5 !)«h;; duhovno zirfjetije la vida espiritual avyust 1974 — 41. letnih 1 1 j | ...i I U žl il k rr-' t : r r ■ | s | ' , j Eslovenia ihirantc la soj; mul a gucrra mmulial El juego de los comunistas y los ocupantes contra el pueblo esloveno De este modo empezo el juego concertado con el fin de aniquilar al pueblo esloveno fuerte por su integridad religiosa, moral y nacional. Los comunistas por una parte, movilizaban por la fuerza a la gente, formando unidade's guerrilleras, para las cuales con-fiscaban alimento«^ ropaš y otras proVjsiones. Al retirarse les rojas aparecia en la aldea algun desta-camento del ejercito ocupante que saqueaba e incen-diaba las casas, deportaba y fusilaba a los aldeanos, tedu como represalia por haber “colaborado” con los comunistas en la formacion y aprovisionamiento de las guerrillas. Frente a tales ataques, la gente empezo a refugiarse en los ho'sques y montanas, y alli los comunistas los forzaban a unirse a sus filas. Otra čara del mismo juego: los guerrilleros v.;Jaban un tramo de vias ferreas, cometian eualquier otro aeto de sabotaje 'o mataban a algun soldado del ejercito de ofcupacidm. Entonces, como repiresalia, los invasores incendiaban la aldea mas cercana, mataban a los h mi h res o departaban a toda la pojdacion. Los que lograban huir, por lo comun terminaban otra vez en las filas de los guerrillercls bajo el mando comunista. Pn-jnto los alemanes e italianos fusilaban por desquite a los rehenes; los reccgian en cualquicr parte y en cualquier momento: durante el trabajo en el campo, en sus casas, en los cafes o en las ealles. Los italianos organizaban en Ljubljana “razzie” encarcelaban a la mayoria de los hombres del barrio. A alguno|s los dejaban en libertad (h as ta el turno siguiente) y los demas eran deportados. * Ob smrti ARGENTINSKEGA PREDSEDNIKA GENERALA JUANA DOMINGA PERONA V ponedeljek, 1. julija ob 13.15, je v vladnem dvorcu v Olivosu umrl predsednik Argentine general Juan Domingo Peron. Naslednji dan je bila v buenosaireški katedrali maša zadušnica, ki so se je udeležili nova državna predsednica Maria Estela Martinez de Peron, Pokojnikova žena, člani vlade, senatorji in poslanci, člani diplomatovega zbora, predstavniki strank in organizacij in velika množica ljudstva. Sveto opravilo, ki ga je daroval buenosaireški nadškof in argentinski pri mas kardinal Antonio Caggiano, so prenašale vse radijske in televizijske postaje. V mašnem govoru je kai d. Caggiano med drugim dejal: Prevzema me silno ganotje. Smrt predsednika Perona je pretresla ves argentinski narod. Ob božjem oltarju so človeške besede odveč, božja beseda pa ne sme manjkati. Ob skrivnosti smrti je ravno božja beseda tista, ki osvetljuje, tolaži in lajša bolečino. Povedati moram ob tej priložnosti, da je general Peron pred smrtjo pri polni zavesti prejel svete zakramente za katere je sam orosil. Odkar je bival v predsedniškem dvorcu v Olivosu, je pogosto Prejemal sv. obhajilo pri nedeljskih mašah, katerih se je zmeraj m pobožno udeleževal. Kardinal je poudaril pokojnikova prizadevanja za narodno edi-oost in obnovo dežele. Iskal in dosegel je dialog s političnimi voditelji in zbližal je podjetnike in organizirano delavstvo, da bi skupaj reševali pereča vprašanja. Odklonil in obsodil je nasilje in terorjem in prizadevanja tistih, ki skušajo zrušiti strukture in ustanove republike in jih nadomestiti z nekakšnim državnim socializmom, ki je materialističen in brezbožen. Kardinal Caggiano je povabil k molitvi za dušni blagor poko j-nika in za razsvetljenje argentinskega naroda, da bi se vsi zavedli Potrebe in nujnosti po edinosti in nadaljevali s plemenitim prizadevanjem za resnično osvobojenje domovine vsakega sovraštva, nabija in organiziranega terorizma ter dosegli blaginjo in mir za argentinski narod. Pavel VI.: Krst je zaveza za vse življenje Kristus živi v našem življenju, kadar poslušamo njegovo božjo besedo, kadar mislimo nanj, kakšen naj bi bi' On kot Bog, kakšen v naši človeški podobi, kakšen naj bi bil njegov značaj, Kristus živi v našem življenju posebno po obhajilu in v upanju, da se bomo z njim sešli pri Očetu... Večkrat med letom se spominjamo Jezusove življenjske drame. Smrti. Vstajenja. Njegove smrti in vstajenja smo deležni tudi mi. Naše življenje umira in vstaja po veri v Jezusa Kristusa in po krstu v Jezusu Kristusu. Vera in krst se med seboj dopolnjujeta in nas »opravičujeta". Sv. Pavel piše: „Vsi ste otroci božji po veri v Jezusa Kristusa. Kajti vsi, ki ste bili v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli" (Gal 3, 26-27). In v pismu Rimljanom: „Ali ne veste, da smo vsi, ki smo bili krščeni v Jezusa Kristusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih v slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. Kajti če smo z njim bili zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. Kakor je on vstal od mrtvih v slavo Boga Očeta, tudi mi zaživimo novo življenje... Zavedajte se torej, da ste mrtvi za 'Tveh, živi pa za Boga v Jezusu Kristusu" fPimlj 6, 3-11 j. Ta nauk je začetek in temelj našega krščanskega gledanja na življenje in na svet. Zaslužil bi dolgo, dolgo razlago. Omejimo se vsaj na najvažnejšo nalogo, ki smo jo sprejeli pri krstu. Ta naloga se imenuje življenjska pogodba ali zaveza z Bogom, ali zavest osebne odgovornosti pred Bovom, ali zadeva naše vesti, ali kakor rečemo danes: pri krstu smo po starših in botrih sprejeli naš krščanski kompromis. Če hočemo obnoviti krščansko življenje. . . Sedaj, pri rabi razuma in kot polnoletni kristjani, vsi poznamo krstne odpovedi in obljube, ki smo jih kot novorojeni izrekli po starših in botrih. Kljub temu se vprašajmo. Smo °d tedaj res živeli v srčni povezanosti z Bogom ? Spolnjujemo