Matko Krevh
Žaba
Ali ste že vicleli žabo? — Na — smeb. po vseh klopeh! Le krohočite se! Jaz pa stavim deset vreč najdebelejših orehov in koš lešnikov povrhu, da tiste žabe, ki sem jo videl jaz, ko sem šel k Sveti Barbari v Slovenskih goricah k skušnji, vi še niste videli. No, zdaj se pa smejte, če se morete! Ali ste jo videli? — No, torej!
Vprašujete me, kaj sem iskal pri skušnji. Ali sem še učenec ali morda že gospod nadzornik ali celo gospod dekan? — Žal, nisem ne eno ne drugo. Samo
prijazneinu vabilu gospoda župnika od Svete Batbarc sem se zelo racl odzval, da narnreč poslušam pri skušnji in obedujem pri njegovi mizi. Gospod župnik je za dve glavi večji gospod nego jaz, zato seni se Tabila zelo 1'azveselii, ne toliko zaradi skušnje, ker sejn skušcnj že sit (zaradi neprijetnih spominov!), marvcč zaradi obeda. Vedel sem, da bom opoldne lačen — kdo bi tega ne vedel? — zato sein se v duhu in žclodcu veselil obeda. Pa ne mislite, da sem kak požeruh! Bog varuj! Razodenem vam skrivnost: z go-spodi namreč zato rad obedujem, ker že kolikor toliko znam jesti po gosposki, to je z nožem v desnici, z vilicami pa v levici. Ne, tega pa ne zna vsak!
Ali ste bili že kdaj povabljeni h gospodu učitelju ali gospodu župniku na obed? Kaj ne, še zdaj vas zalije rdečica, ko se spomnitc vseh nerodnosti, ki so se vam takrat pripetile. Le pomislite, kako ste pri vstopu tresnili z vrati, da so zažvenketale vse šipe. Pieden s*te se nerodno priklonili, ste se spotaknili ob prcprogo; toliko, da niste padli. Pozdrav ste komaj izjccljali. Obrisati bi se bili morali, pa ste robec donia pozabili. Sitno, kaj ne? Ali ste kaj molili in kako? Na oclkazani sedež ste se vsedli ter pri tem frutnili s kolenom mizi v nogo, da se je vse na mizi zazibaJo. Žlica vam je padla na tla in ko ste jo hoteli pobrati, ste tresnili z glavo ob mizni rob. Pri juhi ste se spekli v jezik, da so se vam oči zalilc s solzami. Nož in vilice ste vzeli v rokc tako. da ,jc bilo rczilo in zobje zgoraj, ročaja pa spodaj. Ali pa ste škrtali z nožem po krožniku, da je šlo skozi ušesa. Meso vain je padlo na namizni prt, ki stc ga povrhu še polili z ornako. Ali naj vam še nadaljujem z opisom vaših nerodnosti? Vroee vam je postalo, kaj ne, tako vroče, kakor je bilo meni takrat, ko sem šel k Sveti Barbari k skušnji, ali bolje, na obed. O, pa takrat nisem bil prav nič ne-roden! Nasprotno: svojo ulogo sem rešil v vsakein ozini sijajno. Kdo bi se čudil, saj sem v najkujši vročini pri-sopihal na hrib. Da, bila je julijska vročina!
Sveta Barbara stoji precej visoko v hribu na spodnjem koncu Slovcnskih goric. Razgled s tega hriba je prekrasen. Kdor more, naj si ga ogleda! — Takrat
pa, na tlaa skušnje mi res ni bilo za razgled, ker sem kar medlel ocl žeje.
Žeja je žeja! Če pride, se je ne raoreš ubraniti, dokler je ne pogasiš. Toda ravno v tej točki je treba previdnosti in premagovanja. Alkohol ,je strup, ki žeje ne pogasi, marveč jo še poveča. O tem so vas gotovo poučili že vaši dobri vzgojitelji. Zmernosti pa je treba tudi pri vodi, kadai- ste razgreti ali kadar ste jedli kaj takega, na kar ni zdravo takoj piti vodo, na primer pri kolinah. »Ah, koline!« vzdihujete vi.
Toda jaz trdim še nekaj: so slučaji. ko človek — žejen, cla se mu usta sušijo — pri naj-večjem prema-govanju ne more piti vode. Boste rekli: »Slaba šala je to! Če je nima, je res ne more piti.« — To že davno vein, vendar ostanem pri svoji trditvi. Radovedni ste, kajne?
Na svojem potovanju k Sv. Barbari se mi jc nekaj takega pripetilo.
