43
Prve sanje
*vipli ni to čudno? Jamnikov Matevžek je že sedetn
^let hodil spat, pa se mu še nikoli ni nič sanjalo!
"j* Soseclova teta Mina,  kamor jc skoro  vsak dan
| zahajal, pravila mu je pa vedno,  da je imela tako po-
menljive sanje po noči, da bode gotovo zadela v loteriji.
«1, kako je neki takrat, ko se človeku sanja?« po-i zvedoval je Matevžek.
«čudno, čudno», razlagala mu je Mina; «človek v spanju vidi in sliši, kakor zdaj-le po dnevu. Samo ta razloček je, da vse to, kar v sanjah počne, ni resnično, ampak se mu le zdf. Včasih hodi po tako lepih krajih, po gradovih, mestih, pa bogat je, imeniten ...»
Kaj bi bil dal Matevžek za take sanje, pa jih ni bilo! «Kar še ni, pa še bode», pravijo, in to jc skusil tudi Matevžek. Nekoč je šel prav spočit spat in — sa-njalo se mu je. «Kaj pač?» mislite si morcla. No, lepe so bile njegove prve sanje, zelo lepe. Zdelo se mu je namreč, da je umrl — pa ni nič trpel ob smrti — in po smrti je šel v nebesa. Kam pa naj bi prišel tako priden deček, kakor je bil Matevžek, če no v nebesa? Pa ni šel sam v nebesa, ampak s seboj je vzel tucli domače golobčke — vseh šest. V nebesih se je pa Ma-tevžek zagledal v angeljčke in Boga —• golobčki so mu pa ušli tačas in letali po prelepih nebesih. Toda joj nesreče! jeden se je zadel ob največjo nebeško svetilko in jo zvrnil in ubil. Vsa nebeška družba pa se je tedaj ozrla nejevoljno na Matevžka, ki se je kar tresel samega strahu. «In kaj se je zgodilo potem?» vprašate. No, potem se je pa Matevžek — zbudil in bil na svoji postelji, ne pa v nebesih.
Drugo jutro je pripovedoval tako na dolgo materi svoje sanje, da bi bil kmalu pozabil omoliti jutranjo molitev. Po zajutreku je pa brž tekel k teti Mini, da ji pove srečno novico. In res je bila le-ta vesela Matevž-kovih sanj. »Precej stavim številko: 6 — toliko je bilo golobov . . . Veš, Matevžek, to so tvoje prve sanje in gotovo so srečne.» Tako je hitela Mina govoriti.
44                                    V
«Teta Mina že ve», menil je Matevžek, <sicer bij ne bila tako vesela; kaj, če bi še jaz prinesel tisto dese-l tico, ki sem jo prihranil.»                                             1
Ko mu je Mina dovolila, da lahko stavi in dal bosta v nedeljo obogatela, šel je po desetico. katero je j imel skrbno spravljeno na polici v deskini razpoki. Po-1 vedal pa ni doma nikomur nič, češ, takrat jimvseraz-J ložim, ko bom že bogat mož — v nedeljo.
To je bilo v sredo dopoldne. Matevžek je skakal po vrtu, naenkrat se pa zamislil: «Koliko sto goMinarjev že dobim? Kako je rekla teta Mina? To bode denarja! Ze en sam goldinar ima skoro pol mize krajcarjev in zdaj sto, pa še več sto goldinarjev — to bode polno hišo krajearjev! To je vendar dobro, da se mi je sanjalo, in da zna teta Mina tako umetno sestaviti številke. Tedaj polno hišo krajcarjev bom imel!» Matevžek je kar strmel in skrbel, češ, kje bode pa prostor za mizo. No, pa saj gre miza lahko v vežo !
«Toda,  kaj počnem z denarjem ?»  vprašal  se je | nato zamišljeno in se naslonil na staro jablano. In brž j je sklenil, da si kupi zabojček rožičev.  venec fig,  koš I žemelj; sladkor bi bil tudi  dober.  —  Toda  kakor bi se bil sramoval, da le sam na-se misli, sklepal js dalje: Materi   podarim  polno  naročje  krajcarjev,  očetu  štiri zvrhanc klobuke,  mali sestrici pa jedno pest . . . Kaj še? Že vem!   Onemu beraču z leseno nogo bode tudi treba pomagati.    Potlej  teti Mini za  povračilo, ker je stavila . . . Toda koliko bode še ostalo! — Kaj bi bilo še potrebno?«
Matevžek je premišljeval, kam bi z denarjem.  In lepa misel se mu je porodila v mladi glavici. Namenil se je, da sezida cerkev na clomačem vrtu. Oni dan, ko . je šel \ župnijsko cerkev, nagajali so mu poredn: dečki, I da v njegovi vasi še svoje  cerkve nimajo.    To ga je bolelo, a zdaj jim pokaže. «Cerkev sezidam, palakšno! Štirje zvonovi brez mrtvaškega bodo viseli v zvoniku! Ljudje bodo kar gledali!» Toda predno se sezida cerkev, , treba je vse dobro premisliti,  kako se  bo naredilo  to I in ono.    Tudi Matevžek se je ves zatopil v svoje pre-mišljevanje. «Nekaj sliv in tisto krivo češnjo boio mo-rali posekati», govoril si je, «drugače ni dovolj prostora«.
