GLASILO GLAVNEGA ODBORA ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
Leto VI. - štev; 39,	Ljubljana, 22. septembra 1950	izvod 4 din
S povečanim tekmovanjem
s e bomo pripravili
na zgodovinsko obletnico Osvobodilne fronte
Bliža se 10. obletnica ustanovitve Osvobodilne fronte Slovenije. To je deset let neizprosnega in revolucionarnega boja za svobodo in blaginjo slovenskega naroda. Delovno ljudstvo Slovenije z delavskim razredom na čelu bo častno proslavilo ta zgodovinski datum s povečanim socialističnim tekmovanjem za čimhitrejši razvoj ter gospodarsko in politično krepitev naše socialistične domovine.
Predsedstvo ZSJ — Glavnega odbora za Slovenijo vabi. vse delovne kolektive, da se odzovejo pozivu 10 OF Slovenije in se vključijo v 6 mesečno tekmovanje v počastitev 10. obletnice ustanovitve OF. Tekmovanje se bo vršilo od 1. oktobra 1950 do 51. marca 1951.
V	tem času naj naše sindikalne organizacije usmerijo vso svojo dejavnost v priprave za čimveličastnejšo proslavitev 10. obletnice OF, ki se bo vršila v zadnjem letu naše prve petletke.. Zato mora biti tekmovanje hkrati tudi uvod v zadnji naskok za čimuspešnejše dobojevanje velike bitke za predčasno izpolnitev nalog naše prve petletke.
Tekmovanje naših kolektivov bo temeljilo na treh osnovnih točkah: v izpolnjevanju planskih nalog v proizvodnji, v nalogah idejno političnega in vzgojnega dela v kolektivu ter v akti viza ci ji članov kolektiva za izpolnitev nalog OF izven kolektiva.
V	proizvodnji se bo zaostrila borba za izpolnjevanje plana po količini, vrednosti, asortimentu in kvaliteti. Nadaljevala se bo borba za znižanje proizvodnih stroškov z nadaljnjim odkrivanjem in izkoriščanjem notranjih rezerv podjetja, kot so: polno izkoriščanje obstoječih strojnih kapacitet, varčevanje surovin, materiala, pogonske energije itd., zniževanje režijskega osebja, izboljšanje delovne discipline z boljšim izkoriščanjem delovnega časa. znižanje neopravičenih, opravičenih in bolezenskih izostankov ter zmanjšanje fluktuacije. Poveča naj se skrb za boljše delovne pogoje in dvig življenjske ravni v kolektivu. V okviru tega tekmovanja bo treba pospešiti medbrigadno tekmovanje po turnirskem načinu, ki se je doslej izkazalo kot najučinkovitejša oblika borbe za dvig proizvodnosti dela in kvalitete proizvodov.
V	politično vzgojnem delu bo glavna, naloga tekmovanja organizacija sistematičnega političnega dela, ki ^ mora zajeti ves kolektiv, poslužujoč. se pri tem vseh najrazličnejših oblik dela od diskusijskih večerov, krožkov, konsultacij pa do predavanj in seminarjev. Težišče idejnopolitične vzgoje v tem času bo na osvetljevanju problemov naše revolucije v NOB in sedanji socialistični graditvi in prikazujeta naj se značaj in vloga Fronte v naši revoluciji, v čemer se praktično uveljavlja revolucionarna in pravilna politika naše Partije pri uresničevanju marksističnih leninističnih načel. Posebno pozornost pa bo treba posvetiti organizaciji seminarjev za. vzgojo delavskih svetov in upravnih odborov ter njihovo usposabljanje za vodstvo podjetij.
V	frontnem delu izven kolektivov pa bo tekmovanje potekalo v duhu organizacije krepitve OF, t. j. v vključevanju novih članov v OF,. v povečanju in rednem plačevanju članarine, pospeševali bomo aktivnost članov sindikata v terenskih organizacijah, na sestankih, zborih volivcev, itd. Tekmovali bomo v sodelovanju pri Prostovoljnem delu, zbiranju odpadkov in drugih frontnih akcijah, pove-
čali aktivnost ljudske inšpekcije v kolektivu in na terenu pomagali centrom predvojaške vzgoje, PAZ, ljudski tehniki itd.
V okviru tekmovanja OF je treba posebej zaostriti borbo za organizacijsko krepitev vseh naših sindikalnih organizacij in se boriti za dosledno izvajanje sklepov XII. plenuma Centralnega odbora ZSJ. Okrajni in krajevni sveti sindikatov naj tekmujejo med seboj v organizacijskem in političnem delu ter v okrepitvi svojih forumov, pomagajo naj nižjim sindikalnim organizacijam z obiski in se povezujejo z okrajnimi in krajevnimi ljudskimi odbori.
Tekmovanje se bo ocenjevalo mesečno na podlagi poslanih poročil, ki jih bodo poslale sindikalne podružnice svojini republiškim odborom sindikatov. Najboljši kolektiv s strani komisije za tekmovanje OF pri ZSJ — Glavni odbor za Slovenijo — bo predlagan Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte za podelitev mesečnega prehodnega priznanja. Ob zaključku 6-me-sečnega tekmovanja OF bo komisija predlagala III. kongresu Osvobodilne fronte Slovenije najboljše kolektive v tem tekmovanju za podelitev zaslužnih priznanj. Prav tako bo komisija predlagala najboljše brigade in posa-
meznike za podelitev posebnega frontnega priznanja.
V tekmovanju OF se bo ocenjevalo le tiste kolektive, ki se bodo za to tekmovanje pismeno prijavili komisiji za tekmovanje pri republiškem odboru svojega sindikata. Sklep za vključitev v tekmovanje OF mora sprejeti ves kolektiv na množičnem sestanku, kjer se naj sprejmejo tudi konkretne tekmovalne obveznosti v počastitev 10. obletnice OF. bodisi za ves kolektiv ali za posamezne obrate, oddelke, brigade ali posameznike. Redno poročanje o izpolnjevanju tekmovalnih obveznosti bo važen sestavni del tekmovanja, ki bo omogočalo objektivno ocenitev najboljših med najboljšimi in se bo kot tako tudi ocenjevalo.
S pravočasno vključitvijo v to tekmovanje bodo naši delovni. kolektivi ponovno dokazali. svojo politično zavest in nepopustljivo voljo, boriti se v okrilju OF pod vodstvom naše slavne, v revolucionarnem boju prekaljene Komunistične partije in tov. Tita za blaginjo slovenskega naroda in svobodo naše socialistične domovine.
