Mteljsko gmotno stanje na Goriškem. [nogo let so nas odlašali zaradi slabih letin, potem se nas je raamilo in motilo več let z zemljiškoobveznim ali zemljiško-odkupnim davkom, češ, ta davek 8°/o odpade deželi leta 1895. in isti se obrne na izboljšanje učiteljskih plač. To so poudarjali in nas zagotavljali na naše prošnje, spomenice in deputacije gg. poslanci izza časa vodstva g. viteza dr. Jožefa Tonklija. Vegkrat smo ueitelji vprašali in prosili za izboljšanje tudi na političnih shodih, a večkrat nam je g. vitez zagotavljal, da se nam bodo leta 1895. plače prav gotovo izboljšale, ker se v ta namen obrne onih 8°/o zeraljiško-odkupnega davka, da ne bode dežela tako nič oboutila. Tega mamila so se poprijeli tudi novoizvoljeni gg. poslanci. Zemljiškoodkupni davek je dežela res poplačala leta 1895., a o izboljšanju učiteljskih plač ni hotel nobeden nič vee slišati! Šlo je leto 1895. že davno v večnost, pustivši nas reveže na cedilu. Molčali in trpeli smo pomanjkanje zaradi posebnega spoštovanja, vdanosti in ljubezni do našib novoizvoljenih g^. poslancev. A že tri leta traja stara pesem. Mamiti in slepiti nas bi hotela cenjena »Sooa", trdeo in povdarjajoč, da so gg. poslanci zapustili deželni zbor zaradi deželnega šolskega zaloga, in zaradi šolskega zaloga so se razbila zadnja pogajanja itd. Seve, tako kaže zdaj povdarjati nasproti učiteljskemu gibanju za eksistenco. Ali meni cenjena MSoča", da smo učitelji v žaklju, da ne vidirno in ne slišimo ničesar, ali misli, da ne opazujemo in ne sledirao dogodkom v deželi? Mi nočerao sicer 110benemu nič očitati, navajamo le zakon, številke, citate in fakta in tako bi lahko navedli cele strani cenjene nSoče" iz prejšnjega leta, zakaj so zapustili gg. poslanci deželni zbor, in do sedaj ni še povedala, zakaj so se prav za prav razbila zadnja pogajanja v celem obsegu. Mi radi verujemo, da med drugimi tockami in zahtevarni je bil tudi deželni šolski zalog, a v kakoršnem obsegu in s kako gorečnostjo in očetovsko skrbjo za bedno učiteljstvo se je za ta zalog delalo, nam pove cenjena MSoča", rekoč: ,,Ali mari menijo ti zabavljači (učitelji), da slovenski deželni poslanci sploh niraajo drugega posla nego le z vprašanjem o učiteljskih plačah?" In zopet: dobivši deželni šolski zalog, je izboljšanje učiteljskih plač le še vprašanje časa. Ho, ho! Saj sern rekel, stara pesem. Hvala lepa za odkritosrčno izpoved! Ali naj ima učitelj še kaj upanja, še kaj nade? Naša obupnost in pomanjkanje se razteza daleč — je brez konca \n kraja. Sinovi in hčere večinoma ubožnih staršev srao se podali v šole. Prestopivši na učiteljišče, smo bili navezani sarao na državne štipendije, koje smo pa dobivali šele konec prvega ali v začetku drugega semestra. Jedli srao le dvakrat, največkrat enkrat na dan, a še takrat sta stala gospodinja in gospodar nad nami, zahtevajoč plaoilo, sicer ne dobirao jesti. In to je trajalo celi prvi semester. V takih mukah in težavah, od doma nobene podpore dobivajoč, smo hodili lačni in potrti v Kopru na raolo prioakovat g. viteza Klodiča, da narn pove, kdaj pridejo štipendije. A štipendij le ni bilo. 0, kako mučno in težavno smo podpore pričakovali! Hodili smo povpraševat ravnatelja gospoda Revelanteja, a podpore le ni bilo dolgih 4 do 5 mesecev. To so bile muke, ki se ne dado popisati, katerih ne more človek povedati, le oni, kdor skuša, čuti in ve. kaj se pravi tuj kruh v jesti, pomanjkanje trpeti in stradati. Ze takrat na učiteljišču je več inladeničev opešalo, obneraoglo tako, da so dobili kal bolezni in so vsled hiranja kmalo potern, ko so stopili v službo, umrli. Takih slučajev je mnogo. In ko je učiteljiščnik, dovršivši svoje študije, stopil na Goriškem v javno službo kot