tiste drugačne dolžnosti, ki jih imamo, različne od nekrščenih ? Smo ies v vesti dolžni spolnjevati tedaj izražene obljube? Ali smo bili pri krstu res določeni za čisto določen način življenja, in kljub temu ostanemo svobod-dni? Da! Krst je stroga in častna zadeva vesti, ki mora vplivati in oblikovati vse naše vedenje, mišljenje in zadržanje Krščansko življenje, ki se je začelo pri krstu, po katerem smo posinovljeni božji otroci nas hoče ,,svete in brezmadežne" (Ef 1, 4). Se nam ne zdi, da je to zadnje, biti „sveti in brezmadežni", prehuda in neizvedljiva zahteva, pretežko breme? Tn vendar je tako {koncil v „I.uč narodov", štev. tO). če hočemo v resnici obnoviti življenje, ne moremo iti mimo te prve in najvažnejše dolžnosti, ki daje svetovnonazorsko oznako vsemu našemu življenju. Slovenski škofje dr. Maksimilijan Držečnik (Maribor), dr. Jožef Pogačnik (Ljubljana) in dr. Jenko (Koper) s papežem Pavlom VI. Nas je Kristus zares osvobodil? Krstne obljube, krščanski življenjski kompromis, pogodba z Bogom za vse življenje — vsemu temu stavi moderni človek naslednji ugovor: Ali nas Kristus ni prišel osvobodit od vsakršnih vezi ? Kako je torej krščansko življenje nov in še težji kompromis, kot je bilo v stari zavezi? Da bi prav odgovorili na ta ugovor, bi bil potreben dolg, izredno dolg govor, ker smo besedo ,,osvo-bojenje" spremenili v nekaj čudežnega, vsemogočnega, zagledani smo vanjo kot v neko čarobno odkritje. Ker besedo svoboda osvobojenje in podobne izraze narobe razumemo, zato mislimo, da tako vzeto „osvobojenje“ rešuje modernega človeka vseh očitkov in pomislekov vesti, daje mu pravico živeti s sproščenimi nagoni, z nekontroliranimi slabimi strastmi, z zgolj psihološko-na-ravno vestjo. To nas spelje v zmotno in včasih usodno prepričanje, da bo življenje lažje in srečnejše, če se ,,osvobodimo" vsakršne avtoritete, vseh prepovedi in zapovedi. To ni res. Res je, da nas je Kristus v novi zavezi osvobodil starozavezne postave (gl. Mt 12, 1-8; Mk 2, 27), kadar je postala ta že bolj izraz samovoljnega človeškega tolmačenja kot pa božje volje. Tudi je res, da je Jezus marsikatere moralne predpise starega zakona dopolnil (gl. govor na gori Mt 5, 17 sl.). In res je, da čeprav je Kristus potrdil naravni zakon in deset zapovedi (gl. Rimlj 2, 14 sl.), je dodal pravilom novozaveznega verskega življenja dve važni novosti: prva je v tem, da smo za svoja dejanja v vesti in globini srca zares odgovorni (gl. Mt 15. 11: Lk 18, 10 sl.; Mk 7, 6): druga pa je: v ljubezni do Boga in do bližnjega je povzel „vso postavo in preroke" (Mt 22, 40). S' tem je postavil ljubezen za .temeljno načelo in merilo človekovega moralnega zadržanja — zapoved, ki velja za ljudi vseh časov in krajev (gl. n. 13, 35; 15, 13; Mt 25, 31 sl.). Vse povedano je zadosten razlog, da se sami v sebi zamislimo. In da premislimo, kako zelo se moti tako imenovana „vsedopu-ščajoča morala", češ da je človekovo vedenje popolnoma prosto vsakršnega absolutnega moralnega zakona glede dobrega in slabega, glede kreposti in greha: pomislimo ob tem, kako nepopolna so samovoljna človekova pravila, izhajajoča iz zgolj naravno-psihološke vesti, brez upoštevanja božjega zakona in uradnega cerkvenega učenja. In končno, po drugi strani, premišljujmo, kako lepo, veselo in polno je lahko naše življenje, če z božjo pomočjo zavestno sprejmemo naš krstni kompromis in ga hočemo živeti do zadnjih posledic. Skušnjava ,znovega krščanstva" V vednost naših bralcev objavljamo članek, ki ga je prinesla italijanska jezuitska revija Civilta Cattdhca, ker dobro p7-ikaže in zavrne nekatere zmotne težnje, ki se Pojavljajo in širijo tudi v delu Cerkve v Argentini. nost, so mnogotera. In tudi po„-znamo jih, saj nam o njih neprestano govore radio, tisk in TV. Med drugim se je porodila znotraj Cerkve neka »katoliška opozicija", v kateri se srečujejo mnoge skupine tako im. kontestator-jev ali pa krščanskih kritikov, kakor sc sami radi imenujejo. Zdi se nam, da ta razdeljenost v Cerkvi ni predvsem na področju dejavnosti. Ne gre namreč pri Kdor gleda danes katoliško Cerkev od zunaj, prav lahko ugotovi, da je v sebi razcepljena. Dejstva, ki kažejo na to razdelje- V cerkvi Marije Pojmočnice v Ramo« Mejiji je bila 16. junija sv. maša in nato po vrtu procesija sv. Rešnjega telesa (foto M. Šušteršič) njej v prvi vrsti za to. kar morajo danes katoličani storiti, če naj ostanejo zvesti evangeliju. Res je, da je to točka, ki jo kritični kristjani predvsem naglašajo.Njihov glavni očitek je, da se je Cerkev izneverila evangeliju, ker ni storila nekaterih odločitev, ki jih evangelij od nje zahteva, ampak se nasprotno predaja mogotcem tega sveta, bogatinom, s tem da podpira in blagoslavlja kapitalizem — sistem, ki izrablja in tlači uboge. Vendar se nam zdi. da to ni najbolj važna in radikalna točka današnje razcepljenosti v katoliškem svetu, čeprav se resda prav v to točko najlažje osre-dotočuje nesoglasje med katoličani danes na teoretičnem področju, da je teološka ali še bolj natančno dogmatična. Zdi se nam, da se je v teh zadnjih letih porodilo neko novo krščanstvo, ki se loč*' od tistega, ki ga mi poznamo in ki ga imenujemo tradicionalnega To pa ne samo v tem smislu, da gleda na nov način na nekatere sodobne probleme in da se odpira novim teološkim pogledom, temveč v tem, ker hoče biti neka reinterpretacija, nova razlaga krščanstva v humanističnem in se-kularističnem smislu, z namenom da bi ga naredili zanimivega in vsaj v neki meri sprejemljivega za modernega človeka, kateremu tradicionalno krščanstvo ne pomeni nič več. To novo krščanstvo se porodi iz samo po sebi upravičenih zahtev in hoče odgovoriti na resni- čno problematiko, ki jo danes čutijo široki krogi. Toda namesto da bi poskušali