PREDSEDSTVO ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE GLAVNI ODBOR ZA SLOVENIJO
šeštanjski usnjarji _ gospodarji podjetja
Visok, suh, v sivi praznični obleki, s cigareto v ustih, je stal pred vhodom v tovarno predsednik delavskega sveta, večkratni udarnik Težak Anton in opazoval delavce in delavke, kako se stiskajo pod dežnikom prerivajo skozi dež proti tovarni.
»Zdravo — zdravo,« eo bili njegovi odzdravi delavcem in njegov klobuk je večkrat odkril plešasto glavo v pozdrav. Direktor tovarne, borec NOV od 1941. 1., stoji ponosno poleg njega, se smejočega obraza pogovarja z nekim delavcem, od časa do časa pa odzdravlja na pozdrave delavcev, ki vedno pogosteje prihajajo v tovarno.
Vsa tovarna je v zelenju, okrašena je tako,, da mora vsakemu mimoidočemu udariti v oči, da je v tej. tovarni nekaj posebnega. Pred vhodom v tovarno stoji v ,k transparent z napisom »Tovarna pripada usnjarjem«.
*
Da, ta tovarna je bila 162 let last izkoriščevalcev, ki so neusmiljeno izkoriščali delavce. Bivši lastnik tovarne Voš-njak, ki je imel poleg tovarne še številna druga poslopja in zemljo, je ob osvoboditvi pobegnil. Zbal se je, da bi ga njegovi lastni delavci ne postavili pred sodišče in ga obsodili za njegova krvava dejanja.......	.	,
Leta 1788, ko je na navadnem travniku bila zgrajena, prva, ?elo primitivna tovarna, je .bilo zaposlenih približno le dvajset delavcev. Njihovi izdelki so v začetku zadovoljevali le potrebe lastnika in njegove družine, toda uvidel je, da mu lahko ta tovarna prinaša lepe dobičke.
Iz leta v. leto je. večal svoje podjetje, pri tem pa ni niti malo pomislil na potrebe delavcev, ki so stanovali tudi v zasilnih lesenih barakah. Marsikateri delavec je moral zaradi slabega stanovanja zapustiti, tovarno jp iti po svetu. Sele pozneje, ko so delavci zahtevali zboljšanj® življenjske ravni, je zgradil nekaj hišic, katere pa še zdaleč niso zadovoljile vseh delavcev. Nekateri so si postavili hišice iz blata, večina pa je stanovala na vaseh pri kmetih in še. danes je več kot polovica t delavstva na stanovanjih izven mesta, kjer imajo ali svoje hišice.
5.527,000.000 dinarjev
ljudskega posojila — naš odgovor sovražnikom
V vsej državi je bilo v ponedeljek zvečer predčasno zaključeno vpisovanje drugega ljudskega posojila. Po nepopolnih podatkih, ki jih je te dni objavila zvezna vpisna komisija, je bilo vpisanega 5.527 milijonov dinarjev ljudskega posojila. Samo v zadnjih dveh dneh se je vpisana vsota povečala za 227 milijonov dinarjev.
F 18 dneh vpisovanja je bila vsota presežena za 75 odstotkov, kar dokazuje veliko razumevanje naših delovnih ljudi do vloge ljudskega posojila za nadaljnjo krepitev našega socialističnega gospodarstva.
Velik prispevek k posojilu so dali tudi delovni ljudje iz naše republike. Po nepopolnih podatkih je bilo vpisanega v Sloveniji 454.7 milijonov dinarjev posojila. V zadnjem dnevu vpisa se je ta vsota povečala še za 16.4 milijone dinarjev. Najlepši uspeh so dosegli prebivalci mesta Ljubljane, ki so vpisali nad 84 milijonov dinarjev. Vpisniki iz ljubljanske oblasti so vpisali nad 132 milijonov, iz mariborske oblasti 116 milijonov, te goričke oblasti pa nad 40 milijonov dinarjev ljudskega posojila.
ali stanujejo pri drugih ljudeh. Marsikateri pa je moral zaradi pomanjkanja stanovanja prenočevati kar v tovarni. Z večanjem delavstva so se večale potrebe tudi po kulturnem in političnem življenju. Vsega tega takratni lastnik ni dopustil in vsakega, ki ga je opazil pri tem delu, je kaznoval z odpustom. Šol ni gradil in otroci usnjarjev so se šolali v cerkvi, v duhu ponižnosti do kapitalistov. Večkrat so stopili v stavko, ki pa ni prinesla nobenih sprememb, ali pa samo navidezne, da so preslepili delavce.
Leta 1935 beleži tovarna največjo stavko, kjer so delavci poleg zboljšanja življenjske ravni zahtevali tudi politične pravice. Zahtevali so svojo enotno organizacijo, organizirali so si razredni sindikat, toda vse se je pozneje izjalovilo. Magnat Vošnjak je sicer ugodil njihovim zahtevam, pozneje pa je na ta račun odpustil najboljše in najbolj zavedne delavce. Tudi po letu 1935 so skušali delavci večkrat doseči svoje cilje, toda takrat je bila med njimi peta kolona in vsak poskus stavke je bil zaman. Odpuščanje delavcev je bilo neprestano, marsikateri ie bil celo pregnan in zaprt
V letih " okupacije je tovarna precej pretrpela. Že v mestu samem kot obmejnem mestu, je bilo vse polno domačih izdajalcev, petokolonašev, ki so ob prihodu hitlerjevske vojske izselili vse zavednejše ljudi. Dan ta dnem je bilo slišati o streljanju tega ali onega zavednega šoštanj-skega usnjarja in želja po osvoboditvi je bila vedno večja. Mnogi usnjarji so zapustili svoje družine in stopili v vrste borcev narodnoosvobodilnega gibanja. Tako so tudi usnjarji šoštanjske tovarne usnja doprinesli svoj delež k zmagi resnice in pravice.
Leta 1945 je bila tovarna v žalostnem stanju, Pokvarjeni stroji, razbiti bazeni, vse to je bil ostanek okupatorjevega dela Delavci, ki so prišli na delo, so nezaupljivo gledali v te razvaline, misleč da iz te tovarne ne bo ničesar več.
