V sredo in saboto izhaja in velja: celo leto . 6 for. 20 kr. n pol lot«. . 3 „ SO „ n četert leta . 1 „ 70 „ » mesec . . — „ 60 „ Po pošti: 2« celo leto . 7 for. 50 kr. n pol leta . 3 „ 80 „ ^žetert leta . 2 „ — „ • »-—>» 70 SL0VE9EC. „Živi, živi duh slovenski, bodi živ ni St. 4. ■f**' V Celovcu v saboto 13. januarja 1866. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskajo; vede pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (Stempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. Nar. pasem. Tečaj II. Dobra politika — dobre finance. „Slovenčev" politikar prerokuje v 1. listu t. 1., da bode novo leto veliko veliko denarja prineslo. Bog daj, da bi bilo to res, izdihnil je gotovo vsak iz globočine svojega serca, ki je to čital, kakor da bi se mu bil velik kamen od njega odvalil. Bog daj, da bi so res zgodilo! Nijeden ne bo imel temu žal — besedice ugovarjati; kajti stanje bodisi posameznih ljudi, bodisi celokupne deržave je iz materijalnih in finančnih ozirov tako žalostno, tako polno slabih nasledkov, da se človek s strahom po-prašuje, kaj bo, če se kmalo kam na bolje ne zasuče. Davki vsake baže dosegli so najvišo stopinjo; zemljišča, živina, razno-verstno blago je skorej brez vse cene; kupčija, obertnija in kmetijstvo brez veljave — Waven tega pa zdaj še tolikanj ljudi brez dela, brez zaslužka — kaj bodo počeli, kako »e živili? — novo silno breme in strašna r«ina za našo deržavo, ki nima ne samo premoženja, temuč je še tudi v svojih der-žavopravnih zadevah popolnoma nevredjena in so razni njeni narodi nezadovoljni, zato, ker se jim še ni zgodilo po volji in kakor njih pravice zahtevajo, — vzrokov tedaj na vse strani dosti, ki nam razodevajo našo revščino in nas napolnjujejo s strahom. Pa naš politikar nam vendarle obeta to leto veliko veliko denarja! Najberže je s tem hotel pred vsem k zaupanju buditi in da se imajo njegove besede le — cum grano salis razlagati. Nadalje je pa gotovo tudi dobro prepričan, kaj pomenjajo besede slovitega deržavnika, ki je rekel: „Delajte mi dobro politiko, in delal vam bom dobre finance!“ Meseca julija je prevzelo ministerstvo Belcredi — Majldth žalostno dedščino Šmer-kngovega ministerstva, ki je po lastnem ^pričevanju z deržavnim vozom zabredlo, ki je slabo, neizrečeno slabo politiko delalo in tedaj tudi finančine zadev® popolnoma pokvarilo. To še vsak živo pomni! Ne moremo in ne smerno^ sicer vseh krivd njega obdolževati, kajti Šmerling je imel že svoje predhodnike, ki so mu pot pripravljali, pa tudi pl. Piener jih je imel, ki so bili v polnem pomenu besede pravi financijalni „sleparji ;u torej se pač lahko reče, da, kjer ni dobre, prave politike, tudi ne more dobrih financ, ^blagostanja narodnega biti. To je jasno kot beli dan — zgodovina nam je učiteljica! Novo ministerstvo pa je bilo koj volje, dobro politiko delati, in je v tem kratkem času dostikrat že z neoveržljivimi dokazi spričalo, da pred vsem hoče aerža-vopravne zadeve na podlagi samouprave vre-diti, upravne stroške zmanjšati, in vse narode zadovoljiti in pomiriti, da hoče prave in resnične ustavne naprave ustanoviti, ne pa navideznih, da bi sami s kakim figovim perom absolutizem zakrilo. Kaj tacega bi nikdar financ ne zboljšalo, da, še upanja bi ne imeli, da bi v tacih okoliščinah kdaj res kaj boljši biti moglo. Ker tedaj Bel-credi in Majldth boljšo in pristojnišo politiko delata in obetata, kar tudi že večina avstrijskih narodov čuti in v marsičem vidi, mogoče je bilo že tudi finančipemu ministru grofu Larii.chu marsikaj dobrega sprožiti in vpeljati, kar bode deržav-nemu blagostanju na noge pomagalo. Vzemimo n. pr. postavo od 22. dec. 1865, ki zapoveduje, da tak denar, ki ga kdo v nadlogah kot miloščino iz cesarskega ali deželnega zaklada dobi, ne sme se v prepoved ali sekucijo djati — že ta nam priča, da imamo dobrega in skerbnega fin. ministra, ki nam je porok za boljšo prihodnjost. Pa da tu o manjših molčimo, navajamo dve veči finančini zadevi, ki kažete, da je grof Larisch ves drugačen minister od svojih sprednikov, da je popolnoma kos svojej službi in zmožen, zraven dobre politike tudi finance s časom na bolje spraviti in jih vre-diti — s časom, pravimo, ker nihče ne more tirjati, da bi minister v sedanjih zadregah in stiskah, kakor bi pihnil, vse poravnal in deržavi blagostanje dal, ki so £& predniki njegovi tako zel6 spodkopali in skorej vrnem. (Dalje prida.) Avstrij'ansko cesarstvo. Kaj veliko veselje je bilo v češkem zboru 8. t. m., ko se je poslancem odgovor Njih Veličanstva na zanvalnico naznanil. Glasi se tako le: „Zahvalnico češkega zbora sprejemam s popolno zadovoljnostjo. Čista in odkritoserčna misel, s ktero je dež. zbor namere moje sprejel, potem zvesta in zau-papolna udanost do prestola, ki se razodeva v zaupnici, vse to mi poterja moje zaupanje, da bode moja vlada na poti, ki jo je nastopila in jo je treba terdno naprej koračiti, pri zastopnikih češkega kraljestva krepko podporo našla. (Ploskanje.) Kdor hoče v mojem razglasu od 20. sept. jasno zaznamovani cilj in konec doseči, ne bo se tudi zbal truda in žertev, ki so s tem sklenjene. Veselo bom pa ta trenutek pozdravil, ki m® bo po doveršenem velikem delu v staro-slavno Prago pripeljal, da bom v sredi svojih zvestih Čehov po pravu in sv. obredu kr ona n". (Slava!)