TURINOVA TONČKA. MKP3Biad' so imeli Turinov oče in mati dobro hčerko Tončko. Saj vam MriL!JL ie bil to ljubezniv otrok, kakor jih je malo. Majhna, polnih rdečih |leL| lic — poosebljeno zdravje; zraven pa tako pridna! Nikdar ji ni |U> iP^V bilo treba kake stvari dvakrat ukazati. Še preden sta ji oče ali mati rekla le besedico, je deklica že storila. Brala je voljo svojih ljubljenih staršev že z njih obraza. Materi je prinesla Tončka drv za kurjavo, vode in jih vpraševala: »Marna, kaj pa še potrebujete?" In ljubemu ateku: kako je zvesto postregla čez dan! Še zvečer pozirni je odela očetu noge v postelji, češ, ,da bodete boije spali in vam bo bolj gorko." Brat Miha in Franček ter sestrica Barbika so tudi Ijubili dobro Tončko. Saj jim ni nikdar besedovala, pač pa izkušala vsem ustreči. Nikdar nisi iz njenih ust slišal besed: ,,Nočcm, ne grem, pa ti stori itd.," kakor se to žalibog tolikokrat sliši med brati in sestrami. Pa tudi gospod katehet in gospod nadučitelj sta čislala Turinovo Tončko. Bila je najpridnejša učenka, kar sta jih sploh kdaj imela. Nikdar je ni bilo treba opominjati v šoli. nKdp si je zapomnil razlago od zadnje ure?" In če se ni nihče oglasil, Turinova Tončka je gotovo vzdignila roko in povedala tako gladico, da sta se ji gospoda učitelja kar čudila. Pa prišlo je žalibog drugače. Mlado cvetko je položila bolezen na smrtno posteljo in čez en teden na mrtvaški oder. Na velikonočni pondeljek C?3 101 Z& je pohitela trinajstletna deklica, kmalu zjutraj popolnoči v bližnji samostan, da bi tamkaj sprejela sv. zakramcnte. Nazajgrede je pa vsa razgreta večkrat pila vodo, in to je bil vzrok njene smrti. Ni revica vedela, da smrt preži nanjo na poti, in da je prejela zadnjič svete zakramente. Kajti ko je duhovnik zadnjič pohitel k temu »angelu v človeškem telesu,'' bilo je že prepozno. ToČno ob desetih, isti čas, kot je duhovnik, oddaljen nad eno uro, zapustil cerkev, je Tončka umrla------------. Hitro se je raznesla vest o njeni smrti po celi vasi. Stari in mladi sovaščani, ziasti pa sovrstirce in součenke so na ves glas plakale. Kdo bi se pač temu čudil?------- Veličastno se je izvršil pogreb Turinove Tončke. Naj ne omenjam solz, ki so se za njo prelile že pred pokopom. Kdo pa naj prešteje solze, ki so se za njo potočile, ko so gospod katehet ob odprtem grobu imeli približno tak-le nagovor: ,,Predragi v Gospodu! Komaj je minilo nekaj mesecev v novonastoplem Jetu, in že smo imeli v naši župniji toliko pogrebov kakor še ne kmalu. Pokopali smo stare in mlade, moškega in ženskega spola. Pokopali smo jih že mnogo na domačem pokopališču; še več pa na tej božji njivi. In danes zopet stojimo ob odprti jami, da izročimo materi zemlji mlado, še pred enim iednom kot roža cvetočo deklico. O ti nesrečna smrt, ki nam tolikokrat iztrgaš baš to, kar nam je najljubše, najdražje! Ugrabila si žalostnim staršem ljubljenega otroka; jokajočima bratoma in sestri drago sestrico; ugrabila si gospodu nadučitelju učenko, kakršne še niso imeli v celih dolgih triindvajsetih letih svojega službovanja; ugrabila si pa tudi meni kot katehetu najboljšega šolskega otrokal Star človek mora, mlad pa more, utegne umreti, pravi pregovor. Star človek mora zapustiti ta svet že zaradi starosti in pa da se ugane mlajšim; naši dobri Tončki pa se je primerilo, da je utnrla na žalost