Toda niso dolgo premišljevali! Prijeli so za delo in v nekaj mesecih je tovarna začela z izdelovanjem usnja Eno leto po osvoboditvi je tovarna dosegla predvojno proizvodnjo, v letošnjem letu pa je celo to proizvodnjo podvojila. Iz vrst delavcev in delavk so zrasli udarniki, no-vaiterji, katerih ima tovarna vedno več. Skoraj iz razvalin je zrastla ena izmed najboljših tovarn v naši državi. Njeni izdelki se lahko po kakovosti primerjajo z vsemi inozemskimi.
*
Te dni je delovni kolektiv tovarne usnja v Šoštanju prevzel tovarno v svoje upravljanje.
Generalni direktor usnjarske industrije tov. Kumer, ki je na prvi seji DS v imenu ministrstva in direkcije pozdravil delavce in nameščence, je med drugim dejal;
»Tovarno izročam v vaše roke. Želim, da ne pustite nobenemu, da bi vas izkoriščal, temveč izkoriščajte vi tovarno v svojo korist.«
Delavci so z velikim navdušenjem potrdili njegove besede in obljubili, da bodo častno izvrševali naloge, ki jih postavlja pred njih celotno ljudstvo naše države. Tov. Kumer je izročil predsedniku upravnega odbora tudi knjigo z željo, da se piše -kronika, ki naj bi bila mnogo lepša od dosedanje.	O. I.
Poštnina plačana v gotovini
ETBIN KRISTAN _začetnikdelav.
skega gibanja v Sloveniji, pisatelj in voditelj
obsoja Kom in form
Ko se je nahajal glavni urednik »Delavske enotnosti« — pisatelj Tone Seliškar v Združenih državah Amerike, je obiskal tudi 83 letnega borca za pravice delovnega ljudstva — Etbina Kristana, ki živi in se vedno ustvarja v svojem skromnem domu ob Michiganskem jezeru v Grand Havenu. Etbin Kristan je navdušen prijatelj nove Jugoslavije in je podal v zvezi s Kominformom naslednjo izjavo:
I.
Po mojem globokem prepričanju je storila Kominforma nad Jugoslavijo strašen zločin. To sem dejal že na zadnji seji Glavnega odbora Ameriškega'slovanskega kongresa lansko jesen, kjer sem bil, žal, edini zagovornik Jugoslavije.
Med državami, ki se smatrajo za socialistične, mora vladati sožitje in če tega kdaj zmanjka, kar se lahko zgodi, je treba napeti vse moči, da se doseže. V tem pa moramo uspeti, če vsi mislijo in delajo socialistično, kajti ideja pravega socializma je le ena. Potvarjanje in zloraba socialističnega imena, kot *narodni«, »krščanski socializem-c in podobno, pa se kaj hitro razkrinka.
Kjer se priznava tako imenovani marksistično-leninski socializem, mora med državami, k[ so ga sprejele, vladati enakopravnost, ne glede na njihovo velikost, število prebivalstva itd. In za končno dosego popolnega in nepopačenega socializma je nujno treba, da vsaka od teh držav podpira drugo po svojih močeh.
Kominforma je s svojo zloglasno resolucijo vse to onemogočila. Prvim vestem o tem koraku Kominforme sploh nisem hotel verjeti,- ker se mi je zdelo absolutno nemogoče, da bi katera koli socialistična organizacija mogla storiti kaj podobnega. Ko pa je tragični dogodek bil potrjen, tako da sem bil prisiljen verjeti in ko je tudi splahnelo upanje, da bo nesporazum kmalu odpravljen, sem začel dvomiti o socialističnem značaju Kominforme in tistih, od katerih sprejema navodila in ukaze. Spoznal sem, da Kominforma sploh ni to, kar naj bi bila po objavah iz časa njene ustanovitve.
Jasno mi je postalo, da je Kominforma le orodje v rokah nekaterih elementov v Moskvi in da ne služi socialističnim državam sploh, ampak le Sovjetski zvezi, bolje rečeno, samd Rusiji.
Največji njen greh je bil pač ta, da je skušala preprečiti razvoj Jugoslavije v industrijsko državo, kajti, če bi se ji to posrečilo, bi bili vsi jugoslovanski napori za socializacijo dežele za nedogledno dobo neuspešni, brugi zločin pa je bil, da je hotela socialistični državi ukazovati, v čemer se kaže zelo debel kos imperializma. S tem je dala orožje v roke najbolj zakrknjenim sovražnikom socialističnih idealov.
Kar sem pozneje zvedel o barantanju s kapitalističnimi in reakcionarnimi državami, pač tudi ni moglo zbuditi mojih simpatij za tiste, ki se poslužujejo Kominforme za svoje sebične namene, zato mislim, da se bo moralo prav v Rusiji marsikaj spremeniti, preden bodo med socialističnimi državami zopet mogoči normalni odnosi. Verujem pa, da se bo to prej ali slej zgodilo, ker to zahtevajo in narekujejo zakoni razvoja.
II.
Kominforma je odgovorna za žalostno dejstvo, da je vsako delo, doseči delavsko solidarnost v svetu, silno otežkočeno, prav ob času, ko so postali pogoji za ta cilj ugodnejši kot kdaj prej. Če je Kominforma mislila, da bo vse delavstvo hipoma združeno proti Jugoslaviji, je bila bolj kratkovidna, kot se je moglo pričakovali. V kominformovskih deželah se res zdi, da je tako, toda dejal bi, da je le zunanji, videz tak, kajti vse kaže, da so se te države odrekle svoji neodvisnosti in da je postalo nevarno za delavce — kakor tudi za ostalo prebivalstvo — misliti s svojo glavo, ali pa vsaj glasno izražali misli. Težko je torej trditi, kaj to. delavstvo verjame, o čem dvomi in kaj smatra naravnost za laž. Prej ali slej pa ste jim bodo začele odpirati oči, kajti nobena laž ni večna! Zato bodo sedanji krmarji skušali prikrivati resnico, dokler bodo le mogli. Dotlej pa bodo tudi napori za dosego delavske solidarnosti Sisifovo delo. To pa je največji greh Kominforme.
lil.
Razumljivo je, da bo Jugoslavija imela še mnogo težav, zlasti gospodarskih, suj je le prav majhno število držav v tem pogledu znatno na boljšem. Toda tam, kjer je skoraj vsega v izobilju, imajo korist od tega le *gornji« razredi, v nižjih plasteh pa je revščina taka, da je v Jugoslaviji gotovo ne bi našli.
