SLOVENSKI
UČITELJ,
List za učitelje, odpjitelje in šolske prijatelje.
Izhaja l., 10. in 20. vsakega meseca in velja 3 gld. za vse leto, 1 gld. 50 kr. za pol leta. Učiteljskim pripravnikom se daj a za 2 gld. _ na leto. Spise, dopise in naročnino sprejema Ivan Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru na Štajerskem. Oznanila, reklamacije in druge administrativne reči nuj se blagovolijo pošiljati ,,Narodni tiskarnici* v Mariboru v koroški ulici hiš. štev. 220.
Štev. 22. V Mariboru 5. avgusta 1873. I. letnik.
O zglednih učnih načrtih za slovenske ljudske šole.
§. G3. šolskega in učnega reda od 20. avgusta 1870 govori tako-le:
„V vsakem okraji naj okrajni učiteljski zbor od časa do časa učni črtež ustanovi v mejah postavnih vodil in z ozirom na vodilne črteže deželne učilnične oblasti, kedar jih bode razglasila, ter naj po razredih in razdelkih razkroji učno gradivo, odmenjeno ljudski učilnici. Pri tem poslu je primerno gledati na razne vrste ljudskih učilnic. Sklepi naj se pred okrajno učil-nično oblast pokladajo na odobrilo. “
Iz te določbe je razvidno, da bi morali deželni šolski svčti sestaviti zgledne učne načrte, po katerih bi se morali ravnati okrajni učiteljski zbori pri določevanji učnih načrtov za svoje okraje. Za slovenske šole tega deželni šolski sveti, kolikor je nam znano, niso še storili. Tako je kranjski deželni šolski svet v svoji okrožnici od 8. oktobra 1870 za šolsko leto 1870—71 prepustil učiteljem sestavo, in okrajnim šolskim svčtom potrjen j e učnih načrtov. Za lansko in za letošnje šolsko leto se pa v tej zadevi ni nič razglasilo, Ravno tako je bil omenjeno leto storil štajerski deželni šolski svet, kteri od tistega čača v tej stvari še tudi nič ukrenil ni. *) llavno tako je menda na Koroškem in Goriškem. Marsiktcri slovenski učitelj je morebiti v zadregi zarad sestavljeuja učnega načrta. Ne ve, koliko ur na teden, koliko na dan bi odločil za podučevanje, in sicer koliko temu ali unemu predmetu, da bi s teni vstregel postavi in sam sebe preveč ne obložil. Vlada nam jo dala nekoliko na-voda o tej stvari v ministerskim ukazu od 12. julija 18(19. Tega
*) Zdaj jo pač o tem žo bilo posvetovanje.
Vrodn.
ukaza pa nimajo vsi slovenski učitelji v rokah, in če bi ga tudi imeli, bi sc morebiti ne vedeli za svoje sole prav pomagati. Zavoljo tega bodemo mi tukaj poskušali sestaviti osnovo takih učnih načrtov, ki bi zadostovati utegnili učnemu redu od 20. avg. 1870, in okrožnici deželnih šolskih svetov v Ljubljani, Gradcu in Celovcu (?) v zadevi podučevanja v drugem deželnem jeziku. O teh učnih načrtih pisalo se je že predlansko leto v „Uč. Tov.“ in govorilo se je tudi pri občnem zboru kranjskih učiteljev leta 1871. Stvar se je bila pri tem zboru po večem dognala; kranjskim učiteljem je morda še v dobrem spominu. Utegne pa te, zlasti pa druge slovenske učitelje, kteri dobivajo naš list, še vedno zanimati.
I.
Učni načrti za nerazdeljeno (celodnevno) enorazredno
ljudsko šolo.
Nauki:
Veroznanstvo......................................3	ure	na	teden.
Slovenski jezik (čitanje, slovnica, pravopisje,
spisje, in lepopisje) 	15	„	„	„
Kazalni in rečni nauk (prirodozuanstvo, zcm-
ljcpisje in zgodovina)	3	„	„	„
Oblikoslovje in risanje	........	1	„	„	„
Številjenje.......................................4	.,	„
PctJe	1	„	,,	„
Telovadba.........................................1	„	,,
Vkup	.	28	ur	na	teden
II.
Učni načrt za razdeljeno ali poldnevno (2 oddelka) enorazredno ljudsko šolo.
1. Niži oddelek.
Veroznanstvo...........................................2	uri	na	teden
Slovenski jezik....................................5	ur	„	„
Kazalni in rečni	nauk...........................2	uri	„	„
Številjenje..................................	.	.	.	.	3	ure	„	„
Vkup	.	12	ur na	teden.
2. Viši oddelek.
Veroznanstvo.......................................2	uri	na	tedeu
Slovenski jezik...................................(>	ur	,,	„
Rečni nauk.........................................4	ure	,,	,,
Številjenje .	  3	„	„	„
Oblikoslovje in risanje............................1	uro	,,	,,
Petje .	.	.	.	.	.	.	...	.	...	1	„	„	„
Vkup . 17 ur	na	tedeu
(Telovadba se za oba oddelka skupno podučuje 1 uro na teden.)
III.
Učni načrt za dvorazreduo ljudsko šolo.
I. razred. II. razred.
Veroznanstvo........................................2	uri	2	uri
i Čitanje........................6	,,	3	„
1 slovnica.......................—	„	2	„
Slovenski jezik ' pravopisje........................—	„	1
I spisje _	 —	„	1
\ lepopisje .....................G	„	3	„
Steviljenje.........................................4	„	4	„
Kazalni nauk........................................2	„	—	,,
„ v .	,	(	prirodoznanstvo .... — ,,	2
ecm	nau i	^	zemljepisje in zgodovina . —	„	2	„
Oblikoslovje	in	risanje	—	„	2	„
Petje	1	„	1	„
Telovadba	 1	„		1	„
Na teden vseli ur . 22	ur	24	ur
IV.
Učni načrt za trirazredno ljudsko šolo.