— Cesarica je 8. t. m. poslance sijajno sprejela, ki so jej prišli iz peštanskega zbora srečo voščit. Ogovorila jih je kaj lepo v madjarskem jeziku. Nekaj časa je bilo že slišati, da se za Beneško, pripravljajo nektere prenaredbe, zlasti kar se tiče deželnega zastopništva. Da bi si vlada še bolj serCa tamošnjih prebi-vavcev pridobila, sprosila je pri Nj. Veli- Besednik. Južni Sokol, prvo telovadsko društvo jugoslovansko. °' J. Y. — Sokol je mož postal! Tako se " glasijo začetne besede letošnjega letnega iO sporočila Sokolovega, in res je, kar pravijo - te besede. Zatorej, dragi čitalelj, ki more--- hiti nimaš prilike v roke dobiti tega sporo- - Čila, ti hočem povedati nekoliko iz dveletne -• Zgodovine Sokola, s posebnim ozirom na - preteklo leto. 0 Ko se je po dolgem spanji prebudila pred štirimi leti mati Slovenija, pogledala je plašno °koli sebe in videla, da je reva sama in f Zapuščena, v sredi nevarnih viharjev brez j ihraniteljev. Groza, jo je obletela, kajti zapazila je, da njeni otroci hodijo le po p tujih potih in se ne menijo za svojo mater. Nezaupno gledala je v prihodnost in skorej 'Ja se ni podala nazaj v pokoj, da bi morebiti nikdar več ne ostala! Kaj pa bi se mio zgodilo z narodom slovenskim? Ostal hi bil mrtvo truplo brez duše in brez zadati, kterega bi bili obračali ptujci po svo-* J9j volji in na svojo korist semtrtje. Toda 'h’Ugače se je obrnilo. Prihajati so jele na Pomoč obupani materi novorojene hčerke, čitalnice slovenske, ktere so ena za drugo stopale na dan po vsej Sloveniji. Sedemnajst jih štejemo že danes po vseh pokrajinah mile naše domovine, pričakujemo pa trdno, da se bode še vedno množilo njih število. Kmalu je stopil v ta kolobar tudi vrli sinek, mladenško svojo moč darovaje za hrambo matere in sestric svojih. Vrli in čvrsti ta sin bil je ravno »Sokol,“ kteri se je v dveh letih tako krepko razvil in ojačil, da res ponosno smemo reči: Sokol je mož postal. Kaj je namen Sokolov, skorej mi ni treba omenjati, kajti ime: telovadsko društvo kaže, da prvi namen njegov je uriti in jačiti telo, zbujati telesno zraven pa tudi okrepčevati duševno moč, in sicer v domačem duhu, z domačo besedo, opravljajo vsa svoja opravila. Zakaj bi neki ko zvesti sin svoje matere segal po nepotrebni ptuj-ščini, kakor delajo žalibog drugi iznever-jenci, kteri ne pomislijo, da s tem sramotijo le sami sebe, ako se ošabno šopirijo s ptujim blagom, vse domače pa črtijo ali še celo zaničujejo. Bog daj, da bi take ljudi skorej pamet srečala! Kak trn v peti je tem izneverjencem, kteri vsacega radi poslušajo, ki ni domačin; vsaka domača naprava kaže nam najbolj ravno zgodovina Sokola. Dolgo že je navdajala nektere mlajših rodoljubov misel, da bi osnovali v Ljubljani telovadsko društvo, ktero bi „dajalo podbudo, priliko in navod pravilnim telesnim vajam." Ne morem se spuščati tukaj v razlaganje koristi telovadstva, le star prigovor navedem, da „zdrava duša biva v zdravem telesu;" telovadstvo ravno pa ima namen krepčati in utrjati telo, in tako posredno tudi bistriti duha. Leta 1862 poleti snidlo se je okoli 50 mladih rodoljubov, kteri so Osnovali telovadsko društvo in vložili proti koncu istega leta pravila, da bi jih potrdila vlada. Komaj pa so videli pro-tivniki, da se tako krepko postopa v tej zadevi, jeli so hitro pripravljati se ter so to stvar res tako dalječ dognali, da so let« 1863 vložili pravila za njm „Turnverein." Ne misli pa, dragi čitatelj, da je to kaj dru-zega ko „telovadsko društvo," namen bil je le ta, pokončati ali vsaj razdvojiti slovensko telovadsko društvo. Zastonj so se prizadevali slovenski telovadci ubraniti raz-dvoj in tako vv duhu sloge gojiti telovadstvo v Ljubljani. „Želja v našem mestu imeti le eno telovadsko društvo, vtopila se je v sovraštvu in sklepu svojeglavnih mož, v trdnem sklepu naših protivnikov, z nami, z domačini, z gospodarji te zemlje nikoli v prijatelstvo ne stopiti." Skorej celo leto morali smo čakati potr-jenja pravil, med tem ko so protivniki naši že čez mesec dni dobili potrjenje in tako ste bile v istem hipu na nogah dve telo- — 14 — Čanstvu pomiloščenje ali amnestijo za deželo, ki, če tudi ni popolna, vendar budi zaupanje in prepričanje, da vlada dobro hoče deželi. Do zdaj so dobivali uradniki za potovanje posebna plačila. Da bi se več prihranilo, naznanilo jo fin. ministerstvo, naj za naprej ttradnijski predstojniki vsakega uradnika, ki v službinih zadevah kam gre, koj izplačajo, on pa da napiše pobotnico. — Tu se bo dalo spet marsikaj prihraniti, zlasti kei4 so viši uradniki velike potnine dobivali. Bo* tudi prav! Kupčijska pogodba z Angleško je tedaj res že podpisana. Prej ko ne bo v začetku to za naše dežele kaj velika škoda, ker Angleži in za njimi Francozi bodo vse poplavili. Kaj težko se bode ž njimi poskušati, zlasti ker pri nas ni denarja in je obertnija in kmetijstvo skorej popolnoma opešalo. Škof Štros maj er je 10. t. m. Dunaj zapustil in se v Zagreb vernil. Na Ogerskom sta umerla koločanski nadškof Kunst in grof Dessewfy, v Pragi pa mladi, nadepolni učenjak S kriva n, profesor na politehniki. Dežele notranje-av^trijanske. 