spraviti v harmonično skladje tradicionalno in novo, zavrača ali pa se vsaj ne meni za bistvene in značilne prvine krščanske vere. Izvrši, drugače povedano, veliko čistko krščanstva ali pa poudarja na njem tako zelo nekatere vidike, da praktično taji druge, ki so enako ali pa še bolj bistveni. ANTROPOCENTRICNOST Prva je antropocentričnost. Z njo postavijo novi kristjani v središče ne Boga, temveč človeka. Človeku posvetijo vso pozornost in zanimanje. Boga ne taje, a ga gledajo le v človeku in v kolikor zadeva človeka. Boga se ne ljubi in se mu ne služi samemu v sebi in zaradi njega samega, ampak se ljubezen in služba njemu skrči na ljubezen in službo človeku. Prva zapoved: Lj ubi Boga z vsem srcem in z vsemi močmi se skrči na drugo zapoved: Ljubi svojega bližnjega. Tako postane druga zapoved dejansko prva in tudi edina. Namesto prvenstva Boga. prvenstvo človeka. Bog biva, a biva v človeku (kar za nekatere celo pomeni, da je Bog človek). Tako ljubezen do bližnjega ni samo — kot uči to sv. Janez — znak resnične ljubezni do Boga. ampak je celotno krščanstvo. Pravi kristjan torej ni tisti, ki ljubi Boga z vsem srcem in ki zaradi Boga ljubi svoje brate in sc zanje 45-1 žrtvuje, ampak tisti, ki se vrže v človeško zgodovino iz ljubezni do ljudi, ki so zanj resnični in edini obraz Boga. Zato je najboljša in najbolj resnična molitev v tem. da se dela v zgodovini in v službi človeku, ne da se kdo umakne v samoto in tam išče Boga. Namesto tradicionalne molitve, ki sc smatra kot beg pred kompromisom v svetu in kot nevarnost sterilnega povračanja k samemu sebi in na svoje majhne osebne duhovne probleme. SEKULARIZEM Druga temeljna značilnost „no-Vega krščanstva" je njegov no-tranji-svetni značaj. Medtem kc tradicionalno krščanstvo poudar- ja prihodnje in onstransko življenje v Bogu, novi kristjani polagajo ves poudarek na ta svet in trdijo, da se mora božje kraljestvo polno dovršiti že tu na zemlji, v naši zgodovini. Odrešenje, ki ga je Kristus prinesel ljudem s svojo smrtjo in vstajenjem, se ne vrši v nekem bolj ali manj skrivnostnem onem svetu, temveč že tu na zemlji To odrešenje se enači z osvobojenjem ljudi od zla ki jih teži in jih odtujuje in tako preprečuje, da bi postali popolnoma svobodni ljudje: nevednost, lakota, podrazvoj, politično zatikanje in gospodarsko izžemanje. Zato zlo, od katerega je treba osvoboditi človeka, ni prvenstveno osebni gveh, temveč socialrfi greh, z drugo besedo: tista vsota Med sv. mašo prVd telovsko procesijo (Poto Marijan Šušteršič) krivičnih socialnih, političnih in gospodarskih struktur, ki omogočajo nekaterim ljudem, da se jih poslužujejo in jih izrabljajo. V sedanjem zgodovinskem trenutku se ta socialni greh enači s kapitalističnim sistemom, ki je ves usmerjen v dobiček in je tako po svoji naravi odtujujoč in izžema-joč. Zato je boj proti kapitalizmu boj za resnično osvoboditev človeka in za prihod božjega kraljestva na zemljo. In ker morajo Cerkev in kristjani delati za prihod tega kraljestva, imajo dolžnost boriti se proti gospodarskemu kapitalizmu in političnemu imperializmu. A edini, ki se učinkovito bori proti kapitalizmu, je socializem. Zato se morejo katoličani, ki se hočejo boriti za osvoboditev človeka, odločiti za socializem in se boriti za zmago socializma v svetu. Samo tisti, ki se odloči, boriti se za osvoboditev revnih izpod kapitalizma in se postavi na stran socializma, je v skladu z evangelijem, ki je veselo oznanilo osvoboditve ubogih — in se zato res lahko imenuje kristjan. EVANGELJSKOST Tretja značilnost novega krščanstva je ,,cvangeljskost", kar pomeni: novi kristjani se hočejo v teoriji in praksi navdihovati samo v evangeliju, izključujoč vsako nanašanje na cerkveno izročilo, zlasti pa še na cerkveno učiteljstvo. Na dnu te izključitve Cerkve je „branje“ evangelija teh novih kristjanov. Tu ne gre toliko za protestantsko načelo ,,svobodnega umevanja", temveč bolj za načelo marksističnega kova, po katerem gospodarski proces določa religiozno in sploh kulturno superstrukturo. Po tem načelu je razlaga evangelija, kot jo uči Cerkev danes in jo je v preteklosti, bistveno skrivnostna. Ta njena razlaga je danes delana po malomeščanskem in kapitalističnem ključu. Po mnenju novih kristjanov Cerkev živi na znotraj od kapitalističnega sistema in je tudi na zunaj tesno povezana z njim. Zato je njena razlaga evangelija pod vplivom kapitalistične ideologije. Evangelij je nasprotno treba razlagati tako, da se razlagalec postavi na stran ubogih, zatiranih, proletarcev. Evangelij pripada ubogim in samo njim ga je Kristus oznanjal. Samo oni in tisti, ki se postavijo na njihovo stran, ga morejo razumeti pravilno. NOV NAUK O CERKVI Četrta značilnost „novega krščanstva" je nov nauk o Cerkvi. Glavne točke tega nauka so: a) Ni nobene razlike, še manj ločitve med Cerkvijo in svetom. Cerkev ne samo da je na . svetu, ampak tudi je ta svet. b) Cerkev ne obstoji sama za sebe, ampak za svet, za službo svetu. Zato ne sme iskati svoje varnosti in prestiža s tem, da sklepa pogodbe z mogočneži tega sveta (konkordati) ali pa s tem da mu služi. Mora se odpovedati svojim lastnim konfesionalnim ustanovam, ki se spremene vedno znova v strukture bogastva, moči in zatiranja slabotnih. Mora se predstaviti ubogim in biti močna samo s preroško in osvobojujočo močjo božje besede. Samo tako se bodo ubogi in zlasti delavski razred lahko dobro počutiH v njej. c') Cerkev je bistveno bratska skupnost enakih ljudi, ki je proizvod božje besede, ki mora biti najvišji teoretično-praktični zakon za vse ude te skupnosti. Ta skupnost tudi določi in izbere za službo besede in evharistije nekatere ude kot svoje služabnike. Duhovništvo je pravica vse skupnosti in zato se lahko opravlja evharistija