Poštnina plačana v gotovini 1
9
3
0
MODRA PTICA
VSEBINA
Vladimir Bartol / Čudno znamenje • Maksim Gorkij / Lev Tolstoj • Miran }arc / Od A. Daudeta do ]uliena Greena
•	Alfonz Daudet / Arležanka
•	Friedrich Nietzsche / Tako je govoril Zarathustra • Rainer Maria Rilke / Spev o ljubezni in smrti korneta Krištofa Ril-keja • Iz založbe in uredništva
EDINO
tovarniško zalogo najboljših šivalni ti strojev In koles
znamke
Grftzner, Adler, Kayser. Pletilnlti strojev priznane švicarske tovarne MDubiedH ter
pisalnih strojev )fUrania" ima le
]osip Peteline, Ljubljana
Sv. Petra nasip štev. 7
(v bližini Prešernovega spomenika)
Bogata zaloga galanterije, pletenin, trikotaže, posebno še finih in najfinejših rokavic in nogavic ter drobnega blaga na veliko in malo
Ko si boste
po utrudljivem duševnem delu
zaželeli lepe glasbe
boste v najnovejšem modelu „His Masters Voice" gramofona našli najboljšega prijatelja. Lična, dekorativna vnanjost. Ne odpove nikoli, ker ima najzanesljivejši stroj angl. konstrukcije. — Pri nas dobite poleg neštetih drugih posnetkov tudi kompletne opere „Carostrelec", „Trubadur", „Brivec seviljski" „Lohengrin" in dr. kompletno v albumu s knjižico.
Centrala za splošno gramofonijo
»Gramofon" A. Rasberger
LJUBLJANA, Hiklošiieva cesta Stev. 34
Palača Pokojninskega zavoda.	Telefon 33-83
MODRA PTICA
IZHAJA MESEČNO • NAROČNIKI NA REDNE PUBLIKACIJE DOBIVAJO LIST BREZPLAČNO • POSAMEZNA ŠTEV. DIN 8'— • UREDNIŠTVO IN UPRAVA;: RIMSKA CESTA ŠTEVILKA 3 • ČEKOVNI RAČUN ŠTEVILKA 15.369
leto i	oktober 1930	štev 11.
VLADIMIR BARTOL / ČUDNO ZNAMENJE
Po daljšem bivanju v velemestu se vračam domov. Brzovlak d revi skozi noč. Kakor milijoni ognjenih puščic švigajo iskre ob njem. Stojim na hodniku in strmim skozi okno, naslanjajoč vročično čelo ob hladno steklo. Skozi Švico pelje pot. Zopet gozdovi, zopet polja in travniki! Zopet gore! Konec je hladnih mestnih zidov. Z vsakim sunkom se za korak približamo domači zemlji. Zopet bom gledal rdeči mak sredi zlatega klasja, zopet vonjal vonj od ciklam v senčnati hosti! Zopet bom videl krožečega skobca nad selom! Zvoki domače pesmi mi zabrnijo v ušesu; sama po sebi se usta premikajo ob njegovem ritmu. Skoraj tuje ganotje me vsega prevzame.
Proti jutru mi leže težka utrujenost v ude. Stopim v kupe, na klopi se vzleknem in kmalu me zgrabi omotičen spanec. Zdajci začutim nekaj tujega, neprijetnega, ko da se je bil nekdo dotaknil mojega počitka željnega telesa. Vkljub vrtoglavi teži v možganih se mi zdi, da hoče dotični nekaj od mene. Rad bi se premaknil, toda udje so mi kakor odreveneli. Zaman se trudim, da bi dal znak življenja od sebe.
V tistem trenutku se zazdim samemu sebi kakor kos mrtvega lesa, ki pa hrani v svoji sredini, očem nevidno, prečudno iskrico. Les je prav za prav velik, razpokan hrast, ki razprostira, samoten, svoje košate veje preko podeželske poti. Opoldanska tišina je in žgoče poletno sonce. In veličasten mir je vsepovsod naokoli. Trdi koraki presekajo nenadoma molk. Popotnik prihaja po cesti. Še ne ozre se na hrast. Strah me prevzame, da bi ne videl, da sem tudi jaz tu, da morda že stoletja rastem na tem mestu in da sem živ. In neizrekljivo željo občutim, da bi mu to dopovedal. Toda moji udje so trdi, negiben les, in zaman se trudim, da bi dal znamenje življenja od sebe. Napenjam vse sile in ko sem že popolnoma obupal, je nenadoma močno zaškripalo v drevesu.
Popotnik zaustavi, prestrašen, korak in se ozre kvišku, če ni bila morda samo veverica, ki je poskočila z veje na vejo. Ko pa ne vidi nikjer nobenega znaka življenja, se brezmejno začudi. — Tedaj se mi znova zazdi, da se je nepoklicana roka dotaknila mojih otrplih udov.
Vse telo mi je kakor okamenelo — in že začutim, da tlim kot neznatna iskrica v mramornatem kipu, ki sameva sredi prekrasnega vrta. Noč
je in bleda mesečina seva stkozi črne bore na njegovo belo podobo. Zaljubljenca se sprehajata z roko okrog pasu po stezah in obstaneta nenadoma pred mano. Nekaj trenutkov si gledata iz oči v oči, potem se strneta v dolg poljub.
Silen nemir me pograbi in močna bojazen, ker čutim, da jima niti na misel ne pride, da bi bil i jaz živ. Prevzame me necdoljiva želja, da bi jima izpričal, da polje tudi v meni življenje, da prebivam tu že od nekdaj in da miorda sploh ne bom umrl. Vse trepeta v memi, toda udje so mi iz mramorja in nepremakljivi. Tedaj pogleda on preko njene nazaj upognjene glave naravnost vame. Zberem vse sile in — zdajci je v kipu zahreščalo.
Zaljubljenca se zdrzneta, preplašena pogledata okrog sebe in ko ne vidita in ne slišita več ničesar, se neskončno začudita. —
V	tretje občutim tedaj, da se je tuja moč dotaknila mojega nepremično ležečega telesa. V rokah in nogah začutim zbadanje, ko da potujejo v njih cela krdela mravljincev. Nenadoma se mi zazdi, da se je iskrica, ki je tlela v meni, razletela na tisoče drobnih koscev. Ti kosci so črke besed, ki sestavljajo ono, kar sem bil kdaj napisal. Knjiga leži v zaprašeni omari starega učenjaka. Neznosna teža počiva na njej in vsakomur se mora zdeti, da je življenje v njej že davno zamrlo. Zdajci p& jo vzame starec v roko in začne listati po njej. Zopet me popade nepopisna vznemirjenost; za vsako ceno bi mu rad dokazal, da še vedno živim in da nočem umreti. Toda njegove oči beže hladno in brezbrižno mimo odstavkov in prav nič se pri tem v njegovem srcu ne zgane. Bolj in bolj se bliža koncu in vedno silnejši strah se me polašča, da bo prezrl živo iskrico, ki je bila del mene samega. Tedaj pa zberem še zadnjo moč in se prav na zadnji strani zgostim v vprašanje: Ali je mogel človek, ki je tako silno ljubil gozdove in travnike, polja in njive, gore in potoke in žene in rože in vse, kar je živega, ali je mogel človek, ki je tako zelo rad prisluškoval hrupa mesta, brnenju letal in žvižgu skozi noč drevečega vlaka, ali je mogel tak človek umreti? — Ko je sivi učenjak te besede prečital, se je neizrečeno začudil. —
V	tistem trenutku me krepka roka strese za ramo, bobneči glasovi prebijejo obroč moje otrple zavesti in ves prestrašen pogledam okrog sebe. Pred mano stoji sprevodnik in zahteva od mene vozni listek. Izročim mu ga in ko ga preščipnejo njegove krute škarje — pri ttm mi živci bolestno vztrepetajo, ko da bi bil z ncžem zarezal vanje —, zapadem v prejšnji omotični brezsen.
MAKSIM GORKI.T / LET TOLSTOJ
(Iz knjge »Spomini na sodobnike). (Nadaljevanje.)
prevedel josip vidmar
Pismo.
Ravno sem odposlal pismo za Vas, — ko so prišle brzojavke o »pobegu« Tolstega. Moje misli se še mude pri Vas in tako Vam pišem vnovič.
Najbrž se bo glasilo vse, kar bi hotel ob tej novici povedati, zmedeno, morda celo ostro in zlobno. Morate mi oprostiti, — imam občutek, kakor da me je nekdo popadel za vrat in me hoče zadušiti.
Mnogokrat in veliko je besedoval z menoj; ko je bival v Gaspri na Krimu, sem ga cesto obiskal; tudi on je rad obiskoval mene; prebiral sem njegove knjige pozorno in z ljubeznijo in mislim, da imam pravico, povedati o njem, kar mislim, čeprav se bo morda culo drzno in splošnemu mnenju o njem prav malo podobno. Prav tako dobro kot drugim mi je znano, da nihče bolj ne zasluži imena »genij«, da ni nihče notranje bolj kompliciran in bolj poln nasprotij, bolj vzvišen v vsem, — da, v vsem. Vzvišen v nekem prav posebnem smislu. Nekaj je v njem, kar mi je vselej vzbujalo željo, zaklicati vsem in vsakomur: Poglejte, kakšen čudovit človek živi na svetu! Zakaj Tolstoj je tako rekoč pred vsem in v prvi vrsti —človek! Toda zelo me je odbijalo njegovo trmasto in despotsko prizadevanje, napraviti iz življenja grofa Leva Nikolajeviča Tolstega »bogaboječe žitje našega svetega očeta, plemenitega gospoda Leva«. Saj Vam je znano, da si že dolgo želi »trpeti«; Jevgeniju Solovjovu in Sulerju je izrazil svojo žalost nad tem, da se mu ne posreči. Toda »trpeti« ni hotel preprosto in iz naravne zahteve, preizkusti svojo voljo, marveč s čisto očitnim in — bodi ponovljeno — z d e s p o t s k i m namenom, stopnjevati moč in vpliv svoje religiozne ideje, povečati tehtnost svojega nauka, napraviti svojo propoved neodoljivo, jo v očeh soljudi posvetiti s svojim mučeništvom in tako ljudi prisiliti, da bi jo sprejeli. Razumete —- prisiliti! Razumete? Kajti zaveda se, da njegova propoved ni dovolj prepričevalna: v njegovem dnevniku boste kesneje lahko našli dobrih primerov njegove skepse do lastnega nauka in do lastne osebnosti. Ve, da le redki »mučeniki« in »trpini« niso bili despoti in ljudje sile. On ve vse! In vendar pravi:»Ce bi moral zaradi svojih misli trpeti, bi učinkovale čisto drugače!« To me je zmeraj odbijalo; to občutim z vso nujnostjo kot poizkus, storiti mi silo; kot željo, podjarmiti mojo vest; jo zaslepiti z gloriolo pravične krvi; naložiti mi na tilnik jarem dogme.
Vedno je proslavljal nesmrtnost v onstranstvu, veselila ga je pa bolj zemeljska. Kot nacionalni pesnik v najresničnejšem in najbolj vse-obsežnem pomenu besede je uteleševal Tolstoj v svoji mogočni duši vse nedostatke svojega naroda, vse poškodbe, ki so nam jih prizadele naše zgodovinske nesreče. Njegova meglena propoved o »nedejavnosti«, o »brezupornem prenašanju trpljenja«, propovedovanje pasivnosti — vse to je nezdravo vretje v stari in z mongolskim fatalizmom zastrupljeni ruski krvi, ki je zapadu in njegovi neutrudljivi stvarniški delavnosti, neuklonljivemu, dejavnemu odporu zoper življenjsko trpljenje skoro kemično sovražna. Kar imnujejo pri njem »anarhizem«, je v bistvu in korenu samo izraz naše slovanske sovražnosti do države, — ki je hkratu zopet resnično narodna poteza: naše v krvi in mesu udomačeno stremljenje po razkropljenosti. Do današnjega dne se strastno vdajamo temu stremljenju, kakor veste Vi in vsi drugi. Vsi vedo za to, — in vendar streme narazen in sicer vedno v smeri najmanjšega upora. Vidijo, da je to početje pogubno in vendar beže vedno dalje drug od drugega. Ti žalostni pohodi, podobni beganju ščurkov, se potem imenujejo »ruska zgodovina«, zgodovina države, ki je prav za prav nastala slučajno, čisto mehanično — v veliko začudenje večine njenih pošteno mislečih državljanov — z močjo Varjagov, Tatarov, vzhodnih Nemcev in — policij-
skih nadzornikov. V začudenje, — kajti tavali smo zmeraj dalje; šele ko smo prišli v dežele, ki sploh niso mogle hiti slabše, — smo se ustavili in se naselili. Tako je postalo naš delež, naša usoda: prebivati v snegu in močvirjih kot sosedi divjih rodov. Toda vstali so nam možje, ki so spoznali, da nam luč ne prihaja od vzhoda, marveč od zapada. In zdaj hoče — zavedno in nezavedno — on, ki je dovrše-valec naše stare zgodovine, leči kakor visoka gora preko poti tega naroda, preko njegove poti v Evropo, preko poti do dejavnega življenja, ki strogo terja od človeka največji napon vseh njegovih duhovnih moči. Tudi njegov odnos k eksaktnim vedam je gotovo globoko naroden; v njem se izvrstno zrcali skepticizem staroruske vasi: skepticizem nevednosti. Ves je naroden, ves njegov nauk je reakcija preteklosti, je atavizem, ki smo ga že začeli premagovati. Spomnite se njegovega pisma iz leta 1905. »Inteligenca, država in ljudstvo!« Kako je grdo in škodoželjno! Posmehovanje sektanta se sliši iz njega, češ: »Aha, zakaj me pa niste ubogali!« Temu pismu sem tedaj napisal odgovor, ki je bil osnovan na njegovih lastnih, meni rečenih besedah: da je »že zdavnaj izgubil pravico, govoriti o ruskem ljudstvu in v imenu ruskega ljudstva«, ker da sem bil priča, ko ni hotel poslušati in razumeti ljudi iz ljudstva, ki so prišli k njemu, da bi se svobodno in od srca porazgovorili z njim. Moje pismo je bilo zelo ostro in končno ga nisem odposlal.