podučitelj s 300 gld. plače, mu je bilo malo poraagano. Zopet je moral trpeti pomanjkanje in stradanje. In nič bolje se baje ne godi našim slovenskim kandidatinjara. In tako trpi učitelj poraanjkanje brez konca in kraja. Ali smo učitelji-jice obsojeni za večno pomanjkanje trpeti ? Ali ne pride nikdar rešitve dan? Pomanjkanje živeža, raucna skrb v tem oziru za družino, šolanje otrok, vsestransko zadolženje itd. jeralje učiteljstvu pri ljudstvu potrebni ugled in ga dela za šolo nesposobnega. Učiteljstvo je polno težav in skrbi za eksistenco, in ljudstvo dobro ve, da človek velja, kar plača. Zato pa nima in ne more imeti do učitelja potrebnega spoštovanja. V šoli tarejo in rnučijo učiteljstvo vsakovrstne skrbi, in zaman se trudi jih odstraniti, da bi bil pouk zanimejši in uspešnejši. Učitelj se sicer bori na dve strani, a učenje ni zanimivo,in zato ni tudi dovoljnega uspeha. In teh neuspehov so krive prepičle plače. Koliko več bi naredil učitelj v šoli vesel in zadovoljen in ponosen na svoj vzvišen stan, ako bi bil prost mučnih skrbi za sebe in ljubo rnu družino ter drage rau otročiče! Koliko več bi naredil zunaj šole v prid in povzdigo ljudstva! Saj še zdaj pri vsem uboštvu vidimo učitelja delujočega, pri vseh društvih, pri vseh narodnih podvzetjih, v privatnem poučevanju mladine za srednje Šole itd. itd. Kdo poučuje cerkveno in narodno petje, kdo poučuje tamburaše in godbo sploh? Ni-li učitelj pri vsakovrstnih trgovskih, kmetijskih, mlekarskih in drugih gospodarskih zadrugah delujoča moč? On žrtvuje čas in svoje borne groše v prid in napredek ljudstva. In zato ga ne bode to sicer ubogo, a pošteno in pravično ljudstvo nikdar zapustilo, nego delilo bode ž njim dobre in slabe letine, manjše in večje davke, veselje in žalost, trpljenje in radost. Koliko bolj bi se učitelj nadaljnje izobraževal, ako bi imel za to potrebnih sredstev. Koliko bi lahko za šolo in ljudstvo potrebnega in koristnega pisal, ako bi bil le deloraa mučnih skrbi prost. Učitelj je vnet za delo v šoli in zunaj šole, a revščina in pomanjkanje ga rauči in tare, da ne more storiti, kar želi in bi rad za drago ljudstvo, za mili narod storil. Pomanjkanje in revščina otrpne, umori človeka-učitelja, otrpne in uraori vzgojitelja, umori ga tembolj, ko vidi, da ni nobenega upanja na kako izboljšanje. Posledica temu je skrajni obup učiteljstva in nepovoljni uspeh v šoli in zunaj šole. Graotno pomanjkanje in revščina ne škoduje le uciteljstvu, nego tudi šolstvu in ljudstvu sploh. In zdaj pride še nekoje cenjeno časopisje, ki udriha po nas z gorjačo, nas zraerja in psuje z rogovileži, izdajicami, vladnimi agitatorji itd. itd. Zakaj ste pa upletli v prvi vrsti, cenjeni Sočani, naše preprosto in naravno potezanje učiteljstva za izboljšanje svojega siroraašnega gmotnega stanja in isto zanesli v politiko na najvišji klin? Ali morebiti zaradi par v ogorčenosti izrečenih besed, ki so utekle dvema dopisnikoma (eden baje iz Istre in drugi z Vipavskega) gg. deželnim poslancem? Ali meni dotično cenjeno časopisje, da je naredilo gg. poslancem uslugo? Mi menimo, da ne. Veliko bolje bi bilo, da bi se istih par besed prezrlo, vsled kojih ne bi mogel in ne bi smel biti užaljen skušen značaj — rnož — poslanec. Lahko in brez skrbi bi vsi skupaj delali, učitelji, gg. poslanci in cenjeno časopisje, da bi se ugodno rešilo v najkrajšem času pereče učiteljsko gmotno stanje na Goriškem. Bati se ni treba niti gg. poslancem, niti cenjenemu časopisju, da bi učiteljstvo koga izdajalo ali dolžilo. Naspro.no. Pojasniti hočemo na višjih mestih stvari, kakoršne so in njih vzroke. Mi se ne bojimo povedati tudi na višjih raestih onega, ki je največ kriv uboštva ljudstva in učiteljstva na