v stari gnili Jugoslaviji marsikdo ni upal, je naša beseda le nepomembno sladkanje grenke zadeve. Vendar pa ostro in prav nesramno preklinjamo in zahtevamo, da tisti osli, ki vidijo perspektivo mariborskega visokošolskega centra v razdrobljenosti, v ločenosti od kulturnih institucij, v uresničevanje nerealnega govorjenja-o približanju delavskemu razredu, ki da živi 4na oni strani Drave, zadevo le brž pozabijo. Eno dolino faraonov v Mariboru že imamo.
Velika Vesela jesen, že tradicionalna prireditev mariborskih občinskih kulturnikov, se približuje s hitrimi koraki. Kar je za Ljubljano IFIP, To je za Maribor Vesela jesen! Popevkarski festival — najboljši na Štajerskem, pijančevanje — najboljše med najboljšimi. Polovili bomo tolovaje, poskrili prostitutke in zaprli berače. Naj vesoljni turist vidi, kaj Maribor jč!
Se naprej bi fnl sanje parale burno domišljijo, pa je resnica tako kruta.
Zadnjikrat smo brali v časopisu notico o desetletnici mariborskih visokošolskih zavodov. O razvijanju. O uspehih. O sodelovanju z gospodarstvom. O prepotrebnem novem univerzitetnem središču. Potem pa je udarila kot strela z jasnega vest, da bodo novo poslopje pedagoške akademije gradili na desnem bregu Drave. 2e dolgo ni bilo tako hvaležne teme; poslednjič so se mariborski občinski možje junačili, ko je NK Maribor potreboval nekaj malega. Zato je razumljivo veselje, ki je zavladalo v vrstah nadebudnih potencialnih mariborskih političnih, razpravljavskih in sploh veljakov. Sicer pa pri nas lahko vsakdo govori. Ih ko poslušam afgumente: PA moramo približali delavcem, zato gradimo na desnem, industrijsko močnem bregu Drave, lokacija na levem bregu je predvidena za rekreacijo, zeleno cono — se začnem smejati. Kajti kako lahko toliko ljudi tolikšne izobrazbe tako nerazsodno govori.
Študentje, profesorji in vsi, ki v svojem delu prihajajo v stik z visokošolskimi inštitucijami (visokošolska ' in študijska knjižnica, študentski dom, združenje MVZ, obrati prehrane, šole itn.), se dobro zavedajo, kaj lahko lokacija na desnem dravskem bregu pomeni. Ne bodo se oprli na argument, da se bodo morali študentje voziti z avtobusi v največjih konicah. Lokacija na levem bregu pomeni prihranek časa tisočim študentov, pomeni dobre splošne pogoje za razvijanje marksološkega' centra, ki ga lahko lokacija na desnem bregu omrtvi, izolira. Tako gledano — pomeni planiranje lokacije za PA na oni strani Drave oviranje normalnega dela. Kakršnikoli izgovori tukaj ne morejo pomagati. Medtem namreč mnogokrat poslušamo, da je levi breg,mnogo bolj primeren za izgradnjo novih stanovanjskih površin kot za PA. Nedvomno — do sedaj nam je praksa take primere potrjevala — bo to držalo. Znabiti študentje niso tako neumni. Vedno je bilo nerodno, če te ni nihče vprašal za mnenje pri stvari, ki te je neposredno zadevala.
Vedno znova prepovedujejo sodni organi revije, časopise, brošure. Praxis, Študent, Hrvatski tjed-nik, Književne novine — vsi ti so že večkrat ostali v tiskarni. Pojasnila, ki jih dajejo sodišča, skoraj vedno iščejo vzroke v pisanju, ki razdira bratske jugoslovanske odnose, v nestrpnosti, neresničnosti ali alarmantnosti vesti. Vredno je razmišljati o tem problemu. Postaja čedalje bolj vsakdanji, pomeni pa lahko marsikaj.
Analiziranje prepovedanega pisanja je lahko zelo subjektivno. To so dokazale kasnejše razprave, katerih rezultat je mnogokrat bila ponovna objava nekoč prepovedanih člankov. Vsekakor sodišča niso najbolj primerni prostori za odločanje in pojasnjevanje odločb o tem, kaj je in kaj ni primerno za objavo. Kvalitativne analize bi morda marsikatero akcijo sodnih oblasti zavrle, ker v iskanju ne bi prešle črte, ki označuje začetek. nedoločljive prihodnosti.
Marko Nikezič se je postavil na stališče, da kritika prispevka ne sme biti nujno povezana s prepovedjo objave. Zdrave družbene sile so v Jugoslaviji najbrž že toliko močne, da jih posamezna spodkopavanja ne bi smela zamajati. Misel pa nam v takih primerih preskoči — skoraj vedno — na našo politično, teroristično ih kaj vem, kakšno še vse emigracijo* na pretenzije drugih sil, ki se potegujejo za strateške točke Balkanskega polotoka in podobno. Normalno je, da ima strah velike oči. Rešitve tega vprašanja najbrž ne bo mogoče kmalu ocenjevati. Pri nas vedno preteče mnogo vode, preden se zganemo.
лЊ
\
Najbolj me razjezi pisanje, ki ni argumentirano. Potem pa ljudje pravijo, da ena napaka ni nobena, da tako vsi počno. Kaj storiti? Ljubljanski študentje so začeli razvijati razpravo o sistemu informiranja, pa se stanje ni popravilo niti za pikico, če gledam ne le izjerpe, temveč informativne kanale in sredstva nasploh.. Razbohotila se je komerciala pisane besede. Ne šund, to je poglavje zase. Ko Petru Božiču nekdo očita, da piše in pi-
še, pa ničesar ne pove, kar bi vzburkalo duha in zaplesalo z zavestjo, da piše zaradi pisanja in popisanih strani, se smejim. Ker redkemu dobremu očitamo nepopolnost, aiabosti pa se niti dotaknemo ne. Temu so včasih pravili oportunizem, pa ni prava beseda za to. Konformizem je, pa najslabše vrste. Daleč od popolnosti smo vsi, čeprav niti ne vemo, kaj je popolnost. Zlasti novinarji ne.