Njegov sedanji pobeg je najbrž poslednji poizkus, pridobiti svoji misli največji pomen. Take skoke je rad proizvajal kakor Vasilij Buslajev, toda vedno le z namenom, utrditi svojo svetost in doseči gloriolo. To je inkvizitorsko, — čeprav se lahko njegov nauk opraviči z dosedanjo rusko zgodovino in z njegovim, genijevim osebnim trpljenjem. Svetost se doseza s tem, da se igraš z grehi in da dušiš voljo do življenja. Človek hoče živeti, o n pa mu skuša dopovedati: »Vse to naše pozem-sko življenje je nesmisel!« Rusu je to kaj lahko dopovedati: lenuh je in noben opravek mu ni ljubši nego počivanje po brezdelju. Na sploh seveda Rus ni ne Platon Karatajev ne Akim ne Bezuhov ne Nehlju-dov: te može sta ustvarila zgodovina in narava in sicer ne docela v duhu Tolstega; Tolstoj jih je samo popravil, da je lahko krepke je poudaril svoj nauk. Pač pa je Rusija kot celota brezdvomno in neutaj-ljivo spodaj Tiulin,1 zgoraj pa Oblomov! Kaj je Tiulin, je pokazalo leto 1905., kaj Oblomov, lahko vidite pri grofu Alekseju N. Tolstem, pri Buninu in vsepovsod okrog sebe.
Bestije in lopove pustimo ob strani, čeprav je bestija pri nas zelo nacionalna: poglejte, kako umazano bojazljiva je pri vsej okrutnosti. Lopovi so seveda mednarodni.
V Levu Niikolajeviču je marsikaj, kar mi je včasi zbudilo sovraštvu sorodno čuvstvo, in kar je z morečo težo legalo na mojo dušo. Njegova čez vsako mero vzrasla osebnost je nekak grozanski, skoro strahoten pojav. V njem je nekaj orjaka Svjatogora, ki ga zemlja ne more nositi. Da, velik je! Globoko sem uverjen, da je poleg vsega tega, o čemer govori, mnogo stvari, o katerih vedno molči, — celo v svojem dnevniku; molči o njih in jih najbrž ne bo nikoli nikomur povedal. To nekaj je včasi le kakor namig hušknilo v njegovem pogovoru.
1 Tiulin — jurnak Koroleoikove povesiti »Reka se je zgenila«.
Migljaji so bili tudi v obeh zvezkih njegovega dnevnika, ki ju je dal brati meni in Sulerzyekemu. Zdi se mi, da je neke vrste »zanikanje vseh potrditev«, neki cisto globok, čisto zel, na dnu neskončnega vzrasel nihilizem, neka brezmejna, breznadna obupanost in osamljenost, ki je pred tem možem še ni nihče občutil s tako strahotno jasnostjo. Često se mi je zdel kakor človek, ki je v globini svoje duše do vseh drugih ljudi neomajno brezbrižen. Toliko višji, toliko mogočnejši je od vseh njih, da so mu kakor mušice in da mu je njihovo marljivo snovanje smešno in klavrno. Vse preveč se je oddaljil od njih, — v puščavo. Tam se samoten poglablja z največjim naponom vseh moči svojega duha v »najvažnejše«, — v smrt. Vse svoje življenje se je bal smrti in jo je sovražil, vse življenje je njegovo dušo pretresala »arzamaška groza«. On, Tolstoj, mora tudi umreti? Ves svet, vsa zemlja gleda nanj; iz Kitajske, iz Indije, iz Amerike se pno do njega živo trepetajoče niti; njegova duša je za vse in za vselej! Zakaj naj bi narava ne napravila v svojem zakonu zanj izjeme, zakaj naj bi ne podelila telesne nesmrtnosti enemu človeku? Zakaj ne? Gotovo je njegova misel pretrezna; prepameten je, da bi veroval v čudeže; in vendar je vročeikrvnež in iskalec; in divja kakor vojaški novinec, ki ga popada obupen strah pred neznano vojašnico. Spominjam se: v Gaspri je prebral Leva Šestova knjigo »Dobro in zlo v nauku Nietzscheja in Tolstega«. Ko je Čehov pripomnil, da mu »knjiga ne ugaja«, je odvrnil:
»Mene je pa zabavala. Nekoliko širokoustna je, pa vendar čisto dobra, zanimiva. Ciniki, ki so odkritosrčni, so mi namreč všeč. Šestov pravi: ,Resnica ni potrebna.' To je pravilno: Kaj mu bo resnica? Umreti bo moral vendarle.«
In ker je pač opazil, da njegove besede niso našle razumevanja, je pristavil s pikrim smehljajem:
»Čim se je človek naučil misliti, lahko premišljuje, kar hoče, — v resnici misli vedno na smrt. Taki so vsi filozofi. Toda kakšne resnice neki, če mora smrt vendarle biti?«
Nato je govoril, da je en a resnica za vse: ljubezen do Boga. Toda o tej stvari je govoril mrzlo in utrujeno. Po zajtrku je vzel na terasi knjigo spet v roko in je poiskal mesto, kjer pravi avtor: »Tolstoj, Do-stojevskij, Nietzsche niso mogli živeti brez odgovorov na svoja vprašanja in vsak odgovor jim je bil ljubši nego ostati brez njega.« Zasmejal se je in rekel:
»Ti predrzni frizer, ti! Tukaj tedaj čisto mirno trdi, da sem varal samega sebe in potemtakem tudi vse druge. To čisto jasno sledi iz njegovih besed ...« Suler je vprašal: »Kako — frizer?«
»No tako...« je odgovoril zamišljeno. »Prišlo mi je ravno na run. Tako moderen je in akuraten, da sem si nehote moral predstavljati moskovskega brivca, ki je prišel k svojemu stricu na deželi na svatbo. Pozna najfinejše manire, pleše lancier in zaradi tega zaničuje vse druge.«
Ta pogovor obnavljam skoro od besede do besede. Ostal mi je zelo dobro v spominu; celo zapisal sem si ga, kakor marsikaj, kar je napravilo name velik vtis. S Sulerzyckim sva si marsikaj zapisala; toda
Suler je svoje beležke izgubil na poti do mene v Arzamas. Bil je sploh zelo malomaren in čeprav je Leva Nikolajeviča ljubil kakor žensko, se je vendarle vedel napram njemu nekam čudno, nekoliko zviškoma. Tudi moje beležke so se nekje izgubile; ne morem jih najti: nekdo jih mora imeti v Rusiji. Opazoval sem Tolstega zelo pozorno, ker sem od nekdaj iskal človeka z živo, dejavno vero, kakor ga iščem še danes in ga bom iskal do smrti. Pa tudi zato, ker je nekoč Čehov dejal, ko je govoril o naši nekulturnosti: »Goethejevo besedo so vsako napisali. Misli Tolstega pa gredo v nič. To je neznosno ,rusko', dragi moj! Kesneje se bodo ljudje domislili in bodo pisali spomine ter bodo nalagali vsega vraga!« Toda da se vrnem k Šestovu ...
»,S strahotnimi pošastmi pred očmi ni mogoče živeti', pravi. Odkod pa ve, kaj je mogoče in kaj ni? Če bi to vedel, če bi pošasti videl, ne bi pisal takega nesmisla, marveč bi se ukvarjal z resnimi stvarmi, kakor se je Buddha vse svoje življenje.« Nekdo je pripomnil, da je Šestov Jud.
»Težko da,« je odvrnil Lev Nikolajevič v dvomu. »Ne, judovskega vtisa ne dela. Nevernih Judov ni. Le enega mi imenujte! Ne!« Včasi sem imel vtis, kakor da se stari čarovnik igra s smrtjo, kakor da koketira z njo in jo skuša ukaniti z nekako takimi« govorjenjem: »Ne bojim se te, ljubim te in te pričakujem. Pri tem pa gleda s sre-pimi očmi tja: »Kakšna si? Kaj se skriva za teboj? Kaj bo — potem? Ali me boš popolnoma uničila? Ali me bo kaj ostalo živega?« Nekak poseben vtis so vselej naredile njegove besede: »Počutim se dobro, počutim se silno dobro, počutim se predobro.« In takoj nato: »Moral bi trpeti.« Trpeti, — to je bilo odkrito govorjeno; niti trenutka ne dvomim, da bi se napol bolan iskreno veselil, če bi ga zaprli ali pregnali, — sploh če bi mogel doseči mučeniški venec. Mučeništvo lahko smrt nekako opraviči, jo v vnanjem, formalnem smislu lahko napravi razumljivejšo, sprejemljivejšo. Toda preverjen sem, da mu ni bilo nikoli dobro, nikoli in nikjer ne ; ne »pri knjigah modrosti« ne »na konju« ne »v ženskem naročju« ni do kraja užil blaženosti »zemskega raja«. Preveč je trezen in razumen in pozna življenje in ljudi prenatanko. Še nekaj njegovih izrekov: »Kalif Abduraman je imel v življenju' štirinajst srečnih dni. Jaz jih gotovo nisem imel toliko. In sicer, ker nisem živel zase, za svojo dušo, — ker ne znam zanjo živeti; jaz živim samo na ven, — za ljudi.«
Ko se je poslovil, mi je Čehov rekel: »Ne verjamem, da ni bil srečen.« Jaz pa verjamem. Ni bil srečen. A vendar ni res, da bi bil živel samo na ven. Da, dajal je ljudem kakor beračem od tega, kar je imel v obilici. Imel je veselje s tem, da je ljudi prisilil, da, prisilil brati knjige, hoditi peš, jesti samo socivje, ljubiti kmeta in verovati v nezmotljivost racionalno religioznih idej Leva Tolstega. Ljudem je treba vreči nekaj, kar jih zadovoljuje ali zaposljuje, — potem naj gredo po svojih potih! In naj ga puste v njegovi vsakdanji, mučni ter včasi tudi ugodni samoti pred obličjem brezdanje globokega problema o »najvažnejšem«.
Vsi ruski propovedniki so bili, če izvzamem Avvakuma in morda Ti-hona Zadonskega, hladni ljudje, kajti nobeden izmed njih ni imel
žive, dejavne vere. Ko sem ustvarjal osebnost starega Luke v drami »Na dnu«, sem hotel pokazati takega človeka: zanimajo ga »vsake vrste odgovori«, ne pa ljudje; ker se na vsak način že mora srečava ti z njimi, jih tolaži, toda samo zato, da ga puste v miru. Vsa modrovanja in prepovedi teh ljudi so samo milodari, ki jih podajajo s prikritim zaničevanjem in za njihovimi besedami se čuje proseče in jadikujoče:
»Pustite me! Ljubite Boga ali svojega bližnjega! Toda meni dajte mir! Preklinjajte Boga in ljubite daljnjega! Toda meni dajte mir! Dajte mi mir, zakaj človek sem, — torej smrti zapisan!« Žal, tako je, tako bo še dolgo ostalo. In saj ni moglo in ne more biti drugače, kajti ljudje so utrujeni in medli, strašno nesložni in vsi prikovani na samoto, ki izsesava njihove duše. Če bi se bil Lev Nikolaje vič spravil s cerkvijo, — bi se jaz prav nič ne čudil! Vodila bi ga posebna logika: vsi ljudje so enako ničevi, tudi škofje. Natančno pre-udarjeno bi to ne bila sprava; zanj osebno bi bilo to dejanje čisto logično: .Odpuščam ljudem, ki me sovražijo.« Krščansko dejanje, za katerim bi se skrival porogljiv nasmeh: maščevanje modrijana nad bedaki.
Ves čas pišem nekaj nepravega, nekaj drugega nego, kar bi hotel. Psi tulijo v moji duši, spreletavajo me zle slutnje. Pravkar sem prejel časnike; pri vas cčividno že nastajajo legende: »Nekoč so živeli lenuhi in malopridneži, rodil se jim je svetnik.« Pomislite, kako je to škodljivo za deželo ravno zdaj, ko so glave razočaranih sklonjene, duše večine prazne, duše najboljših polne gorja. Lačni in izmučeni hrepene po legendi. Tolikšna je potreba, utešiti bolečine! In ustvarili bodo prav tisto, kar je hotel on, česar pa prav nič ne potrebujejo: bogougodno žitje pobožnika in svetnika. On je velik in svet, ker je človek, brezumno in mučno lep človek, človek vsega človeštva. Vem, da si tu oporekam, toda nič za to. To je človek, ki išče Boga, — ne zase, marveč za ljudi, da bi Bog njega, človeka, pustil z mirom v puščavi, ki si jo je sam izbral. Dal nam je Evangelije, da bi pozabili protislovja v Kristovem nauku, poenostavil je Kristovo podobo, omilil v njem bojevitost in potisnil v ospredje njegovo ponižnost pred voljo tistega, ki ga je poslal. Nedvomno je njegov Evangelij lažje sprejemljiv, ker bolj ustreza »bolezni« ruskega naroda. Nekaj je moral dati temu narodu, ki ječi, da vsa zemlja odmeva od njegove tožbe, in ki se odvrača od »najvažnejšega?. Toda »Vojna in mir« in vsa! druga dela te vrste ne morejo utešiti bolečine in1 obupa črne ruske zemlje. 0 »Vojni in miru« je nekoč sam dejal: »Brez lažnive skromnosti: — ta stvar je kakor Ilijada«. M. I. Čajkovskij je čul iz njegovih ust natančno isto ocenitev »Detinstva« in »Deštva«.
Pravkar so bili tu novinarji iz Neaplja, — eden izmed njih je prihitel celo iz Rima. Radi bi culi moje mnenje o Tolstega pobegu , — to je njihov izraz »pobeg«. Odklonil sem vsako izjavo. Toda V i gotovo razumete, da je moja duša divje razburjena. Jaz nočem videti v Tolstem svetnika; ostane naj grešnik, blizek srcu težko grešnega sveta, vedno blizek srcu vsakega izmed nas ... Lev Tolstoj je mrtev.