Goriškem. Lahko in brez skrbi bi tedaj delali vsi skupaj za ugodno rešitev učiteljske bede. Ako je nastala vsled našega naravnega gibanja za izboljšanje gmotnega stanja v prid in korist bednemu učiteljs.vu, v prid in v korist šolstvu, v prid in napredek milemu našerau narodu koja napaka, katera nauskrižnost, je isto provzročila v prvi vrsti cenj. -Soča". Mi odvračamo v tem oziru odločno vso krivdo in vsa očitanja od sebe. Opomnja: Prosirn čč. gg. tovariše, ne napadati in žaliti nikogar, nego navajati fakta. Saj so fakta zadosti občutljiva in bridka. Niso vsi naši občutki in privatni razgovori za javnost. Nasprotno pa svarim vse čo. gg. tovariše, ki mislijo in pišejo, kakor znani tovariš prijatelj v cenj. »Soči" št. 89. ,,Razbremenite krnete, pomagajte učiteljem". Neobhodno potrebno je, da začnemo v prvi vrsti skrbeti zase in svoj stan toliko bolj, ker je izboljšanje učiteljskih plač predpogoj in v soglasju ter v najtesnejši zvezi z oživljenjera in napredkom šolskega pouka in omike, z napredkom našega ljudstva in naroda. Bodimo možje, učitelji, vzgojitelji vedno in povsod ter uravnajmo svoje postopanje tako, da nara bode v east in korist! Veliko se je govorilo in nasvetovalo s konkretnimi in nekonkretnimi predlogi. Posebno je cenjeni »Slovenski Narod" marsikaj nasvetoval, kako bi se dale učiteljem na Goriškem plače izboljšati. Tako n. pr. je nasvetoval gg. poslancem vstopiti v dež. zbor, naprositi kneza nadškofa, da bi glasoval za deželni šolski zalog, je svetoval razširiti šolski davek s posebno postavo na žganje, deželni odbor naj bi davek na užitnino v svoji režiji pobiral in dobiček v povišanje učiteljskih plač obrnil itd. Resnici na čast se mora reči, da ,,Slov. Narod" ni tako slabo o naših razmerah poučen. Take in enake zadeve so se na Goriškem vsestransko že večkrat omenjale. Seve, vsi taki in enaki nasveti od strani »Slov. Naroda" so se v cenj. -Edinosti" in HSoči" pobijali, češ, proti vsem tern nasvetom in predlogom so laški gg. poslanci in vlada. Temu dosledno bi se dal pobijati tudi dež. šolski zalog, ker so proti njemu laški gg. poslanci in vlada. Ali ni tako res? Jaz bi v tera oziru tudi stavil predlog, proti kateremu ne bi mogla vlada nastopiti. Vlada sama pred- laga in želi, in to svojo željo je v šolski državni postavi od 14. vel. travna 1869 v § 66. izrazila in zaukazala, kakor sledi: »Sovveit die Mittel der Ortsgemeinden (beziehungsweise der Bezirke) fiir die Bedlirfnisse des Volksschulwesens nicht ausreichen, hat dieselben das Land zu bestreiten." Zakaj se ni sprejel ta § v deželno šolsko postavo? In ako bi se bilo kdaj na to delalo, ali bi se bila mogla vlada protiviti proti svoji lastni naredbi ? Morebiti se bode utegnilo tudi proti tej jasni državni postavi ugovarjati, češ, le in edino deželnih šol. zalog zamore pomagati učiteljstvu. Da pa ni to istina, je živ dokaz dež. šol. zalog v sosednji Istri, vsled kojega dobrote tamošnje učiteljstvo prav tako poraanjkanje trpi in strada, kakor mi na Goriškem brez dež. šol. zaloga. Da bi se pa toliko moledovalo okolo kneza nadškofa in na tak način sililo gg. poslance k vstopu v deželno zbornico liki vola v mesnico, se jaz povsera ne strinjam. Vsakdo naj dela po svojem lastnem nagibu, po svojem lastnem prepričanju in naklonjenosti ali nenaklonjenosti do učiteljstva, uvažujoc žalostne dogodke in razraere v deželi. Vlada naj bi zgradila zlati most, po katerem bi se prišlo do pozitivnega delovanja v prid učiteljstvu in obubožani in obnemogli deželi. Dežela naša je uboga, ker je bila od nekdaj zanemarjena in skoraj pozabljena, posebno na kmetiškem, gospodarskem, industrijskem in obrtniškem polju. To ubo.štvo ima največ vlada na svoji vesti. 