77
77
	I.	razr.	11.	razr.	ili. razr	
Veroznanstvo		2	uri	2	uri	2	uri
/ čitanje . . . .	G	77	3	»	2	77
1 slovnica . . . .	—	77	2	v	2	77
Slovenski jezik ’ pravopisje . . .	—	77	1	ii	1	77
| spisje . . . .	—	77	2	ii	1	77
lepopisje . . . .	G	77	2	ii	1	77
( ČHanjo	 Nemški jezik j slovnica			77 77			ii ii	2 1	77 77
( lepopisje				77	—	n	1	77
Steviljenje		4	77	4	ii	3	77
Rečni (kazalni) ( prirodoznanstvo . .	2	77	2	>i	3	77
nauk ( zemljepisje in zgod.	—	77	2	ii	2	77
Oblikoslovje in risanje			77	1	ii	2	77
Petje		, 1	77	1	n	1	77
Telovadba		1	77	1	ii	1	77
Na teden vseli ur .	22	ur	23	Ul-	25	ur.
V.
Učni načrt za čveterorazredno ljudsko šolo.
I. razr. II. razr. III. razr. IV. razr.
Veroznanstvo........................2	uri	2	uri	2	uri	2	uri
•a	l	čitanje....................6	„	3	„	2	„	2	„
p ,>4 \ slovnica............................................... 2	,,	2	,,	2
pravopisje .... —	„	1	„	1	„	1	„
spisje	—	„	2	„	1	„	1	„
x lepopisje	6	„	2	„	2	„	1	„
22*
1. razr. II. razr. III. razr. IV. razr.
i čitanje ........................—	uri	—	uri	2	uri	1	ura
2 ■ v slovnica..................—	„	—	,,	1	„	1	„
S '3 ! pravopisje	—	„	—	„	—	„	1	„
£ •--/ spisje...................—	„	—	„	—	„	1	„
' lepopisje...............—	„	—	„	1	„	1	„
Steviljenje ............................4	,,	4	,,	3	„	3	„
Kazalni nauk....................2	„	—	„	—	,,	—	„
Rečni ( prirodoznanstvo	.	.	—	„	2	,,	2	„	3	„
nauk ( zemljepisje	in	zgod.	—	,,	2	„	2	„	2	,,
Oblikoslovje in	risanje	.	.	—	„	1	„	2	,,	2	,,
Petje...........................1	„	1	,,	1	1	>>
Telovadba 	1	„	1	„	1	„	2	„
Na teden	vseh	ur	.	22	ur	23	ur	25	ur	27	ur.
Opomba k 1. načrtu. Zdaj je naša dolžnost, da se opravičimo o sestavi pričujočih načrtov, da razloge povemo, zakaj smo toliko in ne več in ne manjc učnih ur določili temu ali onemu razredu, temu ali onemu predmetu. Prvi načrt je osnovan za nerazdeljene enorazredne ljudske šole. Na teli šolah je le eden sam učitelj, ki vso šolo obiskujočo mladino, če jih je 50 ali 500(1) ob enem podučuje. Sicer naj pa bodo nerazdeljene šole le tam, kjer ni več, nego 50 otrok; tako meni v teoriji (!) ministerstvo v svojem ukazu od 12. julija 1869. Se ve, da imajo učitelji nerazdeljene šole tudi pri 100 in še več otrokih, in kdo more reči, da nimajo prav? Če bi pa bilo dosti nad 100 učencev (okoli 150 in več); potem je pač primerno, da se napravi poldnevna šola.
Skupaj smo tu naložili učitelju 25 ur na teden (3 ure prevzame katehet). To je največe število, ktero mi po vesti učitelju na taki šoli naložiti moremo. Krajno in okrajno šolsko svetovalstvo more sicer tudi 30 ur na teden navezati, in omenjeni ukaz želi na priliko (ukazuje prav za prav ne) 28 ur na teden. Če toda pomislimo, da so učiteljske plače na enorazrednih šolah, kjer so vsi oddelki, otroci od 6—12. ali 14. leta skupaj, naj teži; moramo pritrditi, da je 5 ur podučevanja na dan dosti tudi za najmočnejša pluča. Se ve, da na vse oddelke, kterili je po navadi 2 ali 3, ne pride toliko neposrednega poduka; kajti en oddolek se ne more vsikdar s tihimi deli pečati, ko sc z drugim oddelkom učitelj ukvarja. Za slovenski (učni) jezik smo odmerili 15 ur za vse oddelke. Če sta dva oddelka, mora niži imeti najmanj 8 ur na teden, kolikor se pač potrebuje, da se nauči otroke čitati in pisati. Steviliti je treba z vsakim oddelkom po 2 uri na teden. Kazalni in rečni nauk, petje in telovadba mo-
rajo pač imeti vsi oddelki skupaj, kar se tudi lahko izpeljati more. Oblikoslovje iu risanje v takih šolah po navadi ni za prav male otroke, tedaj samo za viši oddelek.
Opomba k 2. načrtu. Razdeljene enorazredne šole so tako imenovane poldnevne šole, ktere se prizadevajo odpraviti. Take šole morajo biti v tistih krajih, kjer je veliko šolske mladine, od 150—200 in več. da eden učitelj ne more vseh ob enem podučevati, in kjer je šolska izba premajhna, da ni za 100—150 otrok prostora. Se ve, da so take šole slabe; kajti mladina je vsaki dan samo 2—3 ure v šoli. Pa vendar je veliko takih šol po Slovenskem (a tudi drugod), in bi jih še več moralo biti, ako bi se postave spol-novale samo gledč šolskega obiskovanja, a ne gledč postavnega števila učiteljev. Večjidel se pa v obeh točkah postavam — ne zadostuje. Pri obeh oddelkih smo na takih šolah učitelju 25 ur na teden odmerili. Več se nismo upali, manje nam vest ne dopušča. Vlada je v omenjenem ukazu nasvetovala za oba oddelka 28 ur na učitelja, 4 ure za kateheta. Mi smo iz že povedanih vzrokov tudi tix znižali na 25 ur.
