OCnjiša 9. V
ŠivCjctije in &vet
aa. »lep.	Giubliana 1SL. decembra iQ3û. £eto é.
Konec podleža in filma
Nazorna slika kaže snemanje zaključnega prizora nekega filma, ko doleti >zlo-cinca« v drami zaslužena smrt. Režiser filmske drame je François Dillon. ki nadzoruje v krogu svojih sodelavcev snemanje filma.
Dr. O. Reya
Vremenske spremembe = ---v Sloveniji
Tvorba sekundarnih depresij nad gornjim Jadranom
Bvropske depresije nastajajo nad severnim Atlantskim oceanom vzhodno Grônlandskega masiva s središčem približno nad Islandom. Islandska depresija se pomika proti Evropi. Središče depresije, ki si izbira v vsakem letnem času različno pot, se izogiba predelov zgoščenega zraka, predvsem pa strmih in visokih gorskih vencev. To dejstvo je za nase kraje velikega pomena, zakaj zapadno naše domovine, odkoder prihajajo depresije, se dvigajo visoke Alpe, ki s sosednjimi gorovji znatno deformirajo enostaven potek depresije.
Recimo: depresija s svojim središčem nad Severnim morjem je povzročila v jnžni in srednji Evropi vetrove iz južnih smeri. Ti vetrovi tičijo na svojem potu s Sredozemskega morja na grebene Pirenejev, Apeninov in Alp. Pred temi gorovji se kopičijo vedno nove zračne množine, onstran gorovja pa nastane zaradi tega praznina. Končno se prenapolnjeni zrak prevali nalik ogromnemu vodopadu preko grebenov na severno stran.
To ustavljanje in kopičenje zraka se jasno izraža v poteku depresijskih izobar. Na prvi skici vidimo, da se iz-obare pred Alpami in Pireneji zelo tesno prilegajo druga k drugi 1er da se je depresija na ravnem in gladkem prostoru med Pireneji in Alpami nekako prerila skozi ta prostor na Sredozemsko morje. 'Depresija moli preko Francije na morsko površino Ikonskega zaliva v olji i k i jezika, kakor so meteorologi nnzvali to deformacijo depresijskih izobar. Prostor med Pireneji in Alpami je edini izhod, skozi katerega pihajo južni vetrovi neovirano proti središču depresije. Zračni pritisk jo tu manjši kakor na prostoru pred gorovji. Zlasti pred Alpami je južni zrak tako nakopičen, da prodirajo iz-obare z višjimi barometerskimi vrednostmi od visokega pritiska, čigar središče je nekako nad Carigradom, v obliki klina nad našo primorsko
Slovenijo in gornjo Italijo globoko v. telo depresije.
S pomikanjem središča depresije potuje tudi jezik na Sredozemskem morju proti vzhodu, klin pred Alpami se vedno bolj izgublja, pred Karpati nad madžarsko ravnino pa se stvarja nov, ki zaradi nižjih absolutnih višin Karpatov ni tako izrazit kakor oni pred Alpami. Na severni strani Alp pa se dogaja isti proces kakor prej na južni strani nad gornjo Italijo. Nad severno-vzhodno Evropo pihajo sedaj močni, hladni in suhi, zato težki severni vetrovi. Ko dospejo ti vetrovi do grebenov Pirenejev in Alp, se t/a zaradi nakopičenega zraka razvije zopet klin, prodirajoč od novega anticiklona, ki sledi po odhodu depresije.
.Tezik nacl Lvonskim zalivom se sedaj izdatno razširi in stvori svoje središče nad Tirenskim in Jadranskim morjem. У zvezi je še vedno s prvotnim središčem ter je na ozkem prostoru med Alpami in Karpati zadrgnjen v nekako zanko. Če se sredi zanke stvori novo središče nizkega zračnega pritiska, nastane nova sekundarna depresija, ki ima svoj sistem ciklo-nalnih vetrov. Če se gornje zadrgnje-nje šc poveča, nastane nova depresija, ki nadaljuje samostojno svojo pot proti vzhodu.
Te sekundarne depresije so za razlago vremenskih prilik nad slovenskim ozemljem največje važnosti. Vsaka depresija z Atlantskega oceana ne stvori sekundarne depresije nad Sredozemskim morjem; potuje mimo Alp proti vzhodu in povzroča pri nas s svojim južnim robom le oblačnost in morda tudi malenkostno pršenje.
Največ dežja pade v krajih, ki leže direktno pod središčem depresije, a najmanj v krajih, ki se jih depresija
dotakne le s svojimi skrajnimi robovi. V poslednjih navadno vobče ne dežuje, ampak se nebo samo pooblači z visokimi tenkimi oblaki.
Zaradi različnih fizikalnih lastnosti segreva solnce kopno in morje zelo različno. Temperatura kopna se kmalu zviša, dočim se morje zelo počasi ogreje. Nasprotno pa se morje zelo počasi ohlaja, a kopno hitro izgubi svojo toploto. V zimskem času je morje toplejše ko kopno na isti geografski širini. Zrak je tedaj pozimi nad celino mnogo hladnejši, gostejši in težji ko nad morjem. Poleti pa je kopno toplejše ko morje in zato tudi zrak nad celino toplejši od zraka nad morjem.
Depresije si iz navedenih razlogov izbirajo pozimi poti preko morja, poleti pa preko celine. Kraji v notranjosti kontinenta imajo največ padavin poleti, najmanj pozimi, obmorski kraji pa največ pozimi. Ta letni tok padavin pa ne opažamo povsod po naši domovini. Imajo ga le najvzhodnejši deli Slovenije v Prekmurju in onstran Drave. V Posavj'a in Primorju pade največ padavin v oktobru, deloma tudi v juniju.
Veličina dežja zavisi od obsežnosti depresije, od količine vodene pare juž-
nih zračnih tokov v prednjem delu depresije. Depresije so najgloblje in najširše pozimi, ko pade barometer najniže. Pozimi so namreč zračne mase osredotočene predvsem nad hladnim kontinentom.
Množina vodene pare v zraku zavisi od jakosti izparivanja, ta pa od jako-sti solnčncga segrevanja; zrak vsebuje tedaj največ vodene pare poleti, a najmanj pozimi. Glede na globino in širino depresije bi bilo pričakovati največ dežja pozimi, glede množine vodene pare pa poleti. Pozimi ne more biti največ dežja, ker je tedaj najmanj vode v zraku, poleti pa zato ne, ker barometer ne pade dovolj nizko. Posledica je, da je največ dežja pomladi in jeseni. Pomladni maksimum padavin ima samo Primorje, jesenski pa sega vse do Drave. Jesenski dež je izdatno obilnejši, ker je množina vodene pare v jesenskem zraku mnogo večja ko pomladi. Zaradi tega se pomladanske depresije no morejo razširiti preko vse Slovenije, ampak je njihov vpliv osredotočen predvsem v središču depresije, namreč v Primorju in nad gornjim Jadranom.
Vsi kraji v Sloveniji beležijo kljub temu neki maksimum padavin v juniju, nekoliko večji od pomladanskega in nekoliko manjši od jesenskega. Tega ne povzročijo depresije, ampak popoldanske nevihte, ki jih spremljajo blisk in grom. in ki se pojavljajo nekako od druge do pete 'are, pričenši v maju pa do septembra. Zaradi vročih tal se tudi zrak zelo segreje in zato postane mnogo lažji. Zrak se vzpenja in nosi pri tem vodeno paro, ki jo zaradi adiabatične ohladitve zopet izloči v podobi temnih oblakov in nenadnega naliva. To se dogaja najraje takrat, ko pričnejo pihati topli in vlažni južni vetrovi.
Zakaj zehamo?
Slavni ženevski psiholog Edouard Cla-, parede trdi, da zehanje ni samo simpton ali izraz, da potrebuje organizem spanca, marveč da je obenem tudi nekakšen obrambni akt, ki nasprotuje čuječnosti. V fiziološkem pogledu pomeni namreč zeha» nje pomnoženo dovajanje kisika v kri Pri zehanju se namreč usta na široko ode pro, udje se pretegnejo in napno, zaradi česar se krvne posodice pri vrhu skrčijo in poženejo kri proti notranjosti: v srce in pljuča, k.ier se zaradi globokega vdiha, ki ga sproži zehanje, kri mnogo izdatneje prei poji s kisikom.
Zadnji Andréejev dnevnik
a
najstega julija 1897 je Andrée velel odvezati vrvi svojega balona »Oernen« (Orel) ter se je dvignil s tovarišema Strind-in Franklom v zračne višave, severni tečaj. Minulo je
bergom da bi dosegel leto dni, minulo deset let in trideset let: o ekspediciji ni bilo ne duha ne sluha. Šele 33 let po tem dogodku je svet izvedel nekoliko podrobnosti o smrti junaške trojice, ki je postala žrtev naporov v ledni puščavi daleč od sveta in ljudi*).
Nedavno je izšla knjiga, ki obravnava usodo Andréejeve odprave na podlagi ugotovitev švedske vladne komisije. Kakor znano, se te ugotovitve naslanjajo v glavnem na dnevnike Andréeja in tovarišev, ki so jih našli v obleki nesrečnih raziskovalcev.
Kako so prišli do teh zapiskov, je več ali manj znano. Raziskovalci, ki so naleteli na ostanke pokojnikov, so najprej preiskali An-dréejevo truplo. Slekli so mu suknjo. Pod njo so našli kose obleke, cunje in perilo — deloma razpadlo odejo, rokavice in nogavice, dve čepici in druge predmete. V obleki so našli prav zanimive stvari, med drugim Kullbergovo uro z zlato verižico in medaljonom, v katerem so bile miniaturne sličice Andrčejevih staršev, dalje Strind-bergovo uro in denarnico iz črnega usnja. Med Strindbergovimi predmeti, ki jih je bil shranil Andrée, je bil tudi zlat srček in poleg njega slika Strindbergove neveste ter njen koder. Najvažnejša najdba pa je bil dnevnik ekspedicije. ki so ga našli zavitega v volneno jopo modre barve in zavarovanega s šopom sena, kakršnega nosijo v severnih skandinavskih deželah v škornjih.