45
A brž ga je zopet zaskrbelo nekaj drugega. «Cerkev bom zidal — toda kateremu svetniku na čast? — I, kateremu — najbolj se spodobi, da jo posvetim svetemu
Matevžu.  Dobro-------sveti Matevž v velikem altarju,
kdo pa pride v stranske ? Na jedno stran očetov patron sv. Florijan, na drugo pa sv. Terezija, ker je materi tako ime.» Tako se je Matevžek srečno iznebil jedne izmed največjih skrbi in reševal le še bolj malenkostna vprašanja. «Koga bi nastavil za cerkvenika? — Že vem! Nagličevega Blažeta, toda drugade ne, kakor če mi ob-Ijubi, da bom smel zvoniti, sveče prižigati in ugaševati. No, pa saj bode cerkev moja; kar bodem hotel, pa bom storil, vsi drugi bodo veseli. če jim dovolim blizu. Pri sv. maši bora pa sam stregel, ob praznikih in nedeljah ho lahko pomagal tudi Anžidev Francek, potem onegavi — no si jih bodem že izbral.»
Matevžku kar ni dalo več miru. Na vrtu mu je bilo pretesno. Šel je v vežo k materi. «Ej, mati, to bode prijetno —» začel je pripovedovati, pa utihnil je zopet, ker ni hotel že naprej vsega izdati.
«Kaj bode, no?» pogledali so ga mati radovedno, ko je tako nenadoma utihnil.
«Nič ne povem, boste že videli«, odrezal se je Matevžek in stekel k teti Mini spraševat jo, če že kaj kmalu dobita denar. Mina mu je vnovič zatrdila, da v nedeljo dopoldne, in Matevžek se je vrnil na vrt, da vse premisli, kako dolga in široka bo cerkev. Kar ko-ličke je jel zabijati v tla, kakor izkušen zidarski mojster. Tako se je trudil, da mu je bilo prav pošteno vroče. I saj pa tudi ni mala reč cerkev zidati, posebno če je kdo tako mlad, kakor je bil Jamnikov Matevžek! Da bi imel vsaj človeka, kateri bi mu kaj svetoval! Dobro, da se mu je pridružil Petelinov Tinček. Matevžek se ni mogel več zatajevati — vse je razodel Tinčku, samo raznašati mu je prepovedal to stvar, dokler ne bode imel denarja v rokah. In ni se kesal, da je govoril s Tinčkom. Ta mu je naročil, naj ukaže narediti klopico za strežnike, potein da bodo vrvi pri zvonovih dovolj dolge, da jih bode vsak lahko dosegel in še druge take stvari, katerih se Matevžek sam ni domislil.
46                              ^M
Matevžek in Tinček sta že komaj čakala nedeljel Počasi, prav počasi je vendar-le prišla.                        1
«Zdaj grem pa po denar!» rekel je Matevžek domn skoro prevzetno in hitro odšel k teti Mini. Toda le-tm ni bila nič prijazna, ko je pridirjal deček k nji.           I
«Kje imate denar?» zaklical ji je ter.gledal po izbJ
«Nič nisva zadela, Matevžek!» odgovorila je Minal in prebračala liste po sanjskih bukvah. «Drugič boclel treba poskusiti srečo.»                                                 I
«Nič?» zavzel se je Matevžek in zopet vprašalj «Nič?» — Na to doslej še pomislil ni, da bi gautegnilaj stava prevariti. «Kaj bode pa z mojo desetico?» pristavi« je boječc.                                                                     I
«Desetica je izgubljena«, pomigala je Mina a ramama.                                                                       1
Ubogi Matevžek! Torej s cerkvijo ne bo nič! Vsel njegovo premišljevanje je bilo le prazno sanjarjenje inl še svojo desetico je zapravil. To je bila zanj prehuclal nesreča; kar jok ga je posilil in vrnil se je douov, dn potoži materi svojo nadlogo.                                        I
In dobra mati so ga utolažili. Pokarali so ga naj-1 prej, zakaj ni vprašal, če sme desetico staviti v loterijoj in potem so mu povedali, da se človeku najrajše sanjm kaj takega, kar mu je bilo po dnevu na misli. In pr« njem je bilo prav tako. Oni dan, predno se mu je sanjaloj da je bil v nebesih, pripovedovali so mu mati povesl o smrti neke svetnice, katere duša je v podobi golobčkJ zletela v sveta nebesa. — «Pri loteriji pa še ni nihč« obogatel«, govorili so mu dalje. «V najboljšo loterijc« stavi tisti, ki pridno dela in moli. Kadar te bode teta| Mina še nagovarjala, da bi stavil ž njo. pomisli le tistoj kar pravijo večkrat tvoj boter: «BoIje je danes kos kakor jutri gos.» •
Take so bile prve Matevžkove sanje. V loterijo j< stavil zaradi njih, eerkve pa le ni zidal.   !Skodi!
0                                                           J. Štrukelj