DEMOKRACIJA
Če bi ljudje izbirali svoje zamisli po velikosti glave, kot to delajo pri nakupu pokrival, bi bilo na svetu mnogo manj gorja.
HERVfi BAZIN
Leto XII. - Stev. 12
Trst - Gorica, 15. junija 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Nova zaostritev francoske krize
»m-ttpraiirrTTHnraniiii — ——— m1—«me—b——i——g——————a— um 11 ■ i m—nM————B—MB———G——t—l
Ultimat alžirskih pučistov De Gaulleu - Energični ukrepi na vse strani
De Gaulle je na oblasti komaj dva tedna, pa je že moral spoznati marsikatero neprijetnost, ki je zvezana z odgovornim upravljanjem države. Dokler je mirno sedel na svojem posestvu in molčal je bil idol vseh nezadovoljnežev, z izjemo skrajne levice. Prilike so nato nanesle, da je njegova oseba postala edini možni arbiter za rešitev države pred državljansko vojno. Tako je za njegovo imenovanje glasovala večina francoskih senatorjev in poslancev, tudi takih, ki so le neradi odobrili takšno napol diktaturo, s kaflfero je parlament za šest mesecev dal enemu samemu človeku vso izvršno oblast. Toda predno je dobil zahtevana polnomočja in predno so poslanci pristali na načrt za spremembo ustave, o čemer naj bi 5. oktobra odločalo ljudsko glasovanje, je De Gaulle moral sprejeti nekaj obveznosti. Tako je svojo vlado sestavil večinoma iz predstavnikov raznih strank, prevzel je jamstvo, da ne bo kršil zakonov republike in demokratičnosti njene ureditve, da bo ostal zvest dosedanjim francoskim zunanjepolitičnim zavezništvom. S tem je dal svojemu prevzemu oblasti zakoniti in ustavni, ne pa tako revolucionarni značaj, kakor so si želeli skrajni desničarji, ki so ga z Alžirskim uporom dejansko priklicali iz njegovega prostovoljnega pregnanstva v mirni francoski vasi na izpostavljeno mesto francoskega ministrskega predsednika. Začeli so mrmrati.
Cim je nato De Gaulle dobil od parlamenta zaupnico in potrebna pooblastila se je odpravil v Alžirijo. Tam pa ga je ob vsem slavnostnem sprejemu čakalo precej neprijetnih spoznanj. Pravijo, da mu je padalski general Ivlassu takoj ob prihodu stisnil v roko listek, na katerem so bile napisane tri glavne zahteve odborov za javno blaginjo, ki so v tej pokrajini od 13. maja dalje smatrajo za nosilce oblasti. Te zahteve so: popolna integracija ali izenačenje pravic francoskega ir muslimanskega prebivalstva v Alžiriji, odprava vseh ostankov vladnega sistema četrte republike in priznanje odborov za javno blaginjo, katerim je treba dovoliti udeležbo pri vladi.
De Gaulle je bil sicer ves čas svojega obiska v Alžiriji zelo takten in, vsaj na zunaj ni kazal svojih neprijetnih občutkov. Pri tem pa je sprejel samo prvo zahtevo. Dejal je, da bo v Alžiriji odslej samo deset milijonov Francozov, da bodo muslimani imeli povsod popolnoma enake pravice in plače kot belopolti Francozi. Napovedal je tudi občinske volitve, ki bi v deželi, kjer je samo 10 odstotkov pravih Francozov, imele za posledico, da bi vse krajevne samoupravne oblasti prešle v muslimanske roke. Odbori za javno blaginjo bi postali nepotrebni. To seveda ni bilo prav francoskim skrajnežem, ni bilo pa prav niti Alžirski osvobodilni fronti, ki zahteva popolno neodvisnost Alžirije od Francije, ne pa samo izenačenje. De Gaulle torej s svojimi stališčem ni zadovoljil nikogar, čeprav bi, objektivno gledano, na tej osnovi le bilo mogoče doseči nekakšno sprejemljivo rešitev, posebno še če bi Alžirija kot takšna dobila tudi veliko avtonomijo.
V' ostalem pa je De Gaulle pozval odbore za javno blaginjo* naj se ne vmešavajo v politiko, ker so svojo nalogo že opravili. To se je zgodilo potem, ko so prav predstavniki teh odborov dva ministra iz De Gaullovega spremstva enostavno zvabili v neko sobo in jih tam zaklenili, tako, da se nista mogli pojaviti ob De Gaullu, ko je ta imel svoj glavni govor. Očitno je De Gaulla neprijetno prizadelo tudi to, da so množice tako vztrajno in povsod vzklikale skrajnežu Soustellu, kar je bilo očitno naročeno in orsr.nizirano. De Gaulle pa ni dal pooblastil v. Alžiriji Soustellu, temveč je imenoval za odgovornega predstavnika oblasti generala Salana.
Čeprav je alžirski odbor za javno blaginjo, po vsem tem precej presenečen, izjavil, da se bo brezpogojno in brez pridržkov ravnal po De Gaullovih ukazih, je bilo dovolj, da je general zapustil alžirska tla, pa so se že začela vrstiti nova presenečanja. Alžirski radio ni priključil svojih oddaj na mrežo francoske Radiodifuzije, temveč je še nadalje s šifriranimi sporočili posredoval zvezo z raznimi podobnimi odbori v Franciji. Pariške in druge v Fanciji izhajajoče časnike, ki ne pišejo tako kot alžirskim desničarjem prav, v Alžiriji plenijo. Končno je odbor preteklo sredo izročil generalu Salanu resolucijo, dejansko pravi ultimat, ki ga je ta nato sporočil De Gaulleu. V njem je Odbor za javno blaginjo zahteval: preložitev občinskih volitev v Alžeriji na čas po ustavnem referendumu, razpust vseh političnih strank in končno izjavlja, da smatra za svojo dolžnost, da »prenese zdaj tudi na Francijo ideje obnove, ki so prišle do izraza ob prevratu v Alžiriji.«
To je bila takorekoč napoved pravega fašističnega puča, ob kateri De Gaulle ni mogel ostati brezbrižen. Pravijo, da je najprej pozval generala Salana naj bistro in jasno pove ali s to resolucijo soglaša.
S	posebno brzojavko ga je opozoril, da Odbor javne blaginje »nima drugih pravic ali vloge kot da pod njegovim nadzorstvom izraža gledišče svojih članov« toda on, general Salan, niti drugi predstavniki zakonitih oblasti »ne bi smeli zavzemati svojega stališča do tistega, kar lahko ta odbor ali katerakoli druga politična organizacija zahteva«. Prav tako je De Gaulle zahteval naj mu Salan še posebej sporoči, kaj misli Odbor javne blaginje z besedami, da »bo zdaj prenesel tudi na Francijo ideje obnove...« Glavnega političnega voditelja alžirskih pučis-tov Soustella je De Gaulle pozval v Pariz, kjer sta v petek imela dolg razgovor.
V	trenutku ko to pišemo še ni znana vsebina govora De Gaulla na radiu. Napovedujejo pa, da bo opozoril na gospodarske težave, potrebo štednje in razpis no-
tranjega posojila. V govoru ali nekaj kasneje naj bi pozval častnike naj ne sodelujejo v odborih javne blaginje, temveč naj se vrnejo v vojašnice. De Gaulie bi rad videi, da se to zgodi zlepa, toda če ne bo šlo, bo poskrbel tudi za ukaze.
Tako se bo tudi v Franciji uveljavila ditaktorska praksa po vzorcih drugod, ki je diktatorji vedno ne izvajajo po lastni pobudi, ampak jo izziva oblastniško oko-lje, največkrat v utešitev osebnih ambicij. Končno ne ostaja nobena diktatura na pol poti.
General-ministrski predsednik ima torej vso dobro voljo, da prepreči, da bi se kuga alžirske upornosti in fašistične usmerjenosti razširila tudi na Francijo. Prihodnji tedni pa bodo odločilni za bodoči razvoj.
^ 'm'U "(a-.
(Die Weltwohe - Ziirich)
Po volitvah
Volitve so za nami in razum; Ijivo je, da posamezne skupine premlevajo stališča, ki so jih zavzele, uspehe, ki so jih dose* gle; pa tudi neuspehe, ki so jih doživele. Podobna vprašanja si seveda postavljajo v Italiji siveči Slovenci.
Ker drugi le preradi začenjajo svoja razglabljanja z napada* njem nasprotnikov, pač po pr e; govoru »da bruna, na svoj en nosu ne vidijo■«, bodimo drugačni in začnimo kar pri sebi. Neposred* no pred volitvami smo demo* kratični Slovenci pozvali svoje pristaše in prijatelje naj glasuje* jo za sredinske stranke. Pouda* rili smo, da jim po svoji vesti nobene stranke ne moremo iz; rečno priporočati, prikazali pa smo jim svetle in senčne strani tistih skupin, ki so pri takšni opredelitvi prihajale v poštev, da jim poklonijo svoj glas. Mislimo, da je bilo pisanje »Demokracije« v tem pogledu dovolj jasno, do* sledno in pošteno. Pri tem smo se izrečno opredelili za socialno napredne struje. Slovenski volih ci so1 nato sami odločili kako in kaj.
Posledica je bila, da so se sre* dinske stranke sorazmerno moč* no uveljavile v občinah, v katerih prevladuje slovenski živelj. S tem je bilo obenem nakazano, kako so se verjetno porazdelili slovenski glasovi tudi v mestnih središčih.
Vkljub vsemu kar trdijo in
NOVI ITALIJANSKI PARLAMENT se
je v četrtek, 12. tm, sestal na svojo prvo sejo. Otvoriteni seji poslanske zbornice je predsedoval poslanec Targhetti, ki je najstarejši zbornični podpredsednik. Otvoritveni seji senata pa je predsedoval dosmrtni senator Canonica, ki je najstarejši član senata. Obe veji parlamenta sta si izvolili najprej svoje predsedstvo in ostale funkcionarje. Volitve so urejene tako, da so v zborničnih odborih sorazmerno zastopane vse stranke. Prvo vprašanje na delovnem sporedu je bila odobritev začasnega proračuna.
Mnogo večje zanimanje kot sam začetek parlamentarne delavnosti pa vzbuja v javnosti problem sestavitve nove vlade. Krščanski demokrati, med katerinti je na volitvah dosegla največji uspeh socialno usmerjena Fanfanijeva skupina, so skladno z volilnimi rezultati povabili na sodelovanje socialne demokrate in republikance. Prvi so načelno sprejeli ponudbo, čeprav je. Saragat za svoj pristop postavil pogoj, da mora biti vladni program socialno usmerjen. Republikanci pa v vlado ne bi vstopili, čeprav bi jo v parlamentu podprli ali bi se pri glasovanju kvečjemu vzdržali. Tako bomo najbrže dobili vlado Izv. »leve sredine«, ker se je tudi večinska stranka prepričala, da je treba v sedanjerh času in še posebno v državi kot je Italija izvajati napredno socialno in gospodarsko politiko.
Poudariti je treba, da gre pri tem za zgodovinsko usmeritev nove vladne politike, ki jo je treba, če bo dosledno uresničena, samo pozdraviti.
*	* «s
V	JUGOSLAVIJI so po kongresu bolgarskih komunistov zopet začeli zapirati ko-minjormiste. Tito hoče pač pokazati, da ne bo klonil pred sovjetskim politikom in da je pripravljen priviti vijak. Splošno so namreč pričakovali da bo sovjetski premier Hruščev, ki se je udeležil kongresa v Sofiji, skušal pomirjevalno vplivati na Bolgare. V govoru, ki ga je imel, pa je razvijal prav nasprotne misli. Poslušalcem je črno naslikal nevarnost jugoslovanskega odklonovstva. Titovščino ni krstil za nič manj, kot za »trojanskega konja svetovnega imperializma«. Dovolil si je celo nekaj prav osebnih napadov na Tita in je dejal, da je imel Kominform popolnoma prav, ko je leta 194S obsodil jugoslovanske .komuniste.
Nič rudnega torej, da so titovci takoj pobrskali po svojih arhivih in so spravili pod ključ okrog 200 kominformistov, ki so jih v zadniih letih izpustili v duhu pomirjenja z Moskvo. Aretirani so bili, med drugimi, bivši minister Bane Andrejev, Vlado Dapčevič (brat sedanjega ministra Peka Dapčeviča), Duško Brkič in drugi. Nekaj kominformistično usmerjenih Jugoslovanov je zopet pobegnilo v sosednje satelitske države.
Tako se v razdobju skromnih par let zgodovina ponavlja in z njo tudi osebna tragedija prizadetih oseb. Zopet so zaprte, zopet morajo bežati, kakor da bi
Dogodki ^ po svetu j
vse skupaj bilo navadila igra. Pri vsem pa je najbolj značilno, da gre za dosledne komuniste, ki jih nihče ne preganja hujše kot prav njihovi idejni sobratje.
* * *
JUGOSLOVANSKO -I TALIJANSKO SODELOVANJE bo v novih okoliščinah, ki so nastale po razprtiji med Beogradom in Moskvo, očitno doživelo nov procvit. Beograjski listi in uradni krogi že hvalijo italijansko pripravljenost na poglobitev in razširitev obojestranskih stikov. »Politika«, ki sicer ni vladni list, a je zelo blizu vladnim krogom, je z, zadovoljstvom ugotovila, da so politični odnošaji med Rimom in Beogradom dobri, da so glavni italijansko-jugoslovanski politični problemi rešeni'.