Prejel sem brzojavko, ki pravi s čisto navadnimi besedami: Mrtev j e.
Zadelo me je v srce, da sem glasno jokal od jeze in žalosti. Zdaj mislim napol brezumen nanj, kakršnega sem ga poznal in videl, — in čutim mučno potrebo govoriti z njim. Predstavljam si ga v krsti: leži kakor gladek kamen na dnu reke in nedvomno igra v njegovi bradi kradoma njegov zagonetni, zamaknjeni smehljaj. Njegove roke so se zdaj mirno sklenile — dovršile so svoje težko, trdo delo! Spominjam se njegovih ostrih oči, ki so vsaki stvari videle do dna, gibanja njegovih prstov, ki so bili, kakor da neprestano nekaj gnetejo iz zraka, njegovih besed, njegovih šal, njegovih kmetsko robatih priljubljenih izrazov, njegovega nekoliko nedoločenega glasu. In vidim, koliko življenja je imel ta mož v sebi, kako je bil nečloveško umen, kako — neznanski.
Nekoč sem ga videl, kakor ga morda ni nihče drugi. Šel sem po obali k njemu v Gaspro. Pod Jusupovskim posestvom sem zagledal na obrežju med kamenjem njegovo majhno, oglato postavo v sivi, po-mečkani, slabi suknji, s potlačenim klobukom na glavi. Sedel je in si lica podpiral z rokami; med prsti so frfotale srebrne niti njegove brade. Gledal je daleč ven na morje. Dobrikajoče so pljuskali ob njegovih nogah zelenkasti valovi, kakor da bi staremu čarovniku pripovedovali o sebi. Nebo je bilo oblačno; po kamenju so polzle sence oblakov, in kakor na kamenje sta padali tudi na starca zdaj luč zdaj senca. Na velikih, ogromnih kamnih je ležala ostro vonjiva morska trava: prejšnjega dne je bilo morje zelo nemirno. Tudi on se mi je zdel kakor kak prastar, oživel kamen, ki mu je poznan sleherni po-četek in sleherni konec in ki premišlja, kdaj in kako bo prišel konec vsem kamnom, vsem travam sveta, morski vodi, človeku in vsemu svetu od kamna do solnca. In morje je del njegove duše, vse okrog njega je njegovo in iz njega. Zamišljena starčeva nepremičnost je izražala nekaj vedeškega, čarodejskega, ki je gledalo v temo globoko pod njim in motrilo visoko v sinjo praznino, — kakor da bi bil on tisti, njegova nakopičena volja, ki zove valove k sebi in jih zopet odbija, ki ukazuje vlaku oblakov in senc, v katerem kamenje oživlja in se giblje. In v nenadni zamaknjenosti sem čutil: — če bi vstal in zgenil z roko, bi morje skrepenelo v steklo, kamenje se zgenilo in pričelo glasno klicati, vse naokrog bi oživelo, bi za dobilo glas in spregovorilo — vsaka stvar po svoje, o sebi, o njem, zoper njega. Z besedami ne morem izraziti, kaj sem tedaj občutil, radost je bila v moji duši in groza, — nato se je vse steklo v blaženo misel: »Nisem sirota, dokler živi ta človek med nami!« Nato sem se previdno odpravil, da ni zahreščal kamenček pod nogami, da ga ne bi motil v njegovih mislih. Zdaj pa čutim, da sem osirotel, jočem pri pisanju, — še nikoli v življenju nisem tako neutolažljivo, tako obupno, tako bridko jokal! Ne vem, ali sem ga ljubil, — toda saj je vseeno: ljubiti ga ali sovražiti! Zmeraj je vzbujal v moji duši silovite, fantastične občutke in valovanja; odpornost in sovraštvo, ki ju je vzbudil on, nista ugnetala duše, ampak sta jo vzburila, sprostila in jo naredila sprejemljivejšo in dovzetnejšo. Bil je čudovit, ko se je, drsajoč s podplati, kakor da bi hotel gospodovalno zagladiti zemeljske neravnote, nenadoma pojavil v vratih ali izza vogala, ko je stopal k nam s kratkimi, lahkimi, naglimi koraki moža, ki je navajen mnogo hoditi po tej zemlji.' S palci za pasom se je za trenutek ustavil in se
hitro razgledal z ugotavljajočim pogledom, ki je takoj opazil vse novo in ki je takoj sprejel zrni sel sleherne stvari.
»Zdravstvu j te!« Ta pozdrav sem vedno takole razumel: »Bodite zdravi! Meni sicer ni v bogzna kakšno veselje in za vas tudi nima pravega zmisla, — toda vendarle: »bodite zdravi!« Vstopil je in se je zdel tako majhen. Toda takoj so bili vsi drugi manjši od njega. Njegova kmetiška brada, grobe, toda nenavadne roke, njegova preprosta obleka, vsa ta vnanja udobna demokratičnost je marsikoga zmotila. Cesto sem moral poslušati, kako so naši Rusi, v svoji prastari hlapčevski navadi, soditi človeka po obleki, blebetali povodnji smrdljive odkritosti, ali bolje rečeno, lizunstva. »0, dragi mož! To si torej ti! Končno mi je izkazana milost, gledati največjega sinu naše domovine iz obličja v obličje, češčen na veke in dovoli mi, da se ti poklonim!«
To je po moskovsko, preprosto in iskreno. Drugi, rusko-svobodomi-selni način pa je takle:
»Lev Nikolajevič! Čeprav se ne strinjam z vašimi religiozno filozofskimi nazori, vendar spoštujem v vas največjega pesnika...« In nenadoma se pojavi pod kmetiško brado, pod demokratično, zmečkano jopico stari ruski »barki«, aristokrat in grandseigneur. Prostodušni in izobraženi obiskovalci imajo mahoma plave nosove od neznosnega hladu. Bilo je veselje videti tega čistokrvnega človeka in opazovati plemenitost in gracijo njegovih kretenj, ponosno zdržanost njegovih izjav in blestečo pogodljivost njegovih naravnost smrtonosnih besed. Velikega gospoda je bilo v njem natančno toliko, kolikor je bilo za hlapce potrebno. In če so ti prebudili gospoda v njem, se je pojavil lahkotno, svobodno in jih je pritisnil k tlom, da so se popolnoma potulili in da so samo še čivkali.
Nekoč sem se vozil s takim prostodušnim Rusom, Moskvičanom iz Jasne nazaj v Moskvo. Dolgo ni mogel do sape. Klavrno se je nasmihal in čisto izgubljen ponavljal: -Oh — oh — to smo potili! Ta je pa strašen... fu!« Med drugim je vzkliknil z očitnim obžalovanjem: »Jaz sem pa mislil, da je res anarhist! Povsod se sliši: anarhist, anarhist. Jaz sem tudi verjel...«
To je bil bogat veletovarnar z debelim trebuhom in z mastnim meseno rdečim obrazom. Zakaj bi moral biti Tolstoj na vsak način anarhist?' Tudi taka »zagonetna skrivnost« ruske duše!
Če je hotel Lev Nikolajevič ugajati, je to ?ažje dosegel nego pametna in lepa ženska. Vsake vrste ljudje so pri njem na obisku; veliki knez Nikolaj Mihajlovič, pleskar Elija, neki socialist iz Jalte, stundist Pazuk, neki muzik, oskrbnik nemške grofice Kleinmichel, pesnik Bulgakov; vsi ga gledajo z enako zaljubljenimi očmi. Razlaga jim nauk Laotzejev in zdi se mi kakor posebnež, ki predstavlja cel orkester, ki hkratu igra več instrumentov: — trombo, boben, harmoniko in piščal. Jaz sem ga gledal prav tako kakor vsi drugi. In zdaj bi ga rad še enkrat videl — a ga ne bom nikoli več. Novinarji so bili tu in so trdili, da je v Rim došla brzojavka, ki zanika »vesti o smrti Leva Tolstega«. Bili so razburjeni, so glasno-govorili in zgovorno zagotavljali svoje učestje z Rusijo. Toda ruski časopisi ne dopuščajo nobenega dvoma.
Lagati mu ni bilo mogoče niti iz sočutja. Niti ko je bil nevarno bolan, ni vzbujal usmiljenja. Bilo bi banalno pomilovati moža, kakršen je bil on. Ljudi njegove vrste je treba čuvati in gojiti, ne pa jih zasipati s prahom obrabljenih, brezdušnih besed.
V	časi je vprašal: »Sem vam zoprn?«
In ste morali odgovoriti; »Da, zprni ste mi.« »Me ne marate?« »Da, danes vas ne maram.«
V	vprašanjih je bil brezobziren, v odgovorih zdržan, kakor je za modreca prav.
Očarljivo lepo je pripovedoval o preteklosti, posebno o Turgenjevu. 0 Fetu je pripovedoval z dobrodušnim posmehom vedno kaj komičnega, o Nekrasovu hladno, skeptično. Toda o vseh pisateljih je govoril tako, kakor da bi bili njegovi otroci, in on kot oče pozna vse njihove napake in — vidite! — poudarja bolj slabo nego dobro. In vseilej, kadar je o kom govoril kaj slabega, se mi je zdelo, da deli svojim poslušalcem miloščino zaradi njihovega uboštva. Tedaj je postalo mučno poslušati njegove sodbe; pred njegovim pikrim smehljajem si nehote povesil oči, — in nič ti ni ostalo v spominu. Nekoč je trdil zelo trmasto, da je pisal Gleb Uspenskij v tulskem narečju iin da je bil popolnoma nenadarjen. In nekoč drugič je dejal Čehovu o injem vpričo mene:
»To je pesnik! Mogočnost njegove odkritosrčnosti spominja na Dostojevskega, samo da je bil Dostojevskij politikaster — in da je mimo tega tudi koketiral. Uspenskij je preprostejši in poštenejši. Če bi bil veroval v Boga, bi bil gotovo sektant.«
»Ampak saj ste vendar rekli, da je bil pisatelj samo za Tulo in da je bil čisto nenadarjen!«
Skril je oči pod svoje košate obrvi in odgovoril:
»Slabo je pisal. Kakšen jezik pa je to? Več ločil nego besed. Talent
je ljubezen. Kdor ljubi ima talent. Poglejte si zaljubljence — vsi so
talentirani.«
O Dostojevskem je govoril le z odporom in prisiljeno, kakor da govori okrog neke stvari in kakor da mora pri tem nekaj z muko premagati. »Da bi se bil vsaj seznanil s Konfucijevim naukom ali z budizmom! Pomirila bi ga bila. To je najvažnejše, kar mora vsakdo vedeti. Imel je puntarsko kri v životu: če se je jezil, so se mu naredile bule na pleši in je migal z ušesi. Mnogo je prečuvstvoval, toda mislil je pomanjkljivo. Misliti se je učil pri fourieristih, pri Butaševiču in podobnih ljudeh. Kesneje jih je vse svoje življenje sovražil. Nekaj judovskega je imel v krvi. Bil je nezaupljiv, častihlepen, neznosen in nesrečen. Čudno, da ga ljudje toliko bero! Ne razumem, zakaj? Vse je tako mučno in nepotrebno pri njem, — kajti vsi njegovi Idioti, kreteni, Razkolnikovi in drugi, — vse to ni bilo v resnici prav nič tako, marveč mnogo preprostejše in razumiljivejše. Škoda, da ne bero Ljeskova. To je resnično dober pisatelj! Ste ga brali?« »Da. Imam ga zelo rad. Posebno jezik.«
> Jezile je obvladal čudovito. Do najtanjših podrobnosti. Čudno, da ga Imate radi, — vi ste tako neruski! Vaše misli so neruske. Kajne, da mi ne zamerite, da vam to pravim? Star človek sem in morda ne razumem več današnje literature, — toda zmeraj se mi zdi, kakor
da ni r u s k a. Kakšne čudne stihe pišejo dandanes, — prav nič ne vem, zakaj naj hi bili to stihi in za koga. Pisati stihe se je učiti pri Puškinu, pri Tjutčevu in Fetu. Vidite,« — se je okrenil k Čehovu — »vi ste ruski! Da, vi ste zelo, zelo ruski!«
In je z dobrohotnim smehljajem položil Antonu Pavloviču roko preko rame. Ta se je zmedel in je pričel s tihim basom pripovedovati o svoji vili in o Taitarjih.
Čehova je ljubil. Če ga je pogledal, se je zdelo, da ga boža s pogledom, ki mu je bil v takih trenutkih skoro nežen. Nekoč se je sprehajal Anton Pavlovič z Aleksandro Lvovno po parku. Tolstoj je bil še bolan in je sedel na verandi v naslanjaču. Gledal je z živim zanimanjem za njima in je polglasno spregovoril: . Ah, kakšen ljubezniv, čudovit človek! Tako skromen in tih kakor mlado dekle. Tudi hodi kakor dekle. Naravnost čudovito!« Nekega večera nam je bral v mraku s polzaprtimi očmi, migajoč z obrvmi, inačico prizora iz »Očeta Sergija,« kjer se pripoveduje, kako neka ženska zapeljuje puščavnika. Bral je do kraja, nato je dvignil glavo, zapri oči popolnoma in rekel razločno: »To je stari dobro naredil! Zelo dobro!«
To je prišlo tako osupljivo preprosto iz njega, njegovo veselje nad lepoto tega," kar je prebral, je bilo tako pošteno, da ne bom nikdar v življenju pozabil vzhičenja, ki sem ga tedaj obučutil. Vzhičenja, za katero nisem imel besed in ki sem ga obrzdal le z največjim naporom! Srce mi je zastalo, — in potem je bilo vse okrog nas tako sveže in poživljeno, tako novo.
Treba ga je bilo videti, kako je govoril, da ste lahko razumeli posebno, nepopisno lepoto njegove govorice, — ki je morebiti imela napake, da je prevečkrat ponavljal isto besedo in da je uporabljal preveč kmetiških grobosti. Njegove besede niso učinkovale samo s poudarjanjem in z mimiko, marveč z življenjem in bleskom oči, najzgovornejših oči, ki sem jih kedaj videl. V svojih očeh je imel Lev Nikolajevič tisoč oči.