Odromal sem od doma kar peš. Sicer rae jc čakala dve uri dolga pot, veudar se je niseni ustrašil; saj ine poznate! Pešhoja je zdrava, četudi ne več modcrna. Tudi težavna je včasih. Ivaj zato! Pa je zato zanimi-vejša. Na svojem. potovanju k Sveti Barbaii so me pa zaclele tri težave: vročina, žeja in •— zašel sem. Rekel seui že, da je bila julijska vročina, torej mi tega ni treba dvakrat praviti. Vročiiia je povzročila žejo. žejo pa je nategnila — pst, povem pozneje! Samozavestno sem jo mahnil čez hrib in dol, nalašč po drugi poti kakor navadno. Še vprašati nisem hotel ljudi za pot, samo Jiagovarjal sem jih z sBog daj srečo dobro!« kakor je tod navada.
Kraalu mi je postalo vroče, da sem nioral odpeti suknjo in telovnik. »Čakaj!« sem si mislil, »podam se v hladni gozd ter morda pri tem stakneni kakšno gobo.« Sem namreč velik prijatclj teh gozdnih možieljev. Včasih tudi najdem katerega po pregovoru: slepa kura zrno najde.
Iskal sem torej, iskal — a nisem našel nobene gobc Pač pa sem zašel, ker sem jo krenil preveč na desno. »Muca zaspana, kaj bo pa zdaj?« sem vzdihnil.  Kaj? A^roče mi je postalo še bolj nego prej in ko sem prišel
iz gozda, mc je obsijalo solnce tako toplo, da skoro dihati nisem mogel. Le naprej, dokler je še vetra kaj! Lomastil sem po travnatih stezah, nerazvoženih cestah, včasih kar čez dm in strn — toda krščanske liiše nikjer. (Drugih menda pri Sveti Barbari ni, hvala Bogu!) Jojniine, če sem zašel kam v Sibirijo? Vročina je naraščala, žeja pritiskala, da bi bil kar pil iz mlake. Hitel sem naprej, po Iicu in rokah že skoro ves opraskan. Kaj zato, da bi le prišel do vode! Čez pol ure zagledam streho kmetske hiše. Živijo! Kjer so ljudje, tam je voda. In res! Kmalu sem dospel do — studenca. Po razhojeni poti, kocler so hodili Ijudje po vodo in gonili živino napajat, sem sodil, da je stu-denec dober. Ne vem, če je vsem čitateljem »Vrtca« in »Angelčka« znano, kakšen je tak stud^nec v Slo-venskih goricah? Pa vam povem — seveda skromno. V brcg skopljejo meter do dva metra globok vodnjak, ki ga znotraj obzidajo, zunaj mu pa napravijo ne-kakšno omaro s streho in z vrati. Poleg ali na strehi leži korec ali žehtar. s katerim zajemajo vodo zase in živino. Živina pije iz korita, ki leži poleg. Pred stu-dencem so pa navadno luže, kar je povsem razumljivo. In k takeinu studencu sem dospel. Hvala Bogu, domovina je bila rešena! Studenec je bil ves v senci, zatorej neznansko vabljiv zame, žejnega romarja. Ker sem imel seveda še daleč do Svete Barbare, se nisem bal prehlajenja. Ah, s kakšnim koprnenjem sem stopil k studencu! Tam sem pograbil žehtar ter že hotel zajeti vodo, kar — zamiga nekaj pred mcnoj! Požene se z lepim lokom v studenec ter izgine v hladni vodi. Bila — je — žaba! Junak sein, toda te preklicane. žabe sem se prestrašil zelo hudo, in menda tudi ona mene. Pa vse to je manj ko nič v primeri s tcm, kar mi je žaba storila: Aodo mi je skalila, mrcina grda! Mislim. da se je najprej skopala v blatu — po gosposki navadi!
—  nato se pa šla izprat v čisto studenčnico.   Ali  je bilo to prav? Ali bi pili vi vodo, v katero je pravkar
•skočila grda žaba? Ne sovražim žab, ker sem jih že —
—  nevedoč — jedel: toda bi li pil kalno vodo, v kateri se je na dnu kopalo že sto ali še več žab? In ta pre-drznost, da mi skoči krak žabji pred nosom v hladno
studenčnico, po kateri sem tako hrepenel! Ali ui bilo to res obupno? »Fej žaba, le sama požri vodo!« sem rekel ter se z junaškim prernagovanjem napotil dalje k Sveti Barbari, kjer so mi nudili čiste studenčnice — brez žabe.                 ;
Taka je moja zgodba o žabi. Žalostna, kajne? A z njo sem svojo zgorajšnjo trditev dokazal, in zato sera napisal io žabjo povest.