Tudi dopisniki iz Beograda dodajajo, da so Jugoslovani svoječasno protestirali proti postavitvi raketnih odstrelišč v Italiji samo zaradi tega, ker so pač podpirali moskovsko zunanjepolitično linijo. Zdaj, ko so Sovjeti sprožili novo proti-titovsko gonjo, pa Beograd nima več interesa, da bi se razburjal zaradi ukrepov, ki vsaj posredno vplivajo tudi na zavarovanje nedotakljivosti jugoslovanskih meja.
Kakor v notranji tako torej tudi v zunanji politiki, titovci nadaljujejo svoj spremenljivi ples. Kar jim včk.rat ni bilo prav, temu danes ploskajo, in obratno. To prav gotovo ni dolgoročna in načelna politika. Re*im si samo podališuie in se skuša čimdelj ohraniti. To je edini smoter ki ga še zasleduje takšno opotekajoče ravnanje.
#	* *
CIPER je bil te dni zopet središče neredov. Tokrat so jih izzivali ciprski Turki, ki nikakor ne morejo razumeti, da jih je Velika Britanija na lepem pustila na cedilu. Doslej so namreč v Londonu zagovarjali razdelitev otoka v dva dela, turškega in grškega. Zdaj pa so Angleži popolnoma pozabili na razdelitev in se prijavljajo da objavijo 17. junija izjavo, po kateri bi v bližnji bodočnosti ves otok pripadel Grčiji. Turki, ki predstavljajo sicer samo 20 odstotkov ciprskega prebivalstva. skušajo v zadnjem času s terorističnimi dejanji rešiti in zaščiti svoje interese. Uspeh pa je zelo dvomljiv.
*	* *
POLJAKI so tudi zaskrbljeni zaradi sovjetskih napadov na Jugoslavijo. Zavedajo se, da je Gomulka leta 1948. bil proti obsodbi Titovega odklonovstva. Ce je Hruščev zdaj izrecno poudaril 'pravilnost. takratnega sklepa je torej s tem posredno obenem pokazal tudi na Gcmul-ko. Hruščev je poleg tega zapel slavospev kolektivizaciji kmetijstva. Poljaki pc so -kakor tudi Jugoslovani - pravzaprav za-
dovoljni, da njihovo kmetijstvo še ni ko-lektivizirano, ker bi jim sicer še bolj primanjkovalo hrane. Tretji razlog za varšavsko zaskrbljenost pa so sovjetski očitki Jugoslaviji zaradi ameriške pomoči. Poljaki so namreč tudi že načeli vprašanje ameriške pomoči v obliki dolgoročnih posojil in zdaj se boje, da bi jim to znalo povzročiti zamero pri Sovjetih.
Pri vsem pa je naizanimivejše, da so Sovjeti tudi sami že začeli tipati Združene države, ali jim ne bi morda le dale kredite za modernizacijo sovjetske industrije. Očitno je, da se držijo gesla »ne glej me kaj delam, temveč me poslušaj kaj govorim«, in pa reka »kar je dopuščeno meni to ni dovoljeno tebi«.
*	* *
MALENKOV naj bi' bil po zadnjih vesteh iz Ameriških in britanskih virov mrtev. To naj bi se zgodilo na ukaz Hruščeva, ki je dal Malenkova ustreliti, da bi tako rešil svojega najnevarnejšega tekmeca. Drugi zopet pravijo, da naj bi Malenkov umrl »naravne« čeprav za neznano bolezni'o.
Malenkov, Stalinov naslednik, je izgubil svoje vodilno mesto leta 1955, ko ga je na položaju ministrskega predsednika zamenjal Bulganin. Kasneje pa je bil pregnan v Kazakistan, kjer je bil imenovan za direktorja neke električne centrale. Skupaj s svojimi stalinističnimi somišljeniki, Molotov, Kaganovičem, Su-slovom in drugimi pa je predstavljal še vedno nevarnost za Hruščeva in njegovo struio. Posebno v zadnjih mesecih so se vedno bolj množili glasovi o naraščajoči moči stalinističnih elementov. Posledice so bile opazne tudi v sovjetski zunanji politiki, posebno v razmerju do satelitov, Hruščev, ki ve »kako se taki reči streže«, saj je sodeloval s Stalinom v raznih čistkah in je vedno znal rešiti glavo, pa naj bi zdaj posegel po stalinističnih sredstvih. Enega za drugim bo likvidiral svoje tekmece. Prvi je bil na vrsti Malenkov, v nevarnosti pa naj bi bili tudi Molotov, ki velja za poglavarja stalinistov, Suslov, ki velja za ideologa stalinistov, Kaganovič in celo dovčerjasnji zvesti potni spremljevalec Hruščeva, Bulganin.
Ni izključeno, da bodo dogodki potrdili pravilnost teh domnev in napovedi, saj bi to bilo popolnoma v duhu dosedanje komunistične prakse.
ka. Fse dokler pa ne bomo mo* gli postaviti lastnih kandidatnih list. bomo še v naprej dosledno volili demokratične, ne pa tota* litaristične in njim pridružene stranke. Kateri izmed teh bomo izrečno poklonili svoje zaupanje, bo seveda odvisno od njenega zadržanja, posebno od tega, kaj bo Slovencem v Italiji dala in priznala.
krivičijo naši nasprotniki, menU mo, da je bila ta odločitev edino pravilna. Smo mar hoteli pozvati slovenske volilce naj glasujejo za komunistično partijo in nje* ne sopotnike? To bi seveda žele* li pri »Primorskem dnevniku«, od koder očitajo, da je tržaška SDZ »prikrito pozvala svoje pri; staše naj volijo Krščansko demo‘* kracijo«, čeprav se dobro zave* dajo, da je ta njihova trditev ne* resnična in v nasprotju s piša* njem »Demokracije«:. V ostalem pa nas takšne izmišljotine prav nič ne prizadenejo, ker so očiten izraz nevolje nad občutkom last* ne nemoči in nepomembnosti.
Gre za politično nemoč in ne* pomembnost titovskega gibanja na Tržaškem. To je druga zna* čilnost, ki je prišla do izraza pri zadnjih volitvah. Pri vsem obse* žnem propagandnem, kulturnem in gospodarskem aparatu, s k at e* rim razpolagajo naši titovci, nam* reč kaže, da njihova beseda poli* tično presneto malo zaleže. Ve* liko manj, kot so si celo sami mislili. To je bridka resnica. O* predelili so se za Italijansko so* cialistično stranko, kateri tudi mi nismo očitali nič drugega kot to, da je povezana 's komunisti. In kaj so prinesli s svojimi glasovi tej stranki? Takorekoč nič.
Če primerjamo statistike pre* teklih občinskih in pokrajinskih volitev z rezultati sedanjih parla* mer.tarnih volitev, potem lahko mirno rečemo, da so titovci do* živali popolen neuspeh. Veliko bolj kot socialistična je titovske glasove očitno pritegnila komuni* stična stranka. Tisti, ki niso šli k tej, so se pa v dobrem delu porazgubili drugam. Le drobec je dobila socialistična stranka, ki si je verjetno obetala od svojega zavezništva s titovci vse druga* čen dobiček. Če je torej kdo na zadnjih volitvah doživel uniču* joč poraz, potem so to prav tr* žaški titovci. Zato je treba razu* meti jezo1, ki jih stresa.
Toda pojdimo še nekoliko delj. Ali niso prav titovci med slo* venskimi manjšinami v tujini najprej onemogočili složno, zato seveda ideološko neutesnjeno toda enotno nastopanje? To so preprečili z zahtevo po popolni podreditvi vseh političnemu vod* stvu njihove partije. Nato pa so šli še korak delj. Odrekli so se samostojnemu političnemu na* stopanju, začeli so zagovarjati in izvajati politično vključevanja Slovencev v tuje politične stran* ke . Najprej na Koroškem, nato na Goriškem, končno tudi v Tr* stu. Ker jih niso marali komuni* sti, so se povezali z raznimi so* cialističnimi skupinami.
In kaj so s tem dosegli tisti, ki pravijo, da nismo ukrenili prav, ko smo svoje volivce pozvali naj glasujejo za sredinske stranke? Edinega pomembnega zavezni* ka so si pridobili na Koroškem, kjer imajo socialisti v rokah de* želno upravo in so sploh v Av* striji ena od dveh vladnih strank. Je bilo s tem rešeno manjšinsko vprašanje koroških Slovencev? Vse prej. Prav zadnje čase je razvoj na Koroškem tak, da O* blasti manjšinske pravice koroš* kih Slovencev vse bolj krčijo in so njihove povojne kulturne pri* dobitve močno ogrožene.
Od ljudi, ki vodijo takšno po* litiko se torej demokratični Slo* venci nimajo kaj učiti. V na* sprotju s tem, kar nam pridigajo in kažejo, ostane naš cilj tak, kot smo si ga zastavili: zavzemali se bomo za spremembo volilnega zakona, ki naj Slovencem v Ita* liji omogoči, da volijo in dobijo v parlamentu lastnega zastopni*
VESTI z GORIŠKEGA
Politična preudarnost
je zmedla titovce in sopotnike
boo na glasoue slovenskih uoliuceo
Po končanih volitvah, ki so v bivstvu dale številčno zmago demokrščanom in socialnennijevcem se je slovenski levičarski in levičarsko usmerjeni tisk v zamejstvu besno vrgel na Slovensko demokratsko zvezo. Kadar si hudič v cvrtem olju rep speče, ne cvili tako hripavo in obupno kot tovariši - gospodje okoli »Primorskega dnevnika«, »Soče« in »Novega lista«, da ne govorimo o »Delu«. Ker je po nasvetu vodstva SDZ kar lepo število slovenskih volivcev dalo svoj glas italijanski krščanski demokraciji, ki je tako tudi s temi glasovi odnesla na Goriškem sijajno zmago, poziva »Primorski dnevnik« vodstvo SDZ, v imenu vse slovenske manjšine, naj pojasni, kakšen dogovor je sklenilo z demokrščani in kakšne pogoje vsebuje, na kratko, kaj so demokrščani obljubili v zameno za glasove slovenskih demokratov.
»Soča«, uboga »Soča«, se tolaži z ugotovitvijo, da so glasovi naših volilcev prav za prav glasovi »belogardistov« it) »do-moorancev«, ki so odšli k italijanski krščanski demokraciji, kar je toliko kot. izdajstvo nad narodom. »Soča« se po takih puhlih izpadih tolaži s seštevanjem levičarskih glasov in njih primerjavo z de-mokrščanskimi. Ugotavlja, da je bilo v slovenskih krajih skupno več levičarskih kot pa demokrščanskih glasov. Med levičarske prišteva seveda tudi socialdemokrate. Teh bi »Soča« sebi ne smela prištevati, ker niso totalitarci kot komunisti in njihovi sopotniki Nennijevi socialisti. Pa naj se »Soča« le tolaži po svoje, naši slovenski demokrati se na njene neumne izpade ne bodo ozirali, saj poznajo komunistično dialektiko, ki se ji lahko reče: laž za vsako ceno, tudi če se pri tem z lažjo tovariši le smešijo!
»Novi list« nadaljuje s svojim trobentanjem in vleče na dan vero, da bi le dokazal izdajstvo nad narodom tistih naših, ki so nasvetovali slovenskim. volil-cem, naj*glasujejo za krščansko demokracijo. Le. da njegovo poznanje in tolmačenje vere precej peša pri takem poli-tično-verskem modrovanju.
O ti vera. vera. Pravijo, da se novoli-starji niso upali pozvati volivce, nai glasujejo za komuniste in socialiste, ker jih je nekdo ovadil na škofijo in so se bali, da jim škof list prepove. Iz gole radovednosti Smo o stvari poizvedovali, pa nismo iztaknili nič takega. Izgovor, torej! Eh, slabi sopotniki so ti novolistgr.ji...
Pa čudno, da jih nihče ni ovadil ko so leta 1956 tako zelo vneto pomagali komunistom na Tržaškem...
Všeč nam je le, da so jih tudi goriški titovci zdaj dobro spoznali. Italijanski krščanski demokrati pa morajo biti hudo prestrašeni zaradi zmerjanja »Novega lista«, ki jim vsega očita, le krščanstva in demokratičnosti jim ne priznava, niti trohice. Demokrščani se že bojijo, da bodo morali k verskemu nauku k urednikom »Novega lista«. Pri takih izpadih treh navedenih listov bi morali reči, da niso sploh vredni kakega odgovora, ker so preveč naivni, površno dialektični in tudi precej smešni.
Le dejstvo govori, in to je sledeče: da vsi trije soglašajo v tem, da slovenski volivci smejo in celo morajo voliti italijansko komunistično odnosno socialistično pa tudi MARPovo kandidatno listo, za nobeno ceno pa ne demokrščanske.