Opomba k 3. načrtu. Ta velja za dvorazredne šole, na kterih delujete še po dve moči. Vsaka ima tu po en razred, v kterem more po potrebi tudi več oddelkov narediti. Sicer srno pa mi v principu zoper nalaščno narejanje oddelkov v enem in istem razredu, ker je to večidel le na škodo šoli. Za 1. razred smo odmerili 22 ur, za II. 24 ur na teden. Več nismo hoteli svetovati z ozirom na učence,
• manj na učitelje. V omenjeni ministerski uredbi je pa nasvetovano za 1. razred — 27 ur (3 ure so prištete za ve-roznanstvo) in za II. razred — 30 ur. Pomisliti je toda treba, da v I. razredu so še mala deca, ki težko sede v šoli več nego 4 ure na dan. In po našem načrtu bodo morali zavoljo petja in telovadbe dvakrat na teden po 5 ur v šoli ostati. In to je popolnoma zadosti. Največkrat deluje v 1. razredu podučitelj. Ta pa. mora imeti tudi več prostega časa, da se pripravlja za učiteljski izpit.
Opomba k 4. načrtu. Gledč števila ur za posamezne razrede nimamo tu ničesar opomniti; toliko več pa gledč novega učnega predmeta, nemškega jezika, ki smo ga vtaknili v lil. razred trirazrednc slovenske ljudske šole. Kakor je znano, smo mi tega načela, daje po vseh (eno-in večrazrednih) slovenskih ljudskih šolah in pri vseh naukih učni jezik slovenski. Na dalje spoznamo za nepotrebno, da bi se nemščina v eno- in dvorazrednih slovenskih šolali podučevala kot učni predmet. Pač smo pa za to, da se na trirazrednih in čveterorazrednih šolah v 3,
iu 4. razredu podučuje kot učni predme d, *) in sicer na podlagi in s pomočjo slovenskega (maternega) jezika. Iz tega stališča smo odločili (v 4. in 5. načrtu) za III. razred 4 ure, za IV. razred 5 ur nemščine na teden.
K poslednjemu načrtu nimamo dodati posebnih opomb. Glede učnib ur na teden zahteva pri tem in pri 4. načrtu tudi vlada nekako tako število. Mi moramo z dobro vestjo podane načrte priporočati vsem ljudskim učiteljem po v s e m SI o v e n s k e m; sestavili smo je skrbno, in sicer z ozirom na obstojoče postave in ukaze, kakor tudi na obstoječe razmere slovenskih ljudskih šol. Želimo pa, da bi se o teh načrtih učitelji kaj oglasili in svoje mnenje razodeli.
Zemljepisje v ljudskej šoli. i.
Imenitnost in potreha zemljepisnega poduka v ljudskej šoli.
(Govor c. k. okr. šol. nadzornika gosp. Jamšeka pri učiteljskem shodu ‘24. aprila t. 1. na Vidmu.) **)
Zemljopiaje, ktoro ni sjihi doživel, jo najboljše.
Se sedajnostjo se ima račuuiti. Postojmo tedaj malo, in opazujmo sedajnost vsestransko! —
Ko smo bili zadnjekrat v Reichenburgu zbrani, ter pri obedu napivali tudi c. k. namestniku baronu Ktibccku, gnali ste nas notranja radost in navdušenost, naznaniti mu napitnico. Zgodilo se je nemudoma, in še tisti večer smo dobili prijazni odgovor iz Gradca. — Da je denes kaki spretni fotograf v Vidmu, in bi se mu vsi tukaj zbrani za eni trenotek izročili v plačano varstvo: čez malo časa bi nam on znal pokazati sliko s pre-znanimi obrazi, s kakoršnimi nam zamore le najboljše ogledalo postreči, in to na zelo malem prostorčku. — In tukaj mimo pelja železna tir, kodar vlaki vozov drdrajo, ktere vleče prednji konj brez kopitov, kteri ne mara ne za iilev, ne za krmo, ne za oves; on žre le žerjavico in vodo, pa dirja brez biča nagleje, kakor vsaki kopitar in vidi ponoči tako dobro, kakor podnevu.
Mi živimo tedaj v času, v kterem se z bliskom piše, sč solncem slika — in s hlapom vozi. — Dežele se vsled teh iz-najdeb — rekel bi — vedno bolj druga k drugej pomikajo,
*) Sicer jo na kmetih tudi v tem razredu vse to podučovanjo po-t r a t a časa.	Vr.
»*) Na mojo prošnjo jo g. nadzornik dovolil, da se njegovi govori v „Slov! Učit.“ ponatisnejo.	,J—c,
tako, da je mogoče še danes v Vidmu zajutrkati, na zidanem mostu jnžuati, v Zagrebu večerjati in bodisi v Sevnici, Reichen-burgu, na Vidmu ali v Brežicah pa prenočiti, in vendar jutri v Zagrebu že ob 7mih zajutrkovati. Dandanes tedaj ni nič nenavadnega slišati, kako se tu pa tam ljudje pogovarjajo o Gradci, o Dunaji, o Rimu, o Parizu, o Berolinu; o Ogerskem, o Češkem, o Tirolskem, o Laškem, o Franciji, o Rusiji, o Ameriki, o Mehiki itd. Različna pisma, časniki in knjige, trgovina in obrtnija jih silijo spoznavati oddaljena mesta in dežele, ktere osebno obiskati se zna marsikateremu dandenes ali jutri prilika ponuditi, kakor se tudi mnogim pred kratkim še menda sanjalo ni, da bodo leta 1873 v veličastnem Beču videti mogli ne samo različne obraze in oblačila Kavkazov, ampak tudi črne zamorske Aethiope, bakrorudeče Indijane, rumene Mongole, kakoršni so Japanci in Kitajci in črnorujave Malajce, ter tudi bogatstvo, krasoto in imenitnost celega našega planeta občudovati mogli.
Želeti bi bilo, da bi se vsi učitelji Avstrije letošnje svetovne razstave na Dunaji udeležili! — ko bi bilo mogoče! —
Tedaj že praktičnost nas sili, da ne pustimo otrok v Ijud-skej šoli brez vsega poduka v zemljepisji. Z druge strani pa se temna nevednost o zemljepisji z imenitnostjo človeka ne more vjemati, namreč jo naravnost oslcrunjuje. Tema in luč se ne bodete nikdar strinjali. —
,,Spoznavaj scbc“! rekel je modrijan, in če je ta splošni opomin opravičen, tak je tudi oni, ki pravi: „Spozuavaj to, kar je tvojega, svojo domačijo in svojo domovino11, domovino v skrčenem in širšem pomenu. Ali bi ne omilovali človeka, kteri bi bil tujec v svojej domači hiši? — In vendar ni ono ljudstvo nič manj obmilovanja vredno, ktero v dremoti svoji ne spoznava zemlje, na kterej stanuje 1377 milijonov ljudi, in ktera zemlja je vendar mati vsega posvetnega. „V mater črno zemljo11 bodo naša trupla pokopali.
