20 Peter Kolšek Poročila in komentarji Peter Kolšek HIŠE Vsi gradijo svoje hiše. Hitijo, ker so nesreče blizu, ker je slast biti hitrejši. Z zavihanimi rokavi pribijajo polkna in vrata. Da ne bo špranj, da bo les, na katerega bo mogoče potrkati. Človeku ni dobro samemu biti. Zato naj bodo okna velika, da se bodo videle druge hiše. Naj v njih živijo drugi ljudje, naj tolčejo svoje žeblje v zid iz železa, lesa ali kamna. Naj se njihov dim vali na njihove strehe! Še mnogo bo treba postoriti. Skleniti vrtno ogrado, pobarvati pasjo uto. Potem naj pride zima in druge nesreče, 21 Poročila in komentarji ki jih ne bo treba čakati golih rok. Morda pa bodo zavile na drugo dvorišče, morda bo zadelo samo psa pred hišo. Če ni zgodnje jutro, se lahko opravila lotiš počasi. Najlepše je ostati z njo in jo dolgo gladiti po laseh. Tako ji vse dni gledaš v oči, ona pa ti poglede vrača, ne da bi vedela za spogledovanje. Mnogo teže je oditi. Samo slutiti, kako se v lasnicah nabira prva žalost, kakor veter v kotu zadnje sobe. Tedaj misliš nase, v resnici pa bi ji moral s čela spihati sence. In korično, morda je zapleteno spletati kite, toda zate, ki stojiš pred njo z glavnikom, velikim kot prezgodnja igrača, bi bila to najboljša rešitev. Ti, ki pozabljaš na luno, na njeno lepo belo glavo, s katere kapljajo rjuhe, in namesto k njej dvigaš oči k svojim okroglim ranam, linam, skozi katere žarijo vate zobate gore - nekoč boš doživela posrebritev po prsih in po nasmehu. K tebi bo legla mesečina, da boš tenak in lep mrlič; ko pa se boš zbudila, boš imela noge v morju, z vek si boš snela nasmeh in ga vrnila začudenim ustom. KAKO POČESATI HČERKO PORTRET TEDNA 22 Peter Kolšek Italijanke lazijo iz šotorov postrani. Nagibajo svoje črne glave, kadar pa je gostota, s katero moški opozarjajo nase, največja, zaplahutajo po mesečini kar v spalnih srajcah. Vsaki četrti je ime Laura, vsake sedme ne pokličejo nikoli. Opoldne tolčejo z žlicami po borovcih, da kratki polži kar sami lezejo v sijoče lonce. Ko na obali perejo plenice, jim otroci zapletajo noge in se z vriščem zadirajo v trebuhe pisanih škatel. Njihovi moški znajo storiti, da se dolgo hihitajo, potem pa zaspijo z nogami na vzglavju in z rokami v mehki Dantejevi lasulji. Slovakinje pa so čisto drugačne. V NOVEM SADU Govorila sva o prsih, o krivulji ptičjega leta; zaradi nje ostanejo brez teže, dlan pa mora biti obrnjena navzgor kot gnezdo. Govorila sva o njihovi svileni svetlobi, celo o vrtnicah, ki jih včasih tu in tam pozabijo raztreseni bogovi. Lične steklenice sva povijala z zmehčanimi rokami, nato sva drug drugemu kazala svoje tople, prazne votline. Če bi se podolgovat zavihek ovratnika na njeni bluzi vrnil v predkrojeni položaj, bi ji prsi docela prekril. VISOKO POLETJE POROČILO S SEJE Poročila in komentarji Če pa bi se navznoter zavihal še enkrat, bi svetloba preplavila tudi bradavici. V posteljo legaš črna, na pol razgaljena, brez spanca. Kot samica, ki je zamudila na pašo, in bo tudi jutri prepozno. Koraki ob postelji, ki si jih nazadnje slišala, so bili tvoji koraki. In ko zapreš oči, se ti za hip vrne davni prizor: nekdo se pase po tebi in golta črnino. Nekdo te dviga in ljubi. In spet postelja. In spet gmajna na podaljšanih vekah: trop urnih, izginjajočih ovac, ki jim valovijo težke zadnjice. ZIDANICA To pesem bi moral napisati včeraj. Zunaj so se že davno prerivale zvezde, mi pa smo peli o prekratkem življenju in o bolečini, ki se je razrasla v molčečih dnevih, a ji nismo znali poiskati ženskega imena. Prepevali smo in zdelo se je, da je življenje nebeških sodov, ki ne morejo nikoli doseči svojega dna, okroglo in veselo. Tako je bilo včeraj, naše moževanje so videli le pajki iz svojih toplih, plesnivih kotov. Danes vemo, da v sodih ni mogoče dolgo stanovati. Pa tudi v svojih zidanih hišah že dolgo nismo doma, breztežno in samoumevno - kakor so zvezde, nedosegljive, nebu domače. POSTELJA IN OVCE 23 Peter Kolšek REFOSK Refošk, ki te imam resnično rad. Bolj kot gmajne, kjer se igrajo dečki, ali gostilne, kjer iz temnih kotov vstajajo peteronogi moški, si mi drag. V tvoji temačni rdeči reki, ki z brzicami hiti po travnati planoti duše, se svetlikajo pojoče belouške. In že si dekleta umivajo noge, že kamni obračajo stopala proti nebu, njihovi trki pa preganjajo samoto, kot jo - za dolgo - prežene kratek dan trgatve. V žametu ni toliko mehke temine, kot jo je v tvojem vinu, ki stori, da vse kasneje mine. Refošk, ki te imam resnično rad! REKEL SI BOM Rekel si bom, naj se stisnem k sebi in naj se nikoli ne izpustim. Le toplota, ki prihaja iz mene, pogreza hladno čelo v gotovost, v uboštvo, ki nikogar ne slepi. Rekel si bom, naj se stisnem k sebi, naj, zaljubljencem enak, za roke se držim. 24