Nekoč so sedeli Suler, Čehov, Sergjej Lvovič in še nekdo v parku in so govorili o ženskah. Tolstoj je dolgo molče poslušal, nenadoma pa je rekel:
»O ženskah bom povedal resnico šele, ko bom z eno nogo v grobu. Takrat bom povedal resnico, skočil hitro v svojo krsto, potegnil pokrov nase: — tako, zdaj mi pa še kaj storite!« Pri tem je njegov pogled tako neznansko, tako 'divje zagorel, da so vsi za nekaj časa onemeli. (Konec prihodnjič.)
MIRAN JARC /OD A HAUDETA DO JULI ENA GRKENA
(Po D. Mornetu: Humanizem v romanu.)
V književnosti srečavamo pisatelje, ki ne pripadajo nobeni izraziti modni, idejni ali pa artistični struji. Njihova dela so nekam mirna, uravnovešena, »obče veljavna«, dostopna čitateljem različnih dob in naziranj. Tak pisatelj veruje v trajne oblike, v nespremenljivo zakonitost, v strogo opredeljene karakterje, in odklanja vsako izred-
nost in »enkratnost tega ali onega slučaja«, in njegova naloga je odstreti z okostja stalne oblike pregrinjalo videza. Taka dela ohranijo svojo veljavo od roda do roda, priljubljena so povsod, ker vsakdo najde v njih sebi slične osebnosti. Najsi je ta humanizem klasičen ali realističen, veder ali mrakoben, idealističen ali skeptičen, vedno stremi po tipičnosti, ne razkraja življenja, tudi ne poskuša osvoboditi se ga in ga nadomestiti z meglovitim carstvom idej, marveč ga skuša upodabljati, oblikovati bitja, kot smo jih vajeni iz našega dneva in noči, prepričani o enotnosti in resničnosti njihove podobe, kot smo jo dojeli s telesnimi očmi.
V vrsti takih pisateljev, ki so ustvarili književnost za družbo in ne za izvanredne čudaške posameznike, je po kakovosti svojih romanov najbolj zaslovel Alphonse Daudet (1840—1897), avtor čudovito lepih pastoral v »Pismih iz mojega mlina«, pustolovskih do-godvščin Tatarina iz Taraiscona in lepega števila romanov, izmed katerih so najpomembnejši »Fromont jeune & Risler aine«, »Le Na-bab«, »Kralji v izgnanstvu«, »Sapho«. Čeprav se je A. Daudet družil z naturalisti (z Goncourtjema, s Zolajem, z Maupassantom) in se rad ponašal s točnostjo, s katero je opisoval življenje, ki ga je proučeval do zadnje zunanje podrobnosti, vzklikajoč: »Nimam domišljije, jaz samo popisujem«, vendar Daudet ni čist naturalist, saj je ob neki priliki zapisal: »Najlepše so bile tiste pokrajine, ki sem jih gledal v sanjah.« Daudet je spremljal vsak življenjski pojav z močnim sočutjem. Razgiban in predan vetrovom, zdaj razposajen v družbi bohe-mov, zdaj brezdomski in zapuščen, srečen in nesrečen — vedno ves v vrtincu doživetij, ne kakor Zola, ki mu je bila resničnost samo »izrezek življenja«, ne kakor Flaubert, ki se je delal mrzlo brezbrižnega. Neskončna ljubezen do vsega življenja je poslednji izraz Daudet-jevih mojstrovin, ki so vse slavospev življenju. Nekaj njegovih najmičnejših in nedvomno najtrajnejših, kakor na pr. »Pisma iz mojega mlina«, so pesniška preoblikovanja življenja; ne sicer sanjske podobe, saj vendar veje iz njih sočnost resničnih pokrajin in živih bitij, pač pa s sanjskostjo in z ljubeznijo prepojena in zato ublažena realnost. Tako na pr. je Tartarin prav tako pesniško izmišljen tip kot Don Kihot. Simbolična resničnost pa je prav tako življenjsko dejstvi-teljna kot vsakdanja resničnost. In prav ta zmožnost in moč, vsakdanjost preliti v pesem je znak velikega umetnika. Namesto, da bi nam Daudet v hladnih, izumetničeno kristalnih stavkih povedal nekaj dejanj in nehanj, je prečustvoval in izrazil nekaj komedij in nekaj dram iz večno iste človeške usodnosti.
Manj enoten in pesniški je Marcel P r e v o s t (* 1862), čigar vpliva pa ne smemo podcenjevati. Njegova »Ženska pisma«, »Chonchette«, »Lahkoživke« itd. imajo svojstven pomen v francoski književnosti. M. Prevost se je uprl naturalizmu, pa tudi psihološko analizo zavrača. Njegov roman »Chonchette« je poizkus romantičnega romana brez socijalnih tez, zdravniških teorij in metafizičnih sistemov.« Žive namreč tudi romantični ljudje, ki jih življenje obkroži z najbolj zamotanimi in čudaškimi situacijami, kaj tedaj čudno, če se • njihova dejanja odigravajo izredno napeto in pestro. Taki ljudje in taki prizori so vsebina Prevostjevim romanom. Prevost nam prikazuje, ne da bi hotel vokvirjati v kako moralno naziranje, doživetja
mladih deklet, lahkoživk in zakrinkanih blodnic, prevarank in zapeljivk — prikazuje nam jih dovolj realistično, pa vendar s pridahoni romantičnosti.
Romani R ene-j a Boylesve-a (1867—1926) so dober zgled humanistične in klasične tradicije, zmisla in čuta za red in mero. To je samo predsodek, mnenje namreč, da je genij neka divja, kruta, nebrzdana sila, meni Boylesve. Na odru življenja ne nastopajo vendar samo živčno bolni ali pa obsedeni. Tudi taki so, seveda, toda to so izjeme, to so le poseben del življenja, ne pa življenje kot tako. R. Boylesve odklanja svedranja ostroumnih psihologov, raz-grinjanja oznanjevalcev podzavesti, prikazovanja razkrajajočega se Jaza. Zanimajo ga pa preprosta življenja malomeščanov, v katerih pa najde dovolj močnih snovi za svoje romane, ki se odigravajo počasi in stopnjema kot zahteva bistvo epike. Toda opazovanje samo ne zadošča. Resničnost je šele izhodišče. Povest naj ne bo zbirka dogodkov, marveč umetnina, to se pravi: izsevati mora lepoto. In lepota je povsod: v reki, ki se vije mimo starih vrb, v zapuščenem vrtu, v duši starke, ki se z zadnjimi silami bori za obstoj svojega doma. Romanopisec naj ne zapleta in ne pretirava, temveč naj previdno odkriva in pripoveduje tenkočutno kakor skrit lirik, »bodi poet, ki ne potvarja resnice, in vdahni lepoto, ki ji ne veš imena«. Od najboljših Boyle-svejevih del so: »Gospodična Cloque«, »Deček na ograji«, »Najboljši prijatelj«, »Moja ljubezen«.
A n d r e Theuriet, V. Cherbuliez, Paul in Victor M a r g u e r i 11 e so pisatelji, ki zadovoljujejo okus širših krogov občinstva. Bolj svojstven je švicarski romanopisec E d o u o r d Rod, ki prikazuje mračne borbe med srcem in vestjo (»Drugo življenje Mihaela Teissierja«, »Poslednje zatočišče«).
V to vrsto spadajo tudi katoliški pisatelji kakor R e n e Bazin (Gruda umira, Oberlejevi, Donatienne), ki mu je uspelo ustvariti močno pretresljive slike zapuščenega doma, brezdomstvo izseljencev, otožno Alzacijo in je znal poduševiti pokrajino kot tesno spremljevalko človeških usod. Podoben mu je Henry Bordeaux(* 1870) (»Roquevillardjevi«, »Ceste se križajo«, »Zasnežene stopinje«), ki mu je človeka najvrednejši ideal podvreči svojo osebnost tistim zahtevam, ki jih nalagata družabni red in po religiji vzbujena vest. Ostrejši in tenkočutnejši, tudi modernejši je F r a n g o i s M a u -r i a c (Gobavčev poljub, Ognjena reka), ki mu zastrto življenje vsakega posameznika ni neka meglovita podzavest, marveč skušnjava in greh, ki se ga hoče človek osvoboditi. Analitik je tudi L o u i s de Robert (»Bolnikov roman), oblikovalec zamotanih duš, ki se sklanjajo nad svojimi bolestmi, kot da bi se predajale slepi sreči. Podoben mu je Gaston Cherau.
Obsežno delo A bdel a Hermant-a (»Les Transatlantiques«) se močno razlikuje od doslej navedenih. Svet, ki ga Hermant opisuje, je svet snobov, pustolovcev, svetovljanskih klatežev in koristolovcev. Njegovi romani izdihavajo čar neke aristokratske vzvišenosti in mrzle odličnosti. Snovno mu je podoben Henry Duvernois. Zelo je zaslovel Roger Martin d u Gard, avtor cikličnega romana Les T h i b a u 11 (od 1. 1922 dalje). Že 1. 1913 je vzbudil veliko pozornost njegov roman J e a n Barrois, ki ga nekateri
smatrajo za močno umetnino. Junak išče z vso predanostjo in razžar-jenostjo utehe svojemu nemiru vsepovsod, v znanosti, v socijalnem udejstvovanju, v asketski odpovedi, v stoičnem skeptizicmu, dokler se samoten in umirajoč ne vrne k svoji otroški veri. »Les Thibault« pa so široko zrcalo, v katerem odsevajo temotna in skrivnostna dejanja in nehanja sodobnih ljudi. Močno svojstven je Romain Rolland (* 1866), ki je napisal mnogo študij in esejev o glasbi, gledališču in o življenju velikih umetnikov. Slavo pa mu je prinesel njegov veliki roman Jean Christophe, ki je povest genija, borečega se proti banalnostim in neumnostim povprečnega življenja. Analitičen realizem, združen s toplim lirizmom. Pestre slike malih nemških mest, svetovljanskih življenj in borb v krogih umetnikov. Še bolj kot v Franciji so se Nemci navdušili za Rollanda. Humanistični romanopisci so tudi še Jules Claretie, Charles Le Goffic, Andre Lichtenberger (»Moj mali Hlaček«), Claude Anet (»Ariane«), V a 1 e r y Larbaud (»A. 0. Barnaboth«), Henri Beraud (»Križi in težave reje-nega bratca«), M. Andoux (»Marie-Claire«, življenje delavke), J. Chardonne, Roland Dorgeles, ki je napisal eno najmočnejših knjig iz vojne (Leseni križi) in močno socijalno satiro (Saint Magloire), Andre Maurois (Les Silences du colonel Bramble, avtobiografski romani o Shelleyu, o Disraelu itd.) in Ju-li en Gre en, čigar psihološki romani vsebujejo težka in mračna življenja nemirnih duš, ki se viharijo in ognjenijo, dokler ne utonejo v noč blaznote (Adrienne Mesurat).
ALFO\Z DAIJDET / ARLEŽANKA
PREVEDEL S. GREGORC
Če hočeš iti iz mojega mlina doli v vas, te vodi pot mdmo neke pristave; ob cesti se razprostira široko z bresti nasajeno dvorišče, bolj zadaj je stanje. To ti je pristna provansajska kmečka hiša: streha je pokrita z rdečo opeko, prostrana rjavkasto pobeljena sprednja stran ima nepravilno razvrščena okna, na vrhu kašče je vetrnica, škripec za dviganje senenih svežnjev in nekaj šopov rjavega sena, ki štrli skozi špranje.
Zakaj sem se v to hišo tako zagledal? Zakaj se mi je stisnilo srce ob pogledu na zaprta vrata? Na to ne bi vedel odgovora, a vendar me je »preletel mraz, kadarkoli sem šel mimo pristave. Preveč tiho je bilo Okoli nje... Še pes ni zalajal, ko si šel mimo in pegatke so se brez vrišča razbežale... V hiši ni čuti ni najmanjšega glasu! Nič, še mul in kraguljček se ne oglasi... Če ne bi bilo na oknih belih zaves in če se ine bi iznad strehe sukljail dim, bi človek mislil, da ni žive duše pod streho.
Včeraj sem se baš opoldne vračal iz vasi in da ne bi hodil po soncu, sem krenil v senco brestov ob zidu, ki obdaja pristavo... Na cesti pred hišo so hlapci molče nalagadi voz sena. Vrata so bila odprta. Spotoma sem se ozrl na dvorišče in v oizaidju zagledal velikega čisto belega starca, ki je slonel pri veliki kameniti mizi in si podpiral
glavo z obema rokama; oblečen je bil v prekratek jopič lin hlače somu bile tudi že razdrapane... Postali sem. Nekdo od ljudi mi potiho
reče:
—	Pst! To je gospodar... Tak je, odkar se mu je sin ponesrečil. Baš tedaj migne miimo nas neka ženska z malim fantkom — oba sta bila črno oblečena in imela sta debela pozlačena molitvenika — in zavije proti hiši.
Hlapec nadaljuje:
—	Gospodinja in mlajši sin, ki sta prišla od maše. Kar se ji je ubil sin, gresta vsak dan v cerkev... Oh, gospod, kako je vse žalostno!... Oče še zmerom nosi obleko rajnega in nli ga moč pripraviti do tega, da bi jo sleked... Hija! Hot! LAsko!
Voz se je zamajal in se začel premikati. Jaz pa bi bil rad kaj več slišal o tej stvari, zato sem prašal voznika, če smem prisesti na voz; in tam
zgoraj na senu sem zvedel vso to žalostno zgodbo.