In kako je mogoče vspešno v zgodovini podučevati, dokler ni geografične podlage, zakaj zgodovina je popotnica naše zemlje z veliko knjigo, jasnimi očmi, dobrimi ušesi in naglim peresom, in kar ona med ljudstvi hvale- in grajevrednega vidi in sliši, to ona vestno in neizbrisljivo zapisuje.
Da ima živo, metodično podučevanje v zemljepisji velik budilni upljiv na razvitek dušnih zmožnostij otročjih, se ne drl tajiti, in ravno to je pri tem predmetu prav za prav glavna reč. — Tu je široko polje, na kterem se šolarju lehko ponujajo priliko si nazore in domislike nabirati, pojme in sklepe spletati in svojega duha z velevrednim gradivom obogateti. Budi se namreč opazovalnost, napenja se pazljivost, bistri se pamet, utrjuje se spomin, goji se žlahtni čut za prekrasno naravo, pospešuje se ljubezen do domovine, razvija se religiozni nagib, ponuja se domišljivosti (fantaziji) zdrava hrana, umljivost jezika raste in
lika se jezik sani, da pridejo otroci naprej, po naravnem potil do razumnega in gladkega govorjenja, do slovniško-jezi-kove zavednosti, pa se ve da le takrat, če se od šolarjev tirja, da to, kar so videli in slišali, tudi ustmeno in pismeno prebavljajo. Tako jezičuo prežvekovanje se ne more zadosti priporočati. Neprenehoma pa je paziti na to, da se otroci pri ustmenem kakor pismenem izdelovanji in izpeljavauji poslužujejo lepih izrazov in sploh pravilnega, književnega jezika. Jezik naj se vedno pili, da postane gladek.
Na voljo, razum, razsodnost in posebno pa na značaj šolarjev zemljepisje nima toliko upljiva, na te stebre človeškega blagra pa je mogoče pri drugih predmetih, posebno pa tudi pri predavanji zgodovine toliko več ozir jemati. Od upliva zgodovinskega uka na razvitek mladine pa se bo drugikrat govorilo. Samo mislim, da ne bo odveč, ako mimogredč omenim, da kakor je Janez Jezusu pot pripravljal, tako naj geografija zgodovini pot pripravlja. — Ali pa geografija naj bo njiva, in zgodovina naj bo seme. Kar je seme brez njive, to je zgodovina brez zemljepisja.
Da se pri nas od 1848. 1. sem (se ve da ne nepretrgauo) ustavno vlada, se imamo več ali manj tudi nezgodam zahvaliti, ki so prišle čez Avstrijo v teku komaj dveh decenij, in da se je nova šolska postava skovala in sankcionirala, k temu je vojna 1. 1866. tudi ne malo pripomogla. — Dobro se spominjam stavka, po bitki pri Kraljevem gradcu v raznih časopisih tiskanega, da Avstrija ni bila od pruskih vojakov, nego od pruskih ljudskih učiteljev premagana. — Če tudi se ta poklon za prusko učiteljstvo prenapeto glasi, vendar je istina, da ni vse eno, ali pošljem nad sovražnika premetene vojake, ali pa malo ali vše celo nič izšolane branitelje očevine. Prusi pridši v našo Češko in Moravsko, niso bili tujci v teh kronovinah naših, kajti vsaki mož je imel neki pri sebi zemljevid Avstrije in je dobro vedel, kod da hodi in kam se pomika; on je svoje tovarše na tej in unej stezi v duhu gledati mogel ter se je tolažil: Jaz vem kje sem, kam grem, pa tudi vem koliko se jih po drugih potali, cestah in stezah z menoj vojuje, in kje da se znamo v nepredirno celoto zediniti, da sovražnika z celo močjo in silo napademo.“ Tako in enako mišljenje, izvirajoče iz samosvesti, mora dajati vojaku pogum, da hrepeni po zmagi. In če ga še petje in godba, pogumni obrazi in goreče besede poveljnikov navdušujejo: potem je zmaga že na pol zagotovljena, „Znanost je moč“ pravijo Nemci.
Vzroki, kteri so našo vlado šolskej reformi priganjali, rekel bi, silili, so jasni, in ker jc vlado v tern državni zbor hrabro podpiral, dobili smo že 25. maja 1868 I. postavo, po kterej se ločitev šole od cerkve ukazuje. Od severa sem brijejo v majniku večkrat še ostri vetrovi; — ali to leto je pihljala od
dunajske strani za učitelje ljudske prava, dobrodejna spomladanska sapica, kljubu kislim obrazom, kteri so se pod mitrami in bireti gerbančili.
„Abrabam je rodil Izaka", hotel sem reči: Ta postava rodila je drugo od 8. feb. 1869., s ktero se postavljajo deželni, okrajni in krajni šolski sveti iu nadzorniki. „Izak je rodil Jakopa", ue, zadnja postava rodila je državno šolsko postavo od 14 maj. 1869., §. 29. te postave ukazuje preduašanje o zem-ljepisji, o zgodovini in uku očevinskega ustava na učiteljskih pripravnicah, iz kterih predmetov imajo pripravniki po §. 34. iste postave tudi skušnjo iu potem kakor učiteljski kandidatje še preskušnjo napraviti, ako hočejo podučitelji, oziroma učitelji postati. —
§. 3. iste postave pa zemljepisje in zgodovino s posebnim ozirom na očevino in njeni ustar tudi v ljudske šole vpeljuje. — „Jakop je rodil Jožefa in njegove brate" — prav za prav: Postava od 14. maj. 1869 1. pa je rodila zopet več postav. Iu tako še tudi s zemljepisnem ukom, v postavo vzetimi, nismo pri konci. §. 3. prej navedene postave razjasnjunje nam §. 58. šolskega iu učnega reda od 20 avg. 1870 1. gotovo ue brez uzrokov in glede zemljepisja pravi: „Zemljepisnemu in zgodovinskemu uku je nalog z ene strani s poznavanjem domače zemlje, ter najvažnejših osod avstiijske države in prebivalcev njenih, buditi ljubezen k domovji, k očevini ter udanost cesarju in cesarskemu rodu (dinastiji), z druge strani s prvotnimi pojmi o svetoznanstvu duševni obzor širiti in srce blažiti.