tudi brez služabnika. Duhovništvo je pravica vse skupnosti in zato se lahko opravlja evharistija tudi brez služabnika, d) Vesoljna Cerkev je bratsko združenje krajevnih Cerkva, ki so sestavljene iz majhnih osnovnih skupnosti, ki se družijo okoli besede božje in ki so zvesti evangeliju ubogih, e) Katoliška Cerkev, kakršna obstoji danes, s svojo ločitvijo v gospodovalce in gospodovane (hierarhija in božje ljudstvo), s svojimi strukturami gospodovanja in sile, s svojim paktiranjem s političnimi silami kapitalističnega zatiralca, katerega pokriva z religioznim plaščem in od katerega dobiva velike koristi, je radikalno nezvesta evangeliju in Procesija s sv. Itešnjim telesom (foto M. Šušteršič) sovražnica ubogih, ker je sokriva njihovega izrabljanja in izžemanja. Zato naj bi se vsak kristjan in vsaka skupnost, ki hoče ostati zvesta evangeliju, oddaljila od institucionalne Cerkve ali pa če že ostane v njej, naj bi bila v njej kot kvas, da jo spreobrne k evangeliju in k ubogim. NOVO GLEDANJE NA KRISTUSA Zadnja značilnost novega krščanstva je drugačna vera v Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil. Verujejo v Kristusa-človeka, v Kristusa — človeka za druge. Kristusa priiatelja in branilca ubogih, v Kristusa, osvoboditelja in celo revolucionarja. PRESOJA »NOVEGA KRŠČANSTVA" Če presodimo sedaj vsako posamezno od teh sestavin, ki so značilne za novo krščanstvo, takoj vidimo, kako se z upravičenimi zahtevami, ki so bile morda v preteklosti nekoliko zanemarjene, zapostavljajo ali pa celo popolnoma ta j e bistvene točke krščanske vere. Kar zadeva antropocentričnost, je upravičena zahteva, da se poudarja ljubezen in služba do bližnjega. A ta zahteva je tako pretirana, da praktično eliminira Boga ali ga pa skrči na človeka. Seveda se na ta način krščanstvo spremeni v »religiio človeka", ki ohra- ni od prave religije samo še ime Boga, v resnici pa je bistveno ateistična. Postane vera druge božje zapovedi. Ta zahteva je pa v radikalnem nasprotju z zahtevo evangelija, ki uči prvenstvo Boga in ljubezni do Boga in gleda v Bogu vir in vzrok ljubezni do človeka. Uboge je treba resda še posebej spoštovati in jim služiti, prav zato ker jih tudi Bog še posebej ljubi in se jim je v Kristusu dal v službo, še več, sprejel je njihovo podobo nase. Brez ljubezni do Boga krščanska ljubezen do sočloveka ne bi imela nobenega smisla. Isto je treba reči glede druge značilnosti novega krščanstva — svetnost. Spričo nekega preveč duhovnega, ki ima pred očmi izključno le večno zveličanje, je prav, da zatrdimo tudi vrednost sveta in človeške zgodovine. Je upravičeno reči, da se mora božje kraljestvo uresničiti že na zemlji Toda vse to ne sme preiti v neki naiven optimizem glede sveta in zgodovine in ju takorekoč pobo-ževati. Predvsepi se ne sme pozabiti, da se bo božje kraljestvo polno dovršilo šele na onem svetu. Resnični namen človekovega življenja se ne izpolni na tem svetu, ki preide tako hitro kot kakšno odrsko dejanje, temVeč šele v večnem življenju, kjer bosta v celoti zmagala pravičnost in ljubezen, kjer bo Bog vse v vsem. Prav je, če trdimo, da je odrešenje prineslo s seboj osvoboditev tuzemskega zla, ker je Kristus prišel odrešit vsega človeka in celotno zgodovino, duhovne in svetne dobrine. Ne moremo pa odrešenja omejiti samo na osvobojenje zla tega sveta. S tem bi zanikali, da je za Kristusa radikalno zlo, odtrgati se od Bo-8a, in da so zla tega sveta le učinki in posledice onega zla. Kristus nas je prvenstveno odrešil °d greha, izvirnega in osebnega, in nas v neki meri osvobodi tudi °d posledic in učinkov greha. Prav je, da se posebej močno Poudarja socialni greh in njegove posledice, krivične in usužnju-•Kče socialne strukture, ki pa so le sad grešnosti človekovega srca, so takorekoč povzetek osebnih Srehov. Zato ni mogoče spremeniti krivičnih socialnih struktur. če se ne spremeni človekovo srce. Zato se ne more nadomestiti prvenstvo eshatološkega božjega kraljestva in večnega življenja s prvenstvom sveta in zgodovine, duhovnega prvenstva s časnim prvenstvom. Odrešenje se ne more reducirati na osvobojenje od lakote, podrazvoja in političnega ter ekonomskega zatiranja. Greh se ne more reducirati na socialno zlo, z drugo besedo na kapitalizem. V tem primeru bi dobili zmaličeno krščanstvo, reducirano na politično revolucionarno akcijo, ki se ne bi v ničemer razlikovala od marksizma, razen v tem, da bi ga navdihoval ne Marx, ampak Kristus. Kristusovo veselo oznanilo bi postalo predvsem poslanica človekovega zemskega osvobo- Tejovska procesija po vrtu Don Boscovcga zavoda (foto M, Šušteršič) jcnja, politična ideologija, ki bi bila le še po imenu verska in krščanska. Kar zadeva tretjo značilno točko novega krščanstva — namreč evangeljskost — sodimo, da ni mogoče brati in razlagati pravilno evangelija zunaj Cerkve. Ne upoštevajoč dejstva, da so vsi tisti, ki so se ločili od Cerkve, imeli isto težnjo, ne moremo tajiti, da je evangelij knjiga Cerkve. Evangelij je namreč nastal v Cerkvi in po Cerkvi, ki ga je Kristus izročil Cerkvi in ga je Cerkev varovala in ga avtentično razlaga. Tako ima samo Cerkev skrivnost pravilnega branja evangelija, ker ima samo ona sv. Duha, ki je izvor evangelija. — Evangelij ni last ubogih, ampak Cerkve, ali bolje rečeno, pripada ubogim, toda le v kolikor ti tvorijo Kristusovo skupnost, Cerkev. Da je Cerkev interpretirala evangelij v smislu kapitalizma, torej ideološko, je trditev marksistične ideologije, za katero se nam ni treba brigati, kajti tudi marksistična ideologija je sad ideološke interpretacije narave in življenja Cerkve. In ali ni brati evangelij z vidika zatiranih ali levičarjev podrediti Kristusa sodbi Marxa, evangeli' sodbi Marlesovega kapitala? To bi se reklo