Vzdih.
Le vojna, sama vojna                Ne s koso, lemveč s stroji
po glavi mi šumi,                      kosi povsod zdaj smrt,
in kamor pridem, vojna             kot, da izpremeniti
vznemirja vse Ijudi!                  ves svet v svoj hoče vrt!
Kaj žrtev so požrla                    Otročkom, ki o strašnih
domača, tuja tla;                       še ne vedo stvareh,
na zemlji pa odprta                    celo že z ličec gine
še niso žrela vsa. . .                 mladostnl cvet in smeh!
O, Bog. vsaj teh nedolžnih usmili se sirot in z mirom skoraj reši nadaljnih jih grozotl
Fr. Rojec