Z dunajskega shoda. Olavno poročilo. (Konec.) Mi, ki smo izgubili vero na deželne zbore, verujemo samo še na pomoč državnega zbora. Vera je seveda razdrobljiv tvor, ki ne kljubuje vedno sili dejstev. Tako se lahko zgodi, da bomo ob podelitvi svojih zahtev preskrbljeni sarao za en minljiv dan, da v bodočnosti potemni., usoda državnih uradnikov, ki nanjo priklepamo svojo usodo, in nas zopet potegne v globočino bede. Dohodki državnih uradnikov so uveljavljeni za nedoločljivo, veduo pa daljšo dobo, ti ostanejo dolga leta stalni; nasprotno ra vedno rastejo cene vseh življenskih potrebščin. Neprestano, enako morskim valovom, ki se spenjajo pod mogočno silo prirodne moči, gredo cene kvišku, in problem, urediti uradniške plače tako, da bi rasle enakomerno s cenami živil in da bi bilo njihovo razmerje do teh cen vedno enako — ta problem ni rešen in tudi nikoli ne bo rešen. Tudi je mogoče, da pridejo časi, ko zaveje drug duh v državni upravi, da zavlada slejaliprej uprava trde pesti in si prizadene z absolutistiškira sredstvom materialnega pritiska vzgojiti si iz uradništva poslušoo orodje v svoje namene. V tem slučaju bi prišli tudi mi zaradi enakosti z uradniki v položaj, da bi na sebi samem občutili resnico, ki jo razodeva govoriea: Enakim enako. 0 fem smo popolnonia na jasnem. Toda vsi poraisleki so uničeni ob železDem argumentu bede. Ko so se razbili vsi naši poizkusi, da bi se rešili po rflrugi poti sile in potrebe, ostaja samo še usoda državnih uradnikov naše upanje, zadnja veja, ki sezamo po nji v svojo rešitev. Možje ljudstva, zastopniki ljudstva, ki so tu v naši sredi, so čuli naše besede, spoznali ob izviru naše bolesti. Kar so čuli, ni izraz tega, kar vznemirja majhen krog, to je vzklik vaega, velikega, v svojem pravnem čuvstvu globoko užaljenega stanu! Iz vseh dežel in vseh narodov države so tu združeni zastopniki učiteljstva. Kar jih sicer loči in, žal, le prevečkrat razdvaja v hudem sovraštvu, stopa v ozadje pred zapovedujočo skupno dolžnostjo, združeno potrkati na vrata parlamenta, da se vzame Avstriji sramota, da pusti svoje učiteljstvo stradati in vzgojevalcem svoje rnladine, svojega upanja ia svoje bodočnosti, ugrablja veselo moč do izpolnjevanja visoke naloge in tako greši proti svojim najvitalnejšim interesom. In da ni sredstev, da bi se izpolnila pravična zahteva u&iteljstva ? Kdo se daj raotiti s takimi izgovori ? Ali mislijo, da ne more biti v Avstriji konec norcev ? Država ima denar za meče in suliee, za puške in kanone. Kadar zahtevajo težke milijone za oboroževanje in se proti temu dvigne duh ugovora, tedaj je treba vojnemu ministru sesti samo na kljuse rdržavnih potreb", in zlomljen je vsak odpor. Morda se lev opozicije umirajoč nekolikokrat nedolžno zgane. In vendar ni pričakovati vojae. Danes, ko je v Evropi, da govorim v podobi, vsaka država kot zaščiten, tja do zob oborožen mož, tišči en meč drugega v nožnici. Za dolga leta naprej je po človeški pameti zajamčen mir med narodi. Toda boj, v notranjosti države, boj proti zraaju nevednosti, ki je obenem boj za povzdigo ljudstva na višjo stopnjo kulture, rneče svoje valove dannadan. V tem boju ni nič premirja. Eojen je bil s civilizacijo narodov, spremljaj je brez prestanka njih razvoj in bo končan šele tedaj, ko ostavijo posledDJi ljudje aemeljsko oblo. Ta .vežni boj človeštva, boj luči proti temi, ki utemeljuje končno tudi tisto ino6 ljudstva, ki se izkaže na bojnem polju in ovije sinovom domovine lovor okolo čela — ta boj zahteva v prvi vrsti to, kar se filozofsko opisuje kot državne potrebe. Izdatki za šole so najpravičnejši vojni davek, pa tudi najpatnetnejši, zakaj brez kujige ostane tudi najostrejša sablja sarao lesena palica. Zato ni nobena neumnost večja in samoumornejša kot ta, ki pusti stradati moža, ki vodi boj proti nevednosti in njenim opustošujočim posledicam. Njega obsojati trdo in brez ljubezni, dopuščati, da vojuje poleg boja za ljudsko izobrazbo še težak boj za obstanek, se pravi, odvzeti mu orožje in raladino, ki je izročena njegovemu varstvu, izročati vsem morališkim obcestnim razbojnikom. Zategadelj ne more več dolgo iti tako naprej kakor doslej. Samo obžalovati je, da nam ni mogoče tistim zastopnikom ljudstva, ki niso prišli med nas, zapisati z goreeimi črkami, kaj so dolžni našemu stanu. Ali bodo besede, ki se danes razlegajo v tej dvorani, zazvenele ven in zbudile speče vesti? Tega ne veino. Toda vkljub tej negotovosti storimo svojo dolžaost, ker ostane dolžnost tudi potem dolžnost, ako ni njeni izpolnitvi zagotovljen uspeh, zakaj ona je ukaz morale' in človečanstva. Toda mi upamo, da se bodo vsaj oni gospodje poslanci, ki so se odzvali našemu povabilu in prišli med nas ter dokazali s tem, da niso ob boju celokupnega avstrijskega ueiteljstva za človeka vredno eksistenco ostali mrzlih src, odločno zavzeli s svojimi somišljeniki v parlamentu za naše praviene in v zakonu utcmeljene pravice, ne da bi se dali motiti od nasprotnih vplivov. * * Zahtevo in sklep smo priobčili že v prvotnem poročilu. Prihodnjič zaključimo to izvestje s to in ono diobtino.