Gotovo je tudi, da bo Kominforma še nadalje ovirala razvoj, ker ni v njeni sredini takih velikih mož, ki bi priznali zmoto. Težave bodo torej v upravi, v zunanji politiki, v slabih izkušnjah na raznih področjih in v pomanjkanju moči. Toda dosedanji uspehi opravičujejo pričakovanje, da bo Jugoslavija prebredla vše zapreke in v doglednem času dosegla vsaj tako blagostanje, kakršno so v predvojni državi uživali le srednji sloji. To bo omogočilo tudi napredek na vseh drugih poljih, spravilo nove talente na površje, pospešilo gmotno in duhovno produkcijo, zadušilo godrnjavost tistih, ki ne morejo razumeti razmer in dvignilo ugled države doma in v svetu.
Za daljšo bodočnost pa vidim še vse bolj sijajno vlogo Jugoslavije, seveda s pridržkom, da se kakšnim prenapetim kratkovidnim državnikom s vzhoda ali zahoda ne zmeša v glavi in ne izzovejo kakšnega novega klanja, ki bi pahnilo ne le Jugoslavijo, ampak ves svet za stoletja, morda za tisočletja, nazaj.
Jugoslavija je izmed vseh tista dežela, ki koraka najbolj sistematično proti končnemu cilju — v socializem. To je pokazala najočitneje s tem, da po resoluciji Kominforme ni padla na kolena.
Rad bi poznal drug narod, ki bi v tako kratkem času obnovil toliko razdejanega, zgradil toliko novega, se toliko naučil in tako okrepčal svoj pogum, svojo voljo, svojo delavnost in iznajdljivost, kakor so to pokazali jugoslovanski narodi. Nepristranski opazovalci iz drugih dežel so že občudovali, kar so na lastne oči videli v republikah od Slovenije pa do Makedonije in pripovedujejo svojcem o čudovitih stvareh, katere so doživeli v Jugoslaviji. Morda, je njihovo število še majhno, raste pa od dne do dne. In ker ni Jugoslavija za nikakršnim železnim ali najlonskim, azbestnim ali zlatim zastorom, njena dejstva ne morejo ostali prikrita za. večne čase. Resnica o njenih naporih in načrtih, o udarništvu in uspehih njenega ljudstva, o mogočnem napredku iz temne zaostalosti v visoko civilizacijo in kulturo mora prodreti v svet, kakor je kljub vsem lažem prodrla v svet resnica o odporu jugoslovanskih ljudstev in njihovih partizanov v najtežjem času njene zgodovine.
Resnica je mogočna sila in kadar jo bodo spoznali vsi, se bo zgodilo, da’bo Jugoslavija vzor vsem tistim, ki resnično verujejo v socializem in hočejo njegovo realizacijo. 0 Kominformi pa takrat ne bo ne duha, ne sluha.
K0HEM dežela tujih interesov Delo Ifidske inšpekcije o Slooeiilji
Koreja — »Dežela jutranje svežine«, kakor Jo Korejci Imenujejo, je bila ln je še danes zaradi svojih zemljepisnih značilnosti ln pri-rodnih bogastev stakallšče Interesov raznih tujih sli. Prav to, da leži Koreja med Kitajsko, Mandžurijo ln Sovjetsko zvezo na eni in med Japonsko na drugi strani, je bilo že v preteklosti, danes pa je še posebno usodno za Korejce.
Korejski polotok tvori naraven most med celinsko Azijo in japonskim otočjem. Kdor torej ima Korejo, ta mnogo lažje nadzoruje Japonsko in tudi drugo otočje v Tihem oceanu, hkrati pa je tudi bliže dogodkom tako na Kitajskem, kakor tudi Sovjetski zvezi v tem predelu.
Skozi sosedno Mandžurijo, — ki je stara baza za napad na Sovjetsko zvezo — sta speljani gospodarsko kakor tudi strateško važni železniški progi:	prva Je Kitajska
vzhodna železnica, katero je zgradila še carska Rusija, ki si je pridobila pravico, da Je na tem ozemlju vzdrževala »za varstvo te proge* precejšnje število svojih čet. Ta proga vodi skozi severno Mandžurijo v sovjetsko pristanišče Vladivostok. Druga proga pa je Južna mandžurska železnica, ki veže sovjetsko Sibirijo s severno Kitajsko.
Strateško pomembnost korejskega ozemlja še povečuje neposredna bližina največjega in edinega pomembnega sovjetskega tihomorskega pristanišča Vladivostoka, skozi katerega Ima Sovjetska zveza Izhod na Tihi ocean. Sam Vladivostok je tem pomembnejši, ker tu morje skozi vse leto nikdar ne zamrzne, kar je sicer slaba stran vseh ostalih sovjetskih tihomorskih pristanišč. Hkrati pa je to mesto važno gospodarsko središče In skrajna točka sibirske železnice.
Končno lahko smatramo Korejo kot prl-rodnl zaključek poti lz Severne Amerike preko Tihega oceana na Kitajsko oziroma v Azijo. Ta pot vodi mimo Havajskih otokov, kjer Imajo ZDA važno pomorsko in letalsko oporišče Pearl Harbour, pa dalje mimo japonskega otočja, katerega sedaj prav tako kontrolirajo ZDA ln se konča na Koreji.
Pomembnost Koreje povečajo tudi številna njena pri rodna bogastva, kakor tudi prlrod-na bogastva bližnjih, sosednih pokrajin.
Zaradi vsega tega je Koreja dežela, v kateri se tudi danes križajo Interesi raznih tujih sil. katere so sedaj Korejce pahnile v vojne grozote ln jih prisilile, da s svojo krvjo plačujejo tuje račune.
Koreja je ostala pod japonsko oblastjo od leta 1905 pa vse do nedavne kapitulacije Japonske, po končani drugi svetovni vojni. Takrat so se morale japonske čete, nahajajoče se severno od 38 vzporednika, predati sovjetskim četam, čete pa, ki so bile južno od 38. vzporednika, pa so se morale predati Američanom. 38. vzporednik je tako postal meja med sovjetskim in ameriškim vplivnim področjem. V severni Koreji je prišla s pomočjo Sovjetske zveze na oblast vlada s sedežem v Fenjangu, v južni Koreji pa je bila s pristankom OZN ustanovljena republika z glavim mestom Seul.