nadomestiti primat vere s političnim primatom. Kar se tiče nauka o Cerkvi, ki ga uči novo krščanstvo, moramo opomniti tri stvari. Prvič, redu- cirati Cerkev na ta svet pomeni uničiti jo. Cerkev je v svetu, a ni od tega sveta. Trditi poleg tega, da Cerkev živi za ta svet, ne sme pomeniti, da bi se morala Cerkev nekako razbliniti, razgubiti, se raztopiti v svetu. Eno je trditi, da Cerkev ne sme iskati bogastva in svetne moči, drugo pa reči, da ne sme imeti lastnih ustanov, kajti tudi pri iskanju avtentičnega uboštva se Cerkev mora utelesiti v zgodovini in zato mora imeti svojo lastno institucionalno obliko, imeti mora lastna apostolska in karitativna dela. Končno pa spravljati v opre-ko današnjo Cerkev z evangelijem na tako radikalen način, da se proglasi uradno Cerkev v njeni hierarhični in duhovniški obliki za nezvesto evaangeliju in ubogim, pomeni trditi, da ni v današnji Cerkvi ne Kristusa ne sv. Duha. V tem primeru se vprašamo: kakšen smisel ima še ostati v Cerkvi? Morda zato, da jo rešimo? Potem bi bilo najbolje prepustiti jo njeni usodi in ubrati drugo pot: s Kristusom, pa brez Cerkve, zunaj vsake cerkvene strukture. Seveda se moramo v tem primeru vprašati, če človek, ki zapusti Cerkev, še more biti s Kristusom in ali se ne bo morda znašel le še s človekom/ brez Kristusa, brez Boga. Če je to novo krščanstvo, se moramo vprašati sedaj, če ne stojimo pred novo obliko modernizma, ki v svojem prizadevanju, (ia bi naredil krščanstvo zanimivo in sprejemljivo za današnjega človeka, ne izprazni nje-kove najbolj bistvene vsebine? Res je, da novo krščanstvo ne taji velikih krščanskih dejstev: Boga, Cerkve, večnega življenja, božjega kraljestva, greha, odrešenja. Samo da skuša te danosti reinterpretirati in reducirati, tako da od avtentičnega krščanstva ne ostane skoraj nič, če sploh kaj. Zaključiti moramo torej, da je treba novo krščanstvo, kakor smo ka opisali, imeti za docela nezdružljivo in radikalno nasprotno s tradicionalnim krščanstvom. Ta sodba se bo morda zdela komu Preveč stroga Ugovarjal nam bo da ti novi kristjani kljub vsem Pretiravanjem nočejo tajiti osnovnih verskih resnic. Ugovarjalo se nam bo tudi, da nimamo smisla za tcoloC.zi pluralizem, ko tako sodimo o novih teorijah, ki -'o zrasle na teološkem področju v zadnjih letih. K prvemu tole: S presojo načel, ki smo jih imenovali novo krščanstvo, nismo imeli pred °čmi osebnih namenov tistih, ki zagovarjajo ta načela, ampak le načela sama v svoji notranji lo-kiki. Zato je prav lahko mogoče, da ti novi kristjani nimajo namena tajiti bistvenih resnic vene, in želijo ostati v Cerkvi. A tu ne gre za to. Gre za to, kaj njih trditve pomenijo objektivno in kam vodijo po svoji notranji logiki. Drugič trdimo, da je vedno bolj pogost primer tistih, ki so najprej začeli zagovarjati načela tega novega krščanstva, potem pa so končno zapustili vse: Cerkev, tradicionalno vero in so ohranili le še vero v Kristusa-človeka, ki se enači z vero v človeka. Kar zadeva drugi ugovor, moramo reči naslednje- Ko gre za novo krščanstvo, se ne more govoriti o teološkem pluralizmu. Ne gre za različne teologije, ampak za različnost vere, za dogmatični pluralizem. Še pravilneje : gre za pravo spremembo bistva krščanstva. Zdi se nam, da je danes treba opozoriti vse tiste, ki — vodeni morda od resnične ljubezni do človeka in do evangelija — podlegajo skušnjavi, da bi se pridružili novemu krščanstvu. V ne-, varnost se podajajo, da bodo ostali zunaj Cerkve in zunaj krščanske vere. Kljub temu, da se jim skušnjava prikazuje pod videzom zvestobe Kristusu in evangeliju — zvestoba, kateri se pravi kristjan ne more odpovedati ne da bi pogubil svojo dušo. Zato je to skušnjava, ki se ji je težko upreti. In vendar se je treba zavedati, da gre za pravo skušnjavo; za smrtno nevarno zanko, pred katero je treba bežati. Treba sc je otresti vpliva krilatic in teoloških in političnih mod, ki niso resnične že zato, ker so pro-gresistične. S prijateljico delava načrte, da bi se o počitnicah morda priključili kakšni skupini univerzitetnih študentov in študentk, ki gredo pomagat ljudem v najrevnejše province. Občudujeva te idealne fante in dekleta, pogosto doma iz boljših družin, ki žrtvujejo del svojih počitnic, svoj denar in gredo delat med najrevnejše. Živijo cele ledne z njimi v najrevnejših razmerah. Nekaj tudi nama govori v duši, naj poskusiva ta apostolat, čeprav se ga no drugi strani tudi nekoliko bojiva. Kaj pravite k temu? Dve prijateljici Dragi! Slišal sem že o teh skupinah argentinske mladine in imam pred njimi globoko spoštovanje. Nekateri od njih imajo za to svoje delo versko motivacijo, drugi pa tudi ne. Idealizem jih žene k tej nalogi. Naravna plemenitost, ljubezen do najbolj zapuščenih bratov jih priganja k temu filantropičnemu delu. Pomagajo v vsem mogočem. Nekateri zidajo hiše ali pa jih popravljajo, študentke najpogosteje uče domača dekleta gospodinjstva in nege otrok. Navajajo jih na higieno, med:cinci pa se posvečajo zdravstvenim problemom prebivalstva. Katoliške skupme posvetijo del svojepa.