Divja
Na snežni gori pisana Se roža žlahna svetala, Prišel mlad vertnar na goro, Je rožo   vidil, djal tako: „Oj rožica lepo cveteš, Pa komu tu dopasti ceš? Sem fantje ne zahajajo, Dekleta tud ne šetajo. Otrebil bodem te snega. Izkopal iz pešenih tla,
rožica.
Na grajski vert te bom sadil. Zalival pridno, ti gnojil. Tam se  gospoda zbirajo. Na te naj se ozirajo". Izkoplje rožo vertnar mlad, Seboj pa nese jo na grad, \a gredo cerno jo vsadi. Zaliva pridno, ji gnoji; Pa sonce žarko prisvetli. In gorska rožica — zveni.
S. Jenko.
—   288   -