PLANINSKI VESTNIK
razporeja, da je bogatija videti še večja. Vsega je dovolj, kruha, sladkarij, melon, steklenic s konjakom, skodelic za čaj in kitajskega porcelana za k umi s Gospodar pozna Jugoslavijo, kjer se je bil z Rdečo armado bojeval zadnje mesece vojne vihre. Pogosto omeni Tita, našega »gospodarja«. Razodene nam, koliko duš je včlanjenih v kolhoz, koliko je komunistov, koliko živali premorejo. V kolhozu vlada vzajemnost, ki pride posebno do veljave po hudih zimah, kakršna je bila pretekla.
Na vrsti je ovčja juha s čebulo, brez kakršnegakoli slabega priokusa. Uživa se brez žlic; ko se malce ohladi, jo z velikim užitkom srebamo iz skodel, da v jurti kar cvrči - na bonton se ne oziramo. Začne se faza žganih pijač, skozi katero se z Rikom pretolčeva v glavnem uspešno in brez posledic. Gospodar v rafalih nazdravlja zdaj »rodini«, zdaj Titu, zdaj kolhozu, zdaj Jugoslaviji in konjak tudi v resnici popije, medtem ko midva goljufava, saj bi naju sicer na smrt bolna že kmalu odnesli k vraču v ordinacijo, če v skodelico z ognjeno vodo »slučajno« pade olupek ali melonina pečka, Ahmad osebno likvidira vsebino, da bi naju ne motilo ne-bodigatreba smetovje.
Prinesejo ogromen srebrn krožnik, na katerem je okusno pečeno ovčje meso. Vsak si lahko vzame, kar si želi, meni kot najstarejšemu pa grozi še ovčja glava, sicer največja poslastica in počastitev gosta, kateremu jo ponudijo. To je stvar za sladokusce in poznavalce protokola.
Z glave odrežem nekaj mesa, ostale postopke, ki vodijo do možganov, pa zavlačujem, da bi jih v splošnem direndaju opravili vešči Nemci in Poljaki, ki pridejo na obisk. Tako se kočljivi problem razreši sam od sebe, brez blamaže za mene in brez štabe volje za gospodarja. Še dobro, da ne ponujajo slanega čaja z žaltavim surovim maslom, kot je navada med šerpami v Nepalu in Tibetu!
310
Strežemo si z ovčino, slaščicami in kruhom, ki gredo zares v slast. Poznajo se nam tedni na gori, kjer ni bilo možnosti niti teka za normalno prehranjevanje, kaj šele za kake požrtije. Kljub izdatni hrani v bazi po vrnitvi smo še vedno izstradani in dehidrirani. Pred slovesom je na vrsti obdaritev gospodarja. Z Rikom sva sprva v zadregi, saj doma nisva vedela, kaj vse naju čaka in razen značk nisva vzela s seboj nič vrednega. Reši naju moj švicarski oficirski nož, ob katerem gospodarju oči kar zasijejo. Kaže, da sva mu z njim zares ustregia. Navsezadnje je pa že nekaj drugega kot neuporabne značke, s katerimi bi osrečil kvečjemu ženske in otroke.
S pozno uro se pojavi želja po spancu, naključni gostje pa le neradi odidejo; nekateri se precej okajeni odpravijo v kino. Za hip moramo ven, na prosto, tudi mi. Tiho noč moti brnenje agregata. Noč na 3200 metrih je hladna, na nebu sveti milijon zvezd. Potem se zalezemo v prešite odeje gosodarja Ahmada. Spimo kot ubiti, brez prebujanja. Bilanca telesa je še kar negativna. Kar sprejme, vse predela in potakne po celicah, nič ne sme v Izgubo!
Zjutraj nama polkovnik Raček naroča pozdrave za Miho Potočnika in udeležence naše prve odprave v Pamir. Razkaže nam bližnje vrhove, večinoma pet- in šesttisočake, ki so večidel že na kitajskih tleh in seveda še nedotaknjeni. Pozornost zbuja zlasti vitka, strma piramida Pograničnika.
Nadvse okusen in slasten zajtrk z obilico čebule se dodobra zavleče; šele ko nas Nakim iz vodstva glasno priganja, se končno ginjeni poslovimo od tršatega gostitelja in njegove družine.
ZA SLOVO SPET OŠ IN MOSKVA
Pot je dolga, polna čudovitih razgledov, ki jih zavoljo obmejnega pasu ne ovekovečimo s svojimi fotoaparati. Spotoma se za hipec spet ustavimo na sedlu, odkoder poslednjič vidimo plečati Leninov vrh. V Toplih vodah so med našo odsotnostjo pozidali most, v gosteh imajo letovišfiarje, ki se jim pridružimo pri mizi. Tam pospravimo popotnico, ki nas spremlja že od kolhoza. Naš cilj je sedaj Oš, kjer se po treh urah nastanimo v starem orientalsko zanikrnem hotelu. Miru seveda ni: niti pošte ne morem oddati, a če je lahko počakala do danes, bo še do jutri.
Zvečer se zberemo v restavraciji. Večerji sledijo banket, govorance, zdravice. Umetnik Šlsko razpravlja o vrednotah alpinizma. Mimogrede pikne Poljake, ki po nesreči bolgarskega tovariša niso sodelovali v reševalni akciji, ampak tebi nič meni nič lepo sestopili v dolino. Bradati Peter obtožbe zavrne in s kolegi užaljen odide, kmalu pa se spet vsi vrnejo. Puščobneži okoli polnoči odrinemo v hotel. Radi bi spali, a se s Konop-Ijovim zapletemo v dolg razgovor o opremi. Huda vročina nam tako in tako ne da spati. Smo na rodovitnih srednjeazijskih ravnicah, kjer uspeva odličen bombaž. Zato si naslednjega dne ogledamo bližnjo tovarno svile, ustanovljeno leta 1929. Seznanijo
Planika
VERA PIPAL
Planika bela zacvetela spet bo sredi sivih sten. Ve, kako zelo je lepa in priljubljena ljudem.
Encljan in rododendron, lepi jeglič in volčin -poleg nje so vsi lepdtci naših ljubljenih planin.
Naj krasijo naše gore, naj nam z njimi bo lepo. Božajmo jih le s pogledi in umaknlmo roko.