Smoter ali cilj zemljeznanskega uka je : pregledno znanje svojega domovja iu svoje očevine, po uaravoslovskih in krajevnih, narodopisnih in političnih razmerah; znanje o najvažnejših rečeh Evrope iu ostalih delov sveta (zemlje) s posebnim ozirom na tla, kakoršna so kod; razum navaduejših prikazov, rojenih iz podobe, stanja ni premikanje naše zemlje. Začetek temu uku je domačega kraja ter njegovega obližja načrtek, kateri se učencem pred očmi polagoma razvija; k temu se počasi dostavlja toliko, da učenci naposled do dobrega ume zemljevid."
V teh vrstah je važnost ni potreba tega, za avstrijske ljudske šole še novega predmeta izrazna in gotovo se misli vsakega, kteremu je za blagor Avstrije in za omiko ljudstva sploh kaj mar, z mislimi vlade in postavodajnih skupščin popolnoma strinjajo.
Le zaspanec, nevednež hudobni nazadnjak ali rakovec in pa hinavski neprijatelj Avstrije in šolstva sploh, se more pro-tiviti (ustavljati) tem novim določbam vladinem, ljudsko omiko in s tem njega samosvet in blagostanje pospešujočim.
Na noge tedaj omikovalci ljudstva in razsvitovalci temote! Opasujino se z uma svitlim mečem, ter se vojskujmo na šolskem
polji, trezni in zmerni, brez prelivanja krvi z nasprotniki zdrave omike, naj si že bodo iz kterega god stanu, tabora ali naroda.
Se ve da je zemljepisje obširna in mnogoobsegajoča znanost, ktero v ljudskej šoli izcepljivo prednašati ni mogoče in tudi nepotrebno. Le najvažnejše geografične — matematične, fizične ni politične momente — naj si učitelj odbere, ktero naj kakor lahko prebavljive, kosce mladini podaja, da se ne zadavi, — da jej ne bo svet, mesto vedno jasneji, ne še vedno oblačneji pred očmi.
Spretnemu učitelju se bo tudi to kmali posrečilo, če le rad bere in pisari.	(Več	o tem prihodnic)
O notranji uredbi sadnih drevesnic ljudskih šol.
Bivšemu ministru poljedelstva, blagemu grofu Potocki-tu, uzbudila se je dobra misel, koristno vpeljavo srenjskih ali šolskih sadnih drevesnic po nemških deželah naše države tudi na nenemške, slovanske raztegniti. Odkar je potem misel ukaz postala, osnovalo se je tudi po našej domovini še precejšno število takih drevesnic, se ve da je to še vedno le premajhno, pa kaj se če? izjeme morajo biti povsod. Uzroke — recimo kar naravnost — žalostnih izjem iskati, ter jih pretresati, nam ni današnja naloga, ravno tako malo nam je pa tudi naloga, koristi šolskih drevesnic pretehtavati, čemu tudi? — saj so vendar na dlani ležeče. Danas nočemo nič druzega, kakor obstoječe drevesnice od znotraj ogledati, da vidimo, v kakim stanu da so, ter v kakim da bi imele biti. Dosti, da skora večina šolskih drevesnic je v takem stanu, da je groza jih pogledati. Ni ga nikakcga reda, nikake snage, vse je v vsakem obziru brez glave storjeno, ali boljši rečeno — puščeno. Tu se od samega plevela lčlie od stez ločiti ne dado, drevesca — ako jih je kaj, pa večji del je le trnasto divjačjo — preraščena so po plevelu tako, da bi si memo gredoč botanik lahko mislih: glejte no! tukaj pa amarautus, henopodium i. t. d. kultivirajo. Korist takih drevesnic zaznamovati, je se ve dateška reč, gotovo — še naj bolj se ji pa približamo se znakom — ničle.
Da bi take drevesnice že pri cestah ne bile, ampak tam kje v kakem kotu, kamor le zajci zahajajo, bi sc saj došli opazujoči tujec, ko ji o sadjereji kaj zastopi, ne škandaliziral, in — ne prišel bi koj k spoznanju, da ima srenja, kateri se je približal, nezastopnega, ali pa lenega učitelja. Navadno je oboje združeno, kar pa sc ve da z izgovori, kakor: srenja noče nič potrositi, *) otroci nič delati i. t. d., zakrivati skuša; ali to je puhlost. Kakor je žalostno ravno navedene drevesnice opazovati, tako je pa tudi veselje drevesnice družili učiteljev videti.
*) Tudi resnica.	Vr.
Vse je v redu, lčlie so plevela proste, stezice snažne, drevesca skrbljivo gojena i. t. d., sploh rečeno; vse »pričuje marljivega zastopnega učitelja, koji se tudi na ta način za napredek srenjčanov trudi, akopram ni znabiti zato posebno — plačan. Ena napaka — in sicer ne majhna — pa tudi te drevesnice proste niso, ali to zapazi le okč dobrega, izučenega sad-jerejca. V notranji uredbi, mi namreč na to gledano, da bi bilo moči različnim sadjem, in sadjem ene iu iste vrste, pravilno kolobarjenje uvesti. Kolikokrat sc ne najde na eni in isti lelii hruške iu jabelka vkupaj, ali pa še clo jabolka in češnje ali orehi? Nu, to je velika napaka, napaka je pa še to, ako se ima sicer celo lčbo, le z eno vrsto sadja zasajeno, pa to je različne starosti; na primer, en del nosi 2-, drugi 3-, tretji znabiti 51etna debelea. Dalje ni skoraj v nobedni drevesnici za to skrbljeno, da bi se v kolobarjenji tudi počitek zemlje vrstil, ampak komaj se je ena lelia dreves oprostila, že se nasadi z drugimi. — Glejte, dragi učitelji! da se Vam v bodočnosti tudi te napake očitati ne bodo mogle, postopajte glede notranje ureditve vaših drevesnic tako-le:
Recimo, da se v onem kraju druge sadne plemena ne gojijo, kakor jabelka, hruške, češnje, orehi. En primerno veliki del za drevesnico odločenega prostora, pustiti se more za setev, to je sejalnico. Ta prostor se razdeli dalje v 4 enako v like lehe, več leh ni treba, kajti orehi se sejejo tako koj na svoje mesto v drevesnici. Od teh šterih leh se prva ne seje sfc sadjem, ampak s krompirjem, fižolom i. t. d.; ta se tako rekoč izpočije. Na drugo pridejo jabelka, tretjo češnje, četrto pa hruške. Ko so se drugo spomlad, zasejane drevesca v drevesnico presadile, se pomakne setev za eno lelio naprej, tako, da pridejo na prvo izpočito leh o — katera se je tudi pognojila — hruške, na drugo — kjer so bile pred to leto jabelka, pridejo češnje, na mesto češenj pa jabelka. Tako je popolnoma za to skrbljeno, da se spreminja setev na enem iu istem prostoru po različnosti sadja, pa tudi po enakomerni razdelitvi gnoja.