1* Celovca. (Kdor drugemu jamo koplje, samvanjo pade, družba v podporo rokodelcem in obertni-kom, — poslanec in partibus — še ena novica). Že je „Slovenec4* večkrat o-raenil, kako nepošteno, sirovo in nečloveško so je vrednik nemškega časnika „Al-penblatter44 do veliko poštenih ljudi obnašal, posebno pa bi bil rad g. Einspieler-ja pripravil ob čest, zaupanje in še celo — ob službo. In to vse le edino zavoljo tega, da bi „Draupost44 pokončal, — ker mu je morebiti nekaj naročnikov odvzela., Pa Bog jo pravičen! Že pri tiskarni pravdi je bil vrednik J. J. Krasnik obsojen na mesec v zapor in vendar najhujša strela je vdarila se le te dni. J. J. Erasnik je bil od dr. Er-weina, pri kterem je pisaril in vžival vse zaupanje, pri priči od službo djan. To je bil ropot po Celovcu! Pa ni še konec. 8. januarja pobriše jo Krasnik tihoma iz na-, šega mesta in ne ve živa duša, kai in kam. Se ve, da se pripoveduje to in uno — strašno in sramotno; pa resnice nihče prav ne ve. In ta človek je bil zagovornik nemške kulture in nemške politike, — za tem človekom je stala vsa stranka „Verfassungs-freundov44 v našem deželnem zboru in še vadski društvi. Slovensko društvo imenovalo se je vzajemno s češkim sokolom: „južni sokol,44 in izvolil se je pozdrav: „Na zdravje!44 Kmalo po svojem začetku ponudil se je Sokol, da hoče napraviti prostovoljno požarno stražo in bila sta povabljena njegov učitelj in en odbornik k magistratnej seji. „Ali zadosti, da so Slovenci hoteli kaj ob-čnokoristnega napraviti, in to še brez vsega dobička. Nemška! (nemškutarska?) stranka bila je zoper to — je pač težko verjeti — a vendar gola resnica, čeravno je bil v principu od večine glasov sprejet Sokolov predlog, odložil se je pogovor o požarni straži zavolj tega, ker je bila v tej seji večina na slovenski strani in ker je bilo skrbeti treba za „Laibacher Turnverein,44 da ne zgubi preveč svoje veljave. V drugo sejo se odbornik ni več povabil; povabil pa je g. Ambrož, takratni mestni župan, zraven prejšnjih še druge protivnike, in kaj se jc tam sklenilo, se lahko misli. Sledili so temu sežnje dolgi članki v „Laibacherci44, da se je vest malo ohladila. Sokol pa si je to v srce svoje vpisal.44 — Vsem tern protivnim oviram nasproti pa se je Sokol čvrsto razvijal, in si napravil krasno zastavo, okoli ktere se druži vedno veče število krepkih Sokolcev. Obhajal je mnogo veselih skupnih večerov in napravil marsiktera druga visoka oseba, — pred tem človekom se je treslo celo mesto in ni se upalo ugovoriti mu še besedice ne, — le g. Einspieler mu je dajal v „Drauposti,44 njemu je pomagala večna pravica v nebesih, in ta človek je padel tako globoko in sramotno, da ga gotovo Celovec ne bode več videl. Kaj neki mislijo si njegovi prijatli, podpi-ravci in zagovorniki? Bog jo pravičen! — »Družba v podporo rokodelcem in obert-Bkon^^ imela 6. t. m. svoj letni zbor. . jcn p®^osednik, g. Karl Martinis, odpori je sejo™kaj lepim, serčnim govorom. Potem je tdagajnik in denarničar razkladal, kako je družbe gospodarila minulega leta. Vloženih je bilo 1. 1865 denarjev 9248 gld., nazaj plačanih 9132 gld., torej ostane vloženih 116 gld. Vs^a vkup je bilo do konca leta 1865 vloženih 47.385 gld., in kar se je denarja spreverglo, znaša 210.618 gld. Lepa pomoč v sili in potrebi! Družnilcov šteje družba 287. — Izvolil se je tudi nov odbor. — Komedije, ki jo igrajo „februaristi44 ali Smerlingovci, še ni konec, — igra se po vseh zborčekih po enakem kopitu. Najpred burja, strašna burja proti septemberskemu manifestu, ki je Smerlingov deržavni zbor sistiral ali v dobrozasluženi pokoj djal; — o tem so prišle zaupnice, ki so si jih osker-eli nekteri mogočni poslanci deželnim zborom ; — naposled volitve poslancev za deržavni zbor, kteri pa mirno med rajnimi počiva. Vse to počenja Šmerlingova stranka tudi v našem zborčeku in kmalo bode se volil mesto Rosthorna poslanec za deržavni zbor. Ta predlog je cesarski namestnik baron Sehluga spodbijal, grof Goes, deželni glavar in predsednik dež. zbora, pa močno ga zagovarjal in branil, — volil se bode nekdo in že nas mika poznati našega poslanca in partibus infidelium, to jc poslanca brez zbora. To ni nič druzega kakor demonstracija proti sedanjemu ministerstvu: grom brez strele! — 9. po noči je pobelil pervi sneg našo okolico. V Celovcu 19. decembra 1865. (Razpis dr už bin ih daril.) V večo izpodbujo domačim pisateljem in v povzdigo prostona-rodne slovenske književnosti razpisuje „družba sv. Mohora44 za prihodnje leto naslednja darila: a) Sto in d vaj set-g;oldinar j ev za najboljšo nravno-podučno povest v obsegu petih tiskanih pol, kterej naj se vzame tvarina iz domače zgodovine ali se vsaj nasloni na njo; celo djanje pa naj se tako razplete, da bode delo mikavno za domačo mladino in za priprosto ljudstvo slovensko. b) Sto goldinarjev za najboljše gospodarsko delo o kaki važniši panogi sloven- lepe veselice in izlete. Omenim le dveh večih izletov, namreč v Kranj in v Ipavo. „Kdo izmed vseh, ki so bili ondi, je pozabil 14. in 15. avgusta 1864 1. ? 