Sovjetska zveza in tudi ZDA sta sicer pozneje iz Koreje umaknili svoje čete. nista pa od tam umaknili svojih Interesov, zato so politična ln Ideološka nasprotstva med obema deloma stalno rasti a. Sovjetska zveza ni nikoli priznala Jnžnokotejske države, prav tako pa ZDA ln OZN nista nikoli priznali severnokorejske države. Vsaka od teh vlad si je lastila popolno oblast nad vso Korejo. Slednjič je prišlo 25. junija zjutraj na 38. vzporedniku do vojaškega spopada, ki se je razvil v sedanjo korejsko vojno.
*
Novica o spopadu je pretresla ves svet. Množice ljudi po vsem svetu so kmalu oh začetku sovražnosti spoznale, da ta »spopad« med Korejci pravzaprav ni stvar Korejcev, ampak da so Korejci postali le žrtev tujih imperialističnih sli, ki so sl Izbrale strateško pomemben korejski prostor za oboroženo nadaljevanje hladne vojne, katera se že leta bije med obema taboroma, ki ju vodita ZDA In Sovjetska zveza pri tekmovanju za nadoblast v svetu.
Predsednik ZDA Truman se je še istega jutra, takoj po začetku bojev na Koreji, nenadno vrnil z dopusta in takoj sklical sejo ameriške vlade, ki je zahtevala takojšnje sklicanje Varnostnega sveta. Se Isti večer se je Varnostni svet sestal k Izrednemu zasedanju. Ljudje po vsem svetu so z zaskrbljenostjo prisluhnili, kako bo Varnostni svet rešil to nalogo.
Sovjetski delegat Malik, ki že od 13. januarja ni sodeloval pri delu Varnostnega sveta, se sedaj tudi teh sej, na katerih naj bi se reševalo korejsko vprašanje, enostavno ni udeležil, češ da ne more sedeti za Isto mizo skupaj s Čangkajškovlm delegatom.
Aparat Varnostnega sveta pa Je kljub odsotnosti sovjetskega delegata mrzlično delal dalje. Sprejel Je dve ameriški resoluciji, v kateri obsoja vlado Severne Koreje kot napadalca in jo poziva, da takoj umakne svoje čete na 38. vzporednik. Hkrati ta resolucija poziva vse države — članice OZN, da pomagajo vladi Južne Koreje.
Jugoslovanski delegat v Varnostnem svetu je v skladu z znanim stališčem Jugoslavije, ki se v korejskem spopadu ni opredelila na nobeno stran, glasoval proti tej ameriški resoluciji. Predložil je svojo resolucijo in predlagal ob sodelovanju posrednikov neposredna pogajanja med Severno ln Jušno Korejo, s pomočjo katerih bi Korejci imeli možnost, da bi ob podpori Varnostnega sveta sami, svobodno poravnali »voj spor, če bi bil to seveda le njihov spor. Toda ta jugoslovanski predlog, ki je pomenil najkrajšo pot za člmhltrejšl konec vojne, je bil soglasno odbit.
Tako se je zgodilo, da se je vojna nadaljevala in da je Mac Arthur prejel od Varnostnega sveta zastavo Združenih narodov, pod katero naj bi se pod ameriškim vodstvom borili vsi svobodoljubni narodi.
*
Fronta na Koreji se je bliskovito pomikala proti jugu. Severna Koreja je v začetku
sovražnosti razpolagala z močno vojsko. Oborožena Je bila z orožjem, katerega je vladi Severne Koreje prepustila Sovjetska zveza, ko je umikala s Koreje svoje okupacijske čete. Računajo, da Je takrat Severna Koreja Imela pod orožjem okoli 1(10.600 mož, okrog 100 tankov in 150 letal sovjetskega Izvora ter precej težke artilerije. Kakor poroča Reuter, pa je Južna Koreja takrat raz polagala s 93.000 možmi, bila je brez večjih tankov ln brez sodobnega težkega topništva. Severnokorejske čete so že tretji dan bojev zavzele južnokorejsko mesto Seul, ne da bi naletele na večji odpor. Tudi Suvan, kamor sta se preselila jušnokorejska vlada in ame riški glavni štab, je padel. Vlada in ameriški glavni štab sta se morala preseliti v Tedžon...
Ob tem času so se Izkrcavale v Fusanu prve ameriške pehotne čete. Končno je padla tudi tretja prestolnica. Konec julija je bila vsa zahodna obala v severnokorejskih rokah, na vzhodu pa so se severni Korejci pripravljali na ofenzivo na Fusan.
Ameriško letalstvo je kljub protestom severnokorejske vlade močno bombardiralo cilje na obeh straneh 38. vzporednika. Medtem je tudi brodovje mnogih drugih držav članic OZN stopilo v borbo. Pri Fusanu so Američani Izvršili močan protinapad, da so zadržali severne Korejce. Potrebovali so to pristanišče. Predstavnik Mac Arthurjevega glavnega štaba je takrat dejal: »S silami, ki so nam na razpolago, ne moremo zaustaviti severnokorejskih čet na vseh mestih . . .« Američani in Južnnkorejcl so bili stisnjeni v skrajni jugovzhodni kot polotoka ln svetovni tisk je že pisal o »zaključnih fazah bojev na Koreji«.
Toda 15. septembra je svet presenetila novica o Izkrcanju ameriških ln južnokorejskih čet 120 km za fronto pri pristanišču Inčon v bližini Seula. Ameriške četo so se hkrati izkrcale tudi v pristanišču Hunson na zapadli, na vzhodni obali pa pri Pohangu ln Jongdoku. -
Izkrcanje v Seulu je vodil general Mac Arthur osebno. Po bombardiranju z vojnih ladij se Je začelo Izkrcavanje. Prt teh operacijah so sodelovale tudi pomorske sile sedmih držav •*- članic OZN. Glavno poveljstvo severnokorejskih čet je Izdalo o teh dogodkih šele 3 dni pozneje poročilo, v katerem pravi, da je pri Invazijskih operacijah sodelovalo okoli 3IM) ladij, nad 509 težkih bombnikov ln lovcev ln da se je Izkrcalo nad 40.000 pehote s topništvom ln tanki.