Vsi trije se seveda zavedajo važnosti discipliniranega, in odločnega nastopa slo-
KOSNJA SENA. Zaradi suše bo letos na splošno le malo sena in še to bo olesenelo. Zato moramo travnike čimprej pokositi. Pri spravljanju na senik, seno posolimo z živinsko soljo po 1 kg na 3 do
4	q. Posebno pa moramo seno soliti pri spravljanju ne dovolj presušene krme. Da bomo kasneje nakosili več otave, moramo travnike pognojti z 10-15 kg nitra-tovega amonjaka na 1000 kv. metrov površine. Nato po možnosti nekolikb pobranamo. Ob prvem dežju bodo taki travniki hitro ozeleneli. Lahko se zgodi, da bomo pridelali več otave kot sena. - Deteljo bomo drugič pokosili, ko bo v cvetju in ne kasneje. Tudi deteljišča bomo pognojili po končani košnji.
• * *
NA NJIVI. Bliža se žetev pšnice. Ponekod je pšenici zlasti po gruščnati zemlji suša škodovala. Suša pa je oškodovala zlasti tista zemljišča, ki pred setvijo in med raščo niso bila dovolj pognojena in kjer zemlje niso zadosti globoko preorali. Pšenica dozori ko steblo porumeni in se prične klasje pripogibati. Zrno mora biti tako trdo, da ga z nohtom ne moremo raniti. Z žetvijo pričnemo, ko pšenici manjka še dan ali dva do popolne dozoritve. Tako seme obvarujemo pred osipanjem. To velja posebno za pšenico golico, n. pr. »San Pastore«. Njive, na katerih nameravamo po žetvi posejati činkvantin, moramo takoj sprazniti in globoko preorati. Na ta način bomo dosegli dovolj zgodnjo dozoritev in se izognili jesenski slani. Njive gnojimo lahko s hlevskim gnojem, ki ga spopolnimo s 40 do 50 kg supr-r-fosfata na 1000 kv. m. Ce pa gnojimo
venskih demokratičnih volivcev, katerih glasovi so hočeš nočeš pripomogli k zmagi krščanske demokracije, ki je v Gorici odnesla za poslanske volitve 14.610 glasov, to je nad pedeset odstotkov, v goriški provinci pa 42.450. Kandidat g. Michele Martina je prejel na Goriškem 13.890 preferenčnih glasov, v videmski provinci 12.207 in v Bellunu 229. Skupaj 26.329 preferenčnih glasov, in je izvoljen za poslanca.
Kandidat za senat g. Inž. Ettore Val-lauri je prejel pa 37.470 glasov in še kakih 70, ki mu je priznala centralna komisija pri goriškem tribunalu tako, da je izvoljen s kvocijentom 42.67, pred njegovim tekmecem iz Pordenona g. Rodo-mi-jem, ki ima kvopijent 42.56.
To boli gospode tovariše gori navedenih treh listov. Pa pustimo jih naj škripajo z zobmi in naj nabirajo protislovja. Odgovor so slovenski volivci dolžni dajati le svoji vesti in svojemu zboru: ko gre za našo slovensko stvar, ki je lahko, kot na primer pri majskih volitvah, tesno povezana z usodo skupnosti vseh italijanskih volivcev. Vodstvo SDZ pa ni dolžno dajati pojasnil tistim, ki nimajo jasnega slovenskega političnega programa ter tistim, ki so se odpovedali slovenstvu in se brez pojasni) predali tujim političnim strankam.
»II Pccolo« od 1. t4. m. je prinesel čla- | nek o slovenskih šolah v Gorici in se je i statistično ustavil pri razmerah v Gorici, tako kar zadeva osnovne, kakor tudi srednje šole. Ne rečemo, da je članek strupen kot je nekoč bila njegova navada, ne moremo pa kar tako mimo nekaterih netočnosti. P»iccolo« trdi da, se država in krajevna oblastva in ustanove trudijo, da bi se slovenske šole ohranile in delovale ter da krivično ravna slovenski zamejski tisk, ko se pritožuje, da obstaja slabo razpoloženje oblasti in merodajnih krogov, pa tudi javnosti napram slovenskim šolam. »Piccolo« pravi nadalje, da padea števila slovenskih učencev in dijakov ni kriv šovinizem, ampak svobodna izbira staršev, ki se ne pustijo zapeljevati od določenih slabih svetovalcev. Kot zaključek se »Piccolo« pritožuje, da jugoslovan-. ske oblasti dušijo italijansko šolo v Istri,
K »Piccolovim« izjavam bi pripomnili samo sledeče: Od septembra 1947 dalje so nekateri italijanski predstavniki oblasti na Goriškem nastopili tudi s policaji pri slovenskih starših, ki so pošiljali otroke v slovenske šole in s tem dosegli strah in preplah. Mnogi starši zaradi tega niso več pošiljali otrok v slovensko šolo. Slovensko šolo v Krminu so na pobudo republikanske stranke ukinili in raje sezidali na Plešivem, da so le onemogočili krminskim slovenskim učencem zahajanje v slovensko šolo, ki so jo postavili več kilometrov daleč.
V	nekem prvem razredu so nadzornik, didaktični ravnatelj * in neka učiteljica proti vsem pravilom zakona podvrgli tri učence izpitu iz slovenščine, da ugotovijo, ali znajo slovensko.
Ugotovili so, da otroci prvega razreda osnovne šole ne znajo slovenščine in so jih iz te šole izgnali. Na jugu Italije ne znajo italijanščine premnogi niti ko so že
samo z umetnimi gnojili, je najprimernejše, da uporabljamo eno izmeri celovitih umetnih gnojil, kakor, n. pr. P. K. N. po 40 do 50 kg na 1000 kv. m. Da setev zavarujemo pred raznimi škodljivci in zajedalci, bomo semenu primešali kako zaščitno sredstvo, n. pr. prah »Aldrin« ali »Geofit«. Ob okopanju pa potrosimo še 10 do 20 kg. čilskega solitra. (Apneni nitrat ni primeren za vroče dni).
* * *
NA VRTU. Zaradi suše moramo dnevno zalivati, v kolikor nam zadnji dež ni tega dela prihranil. Za uničevanje polžev postavimo vabe. Nekateri priporočajo pogreznjene stare posode v višini površine.
V posode nalijemo nekoliko piva. S tem uničimo vse polžjo zalego. Uši in bolhe pa uničujemo z D. D. T. ali kakim sredstvom, ki ga dobimo v prodajalnah Kmetijskega konsorcija.
* * *
V VINOGRADU. Grozdje je v cvetju, zato sedaj ne škropimo, razen v nujni potrebi. Ko grozdje odcvete, bomo žveplali s čistim žveplom in nato poškropili z brozgo modre galice. Možne so tudi poškodbe zaradi toče. V takem primeru moramo trte takoj poškropiti, da razkužimo nastale rane.
V SHRAMBI. Poletna vročina vabi žitne škodljivce, kakor molje, črne žužke i. p. Zato moramo pšenico, koruzo in drugo razkužiti. V ta namen rabimo prah »Gei-gi 33«, »Caregamma« itd. Razkužila prodajajo po prodajalnah Kmetijskega konsorcija. Tam dobimo tudi vsa potrebna navodila.
Tiskovna agencija »Italia« je v svoji slovenski izdaji priobčila dva članka o volilnih izidih, med Slovenci. Prvi članek je bil priobčen 19. maja. Drugi pod naslovom »Slovenci tn volitve v Trstu« pa 31. maja. Iz obeh člankov posnemamo glavne misli, ki so veljavne tudi za Goriško. V prvem članku pravi pisec med drugim tudi tole: Posebna značilnost sedanjega volilnega boja na Tržaškem je lov na glasove pripadnikov slovenske manjšine. V tem se po svoji brezobzirnosti, brezvestnosti in demagogiji razumljivo odlikuje social-komunistična levica. Italijanska komunistična in Italijanska socialistična stranka obljubljata Slovencem vse mogoče in nemogoče: zlasti seveda nemogoče, v zavesti, da opozicija lahko obljubi vse, saj ve, da ji ne bo treba dati ničesar. Pri tej demagogiji na zapoved svojih delodajalcev z vsemi silami pomagata seveda tudi titovski »Primorski dnevnik« in pa »krščansko-socialistični« »Novi list«.
Pri tej tekmi za pridobitev slovenskih glasov je seveda osrednji cilj vseh napadov spet Krščanska demokracija. Vzrok tej gonji proti njej < je strah, da ne bi slovenska manjšina, naveličana praznih levičarskih obljub, takrat volila po pameti ter oddala svoj glas tisti skupini, ki ji kot odlučujoči element v bodočih vladah edino lahko zares nekaj da. Da bi to nevarnost preprečili, komunisti, socialisti, titovci, »krščanski socialisti« in nji-
odrasli, njihovi otroci pa še manj, in ver.-dar so obvezni obiskovati šolo.
Na pobudo prefekta dr. Palamare in drugih krogov so proti vsem predpisom zakona izgnali iz slovenskih -šol na Goriškem vse otroke sinove slovenskih optantov.
Ali želi »Piccolo« še kaj več primerov človečanskega ravnanja s slovensko manjšino na Goriškem na šolskem področju?
Pravi »Piccolo« da sta v enem razredu slovenske srednje šole v Gorici samo dva dijaka. Toda v nekem kraju blizu Brixena obstaja italijanska žola z enim samim učencem, in v Stivanu je svoječasno obstajala italijanska šola tudi z enim samim učencem, enim učiteljem in eno postrež-nico.
Kar se tiče italijanske šole v Jugoslaviji želimo, da ima vse pravice in pogoje obstoja in delovanja. Toda če se iz Jugoslavije Italijani selijo zaporedoma, ali naj tamkajšnje oblasti prisiljo Hrvate, naj obiskujejo italijanske šole?
Kaj pa slovenska Benečija? Ali ni »Pic-colu« znano, da živijo tam Slovenci, ki nimajo niti enega samega razreda Slovenske šole?
9 premislek novolistorjem
Komunistično usekani Novi list, ki se je ves čas volilne propagande na nepopisen način zaganjal proti krščanskode-mokratski stranki ter pozival tukajšnje Slovence, naj za nobeno ceno ne podpro svojih najhujših sovražnikov, je seveda tudi po volitvah, zvest partijskim načelom, nadaljeval s svojimi modrostmi, verjetno v prepričanju, da so Slovenci taki tepci, da bodo vse njegove neumnosti sprejeli za čisto zlato.
Slicujoč se namreč na volilne izide, bi se sedaj še rad bahal, češ da je imel prav, ko je zatrjeval, da ni več v Italiji komunistične nevarnosti in da bi bilo zato vseeno za koga bi se 25. maja glasovalo. Lepo je zares tako pisati, ko je demokr-ščanska zmaga zagotovila tudi njemu možnost, da bo lahko za nadaljnjih pet let streljal kozle kot jih je do sedaj. Toda kaj bi se zgodilo, če bi se bilo po vsej Italiji izreklo za KD, namesto 12,508,674, le 6.508.674 volivcev, ostalih 6.000.000 pa čisto po novolistarsko za druge manjše stranke?
Odgovor je zelo preprost. Novega lista bi ne bilo več, kajti po vsej Italiji bi danes že vladala komunistična diktatura, saj bi socialkomunisti prevladali s svojimi skupnimi 10.900.000 glasovi.
Goričan
Zaključna šolsha prireditev
Zaključna šolska prireditev goriških srednješolcev je v nedeljo* 8. t. m., zelo dobro izpadla, zato jo bodo ponovili v nedeljo 15. t. m.
Kdor ji ni utegnil prisostovati preteklo nedeljo, naj izrabi to priliko in naj pride 15. t. m. ob 20.30 na šolsko dvorišče v ul. Croce.
Na sporedu so pevske točke in Pavla Golje pravljica »Jurček«.
*	* *
V	nedeljo 8. t. m. so naši srednješolci prvič nastopili s svojo običajno zaključno prireditvjo, ki ima namen pokazati, da se slovenska mladina kaj rada bavi ne samo s šolskami knjigami, ampak tudi s kulturnim delovanjem na odru.
•	Pred številno publiko,- ki je pokazala s svojo prisotnostjo, da ji je zelo pri srcu vse kar je v zvezi z našimi šolami, je nastopil najprej s štirimi pesmimi zbor učiteljšča pod vodstvom prof. Fileja, po krajšem odmoru pa so dijaki nižje in strokovne šole začeli predvajati pravljično
hova glasila napadajo KD tako, kakor temu ne najdemo primere pri nobenih prejšnjih volitvah.
Odgovor na te očitke je preprost, in. sicer:
1. Krščanska demokracija je italijanska stranka, kakor so italijanke stranke -celo po imenu - Italijanska komunistična, Italijanska socialistična in Italijanska socialdemokratska stranka, prav tako pa, četudi ne po imenu, indipendentisti in MARP. Torej morajo biti za »krščansko-socialističnega« nacionalista dr. Besednjaka izdajalci tudi tisti, ki naj po njegovih priporočilnih volijo te skupine.
2. KD je dala Slovencem po vladah, v katerih je sodelovala v odločujoči meri, naslednje:
a) Po odhodu zavezniških sil z Goriškega leta 1947 in s Tržaškega leta 1954 so vlade KD, in ne opozicija, ohranile brez okrnitev vse, kar je slovenska manjšina dobila po koncu zadnje vojne: šolstvo, tisk, organizacije, radio itd.
to) Vlada in KD dajeta Slovencem poroštvo demokratične ustave, ki stalno, ne pa zgolj - prehodnimi sporazumi, zagotavlja in varuje temeljne svoboščine in zakonite pravice manjšin, katere mirno uživajo tudi v sedanjem volilnem boju. Povsem drugačen, in Slovenci to do£>ro vedo, je položaj pod diktatorskimi komunističnimi režimi, tudi pod titovskim. Ce bi italijanska vlada uveljavljala London-
igro Jurček. - Mladi igralci so s svojim nastopom res pokazali precej dobre volje, in zato jih je Občinstvo nagradilo s prisrčnim ploskanjem, vendar se je pri nekaterih poznalo, da niso še doma na odrskih deskah.