V drevesnici sami odmeriti se more vsaki vrsti sadja svoj prostor, vsi kosi so pa med sabo enaki. V našem primeru razdeliti bi se morala torej cela drevesnica v onako velike dele, prvi za jabelka, drugi za češnje, tretji za hruške, četrti za orehe. Kako da se štiri deli naprej razdele, to je odvisno od množine let, v kojih — v dotičneuein kraju drevesnice — drevje toliko doraste, da se lahko izkoplje ter odda. Recimo da se zgodi to v kraju v šestih letih, torej je treba nastale 4 velike dele, Vsacega v 7 euakili leh razdeliti. Vsako leto se eno teh lčh zasadi, vsaka lčlia leži pa, se razumi da na družem delu, in nosi drugačno sadje. Ko se je tako v sedmem letu sedma lčha zasadila, izkoplje se drevje prve, kije zadosti dorastlo — katera se potem globoko prekoplje,
dobro pognoji, ter sč krompirjem ali turšieo i. t. d. obseje. Osmo leto zasadi se zopet ta leba sč sadjem; ako so pred hruške na nji rastle, ne smejo tudi hruške ali jabelka priti, ampak češnje ali pa orehi, to je sadje vse druge vrste. Potem načinu vrti se potem kolobar naprej, vsako leto se vsacega sadja ena lčba z nova zasadi, eno pokoplje, eno pa počitku prepusti. Učitelji! ravnajte po tem izgledu in Vaše drevesnice bodo izgledne.	]{. D.
Učilni načrt o nauku domovinskem.
(Dalje.)
Naša šolska soba ima štiri stene: desno levo, sprednjo in zadnjo. Nad nami je strop, pod nami so tla. V — steni so — okna, v — pa	duri.	Pri steni vidimo	peč z dimnikom, na
sprednji steni visi	božja	martra,	— podob	in tabel. Štiri stene
imajo navpično, tla iu strop pa vodoravno mer. V levej steni so — okna, v desni duri. Pri zadnji steni je peč z dimnikom, na sprednji pa —. Med obema — pri sprednji steni — je miza in stol. V kotu	med	sprednjo	steno za	durmi je omara. Z
sprednjo in zadnjo	steno	v enakej	črti so —	klopi. Naša šolska
soba meri — scžnjev dolgosti, širokosti in — sežnjev iu čevljev visokosti. —
Učili ste se dozdaj spoznavati ktera je desna, leva, sprednja, zadnja stran. Vedite pa, da so ta imena le toliko časa resnična iu prava, dokler svoj prostor ne spremenimo. Kakor hitro pa svoje postore spremenimo, tedaj ne veljajo več imena desna, leva stran, za prave kakor poprej. Ako prideš n. pr. k mizi, ter se proti svojim součencem obrneš, spremeni se ti desna itd. stran. (N. pride k mizi.) Ktera je sedaj tvoja desna stran? — Kako smo jej prej djali? — Ktera je sedaj leva? — Sprednja? — Zadnja stena? — Kako si prej — imenoval? — Ako bi tedaj hoteli zunaj šole določiti kaki kraj, ter reči: ta stran je desna, ta	leva itd., bi tega	ne mogli prav in na	tanko določiti,	iu ako
bi	to vendar storili,	bi določbe desno itd. ne veljale in	ne za-
dostovale. Potrebno je, da si poiščemo druga znamenja, ktera so na vsili krajih in v vsakej legi vedno enaka, t. j. nespremenjena ostanejo. Mislimo si, da bi bili 4 stene s stropom vred odpravljene, kaj bi potem bilo nad nami? — Kako se pa ono vam zdi? — Kaj se vam vidi, kje so konci neba? — Kaka je črta, ktera nareja nebo na tem kraju? — Kraj neba (okrožno črto) tedaj, dokler ga vidimo, imenujemo vidno obzorje ali horicont. In	glejte, potem se	hočemo sedaj učiti	krajo neba spoznavati
in	po njih tudi drugo lege imenovati.