70 Sokolcev in mnogo gostov iz vseh krajev se je cela dva dneva v krasni ipavski dolini razveseljevalo. Mislili so, da so v raju! Povsod narodno slovensko življenje, povsod prijazno sprejemanje, brezkončno gostoljubje, petje, ples! Ce še nikoli, vzdignil je takrat Sokol visoko nad oblake svoje perute; takrat je v prihodnost gledal, kakošna bo enkrat mila naša domovina, ko ho marsikteri izmed njih globoko in dolgo že počival.44 Jako veselo bilo je tudi v Kranju, in pristopilo je kmalu tudi več Kranjčanov v društvo. Da pa zraven veselic Sokol ni pozabil svojega glavnega namena, t. j. telovadstva, pokazal je sijajno pri prvej svojej obletnici. Občno telovanje, kterega so je udeležilo 85 telovadcev, izvrševalo se je z veliko pohvalo obilno zbranega občinstva. Sklenilo so je prvo leto z veselo zabavo sv. Silvestra večer 1. 1864, ktera se sme, kakor tudi letošnja silvestrica — o kterej hočem pozneje kaj povedati — med veselice prve vrste šteti, kakor to trdi občinstvo. Toliko iz zgodovine prvega leta. (Konec pride.) skega kmetijstva, n. pr. o živinoreji, o tt-tarstvu, o sadoreji, o vinstvu ali o kakem drugem gospodarskem predelu. Beseda bodi skoz in skoz prav domača in priprostemu kmetu lehko razumljiva (če je mogoče t vprašanjih in odgovorih) v obsegu petih tiskanih pol. e) Osemdeset goldinarjev osmim naj-lepšim spisom gospodarskega, pripovednega, natoroznanskega ali drugega podučnega za-popadka, blizo pol tiskane pole obsegajočim —■ vsacemu po 10 gold. Spisi za darili pod a) in b) naj se pošljejo družbi brez podpisanega imena vsaj do 1. decembra, sestavki za darilo pod c) pa vsaj do konca meseca februarja 1866, da se v prihodnjem družbinem „Koledarčku41 in v „Večernicah44 porabiti morejo. Pri tej priložnosti se daje na znanje, da je prišla družbi vsled lani razpisanih daril samo ena povest, ki je pa nekaj prekratka in sem ter tje premalo razsnovana, da bi se jej bilo moglo razpisano darilo po 100 goldinarjev prisoditi. Družbin odbor. Ob bregu celovškega jezera. (Slo-venec, — hudi časi — družba sv. Mohora.) Že bo Bkorej pol leta, kar ti nisem pisal besede. Danes, ponavljaje svojo naročnino, pristavljam pa spet nekaj besed. „Slovenec44 sc meni in sosedom mojim prav dopada zavoljo tvarine, ki jo do-naša, pa tudi zavoljo pisave, ktere se derži-Naj le ostane, kakor je, ni ga treba prena-rejati ali preoblačiti v drugo obliko, dober je in zadostuje našim potrebam tudi v sedanji podobi. Tudi ne svetujem, cene povišati; kajti največ naročnikov šteje med duhovniki. Kar pa nas je duhovnikov na kmetih, nam že dostikrat denarja pomanjkuje, vseh potrebnih časnikov si naročevati. Verjemi mi, da nam duhovnikom gre strašno terda za denar. Plača naša znaša 315 gld., to je naša „kongrua,44 čez kon-gruo imajo pa le malokteri duhovniki kaj-In v teh srečnih versto stopiti je težava; da je le eno tako mestice prazno, oglasi se cela truma prosivcev: Vsak hoče stanje svoje si poboljšati. 315 gld. na leto je pa, kakor vsakdo vidi, za duhovnika v naših časih prepičlo. Dokler je duhovnik posebno po slovenskih krajih še kaj zraven zaslužil; bilo je še živeti. Pa zdaj ubogi kmet sam ne ve, kaj bode jedel, s čim se oblačil, kako davke plačal, zdaj so ti zravenzaslužki zibnili in kar še zaslužiš, imaš vse na „kredi11 — pa tudi drugači biti ne more: kjer niš ni, se tudi nič ne dobi! Sladke sanjarije in zlati gradoyi, ki srno jih stavili v bogosloV-skem seminišču, vsi so se poderli, vse upanj« je splavalo po Dravi. Pa bode morebiti kdaj bolje? Imam malo upanja. Znamnja, ki bi nam kazala boljšo prihodnjost, ne kažejo se nikjer. Gospodom, ki sedijo na vi; šokih mestih in imajo še kaj oblasti, so tud' roke zvezane, da pomagati ne morejo, ako ravno bi iz serca radi hoteli. Zraven p« človek, kteremu ničesar ne manjka in kteri se zamere boji, le prerad pozabi svojih bratov in pomagavcev in malo rodi za to, kako se jim godi. Leta 1849 so premilostljiv' naši viši pastirji, ki so bili na Dunaj« zbrani, menda se nekaj pognali, naj bi s« nižemu duhovništvu žalostno stanje zbolj' šalo, — pa ostalo je menda vse glas vpijočega v puščavi. Od tistih dob je vse tih« in duhovnikom se pristrigajo dohodki i« nakladajo bremena, da je struna že re« dosti napeta. Sedanje ministerstvo kaj dobr« gospodari, kaže se tudi na vse strani pra; vično, morebiti da bi kaj zdalo, ako bi v«> naši premil, škotje poterkali na vladin« vrata, naj se odprč ubogim duhovnikom- — Tudi zastran družbe sv. Mohora imam svoje misli. Zadovoljni smo vsi in na v»e strani s tim, kar slavna družba počenja, —' le jaz imam svoje muhe in naravnost pO vem, da se mi boljši dozdeva, ako bi slavn« družba namesto več majhenih knjižic izdajala vsako leto eno pa debelejšo knjigo-Vem, da se ta misel tudi nobenemu mojih sosedov ne dopada, — meni pa ne gre iz ■glave; zatorej naj gre na beli dan, naj svoje misli izrečejo tudi drugi slovenski rodoljubi, posebno naj pa jo družbin odbor vzeme v pretres. — Iz Pliberka (Nekaj o mil o da rib). „Uboge bote zmiraj sebč imeli11. Te besede izpolnjujejo se vseskozi, zlasti pa §e v sedanjih časih, ko je razun redko sejanih — Ves svet enak ubožnici. Pač je to žalosten nasledek