Prepičani pa smo, da se bodo ti naši mladi že prihodnjo nedeljo, ko se bo prireditev ponovila, kretali brez vsake tre-hie, ki je neizogibna spremljevalka vsakega začetnika.
DIJAŠKA RAZSTAVA
Dijaki nižje srednje in strokovne šole prirejajo v šolskih prostorih v ulici Randaccio 22 slikarsko razstavo ob zaključku natečaja, ki ga je razpisal Akademski klub v Gorici.'
Razstava bo odprta od nedelje 22. junija do nedelje 29. junija.
Slaba cena češnjam
Češenj je letos v Brdih še precej veliko. Zal pa je cena češnjam zelo slaba, saj se suče med 20 in 30 lirami za kg. Morda bi kmetom kazalo pogovoriti se in češenj po taki ceni ne oddajati, ker odkupovalci očividno izrabljajo položaj, saj prodajajo briške češenje na trgu v Trstu in drugod tudi po 100 lir in še več za kg.
Poceni so kmetije o Franciji
Pariško pismo
Kot drugod po svetu tako je tudi na Francoskem beg s podeželja v mesta v polnem teku. Od leta 1925 do danes je dva in pol milijona kmečkega prebivalstva zapustilo svojo zemljo. Največji del teh množic priteka v francoska mesta in industrijska središča. Po zadnji vojni je v Franciji neobdelane zemlje toliko kot meri površina sosedne Belgije. Po obsežnih področjih ležijo zapuščene vasi. Hiše še niso razvaline, v njih pa kraljujejo miši in podgane.
Zemlja, ki jo zapuščajo francoski kmetje, ni najbolj radoviina, vendar je v preteklosti preživljala številna pokolenja. Vzroki odhajanja v mesta v bistvu niso gospodarskega, pač pa socialnega značaja. Na podeželju je pusto in dolgočasno, zatrjujejo tako fantje kot dekleta. Pohlepi po zabavi in pustolovščinah so glavna gonilna sila francoske kmečke mladine. Pojav, ki je v modi tudi drugod in je zrcalo današnjih dni.
Francoske vlade so že pred časom izdelale nekaj načrtov po katerih naj bi ponovno obljudili zapuščene kmečke predele. Država pomaga francoskim kmetom, ki bi se ponovno naselili na zapuščeni zemlji. Tudi tuji agrarni strokovnjaki so ugotovili, da so izgledi za tujce, posebno za Dance, Belgijce, Fince, Nizozemce, Švicarje in tudi za Slovence ugodni V zadnjem času se je sicer vrnilo pomembno število Francozov iz Severne Afrike v domovino, vendar je zemlje še vedno v izobilici na razpolago. Samo leta 1956 se je naselilo v Franciji 53.000 tujih poljedelskih delavcev in kmetov. L. 1950 je znašalo to število komaj 17.000.
Tujcem, ki bi se naselili na zapuščeni zemlji, oblasti ne delajo tež koč. Francoski tisk je protestiral le, ko je neki nemški list pred kratkim napisal, da bi bilo treba neobdelano francosko zemljo kolonizirati z nekaj deset tisoč Nemci. Z vso pravico so Francozi odgovorili: »Naša dežela ni Kanada in ne Avstralija.«
Tega vam nisem napisal z namenom, da bi izvabljal naše ljudi v Francijo, ampak v informacijo beguncem, ki bi morda tu bolje uspevali kot izven Evrope.
ski sporazum po načelu dejanske recipročnosti na političnem področju, bi bila slovenska manjšina prej ali slej zapisana poginu.
c) Viada, ki je bila izraz KD, ne pa social-komunisti, je sklenila Videmski sporazum, ki prinaša vsak dan toliko dobrega prav slovenskemu prebivalstvu na obeh straneh meje.
č) Vlada KD, ne pa socialkomunisti, je bila tista, ki je pokopala zloglasni zakon-ki osnutek za ureditev slovenskega šolstva. Tega je pripravil socialno-demokrat-ski minnster Rossi, torej ugledni prvak ene izmed levičarskih strank.
Vse to je KD storila brez demagoških napovedi in obljub, čeprav ji Slovenci doslej še niso nikoli z zaupanjem, izkazanim pri volitvah, dali pooblastila, naj skrbi za njihove koristi.
3.	KD res ne razsipa nemogočih*volil-nih obljub nikomur, pač pa se je v svojem programu za bodoče delo obvezala, da bodo vlade, v katerih bo odločala, do konca in v celoti izpolnile ustavo. Ustavna določila, ki so vse kaj drugega kakor volilna demagogija, dajejo popolno jamstvo za zagotovitev obstanka in pravic narodnih manjšin. To je jasno zagotovil tudi eden glavnih zastopnikov vlade in stranke, notranji minister Tambroni, 23. marca v Gorici in sicer v tistem delu svojega govora, ki je bil namenjen slovenski manjšini. KD se je v omenjenem svojem programu obvezala za uvedbo deželnih avtonomij, zlasti za ustanovitev avtonomne dežele. Fulanija-Julijska-Benečija. Da je manjšinska vprašanja mogoče pravično in zadovoljivo reševati prav v o-kviru deželnih avtonomij, pričajo primeri že ustanovljenih dežela.
To so dejstva, ki bi jih moral priznati tudi vsak pošten politični nasprotnik. Spričo teh dejstev social-komunisti, titovci in njihovi priganjači ne morejo po trinajstih letih obljub in demagogije, s katero so slepili slovensko manjšino, pokazati ničesar. In spričo teh dejstev in teh dolgoletnih prevar lahko zdaj tudi slovenski volivci trezno sodijo in se odločajo.
Slovenci in volitve
V	drugem članku pisec ugotavlja tudi tole:
Slovenci, ki prebivajo na Tržaškem ozemlju in ki so imeli pravico, da glasujejo pri državnozborskih volitvah 25. in 26. maja, so prišli na volišča v zelo velikem odstotku ter so jasno izrazili svojo voljo. Demagoška propaganda komunistov, Nennijevih socialistov, titovcev in besedjakovcev ni učinkovala na demokratične Slovence. Samo del titovcev je oddal svoj glas Italijanski komunistični partiji, nekaj več jih je volilo Italijansko socialistično stranko, o čemer pričajo prednostni glasovi, ki jih je prejel Stane Bidovec: toda demokratični Slovenci so se izrekli za Krščansko demokracijo.
Njihov doprinos je jasno razviden od uspeha, ki ga je večinska stranka dosegla v občini Devin-Nabrežina. Tam je KD prvič porazila komuniste. Isto dokazujejo volilni izidi v Zgoniku, na Repentabru, v Dolini in tudi v nekaterih predelih Trsta.
Na Repentabru, kjer je bilo eno samo volišče, je KD dobila 98 glasov, komunisti pa 121. V Zgoniku, kjer je pri občinskih volitvah leta 1956 imela samo 19 glasov, jih je 25. maja prijela 216. V Dolini je svoje glasove v primeri z zadnjimi občinskimi volitvami potrojila, na volišču št. 7 v tej občini pa je komunistično partijo celo premagala.
Iz vsega tega je docela jasno, da s6 demokratični Slovenci popolnoma razumeli, za kaj je pri zadnjih političnih volitvah v Italiji šlo. Zaradi tega so se pametno in preudarno vključili v splošno igro političnih sil.
Vprašanje svobode in spoštovanja pravic za vse italijanske državljane, naj pripadajo tej ali oni jezikovni skupini, je bil in je poglavitni nagib, zaradi katerega so demokratični Slovenci dali svoje glasove Krščanski demokraciji.
Svoboda in spoštovanje pravic slehernega državljana zaradi tega, ker je državljan, je tudi pogoj za spoštovanje pravic narodnih manjšin.
To so demokratični Slovenci jasno doumeli. Njihov boj je bil boj proti skrajni levici in skrajni desnici in so ta boj vodili in zaključili s popolno doslednostjo.
V	krogih večinske, stranke cenijo to usmeritev demokratičnih Slovencev in so v zvezi s tem poudarili, da Krščanska demokracija mora zaradi svojih načel in zaradi svojega programa spoštovati pravice, ki gredo italijanskim državljanom slovenskega jezika. To spoštovanje je posledica krščanstva, iz katerega črpa svoje navdihe večinska stranka. Ta ima po eni strani nalogo, da varuje celavitost italijanske države, po drugi strani pa ima tudi obveznost, da zagotavlja svoboščine svojim državljanom.
Zaradi tega ni in ne bo nobenega nasprotja, temveč pravično in bivstveno soglasje med patriotično zvestobo Krščanske demokracije ter med politiko obrambe pravic vseh državljanov v okviru skupne države.
GOSPODARSTVO
0 slooenshih šolah na Goriškem
(la madžarskem jim ni do smeha
Časnikar Colin Lawson je po 18' mesecih spet obiskal Madžarsko in je v švicarskih listih objavil zanimiv popis življenja v deželi, kateri so naši komunistični romarji prepevali po vseh kraških vaseh nepopisljivo slavo. Naj naši čitatelji sami presodjio o resnicoljubnosti komunističnih agentov. Colin Lawson je namreč časnikar svetovnega slovesa. Takole popisuje svoje madžarske spomine.
To pismo pišem medtem ko z vlakom zapuščam Budimpešto v smeri proti vzhodu. Prvič sem ponovno v tej deželi po krvavem klanju sovjetskih tankov in topništva, ki sem mu bil priča. Dvajsetkrat mi je v teku 18 mesecev komunistična vladavina odklonila vstopno viso v deželo. Zato sem se priključil skupini Italijanov, kateri so dovolili enotedensko, najstroz.ie nadzirano potovanje po Madžarski. Moje ime je srečno zdrknilo skozi...
Sedaj tudi razumem, zakaj komunisti ■odrekajo zahodnim časnikarjem obisk dežele. Ko je naš vlak iz Avstrije prekoračil madžarsko mejo, so pridirjali vojaki s strojnicami ter nas obkolili ves čas našega čakanja na ureditev obmejnih formalnosti. Vojaki so se povzpeli na strehe vagonov, v notranjost, in tudi pod vagoni so vse skrbno prebrskali. Zakaj? Funkcionarji so mi svečano zatrdili: »Moramo loviti vohune in preprečiti tihotapstvo orožja v deželo.«
Madžarska je danes dežela brez smeha.
V	napolnjenih revstavracijah gostje komaj slišno šepetajo, medtem ko je glasnost madžarske govorice po svetu naravnost prislovična. Grozotno AVO, tajno policijo, ki jo vodi prosluli krvnik, v Moskvi izšolani polkovnik Guyla Horvath, so spet postavili na noge. Policija nima lastne uniforme, ampak je sestavni del armade. Nad 5000 policijskih vohačev je v civilnih oblačilih. Na obali Donave stoji e-najstnadstropna belo ometana stavba z ■ogromno rdečo zvezdo na pročelju. Spraševal sem našega vodnika, kakšno je to poslopje. Odgovoril je: »Notranje ministrstvo«, odklonil pa je vsako pojasnilo.
Dejansko je to poslopje, obdano z jeklenimi križi na oknih, z napisi, ki prepovedujejo parkiranje v bližini in s številnimi stražniki s strojnico v rokah, glavni stan AVO. Na starem poslopju, ki so ga oktobra 1956 naskočili borci za svobodo, je še vse preveč grdih spominov. Na sto avojevcev so takrat izvlekli iz poslopja in jih obesili na bližnja drevesa.
Današnja madžarska mentaliteta me spominja plakatov, ki opozarjajo vozače na smrtne cestne nesreče. Vsakdo - celo sami komunisti - nosi v sebi nevidno sliko aretacije s podpisom: Pozor! Tudi tebi -se' to lahko zgodi! Na otoku Csepel, kjer sem nekoč občudoval jeklen odpor delavstva proti sovjetskemu bombardiranju, je AVO v neki bivši vojašnici uredila koncentracijsko taborišče Tokol, najstrahotnejše od vseh številnih taborišč na Madžarskem. V taborišču je okrog 4000 političnih jetnikov. Ko sem se poskušal približati taborišču, me je stražnik nagnal s strojnico.
V	neposredni bližini taborišča je sovjetski armadni glavni stan. Rdečearmij-cev je v deželi še okrog 70.000. Vojake prikrivajo tujim očem, le višji častniki s svetlomodrimi hlačami, kaki bluzami in z zlatom bogato posutimi čepicami se lahko pokažejo liudjem, da jih sproti opominjajo na prisotnost sovjetskih čet, ki lahko vsak trenutek udarijo. V Sopronu je drugo taborišče, tretje je v mestecu Marianostra. V ulici Fo Utca v Budimpešti so še zaprti visoki madžarski častniki, ki so se borili proti-rdeči armadi. Med njimi je tudi general Pal Maleter. ki je branil Kilian vojašnico in so ga zatem zvijačno aretirali, ko se je 2. novembra odpravil
k Sovjetom, da bi se z njimi pogajal glede »odhoda« sovjetske vojske iz dežele.