Južnokorejske in ameriške vojaške sile silovito napadajo pri Masanu, pri Naktongn, pri Hamanu in pri Pohangu. Najmočnejši napadi pa so na odseku pri Teguju, kjer so severnokorejske čete prodrle že v Vegvan. Severnokorejske sile se na vseh bojiščih umikajo, le na sektorju pri Teguju, zapadno od Mosane in pri Seulu nudijo še večji odpor. Zato se pričakuje, da bo pri Seulu prišlo še do ostrih bojev. Z zavzetjem tega mesta bi Američani nadzorovali vse prometne zveze v Južni Koreji. Američani in Mac Arthur pa sl obetajo, da bo z zavzetjem tega mesta uničen sovražni obrambni sistem tako, da se bo severnokorejska armada razkropila . ..
V	Sloveniji obstoji danes 4400 skupin ljudskih inšpektorjev z nad 19.000 člam-i. V enem letu so te skupine izvedle okrog 5500 pregledov, dale številne koristne predloge, tako da so bilo po njihovi zaslugi odpravljene številne pomanjkljivosti.. Nedvomno bi bil uspeh še večji, če bi skupine obstajale povsod. To pa se ni izvedlo zaradi tega, iker so nekateri okrajni odlboni Osvobodilne fronte in sindikalni sveti podcenjevali vlogo ljudske kontrole v gospodarstvu in v širjenju socialistične demokracije. Danes še v 10% frontovsikih organizacij niso izvoljene skupine ljudskih inšpektorjev.
V	organih ljudske inšpekcije v Sloveniji je 35 do 40% žena, ki so pokazalo posebno veliko pobudo v kontroli nad razdeljevanjem življenjskih potrebščin in drugega blaga.' V preteklem letu so žene pregledale več otroških restavracij, jasli in drugih ustanov. Zaradi budnosti organizacije ljudske inšpekcije so ugotovili, da je upravnica mlečne kuhinje v Studencih v Prekmurju odnašala domov cele pakete hrane in mleka. Njen mož, ki je bil vodja skupine ljudskih inšpektorjev na vasi, ni hotel tega prija viti, temveč je tatvino odkrila skupina iiz sosedne vasi.
Da bi bili še bolj sposobni reševati svoje nalloge, vodje skupin redno poseičajo tečaje, ki jih organizirajo okrajni odbori Osvobodilne fronte, člani pa se na sestankih spoznavajo s svojimi dolžnostmi in načini dela. Pri tem proučujejo teme o ljudski demokraciji, socialistični zakonodaji, kontrolni službi in konkretnih nalogah ljudske inšpekcije.
Tam, kjer inšpektorjev ni izvolilo ljudstvo, ampak so bili postavljeni s strani partijskih ali sindikalnih organizacij, brez vednosti članov Fronte na vaseh in sindikatov v podjetjih (Ljutomer. Gorica, Postojna) nis« bili doseženi dobri uspehi.
Delo ljudskih inšpektorjev je v nekaterih krajih oviralo stalno menjavanje članov komisij. Pri izvršnem
CK KP Hrv at sk e je sprejel siki ep o izključitvi iz Partije Rada Zigiča, Duška Brkiča in Stamka-Čanice Opačiča. Sabor LR Hrvaitske pa ji,h je na predlog predsednika vlade Vladimirja Bakariča razrešil dolžnosti člano-v vlade. Razkrinkanje teh zamaskiranih izdajalcev naše ljudske države je naletelo na odobravanje ne samo pri Srbih — katerih interese so baje branili« — ampak tudi pri vseh jugoslovanskih narodih. V dneh, ko se naše ljudstvo s podvojenimi napori bori z.a izpolnitev planskih nalog nase prve petletke, so se ti izdajalci spremenili v operativno filialo Informbiroja.
Primer Žigiča, Brkiča in Gpariča ni osamljen primer po zloglasni resoluciji Informbiroja — čeprav takih primerov ni bilo dosti. Vsem tistim, ki so se v prvih dneh resolucije ustrašili avtoritete Sovjetske zveze, je skušala naša Partija pomagati v razjasnitvi njihovega napačnega mišljenja in jih je skušala spraviti na pravo pot. Večina je po kratkem času spoznala bistvo sip or a ter se je še bolj oklenila svojega vodstva. Samo tisti, ki so smatrali resolucijo Informbiroja kot ugoden trenutek, da bi dosegli in uresničili svoje karie-ristične in avanturistične načrte, so ostali na pozicijah Informbiroja in s tem zakleti sovražniki naših narodov.
Tako so tudi Žigič, Brkič in Opačič v sovraštvu do domovine Srbom, živečim v Hrvaški prikazovali, da so srbski kraji vstaje zapostavljeni, zamolčali pa so, da je bil prav Duško Brkič od CK KP Hrvat-ske določen, da vodi graditev novih objektov v teh krajih in da bi morala pri tem delu po svojih funkcijah v gospodarstvu sodelovati z njim i Žigij i Opačič. V kolikor graditev v teh krajih ni napredovala in so se pri tem pojavljale nepravilnosti, nosijo prav ti za to največjo odgovornost,
Poleg tega so ti izdajalci sabotirali
odboru Osvob. fronte Slovenije se je komisija menjala trikrat. Komisije so se pogostokrat menjavale tudi na okrajih v Kočevju, Murski Soboti, Postojni, Radgoni, Novem mestu itd.
Nekatera vodstva Osvobodilne fronte in ljudske oblasti na terenu se ne zavedajo, da so inšpekcijske skupine organ, od katerega se morajo delovne množice učiti pri upravljanju države, temveč jih organizirajo bolj zaradi uredbe, po kateri so dolžni, da na svojem področju organizirajo množično kontrolo. Razumljivo je, da te skupine obstajajo zato samo na papirju in da se njihovo delo v praksi sploh ne opazi. V okraju Novo mesto in Postojna je ljudska inšpekcija v večini primerov privesek kontrolne komisije in dela samo po njenih navodilih. Skupine ne rešujejo pritožb in predlogov ljudstva, temveč čakajo na naloge kontrolne komisije, s čimer pa izgubljajo značaj množične kontrole in imajo zato tudi slabše uspehe. Delo skupim je pogostokrat slabo tudi zaradi odhoda izvoljenih članov, njihovega stalnega menjavanja in nerednega sestajanja. Prve in druge napake se lahko in morajo odpraviti.