Kaj vidimo po dnevi na jasnem nebu? — Kdaj solnce na nebu ne vidimo? — Kdaj sc prikaže solnce na nebu? — Kako pravimo o solucu, kadar sc nam na nebu začne prikazovati? —■
Kako pa pravimo, kadar se ono skriva? — Kdaj se godi to? — Ali vzhaja in zahaja solnce povoljno na raznih krajih neba? — Kaj pokaže kraj neba, kjer solnce vzhaja? — Kako imenujemo čas, kadar solnce vzhaja? — Zapomnite, ne le čas, kcdar solnce vzhaja zovemo jutro, ampak tudi kraj neba, kjer ono vzhaja. Kako imenujemo tedaj kraj neba, kjer solnce vzhaja? — Pokažite, kje je jutro! — Kjer soluce na tem kraju vzhaja, zovemo ta kraj neba tudi vzhod. Kje je tedaj jutro ali vzhod? — Na kterem kraju neba pa solnce zahaja? — Kdaj se to godi? — Temu kraju neba tedaj pravimo večer. Kje je večer? — Zakaj pravimo temu kraju neba večer? — Zato pa tudi pravimo temu kraju neba še zahod. Kje je večer ali zahod? — Koliko strani neba že poznate? — Ktere? — Pokažite večer! — Jutro! — Zahod! — Vzhod! — Ako se tako vstopimo, da imamo levico proti jutro, desnico pa proti večeru, tedaj gledamo proti kraju neba, kamor solnce najviše dospe. Kdaj se to zgodi? — Temu kraju neba tedaj zato poldan ali jug pravimo. Ako tako stojimo, imamo pa za seboj četrti kraj neba, in to je polnoč ali sever, kreri je poldnevu ali jugu ravno nasproti. Koliko krajev neba že poznate? — Ktere? — N. kje je jutro? — večer? — jug? — sever? — vzhod? — zahod? — poldan? polnoč? — Kteri imenovanih krajev neba so si nasproti? — Kteri kraj neba je nasproti zahodu? — Kteri jugu? — Kteri severu? — Kteri jutru? — Obrni se proti kraju neba, kterega bodem imenoval in odgovori mi sedaj: Kteri kraj neba je na desno — levo od jutra? — Kteri je na desno — levo od juga? — Kteri na desno — levo od poldan? — Kteri desno — levo od severa? — Kteri kraji neba se stikajo? — Kteri sc ne stikajo? — (Dalje prih.)
Kako se pesem v ljudski šoli razlaga.
(Dalje.)
Ako našega gospoda in presv. cesarja vse prizadetje, pogoditi se, brez vspelia ostane, in le v boju vidi pomoček, negotovemu stanju države konec storiti, takrat naj torej sleherni po svoje pripomore, kar zahteva blagor domovine, slavni spomin naših preddedov in slava Avstrije. Upajmo, da bode Bog našo reč blagoslovil, ker je pravična. Pogumno naj se vsaki bojuje: rnalodušni je že prej premagan, kot se začne bojevati. Spomnimo se slavnih del avstrijske vojske, kakoršne je ona tolikrat in v najžalostuiših dobah dovršila, spomnimo se slavnih lavorik, ktere je v več kot sto.vojskah si pribojevala; gotovo novo si pribojujemo tudi zastavo od prihodnih slavnih del. lz-gledi iz pretekle dobe naj slehernega tolaže in s pogumom navdajajo in ob času boja tudi mi s pesnikom prisežemo:
„Vse za dom in za cesarja,
Kri, življenje naj velja!“
III.
Take misli in ravnanja so podlaga državni sreči in moči. Kjer take misli in občutki vse stanove prešinjajo, tam tudi vsi stanovi svoje naloge vestno izvršujejo, da pospešujejo trenutek, v ktereni zamore ljudstvo blagoslov miru v popolni meri nemoteno vživati.
„Kar nam stvari obrtuija,
Varje naj vojščak močan,“
Kmetovalec na polji, rokodelec v svoji delavnici, veliki posestnik in grajščak na svojem dvoru, kupčevalec v prodajal-uici in veliki trgovec v svoji zalogi — vsi so državljani ene in tiste deržave in vsaki naj vživa sad svojega truda, vsaki sme za žrtve, ktere sploh doprinaša, zahtevati varstva in hrambe. Brez varstva ni mogoča pridna delavnost, ne strpljiva urnost pri nobeni reči, in se tudi ne more povzdigniti ne obrtnost in ne kupčija. To varstvo in hrambo po nam daje vojaški stan, kteri ne varuje in ne brani samo pred /notranji in zunanji sovražniku, ampak tudi v mirnih časih skrbi za red in mir v državi, ter prelomljevalce postave zadevni oblasti izročevati mora. Naj tedaj nihče za zlo ne jemlje, naj se oboroženi oblasti nihče ne zoperstavlja, ker ona svojo dolžnost izpolnuje. Toda samo s pridnostjo in marljivostjo državljana še ni vse storjeno, kajti človek se ne živi edino le s kruhom. Pa tudi samo s silo ali mečem se ne opravi vselej kaj prida. Država potrebuje tudi dušne hrane in zmage, da se na višjo stopinjo povzdigne, kajti dostikrat se druži z uajvečo hrabrostjo uajzaničljivše divjaštvo. Edino to pa pospešuje učenost in umetnija. Vera rodi vse dobro, umetnija vse lepo, učenost pa vse pravo; vse tri se imajo združiti v eno celobo, kajti kar je dobro in pravo, ne more biti neresnično in grdo; v resnici lepo ni grdo in napačno, in kar je resnično ni slabo in hudobuo. Učenost in umetnija je tudi služba, zato pa je učenjak in umetnik, kteri je v resnici to, kar ima biti, vsega spoštovanja vreden. Za nas pa sledi iz tega dolžnost, da si duha vedno bolj izobražujemo in v vednostih napredujemo. V resnici prav omikan in moder državljan ni nikdar nezvest svoji dolžnosti, le v domišljiji živeči ali na pol izobražen je enak trstu na vodi; zapeljivcem je igrača, oni ga morejo poljubno rabiti za svoje namene. Izobraženost pospešuje ljudomilost in človeštvo; nevednost in pa puhla učenost pa je strašna in grda. Učenost pa naj je živa in delavna, ter naj sega v navadno življenje. Kakor dela učenost bolj na spomin, tako pa umetnija na čut in domišljijo. Že stari pesnik Ovid je rekel, da srečno prisvojenje umetnije mika in blaži nravnost, ter odjemlje zadnji ostanek divjosti. Zato pa tudi državi ne moremo boljšega želeti, kakor da bi se učenost in umetnija dostojno razcvetale.