* * *
Ime mu je bilo Janko. Bil je krasen dvajsetleten kmečki fant, pošten ko dekle, zanesljiv in odkritosrčen. Radi njegove lepote so se seveda ženske ozirale za njim, ali on je misliill le na eno — na neko malo Arležanko, vso v žametu in čipkah, ki jo je spoznal nekoč nai sejmu v Arlesu. — Na pristavi niso bili od kraja nič kaj zadovoljna s to zvezo. Dekle je bila znana kot navihana ptička in tudi njeni starši niso bili domačini. Toda Janko je pod vso silo hotel samo svojo Arležanko-. Govoril je:
—	Brez nje mi ni živeti.
Ker so uvideli, da gre zares, so -sklenili, da se po žetvi poročita. Neke nedelje podnoč je bila družina na dvorišču in so bili že skoraj pri kraju z obedom. Bila je nekaka svatbena pojedina. Neveste sicer ni bilo zraven, vendar so ji ves čas napivali... Tedaj se pojavi na vratih neki m-ošlki in s tresočim -glasom zaprosi, da bi rad na samem govoril z gospodarjem Štefanom. Štefan vstiane in stopi na cesto.
—	Oče, ga ogovori prišlec, vi ženite sina z ničvrednim, M je bila dve leti moje dekle. Kar trdim, vam tudi dokažem: evo- pisma! ... Starši vedo vse in so mi jo že obljubili; odkar pa hodi za njo vaš sin, me ne marajo poznati ni oni ni ona ... Vendar, mislim, da po vsem tem ne more vzeti drugega.
—	Dobro, odvrne oče Štefan, pregledavši piisma; pojdite z mano, boste izpili vsaj kozarec muškatovca.
—	Hvala! odgovori tujec. Sem bolj bolan kakor žejen. In odide.
Oče se vrne, popolnoma miren sede na svoje mesto pri mizi in obed se konča v veselju.
Še istega večera gresta oče Štefan in sin skupaj na polje. Dolgo ju ni nazaj, m ko sta se vrnila, je mati še čakala manju.
—	Žena! pravi oče in pripelje sina k njej, objemi ga! Nesrečen je!
* * *
Janko ni več govoril o Arležanki. A ljubil jo je še vedno, ljubil celo bolj kot kedaj, odkar jo je videl v naročju drugega. Bil pa je prepo-nosen, da bi o tem sploh kaj govoril in to je ubilo nesrečnega mladeniča! ... Kolikokrat je prebil sam po cele dneve, ne da bi se ganil iz
kakega kota. Drugič se je zopet z vso togoto vrgel na delo in sam storil za deset delavcev ... -Ko se je mraoilo, se je odpravil proti Arlesu in sel tako daleč, dokler ni zagledal vitkih mestnih stolpov, ki so na za-padu kipeli v nebo. Potem se je vrnil. Nikdar ni šel dalje. Ko so ga domači videli zmerom tako otožnega in samega, niso vedeli, kaj bi začeli. Bali so se nesreče... Nekoč ga med obedom pogleda mati s solznimi očmi in mu pravi:
■—- Poslušaj, Janko, če ti je že toliko zanjo, ti je ne bomo branili)... Očeta je od sramote zalila rdečica in povesil je glavo. Janko je odkimal in šel ven.
Od tega dne je začel čisto drugačno življenje. Da bi pomiril roditelje, se je zmerom kazal veselega, zahajal v gostilne in hodil po veselicah in sejmih. Na žegnanju v Fonvielleu je celo vodil farandolo (provan-salski narodni ples).
Oče je dejal: »Ozdravel je!« Mati pa se je še zmeraj bala in bolj kot kedaj pazila na sina ... Janko je spal z mlajšim bratom tik poleg svi-larne in uboga starica si je dala, postaviti posielj zraven njune sobe ... Morda bi jo kdaj ponoči potrebovali pri sviloprejkah. Prišel je praznik sv. Elije, ki je zaščitnik gospodarjev. Na pristavi je bilo vse silno veselo... Vsak si je lahko privoščil cha-teauTieufskega vina in kuhano se je točilo kot bi bila voda. V zrak so spuščali rakete in umetni ogenj in po brestih so viseli barvani lam-pijončki... Naj živi sveti Elija! Farandolo so vrteli, da so je vsi dosti imeli. Mlajši si je prepalil nov suknjič... Tudi Janko je bil videti dobre volje, celo z materjo je hotel plesati, revica je jokala od same sreče.
O polnoči so šli k počitku. Vsi so bili potrebni spanja... Le Janko ni mogel spati. Pozneje je povedal mlajši, da je vso noč ihtel... Oh,
povem vam, da so potem mlajšega dovolj grizli.
* * *
Naslednje jutro je mati navsezgodaj slišala, kako je nekdo naglo šel skozi njeno sobo. Obšla jo je zla slutnja:
—	Kaj si ti, Janiko?
Janko ne odgovori; že drvi po stopnicah. Mati kar se da hitro vstane:
—	Janko, kam pa greš?
Sin se je zavihtel na podstrešje, mati za njim.
—	Sin moj, za Boga svetega! Zaprl je vrata in sunil zapah.
—	Janiko, moj Janče, povej mi, kaj misliš storiti?!
Starica je z drgetajočimi rokami tipala za kljuko... Takrat se je odprlo okno, na tlakovano dvorišče je telebnilo telo in konec ... Nesrečni mladenič si je mislil: — Preveč jo ljubim, zato rajši grem... Oh, kako revna so naša srca! Vendar je hudo, da prepir ne more ugonobiti ljubezni!
Zjutraj so se spraševali vaščaini, kdo neki tako joka zdolaj pri Štefanovi pristavi.
Bila je mati, ki je na dvorišču pri kameniti mizi, mokri od rose in krvi, brez vsake obleke tugovala nad mrtvim sinom, katerega je držala v naročju.
FRIEDRICH NIETZSCHE / TAKO JE GOVORIL Z AR ATHU STR A.
PREVEDEL VLADIMIR BARTOL
Letos je minilo trideset let, odkar je umrl sloviti nemški filozof in pesnik Friedrich Niietzsche :(1844—1900). Njegovo ime in njegova dela so znana danes po vsem svetu. S svojimi revolucionarnim aristokratizmom, ki mu je vsak demokraltizem kot nekaj nizkotnega odvraten, je silovito vzburkal duhove svojega časa. Naletel je na oster odpor, vendar pa je mladina strastno vsrkavala vase njegove magično učinkujoče besede. (Polagoma je začel predirati v mišljenje sodobnega človeštva in danes lahko trdimo, da ga ni oloiveka, v katerem bi ne bilo vsaj drobca njegovega duiha. Poaneje, ko se je •razburjenje nad njegovimi reformatorskimi idejami nekoliko ublažilo, so začeli ij>udje šele občudovati čistost in veličino njegove etike, ki je dosegla svoj najvišji izraz v knjigi »Tako je govoril Zarathustira«, ki je oibenem itudi vrhunec nemške pesniške proze in iz katere pri-občujemo v naslednjem nekaj poglavij.
0 PRIJATELJU.
»Eden je zmerom preveč okrog mene« — tako misli samotar. »Zmerom enkrat ena — to da sčasoma dve!«
Jaz in mene sta zmerom preveč brižno v pogovoru: kako bi se naj zdržalo, če bi ne bilo prijatelja?
Zmerom je samotarju prijatelj tretji: tretji je zamašek, ki prepreči, da ne zdrkne pogovor dveh v globino.
Oh, preveč je globin za vse samotarje. Zato tako hrepene po prijatelju in po njegovi višini.
Naša vera v druge izdaja, kje bi radi v same sebe verovali. Naše hrepenenje po prijatelju je naš izdajalec.
In pogostoma hočemo z ljubeznijo preskočiti samo zavist. In mnogokrat napadamo in si napravimo sovražnika, da bi skrili, da se da tudi nas napasti.
»Bodi vsaj moj sovražnik!« — tako govori resnično spoštovanje, ki si ne upa prositi prijateljstva.
Če hoče človek imeti prijatelja, mora tudi hoteti, da se zanj vojskuje: In da se vojskuje, mora tudi umeti biti sovražnik.
V	svojem prijatelju je treba še spoštovati sovražnika. Ali moreš stopiti tik k svojemu prijatelju, ne da bi k njemu prestopil?
V	svojem prijatelju imej človek svojega najboljšega sovražnika. Biti mu moraš s srcem najbliže, kadar mu nasprotuješ
Pred svojim prijateljem nočeš nositi obleke? Naj bi zahtevala tvojega prijatelja čast, da se mu daš, kakršen si? Toda on te bo poslal zato k vragu!
Kdor sebe ne pritajuje, vzbuja ogorčenje: tako zelo je potrebno, da se bojite golote! Da, če bi bili bogovi, bi se svoje obleke lahko sramovali!
Ne moreš se dovolj nališpati za svojega prijatelja: zakaj biti mu moraš puščica in hrepenenje po Nadčloveku.
Ali si svojega, prijatelja že videl spati, — da izveš, kakšno mu je> lice? Kaj pa je sicer obraz tvojega prijatelja? Tvoj lastni obraz je, na hrapavem in nepopolnem zrcalu.
Ali si svojega prijatelja že videl spati? Nisi se prestrašil, da je tvoj prijatelj tak? O, prijatelj moj, človek je nekaj, kar nam je treba premagati.
V	sposobnosti, uganiti in zamolčati nekaj, bodi prijatelj mojster: ni treba, da bi ti hotel vse videti. Tvoje sanje naj ti izdajo, kaj tvoj prijatelj dela, kadar bdi.
Da nekaj uganeš, bodi tvoje sočutje: da najprej veš, če hoče tvoj prijatelj sočutja. Nemara ljubi pri tebi nezdrobljeno oko in pogled večnosti.
Sočutje do prijatelja se skrivaj pod trdo lupino, ob njem si zob iz-grizi. Tako bo imelo svojo fineso in sladkost.
Si li čist zrak in samota in kruh in zdravilo svojemu prijatelju? Marsikdo se svojih lastnih spon ne more odrešiti, in je vendar svojemu prijatelju odrešenik.
Si suženj? Tedaj ne moreš biti prijatelj. Si tiran? Tedaj ne moreš imeti prijateljev.
Predolgo sta bila v ženski skrita suženj in tiran. Zaradi tega ni ženska prijateljstva zmožna: samo ljubezen pozna.
V	ljubezni ženske je krivičnost in slepota proti vsemu, česar ne ljubi. In tudi v vedoči ljubezni ženske je še vedno napad in blisk in noč poleg svetlobe.
Še ni ženska prijateljstva zmožna: mačke so še vedno ženske, in ptiči. Ali, v najboljšem slučaju, krave.
Še ni ženska prijateljstva zmožna. Toda povejte mi, vi možje, kdo izmed vas je zmožen prijateljstva?
O čez vaše uboštvo, možje, in vašo skopost duše! Kolikor vi daste prijatelju, toliko hočem dati jaz še svojemu sovražniku, in nisem s tem postal prav nič ubožnejši. Tovarištvo je: da bi bilo prijateljstvo! Tako je govoril Zarathustra.
0 STARIH IN MLADIH ŽENICAH.
»Čemu se tako plaho plaziš skozi somračje, Zarathustra? In kaj skrivaš spretno pod svojim plaščem?«
»Ali je zaklad, ki so ti ga podarili? Ali pa dete, ki se ti je rodilo? Ali pa hodiš sedaj sam po potih tatov, ti prijatelj zlih?« — Resnično, brat moj! je dejal Zarathustra, zaklad je, ki so mi ga podarili: mala resnica je, ki jo nosim.
Toda nespodobna je, kakor mlad otrok, in če je ne držim za usta,, vpije preglasno.
Ko sem šel danes sam svojo pot, ob uri, ko sonce zahaja, me je srečala stara ženica in je takole govorila moji duši: »Mnogo je govoril Zarathustra tudi nam, ženskam, toda nikoli nam ni še govoril o ženski.«
In odvrnil sem ji: »O ženski naj govori človek le moškim.« »Govori tudi meni o ženski, je dejala; dovolj sem stara, da lahko takoj zopet pozabim.« In ugodil sem stari ženici ter ji dejal:
Vse na ženski je uganka, in vse na ženski ima eno samo rešitev: nosečnost.
Moški je za žensko sredstvo: smoter je vselej otrok. Toda kaj je ženska za moškega?
Dvojno hoče pravi moški: nevarnost in igro. Zato hoče žensko kot najnevarnejšo igračo.
Moški se naj vzgoji za vojno in ženska za oddih vojaka: vse drugo je bedastoča.
Presladkih sadov — teh ne mara vojak. Zato ima rad žensko; grenka je še najslajša ženska.
Bolje od moža razume ženska otroka, toda moški je bolj otroški od ženske.
V	pravem moškem je skrit otrok: ta se hoče igrati. Kvišku, žene, odkrijte mi vendar otroka v možu!
Igrača bodi ženska, čista in fina, enaka dragulju, ki ga obsevajo kreposti sveta, katerega še ni tukaj.
Žarek zvezde naj blešči v vaši ljubezni! Vaša nada se imenuj: »da bi rodila Nadčloveka!«
V	vaši ljubezni bodi hrabrost! Z vašo ljubeznijo pojdite nad onega, ki vzbuja strah v vas.
V	vaši ljubezni bodi vaša čast! Malo se sicer ženska razume na čast. Toda to bodi vaša čast: vedno bolj ljubiti, kakor ste ljubljene, in nikoli biti druge.
Moški se naj boji ženske, kadar ljubi: tedaj vzame nase vsako 5rtov, in vsaka druga stvar ji je brez vrednosti.
Moški se naj boji ženske, kadar sovraži: zakaj moški je na dnu duše samo hudoben, ženska pa je tam slaba.
Koga sovraži ženska najbolj? — Tako je govorilo železo magnetu: »sovražim te najbolj, ker privlačuješ, nisi pa dovolj močan, da bi me k sebi privlekel.«
Sreča moškega se imenuje: hočem. Sreča ženske: on hoče.
»Glej, pravkar je postal svet popoln!« tako misli vsaka ženska, kadar
iz vse ljubezni uboga.