Kakor praksa kaže, je dosedaj ljudska inšpekcija v Sloveniji v glavnem skrbela za odpravljanje raznih nepravilnosti v trgovini, gostinstvu, otroški zaščiti itd., toda manj so se skupine zanimale za zaščito pravic državljanov, se borile proti birokrat-
skemu reševanju nalog pri odkupu žita, mleka, itd. Malo je bilo zanima nja za pritožbe državljanov, o kršenju njihovih pravic in o popravljanju teh napak. S tem se je delo skupin ljudskih inšpektorjev pojmovalo preveč enostransko in se omejevalo samo na posamezna področja dejavnosti. Tam pa, kjer so ljudski inšpektorji skrbeli tudi za to, kjer niso svojih nalog in dolžnosti ozko pojmovali, so lahko veliko pomagali ljudski oblasti v izvajanju raznih gospodarskih ukrepov in izpolnjevanju drugih njihovih nalog. V Sevnici, v mariborski oblasti je na primer ljudska inšpekcija odkrila pri nekih premožnih kmetih, ki niso hoteli izvršiti svoje obveznosti do države, skrite zaloge živil. Ti kmetje so pred vojno prodajali tudi po 30-000 kg krompirja in je bilo jasno, da so skrivali živila zato. da bi lahko z njimi špekulirali. V št. Lenartu je davčna komisija nepravilno odmerila nekaterim zadružnikom davek, kar so organi ljudske inšpekcije popravili. Imamo primere, da skupine ljudskih inšpektorjev ponekod naletijo na nerazumevanje posameznih vodstev podjetij, ustanov in tudi organov ljudske oblasti.
Ljudska inšpekcija je važno sredstvo ljudske kontrole iin sodelovanja vse večjega števila državljanov pri upravljanju države. Pogoj njenega nadaljnjega razvoja v Sloveniji je. da se odpravijo te slabosti.	L. š.
PRI ODPUŠČANJU IN PREMEŠČANJU DELAVCEV M PODJETIJ NAJ VELJA PRAVILO: TRIKRAT PREMISLI - ENKRAT STORI!
Šovinizem pod krinko,patriotizma*
tudi dograditev ključnih objektov naše petletke. Ali ne prihaja prav v tem v očitno nasprotje njihova trditev, da so samo oni prijatelji ljudstva, ko so v isti saipi pa sami sabotirali naprave, ki so bile namenjene prav temu ljudstvu? Z neizpolnjevanjem teh nalog so skušali demoralizirati ne samo uslužbence v njihovih ministrstvih, ampak so hoteli izzvati nezaupanje v naše vodstvo tudi pri vseh jugoslovanskih narodih. Srbom, ki živijo v Hrvatski, so demagoško dokazovali, da za njih ne bi smela veljati obvezna oddaja in so se tako izdajali in kazali kot njihovi zaščitniki, itd. Skratka — njihov cilj je bil, da preračunano demobilizirajo sile, da ovirajo graditev ključnih objektov in tako škodijo graditvi socializma, da ustvarijo zmedo in izpodkopavaj o nezaupanje med ljudstvom in da z odkritimi šovinističnimi nastopi skalijo bratske odnose med Srbi in Hrvati. Vse to se jim zaradi budnosti in globoke predanosti naših delovnih ljudi do Partije ni posrečilo. Še preden so lahko razširili svoje izdajalske mreže, jih je naše delovno ljudstvo razkrinkalo in s tem dokazalo
—	da se Informbiro v svoji gonji proti našim narodom poslužuje vseh tistih elementov, ki so pripravljeni za judeževe groše prodati sadove naše slavne, a krvave borbe, in
—	da so nesi narodi dovolj močni, da take izdajalce že v začetku razkrinkajo in jim preprečijo, da bi naša država postala plen ljudi, kakršni so bili Brkič, Žigič in Opačič.
Vsi, ki še verjamejo Informibiirojevski propagandi — prav tako pa tudi inform-birojevci sami — so lahko na tem za nje dovoli poučnem primeru spoznali, da v novi Titovi Jugoslaviji ni mesta za obujanje šovinistične strasti, ki je žalostna zapuščina temnih dni naše zgodovine.
Znižanje polne lastne cene je ena izmed najvažnejših nalog, kateri morajo odgovorni ljudje v naših podjetjih posvečati čimvečjo pozornost. Doslej so bili na tem poprišču doseženi precejšnji uspehi, vendar obstajajo možnosti za doseganje še večjih uspehov z nenehnim iskanjem notranjih rezerv.
Samo Izvajanje te naloge pa je terjalo od odgovornih ljudi v naših podjetjih mnogo dela, pa tudi odgovornosti, saj so morali temeljito pogledati pri izbiranju tako delavcev, kakor tudi uslužbencev. Podjetja, ki so to nalogo pravilno rešila, so iz svoje srede izločila nedisciplinirane delavce ih nesposobno administrativno osebje. Neposredna naloga odgovornih ljudi pri izvajanju te naloge pa je bila med drugim tudi ta, da so se dosledno držali pravnih predpisov in načel naše socialistične zakonitosti.
Posledica takšnih ukrepov pri znižanju plana delovne sile pa je bila, da so v marsikaterem našem podjetju odpovedali delovno razmerje tudi dolgoletnim uslužbencem, kakor se je to zgodilo na primer pri LIP v Ljubljani, kjer so pokazali vrata knjigovodji, ki ima že 25 let službe, niso pa videli administrativnih uslužbencev, ki so bili za opravljanje svojega dela nesposobni in bi na drugem delovnem mestu po vsej verjetnosti lahko bolj koristili interesom skupnosti.
Taki primeri jo se dogajali tudi v naših predilnicah, kjer so odpuščali noseče žene, kot je bil to primer v Škofji Loki, v Tržiču in v Litijski predilnici. V zvezi z nepravilnim izvajanjem te uredbe ja omeniti tudi slab odnos odgovornih ljudi pri podjetju. »Obutev« v Kranju, kjer so odpovedali delovno razmerje 16 uslužbencem, ki imajo od 10 do 20 let službe in so s svojim delom veliko pripomogli k izpolnjevanju planskih nalog v proizvodnji. Med odpuščenimi delavci je tudi več takih, ki so za svoje delo že večkrat prejeli naziv udarnika. Vsega tega odgovorni ljudje pri upravi podjetja niso videli, ampak so se krčevito držali kvote, ki jo predpisuje znižani plan delovne sile in pri tem mislili, da so z izročitvijo odpovedi delovnega razmerja odpuščenim delavcem syojo nalogo že dokončno opravili. Niti na misel jim ni prišlo, da bi delavcem nudili pomoč pri iskanju novih službenih mest. Odpuščenim delavcem, ki so se nato obrnili na
odsek za delovno silo pri OLO v Kranju, pa so brez pomisleka ponudili nova delovna mesta med zidarji pri podjetju »Standard« v Kranju, v kolikor pa tam za njih ne bi imeli dela, pa so jim cripo-ročili delo na polju, ne glede na njihove strokovno sposobnost.