Odšel sem v Kilian vojašnico. Zidovi so pokriti z zidarskim ogrodjem. Velike, zevajoče luknje, ki so jih votlile granate, strmijo v obiskovalca po notranjem dvorišču, prenapoinjenem ruševin. Komunisti so zunanja pročelja popravili z vso naglico in prepovedali vstop. Stražnik mi je obrnil hrbet, ko sem vstopil. Nekaj minut kasneje me je opazil in ko se je prepričal, da ne govorim po madžarko, me je nagnal. Da ne bi Kilian vojašnica postala grob mučenikov, jo mislijo sedaj preurediti za delavski dom.
Zaman sem poizvedoval za Ferencem, zdravnikom, ki sem ga zadnjič videl pri obvezovanju ranjenih borcev za svobodo. Zelo tvegano je v tej dčželi poizvedovati p kakršnemu koli človeku. Na vsa moja vprašanja so mi odgovarjali s pogledi obrnjenimi na tla in grobim molkom. Tajna policija si je izmislila nove teroristične metode. Neki ženi enostavno ukažejo »Opazujte svoje sosede, in tedensko nam poročajte. Ne poizkušajte nas goljufati! Imamo nekoga, ki vas opazuje.« Strah se plazi po deželi. Nihče ne pogleda odkritosrčno svojemu bližnjemu v oči. Na zelo vrednostojnih virih so mi dejali: »Zdravniki so na koncu svojih znanosti. Vsi zavodi za živčne bolezni po vsej deželi so prenapolnjeni. Mnogo je ljudi, ki spadajo v take zavode, pa jih zaradi pomanjkanja prostora ne sprejmejo. Število samomorov narašča.
Ko je padel zadnji strel,, sta Janos Kadar in zverinski Ferenc Munnich pod varstvom sovjetske vojske pozaprla na tisoče in tisoče ljudi. Skupno število vseh s tajnimi sodnimi postopki ali tudi brez takih postopkov pobešenih žrtev je povsem neznano. Nekateri diplomati cenijo to število na nekaj tisoč. Eden izmed njih mi je dejal: »Niti enega samega moškega med dvajsetim in petdesetim letom ni, ki ne bi bil v zadnjih osemnajstih mesecih vsaj enkrat zaprt in zaslišan. Gotovo so večino tudi kmalu izpustili, vendar je strah pred aretacijo stalno pričujoč.«
Postavili so na noge oborožene delavske bataljone, ki stopajo v akcijo ob vsakem nameravanem poizkusu stavke. Ti delavci prejemajo posebne doklade, uživajo zmanjšani delovni urnik in so deležni raznih privilegijev. Vendar vsi niso zanesljivi, ali nihče tega ne izusti, ker nihče tudi ne ve, ali ni njegov tovariš policijski podkupljenec.
Danes prevladujejo na Madžarskem otipljivi znaki še ostrejšega režima. Popustljivosti, ki so jih po uporu razglasili, so razveljavljene. Zboljšanja plač so postala z rafinirano kombinacijo dviganj^ norm pri akordem delu, s posebnimi davščinami in z dviganjem cen iluzorična. Sedaj pripovedujejo delavstvu: »Mogočna Sovjetska zveza nam je s posojilom pomagala. To posojilo moramo vrniti, in čimprej ste si s tem na jasnem, tem bolje.«
Tudi diktature imajo hpathe noge
Smrt demokracije je bolesten in pretresljiv dogodek. Tudi če je bilo njeno zdravstveno stanje še tako težko, in je vse kazalo, da ji ne more pomagati nobeno zdravilo več. se morajo resnični demokrati razžalostiti nad tako nesrečo. Kam je - zašla Evropa, če so morali v samen čistokrvnem in plemenitem jedru zagnati puško, ki je v rokah šušmarjev in slabičev zarjavela, v koruzo ter se zateči k generalu, ki je lahko umerjen in zaslužen mož, da na ruševinah Tretje •francoske republike razobesi zastavo diktature? Samo apostoli »močne roke« in zavračevalci demokratičnega načina življenja se take smrti lahko veselijo. Komunistov ni med temi veseljaki samo zato, ker general De Gaulle ni njihov človek.
V	isti sapi ko zavračajo komunisti francosko diktaturo prepevajo slavo Naserju, Burgibi in seveda vsem komunističnim diktatorjem v Vzhodni Evropi in Aziji.
Tragični razvoj v Franciji nam kliče v' spomin usode številnih diktatorjev na Vzhodu in Zahodu v teku novejše svetovne vojne.
Svetovni, tisk je že pred kratkim poročal. da sta obe pred kratkim združeni arabski skupini držav na najboljši poti za udar na bojiščih. Na drugi strani grozi egiptovski diktator Sudanu, ker še ni pozabil dveh poraznih lekcij, ki so jih Egiptu pripravili Izraelci. 2e dolgo sanjari Egipt o tem, kako bi si osvojil Sudan. Da bi ta svoja poželenja po tuji zemlji opravičil, prepričuje svet, da »egiptovski Nil« teče po Sudanu. To je prav tako. kakor če bi srednjeevropske države, skozi
Vila s sončno kurjavo
V	svojevrstno hišico se je v teh dneh vselila ameriška družina v predmestju Bostona. Je to prvi človeški dom, ki ga bodo čez vso zimo segrevali sončni žarki.
Misel, kako bi si človek »udomačil« tudi sončne žarke kakor je to napravil z mnogimi drugimi naravnimi darovi, ni nova. V mnogih deželah se fiziki in tehniki ukvarjajo z raziskovanji in poizkusi energetskega uporabljanja sončih žarkov. Nekaj takih naprav tudi že služi koristnim namenom, vendar zahtevajo dosedanje naprave praktično uporabo samo po deželah večnega poletja. Poizkusi ogrevanja stanovanj s sončno toploto v krajih, kjer vlada ostra zima, se vse doslej niso obnesli.
»Sončno hišico« so zgradili inženirji in tehniki Tehnološkega zavoda vseučilišča v mestu Massachusett. Na prvi pogled nova vila ne kaže kakih posebnosti. Pri natančnejšem pogledu pa se nam odkrije na južni strani zgradbe močno navzdol potisnjena streha. Pokriva jo dvoje plasti steklenih šip. Pod šipami pa so nameščeni črnopobarvani aluminijasti foliji. Ti tanki listi lovijo sončno toploto.
Sončni žarki prodirajo skozi šipe in udarjajo na aluminijaste liste. Temni predmeti vpijajo, kot znano velike količine toplotnih žarkov. Prav zato so aluminijasti foliji črno pobarvani. Aluminijevi listi se segrejejo, žarki pa, ki jih foliji s svoje strani izžarevajo, imajo večjo valovno dolžino od žarkov, ki jih sprejemajo. Teh dolgovalovnih žarkov pa steklo ne prepušča. Sončna energija je na ta način »ujeta« na podoben način kot se to dagaja pri toplih gredah ali v cvetličnjakih.
Toplota v aluminijevih listih seveda ni na praven mestu. Pod plastjo aluminijaste plasti kroži po bakrenih ceveh voda. Aluminij in baker sta zelo dobra pre-
vodnika toplote, zato se voda v ceveh kaj hitro segreje ter odteka v vodni rezervoar, ki je nameščen v kleti in je proti ohlajevanju dobro izoliran. Rezervoar v bostonski vili vsebuje 67 hi vode.
V	tej orjaški »termovki« ostaja voda precej časa topla, četudi nekaj tednov sonce ne sije.
Iz rezervoarja vodi napeljava v posebno napravo, ki jo imenujejo »toplotni izmenjevalec« in ki deluje podobno kot avtomobilski hladilnik. Zrak obkroža cevi v številnih spiralah. Po cevi se pretaka vroča voda, ki segreva obkroževalne zračne plasti. Tako segreti zrak odhaja po posebni napeljavi po stanovanjskih prostorih in jih segreva.
Prihodnji zimski meseci bodo pokazali, ali je konstrukcija pratično uporabna. Za vsak slučaj pa so v novi vili namestili tudi peči.
PRIMOŽ TRUBAR
Ob 450 letnici rojstva
V	nedeljo, 8. t. m. smo Slovenci praznovali 450 letnico rojstva očeta slovenske pisane besede, Primoža Trubarja. Prvi slovenski ,pisatelj in učitelj je bil rojen v Raščici na Dolenjskem. Z dvaindvajsetimi leti je bil sin najemnika turjaških grofov posvečen za duhovnika. Pod vplivom škofa Bonoma se je navzel prote-stanskih zamisli, ki jih je širil kot pridigar po raznih krajih Slovenije. Pridigal je tudi pri Sv. Justu v našem mestu.
Leta 1548 je pobegnil v Nemčijo. Leta 1551 je izdal prvi dve slovenski knjigi: abecednik in katekizem. Knjigi sta izšli najprej v gotici, štiri leta nato pa v latinici. Z abecednikom je navajal takrat še zelo zaostali slovenski narod k učenju lastnega materinega jezika, katekizem pa je bil namenjem tistim, ki naj bi pouče-
vali slovensko ljudstvo. Vsega je napisal 27 knjig.
Trubar je priredil slovenski črkopis, uvedel znake za šumevce. Njegov knjižni jezik je raščanska domača govorica. Uporabljal je mnogo tujk, in njegova knjižna slovenščina je polna vplivov nemščine.
Trubarjevo delo je versko reformatorsko in prosvetiteljsko. Njegova pisana slovenska govorica je zrasla iz ljubezni do lastnega rodu in iz živega hotenja, da svoj narod uvrsti v občestvo drugih prosvetljenih narodov. Na prebrani Trubarjevi njivi so doraščali novi orači in sejalci: Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, Adanl Bahorič. Seme se je množilo in plemenitilo zlasti v rokah Prešerna, Levstika, Cankarja, Zupančiča.
Primož Trubar je našim prednikom strl okove zaostalosti. Bil je prvi slovenski politični begunec. Nasilje je poginilo, njegove zamisli pa so zaživele in obrodile stoteren sad. Tudi v bodoče ne bo drugače! Svobodna slovenska beseda, ki jo danes zatirajo slovenski nasilniki, vstaja, se krepi in množi v tujini tako kot v Trubarjevih časih. Svoboda in demokracija pa ne poznata policijskih meja. Nasilje bo poginilo. Svoboda in demokracija bosta navdahnili sleherno slovensko hišo prav tako kakor je Trubarjeva pisana beseda članica slehernega slovenskega doma. K tej uresničitvi nam Bog pomagaj!	__________
Zaslužna mezga
V	nposredni bližini vojašnice v vasi Ferrucci so postavili spomenik poginuli mezgi. Na spomeniku je naslednji napis: »Tu počiva Fernando, mezga 42. pehotnega polka. V svojem življenju je obrcala
6	generalov, 10 polkovnikov, 20 stotnikov, 400 vojakov in erto granato.«
katere se pretaka Donava, vzdrževale podobne politične modrosti. Nemčija, Avstrija, Madžarska, Jugoslavija, Romunija. Bolgarija in Sovjetija bi si morale skočiti v lase. Sovjetija je v resnici svoje osvajalne načrte uveljavljala prav po teh zamislih.
Vajenci diktatorskih poklicev se verjetno nikoli niso resno ukvarjali z zgodovino. Ta zgodovina pa nam pripoveduje poučne zanimivosti preteklosti.
V splošnem ostajajo vsaj v Zahodni Evropi diktatorji le kratko dobo na oblasti. Julij Cesar je po prehodu Rubikona užival le nekaj kratkih let sladkosti »monarhistične« oblastnosti. Napoleon I. je vladal nekaj nad deset let. Crormvell devet let. Hitler je bil komaj dvanajst let oblastnik 1000 letnega nacističnega rajha. Mussolini se je po nacistični zaslugi držal dvajset let. Njegova diktatorska doba pomeni za samozvansko zvrst že pravi rekord.
Aleksander je živel na obmejnih področjih Zahoda, zato je delil usode aziatskih despotov, ki si jih bomo kasneje ogledali. Kljub temu je od prekoračenja Helesponta do poloma Babilona preteklo komaj 11 let.
V splošnem je bila usoda aziatskim nasilnikom in zavojevalcem dobrotljivejša. Verjetno zaradi posebnosti podjarmljenih narodov. Džingiskan tudi ni vladal posebno dolgo. Ti oblastniki so gospodovali nad narodi, ki niso poznali zavesti neodvisnosti in uporniškega duha. Oboje pa je Evropejcem prirojeno.
Samo Stalin je vladal z oblastnostjo, ki jo lahko primerjamo z aziatskimi despoti, saj je bil sam aziat.
V novejšem času je po raznih deželah izbruhnila diktatorska strast, strast po zavojevanju zemlje in ljudi. Dva diktatorja se držita že kar preveč časa na oblasti: španski in portugalski diktator. Njuna diktatorska doba je daljša kakor pa jo nakazuje zgodovina zahodnih diktatur. Zakaj? Oba sta se pametno izognila udeležbe na svetovnih konfliktih, izogibala sta se vojne. To seveda ni kako priznanje niti kritiziranje, ampak navadna ugotovitev. Iz iste pobude - samoohranitve je tudi Tito pacifist in za koeksistenco.
Diktatorski vajenci niso' preučevali zgodovine svojih vzornikov, ali pa so tako obsedeni samoljubja in častihlepja, da jih ne omaja noben dvom v osebni uspeh.