Ako je slava na znotraj in zunaj po tej poti utemeljena, ter se za dušni in gmotni razvoj modro skrbi, potem se bode gotovo tudi želja:
„Sreča naj deželi klije S slavo nji zedinjeno
spolnila. V taki državi se bode tudi dosegla edino prava svoboda, ktera ima svoje jedro v tem, da sleherni v okvirju postave svojo osebno zmožnost in priličnost, gledč na splošni korist razvija in rabi. Nad tako državo biva očitno božji blagoslov, ter je čislana in spoštovana na znotraj in zunaj. Ni žalostnejega za deržavo, kakor ako se ponaša s tem častnem imenom, po tem ne zadostuje v uikakoršnem obziru; veselo pa je za državo in sploh slehernega državljana, živeti in prebivati v vsestransko srečni in čislani državi. Nadejaje se, da se bode vse to v blagor naše ljube Avstrije vresničilo, izreka pesnik na dalje še srčno željo vsakega zvestega in pravega Avstrijanca:
„Božjc solnce v miru sije Naj nad srečno Avstrijo 1“
(Konec prih.)
Dopisi.
Iz Istre, 24. julija 1873. — „Soča“, po njej naš izvrstni „dnevnik“, in „S1. Narod", sta omenjala in posnela nekaj dat iz knjige: „Statistika javnih in privatnih ljudskih šol po vseh v državnem zboru zastopanih kraljevinah in deželah v šolskem letu 1870—-1871*)“, katera pravi, da v omenjenih letih 1870 —1871 ni bilo v Istri nobeno slovenske šole, nego samo nekaj namešanih ital.-slov. Ne vem, kdo je to poročal vladi, a jest z dokazi prepričam, da je vsa ona statistika sleparska, lažnjiva. Jest služim kot učitelj uže 10 let na istriskih šolah, in poznam do pičice vse šole; podučeval sem, kjer Slovenci stanujejo v slov. jeziku; takisto so delali moji sobratje.
Tudi sedaj podajam poduk izključivno le v slovenščini; po drugih jezicih nijeden ne praša, in v zadnjih 10 letih nobeden po tistih prašal nij. — V Koperskem okraju so bile 1. 1870—1871 v sledečih vaseh čisto slovenske šole: Osip, Kic-manje, Boršt, Boljunec, Dolina, Loka 'pri Crnikalu, Kubed, Pasja vas, Šmarje, Sv. Anton, Tinjan, Molvraža, in potom nad 15 šol za silo, na katerih so podučevali duh. gospodje. — V Volovskem okraju: Brezovica, Mune, Jelšane, Podgraje, Klana, Hrušica in zopet mnogo drugih šol za silo. — Pristavite moram, da po o-stalih petih okrajih v Istri je dokaj tudi čisto hrvatskih šol. Iz navedenega se lahko prepričate, da nij poznal uredovalec
*) O tej knjigi bodemo mi tudi govorili.	Vr.
one statistike naših isterskih šol, ali je pa zajemal iz sebičnih, zmotljivih virov.
Nekaterim, posebno vladini ljudem so slovenske šole grozen strah; menda, ker se boje, da vlada poizve pravo število slovenskih šol, zatoraj jih zakiivajo. — Protečeno leto 1872. je bila pri ces. kr. deželni vladi v Trstu seja, v kateri se je obravnavalo, kakove knjige naj se istrskim šolam pošljejo za poduk gospodarstva. Ko so odbrali dotične knjige, zahteva en svetovalec in sam deželni vladar, da naj bodo knjige v italjanskem jeziku spisane. Posmehali so se temu na svetu vsi drugi vladni svetovalci in rekali: čemu ital. knjige, saj ni j italijanskih narodnih šol v Istri. (Glavne in srednje šole so ital.). To mi je pravil ces. kr. deželni svetovalec Mayersbach. — Dobili pa njismo niti ital. niti slov. knjig za gospodarstvo.
Razne novice in drobtine.
(Okrajna šolska nadzornika) sta imenovana: A. Robič, uči-fc)lj na mariborskem učiteljišči, za mariborski, slov. bistriški in sv. lenartski okraj in J. Eppieli, učitelj v Ljubljani, za litijski okraj.
(Primorsko učiteljsko društvo) snujejo vrli učitelji slovenski v Gorici.
(Kmetijska šola) za učitelje bode lotos v Celovcu, ne v Gradcu.
(Napredovalim šola) za slovensko-štajorske učitelje bode v Mariboru od 1. do 28. septembra.
Razpisi učiteljskih služeb po Slovenskem.
Na Kranjskem: Služba učiteljico v Ljub lani na c. kr. vadnici z 800 gld. do 10 avg. na dež. š. svet. Službe ii učiteljev (mogoče podučiteljov) v Ljubljani z GOO gld. oziroma 480 gld, do 10 avg,, na mestni š. svet. Učiteljska služba pri sv. Vidu pri Urdu in na Krašnji, in podučiteljski službi v Mengišu in Moravčah do G. avg. na okrajni š. svet v Kamniku. — Učiteljske službe v Postojni, Vipavi, Vrcmu, Šturji, Trnji, Sv. Petru, Postenji — vse v postonjskem okraju do 10. avg.
Na Štajerskem: Služba učitelja s 400 ali učileljice s 440 gld. v Središči do 25. avg. na krajni š. svet (okraj Onnuž). —■ Služba učiteljico v Rogatcu s 550 gld.; službi 2 učiteljev v Ptuju s 540 in 480 gld., do 12. septembra._____________________________
Prememhe v učiteljskem stanu po Slovenskem.
Na Kranjskem: G. Jaka Zupan (iz Koroškega) učitelj v Kamnigorici.
Listnica: G. Tone Eberl, učitelj v Polji: Vašega odgovora g. Rojku, ki soje v „P. Z.“ zopet tako bedasto repenčil z tujimi, neumnimi izrazi, kakoršiiih še Nemci rabijo no, in ki je dvomil, da Vi par vrstic slovenskih zapisati znate — nočem priobčiti, ker so nam zdi škoda papirja, da bi so s takim nemškutarjem pripirali, kakor je on. Iz Vašega odgovora povemo samo to, da je g. Rojko še le po tem, ko je bil pisal v imenu vseh kozj. učiteljev psovke na narodne učitelje v „1*. Z.“, prosil in beračil pri učiteljih dovoljenja, pa so ga vsi odvrnoli. Po vsen obnašanji g. Rojka sodimo, da jo on pravo, pa edino nemčurslco rovče med vrlimi učitelji kozjanskega okraja.
Založnik J. Lapajne.
Za vredništvo odgovoren F, ltrcior. — Tisk „Nar«ilne tiskarne11 v Mariboru.