0 kmetijstvu, gospodarstvu itd., s posebnim ozirorn na Tolminski okraj, sem razpravljal obširno v cenj. ^Soči" 1. 1894. Omenjal sem med drugira različne strokovne in kmetiške tečaje, povdarjal o živinoreji, sadjarstvu, rnlekarstvu, sirarstvu itd. Nič ali raalo se je obrnilo v tem na bolje. V najnovejšem času je vlada in prav po prizadevanju, trudu in stroških Ijudskega učitelja nastavila na Tolminskera mlekarskega nadzornika g. Milana Ivančiča. Siromašni učitelj dela res vedno in povsod le tlako ter pripravlja in gladi pot drugim, liki sv. Janez puščavnik. Da srao dobili na Tolminsko mlekarskega nadzornika, je bilo potrebno in je hvalevredno. To je sicer nekaj, a od napredka in blagostanja smo še daleč, daleč. In ravno zato, ker je dežela zapusčena, uboga, smo sprejeli v adreso do Nj. Veličanstva presvetlega cesarja, razloživši v nji svoje bedno stanje, prošnjo za državno subvencijo v prid in izboljšanje učiteljskega gmotnega stanja. Vidite, kako skrbimo tudi mi za obnemoglo Ijudstvo, in nočemo pognati njih zeraljišč in hiš na boben, kakor nam očita cenj. rSoča". In tudi ni treba. Naše sicer ubogo ljudstvo, a ne po svoji krivdi, ker je delavno in pridno, bi tudi pri vseh visokih davkih in dokladah dobilo še par krajcarjev za bedno gmotno stanje učiteljstva, ki mu poučuje in vzgaja vdano in potrpežljivo najdražji zaklad, ljube otrociče. Ako gre tedaj učiteljstvo po svojih zastopnikih na Dunaj, ni to potovanje naperjeno proti nobenemu, najraanj pa proti našim gg. poslancera. Nasprotno. Opozoriti hočemo in naprositi na višjih in najvišjih raestih, razloživši stradajoče stanje, da bi visoka vlada vplivala na deželno upravo, da se izboljša naše žalostno gmotno stanje. In v tem bi bili lahko vsi edini. Celo podpirati bi nas smeli naši gg. poslanci in naše cenjeno časopisje. A učiteljsko bedno stanje ni še največje hudo. Hujše je še neko očividno preziranje, obrekovanje in preganjanje učiteljstva na Goriškera. 0 tera hočemo razpravljati v posebnih člankih. Koncno bi imel še uljudno prošnjo do nam naklonjenih cenjenih listov. Razgovarjajoč se z nekimi gg. profesorji in drugirni inteligentnimi osebarni v deželi, kakor tudi opazujoč neko osupnost pri učiteljskih shodih v Trstu in v Gorici, sem spoznal in se uveril, da ima naša č. inteligenca le malo znanja o našem žalostnem gmotnera stanju in naših šolskih postavah v tern oziru. Oni so osupno gledali in ne rnorejo verjeti, da se nam ni vsled vedno naraščajoče draginje in vsled naših milih prošenj v 28. letih nič izboljšalo, nego celo od časov do časov jemalo, kakor je bilo v naših prvih člankih postavno dokazano. In celo cenjeni ,,Slovenski List" trdi v štev. 60 v dopisu iz Gorice, da se je izboljšalo stanje učiteljstva sicer čisto neznatno 1. 1896., a v resnici se ni izboljšalo niti neznatno, ker je č. postavodajavec tisto neznatno izboljšanje 2/io, 4/io, G/io z drugo roko isti hip in v istem paragrafu vzel s tem, da je iz prejšnje postave izkljucil iz skupnega števila začasne učitelje in učiteljice. In po cenj. ,,Slovenskem Listu" so morali zato naši gg. poslanci žrtvovati vitalne interese svojih nakan. Jaz ne verujera in ne raorem verovati, da bi naši gg. poslanci za tako ceno žrtvovali vitalne interese svojih rojakov. A zanimiva je vendarle ta izjava cenjenega »Slovenskega Lista". Na sumničenja tega cenj. lista, da so izvestni krogi našuntali učitelje proti slovenskim gg. poslancera in so jim nekateri šli na limanice — nobene besede. Od te uljudne prošnje sem se že oddalil, glasi se: naklonjeni nam slovenski listi naj bi blagovolili vsaj zapopadek naših člankov iz ,,Slov. Naroda" ponatisniti v potrebno vedenje in znanje čč. svojim bravcem, kako se godi učiteljstvu na Goriškem.