absolutizma iz pretekle dobe! Kaj lepo je torej, da v teh slabih časih krščanska ljubezen sama sebi pritrguje, in tako semtertje marsikaj ubozim v pomoč in podporo poišče. Kdo postavim, z radostjo ni bral, česar se je v nedeljo pred božičem v ljubljanski čitavnici godilo, ko je bila 70 otrokom vsa zimska obleka podarjena? Slava zarad te blage misli gospodičini Juliji Orlovi! Slava in zahvala pa tudi vsem blagodušnim gospem in gospodičinam, ki so pripomogle, da se je ta vrla misel v djanji izpeljala! Pa tudi čitavnica si lahko sijajno to delo zapiše v svojo zlato knjigo. Kakor druga velika mesta, skerbi tudi naše mestice p o s voj i moči za uboge. Ne le, da imamo več hiš, kjer siromak ne gre nikdar brez daru od njih praga, in ki skrive, da levica ne ve, česar desnica stori, veliko dobrega činijo, imamo med drugim zelo znamenite ustanove ali štiftunge, kterih obresti se ubozim mesec za mesecem v pomoč delč. Na čest mestnjanom morem na dalje povedati, da so, kakor druga leta, tako tudi letos na sv. Silvestra večer v ta namen tombolo napravili, ktere čisti dohodki so znašali nad 170 gold., česar je v sedanjih časih za naše malo mestice veliko. Srčna zahvala torej mestnjanom, gg. uradnikom, gospem in gospodičinam ter vsem, ki so ubozim tisti večer za dobro došlo novo leto skrbeli! Dimgibart vendar bi bilo pri tacih priložnostih želeti, naj bi gostivničarji svečavo in kurjavo na svoje stroške oskrbeli, ne se pa iz dohodkov za uboge oškodovali. Nobenemu sicer ne želimo škode in tudi od nikogar preveč ne tirjamo; mislimo pa vendar, da se pri stranskih mizah že toliko povžije, da je kurjave vredno , in ako se to na „balih11 in pri druzih priložnostih ne godi, da bi gosti za netenje in luč še posebej plačevali, naj bi se kaj enakega toliko manj godilo, kedar velja ubozim na pomoč. — Fiat! Oti Senožeč. (Čuden mož. Vreme. Volkovi.) Star pa resničen je pregovor, ki pravi: „Resnica oči kolje!“ — In ravno ta pregovor zadeva dopisnika od kraške meje, ki „v Slovencu11 št. 2. g. Z. po svojem subjektivnem zapopadku Čudnega moža in Bog ve, kaj še imenuje. Revče, saj Vam je povedal g. Z. v „Novicah,11 da, kar v dotični zadevi piše, je pripravljen, če je treba, vsegdar in povsod tudi djansko dokazati! Tedaj ne silite se več v stvari, v katerih toliko znanja imate, kolikor vrba o hrastu in nasproti. Kako strasten je dopisnik v svoji lenkomišljenosti, presodi lehko vsak čitatelj „Slovenca11 in „Novic11 sam! Tedaj zadosti o ti pravdi, s pristavkom: „Delibera tarde!11 —• Pri nas ne vemo še čisto nič od zime, ker zmiraj gorko solnce sije, če lih se mrzla majka burja vmes vtika; ali ta je pa tukaj zmiraj domč in čedalje huje brije, ker se ji po iztrebljenih gojzdih poti vedno širijo. — Snega v ti zimi tudi še nismo dobili; zarad tega pa tudi nočejo gladni volkovi, kakor je navadno, v Istro odlaziti, tembolj pa naše kraške ovce tako pogostoma napadajo in neusmiljeno trgajo, da se ovčarji skor več daleč iz sel z ovcami na pašo ne upajo. Do 8 se jih vkup vlači! Čudna je ta žival res, ker vendar pri tolikih lovcih le na enega ne naleti! Iz Postojne. «-« (Kako je s čitav-nico in kasino?) Zadnje tedne je pisala „Ljubljančanka11 veliko, veliko o Postojni: Več dopisov je dobila iz našega kraja, ko iz vse kranjske dežele! Ko jo tedaj le eden — 15 zmirej trobi, da skoro ljudi ogluši, bilo bi treba, da tudi kdo drug ktero pove. Ko se je pred nekaj meseci tukaj začelo pogovarjati, ali kasina, ali čitalnica, postal je zavolj tega velik hrup; — nekaj rodoljubov namreč je menilo, da se sedanja kasina spremeni v čitalnico, kar bi se bilo tudi zgodilo, ko bi kasina ne bila dobila vrlega brambovca. Sloveči naš zgodovinar in slovenski pisatelj, Peter Hitzinger, je spoznal, da kasina že 25 let stoji, in se mora tedaj ohraniti ko starina; kasina postojinska je za ljubljansko najstarejša na Kranjskem, tedaj ima zgodovinski pomen. 26. dan novembra p. 1. je bil napovedan občni zbor; a zdaj še le so se začele prave priprave za hud boj; vsaka stranka je za pomno-ženje svojih moči skrbela, veliko strastnega se je na obeh straneh godilo, in že se je bala nemška stranka, da v tem boji morda omaga. Vodstvo kasinino je v „kranjsko-nemških11 rokah, in to vodstvo je napelo vse strune in začelo slovenske družnike poditi iz kasine; bilo je namreč pravilo na dan spravljeno, da se mora vsak ud kasinin predstaviti vodstvu ; in s tim pravilom so začeli zmagovati, spode enega, spodč druzega,ki je že kake štiri krate z vodjem govoril, v kasini sami pa se ni še predstavil ko ud kasinin. V tej veliki borbi je prašal vodja kasinin še predstojnika, kaj je storiti? On kratko reče: Pustite to reč, zdaj je kritičen čas; če hoče kdo občen zbor, razpošljite list, jaz bom že skrbel, da ne bode večine za zbor! — Na to, se ve, se je s-lovenski živelj izločil iz nemške kasine, in tako je postala čisto nemška, nikdo več ne kazi lepega miru; veselo si roke manejo, da so spet za nekaj časa nemščino priklenili na Postojno, in z radostnim obrazom pretehtavajo, kako bi bila mogoča edinost nemške dežele, itd. In da se bolje na noge postavi kasina po tem viharji, sklenil je vodja, po izgledu čitalnic