STISKA JEZIKA Niko Grafenauer BREZ PRIBEŽALIŠČA Ne iščite, obkroženi z nevarnostmi, poti, po kateri bi se povzpeli do tistega, kar vam je blizu, daleč na mirni, z upi obsijani vili. da se razgledate po sivi. kot grom razlegajoči se praznini bogov. V negibnosti, ki ji na zunaj prestoluje gorski sneg, se sunek za sunkom iztekajo razoroženi vetrovi. Obdana s kuščarji v razslojeni pokrajini. v skrušeni družbi mrtvega peska. ki se samo z imenom vzdiguje do sebe, visoko v naščuvanem krogu, si oddihuje zavest. Stojite pred razdraženim občestvom. obremenjeni s svojo prisotnostjo, brez pribežališča, vse vas izdaja. MOLK Med besedo in tisto, kar pomeni. med žive s smrtjo v ozadju in pozabijenje, ki lega list za listom. med krik in praznino, polno nasilja. pada molk. V razrahljani senci, ki na vrtovili prekriva strmo jesensko gnilobo. med dvema valoma magnetne zemlje, se začne kot na mrtvi vodi v krogih odgrinjati samo živo srce smrti. V zatišju se kot v negibnem oblaku spočne neizrekljivo tesnobna misel: skozi priprta vrata prebada temo le tenek pramen zavesti. 1171 Sam si po dežju, medtem ko se spuščamo v mrko premirje prvin brez odgovora, ki je v mrtvem glasu zvona edina tolažba. Pred tvojimi nogami svet vse bolj temni in tudi tisti, ki so živi, se iztečejo Še za časa. SPREMEMBE Z leti, tako je rečeno. smo zavrgli resnico, ustanovljeno zato. da obstoji še druga možnost, in se razšli v samoto. Smisel, zmerom na svojem mestu. v središču vsega. razpada od netočnosti in na zemlji se z menjavanjem postav gode spremembe. ^ sršečem. s senco prepojenem zraku, stojiš kot trdovratno materino znamenje sveta in mimo tvojih oči drsijo dobe. a si preblizu mrtvih, da bi lahko občutil smrt. Pozneje, v mraku. v kakršnem se je spočel ogenj. dorasteš, zakaj smisel je tudi oče nesmisla. MISEL Žetvena doba je. kdor se spominja, notranja osvoboditev smrti. trdovratna lepota v ušesu, ki zmaguje v strjenem vetra; dopušča vsaj malo žrtvovanja. Prikazni, porojene iz nesporazuma v nas. razpadajo od nedoločljivosti. ne ostajajo, samo prah je tako visok in težak. 1172 Poletni dež z nenadno kretnjo preobrazi svet. V hiši na vse strani, kamor odhajaš, se izpolnijo zadnje prerokbe. Misel pa je. kakor pravimo, v molk segajoči začetek. TI IN TI Ti hodijo po cestah, prah se jih oprijema kot starost, ti so iz mraka in posedajo na pragu. Mrke vode se kot težke jate pregibajo mimo. Gozd pa stoji kot potopljen. Ti so izginili v njem, ko so se prepustili svojim mislim. Ti v maskah, ki za njimi ni obrazov, so jih pričakali z mečem. A deževnih nočeh, ko pogasijo luči. se zgrinjajo hude podobe na obod dežele. Čas pa je vseobrazen kot resnica, pripravljen na nova izdajstva. KAČA Prah, ki drhti kakor presežek tišine, prtih, vzdignjoč se više kakor lepota sveta. prah na vrhuncu, ko prestopa iz sebe v praznino. a se še isti hip znenada kot prešinjen s težo spet zlekne vase, prekrivajoč vse. kar bi se moralo izraziti v tem nenaklonjenem času, prah prah, s predmeti sporazumeva joči se prah v namrščeni sobi. kjer se kot vez med svetlobo in zlom iz svitka brezimnosti razvije kača, zaustavljena sredi nedoločljivega nagiba, os iz prahu, se spominjam. 74 Sodobnost 1175 1173 POETIKA Jesen piči z grozo na jeziku. odmevi ti zagradijo pot. kamorkoli zakličeš. Samo z mislijo lahko sežeš do zasneženih gora. A idiš. kako iz negibne vaze odpleše njena obliko in ti v rokah ostane krotek prah. Stojiš na vratih, pred tabo je kot zrcalo, vanj trešči ptič: svet prerašča trava, ko greš vanj z novo poetiko, dišeč po jodu. KO OPLODIŠ BESEDO Ko oplodiš besedo z vsem, kar te je, in razpihaš ogenj, kot ti je rekel Hegel, mrtvo zrcalo v hiši. ki ga oživlja vsaka tvoja kretnja. nič ne rečeš, storiš. pobožno razgaljenih misli zazrt v nebo, kjer krožijo in to neprestano. beg poti njimi je čas. kremplji nad izmikajočo se glavo: kamorkoli seže spomin. se zaletiš v zgodovino, posuto z apnom in semeni. da se izjasniš. klečeč na tleh, ki so jih vsi zapustili, važno je namreč, da bo toplo naloženo vso rusko zimo. 1174