časa tudi učenju verouka otrok in odraslih. Ponavljam, občudovanja vredna mladina, kakršne se ne sreča povsod po svetu, vsaj ne v tako velikem številu. Kdo bi se morda vprašal, češ kaj je vse to delo proti neizmerno velikim potrebam. Res, ni dosti več kot kapljica vodo v ogromno moric človeške bede v vseh pogledih. A mislim, da se srčna plemenitost in bratska ljubezen ne merita izkliučno po narejenem delu in no doseženih uspehih. Ocenjujeta se drugače! Najprej kakšna tolržba in zadoščenje za te zapuščene ljudi, ko vidijo, da vendarle niso iako zapuščeni, koi so mislili. Potem pa zgled takšnega požrtvovalnega in nesebičnega dela kaže, da je v naši mladini še živ smisel za višje vrednote kot !'a so zgolj uživanje in lagodnost. Takšni zgledi ustvarjajo v zaledju tudi novo mentaliteto bratstva in medsebojne ljubezni, smisel za pripadnost isti človeški družini, ki naj bi v njej vsi imeli vsega, kar potrebujejo za človeka vredno in srečno življenje. Te skupine so kot glas vpijočega v puščavi, ki budi nove idealiste in tako jih bo vsakdan več. Glas o njih požrtvovalnem delu bo pa prej ali slej prišel tudi do tistih, ki so odgovorni za blagor vsega naroda, so budniki vesti celemu narodu. Tudi tem se bodo počasi odprle oči in se jim že odpirajo, da bodo vsak dan bolje spoznali dejansko stanje svojega ljudstva. Plemenitost je tudi nalezljiva. To, kar je danes akcija redkih posameznikov, bo jutri skrb vsega naroda. Zato Vama čestitam, ko se odločata, da se pridružita takšni skupini. Spoznali bosta bedo od blizu, doživljali jo bosta na lastni koži Nekaj drugega je teoretično, iz knjig vedeti zanjo — mnogi se še do tega niso povzpeli — vse kaj drugega pa je s trpečimi trpeti in z lačnimi biti lačen. Prepričan sem, da Vama bo ta izkušnja služila a notranjo rast in da tega doživetja ne bosta več pozabili. Pred enim Vaju svarim. Ne sodita drugih, ki se ne čutijo več ali Pa še ne sposobne za podoben podvig. Nimajo vsi enakega poslanstva, nimajo vsi enakih sposobnosti. Lahko bi se začeli zgledovati nad tistimi, ki bodo morda istočasno, ko bosta vidve nosili breme dneva in dela v Rioji ali Salti, preživljali lepe počitnice v Bariločah ali v Mar del Plati. Vsak naj sledi svojemu klicu. Ko pa prideta nazaj, nam pa ne pozabita posredovati svojih izkušenj. Ne bodita napačno skromni! Ne zakopljita svojih doživetij vase. Tudi nam znajo prav priti. V nemajhni meri nam bosta lahko Približevali silne probleme, ki tarejo naše brate po teh provincah. Bodita jim apostola. Pripovedujta nam potem o njih, o svojih sreča • njih z njimi in delu zanje. So to tudi naši bratje enako kot Vajini. Jn nič ni rečeno, da ne bi drugo leto še kdo zamenjal Bariloč s Salto ali Tucumanom. Tako se začenja reševati socialno vprašanje. Ne z golimi deklamacijami o socialni pravičnosti in bratstvu med ljudmi, ampak s bho žrtvijo in trdim delom. Pozneje bosta morda na mestih, kjer bosta za te ljudi lahko še več storili, zlasti s tem, da bosta pomagali prebujati vest tistim, ki imajo v svojih rokah usodo naroda. Za vaju kot katoličanki bo imelo to delo še posebno vrednost in globino. V teh najmanjših, najslabotnejših in najrevnejših bratih bosta srečavali Kristusa samega. Njemu bo v teh ubogih končno veljala Vajina žrtev, Vajina ljubezen, kajti on se z njimi istoveti: Zato pa veselo na pot in Bog z Vama! Al. Kukoviča Škofovska konferenca Jugoslavije PRENOVA IN SPRAVA ZA OŽIVLJANJE EKUMENSKEGA DUHA IN PRIZADEVANJA 1. Na tleh, kamor nas je Sveti Duh postavil, da vodimo „Cerkev božjo, ki jo je pridobil z lastno krvjo" (Apd 20, 28), se zavedamo svoje odgovornosti za organsko rast vsestranske cerkvene prenove, ki jo je naročil drugi vatikanski koncil. Posebno pa na« prevzema skrb, kako bi pri nas čim-bolje in s čim večjo duhovno koristijo dosegli namen svetega leta, ki ga je papež razglasil o binkoštih 1973. Zato smo čutili za svojo dolžnost, da s tega zasedanja v Zagrebu (v dneh 29. in 30. januarja 1974) pošljemo vsej katoliški skupnosti v naši državi ta vljudni poziv in jo spodbujamo k pospeševanju ekumenske misli in ekumenskega delovanja. Posebno nas je k temu dovedlo razmišljanje o oznanjevanju v današnjem svetu, o čemer smo na tem zasedanju razpravljali v zvezi s pripravljanjem prihodnje škofovske sinode v Rimu. MI SMO LOČENI OD BRATOV 2. Ves 2. vatikanski koncil je bil že od prve napovedi 25. janu- arja 1959 v znamenju prizadevanja za krščansko edinost. Zavest o žalostnem dejstvu, da med tistimi, ki priznavajo Kristusa za svojega Odrešenika, ni edinosti se vleče tako rekoč skozi vse odloke, posebej pa je temu posvečen odlok o ekumen;zmu. Koncil v tem odloku pravi: „Danes je po navdihovanju milosti Svetega Duha v mnogih krajih sveta v molitvi, besedi in dejanju mnogo prizadevanj za dosego tiste popolne edinosti katero hoče Jezus Kristus. Zato ta cerkveni zbor spodbuja vse katoliške vernike naj spoznajo znamenja časov in se vneto udeležujejo ekumenskega dela" (E 4). Z odlokom samim pa zbor „želi vsem katoličanom predložiti pripomočke, pota in načine, s katerimi bi se mogli odzvati temu božjemu klicu in tej božji milosti" (El) Razdori med kristjani so velika ovira za širjenje evangelija med narodi. Kako naj namreč kristjani pričajo za Kristusa in njegovo veselo oznanilo o odrešenju za vse ljudi, če so med seboj razdeljeni? Jezus sam jc P vi zadnji večerji opozoril, da bo edinost med kristjani znamenje in spodbuda, da bo svet veroval. Za svoje učence je molil, „da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal... Da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno, da tako svet spozna, da si me ti poslal" (Jan 17, 21—23). Zato je učencem zapovedal: „Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi med seboj ljubite. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj" (Jan 13, 34. 