Ozir po svetu.
Pisma iz Ogerske. V.
Za nekoliko tednov Vam, gospod doktor, nisem mogel dopisovati, sedaj pa zopet nameravam, opazke o dobrih in slabih lastnostih in razmerah madjarskih nadaljevati. Madjarski jezik in ž njim madjarstvo je v zadnji dobi velikansko napredovalo, a ta napredek bi menda še mnogo veči bil, ko bi Madjari v svojem stremljenji ne drli slepo strastno naprej, ampak bi pravo mero poznali.
Jako dobra karakteristika madjarske prenapetosti je dogodba — in sedaj obča prislovica — o „madjar-skem globusu". Nek Madjar je namreč hotel za šolo svojega okraja zemeljsko oblo (globus) kupiti; podal se je v veliko prodajalnico dotičnih gecgrafičnih izdelkov ter zahteval „globus madjarski". Ponudilo se mu je mnogo različnih globusov z madjarskimi pa tudi dru-zimi napisi, a mož z nobenim ni bil zadovoljen, ker na nobenem ni bila sama Ogerska, temuč tudi še vse druge zemlje sveta,  in najbliže evabska in ruska,  ka-
111
tero Madjari toliko proklinjajo. Po dolgem pregleda-vanji ia besedovanji Konečno nevoljno reče: „dajte mi globus madjarski, to je, globus same madjarske zemlje, ako pa tega nimate, nečem nobenega". — Ker ni bilo mogoče po volji mu postreči, je prodajalnico zapustil godrnjaje: jaz hočem madjarski globus, ne švabskega, ne, ne, nikoli ne ruskega poleg!
Ta Madjar najbolje karakterizuje sedanje madjar-sko mišljenje in šolstvo. Kar so Madjari svojo politična neodvisnost dosegli in nad druzimi narodi prvega pridobili, so prestrojili vse po pravilu, da za-nje ni Boga raz ven Is ten-boga, ter ni iz veličanja razveo madjar-stva. Kakor se v mohamedanskih šolah največ le mo-bamedanski fanatizem uči, tako se po madjarski mladini vcepuje madjaromanija. Frva skrb in prva naloga jim je tedaj, da se madjarstvo neprenehoma in nezmerno hvahaa ter tako zanj uže v mladostnih srcih in glavah oholi fanatizem vzbuja, ki ponižuje, zasmehuje, zaničuje in sovraži vse, kar ni madjarsko. Otroci zamenjajo abecednik s tako imenovano zgodovino Ogerske, pisano v zgoraj navedenem smislu in duhu. Ogerdka zgodovina in geografija ostane potem glavni predmet vsem elementarnim in srednjim šolam. Na nižjih gimnazijah se uči samo ogerska zgodovina in geografija, o drugih neogerskih narodih in deželah zvedo dijaki le toliko, kolikor so z Madjari v dotiki in kolikor se more za hvaliaovanje madjarskih zmag in madjarske slave omeniti.
Da je madjarski jezik isto tako važen predmet kakor madjarska zgodovina, razume se samo po sebi: razume se pa tudi, da kakor Madjari v „svoji" zgodovini največe junake, najznamenitejše državnike, najvrednejše modrijane imajo, tako tudi v svoji literaturi najboljše in najveće slave vredne pesnike in druge literarne prvake, katerih samo iz hudobije, neodvisnosti in sovraštva do madjarstva drugi nemadjarski svet za takošne pripoznavati noče. -— Uči se madjarska mladina in pripoveduje se vsakemu, kdor o madjarski literaturi poduka želi, da Madjari imajo svoje Homere in Sofokle, Tukidide in Demostene, Virgilije in Horacije, Danteje in Tane, Shakespeare in Byrone, Moliere in Voltaire, Gotheje in Schillerje itd. itd. Imenuj Madjaru le kakošnega velikana druge literature, hipoma in ponosno ti bo iz te stroke imenoval madjarskega representanta. Kar se jezika madjarskega tiče, se ve da ni lepšega in plemenitejšega na svetu; vsaj ga je bojda uže sam Isten-bog v paradižu z Adamom in Evo, prvim madjar s kim parom, govoril. Ne mislite, dragi mi čitatelji, da se šalim, — ne, ne, pripovedujem Vam stvari, kakor sem nadepolno mladino učiti sam slišal; toraj ne samo „relata refero", temuč prav za prav le povem, kar sem sam doživel.
Da se povsodi prednost madjarske besede pokazuje, mora se iztrebiti vse, kar je tuje primesi, ter s pravimi in čistimi madjarkami nadomestiti. Zametujejo se toraj vsi internacionalni izrazi novejših in starejših kulturnih pojmov, katere skupno rabi ves kulturni svet. Madjari hočejo imeti in pokazati prednost „svoje" kulture ter svoje lastne znake za svoje kulturne pojme; oni hočejo glede svojega jezika biti veči puristi nego so staro verni košer-judi v svoji jedi in pijači.
Takošne prenapetosti so smešne, prav otročje, ter se, da na kratko rečem vsakateremu resnemu in razumnemu človeku, kateri razven „madjarskega globusa" še nekaj druzega sveta pozna, gojusijo, a vendar se Madjari zavoljo tega obsoditi ne inoreje ali ne smejo. Poznati zgodovino svojega naroda, navduševati se k gorečemu domo- in rodoljubju po slavnih zgledih svojih prednikov, ponašati se s svojim narodom in njegovimi dušnimi in teelsnimi močmi ter proizvodi,  po  čem   se
112
vsakateri novi zarod k novim naporam, k novemu in Še močnejšemu napredku spodbuja, to vse je gotovo vse hvale in vse časti vredno, vsaj to je dolžnost vsaka-terega naroda, kateri propasti noče, temuč še na svoj prid, za svojo slavo živeti ter med drugimi narodi ka-košen časti vreden pomen imeti. Kdor lepoto svojega jezika hvali, mora jo tudi dejansko dokazovati in spri-čavati, a to storijo Madjari: oni se v resnici trudijo, svoj jezik pravilno, čisto in kar mogoče lepo govoriti in pisati; krasen govor se pri njih mnogo mnogo ceni, a to ne samo pri madja rskih akademikih, temuč povsodi in pri vseh stanovih. Najznamenitejši magnati mnogo na to pazijo, da se njihova mladina krasno govoriti ma-djarščine nauči ter tako popravi, kar so poprej sami zamudili.
Da pri tem vse hvale vrednem rodoljubji Madjari vendar vse meje pravega razuma prestopajo, da v nekem azijatskem fanatizmu sami sebe obožavajo, edino sebe častijo in molijo, ter v tem zadovoljstvu s samimi seboj se z nekim kitajskim zidom obokoliti hočejo, ta otročja napuhnjenost pa Mad j arom mnogo škoduje: pro-uzročuje jim zasmehovanje in zaničevanje ter preziranje še tega, kar je na njih res dobrega, od strani druzih večih kulturnih narodov.                        Dr. Ahasverus.