o češkem in slovaškem zanimanju za dva
slovenska jezikoslovna spisa
O zanimanju čeških in slovaških jezikoslovnih krogov za slovenistične publikacije s področja jezikovne kulture na Slovenskem pričajo v novejšem času tri recenzije, objavljene v revijah Naše feč in Slovenska reč.
Vera Mihalkova v prikazu Borisa Urban-čiča knjige »O jezikovni kulturi« (Naše feč, letnik 56, 1973, str. 200—204) nadrobno našteva vprašanja, ki jim je avtor posvetil pozornost, pri čemer opozarja na podobnosti med slovenščino in češčino oziroma slo-vaščino.
Avtorica sicer pogreša sistematičnejši pregled razmerja med pisano in govorjeno obliko knjižnega jezika, obenem pa izraža zadovoljstvo, ker bo v novi izdaji slogu posvečeno samostojno poglavje. Opozarja tudi, da je obravnavano predvsem besedno gradivo, slovnična vprašanja pa so prikazana le s posameznimi primeri. Prav tako je po njegovem mnenju preveč prostora namenjeno.sodobnim in preteklim purističnim poseganjem v jezik, zapostavljene pa so druge metode in možnosti za znanstveno členjenje jezikovne kulture. Bralec naj bi po njenem pogrešal vsaj najnujnejše karakteristike sodobne slovenščine, čeprav so mestoma naznačene, in kratek pregled razvoja slovenskega knjižnega jezika. Poleg stvarnega kazala bi bil zelo koristen tudi seznam uporabljenih del z napotili na drugo literaturo s tega jezikoslovnega področja.
Kljub tem obrobnim pomanjkljivostim re-cenzentka meni, daje delo tehtno, zanimivo in koristno, saj je utemeljeno na širokem poznavanju slovenske in slovanske problematike, tako da avtor svoje teze gradi dovolj prepričevalno. Delo je pisano živahno in lahkotno, ne obremenjuje ga pretirana raba tujk in terminov. Med odlike sodijo tudi formulacije, ki so jasne in celovite. B. Urbančič si dosledno prizadeva prepričevati in se izogiba zapovedim ali prepovedim. V Mihalkova na koncu poudarja, kako je za češkega bralca posebej razveseljivo, da je bila češka teorija o jezikovni kulturi plodno izhodišče za nastanek tega dela.
V reviji Slovenska reč (letnik 37, 1973, str. 383—385) je objavila kritični prikaz o istem delu tudi M. Ivanova-Salingovd. Ta je uvodoma omenila teoretična izhodišča in merila jezikovne kulture v obravnavani knjigi, funkcijski, domačijsko-nacionalni in puri-stični kriterij. 2e pri prvem, funkcijskem
kriteriju, je zelo težko izločevati subjektivne elemente, saj je razvoj konkretnih jezikovnih pojavov neločljivo povezan s splošno ravnijo jezikovne kulture pri posamezniku in z njegovo informiranostjo oz. nein-formiranostjo o jezikovnih problemih. Drugi, domačijsko-nacionalni, kriterij je izrazito emocionalne narave. Tretji, puristični, ima večkrat svoje vzroke v nejezikovnih dejstvih; avtorica sprejema Urbančičevo oceno o preživelosti tega pojava ker so z njim vse prepogosto povezani neorganski posegi v jezik; ti posegi oživljajo starinske in zastarele elemente v jeziku.
Ustaljenosti, enotnosti in normativnosti pa Urbančič — tako ugotavlja recenzentka — ne obravnava kot posebne kriterije, temveč kot lastnosti knjižnega jezika. Avtorica še poudarja narečno diferenciranost slovenščine in zgodovinski nastanek knjižnega jezika.
Ob omembi vprašanja glede srbohrvatskih izposojenk opozarja na soroden pojav češkega vplivanja na slovaščino in klasificira kategorije izposojenk iz srbohrvatskega jezika; seveda pa odgovor na vprašanje, ali ta klasifikacija ustreza resničnosti, prepušča slovenskemu bralcu.
Svojo recenzijo zaključuje avtorica z besedami, da bi bili podobnega dela, ki bi povezovalo teoretično problematiko s posameznimi konkretnimi spornimi pojavi, veseli tudi na Slovaškem.
Tretja recenzija, ki jo je napisal Pfemysl Hauser, pa govori o knjižici T. Korošca »5 minut za boljši jezik« (Naša feč, letnik 56, 1973, str. 205—207).
V uvodu omenja avtor številčnost jezikovnih kotičkov, ki jih objavlja slovensko časopisje, in krajših radijskih ter televizijskih oddaj, posvečenih aktualnim jezikovnim problemom, nato pa pojasni nastanek in vsebino omenjenega dela.
Ko govori o problematiki izposojenk, o njihovi rabi, sklanjatvi, pravopisu in izreki, omenja Koroščevo z argumenti podprto stališče, ki temelji na teoretičnih izhodiščih češke jezikovne šole. Za ilustracijo navaja P. Häuser nekaj primerov po nepotrebnem sprejetih tujk ter uveljavljanja in pomenskega ter stilnega diferenciranja pomenskih dvojic. Nato omenja nekaj problemov, ki nastajajo v zvezi s tvorbo besed, v zvezi
328
s kraticami in sklanjanjem tujk, zlasti tujih osebnih imen.
Tudi ko govori o zadnjem delu knjižice, posvečenemu ribiški terminologiji, opozarja, da se je T. Korošec pri tem opiral predvsem na češke jezikoslovne izsledke. Kljub ozko specializiranemu področju meni, da je piscu uspelo dovolj jasno prikazati pomen terminološke ustaljenosti in dejstvo, da je
treba pri izbiri novih terminov upoštevati njihovo porabnost v različnih zvezah ter pri tvorbi ustreznih izpeljank.
P. Häuser ob koncu poudarja, da je Koroš-čevo reševanje posameznih vprašanj teoretično poglobljeno in da temelji na upoštevanju obsežnega gradiva.
Maja Košmrlj-Levačič SAZU v Ljubljani
329