veselice vpeljati, in sicer naj prvo tombolo. Res lepa in imenitna ideja! Kako se tu um bistri in srce požlahtnuje, kdo tega ne vč? Pa tudi ni treba „šteti1, kakor je očital brambovec kasine v „Ljubljančanki11 čitalnicam, pri tomboli se le „čita11, nič pa ne „šteje11. Prej ni bilo nikjer denarja po vsi Pivki, zdaj se ga pa ne manjka! O srečna doslednost !! To sem sklenil odgovoriti na dopise slovenskega pisatelja in nekdanjega domorodca P. Hitziugerja, zakaj kolikor je ta pisal zadnjo dobo, naš narod in slovensko reč za8ramovaje in zaničevaje, to je komaj verjeti; res, „Ljubljančanka11 je dobila pravega moža! Žalostno je, da se tako zgubi slovensk pisatelj, ki je svojemu narodu že dosti koristil, v prejšnjih letih bil med našimi prvimi možaki, sedaj se pa tako ponižal, da v nam sovražen list pisari in nas sramoti. S takim obnašanjem se ne pridobiva ljubezen slovenskega naroda, tudi »ne spoštovanje osebno, čevse značaj spreminja kakor plajšč po vetru. Škoda za tako učenega moža! \ Gorici 4. januarja. (Odgovor nekemu pisunu) Fiasko! gosp. dopisnik „Tempov11, fiasco ! Ne bote nas spravili na drugo pot ne, če se na glavo postavite in še tako v „Tempu11 repenčite, kakor ste se v listu 29. decembra, Mi smo tako trdovratni ter za trdno sklenili, da hočemo deželni zbor obiskovati, če bi nas hotel tudi sam vaš „misijonar11 Antonini pregovarjati. Navajate nam Triesterčnega dopisnika; kaj pa, če bi bil on „per sventura11 še koga druzega pod tistimi razumel, ki ne vedč „un accau o patentih, diplomih, o centralizmu in o federalizmu? Kteri „signore11 je dal Vam in vašim pajdašem „monopol11 vsega znanja — ali mar modrijan Antonini? — O se ve da. Zadosti je, da je človek v vašem društvu, in vrata vseh političnih vednosti se mu odprejo, posebno pa se mu neka „unitd“ kaj pridno razklada; se ve da, za dosti je, da je človek med vašimi pajdaši, da postane „monstrum11 omike lahonske, ktero so ne-kteri na vaši strani v seji 21. decembra med gg. Černetovim in Doliac-ovim govorom tako sijajno pokazali. *) Kdo vam je tako neumno čenčal, rekši vam, da smo mi na povelje naših viših v zbornici ploskali ? Gospodine , vsak po sebi brač meri, pravi nek slovensk pregovor. Ako bi vam „eignore11 slovenski Triglav še v kaki seji „tre corni11 kazal, tolažite se, ko domu pridete, z Antoninovo knjigo, saj se tam vendar „Tricorno11 imenuje. Slednjič pa še en „addio11 caro nostro: A rivederci v deželnem zboru! A. delle file di scolaretti slavi. Dežele trojedme kraljevine. |z Varaždina 8. jan. (Velika skupščina. Deželni zbor.) Danes bila se je začela velika skupščina po dolgem praznovanju in znamenitih nezgodah za županovanja pl. Poglediča. Sklical in odperl jo je prvi podžupan, Tito Babič, kteremu je podeljena začasna uprava županije, ko je dobil Pogledič slovo. Današnja skupščina je kaj važna. Rešila je prav veliko reči, ker se ni nihče upiral. Tu pa navajam le nekaj najvažnejšega, kar bi moglo Slovencem do-pasti in hasniti. Sklenili so najpred enoglasno poslati zahvalnico Njeg. Velič. kralju , ker ]e odstranilo Poglediča kot opravitelja županije in po njem iz službe ali česti djanim častnikom zopet njihova mesta podelilo. Tudi to je bilo sklenjeno enoglasno , da se zaprosi, naj se naslednji veliki župan Varaždinske županije, grof Erdodi, zopet postavi v svojo čast. Precej iz skupščine bil je s telegramom zaprošen vis. dvorski kancelar, da to pri Nj. Vel. kralju dožene. Imenovan je odbor, ki naj izdela in sestavi resnične dogodke županije za časa župana Poglediča in da ta naj se v županijski arhiv za vso bodočnost shrani. Tudi je imenovan odbor, ki naj spiše pritožbe (gravamina) za sedanji dež. zbor. Važen je zaključek ali sklep, s ktorim se priporoča dež. zboru, naj sklene, da se mnogo zaslužnemu Bogoslavu Šuleku podeli izpraznjeno mesto deželnega arhivarja (pismonran-ca), kar se ima tudi vsem drugim municipi-jam Hrvaške in Slavonije naznaniti, da tudi one to isto store. Tudi je imenovan odbor, ki naj se porazumi z opraviteljstvom narodnega zgodovinskega društva zavolj svetko-vanja tristoletnice hrvaškega Leonida — Su-biča Zrinskega. Tudi ta sklep se bo razpč-slal vsem municipijam domovine, da ga tudi živo podpirajo. Zaključeno je nadalje, prositi Nj. Vel. kralja, naj blagovoli pri podeljevanju služb pri visokih dikasterijih pomisliti posebno na žu-panijske častnike, ki poznajo narod, njegov« potrebe in ustavo, ker se drugači birokracija, ki se je od nekaj let tudi pri nas močno vkoreninila, nikdar ne bo odpravila. Oznanjeno je bilo tudi, da je imenovan Ku-ševič za kancelarja, in nihče ni besedice, ni dobre ni zle, nato rekel. Mnogi so se že pritožili zoper krivice, ki so se jim godile za Poglediča, in so hoteli, da pridejo te krivice na zbor kot pritožbe, ali večina tega ni hotla rekši, da naj se vse to pokrije z zagrinjalom in pozabi, posebno ker je vzrok teh nadlog nehal in ker ima dež. zbor veliko važnejšega dela. Se veliko veliko drugih reči se je prečitalo, kar so morale „male skupščine11 opravljati, in vse je bilo odobreno, ker so nastali boljši časi. Na večer je bila velika baklada na čast tistim, ki so ili na Dunaj pomoči iskat proti