Izitega dnevnika in iz poročil Strindberga in Friinkla (prvi je vodil dnevni pregled doživljajev, drugi pa vremensko beležnico) vemo, kako je ekspedicija živela tik pred smrtjo. Andréejev dnevnik, najdragocenejši tolmač odprave, se v začetku nanaša na
*) Glej »Andréejeva polarna tragedija«, fcis, knjiga 8„ str. 265.
dogodke 2. oktobra 1897, ko je balon pristal na ledu. Potniki so morali osta-viti balon že tri dni potem ko so se spustili na zemljo. Nastopili so trudapolno pot križem severne puščave in so na tem potovanju prišli ob velik del zalog ki so jih morali ostaviti deloma v prvem
Stran Andréejeva dnevnika taborišču, deloma tudi na poti, kajti s tolikimi tovori niso mogli nadaljevati potovanja. V koči na otoku Vito je ostalo mnogo stvari, ki jih je balon srečno prinesel z Danskega otoka v ledeno puščo.
Z& na prvi strani svojega dnevnika
»Orel* neposwdoQ ou тШааки
opisuje Andrée položaj koče ter govori o potrebi »preselitve« na celino. Ta ce-Jina je bila najbrž neki prostor na oto-
ku, katerega Je zabeležil raziskovalec s črko M. Drugega niso mogli razločiti. Ta beležka govori tudi o nekakšnih goseh in o potovanju Andréeja na neki lednik ter o severnem siju, ki pa »ne greje«. Naslednje strani izpolnjujejo zapiski o močnih vetrovih. Raziskovalec je tudi pazljivo zabeležil vse, kar je opazil posebnega v geološkem pogledu iti
Andréejev dnevnik in beležnica, ka= kor so ju našli med Andréejevimi ostanki
Taborišče na kraju, kjer je pristal balon
Levo gondola, desno šotor, v sredi čoln. K šotoru posoda za živež in kw hinjske priprave
o prirodi otoka. Ekspedicija se je morala utaboriti deloma v temi in potovati v strašno neprijetnem položaju skozi puste kraje. Na podlagi razčlenjenih podatkov je mogoče rekonstruirati približno naslednjo sliko:
Trojica raziskovalcev je raziskovala v močnih viharjih in metežih južnoza-padni del otoka, kjer ni bilo ledu. Dognala je, da je ta kos otoka pokrit s skalami in poraščen s travo. Zato si jc odprava izbrala za taborišče neko vzvi-šino — najbrž prostor, kjer so našli mrliče. Potem govori Andrée o lednikih in
se da slutiti, da je bilo vreme izredno slabo in da so sc možje ves dan bali približati se taborišču. Pač zategadelj so kovali načrte o postavitvi koče, ki bi jim bila nudila sigurnejše zatočišče. Vsi trije so zbirali les. s čimer je bilo omogočeno krepko gibanje — kolikor ga je dovoljeval tesen prostor, na katerem so se lahko kretali. (Znano je namreč, da v sličnih položajih edinole gibanje ubija maloduš.ie in obup, ki se tako rad poloteva ljudi.) S tem pa se zaključuje Andréejev dnevnik. Lahko smatramo za gotovo, da ta koča ni bila
Težka pot v
zadnje besede se očividno nanašajo na ledeniške galebe, o katerih veli raziskovalec: »V svojem ljubosumju in pohlepu po plenu so napravile te živali name vtis ne nedolžnih golobov, ampak naravnost požrešnih mrhovinarjev.« To je zadnja prirodoslovna opazka iz Andréejevega svinčnika. Zadnja stran v beležnici pa je popisana le do polovice in je najvažnejša po vsebini. Raziskovalec govori o »šotoru« in »koči« ter pravi: »Zunaj na morju se nekaj dogaja.« Najbrže je bilo slišati lirum in trušč pokajočega ledu. Potem piše Andrée o lesu, ki ga naplavlja morje na breg ter o poskusu, da bi si on in tovariša pomagali z gibanjem. Iz teh vrst
večnem ledu
nikoli postavljena. Domneva se, da je Andrée zabeležil zadnje vtise proti koncu prvega tedna v oktobru. Poznejšega datuma je v teh spisih samo še eno sporočilo. in sicer od Strindberga, ki je zapisal: »Domov ob 7.05 zjutraj.« Pri teh besedah se je ustavilo pisalo odprave za večne čase in junake ledne puščave je pokril molk, o katerem lahko samo ugibamo, a ne moremo povedati o njem nič gotovega.
Vse slike so vzete iz knjige »S. A. An« drče: Dem Pol entgegen« — z dovoljenjem
založbe F. A. Brockhaus, Lipsko.
— 651 —
V letalu čez Saharo
«rugega decembra je odletel švicarski pilot Walter Mittel-holzer na svoj tretji polet v Afriko. Leti v svojem novem trimotornem Fokkerju švicarske zrako-plovne družbe »Ad astra«. Njegov polet predvideva premaganje Sahare v letalu in dosego zanimivih dežel ob Nigru in Cadskem jezeru.
Mittelholzer ljubi Afriko. Vedno nanovo ga vleče v črni del sveta, k črnim prijateljem. In ni baš groteskna podoba, da hiti Mittelholzer z najmodernejšo pridobitvijo tehnike in civilizacije proč od Evrope ter hoče s svojimi popotnimi tovariši obiskati Afriko ter tako slediti stopinjam znamenitih odkriteljev Living-stona, Stanleya in Schvveinfurtha. Mittelholzer je odletel na pot z najboljšimi nameni in smotri. Znano je, da ni prinesel doslej še z nobenega poleta domov velikega bogastva, pač pa ve mnogo pripovedovati in marsikaj zanimivega lahko pokaže. Kajti Mittelholzer ne jemlje topot s seboj izredno zanesljivega stroja, ampak je naložil tudi svojo slovito filmsko in fotografsko kamero, ki je ujela na plošče in trak že mnogo velezanimivih posnetkov.
Iz naslednjega razgovora z Mittelhol-zerjem pred poletom bodo naši čitatelji spoznali smoter in namen njegovega poleta.
»Česa pričakujete od novega Tok' kerja?«
»Navzlic temu, da se je moj trimotor-nik Fokkerjevega tipa »Switzerland III« sijajno izkazal na poletih skozi Afriko, sem za sedanji polet izbral pri Fokker-jevih zrakoplovih v Amsterdamu nov stroj istega tipa. Kupila ga je družba »Ad astra«. Pri prirejanju tega letala za sedanji polet sem upošteval vse posebnosti in izkustva svojih dosedanjih dveh afriških voženj. Stroji tipa Siddley-Lynx, ki razvijajo vsak po 220 konjskih sil, so prikrojeni po zadnjih izkustvih. Navigacijskih naprav je na krovu dvakrat toliko kakor poprej. Tudi bencinski tanki so se povečali za 1500 1 tekočine.
Kabina 22 m dolgega enokrovnika je prostornejša, tako, da lahko računamo z zračnim potovanjem 20 do 25.000 km dolžine. Ker je Fokker visok krovnik, je dana najboljša možnost za pilotiranje in fotografiranje. Letalo bo seveda razvilo švicarsko zastavo ter bo pod švicarsko tvrdko tudi vpisano v register. Startalo bo pod značko »C. H. 192«. Ta stroj se je v zračnem prometu že selo izkazal. Prevozil je brez motnje 40.000 kilometrov proge.«
»Kdo vas bo spremljal na vašem po-tovanju?«
»Moj mecen je topot neki dirkač, v francoskih in angleških športnih krogih izvrstno znana osebnost. Rodom je iz Amerike. Piše se Macomber in živi izmenoma v Franciji in na Angleškem. Mr. Wood, ki je spremljal barona Roth-schilda in mene lani na lovskem izletu v Vzhodno Afriko, je opozoril Macom-berja name. Captain Wood, izredno simpatičen in energičen Anglež, bo topot na moje veliko veselje zopet z nami. Tema dvema potnikoma in meni, ki prevzamem mesto glavnega pilota, se pridružita še dve drugi osebi, in sicer švicarski pilot Zimmermann, izvežban letalec na razdalje, znan po letalu »Ba-lair« in moj mehanik Wergmann, ki je bi! z menoj že. na zadnji afriški vožnji, (i. Wood nam bo pomagal zlasti kot iz-boren poznavalec Afrike in slovit !o-
W'alter Mittelholzer pred poletom
vec. Pelia! se bo z letalom vso pot, medtem ko bo Macomber del proge, od Ca-sablance do Bathursta absolviral s svojo jahto. V Bathurstu, pri izlivu reke Gambe, ga vzamemo na krov ter se popeljemo z njim skozi dežele Senegal in Niger proti vzhodu in poletimo na kakih 3000 km dolgi progi proti Cadskemu jezeru.«
»Katero progo ste si izvolili?«
Pilot je namestu odgovora potegnil karto, katero je pojasnjeval takole:
»Definitivna proga pojde čez Španijo v Maroko Potem se dvignemo nad gorovje Atlas, ki je 4000 m visoko. Ko se nam to posreči, se spustimo proti se-
vernemu robu Sahare, tja, kjer dela ovinek reka Niger in dosežemo Tim-buktu. Tam se zopet okrenemo skozi Senegal v zapadni smeri ter se približamo obali Bathursta. Macomber nas bo pričakoval ob izlivu Garnbe na svoji jahti. Naš studijski polet se bo začel pri zapadni obali Afrike ter pojde počez skozi francoske kolonije senegalske dežele, višine Volta čez angleške kolonije Nigerije do Čadskega jezera in se bomo doteknili tistega odročnega ozemlja, kjer so bila še pred nekaj desetletji velika kraljestva črncev, ki so se pa ztnr-vila v medsebojnih borbah. To ozemlje bomo prepotovali ne samo v letalu, ampak tudi v avtomobilih, s karavanami kamel in sličnimi sredstvi. Captain Wood je zadevno ukrenil vse potrebno.«
»Kako se povrnete domm ?■•
»Odločitev pade pri Cadskem iezeru in zavisi od Macom'oerievt-ga sklepa. Ce bo imel mnogo zaposleni finančnik dovolj časa. bomo sledili posebni črti, ki je zaznamovana na naši karti s točkami — to se pravi, poletimo čez pragozdove Konga, le še 500)"» km južneje od Sambesija z namenom, da dosežemo od tam čez preko velikih e/er znano pot, ki gre severno Kaira. ( )d Kaira dalje nas ponese letalo topot jez vzhodni bok Sredozemskega rnoria mimo Damaska. Male Azije. Carigrada. Beograda in Dunaja v Švico. L'parno, da bomo najpozneje sredi februarja 19.31 že zopet doma.«
»Ali se vam zdi, da je prevoz Sahare opasen?«
»Ni dvoma, da bo ta 2000 km dolga etapa vožnje naša najtežja in najkočlji-vejša naloga Zanesti pa se moramo popolnoma na naše navigacijske instrumente, predvsem na ugotavljanje smeri vetrov in na našo brzino. To nam bo potrebno zategadelj, da dosežemo našo bencinsko postajo Reggan. malo zelenico v srcu ogromne peščene puščave.«
»Kako ste organizirali preskrbo z bencinom?«
»V približno 30 etapnih mestih Afrike je deponirala znana družba Shell-Co. 32.000 litrov bencina in 2000 kg olja. V krajih, ki so dosegljivi z železnico in ladjami, je bil ta posel razmeroma lahek. Drugače pa ie bilo s tistimi kra.ii, ki nitnajc prirudne zveze z zaledjem. Tam so morale - : s\ ..jo dolžnost avtomobilske kolone, i -ako je bilo z zalogami v bli zini Caasк^.j,.i jezera, zlasti z depoji v Fortu Luir.y Form \r-chambault..
»Ali je čas, ki ste ga izbrali za polet, ugoden za vaše podjetje'' •
»Da. Do ravnika bomo nepretrgoma imeli lepo in jasno vreme. Prišli bomo v ugodnih vremenskih razmerah v ekvatorialno deževno cono do Sambesija. Razmere v tem pasu so mi /.c znane izza prvega mojega afriškega poleta in ni dvoma da bo to težek del naše vožnje. Največjega nasprotn ka letalstva, megle, pa ne bomo imeli več potem, ko bomo zapustili Španito Upam. da bo naš polet v teh razmerah kar najmanj tvegan.•
Vohunske pustolovščine =
Иоћипка pl. Heimlerjeva se je kot gospodična Jerica pl. Op-'u poročila pred vojno z belgijskim grofom de Nysom, pribočnikom belgijskega vojnega atašeja v Berlinu. Kmalu po poroki se je vdala vohunstvu in je na neki družabni prireditvi ukradla nekemu francoskemu diplomatu važne papirje. Mož jo je po tej aferi pognal iz svoje hiše. Nesrečnica se je vdala vsem strastem, hirala je na
Hčeri francoskega generala: »Papa, naša nova gospodična je pravi čudež! Уse vidi in vse sliši!« (Risba v »La Baionette« 1916)
sifilidi, bila je strašna kokainistka. Nekoč očarujoča lepotica ie bila le še človeška razvalina, ko jo je njen mož med vojno našel v belgijsk i etapi, jo zvabil k sebi in jo obesil, nato pa s simboličnim pomenom položil njeno razdejano truplo šefu nemške vohunske službe v Belgiji —- v posteljo. Tako je umrla generalska hči. ena naj-spretnejših nemških vohunk. v rokah svojega prevaranega moža. ki je bil med vojno v Belgiji nezavedno že dolgo časa njen najstrastne.iši nasprotnik.
Vohunke se vobče hitro utrudijo in da bi zopet črpale pogum, sežejo po
opoju. Neka še bolj znana vohunka iz
Nemčije je dobesedno propadla kot žrtev morfija in kokaina. To je bila dobro znana »gospodična doktor«, ki je v mladih letih imela jekleno močne živce, silno oster razum, strastvenost in demonske oči. N.ieno pravo ime je bilo Ana Marija Lesser, doma iz Berlina, kjer pa so jo starši že s 16 leti zapodili iz hiše, ker je nekemu častniku rodila nezakonskega otroka. Tudi častnik je moral zapustiti službo in je tako že pred vojno postal vohun. Kmalu potem, ko je Lesserjevo uvedel v skrivnosti vohunstva, je na potovanju nenadoma podlegel kapi. Ana Marija, ki je bila v otroških letih dobro vzgojena in je obvladala več jezikov, se je silno navdušila za pustolovščine vohunskega poklica. Potikala se je po Franciji in Belgiji ter je znala osvajati stare in mlade častnike s svojo izvrstno hlinjeno nedolžnostjo. V Angliji so jo kmalu aretirali toda znala se je nenavadno spretno izviti. Ob nastopu vojne je vohunila v Italiji. Preoblečena v bolniško strežnico se je s ponarejenimi papirji podala preko Pariza na belgijsko fronto, kjer je točno izvohunila način vzajemnega vojevanja zaveznikov in je Nemcem preskrbela točne podatke o šibkih straneh trdnjave Liège. Preoblečena v belgijsko kmetico se je pogumno pretihotapila čez fronto na nemško stran. Nato je bila v Berlinu dalje časa duša vohunske centrale. Kdor se ji je zameril, ga je šikanirala tako dolgo, da ga je pognala v samomor. Šele 1916, ko je nemška vohunska služba v Franciji nenadoma popustila, je zopet sama stopila v funkcijo in se podala v Pariz, kjer je ponovno organizirala poizvedovalno službo. Svojega izdajalskega prijatelja. Grka Koudoaninisa. ki je vohunil v Nemčiji, je razkrinkala in je bil ustreljen. Ko je prišla med vojno drugič v Pariz, ker je nemška organizacija zopet odpovedala, je preoblečena v sobarico vstopila v službo v nekem vohunskem hotelu, urejenem za nastanjevan.ie francoskih agentov. Nekoč .ie službujočega agenta kloroformirala in mu ukradla važne papirje. Takrat je že bila strastno vdana morfiju in je pod njegovim učinkom izvršila najdrznejše naklepe. Pobegnila je čez švicarsko mejo, do koder so jo mrzlično zasledovali in je na tem begu
ustrelila tri zasledovalce. Po prehodnem gostovanju v Anversi, je prišla 1918 poslednjič v Pariz. Izdajala se je za bolničarko iz Južne Amerike, s seboj pa je imela večjo družbo španskih tovarišic. Potikala se je v ozadju za-padne fronte in vohunila stanje čet. V nekem lazaretu jo je po naključju spoznal neki belgijski častnik in pričel se je lov na njo. Še enkrat ji je uspelo, da je z naporom vseh sil pobegnila. Preoblečena v ukradene dele uniforme je prišla čez fronto na nemško stran, kjer se jc zgrudila po prestanih naporih in po vsem onem, kar je videla na sovražni strani. S svojim načelnikom je še uničila vse važnejše dokumente in ko je kmalu nato prišel prevrat jo je oojc, duševni mrak ...
Ena najbolj opasnih vohunk, o kateri nikoli ni bilo točno znano, komu služi, je bila Nida Mikaela Wiszniewska. Kot pariško najdenko jo je vzgojila neka perica. S 15 leti se je Nida vrgla v lahkomiselno življenje ter je znala 1903 osvojiti vso naklonjenost osemdeset-letnega nobilitiranega Žida kneza Adama Wiszniewskega. Poročila se je z njim in tako postala legitimna kneginja. A kmalu po poroki je začela moža varati z mladimi kavalirji, kar je povzročilo starčku mnogo bridkosti in se je poslovil od življenja. Dediščino po njem je Nida zapravila v Monte Carlu. Svetovna vojna pa ji je otvorila novo področje dela. V Parizu je vohunila za Nemčijo s pomočjo nekega nemškega doktorja in neke sumljive Španjdlke. Pariška policija je vse tri aretirala. Nida je bila obsojena na smrt z ustre-litvijo, ostala dva pa sta bila oproščena. Toda — dobre zveze so Nido rešile, da njena osvajajoča lepota ni izkrvavela za vincenneškim obzidjem. Mlada poljska kneginja je odrinila na italijansko mejo, kjer je vohunila dalje. Njen mogočni zaščitnik grof Colobra jo je varoval pred zasledovanjem ter jo je nameraval celo poročiti. A slabo mu je plačala naklonjenost — neko noč ga je zastrupila, nakar je pobegnila v Španijo. .. Kako jo je pot zopet dovedla v Pariz, ni dogrnmo; znano pa je, da je kmalu nato premogla vse, kar je vo-hunka v Parizu lahko imela: eleganten salon, kjer se je ztrrala zares »mešana« družba. N'da ie izdaiala celo na krasnem papirju tiskani časopis »Etudes Diplomatioues«, ki ea je razpošiljala vsem antantnim diplomatom, državnikom in finančnikom ter je v njem pri-
občevala zanimive podrobnosti iz vseh držav. Njen zaupnik in ljubimec je bil takrat neki Emir d' Aztek, baje kemik iz Aleksandrije, ki je šele 1913 prišel v Pariz ter je predvsem zapravil z Nido milijonsko doto svoje žene, nakar je ostal Nidin pomočnik in tolmač. Obvladal je namreč izvrstno 12 jezikov. Skupno sta večkrat potovala v inozemstvo in sta se posebno dobro počutila na nevtralnih tleh v Bernu. Imela sta zveze z obema vohunskima skupinama, posebni ozki stiki pa so ju vezali z nemškim vohunom pl. Treekom. Nida ga je zapletla v svoje ljubavne mreže, a ko se ga je naveličala, ga je hotela v Ženevi umorili. Omotila ga je že s klo-roformom in ga je nameravala spraviti na francoska tla. Toda v poslednjih trenutkih je Treeku uspela rešitev. V Lausanni je Nida po kratki ljubezni s francoskim konzulom baronom Eougé-resom povzročila velik škandal, nakar je definitivno vstopila v francosko vohunsko službo z mesečnimi prejemki 15.000 frankov. Njeno poslovno področje je zopet postala Španija, odkoder je pošiljala v Pariz važna poročila. D'Aztek je istočasno vohunil način izdelovanja otrovnih plinov in je prav' tako zbral važne podatke za Francijo. Vendar pa je dvoličnost obeh povzročila, da ju proti koncu vojne ni več marala nobena vohunska centrala. Tako je Nida z d'Aztekom postala navadna zločinka. Preko oglasov je mamila k sebi razne mlade ljudi, od katerih si je dala izstaviti zavarovalne police, nakar je svoje žrtve zastrupila. Poslednji tak zločin ie izvršila 1922 v Madridu na nekem Ka-nadcu, nakar je izginila s površja.
Nida je bila ena najbolj brezvestnih demoničnih vohunk. Njenega žalostnega slovesa niti od daleč ne dosega belgijska etapna vohunka Evgenija T., koje sliko smo priobčili. Ta je popivala z vsakomur ter je lastne rojake izdajala nemškemu armadnemu poveljstvu. Da bi si zopet pridobila zaupanje prebivalstva, se je dala od nemških vojakov z zvezanimi rokami tirati skozi mesta in je bivala po skupnih zaporih, da je tudi tam lahko vohunila moške. Eden izmed njih ii je zaupal orstan. da ga izroči njegovemu prijatelju, nakar je Evgenija ovadila oba in je prstan obdržala za svoio trofejo.
Na vzhodni fronti je bila v neki gali--ki ambulanti posebno zagonetna sestra Inocencija. Bila je prav lepa. vdana svojemu poklicu in erotično nedostopna.
Nenavadni so bili samo njeni veliki čevlji. Avstrijski poizvedovalni častnik Karel Nowolny je bil tako nesramen, da je zahteval, naj se sestra Inocencija sleče. Ko se je to zgodilo, so v njej spoznali — ruskega generalštabnega častnika Vasilija Vasiljeviča Gersona, ki je svojo maškerado plačal z življenjem.
Avstrijsko madžarska vojna uprava v Srbiji
Katastrofalna je bila vloga hotela »Bristola« v Varšavi. Dokler je ruska armada imela Poljsko v svoji posesti, so v njem ložirali agenti angleškega »Intelligence Servicea«. (Ni nikaka skrivnost, da je v svetovni vojni vsaka vojujoča se država nadzorovala svoje zaveznike po posebnih agentih). Portir Jeffries, dejansko pravi lastnik hotela, je bil glavni poverjenik »Intelligence Servicea« ter je stalno nadzoroval ruske častnike. Ko je bila fronta dve uri pred Varšavo, je bilo zabranjeno vsako utrjevanje. Jeffries je tedaj kleti pre-
uredil v dobro utrjene dvorane, kjer so
se vršile divje orgije. Celotna naprava se ni prav nič izpremenila, ko so Varšavo osvojili Nemci. V kletnih dvoranah so se izpremnile samo uniforme, kokote pa so ostale iste in poročila so slej ko prej šla v London. Jeffriesova usluž-nost pa je bila Nemcem vendarle sumljiva. V prevelikem številu je nemškim častnikom dobavljal kokotke. Nekega dne so v hotelu razkrinkali kurirja, ki je vzdrževal zveze z lepo poljsko bolničarko ter je pravkar bil namenjen odpotovati v Anglijo. Vloga hotela »Bri-stola« je bila zdaj pojasnjena in Nemci so brez vsake ceremonije postavili Jef-friesa in dve njegovi najzvestejši pomočnici ob steno ter jih ustrelili. Takoj nato je bilo vodstvo hotela Bristola poverjeno nekemu nemškemu »portirju« in vohunsko poslovanje — v prid Nemcem — se je vršilo dalje ...
Pri vseh primerih vohunstva v svetovni vojni je opažati brezprimerno drzovitost, ki je polagoma postajala slepa za vsako previdnost. Vohunstvo v svetovni vojni je postalo drzno igranje z življenjem, naravnost športno tveganje vsega možnega. Videti je, da vohunom in vohunkam že ni šlo toliko za zaslužek, kakor za razbrzdavanje živcev in izživljanje v senzacijah, kar pa je večino vodilo k uživanju opojnih strupov.
človek, ki oživlja mrtva srca
Prof. Haberlandtu v Innsbrucku se je nosrečilo oživpti izrezana mr^va srca nevretenčarjev.
— 656 —
= Kellogg in SoderMom =
I^HI obelov odbor je podelil mirovno nagrado za 1.1929. in 1930. Prvo je prisodil bivšemu ameriškemu H^tl državnemu tajniku Franku Kel-loggu, drugo pa švedskemu nadškofu Natanu Soderblomu.
Kellog je star 74 let. Popularnost si je pridobil s slovitim Kelloggovim paktom,
Џ/Г^тхгт-^Ш^	-ТТГ4 & *ж
кШшМ^^ш ' -y^StX'&M»g
Frank Kellogg
ki se oficielno ni nikoli Imenoval po svojem tvorcu, ker ga imenujejo v uradnem jeziku »pariški pakt«, a bo vendar le pod imenom Kellogga prišel v zgodovino. Kellogg je namreč prinesel izvirno misel, naj bi se vojna onemogočila na ta način, da bi jo proglasili za nezakonito. Pakt pa se je rodil na podlagi Briandovega predloga, naj bi Zedinjene države Amerike sklenile prijateljsko pogodbo s Francijo. Kellogg je odvrnil na francoski predlog s proti predlogom, naj bi ves svet sklenil slično pogodbo. Kelloggu gre tudi zasluga, da je spravil svojo misel v sklad z
diplomatskimi nazori, nakar se je pogodba sklenila in podpisala z zlatim nalivnim peresom v Parizu.
Natan Soderblom je nadškof švedske evangeljske cerkve, sila, ki je organizirala cerkveno konferenco 1925 v Stock-holmu, ki se je vršila s sijajem zgodovinskega cerkvenega koncila. S tega zbo-
Nafan Soderblom
rovanja je izšla pobuda za oživljenje krščanske vesti proti naraščajočemu šovinizmu in proti razduhovljenju življenja.
Zanimivo je, da sta oba odlikovanca zvedela za podelitev nagrade pri kosilu. Frank Kellogg je sedel baš pri kosilu v hotelu des Indes v Haagu, kjer je priredil svečano pojedino ameriški odpravnik poslov o priliki ameriškega praznika Thanksgiving Day. Kellogg je bil globoko ganjen in je izjavil, da ni mogel slutiti, ko je sedel za mizo, da bo imel priliko, preden bo vstal od mize, zahvaliti se tudi za ta lepi sad svojega dela.
Tudi nadSkof Soderblom je bil pri kosilu v družbi bogoslovcev, določenih za svečeniško posvečenje v Upsali. Ko so mu sporočili novico, je rekel, da smatra
Nobelovo nagrado kot priznanje tmltarf-
stičnih stremljenj v krščanstvu, čijih uresničenje bi bilo najboljše jamstvo za svetovni mir.
•SIS9S-
Obžarjanje bezgavk z radijem
«red kratkim je zboroval v Ldègeoi (v Belgiji) peti mednarodni kongres za fizioterapijo (t j. zdravljenje z vnanjlmi sredstvi). Zbrali so se zastopniki skoro vseh univerz, da bi se pomenili o izkušnjah In nazorih o bolezni človeštva In njih zdravljenju, po-sehno pa o pereôem vpraSanju revmatičnih bolečin ln sklepnega revmatizma. Mnogo Zdravnikov je prepričanih o zvezi teh bolezni s kakim vnetljivim procesom v telesu, posebno z vnetjem bezgavk (mandel-nov). Zdravljenje zgnojenih bezgavk, ki so zaradi svojih strupenih snovi za telo silno nevarne, pa je še vedno sporno. Stalno pomaga, kakor se je doslej Izkazalo, le kirur-giška odstranitev bezgavk; vendar pa prinese ta ukrep zopet mnogo slabih posledic. Kakor uči veda o življenskih pojavih, se ne more več ali manj noben organ Iz našega telesa odstraniti brez škode za organizem. Posebno važno je to baš za zadnjo zaporo nosnega ln vratnega prostora, kjer opravljajo baš bezgavke za dihalne organe silno važen posel.
Dr. Maks Heiner, zdravnik v St Joa-himetalu, je na tem kongresu Izvajal, da se mu je posrečilo po dolgoletnih raziska-vanjib stalno ozdraviti take vedno gnoječe se bezgavke z radijevlmi obžarjanji. Pri tem so ostale bezgavke same popolnoma
nepoškodovane. Dr. Heiner uporablja pri tem zdravljenju neke pred leti po dunajskem kemiku dr. Alojziju Fischerju odkrite radijeve pointe iz zlitnine radija in platina Radiumpomti so tanke palčice ali igle Iz radijeve platine, ki se vbodejo prav v leglo bolezni in se puste tamkaj po več ur. Pri tej zlitini radija ln platine pridejo za razliko med dosedaj navadnim uporabljanjem radija nele gama-žarkl temveč tudi beta- ln večinoma tudi alfa-žarkl do učinka. Poleg tega moremo te poljubno fine igle spraviti neposredno do legla bolezni ali pa celo v njega, že prej so poskušali z uspehom gnoječe se bezgavke zdraviti z radijem. To pa se je moglo doslej vršiti ie od zunaj, torej s popolnoma drugačnim učinkom obsevanja, pri tem, ko se vrši tukaj obžarjanje Iz neposredne bližine.
Dr. Heiner je pokazal na velikem števila zapiskov o poteku bolezni, da je njegov način zdravljenja le v razmeroma kratki
dobi — dva do trikrat po eno do dve uri _
in brez vsakega bolečega ali razdirajočega posega ozdravil vnetje bezgavk in odstranil s tem vsako nadaljnjo nevarnost kake škode za telo. To zdravljenje je bilo v času, ko je opazoval svoje bolnike po dveh letih še vedno trajno ln so bili bolniki obvarovani pred ponovnim vnetjem in vsemi zlimi posledicami.
Anglija se bo posluževala orjaških lefrl za polete v Indijo Slika kaže prav kar dograjeno ogromno letalo, opremljeno s šestimi motorji Rolls Royce.

W
SLIKE IZ ZIVLJEttJA Ш SVETA
Zgoraj levo: Številni brezposelni v New Yorku čakajo na razdelitev vojaške hrane. (V Ameriki ne poznajo državno organizirane socialne zaščite.) — Zgoraj v sredi: Spomenik fiziku Rontgenu v njegovi rojstni vasi v Lennepu. — Desno: Proslava stoletnice poljskih bojev za neodvisnost v Varšavi (na tribuni državni predsednik Moscicki). — Prve slike o atentatu na japonskega ministrskega predsednika : ( spodaj levo ) : Težko ranjenega predsednika nesejo po stopnicah na kolodvoru v Tokiu, (poleg): aretacija atentatorja, ki ga pokrivajo s posebno čepico za zločince. — besno spodaj: Kadiotelefon za pilote. Pilot s kombiniranim oddajnim in sprejemnim aparatom. (Ameriški izum.)
André Hugon
Lov na afriške zveri
aeselje do lova na zveri je naj-mikavnejše Ce se te poloti, ne veš, kdaj se ga boš mogel iznebiti: nič ne more zadržati velikega lovca, niti stalne nevarnosti boja niti dolga odsotnost od doma.
Eden najvztrajnejših in najsmelejših lovcev preteklega desetletja je bil Paul J. Rainey, zelo bogati ameriški športnik. Ko je izčrpal že vse možnosti lova v domači deželi, se je napotil v arktične pokrajine; dospel je do 800 km pred Severni tečaj in ondi mu je uspelo, da je ujel živega Silver Kinga (Srebrnega kralja), največjega severnega medveda na svetu, ki ga je oddal v zoološki vrt v Broux-Parku v New Yorku.
Po teh pustolovščinah se je v svoji strastni želji po novih senzacijah namenil, da pojde v ekvatorijalno Afriko in da premaga še leva, kralja pustinje.
Njegov načrt je bil zanimiv predvsem radi tega, ker je hotel loviti leve z gonjo, kakor jelene, jih goniti do izčrpanosti in jih utruditi.
To drznost so smatrali za brezumno in najboljši ameriški lovci so skomiga-vali z rameni in se smejali početju, ki so gledali nanj kot na norost.
Paul J. Raineyu to ni vzelo poguma, temveč je hotel dokazati neupravičenost takšnih sodb: v ta namen si je zagotovil sodelovanje filmskega operaterja J. C. Hemmenta.
Hotel je namreč prinesti znanstvenemu svetu točne podatke o življenju zveri, ki jih je nameraval presenetiti v prosti naravi, v njih deželi, dejal bi, v njih intimnem življenju; hotel je ujeti na sliko njih navade in običaje v popolni neodvisnosti, daleč od ljudi sredi pustinje.
Nairobi izhodišče »Safarij a«
V Nairobiju je pripravil Rainey svoj »Safari«, — beseda arabskega izvora, ki znaČi v narečju plemen Britske Vzhodne Afrike potovanje, zlet, lov.
Nairobi je slikovito zaselje s prijetnim podnebjem, oddaljeno približno 453 km od Monbassa, pristanišča Britske Vzhodne Afrike. Lepe in razkošne rastline, ki uspevajo tam, so brez vonja in ptice z neprekosljivim perjem nikoli ne pojo.
Raineya so spremljali na njegovem S a f a r i j u Uakambaki, Suahiliji, Kiku-ni, Kavarondi. Massai in Somaliji; plemen je v tej pokrajini do 382.
Ko so naložili živilske zaloge za pot na domorodne nosače, so dodelili vsakemu izmed njih matično številko; to je bilo nujno potrebno za njih prepoznanje.
Njih ime v resnici nima nič skupnega z imenom njihovih staršev. Izbirajo si ga sami in pomeni vedno nekaj predmetnega, kakor: »sladka glasba«, »go-rek krompir« itd.
Ti ljudje živijo čudno življenje; zmeraj jih vidiš oborožene z dolgimi palicami, ki jih nikoli ne odložijo in ki jim rabijo za marsikaj: da iščejo kače ali druge plazilce, ki se morda skrivajo med visoko travo veldta*); da merijo globino rek, ribnikov; da natikajo kože ubitih živali na lovu in da vedo za dneve: zakaj vanje včrtavajo mesece, zarezo za zarezo, in tako si napravijo potovalni koledar, ki se da nositi pri sebi, in plačilni seznam hkrati.
Odhod »Safarija«
Tako je torej ta četa odpotovala v pustinjo. Cilj »Safarija« je bila »Vodna jama«, naraven studenec, kjer bomo takoj videli, da se zbira v nepopisnem vrvežu vsa ekvatorijalna favna.
Spotoma je Rainey v Kajabi sklenil, da pojde '^vit opice Colobus. ki jih najdeš le na velikih višinah. Imel je srečo, da je ujel živ par, dva sijajna eksem-plarja, toda nesreča je hotela, da sta poginila, preden sta prispela v Ameriko. To vrsto opic zelo iščejo radi njenega dolgega svilnatega kožuha, iz katerega delajo ovratnike za plašče in razkošne rokave. Ker ta vrsta izginja, dovoljuje vlada vsakemu lovcu, da sme ustreliti največ tri komade.
Malo zatem je Rainey ujel sivooko zebro, ki je zelo redka. Rad bi bil dobil tri, da bi jih pelial v trojki, toda ujel je komaj dve. Zadovoljil se je z njima, misleč, da jih vpreže. pa sta mu poginili na poti čez Rdeče morje.
Na tem dolgem in mučnem potovanju skozi veldt se je naš lovec polastil tudi dveh levičev. Zato je prestal strašen
*) Pustinja ali stepa v Južni Afriki.
boj z levinjo Oba mlada leva sta rabila Raineyu, da je navadil svoje pse v sledenju.
Sicer pa Rainey ni bil edini, ki se je bavil z lovom divjih zveri.
Profesor Heller, učeni naravoslovec, ki je sledil ekspediciji, ie nastavljal vsak dan pasti, da bi zajel žive zverine. Delal je jako pievidno, da ne bi ranil svojih žrtev.
Pasti, ki se jih poslužujejo ob sličnih prilikah, imajo zobe skrbno zavite v predivo. Položil jih je v jamo ravno pod vabo, ki jo obesijo na drevo, nato denejo verigo v nalašč za to izvrtano cev in jo pritrdijo na težko vejo, ki so jo pravkar odcepili; zakaj ako bi bili privezali past na trden predmet — na primer na kamen — bi si žival, ki se skuša rešiti, zlomila nogo; ko pa vleče les za seboj, more jetnica bežati le počasi in lovci dospejo pravočasno, da jo ujamejo. Šakale, radi svoje krvoločnosti znane progaste hijene, so lovili na ta način. Progasto hijeno sovražijo domorodci, ki prosijo belokožce, naj jih pobijejo kar 'največ mogoče, zakaj ona oskrunja grobove. Imenujejo jo »Fizi«, kar pomeni »grob njih prednikov.« Naj zagrebejo mrliče še tako- globoko, naj pokrijejo njih trupla s še tako težkim kamenjem, hijene izkopljejo zemljo in trupla požro. Tudi leve in leoparde so lovili v pasti in so jih pozneje poslali v zoološke vrtove.
Naši potniki so sedaj v pokrajini, posebno bogati na leopardih, na polovici poti do »Vodne jame.« Lovci jahajo s puškami v rokah na svojih brzih konjih. Lovski in bojni psi — v resnici niso isti. ki izsledujedo in ki napadajo — so privezani zadaj.
Leopard je tu ... Voha nevarnost, skoči; psi ga z besnim lajanjem neusmiljeno podijo čez drn in strn. Zver skoči na drevo in spleza do vrha; tam se počuti varno; toda tudi psi plezajo, naj se zdi to še tako neverjetno. Fden napade zver od spredaj, medtem ko jo drugi ugrizne v zadnje tace: kmalu pade v sredo tulečih psov. ki jo besno čakajo spodaj; sedaj leži leopard na hrbtu; brani se s svojimi kremplji in zobmi. Boj ni tako neenak, kakor bi mislil, zakaj samo štirje psi se borijo zares, drugi se vrtijo okrog in oprezu-iejo. V nekaj hipih raztrgajo leoparda na drobne kosce.
Fodna jama, vustinjski vodnjak
Med neprestanim lovljenjem dospejo naši možje do Vodne jame ...
Tu |e oaza. V premeru več ko 100
km naokrog ne najdeš nikjer drugod kaplje vode.
Rainey je izbral ta kraj, da omogoči svojemu operaterju, da napravi nekaj posnetkov najraznovrstnejših živali v njih domačih položajih, v vseh posebnostih njih življenja.
Pri tem ni smel splašiti zveri. Napravil je takole:
Zgradili so majhno kolibo iz vejevja blizu Vodne jame in nihče ni smel tja, dokler se živali niso privadile nanjo. Potem se je utaboril tam Hemment s svojim aparatom. Dolgih šest tednov je prežah ali skrit v koiibi ali skrit na vrhu dreves, negotov ali se mu posreči ali ne, na vsak gib zverin, dokler ni uspel s celo vrsto izrednih filmov; dobil je živo in pretresljivo sliko, včasi celo zabavno, iz življenja divjih zveri.
Evo nekaj slik, ki so se nudile operaterju:
Sprva je bilo vrvenje, živahno prerivanje. Opice in pavijani človeške velikosti, gazele, sabljavke, zebre, antilope so se zgrinjale tja na stotine; toda hipoma se zbor razprši; živali izginejo iz strahu ali da očuvajo predpise... Pojavijo se nosorogi in "se polagoma bližajo Vodni jami. Ti strašni debelokožci se neprestano dražijo med seboj. Dva od njih se spustita v boj na življenje in smrt vpričo sijajne in zelo visoke žirafe. ki se ne zmeni zanje.
Kar se tiče žirafe, so mnogo razpravljali o načinu, kako pije; Hemmentovj posnetki so končno prekinili razpravljanje: nasprotno temu, kar so mislili, ne poklekajo, da dosezajo globoke vo-
de, temveč razkoračijo nogi, kakor dve dolgi osti šestila ...
Lov na nosoroge in leve; nekaj groznih minut.
Tedaj pridejo okrog Vodne jame ponosni sloni in Hemment je priča zelo zabavnemu prizoru. Mlad slon se drzne piti pred »svojim očetom«; svojo drznost je drago poplačal, kajti prejel je krepko zaušnico: »mati« hoče posredovati. Slabo naleti: tudi ona si nakop-
lje jezo »gospodarja«, ki jo sprejme s tem, da ji brizgne poln rilec vode na glavo. Za sloni pride dic-dic. najmanjša med antilopami, velika ko domač zajec; pecari, vrsta divjih svinj, ena izmed najupornejših živali v boju in katerih obramba je strašna ... Živali prihajajo in odhajajo in slika se vrsti za sliko s predpotopno slikovitostjo.
Hemment je stopil s svojega opazova-lišča in sledil po planjavi veličastnemu nosorogu. Sklenil je, da ga dovede pred aparat in da ga ustreli, ako se mu to ponesreči. Načrt je bil drzen, zakaj pogumni operater je imel pri sebi le svoj revolver. Allin Black, vodja lova, je prišel ko nalašč, in ko mu je tovariš povedal svoj načrt, mu je ta svetoval, naj se postavi pred žival, medtem ko bo sam pripravljen za vsak slučaj. Nosorog, ki so ga opozorili na bližnjo nevarnost ptiči zajedavci, »ušivci« imenovani, ki jih nosi na hrbtu, in ki so vzleteli, je planil s sklonjeno glavo proti fotografskemu aparatu. Srečen, da se mu je posrečil načrt, je Hemment še vedno vrtil svoj aparat in se ni zmenil za nevarnost, toda Black je pazil in pognal živali kroglo v telo. ki ga je zadela v srce. Zver se je opotekla in navzlic smrtni rani tekla še kakih 70 metrov, preden se je zgrudila.
Naglo se je pognal Hemment s svojim aparatom. Toda znano je, da nosorog sijajno simulira smrt; zato ga je Black, ki je opazil, da še giblje ušesa, ustrelil v glavo in ga ubil.
To pa ni bil še najpretresljivejši trenutek, ki ga je preživel Hemment. Ko se je nekega dne približala levinja tik do tabora lovcev, je prestrašeni stražar streljal nanjo, toda kot slab strelec jo je le težko rami. Preplašen je stekel tedaj in povedal Raineyu in njegovim tovarišem. Hemment, ki je videl, da se mu nudi ugodna prilika, da napravi lepo sliko žive levinje, ie pritekel brez oklevanja. Ker se mu je videlo. da ne kaže žival dovolj živahnosti, je velel svojemu slugi, naj kriči in meče kamenje. S strašnim tuljenjem je tedaj skočila žival. Rainey jo zadene s kroglo blizu srca na 35 korakov; besnela je še vedno. Ontram jo zadene v prsa na 25 korakov; besneča žival je zbrala zadnje moči in znova naskočila, toda Black, čigar naloga je bila, da odkriva divjačino in da prihrani svoj strel za obrambo življenja tovarišev, ustreli tokrat iz razdalje 15 korakov in pobije levinjo, ki izdihne Hemmentu pred nogami.
Ni treba povedati, da se film ni posrečil, ker je operater v svojem razburjenju pozabil vrteti ročko.
Naslednjega dne prideta dva massai-ska poglavarja in naznanita Raineyu, da so videli leve. Takoj velik hrup in trušč; kratka povelja zadonijo, sluge osedlajo naglo konje, pripeljejo pse in jih privežejo zadaj. Vse je pripravljeno na gonjo: manjka samo še lovski rog. da zatrobijo hallali.
Sled je suha in psi jo težko najdejo. Vohajo; vohajo... In nenadoma planejo in strašno zalajajo; lev je v bližini. Pvo ga ... Najprej beži tri kilometre, toda hipoma se obrne in se postavi proti psom; ti zasledovalci ga zadržujejo. dokler ne dospejo bojevniki. Zver se krčevito brani: skuša pobegniti, plane na jaso, toda psi jo znova obkolijo. 1 edaj omaga pod groznimi ugrizi...
Rainey mu skrajša smrtni boj in ga pobije s strelom ...
Rainey je postrelil na svojih lovih v Vzhodni Afriki nič manj ko 106 levov.
Priredil —c.
Preroško pokušanle
ko si dober kemik, še ne zadošča, da bi znal točno in določno preceniti vrline vina. Bog ne daj, da bi jaz preziral vinoslovno kemijo. Bog me čuvaj, da bi sumil pristojnost ali nepristranust zadevnih strokovnjakov. Vendar pa se smemo vprašati, ali ima ta natančna znanost, ki posluje s tehtnico, z .uteži in merami, zadosti prožnosti ter obra-zilnosti, da bi mogla pravično in pravilno soditi o živi tvarini, potakem so-jetni, gibki, protejski, valoviti in raznoteri, kakršno je vino.
Seveda nam bo dober kemik mogel na ulomek miligrama povedati sestavino marsikakega vzorca, koliko vsebuje suhega izžemka, sladkorja, alkohola, barvil, manita, raznih kislin itd. Ali da raztolmačiš te nežive številke, da potegneš iz njih 0110 — kako bi dejal? — eteričnost, ki je duša pri vinu, je potrebno neko drugo delo, s katerim utegneš razbrati tajne vplive tal, trsa. podnebnih in gojitvenih prilik itd., iz katerih potekajo neštevilni in raznoteri odtenki v okusnosti.
To ni naloga kemikov, ki vedo le za številke. To je stvar pokušalcev, ki sklepajo po dojmih in so edini zfnožni popraviti to, kar ima kemična analiza preveč abstraktnega, pojmovnega.
Nekaj čudovitega ima na sebi stopnja presukanosti. ki jo utegne doseči marsikateri izmed teh izvrstnikov, poklicnih ali ljubiteljskih, sposobnih, da neizpodbitno spoznajo kakovost in izvor. To meji na divoto, tako da neveščaki ne morejo verjeti. Vsekakor gre tu za' nekak veleum, za prirojen dar. ki se je usovršil z dolgo, stanovitno vajo.
Da dosežejo to neverjetno tenkočut-nost, pokusniki ne upoštevajo edinole slasti, kakor bi si človek mislil, marveč tudi vonjavo; nos jim ni manj potreben nego brbončice na jeziku in na nebu, kadar opravljajo svoj kočljivi posel. Dejstvo je, da imajo vonjave tehtno vlo-:;r>, čeprav malo poznano, v razvoju kakor v izpremembi vinskega sla.ia (buketa).
*
Priznani strokovnjak v vinarstvu Labergerie, gre še dalje. Po njegovem verodostojnem zatrdilu se poskušanje — v. grlom in nosom — lahko vrši že pred rojstvom, ako smem tako reči. tedaj ko
morebitno vino ni še niti v kroglicah na grozdu, temveč komaj v stanju negotove obljube, v truiih listih.
Ce po njegovem navodilu z zaželeno pozornostjo žvečite katerokoli trsno perje, izbrano kajpada med onim, ki nima na sebi nikakršne sledi po bakrovih soleh ali drugih žužkomornih snoveh, boste po nekolikšnem vežbanju mogli slutiti verjetni slaj bodočega vina s te ali one gorice. To je, bi dejal, prerokovanje prihodnosti nekemu bitju, ki se še ni porodilo, niti ne spočelo
V ostalem pa morete priti do istega zaključka s tem da prekapate omenjeno listje, ki ste ga deli močit v vodo za 24 do ,36 ur. Tako dobljen ožernek vam natanko napove okus — seveda brez občutka, svojskega alkoholu — okus značilne arome, vonja in slasti, pri bližnjem pridelku.
To ni več pokušnja. marveč napoved.
Spričo tega si predstavljajte, kakšna presenečenja bi nas prejkone čakala, celo v drugih področjih, ko bi okus in zlasti vohalo kedaj dosegla popolnost, do katere so izbor, izkustvo, vzgoja privedli ostale naše čute. Koliko problemov, zavitih doslej v skrivnost, bi se na mah osvetlilo z nepričakovano lučjo !
»
Na žalost pa spadata gustativna in olfaktivna zmožnost med osebne sposobnosti, torej neprenosljive. Tvoriti moreta predmet umetnosti; ne moreta pa do nadaljnjega biti predmet vede. Ali pa bo stvar vekomaj taka?
Tega naziranja ne bi bil pokojni Charles Henry, čigar najvišji sen je bil. da bi določil »mehanični enaček občutkov«. Morda se bo našel nadaljevalec njegovega. dela. da bo iz premišljene nedostopnosti njegovih obrazcev izluščil rešitve, ki jih je bil tneglen-o uzrl in ponekod načel.	E. G.
m
= Reševanje brodolomcev
orje zahteva vsako leto na tisoče človeških žrtev. Toda če izvzamemo nekatere velike pomorske katastrofe, ki gredo
upravičeno ali neupravičeno na račun posameznih ponesrečenih potniških parni-kov, vidimo, da se največ nesreč zgodi na obalah.
Skalnata otočja in čeri, ki obrobljajo bregove, tesna ustja rek, ki vodijo k pristaniščem, plitvine in sipine so najopas-nejše pasti, ki ogražajo ladje. Sicer so vsa nevarna mesta označena z zanesljivimi signalnimi napravami, ki kažejo ladjam varno pot v pristanišča, toda navzlic temu se lahko zgodi, da ostane par-nik v megli ali viharju brez zanesljivih kažipotov. V megli ne pomagajo ne svetilniki ne rakete in če je ladja še predaleč od obrežja, da bi mogla sprejeti akustične svarilne signale, potem si mora pač na slepo srečo iskati pot do varnega pristanišča.
V megli in viharjih so ladje ob obalah brez pravega vodstva in ni čuda, da se prav ob takem vremenu zgodi največ nesreč. Čeprav je signalna tehnika v zadnjih desetletjih zelo napredovala, vendar se število človeških žrtev zaradi brodolomov ni zmanjšalo, marveč je celo na-rastlo. Seveda s tem ni rečeno, da bi bilo za varnost ladjeplovbe danes slabše preskrbljeno kakor včasi. Toda promet je silno narastel in temu primerno se je povečalo tudi število nesreč, ki pa relativno ne zahtevajo toliko človeških življenj, kakor v prejšnjih dobah.
To je v prvi vrsti uspeh izpopolnjenih signalnih naprav, v veliki meri pa tudi
Nepotopljiv reševalni čoln. Motor deluje tudi pod vodo
Reševalni čoln med vožnjo
zasluga neumornega delovanja pomorskih reševalnih društev, ki so rešila že na desettisoče nesrečnih brodolomcev. Pomorska reševalna društva so skoro v
cija In druge države. Sprva je Slo povsod počasi in v posameznih državah so dale šele nekatere velike pomorske katastrofe povod za ustanovitev sličnih institucij.

-
1 рМИШк' Reševanje brodolomcev г raketnimi reševalnimi aparati
vseh kulturnih državah, ponekod kot državne institucije, drugje pa kot zasebne ustanove. Prvi so ustanovili ta človekoljubna društva Angleži, sprva samo
Tako je bilo tudi v Nemčiji. 10. septembra 1860. je javil brzojav iz Emdena naslednjo vest: »Davi je nasedla na zapad-ni obali otoka Borkum ladja »Alliance*,
Reševalna postaja v Maasholmu
za krajevne potrebe, a 1824. so jih združili v enotno močno organizacijo za vso državo. Angleškemu vzgledu so sledile kmalu tudi Danska, Francija in Nizozemska, pozneje, čez delj časa tudi Nem-
ki je vozila premog iz Sunderlanda * Geestemiinde. Od deset mož posadke se ni rešil nihče. Opoldne je naplavilo ž« deset trupel, ladja je popolnoma razbita.«
Neki kapitan, ki so ga vprašali, ali za ladjo res ni bilo nobene rešitve, je odgovoril, da bi bila rešitev pač mogoča, da pa v ta namen niso storili ničesar, da bi ne prišli v navzkriž z obalnim pravom. In taka ter slična nesporazumljenja in
drugimi pripomočki. V najnovejšem časni opremljajo take postaje tudi z brezžičnimi sprejemnimi ali tudi oddajnimi postajami, tako da reševalno moštvo lahko pohiti na pomoč tudi bolj oddaljenim ladjam.
Aparat za izstrelitev 300 m dolge reševalne vrvi
Vsak izmed teh sedmih angleških pomorščakov je rešil že nekoliko ljudi
pred smrtjo v morju
nerazumevanja je moralo na stotine ljudi plačati z življenjem.
Danes so začetne težave premagane in pomorska reševalna društva vrše po vsem svetu uspešno svoj nesebični in človekoljubni posel.
Za reševanje brodolomcev služijo na nevarnih obalah porazdeljene reševalne postaje, opremljene s signalnimi pripravami, reševalnimi čolni, pasovi, vrvmi in
Joseph Kessel
= Romarska ladja
eter je pihal od juga, ko smo se spuščali z visoke ravnice Sa-naa naglih korakov nizdol proti Hodaidahu. Ker ni bilo pričakovati celih štirinajst dni nobene ladje, smo hoteli izkoristiti ugoden veter ter priti z Monfreidovo jadrnico v Džedah.
čela premikati v severnem pravcu. Prvi dnevi so potrdili naše upe. Enakomerni veter nas je privedel v bližino jemenit-skega nabrežja. V raznih pristaniščih smo izvedeli od ribičev, da še vedno — dasi bolj poredkoma — izkrcavajo sam-buki in zaruki na kopno skupine moških,
Izkrcavanje muslimanskih romarjev
Nedvomno tvegano podjetje. Morali smo prevoziti pet sto milj, in to v času, ko se vetrovi v Rdečem morju neprestano menjavajo. Ampak dozdaj nam je bila sreča mila na suhem in na vodi. Če bi se posrečil naš načrt, bi se dotaknili vse obale z neznanimi zasidrališči, speščeni-mi skalami in zalivi, kjer izkrcavajo sam-buki sužnjev svoje tovore in iščejo zašči- ' te. Ker nismo našli v osrčju Jemena nobene sledi trgovine s sužnji, smo se napotili za to sledjo v najdaljnejše zalive v Asirski deželi in ob robu Hedžasa.
Še enkrat so se napihnila jadra ob petju črnih mornarjev in ladja se je za-
žensk in otrok, ki jih potem nemudoma odvedejo proti Hedžasu. Povedali so nam tudi — k čemer ni malo pripomogel čaj in sladkor — da se vrši trgovanje s sužnji v glavnem skozi Asirijo. Silno nam je bilo do tega, da bi dosegli Džidzan. Veter pa se je neusmiljeno obrnil in nas je vrgel proti severu, štiri dni smo se borili z enakoličnostjo neprestano ponavljajočih se valov, ki so se razlivali čez krov po širokem. Napredovali smo silno počasi, solnce pa je brez usmiljenja pripekalo.
V štirih dneh je prišla ladja dvajset milj daleč. V tem tempu bi bili morali
imeti nad dva meseca časa, da bi lahko dospeli na cilj. Morali smo se torej umakniti nesrečni zvezdi. Pred nekim rtičem, ki nismo mogli priti okolu njega pred solnčnim vzhodom, je velel Lablache moštvu obrniti ladjo nazaj proti Hodeidahu. Dospeli smo baš o pravem času, da smo se lahko vkrcali na tovorno ladjo, ki je peljala romarje iz Somalije v Džedah. Bila je namreč doba, ko se začenja veliko romanje muslimanov v Meko.
Kapitan ladje, star, redkobeseden Škot, je izjavil, da nima za nas ne kabin, ne živeža. Mi pa smo imeli s seboj odeje naše karavane; imeli smo tudi drastičnega, bistrega kuharja Omarja, tolmača Ibrahima. Nakupili smo potrebnih živil in smo se utaborili sredi krova, med belo oblečenimi romarji, Hindi in vsakovrstnim mrčesom ter smo tako prišli do vožnje, ki je bila za nas bolj poučna od katerekoli vožnje na ladji za prevažanje ljudi.
Trije angleški častniki — edini Evrop-ci na krovu — so občevali med seboj samo službeno. Strojnik, nekakšne vrste pridigar za laike, je prepovedal uživanje močnih pijač. Kapitan se je zalival s klasičnim whiskijem. Drugi častnik, živahen in vesel mož, je pil samo žganje iz breskev, ki ga je kuhal sam, ker so mu bile druge pijače prešibke. Zaradi te razlike v naziranjih so živeli vsak zase.
Ker pa jim je dal izreden slučaj nas za poslušalce, so se z zadovoljstvom odrekli svoji navadi molčanja. Posebno se je v tem odlikoval kapitan, ki je že kakih štirideset let brodaril po Rdečem morju. Imeli smo torej razmeroma lahko stališče, ko smo ga izpraševali po trgovini s sužnji.
»Sužnji... je dejal, »priznati moram, da se nisem nikoli posebno brigal zanje. Zame so črnci, Somalijci, Abesinci in celo Arabci eno in isto. Ne bom več dolgo v službi in vas lahko zagotovim: ko bom na Škotskem vlekel iz svoje pipe, ne bom prav nič razmišljal o tem. Potem pa, kako hočete trgovino s sužnji odpraviti? Zlasti v tej dobi romanj ? Koliko sužnjev, ki ostavijo Port Sudan, kjer je vse nadzorstvo v naših rokah, vodijo dozdevno trgovci v Meko! Kdo naj jim dokaže nasprotno? Na primer ti-le (pri tem je pokazal na nekatere skupine, ki so bile stisnjene na krovu), kako naj vem, da to niso služabniki imovitega in pobožnega moža, ki gredo v suženjstvo? In to me prav nič ne moti, da ne bi pil mirne duše svojega whiskija«.
Vprašali smo ga še, če ni v Džedahu Javnega tržišča za sužnje,	'
»Tega ne vem,« je odvrnil stari Škot, »jaz ne stopim v teh umazanih krajih nikoli na kopno, če nimam posebno nujnega opravila.«
Popolna ravnodušnost ladijskega poveljnika je bila nekaj, s čimer se niso v Džedahu živeči Evropci strinjali. Vsi veliki kolonialni narodi so imeli tam konzulate, poslaništva in legacije. Kajti vsako leto pride v to mesto na tisoče Maro-kancev, Alžircev, Hindov, Javancev, Sircev in Perzov. Džedah je luka Meke. In ves ta diplomatski zbor je imel, razen zaščite njim poverjenih romarjev, tudi nalogo nadzorovati in pobijati trgovino s sužnji. Na podlagi ujemajočih se izjav krajevnih opazovalcev smo si v nekaj dneh lahko napravili jasno sliko o režimu hlapčevstva v Hedžasu, ki je bil še vedno veliko središče trgovine s sužnji.
-Ж-'-
O Atlantidi
O potopljenem kulturnem svetu smo že pisali v naši reviji. Poročila in domneve posameznih raziskovalcev si silno naspro« tujejo. V najnovejšem času je nemški uče» njak dr. Hermann zopet objavil nekaj za» nimivih podatkov o svojih raziskovanjih. Dr. Hermann na duhovit način obravnava napake in dosedanja nesoglasja, ki v g'.av» nem obstoje v tem, da se je doslej iskala Atlantida večinoma onstran Gibraltarske moške ožine. Po lastnih raziskovanjih je, kakor pravi, prišel do zaključka, da je mo» rala ležati Atlantida le nekje ob obalah Sredozemskega morja, nasproti Apeninske» ga polotoka, tedaj nekje med Egiptom in Alžirom. Glavno mesto je ležalo ob ta» kratni reki Triton, ki se je izlivala v »At» lantsko morje«. To morje se je moralo raz» prostirati tam, kjer leži danes šotsko jeze» ro el Djerid. Dr. Hermann omenja tudi naprave za namakanje, o katerih je poročal že danski raziskovalec Bogholm. Ako je najnovejše Hermannovo naiziranje pravil» no, bo pokazala bodočnost.
Zamrznjene žabe
Med ljudstvom je zelo razširjeno mne» nje, da zelene žabice, ki se v jeseni zari» jejo v zemljo, ne zmrznejo, čeprav pade temperatura vrhnih zemeljskih plasti glo» boko pod ničlo. Najnovejša opazovanja R. Weigmanna pa so pokazala, da te živa» lice ne prenesejo večjega mraza od 0 do 5 stopinj. Čim se zemlja toliko prezebe, ža» bice brezpogojno poginejo in jih s še taJco skrbnim ogrevanjem ni mogoče obuditi. Še manj pa je mogoče, da bi se obranile pri življenju žabe v vodi, ki popolnoma za» mrzne. V tem primeru so namreč živali« ce podvržene tolikšnemu vodnemu pritisku, da morajo poginiti, še preden voda popo i» ffMlffîfl Z&mrznâe
Brez posla. (Risba umetnika van der W allé)
Novi avstrijski min. predsednik dr. Ender
Pet milijonov brezposelnih v Ameriki: »Blaga je dovolj, toda Evropa ga ne more kupiti!«
1'op ravi: V zadnji številki čitaj na str 634 v članku »Bucegi v snegu« namestu Buceligor pravilno Bucegilor. V članku »Žalostna usoda velikega pisatelja« čitaj v prvem odstavku: svojemu, v drugem od» stavku pa: pamfletistka. V predzadnji šte» vilki med pojasnilom slik (str. 603) mora stati pravilno Jean Nicot.., rojen v Ni» mesu
Po Bernstorffovem odhodu iz Ženeve: »Užaljena nedolžnost« (Sovjetska ka* rikatura)
Tedenski jedilni list
Ponedeljek, obed: juha z drobtino-vimi cmoki, svinjskn pečenka z višnjevim zeljem in pečenim krompirjem, sadna pita. Večerja: cvetača z maslom, jajčnik z gnatjo; za otroke: jajčna jed s kompotom.
Torek, obed: na goveji juhi vranični fancelj, z mesom mešane prikuhe, ocvrt krompir. Večerja- leča v omaki s krompir jem pečenjakom; za otroke: češpljeva kaša.
Sreda, obed: rižot z gobami, dvobarvni zdrobov kuh s sadno polivko. Večerja: tripe s polento; za otroke: polenta z mlekom.
Četrtek, obed: šara-juha s svežo kračico, sirova potica. Večerja: pljučni žlikrofi s solato: za otroke: isio.
Petek, obed: kislo zelje s krušnimi cmoki, smetanin štrukelj. Večerja: beli iižolček v omaki in sirovi žličniki; za otroke: isto.
Sobota, obed: krompirjeva juha, zeli-nate klobasice z rižem, kompot. Večerja: dunajski zrezki, solata; za otroke: zdrobov pečen jak.
Nedelja, obed: na juhi rezanci, pečena jarčica, krompirjevi rogljički, solata, flancati z rajsko peno. Večerja: mrzli narezek, čaj, flancati; za otroke: čokolada, flancati.
RECEPTI K JEDILNEMU LISTU
(Količina načunana za 4—5 oseb.)