vsem. BČlovek," pravi psalmist. »njega dnevi so kakor trava, kakor cvetica na polju, tako izcvetč. Ker veter mimo nje potegne, in ne pozna se več njeno mesto." Na drugem mestu v svetem pismu pa se primerja človeško življenje z rosno kapljo na veji. Veter potegne, kaplja pade, in ni je več. In božji Zveličar sam primerja smrt s tatom. Kakor tat, ki grc krast, ne kriči pred seboj: ,,Bodite pripravljeni, zdaj grem krast," ravnotako tiho in oprezno se približa tudi smrt nam. Zgrabi nas, strese nas, vrže nas in ni nas več na svetu. Kaj pa nas to uči? Božji Zveličar nam na to odgovarja: ,,Čiijte jn molite!", in na drugem mestu zopet: »Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dncva." Pa smrt Tončke nas tudi uči, da moramo biti vedno pripravljeni. Zdi se mi, da Ijubi Bog zato ni pripustil, da bi bila ta dobra deklica previdena s svetimi zakramenti, ker jih pravzaprav ni neobhodno potrebovala, in pa da bi nas opomnil, naj tudi mi presvete zakratnente prejemamo pogosto in da bodimo vedno pripravljeni za smrt. Živimo torej, dragi moji, tako kakor bi nam bilo vsak čas umreti, in potem bomo golovo tako umrli, da bomo lahko z mirnim srcem stopili prcd pravičnega Sodnika. OSSi 102 S55D Žalost nas navdaja in nam napolnjuje srce, ko stojimo ob odprtem grobu. In ta naša žalost je v tem večja, če izročamo materi zemlji v hladno naročje truplo človeka, ki nam ga je pobrala kruta smrt prenaglo invletih, zaradi katerih bi bil še lahko dolgo dolgo živel. Pa je več razlogov, ki nas tolažijo. BVsakemu človeku je odločeno enkrat umrcti," pravi sveti apostol Pavel. Danes rdeč, zdrav, jutri bled, mrtev; danes meni, jutri tebi! Kar je ta dobra deklica že prestala, to še nas vse čaka. Dal ljubi Bog, da bi bila tudi naša smrt tako srečna, kot je bila smrt nepozabne nam Tončke! Drugo tolažilo za nas pa je to, da ,,vidimo zopet se nad zvezdami." Ne bomo na večno ločeni. V nebesih se bomo zopet videli. Ljubljeni sestrici, dragima bratoma, zlasti pa še žalostnim staršem naj povem še tretje tolažilo. Vi vsi ste gotovo radi imeli dobro Tončko kot vrlo sestrico, kot pridnega otroka. Pa kakor vsak dober človek, imela je tudi ta nedolžna deklica še enega očeta, še eno mater razen vaju, dragi starši: Imela je dobrega Očeta nebeškega in ljubo mater Marijo. In ker so nebeški starši tudi ljubili vašega dobrega otroka, zato so ga poklicali k sebi. Naj bo torej vsem skupaj v tolažbo povedano, da se nahaja od nas vseh ljubljena Tončka tudi sedaj v dobrih rokah. Vi pa učenci in učenke, ki ste bili gotovo prijatelji in prijateljice te dobre deklice, spominjajte se je, posnemajte jo v pridnosti in ubogljivosti, ohranite jo v dobrem spominu, pred vsem pa molite za njeno blago dušico. Predragi v Gospodu! Ker molitev rajnemu več koristi kot vse drugo, zato molimo tudi mi zdaj za dušo rajne Tončke, da bi ji Ijubi Bog bil milosten sodnik, da bi ji dal večni mir in pokoj in da bi ji svetila večna , luč! Amen." \ I Draga Tončka! Zapustila si nas žalujoče, pa v tolažbo nam je, ker upamo, da si srečna. Koliko bridkosti, nadlog, težav in izkušnjav še nas čaka, to ve satno ljubi Bog. Ti pa si že vse srečno prestala. Blagor ti! BZgodaj si končala, pa si izpolnila veliko let; zakaj tvoja duša je Gospodu dopadla." (Modr. 4, 13.) Na veselo svidenje v nebesih! ¦ Tvoja součenka 1 Nežika Sevšekova \