35). Očitno je torej, ako hočemo doseči, da bodo ljudje v našem oz nanjevanju evangelija spoznali Kristusovo oznanjevanje, moramo storiti vse, da bi se razdori med krščanskimi cerkvenimi skupnostmi vsak dan bolj zmanjševali in da bi se vsi bližali zaželenemu svetemu edinstvu. Žal pa moramo danes, ko je preteklo deset let, odkar je koncil izdal odlok o ekumenizmu, ugotoviti, da je tisto prvo navdušenje za pospeševanje dela za cerkveno edinost v svetu precej popustilo, ponekod pa celo zamrlo. Tudi pri nas se v zadnjih osmih letih ni veliko storilo. Pohvalimo tiste, ki so organizirali molitve za sveto edinstvo ali v tisku skušali osvetliti različna vprašanja in širiti spoznanje drugih krščanskih Cerkva. Z veseljem ugotavljamo, da je včasih prišlo do srečanja predstavnikov Pročelje Slovenske hiše v Buenos Airesu (foto M. Pfeifer) katoliške Cerkve in predstavnikov različnih drugih krščanskih skupnosti. Vendar moramo priznati, da ekumenizem ni dosegel potrebnega razmaha in ni zajel skupnosti naših vernikov. SVETO LETO — LETO EDINOSTI 3. Zdaj je papež Pavel VI. razglasil sveto leto, ki ga je treba preživeti v znamenju ..prenove in sprave*1 (prim pismo Pavla VI kardinalu predsedniku osrednjega odbora za sveto leto). Poudaril je, da „tako pojmovanje svetega leta hoče'* med drugim »preprečiti, da bi zveličavni nauki koncila prešli le v arhive, kakor da so glas preteklosti, in da bi ne bili uresničeni v dejanskem življenju današnjega in prihodnjega rodu. Tako pojmovanje svetega leta hoče, da nauk koncila postane življenje** (govor pri avdienci 20. junija 1973). I)nc 24. januarja 1973 je sveti oče opozoril, „kako pomembno je, da se delne Cerkve zavedo svojih ekumenskih nalog in svoje ekumenske odgovornosti'*, in rekel: »Iskreno opominjamo svoje brate in sinove, da se tnidijo, da bi delo za krščansko edinost postalo bistveni sestavni del življenja delnih Cerkva.** Zato si mora tudi naša Cerkev v Jugoslaviji prizadevati, da ekumenska misel in ekumensko delo postane sestavni del krščanskega življenja vsake- ga našega vernika in vsake naše verske skupnosti. KAJ JIH ŽALI? 4. Najprej je potrebno, da imamo pred očmi temeljne poteze tega novega dela za sveto edin-stvo, ki se imenuje ekumenizem. Drugi vatikanski zbor pravi, da »ekumensko gibanje pomeni dejavnost in pobude, nastale v skladu z različnimi potrebami Cerkve in časovnimi okoliščinami z namenom, da bi pospeševale zedinjenje vseh kristjanov** (E 4). Na prvem mestu, pravi odlok, »so prizadevanja za odpravo besed, sodb in dejanj, ki ne ustrezajo po pravičnosti in resnici položaju ločenih bratov in ki tako otežujejo medsebojne odnose z njimi** (E 4). Predvsem se moramo zavedati, da kristjani, ki niso v vidnem katoliškem edinstvu, zaradi tega niso povsem oddeljeni od nas »ker tisti, ki verujejo v Kristusa in so bili pravilno krščeni, so v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo'* (E 3). Po krstu so vcepljeni v Kristusovo telo in zato po pravici nosijo ime kristjana in mi katoličani jih moramo imeti za svoje brate v Kristusu „In katoliška Cerkev jih objema z bratskim spoštovanjem in ljubeznijo'* (E 3). »Z druge strani je potrebno, da katoličani z veseljem priznavajo in cenijo resnično krščanske vred- note, ki izvirajo iz skupne dediščine in ki se nahajajo pri bratih, ločenih od nas“ (E 4). Kar se tiče pravoslavnih kristjanov, moramo imeti pred očmi, kar je o dosedanjem uspehu ekumenskih prizadevanj pred letom dni — 25. januarja 1973 — rekel Papež Pavel VI.: „S častitljivimi Cerkvami Vzhoda smo končno ponovno odkrili skupnost, ki je Popolna in ki nas sili. da storimo Vse, kar je mogoče, da bi postala dovršena.“ OBOJNI SMO KRIVI 5. Drugo temeljno spoznanje, ki se mora globoko ukoreniniti v našo zavest, je to, da krivde za nastale razdore in razdeljenost med kristjani ne pripisujemo samo eni strani, češ da naša katoliška stran nima nobene zgodovinske krivde. Koncil pravi, da “o razdori nastali „včasih ne brez krivde ljudi na obeh straneh" (E 3). Pa takoj dodaja, da ..tistim, ki se sedaj rodijo v takšnih skupnostih in v njih pridejo do vere v Kristusa, ne moremo očitati greha ločitve", ker se je ločitev izvršila davno prej, kakor so se oni rodili. Vendar današnji kristjani na eni in drugi strani pač nosijo krivdo, da se razdori ne zmanjšujejo, ampak morda celo poglabljajo. Do tega more priti zaradi tega, ker se za edinstvo ne brigajo ali ker gojijo razloge razdora ali ker ponovno in ponovno Med sv. mašo oj) blagoslovitvi cerkve Marije Pomagaj (Pfeifer) naglašajo in poveličujejo davne zgodovinske krivde drugih skupnosti, s katerimi današnji rodovi nimajo nič skupnega, pri tem pa ostajajo neobčutljivi za krivde na svoji strani. Splošno je pa to lahko zaradi grešnosti, mlačnosti in slabe zvestobe Kristusu. Vsak greh na neki način razdira Kristusovo edinost ir* Bog zaradi grehov svojega ljudstva dopušča razdore in razkole ter ga na ta način kaznuje za njegovo mlačnost in nezvestobo. Zato „pravega ekumenizma ni brez notranjega spreobrnjenja", pravi koncil (E 7). ,,Treba si je torej izprosit,' od Svetega Duha milost iskrenega samozatajeva-nja, ponižnosti in krotkosti v službi bližnjim in bratske velikodušnosti do njih" (E 7). „Tudi o grehih proti edinosti," pravi koncil, „velja pričevanje sv. Janeza: Ako rečemo, da nismo grešili, ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas" (1 Jan 1. 10). S ponižno molitvijo torej prosimo Boga in ločene brate odpuščanja, kakor tudi mi odpuščamo svojih dolžnikom" (E 7). SAMI SE MORAMO PRENOVITI 6. Koncil dalje uči, da je za uresničevanje ekumenizma neob-hodno potrebna notranja prenova v sami katoliški družini, „da bo njeno življenje zvesteje in jasneje pričalo za nauk in za ustanove, ki smo jih po apostolili prejeli od Kristusa" (Ek 4). „Ta prenova ima veliko ekumensko vrednost" (E 6), ker Kristus kliče Cerkev na poti njenega romanja k tistemu stalnemu prenavljanju, katerega je kot človeška in zemeljska ustanova vedno potrebna. Če se to v nekaterih stvareh zaradi okoliščin in časovnih razmer bodisi glede nravnosti bodisi glede cerkvene discipline bodisi tudi glede načina podajanja nauka — kar je treba skrbno razlikovati od samega zaklada vere — ni dovolj skrbno vršilo naj se te stvari o pravem času in na pravi način obnove" (E 6). Jasno je, da ta prenova zadeva prav tako vsakega posameznega člana Cerkve in