Naserjeva politika vodi neizogibno v
GLASBENA SOLA SPM priredi dne 26. t. m. ob 20.30 v dvorani v ul. Machiavelli 22-11, zaključni nastop gojencev.
Vabljeni starši in prijatelji.
vojno. Na Bližnjem vzhodu temperatura narašča. Egiptovski diktator si je že zagotovil številne dobavitelje orožja; ali pa bo tudi že v kratkem udaril? Ali se mu bo posrečilo - kot drugim aziatskim vzornikom -, da osnuje novo dinastijo?
Podobna je usoda Burgibe. Burgiba se je iznebil v svoji domovini, v Tunisu, konkurence in sam zgrabil za državne vajeti. Navaden zemljan bi mu prisodil več potrpežljivosti. Burgiba podpira alžirske upornike in sanjari o velikem se-veroafriškem casarstvu. Tudi Tito sanjari, kako bi svojo diktaturo razširil na skupino vzhodnoevropskih in balkanskih diktatur, ki so pod kremeljsko oblastnostjo. Pri tem tudi Tito pozablja - in z njim seveda ves njegov »novi razred« -, da je doba diktatur na Zahodu skrajno kratko odmerjena. Mnogi znaki kažejo, da smo tudi s titovsko diktaturo prispeli na začetek konca.
POD ČRTO
Ljubljanska megla
Zvečer, ko je Sever prvič po dvajsetih letih odhajal v gledališče, je bila Ljubljana zavita v debelo meglo. Sever ni imel nikogar več v slovenski prestolnici. Ko je listal 'po telefonski knjigi, ni našel v njej niti enega samega izmed nekdanjih maturantov in mladostnih prijateljev. V štirinajstih dneh, odkar se je vrnil iz Crne Afrike, ni srečal na ulicah niti enega prijatelja.
Ob koncu prvega dejanja je v spodnji vrsti lož zagledal triperesno deteljico: pšenično blondinko, najmlajšo v siedi, levo od nje brunetko, desno nekoliko starejšo pepelnasto blondinko.
Pred dvajsetimi leti je Peter Sever kot maturant in Milošev sošolec spoznal triperesno deteljico; tri Miloševe sestre, ki jih je edini brat ljubosumno čuval. Morda se je Peter Sever prav zaradi tega v vse tri »zatreskal«. Po maturi je odšel v Afriko. V banki v Kartumu je preživel polnih dvajset let. Neprestano so mu uhajali spomini v Ljubljano in k triperesni deteljici...
Ob velikem odmoru se je Sever prerival med novo gospodo proti spodnji loži. Bila je prazna. Čakal je vse do tretjega zvonjenja. Zaman.- Triperesna deteljica je Dramo zapustila dolgo pred koncem predstave.
Ko se je Sever pred dvema tednoma vrnil, je nameraval ostati v mestu povsem neznan. To pa je na Slovenskem v teh časih popolnoma nemogoče. Nevidna tajna policija mu je bila stalno za petami. Dan pred gledališkim obiskom pa so mu z Ljubljanskega radia sporočili, da bi slovensko javnost zelo zanimala pripovedovanja izkušenega slovenskega izseljenca o afriških dogodivščinah. Seveda pa bi bil potreben razgovor z radijskimi
funkcionarji. Tako se je Sever znašel v funkcionarjevi pisarni.
»Zdravo, tovariš Afrikanec. IVJoje ime je Miloš Sedej, če nisi morda že pozabil na svojega nekdanjega sošolca.«
»Miloš!« je zaklical Sever z narejeno ravnodušnostjo, ko da bi mu to ime v dvajsetih letih že popolnoma zbledelo.
»Kaj se je zgodilo z mojimi sestrami, si gotovo že slišal. Tina je ostala devica, in je kar dobro zaposlena. Mika je ločena, in Vlasta,.« Miloš je prenehal. »No, saj veš, hudo grenka zadeva.«
»Seveda vem, Miloš,« je lagal Peter. »Samo podrobnosti.,«
»Pri bombardiranju Vseučiliške knjižnice«, ga je prekinil Miloš, »je nesreča zadela prav Vlastinega zaročenca. In Vlasta,. Le težko smo se spet znašli.«
Sever je odhitel do postajališča, kjer je v megli čakalo nekaj potnikov. Nepričakovano je obstal pred Vlasto. Hodila je med dvema bokserjema. Bila sta nenavadno stasita psa.
Sever je hitro stopil vstran - ženska je s svojima spremljevalcema stopala naravnost proti njemu. Snel je čepico z glave. Sam ni vedel, kako naj jo nagovori. Zato je dejal kar po nemško: »Wie geht es, Fraulein Vlasta?« Obstala je za nekaj sekund. Z dveh metrov razdalje se mu je nasmehljala, ga pogledala z mrzlimi očmi prav takimi kot nas gledajo grške boginje, izklesane iz kamna.
»Kaj mene mislite?« je predrzno dejala neka frklja na postajališču. Vlasta pa je odšla dalje.
Sever je premišljeval, kaj so mu neki pripovedovale te nenavadne oči? Do same letargije zbičana otožnost? Ali celo nenevarna ponorelost, nečloveška otopelost?
Naslednjega večera po gledališču - megla se je vlekla po pločnikih - je čakal pred Sedejevo vilo na Mirju. Miloš se je globoko priklonil novim oblastnikom in obdržal dom. V Afriki se je Peter naučil čakanja. V medli svetlobi je konč-
no opazil dve ženski postavi, ki sta prihajali iz hiše. Avtomobilski motor je za-brenčal. Peter je odšel proti mestu. Na pošti je brskal po telefonski knjigi in končno našel Sedejevo številko.
»Halo?« se je oglasil glas, ki ga je Peter takoj spoznal. »Hmmmm-rrm, tu govori Peter Sever. Ali se ga morda še spominjate, gospodična Vlasta?«
»Seveda se te spominjam, Peter. Kaj je s teboj?«
»Oprosti mi Vlasta, kaj bi prišla z menoj na desetminutni sprehod?«.
»Sedaj?«	.
»Da, sedaj.« Nestrpno je čakal na odgovor. Cez nekaj sekund je odgovorila: »Povej mi, Peter, kakšno je vreme?«
»Kakšno vreme?« Zasmejal se je hudomušno. »No ljubljansko vreme vendar. Naša zvesta prijateljica - megla, da bi jo lahko rezali.«
»Megla?« je spraševala Vlasta. »Kaj je res megla?«
Sumničenje je v Petru naraščalo. Miloševa pripomba o letalskem napadu, ki je Vlasti pobral zaročenca, mu je vzbujala prepričanje, da z Vlasto ni vse v najboljšem redu.
»2e dva tedna, Vlasta, sama neprestana megla, kaj ti o vsem tem ničesar ne veš?«
»Kako ne bi vedela, saj sem jo ves dan požirala s polnimi usti. No, čez deset minut bom pred vrati.«
S hitrimi koraki jo je Peter ucvrl proti Mirju. Nikogar ni bilo na pragu. Celo tajna policija se je po Miloševih priporočilih odrekla nadaljnih zasledovalnih naporov. Ko je Peter o vsem tem razmišljal, so vrata komaj slišno zacvilila.' »Peter?« je zazvenel Vlastin glas.
»Da, Vlasta, iaz sem. Kje imaš psa?«
»Sem ju pustila doma«, je spregovorila in že je bil Peter ob njej. Poljubil ji je roko, in z vso svojo težo se mu je obesila na levico. Zakaj, je premišljeval Peter, je ugasnila stopnišče' še preden je
prišla na vrata? Gotovo zato, da bi je ne opazili sosedje? Kdo pa naj koga opazi v taki megli? Nato je dejala: »Kako si vedel, da sem sama doma?«
»Opazil sem, da sta Tina in Mika odšli.«
»Odšli sta v kino, jaz ne zahajam skoraj nikoli.«
»Pred dnevi sem te videl v Drami.«
»Vem, povedali sta mi Tina in Mika.«
»In ti, Vlasta, me nisi niti pogledala.«
»Ne... niti enkrat.«
Med velikim odmorom pa ste odšle, ali ne?«
»Da, govorjena beseda me zelo utrudi.«
Verjetno trpi, revček na hudi raztresenosti. je premišljeval Peter, nato pa je dejal: »Kaj ste vedno tako povezane z Milošem?«
»Vidimo se zelo redko, je močno zaposlen.«
»Vem, sinoči me je intervjuval.«
»Da. intervjuval velikega Afrikanca, Petra Severja.«
Spustila je njegovo roko: »Si govoril z Milošem tudi zasebno?«
»Zasebno? Da, nekaj minut.«
Kaj je povedal o nas?«
»Pripovedoval mi je o tvoji nesreči, Vlasta.«
»O kakšni nesreči?« je skoraj zadirčno spraševala.
»No, da si ob letalskem napadu izgubila zaročenca.«
»In kaj še?«
»Ničesar drugega, kakor da ste se nekako vsi skupaj znašli.«
Spet ga je zgrabila za levico, nato pa vsa navdušena dejala: »Pridi, Afrikanec! Pripoveduj mi o trofejah, ki si jih gotovo prinesel s seboj iz Sudana!«
»V resnici bi ti lahko pokazal nekaj prepariranih človeških lobanj kanibalov iz Belgijskega Konga. Ne vem pa, ali bi bilo za tako nežno dušo to tudi primerno.«
»Ne misli tako, Peter! Zdi se mi, da je to vse bolj človeško kot pa neznane
ljudi obsipati z vžigalnimi bombami...«
Na nebu se je oglasilo letalo, ki je najbrž v megli iskalo letališče. Tedaj je Vlasta z jezo v srcu dejala: »Ce bi ti vedel, Peter, kako strašno je zame to bobnenje letal čez ljubljanske strehe.« Zasmilila se mu je do dna srca, in v tem hipu je začutil nezadržljivo hrepenenje, da bi jo poljubil. Ko sta se vrnila k vili. jo je vprašal, ali bi se lahko videla jutri. Po kratkem molku, je odgovorila: »Ne čez dan. Tudi zgodaj zvečer ne! Sestri bosta jutri zvečer doma, zato ne bi mogla z doma.« Zakaj ne, saj vendar že dolgo ni več mladoletna, je pomislil. »Ko bosta sestri odšli spat, to je okrog pol enajstih, bi se lahko izmuznila iz hiše,« je še dodala.
Peter je stanoval v študentovski sobi nekje v Vodmatu. Naslednjega večera je najel taksi in se odpeljal na Mirje. V bližini Sedejeve vile je naročil šoferju naj počaka. 2e kmalu se je Vlasta pokazala na vratih. Odvedel jo je v taksi.
»Pravzaprav o tebi ne vem ničesar, Peter«, je dejala Vlasta, »zdi pa se, da si spreten lovec ne samo na afriško divjad, ampak tudi na ženska krila.« - »V Afriki ta poklic ne uspeva«, je odgovoril Peter. »Kam želiš, da greva: v kavarno ali v kak plesni lokal, jaz se v današnji Ljubljani na te stvari ne spoznam.« Naslonila se mu je na prsi in odgovorila: »Ne bi sd” rada pokazala ljudem s teboj. Kje pa si se namestil?«
»Provizorično v študentovski sobi.«
Ko sta se pripeljala v Vodmat, Peter ni prižgal luči na stopnišču. Ko sta stopila v sobo, je Vlasta zašepetala: »Ne prižigaj luči.« Peter se je zasmejal in spet ga je objla želja, da bi jo objel in poljubil. Mesto tega pa jo je vodil do nezastrtega okna. V daljavi so utripale rdeče lučke ob železniški progi. Nato sta se nekaj časa poljubljala in Peter ji je pripovedoval o svojih afriški doživljajih.
(Nadaljevanje na 4. str.)
*
Okrepitev demokracije
Čeprav so binkoštne parlamentarne volitve že tri tedne za nami, so izidi še vedno v ospredju najširšega zanimanja. Za naše tržaške razmere bi celo lahko trdili, da je povolilna doba duhove bolj razgibala kot sama predvolilna kampanja in volilni akt. Sedaj se nam je vsej svoji stvarnosti izoblikoval politični položaj današnje italijanske politične razčlenjenosti, in ta nam tudi nakazuje bodoče prognoze tako v splošnem državnem kot krajevnem merilu.
Poglejmo si celoten položaj sedaj, ko so posamezne udeležene stranke sestavile bilance, jih sfrizirale - kot je to navada -in so nam njihovi vrhunski zastopniki obrazložili svoje »zmage«. Zmagale so namreč po teh ocenah skoraj vse stranke. Demagoške spretnosti določenih partijskih korifej so pri nas neprekosljive.
Komunisti so svoje posestno stanje obdržali. Togliattijevo volilno spremstvo je od enega legislaturnega obdobja do drugega že kar dedno, ne glede na to, koliko je doraslo, novih volivcev in koliko starih je pomrlo. Šibka četrtina (22,6 odstotkov) komunističnih volivcev je že nekaka ustaljena količina. Ustaljenost pa je' po ljudskih pregovorih, posebno še za »dinamične« ali bolje avtoritarne stranke -nazadovanje. Potemtakem sedijo komunisti že na suhi veji. Tako sodijo ljudje, ki se v svojih posebnih strankarskih političnih vnemah trudijo da bi nam boljše-viško nevarnost čimbolj omalovaževali. To so zlasti naši sopotniki, mali po številu, veliki po kričavosti. S takim omalovaževanjem naj bi dosegli ošibelost po-' trebne budnosti med svobodoljubnim in demokratičnim svetom. Ne pozabimo s kakim hrupom so komunisti, titovci in sopotniki med volilno borbo očitali nekomunistom »neploden antikomunizem«. Uspavanje, to je cilj komunistov in sopotnikov.