In ubogati mora ženska in najti globino k svoji površini. Površina je duševnost ženske, gibljiva viharna koža na plitkem vodovju. Moškega duševnost pa je globoka, njen veletok šumi v podzemeljskih votlinah: ženska sluti njegovo moč, toda je ne doume. — Tedaj mi je odgovorila stara ženica: »Mnogo prikupnega je povedal Zarathustra in posebno za one, ki so za to dovolj mladi. Čudno je, Zarathustra malo pozna ženske, in vendar ima prav glede njih! Ali se to godi zato, ker ni pri ženski nobena stvar nemogoča? In sedaj sprejmi v zahvalo malo resnico! Saj sem dovolj stara zanjo!
Zavij jo in drži jo za usta: sicer bo vpila preglasno, ta mala resnica.
»Daj mi, ženska, tvojo malo resnico!« sem dejal. In tako je govorila stara ženica:
»Greš k ženam? Ne pozabi biča!« Tako je govoril Zarathustra.
0 OTROKU IN ZAKONU.
Vprašanje imam zate, brat moj: kakor lot vržem to vprašanje v tvojo dušo,, da izvem, kako je globoka.
Mlad si in si želiš otroka in zakon. Toda vprašam te: ali si človek, ki si sm e želeti otroka?
Alii si zmagovit, samega sebe obvladovavec, zapovednik čutom, gospodar svojih kreposti? Tako te vprašam.
Ali govori iz tvoje želje žival in potreba? Ali osamljenost? Ali nepo-kojnost s seboj?
Hočem, da tvoja zmagovitost in tvoja svoboda hrepenita po otroku. Žive spomenike gradi svoji zmagi in svojemu osvobojenju. •Preko sebe ven gradi. Toda najprej mi moraš biti sam zgrajen, pravokoten na duši in telesu.
Ne samo dalje naj se plodiš, temveč navzgor! K temu naj ti pomore vrt zakona.
Višje telo ustvari, prvi gib, iz sebe se odvijajoče kolo, — ustvarjavca ustvari.
Zakon: tako imenujem voljo dveh, ustvariti eno, ki je več, kakor oni, ki so ga ustvarili. Spoštovanje drugega pred drugim imenujem zakon kakor pred hotečima tako voljo.
To bodi zmisel in resnica tvojega zakona. Toda ono, kar imenujejo veliko preštevilni zakon, ti prekopotrebni, — oh, kako naj to imenujem?
Oh, to uboštvo duše v dveh! Oh, ta umazanost duše v dveh! Oh, ta zanikrna zadovoljnost!
Zakon imenujejo vse to; in reko, da so njihovi zakoni sklenjeni v nebesih.
No, jaz jih ne maram, teh nebes prekopotrebnežev! Ne, ne maram jih, teh v nebeško mrežo zamotanih živali!
Daleč naj tudi ostane od mene bog, ki prišepava, da blagoslovi, česar ni spojil!
Ne smejte se mi nad takimi zakoni! Kateri otrok bi ne imel povoda jokati se nad svojimi starši?
Vreden se mi je zdel ta mož in zrel za zmisel zemlje: toda ko sem videl njegovo ženo, se mi je zdela zemlja hiša za blazneže. Da, hotel bi, da bi trepetala zemlja v krčih, če se družita svetnik in gos med seboj.
Ta je šel kakor junak nad resnice in naposled si je uplenil malo, na-lišpano laž. Svoj zakon imenuje to.
Oni je bil krhek v občevanju in je izbirčno izbiral. Toda naenkrat je za vsekdar pokvaril svojo družbo: svoj zakon imenuje to. Oni je iskal deklo s čednostmi angela. Toda naenkrat je postal dekla ženske, in sedaj bi bilo potrebno, da bi ob tem postal še angel.
Skrbne sem videl sedaj vse kupce, in vsi imajo zvite oči. Toda svojo ženo si kupi tudi najzvitejši še v vreči.
Mnogo kratkih bedarij — to se pri nas imenuje ljubezen. In vaš zakon stori mnogim kratkim bedarijam konec, kot ena sama dolga neumnost.
Vaša ljubezen do žene in žene ljubezen do moža: o, da bi bila vendar sočutje s trpečimi in zastrtimi bogovi! Toda večinoma uganeta dve živali druga drugo.
Toda tudi vaša najboljša ljubezen je samo zamaknjena prispodoba
in bolesten žar. Bakla je, ki naj vam sveti do višjih poti.
Preko sebe ven morate nekoč ljubiti! Naučite se tedaj najprej ljubitit
In zato ste morali piti grenki kelih svoje ljubezni.
Grenkoba je v čaši tudi najboljše ljubezni: tako stori hrepenenje po
Nadčloveku, tako stori žejo tebi, ustvarjajočemu!
Žejo ustvarjajočemu, puščico in hrepenenje po Nadčloveku: govori,
brat moj, je-li to tvoja volja po zakonu?
Sveto imenujem tako voljo in svet tak zakon. —
Tako je govoril Zarathustra.
0 novem maliku.
Nekje so še ljudstva in črede, toda ne pri nas, bratje moji: tu so
države. Država? Kaj je to? Dobro tedaj! Odprite mi sedaj ušesa, zakaj
povedati vam hočem svojo besedo o smrti narodov.
Država je ime najmrzlejšemu vseh mrzlih nestvorov. Tudi laže hladno:
in ta laž se plazi iz njenih ust: »Jaz, država sem narod.«
Laž je to! Ustvarjavci so bili, ki so ustvarjali narode in razobesili
vero in ljubezen tja preko njih: na ta način so služili življenju.
Uničevavci so, ki nastavljajo pasti za mnoge in jih imenujejo državo:
razobešujejo meč in sto poželenj tja preko njih.
Kjer je še narod, ne razume države in jo sovraži kot zločesti pogled
in greh nad običaji in pravicami.
To znamenje vam dajem: vsak narod govori svoj jezik dobrega in zla: teh ne razume sosed. Svoj jezik si je iznašel v običajih in pravicah.
Toda država laže v vseh jezikih dobrega in zla; in kar koli govori, laže — in kar koli ima, ukradla je to.
Vse je nepristno na njej; z ukradenimi zobmi grize, grižljivka. Nepristno je celo njeno drobovje.
Jezikovno zmedo dobrega in zlega: to znamenje vam dajem kot znamenje države. Resnično, volja po smrti kaže ta znak! Resnično, namiguje pridigarjem smrti!
Veliko preštevilni se rode: za prekopotrebne so si izmislili državo! Poglejte mi vendar, kako jih vabi k sebi, veliko-preštevilne! Kako jih golta, žveči in prežvekuje!	1
»Na zemlji ni nič večjega od mene: urejajoči prst božji sem jaz« — tako rjove nestvor. In ne samo odolgoušeni in okratkovideni padajo na kolena!
Oh, tudi v vas, vi velike duše, šepeče svoje mračne laži! Oh, ona ume uganiti bogata srca, ki se rada razdajajo!
Da, tudi vas ume uganiti, premagovavci starega Boga! Trudni ste postali v borbi, in sedaj služi še vaša utrujenost novemu maliku! Junake in poštenjake bi rad postavil okrog sebe, novi malik! Rad se sonči v sončnih žarkih ljudi z dobro vestjo, — mrzli nestvor! Vse vam hoče dati, če ga molite, novi malik: na ta način si kupuje blesk vaše kreposti in pogled vaših ponosnih oči.
Na vado hoče loviti z vami veliko preštevilne! Da, peklensko umetnijo so s tem iznašli, konja smrti, žvenkljajočega v lišpu božjih časti! Da, umiranje za mnoge se je s tem iznašlo, ki se samo časti kot življenje: resnično, srčna usluga vsem pridigarjem smrti!
Državo imenujem, kjer so vsi pivci strupov, dobri in hudobni: državo, kjer se vsi same sebe izgubljajo, dobri in hudobni: državo, kjer se počasni samomor vseh imenuje — »življenje«.
Poglejte mi vendar te prekopotrebne! Ukradejo si dela izumiteljev in zaklade modrecev: izobrazbo imenujejo svojo tatvino — in vse se jim spremeni v bolezen in napoto!
Poglejte mi vendar te prekopotrebne! Vedno so bolni, bruhajo svoj žolč in ga imenujejo časopisje. Goltajo se med seboj in se vendar niti prebaviti ne morejo.
Poglejte mi vendar te prekopotrebne! Pridobivajo si bogastva in postajajo s tem siromašnejši. Moč hočejo in najprej vlomilno orodje za moč, mnogo denarja, — ti ničesa zmožni!
Glejte jih, kako plezajo, te urne opice! Drug preko drugega plezajo tja in se trgajo v blato in globočino.
Tja k prestolu hočejo vsi: njih blaznost je, — ko da bi sreča na pre-slolu sedela! Pogostoma sedi na prestolu blato — in pogostoma tudi prestol na blatu.
Blazneži so mi vsi in plezajoče opice in pregorečneži. Slabo mi diši njihov malik, mrzli nestvor: slabo mi vsi skupaj diše, ti malikovavci.
Bratje moji, ali se hočete mar zadušiti v izhlapevanju njihovih gobcev in poželenj? Rajši razbijte vendar okna in poskakajte na prosto. Pojdite vendar s poti slabemu vonju! Pojdite stran od malikovavstva prekopotrebnih!
Pojdite vendar s poti slabemu vonju! Pojdite stran od izparevanja teh človeških žrtev!
Svobodna je velikim dušam tudi sedaj še zemlja. Prostih je še veliko sedežev za samotne in za dvojice, okrog katerih veje vonj tihih morij.
Svobodno je še velikim dušam svobodno življenje. Resnično, kdor malo poseduje, tega tem manj posedujejo: hvaljeno bodi malo siromaštvo!
Tam, kjer neha država, — šele začenja človek, ki ni prekopotreben: tu začenja pesem potrebnega, enkratni in nenadomestljivi napev. Tam, kjer neha država, — tja mi vendar poglejte, bratje moji! Ne vidite je mar, mavrice in mostov Nadčloveka? Tako je govoril Zarathustra.
RAINER MARIA RILKE / SPEV O LJUBEZNI IN SMRTI KORNETA KRIŠTOFA RILKEJA
prevedel mirko javornik
(---24. nov. 1663 je Otto von Rilke, gospod na Langenau, Gra-
nitzu in Ziegri ter Lindi, dobil delež na posestvu Linda. Podedoval ga je po bratu Krištofu, ki je padel na Ogrskem; toda moral je napraviti pogodbo, po kateri naj bi bila podelitev neveljavna in nična, če se vrne brat Krištof. Ki je po pričujočem mrliškem listu umrl na konju kot komet v kcmpaniji gospoda Pirovanskega, ces. avstr. heystrskega regimenta) ...
Ježa, ježa, ježa, skozi dan, skozi noč, skozi dan. Ježa, ježa, ježa. In pogum je tako truden postal in hrepenenje tako veliko. Nič več ni gora, komaj kako drevo. Nič se ne upa vstati. Tuje koče čepe žejno ob zamočvirjenem vodnjaku. Nikjer ni stolpa. In vedno ista podoba. Preveč ti je dvoje oči. Le v noči včasih misliš, da poznaš to pot. Morda se ponoči vračamo vedno iznova nazaj za čas, ki smo ga v tujem soncu pridobili? Mogoče. Sonce je težko kot pri nas poleti. Toda poleti smo mi vzeli slovo. Obleke žena so dolgo sijale iz zelenja. In zdaj že dolgo jahamo. Torej mora biti jesen. Vsaj tam, kjer žalostne žene o nas vedo. —
* * *
Von Langenau se vzpne v sedlu in de: »Gospod marquis.. !« Sosed, mali Francoz, je spočetka tri dni govoril in se smejal. Zdaj ne ve nič več. Je kakor dete, ki bi rado spalo. Prah lega na njegov tenki, beli, čipkasti ovratnik; pa ne opazi. Polagoma vene v žametastem sedlu. A von Langenau se smehlja in pravi: »Posebne vrste oči imate, gospod marquis. Gotovo gledate kot vaša mati--«
Tedaj mali še enkrat vzcvete in izpraši ovratnik in je kakor nov.
* * *
Nekdo pripoveduje o svoji materi. Očitno Nemec. Glasno in jasno stavi besede. Kakor dekle, ki veže rože, ki premišljeno preskuša cvet za cvetom in še ne ve, kaj bo iz vsega —: tako zlaga besede. V radost? V žalost? Vsi prisluhajo. Še pljuvanje neha. Zakaj to so sami gospodje, ki vedo, kaj se spodobi. In kdor v gruči nemškega ne zna, ta v hipu
razume, čuti posamezne besede: »Zvečer ... Majhen bil...«
* * *
Tedaj so si vsi blizu ti gospodje, ki prihajajo iz Francije, iz Burgun-dije, iz Nizozemske, iz koroških dolin, iz čeških gradov in od cesarja Leopolda. Zakaj to, kar eden pripoveduje, so tudi oni skusili in prav tako.
Kakor da bi bila na svetu samo ena mati...
* * *
Tako jezdijo v večer, bogve kateri večer. Spet molče, a svetle besede so z njimi. Tedaj privzdigne marquis čelado. Temni lasje so mu mehki in ko skloni glavo, se mu žensko sprostirajo na tilnik. Zdaj spozna tudi von Langenau: v dalji moli nekaj v sijajino, nekaj vitkega, temnega. Samoten, napol razpal steber. In pozneje, ko so že davno mimo,
se domisli, da je to bila Madonna.
* * *
Stražnji ognji. Sede vse naokrog in čakajo. Čakajo da bi kdo zapel. A so vsi tako trudni. Rdeča luč je težka. Leži na prašnih čevljih. Leze prav do kolen, pogleduje v sklenjene roke. Nima kril. Obrazi so temni. Kljub temu zasijejo malemu Francozu oči v svojski luči. Poljubil je majhno rožo, ki sme zdaj naprej veneti na njegovih prsih. Von Langenau je videl, ker ne more spati. In misli: »Jaz pa nimam nobene rože, nobene.«
Potem zapoje. Staro, žalostno pesem, ki jo pojo doma dekleta v jeseni, ko se žetve nagibajo h koncu.
* * *
Mali marquis spregovori: »Ste še zelo mladi, gospod?«
In von Langenau, napol v žalosti, napol v kljubovanju: »Osemnajst.«
Za tem' molčita.
Pozneje vpraša Francoz: »Imate tudi vi doma nevesto, gospod junker?«
»Vi?« odvrne von Langenau. »Plavih las je kot vi!«
In spet molčita, dokler ne vzklikne Nemec: »A za vraga, zakaj pa potem sedite v sedlu in jezdarite po tej prekleti zemlji turškim psom naproti?«
Marquis se smehlja: »Da se spet vrnem.«
Von Langenau se užalosti. Misli na svetlolaso deklico, ki se je z njo igral. Divje igre. In rad bi domov, samo za hip, samo za toliko, kolikor je treba, da poveš besede: »Magdalena — da sem vedno tak bil — to mi odpusti!«
Kak — bil? misli mladi gospod. In daleč sta si.
* * *
Nekoč zjutraj se pojavi jezdec in nato drugi, štirje, deset. Vsi v železu, veliki. Nato tisoč za njimi: vojska. Treba se je ločiti.
»Vrnite se srečno domov, gospod marquis.« — »Marija naj vas varuje, gospod junker.«
In ne moreta narazen. V hipu sta prijatelja, brata. Še več si imata med seboj zaupati, zakaj toliko že vesta drug o drugem. Obotavljata se. In naglica in kopitanje je okrog njiju. Marquis sname veliko desno rokavico. Vzame malo rožo, ji odtrga listič, kot da lomi hostijo. »To vas bo ščitilo. Zdravstvujte!« Von Langenau strmi. Dolgo zre za Francozom. Potem potisne tuji list pod oklep. In list utriplje na valovih njegovega srca. Rog. Junker odjezdi k vojski z žalostnim smehljajem: njega varuje tuja žena.
* * *
Dan med vojsko. Kletve, barve, smeh —: dežela slepi od tega. Pisani dečki pritekajo. Ravs in kavs. Prihajajo dekleta s škrlatnimi klobuki v valujočih laseh. Migljaji. Prihajajo hlapci, črno železni kot potujoča noč. Vroče grabijo dekleta, da jim trgajo obleko. Stiskajo jih na rob bobnov. In zbog divje obrambe hlastnih rok se bobni bude. Kot v snu bobne, bobne. — In zvečer mu nudijo čudne svetiljke: vino, ki sije v železnih oglavnicah. Vino? Ali kri? Kdo to razloči?
* * *
Končno pred Šporkom. Ob njegovem belcu vzrase grof. Njegovi dolgi lasje sijejo soj železa. Von Langenau ni spraševal. Spozna generala, se zavihti z vranca in se prikloni v oblaku prahu. Prinaša s seboj pisanje, ki naj ga pri grofu priporoči.
A grof veli: »Preberi mi čečkarijo!« In ustne se mu niso premaknile.
Za to jih ne potrebuje, za kletve so mu prav dovolj dobre. Kar je čez
to, o tem govori desnica. Punktum. In to se ji vidi.
Mladi gospod je že davno končal. Nič več ne ve, kje stoji. ŠpOrk je
pred vsem. Celo nebo je proč. Tedaj de Špork, veliki general:
'»Korriet.«
In to je dosti.
* * *
Kompanija leži onstran Rabe. Von Langenau jezdi tja. Ravan. Okovje spredaj ina sedlu se sveti skoz prah. In potem vstaja mesec. To vidi vitez na rokah. Sanja.
A nenadoma zavpije nekaj nanj.
Vpije, vpije,
pretrga mu sen.
To ni sova. Usmiljenje:
edino drevo
mu vpije:
»Mož!«
In zre: vije se. Vije se telo
vzdolž ob drevo. In mlada žena
krvava in naga
ga napada: »Reši me!«
In skoči s konja v črno zelenje
in preseka vroče vrvi —
in vidi njenih oči žarenje
in kako ji grizoče zobovje blesti.
Se smeji?
Kornet se zgrozi.
In že sedi na konju in drvi v noč
V roki trdo drži krvave vezi.
* * *
Von Langenau piše pismo ves v mislih. Počasi slika z velikimi, resnimi, pokončnimi pismenkami.
Dobra mati,
bodite ponosni: zastavo nosim, bodite brez skrbi: zastavo nosim, ljubite me: zastavo nosim.
Nato vtakne pismo k sebi za oklep na najskrivnejše mesto ob rožni list. In misli: pismo bo kmalu vonjalo od njega. In misli: morda ga
kdaj kdo najde ... In misli... ; zakaj sovražnik je tu.
* * *
Jezdijo čez ubitega kmeta. Oči je razprl na široko in v njih se nekaj zrcali. A ne nebo. Pozneje zalajajo psi. Torej se bliža vas. In nad kočami kamenito kipi grad. Most se jim naširoko ponuja. Vrata se večajo. Z viška pozdravlja rog. Čuj: hrup, žvenket in lajež. Rezgetanje po dvoru, kopitanje in krik.
* * *
Odmor! Gost si enkrat! Ni treba svojih želja zmeraj samemu si ti ti s skopim deležem. Ni treba zmeraj sovražno grabiti po vsem, lahko si enkrat vse privoščiš in veš: kar se godi, je prav. Tudi pogum se mora kdaj stegniti in se ob robu svilenih odej sam vase zaviti. Ne biti vedno vojak! Enkrat prosto nositi lase in široki odprti ovratnik in na svilenih sedežih sedeti in biti prav v konec prstov tako: po kopeli. In spet se učiti, kaj so žene. In kako store bele in kake so modre, kakšne roke imajo, kako svoj smeh pojo, ko plavolasi dečki prinašajo sklede, sočnih sadov težke.
* * *
Kot obed se je začelo. In se je izbohotilo v praznik, komaj veš kako. Visoki plameni so plapolali, glasovi so brneli, zmedene pesmi so zvenele iz stekla in sija in nazadnje je iz izvrelih taktov planil ples. In vse je potegnil vase.To je bilo udarjanje valov po dvoranah, sreča-vanje in izbiranje, postavljanje in iznova nahajanje, uživanje v soju in slepenje v luči in guganje v poletnih gugalnicah, ki so v oblekah toplih žena.
Iz temnega vina in iz tisoč rož curlja vsa opojna v nočni sen.
* * *
In nekdo stoji in strmi v ta kras. Njegova duša je taka, da čaka, da se predrami. Zakaj samo v snu sanjaš o takem krasu in takem prazniku takih žena: njih najmanjša kretnja je guba, ki pada v brokat. Ure grade iz srebrnih čebljanj in včasih dvignejo dlani tako — in moraš misliti, da bogvekje, kamor ti ne sežeš, trgajo nežne rože, ki jih ne vzreš. In sanjaš: da bi bil okrašen z njimi in drugače osrečen in bi si
zaslužil krono za svoje čelo, ki je prazno.
* * *
Nekdo, ki nosi belo svilo, spozna, da se ne more predramiti; zakaj vzbujen in zmeden je od resničnosti. Zato boječe beži v sen in stoji v parku, samoten v črnem parku. In svečanost je stran. In luč laže.
In tema je tu, krog njega, vsa hladna. In žejno vpraša ženo, ki se
sklanja k njemu: »Si ti noč?«
Žena se smehlja.
In sram ga je zdaj bele obleke.
In rad bi bil v dalji in sam in v orožju.
Ves v orožju.
* * *
»Kaj si pozabil, da si moj paž za ta dan? Zapustil bi me? Kam greš? Tvoja bela obleka mi daje pravico nad tabo.«
»Se ti toži po vojaški raskavi raši?«
Te zebe? — Bi rad domov?« Grofica se smehlja.
Ne. A to je le, ker mu je zdrknilo z ramen otroštvo, ta nežna temna obleka. Kdo jo je vzel. »Ti?« vpraša z glasom, ki ga še ni cul. »Ti!«
In zdaj ni nič več na njem. In je gol kot svetnik. Svetel in vitek.
* * *
Grad polahko ugaša. Vsi so težki: trudni ali zaljubljeni ali pijani. Po tolikih praznih, dolgih vojnih nočeh: postelje. Široke, hrastove postelje. Tu si postelješ drugače kot v cunjasti brazdi med potjo, ki ti zazeva kot grob, ko hočeš zaspati. »Gospod, kot Ti hočeš!« Prošnje so v postelji krajše. A iskrenejše.
* * *
Soba v stolpu je temna.
A svetita si v obraze s smehljaji. Tipata predse kot slepca in se najdeta kakor vrata. Skoro kot deca, ki se straši noči, se gneteta drug v drugega. In vendar se ničesar ne bojita. Ničesar ni, kar bi bilo proti njima: ne včeraj, ne jutri; zakaj čas se je podrl. In dva cveteta iz njegovih razvalin. On ne sprašuje: »Tvoj mož?« Ona ne sprašuje: »Tvoje ime?« Saj sta se vendar našla, da bi bila skupaj nov rod. Sto novih imen si bosta nadela in si jih skupaj spet snela, lahno, kakor snameš uhan.
* * *
V prednji sobi visi čez stol oklep, pas in plašč Langenauov. Rokavice leže na tleh. Njegova zastava stoji strmo naslonjena na okenski križ. Črna in čvrsta. Zunaj drvi vihar in trga noč v kose, črne in bele. Mesečina gre mimo kakor dolg blisk in negibna zastava meče nemirne sence. Sanja.
* * *
Je bilo okno odprto? Je vihar v hiši? Kdo loputa z vrati? Kdo hodi po sobah. — Pusti, naj bo, kdor hoče. V stolp ne najde, kot za sto vrati je ta silni skupni sen dvoje ljudi; tako skupen kot ena mati ali ena smrt.
Kaj je to jutro? Kakšno sonce vzhaja? Kako veliko je sonce? So to
ptiči? Vsepovsod gre njih glas.
Vse je svetlo, pa ni dan.
Vse je glasno, pa niso ptičji glasovi.
To so bruna, ki žare. To so okna, ki kriče. In kriče rdeče v sovraga,
ki zunaj stoji v plapolajoči deželi, kriče: »gori!«
In z raztrganim snom na obrazu se gnetejo vsi, pol železo, pol nagi
od sobe do sobe, od krila do krila in iščejo stolb.
In z zaletelo sapo stiskajo iz sebe rogovi na dvoru: Zbor. Zbor!
In bobni bobne.
A zastave še ni, klici: kornet!
Besni konji, molitve, krik se od, kletve: kornet!
Železo ob železo, povelje in znak; tišina: kornet! In še enkrat: kornet! In burni pojezd oddrvi.
A zastave ni.
Kosa se v teku z gorečimi hodniki, skozi vrata, ki ga duše kot žareči liki, čez stopnice, ki ga žgo, udre iz razplamenelega poslopja. V rokah nosi zastavo kot belo, omedlelo ženo. In dobi konja in je kakor krik: čez vse in mimo vsega, še mimo svojih. In zastava se tudi zave in še nikdar ni bila tako kraljevska kot je. In zdaj jo zro vsi, daleč naprej; in vidijo svetlega moža brez čelade in spoznajo zastavo...
V	hipu zastava zašije, se vrže ven in vzrase in zardi...
Njih zastava gori sredi, sredi sovraga in vsi drve zanjo.
* * *
Von Langenau je globoko med sovražniki, a čisto sam. Strah je krog njega izpraznil okrogel prostor in on se drži prav v sredi pod svojo počasi izgorevajoče zastavo.
Počasi, skoraj premišljeno se ozira krog sebe. Mnogo tujega, pisanega je pred njim. Vrtovi — misli iii| se smehlja. Tedaj začuti, da ga oči drže in spozna može in ve, da so poganski psi: in vrže konja v sredo med nje.
A ko se krog zdaj za njim sklene, so vendar spet vrtovi in šestnajst zakrivljenih sabelj, ki planejo nanj kot žarek za žarkom, je pir. Smejoča se umetnost vode.
* * *
V	gradu je zgorel oklep, pismo in rožni list tuje žene.
* * *
Naslednjo spomlad (prišla je žalostno in hladno) je glasnik gospoda Pirovanskega počasi prijezdil na Langenau. Tam je videl, kako je stara žena jokala.
IZ ZALOŽBE IN UREDNIŠTVA
Naše knjige v drugem letu.
Za drugo leto smo naročnikom že sporočili na posebnem letaku program naših rednih knjig za prihodnje leto. Pri izberi smo se ozirali predvsem na kvaliteto in zanimivost. Prepričani smo, da bo v njih vsakdo našel nekaj zase in da se bodo slovenskemu čitajočemu občinstvu priljubile kakor da bi bile slovenske. Naročniki bodo nedvomno tudi opazili razvoj založbe v tem, da je smela letos za isti denar nuditi veliko obsežnejše knjige.
Knjige v drugem letu bodo sledeče:
1.	Selma Lagerlof: GOSTA BERLING, roman. Izide v začetku decembra. Prevajalec Rudolf Kresal. S tem romanom si je pisateljica na mali pridobila svetovno slavo, postala je članica švedske akademije znanosti in umetnosti, in podeljena ji je bila tudi znamenita Noblova nagrada. Ta roman je preveden skoraj v vse svetovne jezike, že samo v Nemčiji je dosegel milijonske naklade.
2.	Maurice Baring: DAPHNE ADEANE, roman. Izide v začetku marca 1931. Prevajalec dr. Stanko Leben. Ta mladi romanopisec je šele po vojni stopil pred javnost s svojim pisateljskim delom. Svetovna kritika ga šteje med najboljše pripovednike novega časa. Po svojem opisovanju londonske družbe spominja ta roman nekoliko na Galsworthyja.
