Andrej Pavlišič
V iskanju
severozahodnega prehoda
Metelkova kot prostor avtonomne politike sredi splošnega opustošenja družbe
1	Jeseni 1991 sta bila sprejeta zakona o
pnvatizadji stanovanj in denaciona|izaciji. Dvajset let je minilo od skoka čez ograjo nekdanje vojašnice v Tretji v nizu privatizacijskih zakonov pa je Vvv	.	,	-i , i i i i	i
bil leta 1992 sprejeti Zakon o lastninskem središču mesta, ki 'e radikalno spremenil tok lokalne zgodovine in preoblikovanju podjetij.	je prelomni trenutek v postajanju Avtonomnega kulturnega centra
2	,,„..,. •••,,• - Metelkova mesto v njegovi današnji obliki. Dvajset let je dolgo Izkušnja izbrisa, torej radikalne in neže- . . . . .	.. ...	. ' °
lene spremembe pravnega statusa, ki je obdobje, v katerem se lahko zgodi marsikaj. V tem času lahko raz-
ključno vplivala na življenjske razmere, je padejo imperiji, nekdaj trdni režimi gredo na smetišče zgodovine, neposredno zajela precej več prebivalcev na odru intelektualne modne revije se izmenja cela vrsta zvezdni-
in prebivalk Slovenije, kot je števil° izbri-	kov in njihovih konceptov, tisto pa, kar se je zdelo naivno in utopič-sanih, ki danes velja za uradno. V zvezi s i ui • i ^ i . -i i-	■ ,	r?	. ,
. .	, , • , ,	no, se lahko izkaže kot najbolj razumno in trezno. Zares neverjetne
tem glej: Pistotnik, S. (2010): |zbris kot ' ' 1 1
poligon evropskih migracijskih politik ali trike zna zgodovina včasih potegniti iz rokava (Marker, 1977).
»oprostite mi, prosim, ampak vaši pred- Naskok na Metelkovo se je zgodil v zgodovinskem trenutku,
pisi so izbrisali moj status«. V Brazgotine ko je bila z na novo pridobljeno (ali ohranjeno) močjo opijanjena
Mm, N. K°g°vSek, B. Petkovic (ur0, elita sredi prvega kroga delitve plena. Z denacionalizacijo in prvi-53-77. Ljubljana, Mirovni inštitut.	.., .	, i-	j- ,-l ■■
mi koraki privatizacije1 je postavila trdne temelje za redistribucijo
skupnega bogastva v roke peščice ter s tem zasejala seme bodočega opustošenja pod taktirko vernikov neoliberalne ekonomije. Zgodil se je v času, ko se je zločinska mašinerija nove slovenske države šele dobro zagnala in so desettisoči začeli spoznavati, da so se znašli v kafkovskem svetu svobodne demokratične družbe. Veliko pozneje se je za del populacije, ki so jo zadeli procesi izločanja iz družbe - najprej z uporabo 'papirnatih' metod in ustrahovanjem, pogosto in po potrebi pa tudi z uporabo policijske sile -, prijelo ime izbrisani.2 Marsikdo še do danes ni zlezel iz birokratskih labirintov, v katere so jih pahnili od moči pijani oblastniki in njihovi vestni uslužbenci na upravnih enotah, sodiščih in v policiji. Zasedba Metelkove se je zgodila v času, ko se je na krilih nacionalistične evforije - tudi v Sloveniji - dogajala brutalna redefinicija nekoč skupnega jugoslovanskega prostora in družbe na splošno z vojno, ki je bila iz vrst nastajajočega vladajočega razreda vsiljena kot metoda. Čas nastajanja in utrjevanja novih meja, katerih vpliva na življenje ljudi v naslednjih letih si še ni bilo mogoče predstavljati. To je bil tudi čas obleganja Sarajeva in
3 Ta prelom je Metelkovo opremil s tako rekoč še danes nepresegljivo shizofrenijo,
stotisočev beguncev, ki so jih vojne igre premetavale sem in tja po	saj je vzpostavil dve nasprotujoči si narav -j T? ■ . iv/r-, i - i i v -n i ■	ciji Metelkove: v grobem bi lahko rekli, zemljevidu Evrope in sveta. Mitski skok čez metelkovsko ograjo se	,'	» • „„.. ,, in
... r , iti - i ■ i ■ i--	da se ena začenja z Mrežo za Metelkovo,
je torej zgodil v času, ko so obljube in obeti alternative, ki je v osem- druga s samo zasedbo. Korda govori o
desetih ta del sveta navdala z željo po osvobojenem življenju in dveh nasprotujočih si linijah: o institu-
raziskovanju tega, kar bi to lahko bilo, ter z obeti nekega boljšega, cionalni in avtonomni (Korda, 2008: 6).
celo utopičnega sveta, bili že davno zatrti oziroma transformirani v Ta dvojnost naracij še vedno proizvaja
. ,, ■ i i v oi - t	■	v ■ i	številne šume v komunikaciji in nerazu-
projekt nacionalne države Slovenije ali pa vsaj varno pripeljani pod . . . , . . .' .
r '	' r '	r r j r	mevanja. Ista dejanja so v kontekstu ene
njegovo okrilje kot eden od stebrov njegove nedvoumne legitimno- naracije vrednotena povsem nasprotno
sti. Prostor, ki je sredi osemdesetih sproduciral prvi gejevsko-lezbič- kot v kontekstu druge.
ni festival na t. i. Vzhodu, disko FV in še precej drugega iz mitske 4 Med to literaturo najdemo romane, in-materije ljubljanske alternative je v nekaj letih doživel regresijo v tervjuje, časopisne članke, kratke zgodbe, prostor izbrisa, z vsemi racijami, skrivanjem pred policijo in poniža- strokovne študije vseh vrst, seminarske nji, ki jih je to v praksi pomenilo, ter v prostor političnega enoumja, naloge, diplomska dela, gledališke pred-nad katerim so skoraj naslednjih dvajset let kraljevale pravljične stave razstave itn. ideje o evropskem in kapitalističnem raju.
Država, ki se je danes - z zamudo, ki bi jih morala navdajati z nelagodjem - odrekajo mnogi, je bila ob zasedbi Metelkove že dobro postavljena in nobenih skrivnosti ni več moglo biti glede njene prave narave. Zgodovinska križišča osemdesetih so bila že mimo in na deželo je na novo padel politični mrak, ki ni napovedoval prav nič spodbudnih časov za tiste, ki se vendarle niso nameravali odpovedati preziru do nacionalizmov in šovinizmov vseh vrst in avtoritarnega upravljanja. Skok čez ograjo v tem kontekstu je za marsikoga na povsem osebni ravni pomenil ohranitev možnosti neod-povedi temeljnim načelom odprte in vključujoče družbe ter osvobodil košček mesta, predvsem pa domišljije za tisto neznano, kar je lahko šele sledilo. Čeprav Korda (2008: 6) sicer pomembno opozarja, da pri prizadevanjih Mreže za Metelkovo, ki stojijo na začetku metelkovske zgodbe, ni šlo za »romantičen korak v neznano, temveč boj neodvisnih institucij za svoj del pogače nasproti nacionalnim institucijam,« je moment izsiljene zasedbe vendarle prinesel radikalen prelom s tem nadvse urejenim procesom. Ta je mimo načrtov izvornih snovalcev v temelje Metelkove vpisal dodatno, neulovljivo utopično noto, ki je še vedno ni mogoče zajeti v paradigmo kulturne produkcije.3 Namreč, četudi je šlo pri Metelkovi v marsikaterem vidiku za vzpostavljanje nove institucije na področju kulture, je bila njen temeljni sestavni del, ne oziraje se na agende nadobudnih mene-džerjev na področju kulture, že od vsega začetka tudi specifična utopična politična občutljivost, ki je bila v tistem temnem času na udaru povsod. Aktu zasedbe je sledilo nekaj čisto drugega, kot so si pred tem zamislili katerikoli posamični akterji, in zlahka je mogoče pritrditi stališču Foruma Metelkove, da je danes Metelkova pomembna ne samo za mesto Ljubljana, temveč za precej širše okolje (Forum AKC Metelkova mesto, 2012). Ne samo, da je uspešno naslovila obstoječe družbene potrebe na področju kulture, s svojim delovanjem je ustvarila tudi nove, ki se dotikajo avtonomnega političnega organiziranja, razvijanja novih oblik družbenosti in militantnega raziskovanja. Če se torej dvajset let pozneje ozremo na tisti čas, se razgrne za nekatere šokantna, a zato nič manj resnična pokrajina: slovenska zgodba o uspehu je že davno pravljica za otroke, kapitalizem diskreditiran kot ideja, zaslužni graditelji države razkrinkani kot vojni dobičkarji in zasledovalci golih osebnih interesov (kar so že ves čas tudi bili). Metelkova, četudi je vseskozi delovala v družbi, prežeti z novo ideologijo zasebnega interesa in uspešništva, vendarle kljub vsem oviram ni izdala svoje obljube in ima še vedno prihodnost. Negotovo in polno protislovij, a vendar ta še vedno obstaja.
Ta uvodna naracija je podrobno obdelana v obsežnem naboru literature, ki je že nastala v zvezi z metelkovsko zgodbo.4 Specifični zgodovinski kontekst z vsemi posebnostmi lokalnih
5	Za različne in pogosto nasprotujoče si kamenčke metelkovskega mozaika glej
poleg običajnih virov (Bratko Bibič, Mar- političnih konstelacij, vplivi avtonomnih političnih gibanj iz
ko Hren, Miha Zadnikar) tudi diplomsko	tujine, močnimi akterji in drugimi ključnimi dejavniki v pro-nalogo Nevena Korde in roman Andreja ji-mj. it	jl	■ • 5 >v j. l
.. 6	, • ,	cesu produkcije Metelkove so dobro popisani.5 Zato se bom na
Morovica Seks, ljubezen in to.	r . ..	.	.
6	tem mestu izognil soočenju s to včasih neobvladljivo množico
Glej denimo dela avtorjev in avtoric, kot	detajlov, med katerimi so bizarna politična srečanja, neverjetne
so Henri Lefebvre, David Harvey, Saskia	vv. v ,
Sassen in Doreen Massey, če naštejem	potegavščine in naključne osebne povezave, ki so vsi po vrsti
zgolj nekatere.	odigrali ključno vlogo v času, ko se je Metelkova šele borila za
7	,,,,	, r i i i pravico do obstoja. Ambicija tega članka je fenomen Metelkove
Koncept globalnega mesta [global	^	i	j i	lv ■ i	, ■	,	j i
city] prihaja od Saskia Sassen. Globalna umestiti v kontekst dveh splošnih procesov, ki pomembno doto-mesta imajo znaten neposreden vpliv na čata življenjske razmere v kapitalistični družbi: urbanistično globalno stanje stvari prek ekonomskih, načrtovanje na eni strani in izrivanje ljudi iz družbe na drugi.
političnih, kulturnih in infrastrukturnih	Motivacija, ki napaja tovrstni premislek, je jasna: če razumemo, vzodov. So sedeži globalnih korporacij, , , A „ , 1T j j , -i • v v i vi
i , ., ..... ., . .. '	kako se Metelkove danes dotikajo širši družbeni procesi, potem mednarodnih političnih organizacij, '	^	' r
medijskih hiš, prometna vozlišča itn. Glej se laže približamo razmišljanju o te^ kaj bi lahko Metelkova
v Sassen, S. (2001): The Global City:	v okoliščinah, ki so že davno precej drugačne od tistih izpred
New York, London, Tokyo. Princeton,	dvajsetih let, šele postala.
Princeton University Press.
8	Več o situacionistični avanturi, njenih
akterjih, igrah in političnih dosežkih glej	.	.
v diplomskem delu: Pavlišič, a. (2007): leoretsKi opomnik o urbanizmu
Skromen prispevek o politični teoriji in
praksi Situacionistične Internacionale. Ivan Chtcheglov (1981: 1) je v °b začetku	ki se ravn°l<ar
Ljubljana, FDV.	končuje, sredi ene od imperialnih metropol v uvodu svojega kritič-
nega članka o kapitalistični rabi prostora razglasil: »Dolgčas nam je v mestu.« Svojevrsten krik, ki je pogosto tako produktivno izhodišče teoretske refleksije (Holloway, 2004: 9), je bil anticipacija procesov, ki so v času intenzivne urbanizacije po drugi svetovni vojni zajela številna mesta po svetu, in hkrati tudi njihova ostra zavrnitev. Te procese in njihove družbene učinke so pozneje dobro razdelali številni teoretiki,6 skozi dela katerih se kot rdeča nit vleče tema napetosti med interesi kapitala in potrebami skupnosti, med oblastnim aparatom in prostorsko dediščino minulih časov, med prilaščanjem in skupnostno rabo prostora. Ta napetost se vsepovsod vtiskuje v prostor: tako v globalnih mestih7, kot so London, Istanbul ali Šanghaj kot v majhnih urbanih naselbinah na obrobju globalnega sistema, kot je denimo Ljubljana. Vsepovsod zemljevidi in njihovo večno spreminjanje pomenljivo pričajo o temeljnih spremembah v družbi. Massey (2007: 23) pravi: » ... geografija sveta je intimno povezana z najbolj temeljnimi političnimi vprašanji: z neenakostjo, s priznavanjem in izogibanjem le-temu, z razredom in demokracijo, z zemljevidi moči, v okviru katerih neizogibno živimo in jih nenehno na novo ustvarjamo.« Temu stališču pritrjuje tudi Ross (2008: 9) v svoji študiji o družbenem prostoru, Pariški komuni in Rimbaudu, ko pravi, da je »prostor kot družbeno dejstvo, kot družbeni dejavnik in kot družbeno polje vedno političen in strateški«, najdemo pa ga na primer tudi v izjavi uporabnikov in uporabnic Tovarne Rog v Ljubljani in tvori eno od izhodišč njenega delovanja: »Različne neenakosti so tesno vpisane v dano prostorsko ureditev in se reproducirajo skozi prostor. Prostor ni zgolj pasivna lokacija, kjer se odvija družbeno življenje, pač pa aktivni dejavnik družbenih odnosov.« (Tovarna Rog, 2008: 190) Temeljna vloga prostora v političnih procesih dela urbanizem, torej specifičen način upravljanja prostora, za pomembno področje proučevanja družbe.
Za situacioniste, na katerih lucidne analize se tukaj opiram,8 gre pri urbanizmu za prakso kapitalističnega načina prilaščanja okolja (Debord, 1999: 114) oziroma njegovo udomačitev (Kotdnyi
in Vaneigem, 1981: 65). Vidna in osovražena simbolna in dejanska zastopnika tega tipa urbanističnega načrtovanja sta bila - vsak v svojem zgodovinskem obdobju - baron Haussmanns v času drugega francoskega cesarstva, ki je s stališča oblasti kaotičen in nemiren Pariz skušal preoblikovati v mesto, ki mu je mogoče vladati, in Le Corbusier, ki se je v sredini 20. stoletja ukvarjal s tem, kako armade delovne sile, ki jih industrializacija srka v mesto, razporediti po prostoru tako, da bi čim bolje zadostili dolgoročnim interesom kapitalističnega družbenega reda. Seveda je mogoče ugovarjati, da je tudi urbanizem kot ideja in kot praksa v sebi razklan in heterogen, pa vendar je na podlagi bogatih zgodovinskih izkušenj utemeljeno reči, da je urbanizem izrazito povezan z oblastjo. V času drugega francoskega cesarstva so tako Haussmannsa zanimale predvsem skrbi vojaške narave, medtem ko je urbanizem v razvitem kapitalizmu podrejen predvsem kapitalu. Na primeru Ljubljane lahko kot glavne dosežke urbanizma v zadnjih letih prepoznamo vedno bolj bleščečo (in denarno zahtevno) turistično promenado z nepregledno množico lokalov na obeh bregovih Ljubljanice ter neskončno število trgovskih centrov. Oboje pride v paketu z varnostnimi službami in omejitvami gibanja, zaman pa v mestu iščemo inovacije, ki bi krepile skupnost, denimo vsem dostopne prostore za četrtne skupščine ali cenovno dostopna stanovanja.
V drugi polovici 20. stoletja, ko so mesta dobila podobo, kakršno poznamo danes, je proces kapitalističnega prilaščanja oziroma udomačevanja prostora pomenil izrazit razcvet industrije in z njim povezano urbanizacijo, ki je cele soseske uničil zaradi novih obvoznic in širitve starih, številni gozdovi pa so se 'umaknili' satelitskim naseljem.9 Simbol tega procesa je bil osebni avtomobil, ki je bil hkrati vzrok, posledica in ikona nove dobe. »Vsa groza povojnega planiranja je bila povzeta v servilni podreditvi logiki osebnega avtomobila.« (Sadler, 1999: 25) V osrčju politike prostora je bila skrb kapitala po čim hitrejši cirkulaciji blaga, tudi ljudi. »To je torej program: življenje bo končno razdeljeno v zaprte otoke nadzorovane družbe; konec vseh priložnosti za vstajo in srečevanja; avtomatska resignacija,« (Internationale lettriste, 1996: 38) je bila lucidna sodba bodočih situacio-nistov iz leta 1954. Ta se je sicer nanašala na Pariz in se je potrdila še prej, kot si je bilo to mogoče predstavljati, a velja tudi drugod, kjer so nadzor nad prostorom prek razreda tehnokratov dobili kapitalski interesi. O njih je denimo zgodovinar uničenja Pariza, ki se je po njegovi presoji zgodilo v obdobju od konca petdesetih do sredine sedemdesetih let 20. stoletja, zapisal: »Zgodovina enarque [tehnokratov op. a.] je del zgodovine uničenja Pariza.« (Chevalier, 1994: 118) Davek ekonomskega razvoja namreč plačuje življenje samo. »Kdor vidi bregove Sene, vidi naše muke; tam so le še drveče kolone, mravljišča koloniziranih sužnjev,« (Debord 1999: 232) je eden od teh raziskovalcev pozneje poročal o tem, kar se je zgodilo, in Chevalier je na začetku svoje študije citiral pesnika iz antičnega Rima: »Tudi mesta lahko umrejo.« To smrt so prinesli urbanistični projekti modernizacije, »ki naj bi v higieničnih majhnih stanovanjih perpetuirali posameznika kot tako rekoč samostojnega, tega posameznika samo še toliko temeljiteje podrejajo njegovemu nasprotnemu polu, totalni moči kapitala.« (Horkheimer in Adorno, 2002: 133) V času, ki je minil od te strašljive dobe, so se v delu sveta, o katerem je tu govor, spremenile konkretne oblike urbanističnega poseganja v prostor, a logika, ki jih poganja, ostaja ista. Starih mestnih središč ne rušijo več, temveč jih v skladu s trendi zgolj preoblikujejo v turistične poligone, kjer je nemogoče živeti.
Procesi, ki smo se jih na tem mestu zgolj bežno dotaknili, so stalnica kapitalistične družbe in tvorijo kontekst vsakega delovanja, ki je povezano s fizičnim prostorom. Za Metelkovo to pomeni, da ne glede na občasni navidezni mir z mestnimi in državnimi strukturami nič ne bo spremenilo dejstva, da se le-ta nahaja na odlični lokaciji v središču mesta, na lokaciji, iz katere lahko
Identični procesi v zadnjih letih rutinsko potekajo v t. i. novih ekonomijah Indije, Kitajske, Brazilije, Indonezije itn., s čimer se potrjuje, da gre pri tem megaloman-skem preoblikovanju prostora za nekaj, kar je povezano z notranjo logiko kapitalizma, ne pa denimo z neko specifično obsesijo katerekoli vladajoče klike.
10	Opozoriti je treba tudi, da je zgodovina že zdavnaj pokazala, da subkultura oziroma alternativa povsem zlahka shaja s kapitalistično logiko in upravljanjem. Kapitalistična prilastitev ne poteka vedno z uporabo bagrov in policije. Na primeru Metelkove si jo je precej laže zamisliti denimo v obliki novega mladinskega hotela ali pa v tem, da določeni metelkovski akterji posvojijo koncept kreativnih industrij. Tovrstne spremembe bi lahko nepovratno spremenile dinamiko prostora tako, da bi kmalu imeli opravka izključno s simulacijo alternative, s simulacijo avtonomije.
11	Globoka ekonomska kriza ima to pozitivno lastnost, da je s potopom gradbenega sektorja začasno vsaj delno ustavljen proces prilaščanja prostora v mestu s strani kapitala. Ravno kriza in posledično pomanjkanje kapitala v tem sektorju je denimo pomemben dejavnik, ki za zdaj ohranja Tovarno Rog kot prostor avtonomne produkcije. Upanje je, da se bodo v vmesnem času do zagona naslednjega investicijskega cikla razvile prakse, ki bodo zgenerirale dovolj politične in družbene moči, da bo Tovarna Rog to ostala tudi še potem.
12	Zadnje statistike kažejo skokovito naraščanje emigracije med mladimi. Glej denimo: http://www.mladina. si/146816/prisiljeno-izseljevanje-mladih--talentov-je-socialna-tragedija/ in http:// www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/ problemi-mladih-bodo-imeli-sirse-po-sledice.
13	Seznam imen ljudi, ki so neposredno odgovorni za izbris - ta še vedno traja -je dolg in že dobro znan. Vseeno jih je treba vedno znova ponavljati. Med njimi na tem mestu omenjamo tiste, ki se še vedno za vsako ceno skušajo potuhniti in se jih z izbrisom redkeje povezuje: Milan Kučan, Janez Drnovšek, Borut Pahor, Rado Bohinc, Tone Rop, Ivan Bizjak, Irma Pavlinič Krebs. Imen je precej in jih nikoli ne bi smeli pozabiti.
podjetni nepremičninar in njegovi politični zavezniki ob ugodni situaciji na nepremičninskem trgu iztisnejo milijone evrov. Ti bodo vedno na preži in četudi je situacija pri nas manj brutalna kot denimo v Londonu ali Mumbaju, se je treba zavedati, da figurativni in dobesedni bagri niso nikoli tako daleč, kot si včasih upamo sanjati.10 V prihodnost odprto razmišljanje o Metelkovi mora zato ob razumevanju vseh specifik metelkovske zgodbe, ki so povezane z meandri lokalne politične zgodovine, nujno vključevati tudi to raven analize. Dejstvo, da zaradi specifičnega spleta okoliščin ta del mesta še ni bil prepuščen na milost in nemilost mestnim urbanistom in njihovi sli po »urejanju prostora«, je sicer pomembno prepoznati in se hkrati zavedati, da bodo iz kapitalskih interesov izhajajoči pritiski, ki bodo skušali doseči ravno to, ostali stalnica tudi v prihodnje.11 Ničesar ni mogoče pričakovati iz naivnosti, ko gre za nekatere temeljne vidike upravljanja prostora, tudi mestnega, v razmerah kapitalistične družbe.
Produkcija odvečnosti, izrinjanje na rob družbe
Ta isti proces podrejanja družbe kapitalu, ki tako temeljno oblikuje prostor, vpliva tudi na številne druge vidike družbenega življenja. Z razmahom kriznega upravljanja, ki je sestavni del neoliberalne doktrine in od leta 2008 pustoši po Evropi, tudi v Sloveniji nekateri vidiki kapitalizma, ki so bili prej za marsikoga bolj predmet teoretskih razprav, postajajo precej bolj otipljivi. Produkcija nove revščine, izrinjanje ljudi iz družbe in opustošenje družbe na splošno čedalje večji del populacije zadeva na ravni neposredne izkušnje. Časopisi so že dolgo polni vseh vrst statistik o naraščajočih potrebah po pomoči v obliki hrane, lačnih otrocih, naraščajoči emigraciji,12 izgonu ljudi iz domov za starejše, evikci-
jah iz stanovanj, naraščanju števila brezdomcev itn. V medijih ne tako zastopane zgodbe, ki pa na ravni vsakdanjih pogovorov pričajo o istem procesu, so tiste o ljudeh, ki si ne morejo več privoščiti najema lastnega stanovanja in živijo pri prijateljih ali pa iščejo druge načine soočenja s stisko, na katero še pred časom sploh ne bi pomislili.
V uvodu tega članka je bil kot konstitutiven element novega kapitalističnega reda v slovenski različici bežno omenjen izbris.
Četudi njegovi snovalci in izvajalci13 niso nujno tega nameravali, so z izbrisom lucidno razglasili eno temeljnih resnic tega krasnega novega reda: organizirano izrivanje ljudi iz družbe. Izbris je zato, ker je vseboval sistematično preganjanje ljudi, razlaščanje, organizirano državno nasilje in mobilizacijo birokratskega aparata države, mogoče in treba v nekaterih njegovih razsežnostih obravnavati v kontekstu procesa primitivne akumulacije, kakor ga
14 Za sodobne teorije primitivne akumulacije in njeno vlogo v sodobni družbi glej
koncipirajo nekateri sodobni marksistični teoretiki, kot so Werner zbornik Subvertin9the Present, Ima9i-
■m r i i ^	n r , . .	.	. vi4rv ■ ■	ning the Future: Insurrection, Movement,
Blomefeld, George Gaffentzis in Massimo de Angelis.14 Za primi- _	... Dl , ., , . .. ...
,	,	.,.-,. K	Commons, W. Blomefeld (ur.). New York,
tivno akumulacijo kot nenehnem procesu ločevanja ljudi od pro- Autonomedia.
dukcijskih sredstev (Blomefeld, 2008: 61) in njihovega podrejanja 15 .....
, . v. , . ,	v.,	. . .	V prvi meri razvpite trojke v sestavi
totalni moči kapitala je značilno, da se intenzivira v momentih	Evropske centralne banke, Evropske ruptur, splošnih družbenih transformacij. Mogoče je torej potegni- komisije in Mednarodnega denarne-
ti vzporednice med današnjo politiko zategovanja pasu in «gradnjo	ga sklada. Vir navodil so pogosto tudi nacionalne države slovenskega naroda«, torej med dvema momen- fantazijska pričakovanja mednarodnih
toma prelamljanja družbe in njene radikalne transformacije. Oba	finančnih trgov.
ključno zaznamuje prerazporeditev družbenega bogastva v smeri	16 »Se zdi,<( »bi to lahko bil°« je na tem
bogate manjšine in oba zadeneta velikansko število ljudi na globo-	mestu namerno uporabljen način pisanja,
, i. , , ■ ■ ■■, , ■ ,	saj je to nekako raven analize, ki poganja
ko subjektivni ravni njihove eksistence.	'¿-i . . '
' '	politike zategovanja pasu v Grčiji in dru-
Danes se kot družba znova nahajamo sredi vala produkcije god po Evropi. Nikakršno presenečenje
odvečne populacije oziroma izrivanja ljudi na rob družbe. ni, da je zgodovina petih let varčevanja
Tokratni prelom oziroma »objektivni izgovor« nosilcev politične ekonomske te^e na katerih to ternid^
moči ni »zmeda« ob razpadu države, temveč ekonomska kriza in razkrinkala kot ideološke floskule. Za . . , . .	ti ■ i i i -i	v k primer Grčije glej denimo http://www.
vsiljena nj izpolnjevanja navodil iz globalnih centrov moči.15 theguardian.com/business/2013/jun/05/
Ta navodila izhajajo iz osnovne neoliberalne premise, da so lju- imf-underestimated-damage-austerity-
dje pogrešljiva stvar in se jim je treba odpovedati, če se zdi, da bi -would-do-to-greece; za Veliko Britanijo
to lahko bilo v interesu kapitala.16 Mariarosa Dalla Gosta pravi: glej http://www.newyorker.com/online/
blogs/comment/2012/12/austerity-eco-
Trenutna naloga glavnih finančnih agencij Mednarodnega denar- nomics-doesnt-work.html.
nega sklada in Svetovne banke, ki jo zasledujejo preko
navodil, je na novo postaviti razmerje med dostopom do blagi- že nekaj časa poteka v enem od samoor-
nje in ekonomskimi politikami ... tako v razvitih državah kot ganiziranih krogov prekernih delavcev in
v državah v razvoju ... Rezultat je, da je čedalje večjemu delu delavk in katere eden vmesnih produktov
svetovne populacije usojeno izginotje, saj je vrednoten v skladu z je članek z naslovom Onkraj preteklosti -, , • i •, i i ,	t j • j ~ • za nove pravice: če ne moremo živeti, ne
zahtevami kapitala, po katerem zanj velja, da je odvečen oziroma .	, , ^ ,, , •
,	^ „ n . lnnQ Bnx	bomo delali (dostopen prek: http://skrci.
neuporaben. (Dalla Gosta: 2UU8: 88)	me/BJJWF)
Ker ima v kapitalizmu kapital nadzor nad produkcijskimi sredstvi,
torej tudi nad sredstvi, prek katerih se ljudje lahko reproducirajo na ravni golega življenja, to prav te iste izrinjane ljudi sooča s precejšnjimi težavami. Brez dostopa do trga dela in brez dostopa do drugih produkcijskih sredstev - tudi zaradi razvejenega policijskega aparata - ljudje v času krize množično in ne po svoji želji ali načrtu pristajajo v kategorijah, s katerimi država opisuje populacijo, ki je nenadoma postala odveč: narašča število brezdomcev, t. i. uživalcev nedovoljenih substanc, trajno nezaposljivih, visoko izobraženih mladih brez zaposlitve in podobno. Tako nastaja nova družbena margina, ki privzema nove obraze, govori nove jezike in sredi katere vznikajo nove preživetvene strategije, te pa v odsotnosti bolj skupnostnih odzivov večinoma ostajajo individualnega tipa.17 Med njimi so najbolj značilne zapiranje v zasebno sfero, predvsem v družino, saj v razmerah razgradnje socialne države ta postaja edina obstoječa oblika blaginje; cinizem in intelek-tualizem, ki v okoliščinah splošne brezperspektivnosti omogočata hipni občutek dostojanstva prek provokacije in ekscesa; zatekanje k drugim oblikam eskapizma, kot so sanje o pobegu v naravo ali posamične različice ideologije new age, kjer naj bi dvig lastne zavesti čudežno spremenil obstoječe družbene pogoje življenja. In seveda emigracija, proces, ki množično zajema tudi Slovenijo in jo bo v prihodnjih letih v temeljih preoblikovala (N17, 2012).
18	Glej denimo v tej številki članek Sare Pistotnik.
19	"Šele nedojemljiva samovolja posa-	Za simbolni moment, ko so tudi pd nas procesi vsesplošnega meznih osebnosti ... je zlomila neodvisne opustošenja družbe dokončno postali vidni tudi onkraj specializi-in njihovo vzorno organizacijo in načrte." ranih krogov, bi lahko označili nastanek gibanja 15o jeseni 2011. ^ond^ 2008: 6) To je razsežnost, ki se je v strnjeni obliki pogosto pojavljala v
analizah tega gibanja: »Odprli smo prostor, dobili smo družbo«.18 Ploščad pred borzo je bila z vsemi težavami, lepotami in aspiracijami, ki so lastne družbeni margini, anticipacija prihodnjega opustošenja, ki se mu v prihodnjih letih velik del družbe ne bo mogel izogniti, in to ne glede na iluzije, ki jih marsikdo goji zaradi svoje izobrazbe, veščin in znanj ali družinskega ozadja. Individualne strategije ne morejo uspešno delovati za vse. Ne bodo vsi, ki so potiskani na margino, emigrirali. Prav tako ne bo nujno vsem uspelo najti primerne kriminalne dejavnosti oziroma druge dejavnosti na področju sive ekonomije, ki bi ustrezale njihovemu značaju, socialnim veščinam in zmožnostim za napore tovrstnih karier. Mnogi ne zmorejo brutalnega diktata kapitalizma, tako v ilegalni kot v legalni različici, drugi niso dobro opremljeni za kariero džankija ali pa se jim zatekanje v norost ne zdi dovolj privlačna možnost. Nazadnje je sicer vedno rešitev alkoholizem, toda tudi to ima svoje omejitve in prav tako ni za vse. Zato se bo povsod zastavljalo vprašanje: Kaj početi z vsemi temi ljudmi, ki jih je kapital razglasil za odvečne?
Margina: avtonomija kot nuja in ne več privilegij
Povezava med urbanizmom, procesi družbenega opustošenja in Metelkovo oziroma drugimi sorodnimi prostori ni samoumevna in premočrtna. Toda ne glede na drugačne želje, iluzije ali pretenzije oba omenjena procesa Metelkovo zadevata povsem neposredno in se ju v prihodnje ne bo dalo ignorirati. Nova družbena situacija pred vseh vrst prostore - ne samo avtonomne - postavlja temeljna vprašanja o tem, kakšna je lahko njihova vloga ob napredovanju opustošenja. Ali so lahko vozlišča za organizacijo potreb nove družbene margine? Kaj bi to v praksi sploh pomenilo?
Uvodoma je bilo poudarjeno, da je Metelkova najprej projekt, ki je izrasel iz jasno definiranih potreb nekaterih konkretnih dejavnosti na področju kulture. Oziroma kot pravi Korda: »Nastal je iz potrebe novega družbenega subjekta v kulturnem aparatu države po prostoru in pogojih produkcije.« (2008: 6) Kot je bilo že nakazano, pa je prelom zasedbe19 Metelkove že na samem začetku odprl za precej več kot to in vanjo vpisal prej nepredvideno zmožnost ustvarjanja novih potreb, torej neko nedoločljivo utopično politično željo, ki je še danes tisto, kar kulturnemu centru Metelkova dodaja nekaj neulovljivega, torej tisto, kar ga dela odprtega za družbo, tudi za tisto družbo, ki jo je v središče vidnosti lansirala ploščad pred borzo. »Eden redkih izrazov avtonomne želje in družbenega antagonizma, ki je preživel tranzicijo, ne da bi izgubil svojo avtonomijo in upornega duha, sta bila zasedba in posledično hiter razvoj grass root iniciativ nekdanje jugoslovanske vojašnice na Metelkovi leta 1993. Ta velikanski kompleks v središču Ljubljane je ostal eden redkih centrov kulturnega in družbenega upora, tovarna alternativne produkcije subjektivitet.« (Beznec in Kurnik, 2009: 183)
Da bi Metelkova ohranila vlogo »tovarne alternativne produkcije subjektivitet«, je morda ključno, da tudi v novi družbeni situaciji samo sebe trdno ohranja na margini. Toda ta margina danes ni več ista margina, ki stoji na začetkih Metelkove. To niso več tisti neodvisni oziroma alternativa, o katerih piše Korda (2008), torej margina na področju kulturne produkcije, temveč družbena margina, telesa, ki v dominantnem načinu produkcije ne proizvajajo vrednosti in so
20 V zvezi s konceptom in prakso direktnega socialnega dela glej Vito Flaker@
zato pogrešljiva. Margine ne določa več glasbeni okus, način pre- Bojza (2012): Drektno s°cialn° delo. v i-	, v ti 11 v	i v ■ , ■ Ljubjana, Založba /*cf.
zivljanja prostega časa ali slog oblačenja, temveč položaj znotraj ' '
izdatno razčlenjenega režima dostopa do pravic. Izjava ob 19.
obletnici zasedbe Metelkove dokazuje, da zavest o spremenjeni
družbeni situaciji Metelkovi nikakor ni tuja:
Metelkova je eksperiment, ki še vedno traja. Medtem ko je pred časom še kdo mislil, da gre pri Metelkovi zgolj za igračkanje, ki se ga gre razvajena mladina, pa z razmahom splošne družbene in ekonomske krize postaja jasno, da je naš eksperiment postal socialna nuja in potreba za vse več prebivalstva. S tem ko nas oblastna roka vse bolj izrinja iz struktur blaginje, nas je tudi vse več prisiljenih k samoorganiziranju, s čimer si zagotovimo nujno potreben prostor svobode, kjer ponosno izkazujemo svoje osnovne življenjske potrebe. Prav izkušnja Metelkove je lahko nekaj, iz česar lahko v težkih časih črpamo optimizem, voljo in moč za soočanje s krizo, ki je sicer nismo povzročili mi, nas pa zato ne zadeva nič manj. (Forum AKC Metelkova mesto, 2012)
Čeprav je Metelkova na številnih ravneh že dodobra vpeta v mainstream kulturno produkcijo, bodisi tisto, ki se napaja iz javnih sredstev, bodisi tisto, ki je del kulturne industrije, to še vedno ne pomeni nujno, da je to danes, po dvajsetih letih, končno in v skladu z večno željo oblasti postal tudi njen zadnji horizont.
Za Metelkovo se danes kot del temeljnega umeščanja v družbi, ki se na vseh ravneh bliskovito spreminja, zastavlja vprašanje margine. Po eni strani zato, ker se veliko njenih uporabnikov in uporabnic - če izvzamemo tiste, ki so vezani na turistično industrijo - uvršča med t. i. odvečne in so torej proti svoji volji potisnjeni na družbeno margino. To tezo denimo potrjuje naraščajoča potreba po dejavnosti direktnega socialnega dela.20 V avtonomnih prostorih namreč laže kot drugod krožijo tudi ljudje, ki morda drugje nimajo prostora, saj bodisi nimajo denarja, papirjev ali pa je kaj drugega. Po drugi strani pa tudi velik del ljudi, ki so intimno povezani z vsakodnevnim delovanjem Metelkove, spada v to kategorijo. To je tisto, česar izraz so nekatere pereče in neredko čustveno nabite diskusije na Metelkovi. Dejstvo je denimo, da na Metelkovi že nekaj časa v notranjih diskusijah vznikajo vprašanja plačanega oziroma neplačanega dela. Ali ni že čas, da te diskusije prepoznamo kot indikator sprememb v življenjskih razmerah metel-kovske mikroskupnosti, saj so z zaostrovanjem splošne družbene situacije dostopi do denarja v obstoječih družbenih razmerah močno omejeni.
Vprašanje margine se tako zastavlja kot povsem osebno vprašanje za marsikoga, ki je povezan z Metelkovo in z drugimi podobnimi prostori. Pri iskanju odgovorov nanj se je produktivno zateči k tistim, ki so se z njim ukvarjali pred nami, denimo k bell hooks in njeno konceptua-lizacijo margine kot prostora upora, ki ga zaznamujeta radikalna odprtost in močan element subjektivnosti. »Nahajam se na margini. Jasno razlikujem med tiste vrste marginalnostjo, ki je vsiljena s strani zatiralskih struktur, in med tisto, ki jo nekdo izbere kot prostor upora - kot kraj radikalne odprtosti in možnosti.« (hooks, 1989: 209) Prekerci vseh vrst so danes res potisnjeni na margino, toda to margino je mogoče vzeti za svojo in jo preoblikovati v prostor boja. »V ta prostor prihajamo skozi trpljenje in bolečino, skozi boj. Vem, da boj zbuja ugodje, radost in zadovoljuje želje. Ustvarjanje radikalnega kreativnega prostora, ki afirmira in vzdržuje našo subjektivnost, nas individualno in kolektivno preoblikuje in vzpostavi mesto, s katerega lahko artikuliramo naš odnos do sveta.« (ibid.) Pri tej reartikulaciji odnosa novih marginalcev do sveta se je mogoče marsikaj naučiti od izbrisanih: ravno Metelkova in Rog sta bila zanje ključ-
21	Glej denimo izjavo Anarhistične pobude ob izbruhu nemirov v Grčiji, katere del navajam tu: "Namesto luči potrošništva danes grška mesta osvetljuje ogenj zgodovine. Obdobje nemirov se je začelo. Končno praznik, ki ga je vredno praznovati." (Anarhistična pobuda, 2008)
22
na prostora, prek katerih so vsaj delno presegli izključenost in zgradili realno politično moč, ki neposredno spreminja njihove življenjske razmere in mogoče si je predstavljati, da bi podobno vlogo igrala tudi še kdaj v prihodnje. Pri tem je treba biti pozoren, kot opozarja Walker, da je za obrat k margini ključno, da mora biti »margina kot prostor upora zavestno izbrana in vzdrževana. Videti margino zgolj kot prostor prikrajšanja pomeni vdati se brezupu.« (Walker, 1999) Zavračajoč možnost zatekanja v brezup hooks eksplicitno poudarja, da ne govori o marginalnosti: »marginalnost, ki ji želimo ubežati - kot nekaj, čemur se odpo-vemo ali kar predamo kot del premika v center - temveč mesto, v katerem se ostaja, se ga drži, in to zato, ker hrani posameznikovo zmožnost upora. Omogoča možnost radikalnega pogleda, ki vidi in ustvarja, ki si zamišlja alternative in nove svetove. Ta marginalnost ni stvar mitov, temveč izhaja iz žive izkušnje.« (hooks, 1989: 206-207)
V zvezi s tem glej denimo zbirko osebnih zgodb na blogu Prekerni osir: http:// prekernost.wordpress.com/.
Za konec: »Mi smo kriza«
Na prostorskem in družbenem presečišču globalnih procesov, ki jih poganjajo kapitalistični interesi, je Metelkova, upoštevaje vso dediščino njene specifične trajektorije, pred izzivom, da enkrat več prepozna, kako se ti procesi praktično izražajo v njenih vsakodnevnih srečanjih z organi oblasti na eni strani ter v dinamiki na njenih dvoriščih, klubih in drugih prostorih. Oborožena s teorijo bo zmogla v dobronamernih nasvetih uradnikov Mestne občine Ljubljana o dokončni »ureditvi situacije« prepoznati elemente prisvajanja še enega koščka mesta za zasebne interese, neredko stresne in mučne večere pa kot znanilce nove faze družbenega razkroja, katerega del smo po svoji izbiri postali vsi mi. Mi smo kriza je bil eden od sloganov z grških ulic ob začetku krize leta 2008. Takrat je označeval borbenega duha mladine brez prihodnosti. Na ljubljanskih ulicah se je tedaj kot odmev pojavil grafit Danes Grčija, jutri vsa Evropa in ta je novo obdobje nemirov, ki se je tedaj ravno začelo, razglasil kot obdobje priložnosti za ponovno prisvojitev kontrole nad svojimi življenji.21 Danes je jasna vsa lucidnost obeh sloganov, četudi ju danes razumemo drugače, kot sta bila zamišljena tedaj: opustošenje, ne pa učinkovito spopadanje samoorganizirane populacije z njim, je tisto, ki se je kmalu po Grčiji začelo intenzivno širiti po Evropi. Mi sami nismo grobarji obstoječega režima izkoriščanja - ne še -, smo pa vsekakor tista odvečna populacija, ki je odrivana na margino. Uničevalne posledice prostega plesa kapitala so namreč že dolgo neposredno zajele marsikoga med nami, ki je še pred kratkim v skladu s predstavami o življenju, ki smo jih podedovali od prejšnjih generacij, pričakoval povsem drugačne skrbi, kot pa so skrbi za golo preživetje. Mi sami smo tisti, ki se zatekamo k zgoraj omenjenim individualnim strategijam preživetja, mi sami smo že ali potencialni brezdomci, mi sami smo že ali potencialni stigmatizirani pripadniki družbene margine.22
Soočenje s tem vsiljenim novim režimom življenja je naloga, ki nikakor ni preprosta, še zdaleč pa ne radostna. Njegova začetna točka je, da se - ker ni nikakršnih dokazov o nasprotnem - sami najprej prepoznamo kot tisti odvečni in brez prihodnosti ter da prostore, v katerih smo se zaradi intrigantnega prepletanja naših osebnih biografij z meandri mestne prostorske politike prepoznali kot tista morebitna mesta na margini, okoli katerih lahko organiziramo svoje potrebe. Zase in za skupnosti, katerih del smo. Kakor zgoraj povzeti Chtcheglov krik označuje povsem osebni interes
po življenju brez mrtvega časa, po mestu, ki ponuja možnosti za igro in raziskovanje, ne pa zgolj za golo preživetje, tako bi tudi za nas moralo veljati, da avtonomne prostore in prakse, katerih del že smo, prepoznamo kot nekaj, kar moramo vzeti povsem osebno in resno kot tisto, kar nam tudi v razmerah splošnega družbenega opustošenja omogoča življenje, ki ga je vredno živeti. Kaj bi to v praksi lahko pomenilo, bomo morali šele odkriti in to odkritje, če bo prišlo, bo šele tisto, ki bo končno potrdilo polemično tezo o tem, da Metelkova res je prostor avtonomne politike.
Literatura
ANARHISTIČNA POBUDA (2008): Danes Grčija - jutri usa Evropa. Dostopno prek: http://novice-infoshop.
blogspot.com/2008/12/novice-211208.html (10. avgust 2013). BEZNEC, B., KURNIK, A. (2009): Rezident tujec: izkušnja Roga na margini. Časopis za kritiko znanosti,
domišljijo in novo antropologijo (238): 181-189. Ljubljana, Študentska založba. BLOMEFELD, W. (2008): The Permanence of Primitive Accumulation: Commodity Fetishism and Social
Constitution. V Subverting the Present, Imagining the Future: Insurrection, Movement, Commons, Werner Blomefeld (ur.), 51-65. New York, Autonomedia. CHEVALIER, L. (1994): The Assassination of Paris. Chicago, The University of Chicago Press. DALLA COSTA, M. (2008): Capitalism and Reproduction. V Subverting the Present, Imagining the Future:
Insurrection, Movement, Commons, Werner Blomefeld (ur.), 87-96. New York, Autonomedia. DEBORD, G.-E., JORN, A. (2004): Mémoires. Paris, Editions Alia.
DEBORD, G. (1999): Družba spektakla. Komentarji k družbi spektakla. Panegirik - prvi del. Ljubljana, Študentska založba.
FORUM AKC METELKOVA MESTO (2012): Izjava za javnost Foruma AKC Metelkova ob 19. obletnici zasedbe.
Dostopno na: http://www.klubgromka.org/index.php?mode=news&id=96. (10. avgust 2013) HOLLOWAY, J. (2004): Spreminjamo svet brez boja za oblast. Ljubljana: Študentska založba. HOOKS, B. (1989): Choosing the Margin as a Space of Radical Openness. Dostopno prek: http://sachafrey.files.
wordpress.com/2009/11/choosing-the-margin-as-a-space-of-radical-openness-ss-3301.pdf. (10. avgust 2013). HORKHEIMER, M., ADORNO, T. W. (2002): Dialektika razsvetljenstva. Ljubljana, Studia Humanitatis. INTERNATIONALE LETTRISTE (1996): Les gratte-ciel par la Racine, V Potlach, G. Debord (ur.). Paris, Gallimard. KORDA, N. A.(2008): Alternativna kulturna produkcija. Diplomsko delo. Ljubljana, FDV. KOTANYI, A., VANEIGEM, R. (1981): Elementary Program of the Bureau of Unitary Urbanism. V Situationist
International: Anthology, K. Knabb (ur.), 65-67. Berkeley, Bureau of Public Secrets. MARKER, C. (1977): Le fond de l'air est rouge. Dovidis, Institut National de l'Audiovisuel, Iskra. MASSEY, D. (2007): World City. Cambridge, Polity Press.
N17 (2012): Onkraj preteklosti - za nove pravice: če ne moremo živeti, ne bomo delali. Dostopno prek: http://
skrci.me/BJJwF (10. avgust 2013). ROSS, K. (2008): The Emergence of Social Space. London, Verso. SADLER, S. (1999): The Situationist City. Cambridge, MIT Press.
TOVARNA ROG (2008): Ustvarjajmo javne prostore! Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo
antropologijo (238): 190-192. Ljubljana, Študentska založba. WALKER J. S. (1999): WhenTexts Collide: The Re-Visionist Power of the Margin. Dostopno prek: http:// digitalcommons.colby.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=3228&context=cq (10. avgust 2013).
potencialno subverzijo, katere realizacija je odvisna od nenehnega prespraševanja lastnih praks. Metelkovo je eden od takih potencialov oziroma razpok v boju proti kapitalističnemu sistemu. Država in kapital poskušata Metelkovo disciplinirati, normalizirati in si jo podrediti - s tem pa jo oropati njenega subverzivnega potenciala - z različnimi mehanizmi, ki jih obravnavamo v prispevku. Z zagovorom metelkovske heterogenosti kot oblike nasprotovanja poskusom discipliniranja skušamo prikazati njene emancipatorne potenciale.
Ključne besede: Metelkova, ne-predstavništvo, antikapi-talizem, avtonomni prostor, skupnost.
Tjaša Pureber je politologinja in doktorska študentka sociologije kulture na Filozofski fakulteti Uniuerze v Ljubljani. (tjasa.pureber@gmail.com)
151-159 Sara Pistotnik
Iz nabora kontradikcij v dnevnih praksah avtonomnih prostorov
Članek je ena od možnih artikulacij pomena avtonomnih prostorov. Vzpostavljanje avtonomnih prostorov in delovanje v njih je pogosto protisloven in večdimenzionalen proces, ki ima za posameznike in posameznice plejado različnih učinkov, od izjemno pozitivnih do skrajno frustrirajočih. Svoje izkušnje črpam iz sodelovanja v različnih osvobojenih prostorih v Ljubljani, predvsem iz Socialnega centra v Rogu in Boj za, okupirane ploščadi pred ljubljansko borzo, hkrati pa sem uporabnica AKC Metelkova. Metodologija je tako opazovanje z udeležbo v specifičnem tipu avtonomnih prostorov, ki težijo k odprtosti, horizontalno-sti, neprofitnosti in vključujočnosti, čeprav se obenem zavedam, da vsak prostor zaznamuje množico doživljanj in predstav, zato je posploševanje mogoče le do neke mere. Vseeno pa se zdi, da je znotraj njih mogoče nasloviti nekatere premisleke in celo zablode, ki jih delimo delujoči v njih ter širša javnost in ki mnogokrat niso omenjeni v tovrstnih člankih, saj veljajo za preveč banalne, četudi v dnevni praksi nedvomno blokirajo delovanje in razvoj avtonomnih prostorov.
Ključne besede: urbanizem, avtonomni prostori, hori-zontalnost, opazovanje z udeležbo.
Sara Pistotnik je doktorska študentka etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti u Ljubljani. Polje njenega zanimanja so migracije in državljanstvo, predvsem raziskuje na področju izbrisa. (spistotnik@yahoo.com)
160-169 Andrej Pavlišič
V iskanju severozahodnega prehoda
Metelkova kot prostor avtonomne politike sredi splošnega opustošenja družbe
Na prostorskem in družbenem presečišču globalnih procesov, ki jih poganjajo kapitalistični interesi, je Avtonomni kulturni center Metelkova, upoštevaje vso dediščino njene specifične trajektorije, dvajset let po zasedbi stare vojašnice pred izivom, da enkrat več prepozna, kako se ti procesi praktično izražajo v njenih vsakodnevnih srečanjih z organi oblasti na eni strani ter v dinamiki na njenih dvoriščih, klubih in ostalih prostorih. Vsesplošno družbeno opustošenje, ki je rezultat neoliberalnega pohoda na družbo tudi avtonomne prostore sooča s temeljnim vprašanjem: kakšna je lahko njihova vloga v pogojih napredovanja opustošenja? Ali lahko služijo kot vozlišča za organizacijo potreb nove družbene margine? Kaj bi to v praksi sploh pomenilo?
Ključne besede: družbena margina, urbanizem, avtonomija, preživetvene strategije, tranzicija.
Andrej Pavlišič je diplomirani politolog. (andrej. pavlisic@avtonomija.org)
139-150 Tjasa Pureber
Against and Beyond the Existing
Building Community in Resistance in Metelkova
The article examines the politics of autonomous spaces. We understand their narration of resistance in the context of ongoing movement against the dominant social order. The existence of autonomous spaces enables people to build social relationships that fundamentally differ from those that are dominant in a society in general, and also at the same time to generate different subversive practices. In the present article, it is argued that autonomous spaces should be understood merely as potential spaces of this subversion inasmuch as its realization depends on the always-ongoing reflection of their own practices. ACC Metelkova is understood as one of such spaces of potentiality or cracks in the struggle against the capitalist system. The state and the capital are trying to discipline, normalize and subdue Metelkova through different mechanisms examined in the article. It is argued that Metelkova needs to remain heterogeneous, since it is vital for effective resistance against the processes of normalization.
Keywords: Metelkova City, non-representation, anti-capitalism, autonomous space, community
Tjasa Pureber is a political scientist and PhD student in sociology of culture at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana. (tjasa.pureber@gmail.com)
151-159 Sara Pistotnik
Cases from a Set of Contradictions in Daily Practices of Autonomous Spaces
The article highlights the significance of autonomous spaces. Instituting autonomous spaces and working in them is usually a contradictory and multidimensional process that has a plethora of different effects for those involved, ranging from exceptionally positive to extremely frustrating ones. My experiences derive from collaboration in various liberated spaces in Ljubljana, mostly in the Rog Social Center and Boj Za, an occupied square in front of the Ljubljana Stock Exchange, and at the same
time from my role of a user of ACC Metelkova. The methodology is based on a form of participant observation in specific types of autonomous spaces that strive towards openness, horizontality, non-profit and inclusion. Being fully aware that generalizations are possible only to a certain extent as each space is characterized by a multitude of experiences and ideas, I still believe that we can address some thoughts or even misunderstandings shared by people active in both autonomous space as well as in wider public. Mostly those that are usually absent in comparable texts as they are considered too trivial, even though they frequently impede daily practices in autonomous spaces and their development.
Keywords: urbanism, autonomous spaces, horizontality, participant observation, horizontality
Sara Pistotnik is a Phd student of ethnology and cultural anthropology at the Faculty of Arts in Ljubljana. Her research interests include the areas of migration and citizenship with emphasis on erasure. (spistotnik@yahoo.com)
160-169 Andrej Pavlišič
Navigating the North-West Passage
Metelkova as a Space of Autonomous Politics
in the Middle of Social Devastation
At the spatial and social intersection of global processes driven by capital and twenty years after the occupation of former barracks, Autonomous Cultural Center Metelkova City is - taking into account the entire legacy of its specific trajectory - confronted with a challenge to once more recognize how those processes are being daily manifested in practice through the encounters with powers-that-be on the one hand and through the dynamics of its courtyards, clubs and other spaces. General social devastation that is the result of a neoliberal assault on society also confronts autonomous spaces with a fundamental question: what can be their role in this ever-greater destruction? Can these places function as organizational nodes for the needs of the new social margin? What would this mean in practice?
Keywords: social margin, urbanism, autonomy, survival strategies, transition
Andrej Pavlisic holds a BA in political science. (andrej. pavlisic@avtonomija.org)
170-196 Bratko Bibič
Improvisation on Theme 93/13
Orientation of a Precarious Musician
in the New Global Order
The article discusses several aspects of massive cultural infrastructure developments, especially those devoted to the so-called independent culture, in Ljubljana. These took place two decades after the squatting of former military barracks in the city center and its transformation into the alternative Autonomous Cultural Center Metelkova City (19932013). It pays special attention to the urban-planning and cultural policies of urban regeneration of several city parts, especially in regard to construction of cultural and creative districts in Ljubljana, in which also ACC Metelkova City is (potentially) situated. In its second part the article attempts to detect, by exemplifying certain events and practices of different stakeholders, an ambivalent character of ACC Metelkova City in particular, and of the cultural and arts sphere in Ljubljana in general, in the overlapping points of two discursive complexes in conceptions: of liminality and creative destruction.
Keywords: Ljubljana, Metelkova City, cultural infrastructure, alternative, independent culture, urban regeneration, creative industry, cultural districts, liminality, creative destruction
Bratko Bibič is a composer and accordion performer, sociologist and philosopher, researcher and writer, decades long engaged in alternative and independent cultural field, with special emphasis on spatial issues. (bratko.bibic@guest.arnes.si)
197-210 Marko Hren
Progressivity Enhanced
Rather than a scientific text, the author contributes a concise memorandum from the originator of the idea who has managed the campaign for the conversion of the military barracks into a creative cluster between 1988 and 2002, when he parted ways with Metelkova due to conflicting views on the center's future. His views shed light on a distant period of time from a perspective of a participant-observer. The information is abundantly supported by primary sources, also available online. However, some of the presented hypotheses are heavily influenced by his personal experiences of xenophobia, elitism, and predatorial behavior, which were already then discernible on the so-called alternative scene as well - so much so that they obstructed the implementation of progressive programs. The author claims that, in spite of the substantially different reality today, the myths and prejudices concerning Metelkova must be done away with in order to enhance its progressive nature. Above all, the paper calls for an objective view on internal antagonisms, mainly originating in deep class divisions between the users. These make a clear distinction between truly marginal individuals and the overambitious beau-bourgeois, as the author labels the large part of users of Metelkova of »his« time. On these grounds, he argues for a robust approach to ban all forms of xenophobia and self-ghettoization.
Keywords: myth, progressivity, elite, self-ghettoization, margin
Marko Hren was an activist with peace and human rights movements, speaker of the campaign for complete demilitarization of Slovenia (1988-1991), and in this context he designed and initiated the conversion of the - at that time central - Yugoslav military barracks at Metelkova Street in Ljubljana into a creative cluster. (marko.hren@guest.arnes.si)