Pri vsej zastalosti komunizma v notranjosti Italije in tudi pri nas pa o kaki suši ni sledu, kar moramo še posebno upoštevati spričo številnih dogodkov v svetu, ki komunizmu niso bili v korist.
Pravzaprav pa bi morali pričeti s preučevanjem volilnih izidov ne pri komunistih, ampak pri krščanski demokraciji. Tudi vodilna italijanska stranka ie svoje posestno stanje kot doslej pri vseh volitvah obdržala ali ga celo za malenkost izboljšala, čeprav je na oblasti že ves čas po vojni in zato izpostavljena naravni obrabi. Polnih 42 odstotkov vseh volivcev je izreklo svoje zadovoljstvo s krščansko demokracijo in nienim vladanjem. Škofje so pred volitvami oznanjevali, da je za vernike edina stranka krščanska demokracija. Ali je volilni uspeh posledica tega oznanjevanja? Škofovske pozive pa so srdito zavračali ne samo komunisti, ampak tudi najodločnejši protikomunisti. Ti pozivi bi množice kaj lahko nagnali v opozicijo že zaradi trmoglavosti, lastnosti, ki v Italiji ni neznana. Namesto tega pa je stranka pridobila določeno število desničarskih glasov, kar dokazujejo nazadovanja desničarskih strank.
Tudi v notranjosti Italije niso volivci soglasni z vsako potezo in vsakim deja-niem krščanske demokracije. Tega nezadovoljstva iz volilnic vsekakor ni mogoče razbrati. Da Slovenci v premnogih vprašanjih ne moremo biti zadovoljni, ni no-
Ljubljanska megla
(Konec s 3. str.)
»Sedaj, Vlasta, pa moram le napraviti luč, da ti pokažem lobanjo kanibala«. Lobanjo je le s težavo privlekel v temi iz omare. Iztrgala mu jo je iz rok in dejala: »Čutim to lobanjo, ko da bi bila duh neznanca; človeka, ki je imel vsaj grižljaj od svoje žrtve. Kanibalstvo so prepovedali • pod smrtno kaznijo; v vojni in na žalost dolgo še po vojni pa so morili, ne zaradi grižljaja, ampak iz gole maščevalnosti in nagonov, s kakršnimi se ne more ponašati nobena afriška zver. Za taka dejanja pa so jih celo nagrajevali. Narodne junake imenujejo te morilce in roparje. Kako daleč pred nami je Afrika. Peter...«
Se dolgo sta se pogovarjala, nato pa jo je Peter odpeljal domov.
Naslednje jutro je Peter obiskal Miloša na radiu. »Oprosti, Miloš, rad bi vedel, ali je Vlastino stanje neozdravljivo?«
»Da, v danih okoliščinah neozdravljivo.«
»Kaj so zdravniki tudi tega mnenja?« - »Da vsekakor.« - »Oprosti, zakaj pa bi je ne poslali na zdravljenje v kak sanatorij? Morda bi ji vztrajno negovanje le vrnilo zdravje.«
»Tvoje naravnost občudovanja vredno zanimanje za mojo sestro je v resnici ganljivo, ali Vlasta noče nobenega sanatorija.« Nato je še trpko dodal: »O zavodu za slepce noče sploh ničesar slišati.«
Peter je hitro stopil do okna, da bi prikril strahoten udarec, ki ga je zadel, Ko se ie čez nekaj sekund površno umiril, je dejal: »Kako se je to vendar zgodilo?«
»Fosforske bombe. Prgišča vžigalnih isker. Kot nalašč v obe očesi. Tega Vlasta ne priznava niti Invalidskemu združenju niti policiji, je preponosna. Znani ljubljanski okulist jo ie pred časom pregledal, seveda smo jo brez njene vednosti nred zdravnikovim prihodom narkotizira-li. Ugotovil je, da bi ji^ eno oko rešili, če bi zamenjali roženico kot to v tujini že z usnehom opravljajo.«
»Afrika«, je dejal Peter Sever, »je izredno svetla dežela, tam ni letal - in ne ljubljanske megle, ne tiste tradicionalne megle in niti nove, progresivne...«
u. n.
bena skrivnost. Demokratični Slovenci imamo dobesedno vzeto gotovo še nekaj več vzrokov za negodovanje od, n. pr. titovcev. Odškodnino za Narodni dom Balkan, ki so ga s številnimi drugimi domovi zgradili izključno samo demokratični Slovenci v preteklosti (takratni socialisti so bili za utrjevanje slovenske narodne zavesti brezbrižni), je demokrš-čanska vladavina v celoti izročila titov-cem, ki so po. tem vladnem ukrepu našli' tudi v Italiji potrdilo za svoje »rekvisi-cije« tuje lastnine na Slovenskem. V notranjosti prav tako ne morejo biti vsi zadovoljni, saj preživlja stranka kot meščansko zbirališče nenehne koalicijske težave. Natrpana je najrazličnejših kril, ki pogostokrat udarjajo drugo- proti drugem. T se križajo konservativni tokovi z liberalnimi; patriarhalna izročila z nevzdržno silo izpodrivajo socialnopolitična stremljenja.
Stranka živi v stalnih kompromisih. Mnoga vprašanja je zagrabila z odločnostjo in jih deloma tudi rešila, mnoga pa so obvisela, in prav tu padajo očitki, da je kriva vseh nevšečnosti, ki jih srečamo v državi. Očitki pa bi bili tudi umestni, če bi lahko dokazali, da je mogoče manj kot v poldrugem desetletju pomesti z o-stanki in pogreški celih pokolenj.
Tudi komunistični volivci niso vsi zadovoljni s svojo partijo., Togliattijevo politično grupacijo pa smatrajo za pripravno smetišče za odlaganje svojih tegob in tudi maščevalnosti. Kaj pa bi se zgodilo z Italijo pod komunistično diktaturo, jih le malo zanima, ker nimajo fantazije za takšno poglobitev in ker si utvarjajo -ob pogledu na srp in kladivo -, da bodo to orodje uporabljali na poljih in tovarnah po zdravi pameti - in ne kot je v resnici, kot orožje komunistične revolu-
Petdeset tisoč volivcev je na Tržaškem, v vsej Italiji pa nad šest milijonov volilo komunistično, ker so prepričani, da so nezadovoljni oziroma, da morajo biti taki, da bi jim kdo ne očital nazadnjaštva. Nekaj sto tisoč v vsej Italiji in nekaj tisočakov tudi v Trstu je volilo komuniste,
ker gradijo svoje kariere na moskovskih delodajalcih. To dejstvo je redek moralni fenomen, kajti če natančneje pogledamo, vidimo trume komunističnih volivcev, ki živijo neprimerno razkošnejše od številnih resničnih demokratov. Okoliščina pa, da je volitev komunizma v glavnem akt osebnega protesta ne spravlja s sveta politične plati tega vprašanja. Komunistov je v novi zbornici za celo pehotno četo. Ta ččta je zakleta' sovražnica demokracije. Čeprav je kbmunistov le ena sama četrtina, mora ostati demokracija stalno na preži iri v-' neprestani obrambi. Nennijevi socialisti šo tudi še vedno najprej socialisti iri - potem' šele demokrati.
Krščanska demokracija stoji trdno, o tem ni noberiega' ■ dvoma. Komunisti pa stojijo prav'iSko trdno. Gotovo si je Italija s potrjeno večino sredinskih strank ob vsakokratnih Volitvah utrdila stabilnost, s tem pa, da so tudi komunisti stabilni, je ta trdnost nenehno obremenjena s protislovji.
Koristno pa je de'jstvo, da stranka ne razpolaga z obsolutno večino in je zato navezana na koalicijo sredinskolevičar-skih strank, kar na eni strani preprečuje monopolistično vladanje ene same stranke, na drugi strani pa seveda nastajajo razumljiva trenja, ki so koristna v kolikor ne spravljajo v negotovost koalicije in slabijo vladno moč.
Volilna zmaga obremenuje krščansko demokracijo z izrednimi odgovornostmi. Predvsem pa bi morala koalicijske stranke vezati vsaj ena skupna misel, skupni cilj: izriniti Tosliattija ob stran, kar se pravi odstraniti vse vzroke, ki krmijo nezadovoljstvo in vlivajo KPI novih moči. Odstraniti tud' nezadovoljstva med Slovenci, ki so prav pri teh zadnjih volitvah dokazali svojo politično zrelost, sai so prav te volitve dokazale, da se je demokratična zavesi tudi med S’ovenci okrepila. Kadar bodo odstranlene krivice in zapostavljanja, ki jih čutijo Slovenci še vedno- v vse prevelikem obsegu, takrat bodo v vrstah KPI le še zelo redki Slovenci, vredni tega imena.
Najslabša tolažba...
V	nedeljskem »Pr. dn.« se uredniški štab še vedno ubija in trapi z modrostmi, kaj bi morali in česa Slovenci v zamejstvu ne bi smeli storiti ob zadnjih parlamentarnih volitvah. Po teh lekcijah možganskega trusta okrog »Pr. dn.« bi morali Slovenci voliti tisto stranko (PSI), ki jo je Tito v Jugoslaviji pokopal, njene najuglednejše zastopnike' pa pred meseci vtaknil v dolgoletno jepo. Voliti bi morali tistega kandidata te stranki, ki ga je prav isti štab »Pr. dn.« pred leti postavil kot »italianissima« daleč pred tržaške demo-krščanske voditelje.
Ali . ne bi nam možganski trust pri »Pr. dn.« pojasnil, ali so bili izbruhi prav proti temu kandidatu lažni 7. maja 1950, ali so lažni njihdvi današnji argumenti?;
Nam se dozdeva, da so obrekovali takrat in da obrekujejo danes; takrat kan-, didata Bidovca, danes demokratične Slovence. Tako je obrekovanje še vedno glavno politično gonilo možganskega trusta.
Ker Nikita Hrušeev pred 26. majem še ni stresel svoje jeze nad Titom in komunističnimi poglavarji v Titovi Jugoslaviji, je trust seveda navijal tudi za vida-lijevce. Prav tiste, ki jih je pred desetimi leti zmerjal in psoval prav tako kot Bidovca. Ce ne grešimo, jih bo jutri spet psoval.
Demokratični Slovenci se predvsem borimo za demokratično ureditev skupnosti. Predpogoji vsake resnične demokracije pa so naslednji:
1) Demokrati priznavamo vlado, ki uživa odobritev večine volivcev;
2) Demokrati zahtevamo popolno syo-bodo tiska;
3) Sodstvo mora biti brezpogojno neodvisno od izvršne oblasti.
To so trije osnovni stebri demokracije. Vsi ti stebri so v »diktaturah proletariata« porušeni, njihovi temelji pa raztres-kani. Te resnice so našim titovcem prav tako znane kot nam. V Titovi Jugoslaviji uživa sedanja vlada - po Djilasovih ugo-
Šole narodnostnih manjšin
Pod gornjim naslovom je priobčila znana revija »Trieste« v svoji 25. številki, maj-junij-1958 članek profesorja Carla Schiffrerja. Članek je izrednega pomena, ker proži dokaze kako sodijo nad vsako narodnostno nestrpnostjo vzvišene osebnosti italijanskega naroda o narodnih manjšinah in šolah v materinem jeziku.
Članek obravnava vprašanje šolskih knjig na slovenskih šolah v Itajili in italijanskih šolah v Jugoslaviji.
Iz obširne razprave prinašamo nekaj splošnih misli v prepričanju, da bo slovenska javnost - tudi na drugi strani meje posvetila članku prof. Schiffrerja vso zasluženo pozornost.
Pisec med drugim ugotavlja, da določa čl. 4 Posebnega statuta k Londonskemu sporazumu med drugim tudi tole: »Šolski programi zgoraj imenovanih šol (italijanskih v coni B in slovenskih v coni A) ne smejo biti v nasprotju z narodnostnim značajem učencev. Ta klavzula, pravi pisec, z dovršenim dejstvom izraža v kratki lapidarni obliki osrednji in bistveni. to je jezikovni in kulturni problem obeh narodnostnih skupin, ki sta prisiljeni živeti v drugi in ne v lastni politični in državni* skupnosti.
Narodnostne manjšine so v primerjavi z večino stalno v slabšem in neugodnejšem položaju. Moderna država, ki stremi za enotnostjo in enoličnostjo, ne more nuditi narodnim manjšinam predpravic na škodo splošnemu zakonu in družabe-nemu sožitju, ker bi to vodilo države do izločitve manjšin iz državne skupnosti in v odvojitev od ostalih državljanov. Z druge strani pa stroga enoličnost s programi in načini poučevanja, ki veljajo za državno večino, ovira svoboden kulturni razvoj manjšine in ji jemlje njen narodnostni značai, dokler je popolnoma ne asimilira z večinskim državnim narodom. Med tema dvema skrajnostima pa je nujno potrebno poiskati modro in pametno združitev nasprotujočih si stremljenj. Prav to pa zahteva klavzula zgornjega statuta.