3.	Liam 0'Flaherty: NOČ PO IZDAJI (IZDAJALEC), roman. Izide v začetku junija 1931. Prevajalec Oton Župančič. Tudi ta irski pisatelj se je pojavil v književnem svetu šele v zadnjem desetletju. Kritika ga imenuje najznačilnejšega predstavnika mlade irske literature. »Noč po izdaji« je eno izmed njegovih zadnjih del. Dejanje se godi v mračnih okrajih Dublina in se odigra celo med večerom in naslednjim jutrom. Glavni junak je bivši policijski agent, član tajne revolucijonarne organizacije, ki pa zaradi lakote izda svoje tovariše. Dogodki in junakova duševnost so podani s silo, ki je lastna samo velikim ustvarjalcem.
4.	Jack London: DOLINA MESECA, roman. Izide v začetku decembra 1931. Prevajalec Vladimir Levstik. O Jacku Londonu nam ni treba še posebej pripovedovati. Njegovo ime je tudi pri nas že tako poznano in priljubljeno, da bo gotovo vsakdo z veseljem vzel na znanje, da rrni naša založba nudi enega njegovih najlepših romanov. »Dolina meseca«, je roman vere v življenje in optimizma. Obenem je to eno njegovih najobsežnejših del.
Poleg teh knjig bodo prejemali naši naročniki kakor dosedaj še revijo-»Modro ptico«, o kateri bomo spregovorili v 12. štev. Že sedaj pa lahko rečemo, da bo revija v prihodnjem letu vsestransko poglobljena in izboljšana. Vsakdo, ki se zanima za domače in tuje slovstvo, jo bo moral imeti doma. »Modra ptica« je tudi edina slovenska revija, ki sistematično poroča o tujih avtorjih in književnostih.
Program za bodoča leta.
Kakor smo si že ob ustanovitvi začrtali, bomo vztrajali še v bodoče pri ftfevodih. V nekaj letih hočemo podati našim naročnikom izbor najboljšega, kar so ustvarili svetovni mojstri. Do sedaj smo pri nas takega izbora občutno pogrešali in se je moral slovenski bralec naslanjati docela na tuje narode, če je hotel dobiti vpogled v svetovno slovstvo. Naša izbira je usmerjena tako, da poda predvsem tisto, kar je za na* in našo duševnost najprikladnejše in najvažnejše. Torej predvsem dela, ki jih čitatelj nekako ponaši in sprejme tako, kakor da bi bila slovenska. Za sedaj so predvidena sledeča dela:
Nordijska literatura: Knut Hamsum: »POTEPUHI«, roman; »V1K-TORIA,« ljubezenski roman; »DEVETA DEŽELA«, potopis. Sigrid Undset: »POMLAD«, roman; »JENY«, roman. Bjornstjerne Bjdrnson: »SYNN6VE SOLBAKEN«, povest. Avgust Strindberg: »SIN DEKLE«. avtobiografičen roman, »NA ODPRTEM MORJU«, roman. Herman Bang: »NA POTU«, ljubezenska zgodba; »BREZDOMOVINCI«, roman. Jens Peter Jacobsen: »GOSPA MARIJA GRUBE«, roman. Gunnar Gunnarsson: »BREG ŽIVLJENJA«, roman; »NOČ IN SEN«, roman: »SEDEM TEMNIH DNI«, roman.
Nemška literatura: Thomas Mann: »BUDENBRROKI«, roman; »SMRT V BENETKAH«, roman. Leonhard Franck: »KARL IN ANA«, povest; »RAZBOJNIŠKA DRHAL«, roman. Štefan Ztveig: NOVELE IN ŽIVLJENJEPISI. Poleg teh pa bodo zastopani še starejši avtorji kakor: Goethe. Holderlin, Kleist i. dr.
Ruska literatura: F. M. Dostojevskij »DVOJNIK«, roman. Lev Tolstoj: »VSTAJENJE«, roman. Maksim Gorkij: »DELO ARTOMONOVIH«, roman. Nikolaj Leskov: »ZAZNAMOVANI ANGELI«, roman. Ivan Tur-genjev: »LOVČEVI ZAPISKI«. Fjodor Sologub: »MALI BES«, roman. Merežkovskij: »NAPOLEON«, biografija, in od mlajših Leonid Leonov »JAZBECI«, roman.
Angleška književnost je skoraj neizčrpna. Navajamo le nekaj imen, ki so med najznačilnejšimi, v tem, nam dokaj neznanem svetu: Josepii Conrad: »LORD JIM«, roman; »TAJFUN«, roman. G. H. Wels: »SEN«, roman. Arnold Benett: »THE OLD WIVES' TALE«, roman. Jonh Gah-uorthy: »LABODJA PESEM«, roman. Bernhard Shaiv: »POKLIC CASHELA BYRONA«. roman. Nadalje bodo zastopana še imena Steven-son, Liam O'Flaherty: »MRAČNA DUŠA«, Wirginia Woolf: »MRS. DALLOWAY«. roman. D. Herbert Latvrence: »MAVRICA«, roman i. dr. Pri Francozih ne bomo pozabili na imena: H. Balzac: »OČE GORIOT«, roman; »LILIJA V DOLINI«, roman; »EVGENIJ GRANDET«, roman. Stendhal: »LE ROUGE E LE NOIR«, roman. A. Daudet: »PISMA IZ MOJEGA MLINA«. Anatole France: »GREH SILVESTRA BONNAR-DA«, roman; »UPOR ANGELOV«, roman; »ČRNA LILIJA«, roman. Pier Loti i. dr. Od novejših pa: Jean Girandoux, Paul Morand. Blais C.endrars: »ZLATO«, roman; Henrv de Moutherlant: »ZVERINEs. roman; Pier Benoit: »L'ATLANTIDE«, roman.
Prezrli ne bomo dokaj hitro se razvijajoče amerikanske literature (L. Sinclair. Dreiser, Martha Ostenso, Sh. Anderson: »UBOGI BELEC«. romani, in zelo malo znane španske (Blazco Ibahez) ter italijanske
literature (Gracia Deleda). Založba se zanima tudi za pridobitev dveh kitajskih romanov.
To je seveda samo še obris, nekak podstavek, na katerega se opiramo pri svojem delu.
Po večini so našteti tu le romani, omenili nismo skoraj nič potopisov ne biografij, še manj pa esejev, mimo katerih gotovo ne bomo šli. Tudi nismo mogli govoriti o domači književnosti, kajti dela, ki bi res samo zaradi svoje kvalitete zaslužila knjižne izdaje, je podobno, da sedaj ne gredo v klasje. Vse kaže, da ljudje, ki jih bodo ustvarili, šele stopajo pred javnost s svojimi poizkusi. Mi vsekakor domače literature ne bomo prezrli, toda morala bo biti dobra. Zato smo letos razpisali visoko književno nagrado, katere uspeh pa nam je seveda še neznan. Karkoli bomo dobrega dobili, bomo nudili svojim bralcem.
Opozorilo
Tekoče poslovno leto naše založbe se zaključi s 30. novembrom. Z decembrom pa se prične že novo, drugo poslovno leto. Tedaj izide 1. štev. drugega letnika »Modre ptice« in prva knjiga za redne naročnike: »Gosta Berling«. Cenjene naročnike prosimo, da nam nakažejo do takrat vso naročnino za tekoče leto (ako se z nami niso morda drugače pogodili), in prično z decembrom plačevati za drugo leto. Opozarjamo jih na to, da plačujejo redno vsak mesec; kajti zaostanki, kakor pri mnogih dokazuje tekoče leto, so v breme nam in naročnikom, ki veliko težje plačajo več obrokov naenkrat, kakor pa samo enega. Naročnike pa, ki lahko plačajo četrtletno, polletno ali celoletno vnaprej, vljudno prosimo, da isto store; s tem nam zelo olajšajo poslovanje. Za naročnika v drugem poslovnem letu, kakor smo sporočili že vsakemu posamezniku posebej ob pristopu, smatramo vsakega starega naročnika, ki ni prijavil pismeno svojega izstopa do 1. okt. t. 1. Kdor bi v našem tretjem letu (1931-32) ne želel biti več naš naročnik, nam mora javiti svoj izstop n a j k a s n e je do 1. okt. 1931. Potrebujemo nekaj izvodov 2., 3. in 4. štev. »Modre ptice«. Naročnike, ki jo še imajo in ki letnika ne nameravajo shraniti, prosimo, da nam omenjene številke prinesejo proti primernemu plačilu. Cenjenim naročnikom, ki bi želeli imeti prvi letnik revije »Modre ptice« vezan, sporočamo, da smo naročili originalno platneno vezavo. Ceno bomo sporočili prihodnjič.
Popravek
Cenjene čitatelje prosimo, da izpuste v 10. štev. »Modre ptice« pri članku »Dr. Stanko Leben-Prosper Merimee« vrstico, ki se glasi: »Viri: razni članki po francoskih revijah«. Ta članek uglednega avtorja je samostojno delo in je zaradi tega omenjeni stavek, ki nam ga je podtaknil tiskarski škrat, docela nezmiseln.
Nove nagrade
za naročnike, ki hočejo pomagati pri našem delu z nabiranjem novih naročnikov za prihodnje leto, razpisujemo nove, posebno bogate knjižne nagrade.
Kdor pridobi enega naročnika, mu pošljemo eno izmed sledečih knjig,.
ki si jo lahko sam izbere:
Knut Hamsun: PAN, roman. Vez. v platno.
Ivan Cankar: MOJE ŽIVLJENJE. Vez.
K. Chesterston: ČETRTEK, roman. Vez.
Ivan Cankar: PODOBE IZ SANJ. Vez.
Kdor pridobi dva nova naročnika, lahko izbira med sledečimi knjigami:
Kellerman Bernhard: TUNEL. Socialen roman. Vez. v platno. Henri Barbusse: OGENJ, dnevnik desetnije. Vez. D. G. Mukerdži: MLADOST V DŽUNGLI. Vez. v platno. Walter Scott: IVANHOE, roman. Vez. v platno. Knut Hamsun: GLAD, roman. Vez. v platno.
Kdor pridobi tri naročnike, lahko izbira med sledečimi knjigami: Dr. Franceta Prešerna: ZBRANO DELO. Vez. v platno. F. M. Dostojevskij: SELO STEPANČIKOVO, roman. Vez. v platno. Walter Scott: IVANHOE, roman. Vez. v polusnje.
Kdor pridobi štiri naročnike, lahko izbere eno izmed sledečih knjig: Mihael Arcibašev: S ANIN, roman. Vez. v platno.
F. M. Dostojevskij: ZAPISKI IZ MRTVEGA DOMA. Vez. v platno. F. M. Dostojevskij: RESI, roman. Vez. v platno. Henrik Sienkieivicz: Z OGNJEM IN MEČEM, roman. Vez. Kdor pa pridobi deset naročnikov, prejme eno izmed veledel: L. N. Tolstoj: ANA KAREN1NA, roman. Vez. v platno. F. M. Dostojevskij: BRATJE KARAMAZOVI. roman. Vez. v platno. Vse te nagrade bomo razpošiljali od 1. dec. dalje. Da olajšamo naročnikom delo, smo zopet priložili reviji posebne naročilnice.
NOVOST NA SLOVENSKEM KNJIŽNEM TRGU BO Almanah
Založbe Modre ptice, ki ga bomo izdali na koncu novembra. Almanah bo nudil bralcem letni pregled založbenega dela v preteklem letu in pa pregled kulturnega življenja na Slovenskem. Več o tem almanahu bodo izvedeli naročniki iz letaka, ki smo ga priložili tej številki.
Zastonj bomo vezali prvi letnik revije „Modre Ptice"
Vsakomur prjdobi za na|e drugo poslovno leto vsaj enega naročnika.
Izdaja konzorcij Založbe Modra ptica. — Za konzorcij in uredništvo: Janez Žagar.
Za tiskarno »Merkur«: Otmar Michalek, oba v Ljubljani.
TRGOVINA S PAPIRJEM HA VELIKO
GLAVNO ZASTOPSTVO ZA DRAVSKO BANOVINO IN SAMOPRODAJA PAPIRNIH IZDELKOV ZDRUŽENIH PAPIRNIC VEVČE, GORIČANE IN MEDVODE D. D. V LJUBLJANI IN SLADKOGOR-SKE TVORNICE LEPENKE IN PAPIRJA, SLADKI VRH, POŠTA ŠT. ILJ PRI MARIBORU
KASTELIC IN DRUG
LJUBLJANA, Aleksandrova c. št. 9
SALDA-KONTE STRACE - JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD.
NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH
KNJIGOVEZNICA K. T. D.
V LJUBLJANI KOPITARJEVA ULICA 6 II. NADSTROPJE
Motite se
če mislite, da so vsi pisalni stroji enaki. Kakor se razlikuje človek od človeka, tako so različni tudi stroji. Najboljši med dobrimi pa je brez dvoma
ERIKA
Zahtevajte prospekte;
THE REX Co.
LJUBLJANA, GRADIŠČE 10
VINOCET
TOVARNA VINSKEGA KISA, d. z o. z. V LJUBLJANI
NUDI NAJFINEJŠI IN NAJOKUSNEJŠI
NAMIZNI KIS
IZ PRISTNEGA VINA - ZAHTEVAJTE PONUDBO!
TEHNIČNO IN HIGIJENSKO NAJMODERNEJŠE UREJENA KISARNA V JUGOSLAVIJI
PISARNA: LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA 1/a/II - TELEF. 2389
fmmmmmmmBmBarm
m m
M
iH
III iii
11= iii
11= iii
iii m
Ili
ii=
Ili
iii
m m
ili
ii=
m m
m m
m
iii
ili
ili
ili H m
Ili

•MM«
srednji pisalni stroj v elegantnem črnem kovčku, se odlikuje s precizno konstrukcijo in je opremljen z vsemi prednostmi velikega pisarniškega stroja
V ZALOGI PRI TVRDKI
LUDV. BARAGA
LJUBLJANA
ŠELENBURGOVA UL. 6 •
m
ili
m
iii ili
m
ili ili
mMmullIlllllmMnn
5353485353234848230202895353535353235323010101534823534848
2323535300000123235301532348232323000100235301020101535353000000534848532300015323534853233153232353535323484823235330