Poglediču in so jo tudi dobili. O dež. zboru se še nič prav veselega ne sliši. O reških zastopnikih pravijo, da več ne pridejo na zbor. Velikašem ni prav, da ni nobeden v odbor za adreso izbran. Tudi *) Sl'šali so se namreč tedaj posamezni glasi, šilo bili kaj čuden jek k Černetovemu in Doliakovemu govoru!) Pii. se pogovarjajo o nekih kamarilskih spletkah. Bog pomagaj! Požega v Slavoniji, 1. jan. (Kako jO tukaj? Strašno je, kar razbojniki v naši okolici počenjajo!) Ker se, dragi „Slovenec1' rad oziraš proti južni strani slavjanske domovine naše, zdi se mi, da ti bo ljubo več krat kaj zvediti tudi iz slavonskih krajev. Požega, iz ktere ti pišem, je 23 milj od Zagreb oddaljena in ima prijazno lego, podobno celjski okolici. Mesto ni veliko, pa ima vendar tri samostane: frančiškanskega, jezuitskega in miloserčnih sester, veliko županijsko oblast, kr. sodbin stol, porezno in telegraticno gosposko in pa nižo gimnazijo z odgojiliščem. Ljudje so dobri in življenje v mestu je prijetno. Ali v okolici prebiva strah in groza; menda gani v cesarstvu tako nevarnega okraja, kakor je ta. Razbojniške čete se klatijo in ropajo nemilo, in gosposke si zastonj prizadevajo to zlo zatreti, če naglo sodbo (Standge-riht) v enem tednu 3 ali 4 razbojnike iz sveta spravi, prikaže se jih drugi teden še več. V mesecu decembru so četniki pripeljali dva strahovita razbojnika, Vasu Ružiča in Tomu Čuturiča, prvega ranjenega, drugega mert-vega, pa komaj je 14 dni preteklo , slišijo že se zopet glasovi o novih razbojstvih. Tako n. pr. je priaerlo na večer od 30. — 31. dec. t. 1. v hišo bogatega mlinarja Klaiča v Pakracu 10 oboroženih kmetov, ki so naj-pred družino, in potem mlinarja s četirimi gospodi, ki so tam večerjali, zasačili ter jih, držaje jim nabite samokrese ali pištolje nasproti, vse po redu zvezali in jim vso zlatnino pobrali. Omenjeni štirje gosti so bi li tisti dan na lovu in imeli so v izbi pri vratih nabite ali nabasane puške; ali ni jim bilo mogoče puške zgrabiti in se braniti, tako naglo in iznenada se je vse to zgodilo! — Trije razbojniki so potem nezve-zanega mlinarja spremljali po sobah, da jim pokaže in da denarje. Mlinar jim je naštel 600 gld., več jim ni imel ali ni hotel dati. Zato reče eden, ki se je Peter imenoval, drugima dvema, da naj gresta železo belit, da ga bojo žgali. Ko sta ta dva odšla v kuhinjo in eden sam ostal v izbi z mlinarjem (drugi so hlapce in goste čuvali) zgrabil je mlinar, ki je jak mož, razbojnika ter ga vergel skozi vrata in ključ obernil. Ali v tem hipu je začutil mlinar bol in zagledal kri; razbojnik namreč ga je ubodel z nožem v persi ter ga težko ranil. Ko je mlinar skozi okno pomoči klical, ubežali so razbojniki in odnesli seboj razun mlinarjevih 600 gld. še zlatih ur, verižic, prstanov in denarjev od pričujočih gostov; ravno tako tudi puške, ki so za vratmi visele. Mlinarjeva žena, sestra in hči so bile omenjeni, večer v Požegi; včeraj so obedovale v hiši, kjer jaz stanujem, z menč pri eni mizi. Okoli treh popoldne pride sporočilo, kaj se je do-m£ med tem zgodilo in morete si misliti, kako jih je ta glas presunil. — Takih in enakih dogodeb čujemo tukaj vsaki čas. Sinoč smo imeli v tukajšnji čitavnici besedo s plesom. Slišali smo peti tudi slovensko pesem: „Otok bleški“, ki je bila z občno pohvalo sprejeta. Deželni zbori. štajerski. 9. j. je bila kaj živa seja, v kterej se je obravnovalo, ali naj bi se zemljišča delila, ali da bi ostalo, kakor je do zdaj bilo. Za svobodno delitev sta govorila tudi Blovenska poslanca Razlag in Herman, — o tem povemo prihodnjič kaj več. Kranjski. V seji 9. t. m. sta najprej dva poslanca dež. namestnika vprašala: p er vi, zakaj da je toliko učencev slovenskega nauka oproščenih; drugi se pritožuje zoper zatičenskega okrajnega predstojnika, ki je nekega posestnika svojevoljno zaperl, ker je zahteval, naj bi se mu slovenski pisane vloge slovenski reševale. Od- — 16 — govor pride poznej enkrat. — Potem je dr. Toman v daljnem govoru razlagal, kako potrebna bi bila železnica od sv. Petra na Reko in iz Ljubljane do Beljaka, priporo-.čaje svoj predlog, naj bi ga sprejeli. Izročil se je posebnemu odboru. — Kar se pa tiče odškodovanja dež. zaloge, ki se je združila z deržavno blagajno, sprejeto je bilo sporočilo dež. odbora, ki je nasvetoval zastran tega posebno predstavko deržavnemu in fi-nančinemu ministru poslati in tako obravnavo dokončati. Goriški. V zadnji seji je zbor kaj važno zadevo obravnoval. Bil namreč je na ver-sti predlog, po kterem naj se volitni red za dež. zbor prenaredi in tako sestavi, da, ker ni v deželi pravih velikih posestnikov, naj so v dva volitna okraja, v laškega in slovenskega razdeli, inv pervem 100 gld., v drugem pa 50 gld. letnih davkov za volitno pravico postavi. Se ve da je bil razgovor kaj živ, kar se je tudi pri glasovanju pokazalo, ker bilYje z 11 glasovi zoper 10 vendar sprejet. Ce ga tudi vlada poterdi, dobč po njem Slovenci tri zastopnike več v zbor, tako da bo 11 slovenskih proti 11 italijanskim. — Da bi se le zgodilo! Teržaški se je 2. t. m. po Hermetovem predlogu posvetoval, ali naj bi se zaupnica do vlade napravila, ali