Pravi položaj šolstva s slovenskim učnim jezikom zakonsko še ni urejen. Se vedno smo v pričakovanju tega zakona. »Ministrski osnutek tega zakona, ki ga preučujejo, pa je povsem nezadovoljiv«, ugotavlja pisec.
Glavna vzgojna in didaktična načela in
DIJAKI V.ISJE REALNE GIMNAZIJE
vabijo na veseloigro
TA VESELI DAN
ALI
MATIČEK SE ŽENI
ki jo bodo zaigrali zadnjo soboto letošnjega šolskega leta 14. junija 1958 v Avditoriju, Teatro Romano 2 Napisal: A. T. LINHART - Priredb^ in režija:	prof. JOŽE PETERLIN
Kompozicija pesmi: prof. P. MERKU Pevski nastop pripravil prof. H.
MAMOLO Začetek ob 20.30 - Konec okoli 23.00 Vstopnice lahko dobite v tajništvih slovenskih srednjih šol v Trstti in v Tržaški knjigarni, ul. S. Francesco 20
programe so že doslej izvajali z vrsto upravnih ukrepov, ki zaslužijo da , ,se z njimi seznanijo tudi vodilni politiki, ki sta um človekoljubnost in svoboda pri
Ti programi, ki ne izvirajo od krajevnih, ampak osrednjih oblasti v Rimu, so plod širokosrčnega razumevanja, Ki sloni na čl. 6 Ustave, na Memorandumu in Posebnem statutu. Sestavljeni so v duhu, ki izključuje jalova nasprotovanja in želi zajamčiti učeči se mladimi polno spoštovanje kulture, kateri pripada po svojem materinem jeziku in izročilih.
S tem, tako nadaljuje pisec, pa niso zaključene naloge italijanske države nasproti slovenski mladini. Šole - kot znano - ne ustvarjajo zakoni in uredbe, ampak učitelji. Prav v tej zvezi je treba še posebej poudariti določilo Posebnega statuta, ki glasi: »Italijanske in jugoslovanske oblasti bodo poskrbele, da poučujejo v šolah učne moči, ki so istega materinega jezika kot učenci.«
Pisec dodaja, da ita'Panski narod in
italijanska država nimata samo dolžnosti nasproti civilizaciji in človekoljubnosti, da podpirata tako delovanje, ampak je splošen interes, da slovenski inteletualci, ki prihajajo iz državnih šol, postavijo most med Italijo in slovanskim svetom. Vse to pa nas obvezuje - pravi pisec -, da uberemo pot, ki je nasprotna onemu staremu raznarodovalnemu nacionalizmu. Ta pot ne zahteva zgolj znanje, pasivno spoštovanje, ampak aktivno skrb, da se ohrani sedanja jezikovna in kulturna posest naših Slovencev. Zato naj bi uvajali v slovenskih šolah učenje raznih slovanskih jezikov. Poleg ostalega bi bil to za naš Trst izhod iz provincialnih mrženj preteklosti, da namesto znova dvignemo do višje evropske, ali kakor bi to dejali v onem stoletju, do kosmopolitične funcije.
Kritiko italijanskih šolskih knjig na šolah z italijanskim učnim jezikom v Jugoslaviji pa naj bi upoštevali tamkajšnji odločujoči faktorji tudi v interesu šol s slovenskim učnim jezikom pri nas.
^Dogodki domal
—MIN I I—HIBI ■ I IT--f ■ irM ~Tllf
PREDAVANJE PROFESORJA UMBERTA URBANIJA. V prostorih SPM je v torek, 10. t. m. univ. prof. Umberto Urbani pred polno dvorano poslušalcev predaval v zvočni hrvaščini o življenju, delu in ustvarjalnosti enega največjih hrvatskih pesnikov Silvija Strahimira Kranjčeviča..
S	tem je prof. Urbani delu tržaških Slovencev odkril - ob petdesetletnici Kra-njčevičeve smrti - pesnika■ narodne, socialne in kulturne svobode, ki se je z vso žilavostjo upiral nasilju:.
Na žalost nam' skopo odmerjeni prostor ne dopušča, da bi našim čitateljem ponovili vsaj nekaj listih bogatih zakladov, ki jih je visoko čistani slavist tržaškega vseučilišča v zbranih, izklesanih besedah skoraj eno uro vlival v srca hvaležnih poslušalcev. Predavanje prof. Urbanija je bilo delo velemojstra', ki z mislijo in besedo oblikuje lik pesnika, katerega stvariteljska dela valovijo preko domačih meja in bi zaslužila - tako je poudaril g. predavatelj -, da bi UNESCO z njimi seznanila ves kulturni svet.
Gospodu profesorju Urbaniju smo iz srca hvaležni za to predavanje in prav tako za ves njegov trud kulturnega zbliževanja med Italijani in Jugoslovani. Ob njegovi sedemdeseti letnici rojstva pa mu kličemo: Se na mnoga leta!
*	* *
PROŠNJE ZA PROFESORSKA MESTA
na slovenskih srednjih šolah je bilo treba za nova in suplentska mesta vložiti do 10. t. m. Za potrditev stolic, ki so jih prosilci zasedali dve leti (od l. 1954-55 dalje), pa predvideva uredba rok 10. avgusta t. I. Letošnja uredba vsebuje tudi določila, ki niso v skladu z mednarodnimi obveznostmi.	,
#	* *
TRŽAŠKI IN AVSTRIJSKI GOSPODARSTVENIKI so se sestali v ponedeljek, torek in sred o na sedežu Tržaške trgovinske zbornica in razpravljali o transitnem prometu med našim mestom in Avstrijo.
V	prvi vrsti je šlo za vprašanje železniških tarif in o gradnji novih cest. Prav tako so razpravljali o vprašanju pomorskih zvez. Gospodarska vprašanja med Trstom in Avstrijo so še vedno zelo pereča. Rešitev zahteva čim več naporov, če hočemo preprečiti, da avstrijski promet ne obrne hrbta našemu pristanišču.
Komorni koncert S F M
Slovenska prosvetna matica je priredila 28. maja v svojih prostorih v ulici Machiavelli komorni koncert, na katerem sta izvajala priznana umetnika prof. Karlo Sancin in profesorica pianistka Mirca Sancinova tri sonate baročnih skladateljev Corellija, Veracinija in Handla.
Pred koncertom samim je predavatelj v nekaj besedah seznanil občinstvo z glasbeno umetnostjo baročne dobe in še posebej s sonato in z njenim razvojem -ter s skladatelji, ki so ustvarili dokončno obliko sonate v štirih stavkih.
Podobni stilni koncerti so bolj redki in morejo seveda zanimati samo ljudi z neko določeno glasbeno izobrazbo. Vendar je ta koncert privabil veliko število ljubiteljev glasbene umetnosti.
Pri vseh treh skadbah smo občudovali podajanje, ki je bilo v vseh odtenkih izrazito in lirično; kajti pri tej glasbeni obliki skoraj prevladujeta spevnost in liričnost nad polifonskim elementom. Umetnika sta občuteno podala tudi značaj različnih stavkov in ustvarila kontraste, ki so značilni za sonato tiste dobe.
Na tem večeru smo lahko tudi primerjali umetnost treh skladateljev, ki so ustvarjali skoraj v istem času; saj sta se rodila Veracini in Handel leta 1685, Co-relli pa le dobrih dvajset let pred obema.
Koncert je tako nudil izredno doživetje.	M.	M.
tovitvah - odobritev 5 odstotkov volivcev. Ce bi bilo drugače, bi tudi jugoslovanski volivci lahko izbirali med strankami kot je to tudi naša pravica. Svoboda tiska je v Titovi Jugoslaviji zahteva, ki jo Titovo vodstvo ocenuje za veleizdajo. Sodno oblast za politične prestopke ima v pesti UDBA. Tako bi tisti demokrat, ki bi vodil komunistično, sam sebi pljunil v obraz.
Tega gorečneži rdečega fašizma seveda ne smatrajo za samooskrunjenje. ker so rojeni hlapci ali pa jim je samooskrunjenje vsakdanja navada. To pa je gotovo najslabša tolažba.
Titanstio v slih) is besedi
Kot prva izmed tako imenovanih »Ijud-skilv. demokracij« je Titova Jugoslavija pričeal z izdajo več zvezkov obsegajočo enciklopedijo ljudi, ki zaslužjo komunistično priznanje. Neke vrste »Kdo je kdo« titovstva. Ta dogodek označuje tisk kot politično in literarno senzacijo.
Medtem ko si jugoslovansko titovstvo na vse kriplje prizadeva dokazovati, da hodi svoja lastna, se pravi od Kremlja povsem neodvisna pota, so z izdajo te enciklopedije ponovno z vso točnostjo posneli moskovsko prispodobo. Ta razvršča namreč partijce točno po partijski in državni hierarhiji. Kdor se želi prepričati o razporeditvi partijskih veličin v Moskvi, mu zadostuje, da prisostvuje kaki paradi na moskovskem Rdečem trgu in zasleduje vrstni red na častni tribuni. Takoj bo vedel, komu bije zadnja ura.
V	Titovi Jugoslaviji zadostuje od slej dalje pogled v Enciklopedijo in preštevanje vrstic, ki iih je deležna določena paitijska veličina, pa bo takoj zvedel za oblastniško šaržo človeka, za katerega se zanima.
Cisto na vrhu - s 121 vrsticami - stoji seveda maršal Tito. Polnih 18 vrstic so uporabili samo zato, da so našteli vse naslove nekdanjega hrvaškega kovača. Ti naslovi postavljajo v senco ne samo angleško kraljevsko dvojico, pač pa celo samo apostolsko veličanstvo, pokojnega Franca Jožefa.
Dobrih 70 vrstic so posvetili »drugemu možu« Titove Jugoslavije, Slovencu Edvardu Kardelju. Nekdanji ljudskošolski učitelj velja s svojimi 48 leti starosti za »prestolonaslednika«, t. j. za bodočega fi-rerja Jugoslavije. Glavni Kardeljev tekmec za bodoče najvišje mesto v partiji in državi je policijski minister Rankovič, kateremu so posvetili 52 vrstic.. Življenjepis nekdanjega srbskega krojača pripoveduje tudi o njegovem prijateljstvu z Milovanom Djilasom. Danes je Rankovič prvi policaj policijske države, »upornik« Djilas pa bo še kakih deset let preživel v ječi v Mitroviči.
Zunanjemu ministru Koči Popoviču, ki izhaja iz stare srbske meščanske hiše in ga je šele pariško življenje speljalo v komunizem, so dodelili 51 vrstic. K zelo redkim izvoljencem, ki so jim v Enciklopediji odmerili nad 50 vrstic, spada seveda tudi 34 letna Jovanka Broz, tretja Titova žena. Ze leta 1941 se je pridružila partizanom in dosegla majorski čin. Po vojni je bila dodeljena Titovemu štabu, jeseni leta 1953 pa se je z njim poročila.
Skupno vsebuje uradna Enciklopedija okrog 6000 imen politikov, vojakov, pisateljev. umetnikov. Med pisatelji sta na prvem mestu Miroslav Krleža in Ivo Andric. Zelo skopo pa je odmerjeno ime Branka Čopiča, ki je najbolj čitan pisatelj današnje Jugoslavije. Možakar je pred leti storil nepopravljivo napako, ko je napisal ostro in duhovito satiro, v kateri je ožigosal veiekapitalistične življenjske navade najvišjih partijskih mogotcev. Med komponisti je na prvem mestu Ste-van Hristič, sivaritelj »Ohridske legende«. Niti z eno samo besedo pa niso omenili največjega sodobnega jugoslovanskega kiparja Ivana Meštroviča. Zamerljivci mu niso mogli pozabiti, da se ni odzval večkratnim osebnim povabilom Tita, naj se iz Amerike vrne v domovino.
Zato pa so kapitanu in vratarju jugoslovanske nogometne reprezentance Beari odmerili kar 37 vrstic.
Z nobeno besedo seveda tudi niso omenili interniranega kardinala Stepinca. medtem ko so beograjskemu škofu Ujčiču posvetili 13 vrstic. Iste milosti je bil deležen poglavar srbske pravoslavne cerkve, metropolit Prodanov. Zato pa so obširnejše popisali njegovega namestnika, predsednika, filokomunističnega »Združenja duhovnikov«, Smiljaniča.
Zaman bi iskali v Enciklopediji tudi ime Milovana Djilasa, nekdanjega »drugega moža« titovskega režima. Tudi Titovega življenjepisca Vladimirja Dedjerja ni v Enciklopediji.
Kdor je v tej Enciklopediji izostal, pomen’, da so ga pognali s politične pozor-nice in da so nanj uradno »pozabili«. Enciklopedija je vsekakor važen prispevek za poznejše zgodovinarje, ki bodo na, podlagi zbranega gradiva izrekali pravično sodbo o ljudeh in njihovem zadržanju v najtežjih dneh jugoslovanske zgodovine.
DAROVI
V počastitev spomina 10-letnice smrti predrage mame Karle Sirca, darujejo hčerke in sinovi 15.000 lir za SDD.
V počastitev spomina pok. Vide Kavčič daruje družina Marc 2.000 lir za SDD.
Uredništvo > n uprava; Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu