Uroš Zupan
Dve pesmi
Ženska iz svetlobe
ženska iz svetlobe, kaj lahko storiva zdaj, ko sva slišala korake prvih mrtvecev, ki so k nama prišli z oddaljenega kontinenta radijskih membran, ko svet ne bo nikoli več takšen,
kakršen je bil. kaj lahko storiva zdaj, ko sva gledala duše, ki so se dvignile iz zoglenelih teles in so si pred najinimi očmi našle zavetišče na pokopališču, ki biva v zraku, kaj
lahko storiva, ko se zapiramo v slepe katakombe in nam strah kot vulkanska lava bruha iz ust in kretenj, ali si bova kot tigri na zadnji večerji trgala meso in bova tonila eden v
drugem, ker se bo mogoče jutri spremenil v kamen, ker bo zamrznil v steklo, ker bo danes ustavljen, zajezena voda časa, ki stoji, ko si izmenjujeva dotike oblakov na stopniščih teme.
toda ti praviš, da se ne bojiš, ti se smejiš, ko ti govorim, da pazi nase, ne vem, mogoče Gospod bedi nad tabo, Bog iz tvojega smeha, ali pa ščit, ulit iz mojih besed, in ti se
ne bojiš hrupa in ječanja jeklenih živali, ki jih je ustvarila človeška roka, živali, v katerih sedijo prestrašeni otroci, in jaz, mene naseli strah, ko gledam jutro, ki razgrinja
preprogo cest, posutih z barikadami in neslišnim dihanjem pušk, ki jih poplavlja krvavo morje hašiša v mojih očeh, in mene naseli strah, ko se poslavljava in vrhovi tvojih prsi oživijo
pod jeziki hladnega zraka, in tvoje ustnice prihajajo k meni kot valovi, ko se umikaš v svoje varne sanje utečenega življenja, kjer ni prostora za nočne more, za molitve, za prošnje za milost,
14 LITERATURA
da se struga besed ne bi nikoli presušila, kjer je mir, ki te ziba. in jaz se takrat spustim v brezno tišine in ob svetlobi zore berem Nerudine sonete ljubezni in še vedno naivno verjamem, da bom z besedami rešil naju, da bom z besedami rešil svet.
30. 6. 1991
Angel
ali si videla angela, kako prihaja, ponoči raziskuje ulice, premika se po zemlji in včasih poleti in se ljubi z nebom, neslišno se premika skozi temo in tema se neslišno premika
skozenj, ogromno jezikov pozna, včasih ga vidiš, kako se pogovarja s kamni, kako se pogovarja s pticami, ki rastejo iz jutranje megle, kako govori z večernim vetrom, gore in
narasle reke razumejo njegov jezik, v očeh mu bučijo oceani, v očeh se mu odpirajo ceste in iz oddaljenih prostorov se dvigujejo skalni masivi, na katerih gnezdi sončna svetloba.
videl je nebo, morje in zemljo spojeno v eno. v ušesih mu počiva ljubezenski spev belih kitov, narečje luči in šepetajoči glasovi umrlih prerokov, in ve, kakšni so peklenski plameni,
kako je, če te v svoje prozorno telo zaklene tišina, kako je, če vedno znova vstaneš iz lastnega pepela, spominja se, da je šel skozi bitke, da je potoval skozi vojne, in da se bo ponovno
vrnil vanje, in da ne bo nobenega zmagovalca in nobenega poraženca, da bo ostal le okus praznine na jeziku in da bo preboden s konico meča, ki ga v rokah drži roka, nežnejša od njegove,
in da bo nad njim razprostrto nebo iz bolečine, ki tišči k tlom. a angel še vedno prihaja, čedalje močnejši je, ko na koži zaspanih ur preganja sence, ki se luščijo iz pročelij izmišljenih
hiš, in sledi osebam, ki so potovale po poteh, ki so jih na prazne zemljevide narisale njegove sanje, vedno bliže je, vedno bolj znan mu je kozmični mehanizem napetosti in ravnotežja,
vedno bolj domače so mu skrivnosti, ki so okamenele v besedah, vedno bolj se barva njegovih oči spreminja v barvo večera, v katerem naj bi prispel, toda vse je majhno, vsi kozmični mehanizmi so majhni, vse skrivnosti, okamenele v besedah, bodo ostale nerazvozlane, in vsa mesta, ki jih je zgradil s svojo mislijo, bodo opustošena, če ne bo prišel do tebe, ženska, če
v tebi ne bo našel svoje popolne oblike, če se v tvojih mehkih sanjah ne bo razpršil in ponovno sestavil.
LITERATURA 15