kaj. Dotični odbor je zbornici predložil, naj to stori in zaupnico sklene. Precej živ razgovor je navstal. Poslanec dr. Picciola se vzdigne najprej in predlaga v daljnem govoru, naj zbornica prestopi k dnevnemu redu. Da je vlada zapustila in tudi zapustiti morala nesrečno centralizacijo, nekako tako je izrekel, to je popolnoma pravo; da dela zdaj bolj v federalističnem smislu, kaže se sicer, ali mi nismo še nič tega preverjeni in tudi nimamo ničesar, kar bi nam to zagotovljalo, zatorej nam ne gre zaupnice sklepati timveč k dnevnemu redu prestopiti. Nato vstane poslanec dr. Rabi, ki je bolj nemškega liberalizma navzet, in govori za zaupnico, vendar si ne more kaj, da ne bi sedanjega derž. stanja obžaloval in par besedic zoper sept. manifest potožil. Govorili so še Platter in Formigini zoper zaupnico, zanjo pa dr. Gregorutti, pl. Pa-gliaruzzi in Stalic, ki so vsi z vlado zadovoljni in pravijo, da popolnoma zaupnico zasluži. Konečno so glasovali in večina (36 zoper 5) je sprejela predlog, ki zahteva, naj se zaupnica naredi in vladi pošlje. Hervaskl. Kakor se piše, delajo ves ta čas poslanci v posameznih odborih prav pridno, da bode zbor imel dosti opraviti. Odsek, kteremu je bilo naročeno „adreso11 izdelati, izveršil je neki že to delo in pripravil menda več adresinih načertov. Poglavitna pa sta od dra Rački-ta in barona Hellenba cha. Rački tirja najprej združenje Dalmacije s trojedno kraljevino, potem prenaredbo vojaške meje itd. O Hel-lenbachovi pa se sliši, da sta jo odobrila ban in Haulik. — Te dni se spet prične zbor. Predarlakl je 30. dec. svoje delovanje dokončal. PervoBednik je poslance ž njim kaj prijetnim govorom poslovil, pa jih tudi opomnil, da se zraven lupine ne sme jedro pozabiti. Ptuje dežele. Iz Ruskega se piše, da 'se bode katoliškim duhovnikom plača zboljšala in vre-dila. Viši duhovščini se bodo dohodki zmanjšali, vendar pa ne tako zelo, kot na Francoskem. Desetina je prosti volji puščena. Proračun za duhovščino znaša 900.000 rubljev. — Grof Ledohovski je za poznanskega nadškofa izvoljen. Ni davno temu, kar smo par verstic o Španskem omenili ter rekli, da gre tam vse nekako narobe in da si deržava nič ne more opomoči. In res, 3. t. m. je šel glas po svetu, da se sta 2 polka spuntala. Vsemu je glava znani general Prim, ki neki zdaj s svojimi priverženci tirja, naj se kraljica pervorojenemu kraljeviču k ljubu prestolu odpovč, — najberže bi pa ta stranka rada Špansko s Portugalskim zedinila in burbonsko rodbino popolnoma ob prestol pripravila. Veliko mesto je v obsednem stanu, več polkov pa poslanih za puntarji, ki so po zadnjih sporočilih v toledske gore ubežali. Pa tudi v druzih večih mestih zelo tli. Čudna je ta Španska! Drugod „armada ne debatira11 in vlade se morejo poy vsaki ceni na vojaščino zanašati, — na Španskem je pa ravno narobe; tu se vojaštvo za to in drugo vlado poganja in odloča, ktera naj bo. Juarez, „večni11 pervosednikmehikanski, se je z generalom Ortegom speri, ki ga noče za pervosednika spoznati, ker bi rad sam bil. Loterija. Gradec: 90 & 3» S3 48. Prihodnje srečkanje je 24. januarja 1866. Žitna cena. V pšenice reži ječ- mena ovsa turŠice gld. k gld. k.| gld. k.«gld. k. gld. k. Mariboru 3 59 2 85 2 25 2 10 Celju 3 70 2 80 2 40 i 70 2 45 Ptujem 3 30 2 80 .... — t 10 2 20 Ljubljani 3 60 2 72 2 25 i 40 2 50 Kranju 4 5 3 — — — i 40 2 50 Novemmestu 4 50 3 30 2 40 i 70 2 80 Gorici 4 24 3 - — — — — 2 60 Celovcu 4 81 1 3 87 2 60 i 82 2 86 Terbižu 5 80 1 4 80 3 50 2 80 3 90 Varaždinu 3 150 2 65 1 80 1 25 2 — Keki 6 — - 2 70 2 25 3 40 Sisku 2 85 — 1 63 1 7 1 90 DUNAJSKA BORSA 10. januarja. Deržavni papir. Denar. Blago. Ogerakl. Obe zbornici ste 10. t. m. zopet začele zborovati. V spodnji se je ob-znanila oktoberska diploma in februarski patent in potem prošnja Rečanov, naj bi se neposrednje z Ogersko zedinili, kar so Madjari z živahnimi „eljen11 — klici ozdravljali. Zbor bode zdaj najpred volitve pregledaval, kar bo dalo sila dosti opraviti, ker so se pri volitvah strašne napake in homatije godile, tako n. pr. nimajo Slovaki, ki štejejo več ko 3 milijonov ljudi, nobenega zastopnika! — Serbski poslanci so neki sklenili, v narodnih zadevah kolikor mogoče poterpeti in nikogar ne dražiti. Mad-jarski veljaki so jim menda tudi obljubili, da, ker se v prestolnem govoru ni o narodnostih nič spomnilo, naj se to zgodi v bodoči adresi. Sedmograski. 9. se je cesarsko pismo v zboru naznanilo, po kterem se sedmo-graški poslanci v peštanski zbor vabijo, med tem pa se kološki zbor poslovi. 5 % obligacija po 100 gld 5 „ nar. posojilo od 1 1864 5 „ metalike ... 4V --- 4 „ n - 3 » « 2 V, « ... Srečke 1. 1839 - a « 1854 h « 1860 po 500 « « 1860 „ 100 - 59.20 59 30 - 66.60 66.75 - 62 50 62.60 - 55.90 56.10 - 49 — 50.60 - 37 37.60 - 30.50 32.— - 138.50 139.- - 78.- 78 50 - 83 50 83.60 - 91.70 91 90 Danajska borsa 12. januarja 1866. 6% metalike .... 63 5°/, nacijonal .... . 66.76 1860 derž. posoj .... . 83.70 Bankine akcije .... . 766 Kreditne . 162.70 London . . 104.55 Novi zlati 6.01 Srebro ..... 105.10 Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno P. pl. Kleinmayerj a odgovorni vodnik R. Bertsohinge*.