496
Dvanajsta ura
I g o   Gruden
Ulica molči brez vetra, prazna, pusta: ure vseih cerkva so plašno se razbegle; onemela mestu so stotera usta, vsi zvoniki so vtonili v morju megle.
Ulica molči s svinčenim, nemim molkom, niti pes ne išče več sledi človeka: kdaj odpre jo čas neznanim črnim polkom, da njih krik kot blisk ta strašni molk preseka?
Naši dnevi kot ponošene so suknje: duša, ki prezeba, nima v njih zavetja; po predmestjih hiše — mrke volčje luiknje: ulica molči kot grobnica stoletja.
Samo en korak čez tlak se plazi v mrak: morda daljni znak je skrit v oblak noči? prvi svit prižgan, da svet požene v zrak? dinamit duha, ki molk sveta ©prosti?
Ulica molči — preži iz dna tesnob: prerok naših dni gre mimo v molk iz molka. Mimo oken, kjer je človek legel v grob, dvoje gre oči sestradanega volka.