S a dna pit a. Na desko dam '28 dkg presejane pšenične moke (ostre), pol zavitka pecilnega praška. 12 dkg masti, 12 dkg sladkorja, sok od pol limone, dva rumenjaka in ščepec soli. Iz te»a naredim krhko testo in ga z valjarjem dobro obdelam, nato pa pokrijem in pustim eno uro počivati. Medlem olupim in zrežein na kocke % loj i:ibolk, ali hrušk, aii vsakega polovico. V kožico dam dve zvrhani žlici sladkorja in eno žlico vode, postavim na оцепј in sladkor toliko časa kuham, da leno porumeni, nato vložim notri sadje premešam, še prav malo zaliiem in pustim kuhati toliko časa. da se sadje zmehča, a razkuhati se ne sme. Ko je kuhano in vsa voda izdušena. obribam na sadje pol limonine lupinice. postavili! kožico na hladno, da se «adie ohladi. Ohlajenemu primešani eno žlico ruma in pest opranih rozin. Od sadja izločim 15 koščkov, da imam za garniranje pečene pite. Zdaj razdelim teslo na dva enaka dela. Od vsakega dela vzamem za eno žlico testa proč za mrežico. Oba dela razvaljam na dve okrogli krpi, veliki, kakor dno tortnega inodla. Eno krpo položim na dno in ga obložim z ohlajenim sadjem enakomerno, en centimeter od roba, na vrh sadja položim
drugo krpo in jo pritisnem dobro na spodnjo krpo. Ostalo testo spet razvaljam in na-režem s testnim kolescem ali z nožein pol cm široke, kakor model dolge trakove. Torto pomažem z beljakom, nato pa položim trakove križem počez, za dva prsta vsaksebi, da naredim mrežico. Pomažem tudi to z beljakom in bledo rumeno spečem v pečici. V dobri pol uri je pečeno, tedaj odstranim obroč od modla in ko se nekoliko ohladi, dam v vsak pravokot mrežice po en košček sadja, nato pa potresem s sladkorjem. Га sladica je cenena in izdatna, obenem pa zelo okusna.
J a j č n i*k z g n j a t j o. štiri rumenjake žvrkljam v lončku s tremi žlicami smetane, dodam tri žlice moke in ščepec soli. Ko je testo gladko, dodam sneg iz beljakov in spečem srednje debele omelete. Vsako ome-leto, ko je še na eni strani tekoče testo, potresem z eno žlico sesekljane gnjati, ko je na spodnji strani omeleta pečena, jo obrnem in zapečem še na drugi strani, nato pa zapogneni čez pol in polagam na porak krožnik. Ko so vse omelete spečene, jih datn takoj na mizo.
|{ i ž o t z gobami. Dve pesti posušenih gob operem v mlačni vodi, nato pa poparim in takoj odcedim, nato poparim še enkrat in pustim nekaj časa v kropu. Nato odcedim in oblijem z mrzlo vodo. Sesekljam jih na deski. V primerni kožici razbelim 1 žlico masti, zarumenim na nji pol žlice zrezane čebule in žlico drobno zrezanega petršilja, nato dam notri gobe, osolim in pokrite du-šim pol ure, po potrebi po malem zalivani, f'ez pol ure dam zraven osnažen riž, zaliiem z juho ali kropom in pokrito dušim dobre pol ure na ne premočnem ognju. Nazadnje dam v rižot kepico presnega masla, premešan, naložim kupoma na podolgast krožnik, potresem s parmezanom in dam na mizo.
Dvobarvni zdrobov kuh. V mleku skuham pet zvrhanih žlic pšeničnega zdro-ba gosto. Osolim nekoliko in dam zraven med kuhanjem 4 dks presnega ali kuhanega masla. Ko se odloča od kuhavnice, odstavim in mešam še dalje, da se ohladi. Ko je hladno, primešam tri ali štiri rumenjake, tri žlice sladkorja in naribane limonine lupinice, dobro premešam in dam zraven iz beljakov sneg. Polovico testa dam v dobro namazan in z drobtinami potresen model: drugi polovici pa primešam dve ploščici naribane čokolade in vložim v model vrh prve polovice. Pečeno zvrnem na krožnik, potresem s "sladkorjem in dam takoj na mizo, preden vpade. Zraven dam razredčeno marelično marmelado ali malinov sok, toda toplo.
Šara-juha. Pol repe, pol rumene kolerabe, eu koren olupim Ln zrežem na male
kocke. Pol zelinate glave zrežem na debele rezance, poparim in odcedim. Drugo pripravljeno prikuho operem, dam v velik lonec z zeljem vred in zalijem z 2X> litra vode in dam kuhat. Ko zavre, osolim, _po-pram in dam zraven osnaženo, svežo svinjsko kračico. Pokrito pustim počasi vreli eno uro. Nato dodam en olupljen in na kocke zrezan krompir in pustim še pol ure vreti. Nato vzamem kračico na krožnik, v kožici naredim iz ene žlice masti, moke in drobno zrezane čebule prežganje, zalijem prav malo z mrzlo vodo ali juho in prevrem, da je gladko, nato pa pridam k juhi v lonec, premešam in pustim še vreti Kračico zrežem na podolgaste kose, izločim kost, in
Grob kralja Davida
C. B. Mortlock poroča v »Daily Гс1е» graphu« o odkritju pri angleških izkopinah v Jeruzalemu. Največja najdba, ki so jo doslej odkrili v Davidovem mestu, je najd» ba kraljevskih .grobov, grob kralja Davi» da in vladarjev, ki so po njem vladali Ju» de. Pri odkopavanju zemlje so zadali na skalo, pod katero so odkrili pet prostorov, ki so bili med seboj v zvezi. Stene teh prostorov so skrbno izglajene, stopnice pa so napravljene v naravnost čudoviti teh» niki ter se vijejo v podzemlje. Sobane so se po smrti Davida in njegovih nasledili« kov še rabile, toda v njih ni ostalo nič drugega razen svetinj zadnjih prebivalcev, ki so bili Arabci. Že Josephus poroča, da je dal Herod povelje, naj se izropajo grob» niče. Tedai so plenilci odnesli veliko de» narja. Do grobov kraljev niso prišli, ker so bili tako skrbno zavarovani, da jih niso mogli najti. Herod ie baje dal natančno preiskati nekatere najdene rakve. da bi ugotovili, če v njih ležita kralja David in Salomon. Toda pri ogledovanju rakev je iz ene šinil plamen, ki jc tako prestrašil ogleduhe, da so se za vedno umaknili in niso dovršili svojega dela.
Metuzalemi med mačkami
Kakšno starost dosežejo mačke? To vprašanje sc je zdaj nanovo pojavilo v Angliji, Našel se je namreč lastnik 17» letne mačke, ki trdi, da jc njegova »pussv« najstarejši otrok svojega rodu na svetu. Ta trditev pa ni ostala brez ugovora. Prišlo je tako daleč, da navajajo zdaj angleški časniki Mctuzaleme mačjega rodu, ki so dosegli v podnebju britskih otokov naj» višjo starost. Med njimi so mačke, ki so po 18 let stare, in še vedno love miši. Ne» katere dosežejo celo starost 19 let. Kra» sen maček »Dick«, ki se še vedno rad igra z zamaškom iz plutovine, je celo nedav» nn rbh::i?.' sv o letnico r ; tva N'-\:a
vložim kračico nazaj v juho. Ko še enkrat prevre, dam vse skupaj na mizo. Posebej dam v skodelici tudi hren.
Sirovi ž 1 i č n i k i. Sedem dkg presnega masla vmešam z dvema rumenjakoma. K temu dodam '25 dkg zdrobljenega ali pre-tiačenega sira, 14 dkg pšeničnega zdroba in eno pest drobtin ter malo soli, iz dveh beljakov stepeni sneg, ga primešam in dodam še toliko moke, da je precej gosto. Nalo oblikujem z žlico podolgaste cmoke, skuham jih v slanem kropu; ko priplavajo na vrli, jih poberem s penovko, zložim v gorko skledo in z maslom in drobtinami ošvrk nem.
U-a.
neveî
perzijska mačka, ki sliši na ime »Puff« je 21 let stara in z veliko ljubeznijo visi na mladičih, ki jih je vrgla pred enim letom. Starostni rekord pa predstavlja nedvom» no mačka, ki je dosegla starost 24 let. Last» niki te mačke pripisujejo to starost dej» stvu, da se žival dobro hrani, da živi mno» go na prostem in da neutrudno lovi miši.
Strašne številke
Po podatkih nekega indskega zdravnika
v	»Indian Rcvievv« 'je v prvem četrtletju 1(>. stoletja v Indiji petkrat razsajala la» kota, ki je pobrala cn milijon ljudi. V dru» gi četrtini tega stoletja je bila lakota samo Jjvakrat in je zahtevala 40.000 človeških žrtev. V tretjem četrtletju je lakota na» stopila šestkrat. Od stradanja je umrlo 3 milijonov ljudi. V zadnjem četrtletju pa je lakota obiskala deželo osemnajstkrat 'n ugonobila 15 do 26 milijonov človeških živ» ljenj.
Baker v človeškem telesu
Baker igra v človeškem telesu zelo važ» no vlogo. Hans Kleinmann in J. Klinke sta ugotovila, da vsebuje človeški ograni» zem precejšnje množine te kovine. V srcu sta našla 2.1') mg, v mišicah 1.80 mg, v kr»
vi	1.40 do 1.71 in v jetrih povprečno 27.5 miligrama organskega bakra na vsak kg su» hc substance. Proučevala sta tudi odnošaje med množino bakra, ki je v telesu in bole» ženskimi pojavi. Pri vseh boleznih na jc» trih jc bila množina bakra nenavadno ve» lika (do 133 mg), pri eni sami bolezni je bila množina bakra normalna. Najbolj za» nimivo pa je, da imajo otroci, ki še niso stari preko 3 dni, 11 krat več bakra v je» trih, kakor odrasli ljudje. Toda že od sta» rosti 13 tednov do 2 let se množina bakra zmanjša do normalne mere. Iz tega se lah» ko sklepa, da je organski baker posebno potreben človeškemu organizmu v najmlaj» š: dobi. neposredno po rojstvu.
PREVIDNA ŽENA »Kako ti ugaja naša nova sobarica?« »Dobro dekle. Jako lepa!« »To sem si tudi jaz mislila, zato sem jo odslovila.«
NAPREDEK Hišnica: »No, gospa Strunova, vaša hči napreduje v goslanju?«
Strunova: »O seveda. Pes nič več tako ne tuli ko prej.«
Urejuje Ivan Podržaj. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribmkar. — Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi y Ljubljani.