zahteva njegovo osebno spreobrnjenje, zadeva pa tudi Cerkev kot celoto. Koncil navaja kot današnje prvine te cerkvene prenove posebno svetopisemsko in liturgično gibanje, oznanjevanje božje besede in ka-tehizacijo, laiški apostolat, nove oblike redovniškega življenja, duhovnost svetega zakona, socialni nauk in socialno dejavnost Cerkve (E 6). Hoče reči, da pospeševanje vsega tega pomaga pospeševati tudi edinost med kristjani. NAREDIMO PRVI KORAK 7. Pri ekumenskem delu moramo biti katoličani pripravljeni da k drugim krščanskim bratom naredimo prve korake (E 4). P°" sebno si moramo prizadevati, da jih čimbolje spoznamo. Tako bomo razumeli njihovega duha, njihovo zgodovino, oblike njihovega duhovnega in liturgičnega življenja, njihove posebne kulturne vrednote (E 9). Predvsem je potrebno, da se naučimo vse te njihove vrednote spoštovati in ceniti. Zakaj ena najbolj pomembnih lastnosti ekumenizma je pripravljenost, da v prizadevanju za edinost priznamo upravičeno bogastvo različnosti v vseh nebistvenih stvareh. „Naj vsi, ki so v Cerkvi, ohranijo, vsak v skladu '■ nalogo, ki mu je dana, tudi potrebno svobodo, tako v različnih oblikah duhovnega življenja in discipline kakor v različnosti liturgičnih obredov, in celo v teo- loškem izražanju razodete resnice. V vsem pa naj gojijo ljubezen" (E 4). Koncil trdi, da „raz-ličnost navad in običajev nikakor ne nasprotuje edinosti Cerkve, marveč veča njeno lepoto in ji je dragocena pomoč pri spolnje-vanju njenega poslanstva" (E Iti). Koncil pa priznava, da je pomanjkanje spoštovanja teh različnosti v teku zgodovine „zaradi pomanjkanja medsebojnega razumevanja in ljubezni dalo povod za ločitev" (E 14). Poudariti moramo še eno: ne smemo misliti, da je ekumenizem samo zadeva nekaterih navdušenih posameznikov in zanesenjakov ali samo zadeva cerkvenega vodstva, ampak je naloga in dolžnost vseh članov Cerkve, kajti SPZ ,,Gallus" in „Slovenske mladenke" med izvajanjem ..Vnebovzetja" 4(59 koncil pravi: „Skrb za obnovitev edinosti je stvar celotne Cerkve, tako vernikov kakor pastirjev, in zadeva vsakogar po lastni zmožnosti, tako v njegovem krščanskem življenju kakor pri teoloških in zgodovinskih raziskavanjih. Ta skrb na neki način razodeva že obstoječo bratsko povezanost med vsemi kristjani in po božji dobrotljivosti vodi k polni in dovršeni edinosti" (E 5). Prav to hočemo doseči s tem pastirskim pismom: vsi člani naše Cerkve naj hi se zavedali, da je ekumenizem tudi njihova zadeva. KAJ JE DUHOVNI EKUMENIZEM? 8. Kaj je prva in neposredna dolžnost nas katoličanov v Jugoslaviji, da bi v naših okolnostih pospešili razcvet ekumenizma, prebudili čimbolj živo hrepenenje po svetem edinstvu vseh kristjanov v Jezusu Kristusu, da bi pospešili modro, pa vztrajno in neustavljivo prizadevanje na tej sveti poti, ki zahteva toliko potrpljenja, pa ne dopušča popuščanja zaradi morebitnih razočaranj in malodušnosti? Predvsem si moramo z veliko večjo resnostjo prizadevati za tako imenovani ..duhovni ekumenizem", ki je temelj in duša vsega ekumenskega delovanja (E 8). Ta je v spreobrnjenju srca in resni skrbi za lastno svetost in v zasebni in javni molitvi za krščansko edinost. Skrb za lastno svetost zahteva iskreno prizadevanje, da živimo po evangeliju, da smo bratsko odprti do vseh in imamo dejavno krščansko ljubezen. Trudit1 se moramo, da iz vsega našega življenja odseva Kristus. Obenem se moramo vedno držati naročila sv Petra: „Po-nižajte se pod mogočno roko božjo" (1 Pet 5 6) in v sebi nikdar ne smemo gojiti misli, da smo boljši in močnejši kakor naši ne-katoliški bratje, pa naj pripadajo vzhodni pravoslavni Cerkvi ali pa so člani katere od zahodnih odcepljenih cerkvenih skupnosti. Seveda ne moremo nikdar zatajiti tega, kar je vsebina naše katoliške vere, ali zatemniti jasnega smisla tega, kar verujemo, zaradi nekega napačnega miru. Vendar se moramo skrbno varovati, tako pri razlaganju svoje vere kakor pri drugih postopkih, vsega, kar hi moglo koga, posebno naše brate v nekatoliških verskih skupnostih, pohujševati ali jim nuditi popačeno podobo naše Cerkve in njenih namenov. DIALOG LJUBEZNI 9. Dolžni smo si prizadevati ne samo za vsestransko strpnost in spoštovanje vseh ljudi, ampak še več: za uresničevanje prave ljubezni med ljudmi. To ljubezen moramo najprej skazovati vsem svojim krščanskim bratom, da ne omogoči dialog ljubezni, o katerem pravi papež Pavel VI.: „I)ialog ljubezni — kakor ga je imenoval naš častitljivi in nepozabni brat, ekumenski carigrajski vsem ostvariti med osebami in patriarh Atenagora, se more po-skupnostmi, ki imajo pogostne medsebojne stike, ki so deležne istega trpljenja in istega upanja, ki se druga drugi odpirajo in se istočasno odpirajo Duhu, ki v njih deluje v konkretnih skušnjah njihovega življenja" (govor pri avdienci dne 24. jan 1973). Ta dialog ljubezni se bo poglabljal in nas vzajemno zbliževal, ako bomo z nekatoliškimi brati sodelovali v vseh koristnih skupnih akcijah, predvsem v do-dobrodelnem delovanju. Take skupne pobude »dobravamo; seveda v danem primeru potrebujejo idobrenja pristojnih cerkvenih predstojnikov z obeh strani. Vsako tako pobudo, ko gre za blagor človeštva, bomo katoličani vedno radi podpirali. Posebno iskreno želimo, da se vsi člani naše Cerkve, predvsem tisti, ki žive pomešani z drugimi krščanskimi brati, nauče čimbolj spoštovati in iskreno ceniti posebnosti liturgije, bogoslužnih in drugih obredov ter pobožnih običajev nekatoliških bratov v duhu pravega ekumenizma kakor nas uči zadnji vesoljni cerkveni zbor Veselimo se, da je bilo tako že doslej v mnogih naših krajih in da so se v tem odlikovali naši duhovniki in verniki. Vendar želimo, da se to spoštovanje odvija Publika v dvorani Slovenske hiše med izvajanjem ,.Vneb