Približno tako, kakor pri podjetju »Obutev« v Kranju so znižanje plana delovne sile razumeli tudi odgovorni ljudje pri upravi gradbenega podjetja »Beton« v Celju, ko so izročili odpoved delovnega razmerja uslužbencu, ki je v zadnjem času opravljal delo nižjega knjigovodje. Strokovna sposobnost uslužbenca in dejstvo, da je uslužbenec oče veččlanske družine jih ni motilo, ampak so mu priporočili delovno mesto na gradbišču v njihovem lastnem podjetju.
Približno tako so to nalogo reševali tudi pri lesnoindustrijskem podjetju v Kočevju, kjer so odpustili odnosno premestili 37 uslužbencev brez sodelovanja sindikalne podružnice.
Vzrokov pomanjkljivosti in napak pri izvajanju te naloge pa ne smemo iskati samo v podfetjih in ustsmr-nh, temveč Sa
najdemo tudi pri nekaterih naših okrajnih ljudskih odborih. Na odseku za delovno silo pri OLO v Kočevju so sestavili komisijo, ki bi morala skrbeti za pravočasno odpravljanje pomanjkljivosti pri odpuščanju in premeščanju delavcev in uslužbencev. Vendar pa je ta komisija začela s svojim delom šele takrat, ko so posamezna podjetja v okraju že odpovedala delovna razmerja delavcem in uslužbencem.
Takšne napake in pomanjkljivosti se v LIP Kočevje prav gotovo ne bi dogajale, če bi odgovorni ljudje prečitali in preštudirali okrožnico, ki jo je izdalo ministrstvo. za delo pri vladi LRS, Vse kaže, da je tudi ta okrožnica, kakor vrsta drugih, obležala v predalu pisalne mize lega ali onega referenta, ki mu je bilo odpuščanje in premeščanje delavcev in uslužbencev le postranska stvar.
Za pravočasno odpravljanje takšnih napak pri znižanju plana delovne sile in administrativnega osebja, bodo uprave podjetij morale upoštevati tudi mnenja in predloge sindikalne ter partijske organizacije. Navedeni primeri pa naj bodo v opomin odgovornim ljudem v upravah drugih podjetij, ki pogostokrat pozabljajo pravilo: »Trikrat premisli — enkrat stori!«
Pojava delavskih svetov kot organov gospodarskega upravljanja je korak k temeljitim spremembam v načinu gospodarskega upravljanja ln torej v strukturi našega gospodarstva, korak od tako Imenovanega državnega socializma, ki predstavlja najosnovnejšo, prehodno obliko socialističnega
sistem
hodno ooiiKO socialističnega gospodarstva, na socialističnega gospodarstva višje stopnje, to je gospodarstva združenj neposrednih proizvajalcev. Delavski sveti in upravni odbori so sicer šele prve osnovne klice tega bodočega načina gospodarskega upravljanja, ki se bo na tej osnovi nedvomno razvil tudi v višja gospodarska združenja, vendar pa so po svoji vsebini tako neprecenljivega pomena, saj so dejansko nov temeljit korak k poglabljanju socialistične demokracije v naši deželi, nov korak z izoblikovanju bodočih družbenih odnosov ln se bodo nedvomno globoko odrazili tudi v razmahu naše proizvodnje. Jasno je, da s tem, ko postajajo delavski kolektivi neposredni gospodarji družbenega Imetja v naši domovini, ni Izvršen zgolj prenos nekih tehničnih upravnih poslov z dosedanjih imenovanih uprav podjetij na voljene delavske svete in upravne odbore, ampak pomeni to predvsem vključitev delavcev v neposredno reševanje sodobnih gospodarskih vprašanj, to pomeni, da so prevzeli delavci vodstvo ln razvijanje našega gospodarstva v svoje roke.
Pojava delavskih svetov kot organov upravljanja z gospodarskimi podjetji pa neposredno vpliva tudi na oslabitev nekaterih funkcij sindikalnih organizacij in sicer V tem smislu, da sindikalne organizacije odslej ne bodo več, kot je bila praksa doslej, neposredno izvrševalci gospodarskih nalog, ker gospodarsko operativne naloge prevzemalo v celoti nase neposredno delavski sveti, ampak sedaj stopi še bolj izrazito kot doslej v ospredje osnovna naloga sindikatov tudi na gospodarskem področju, to je naloga sindikalnih organizacij kot vzgojnih voditeljev delavskih množic.
O tem je spregovoril ob priliki sprejemanja Zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji po delavskih svetih v skupščini tov. Tito. ki je med drugim dejal: »Pod novimi pogoji, pod pogoji sodelovanja delovnih množic, v upravljanju gospodarstva, se vprašanje vloge sindikatov do neke mere menja, ker se funkcija sindikata v glavnem usmerja v one. kar je najvažnejše v delu sindikatov — na vzgajanje, na vsestransko kulturno dviganje delovnih množic.«
Iz vsega tega je jasno razvidno, da sedaj vse bo 4 stopa v ospredje vzgojna funkcija sindikalnih organizacij to je pravzaprav njihova osnovna funkcija. Ki jo imajo 'sindikalne organizacije, saj so sindikati, že no Leninovih besedah, šola upravljanja, šola gospodarjenja Itd. S tem, ko se poudarja ob prevzemanju
ZaHon o gospodarjenju z državnimi gmodarsksmi podjetji m orosvefno ter vzgojno delo s ndi&alnih organizacij
državnih gospodarskih podjetij v upravljanje s strani - delavcev vzgojna vloga sindikalnih organizacij, gre j pravzaprav za to, da ta vloga bolj kot doslej stopa ! v ospredje. Poleg tega pa gre ob tej priliki tudi za | pravilno pojmovanje vzgojne funkcije, ki jo Imajo sindikalne organizacije. Kadar je govora o tej funkciji sindikalnih organizacij, je treba Imeti jasno pred očmi dejstvo, da so sindikalne organizacije poklicane vzgajati delavski razred in to delavski razred, ki ima v danem obdobju določene revolucionarne naloge. S tem, ko delavci prevzemajo upravljanje gospodarskih podjetij v svoje roke, ni rečeno, da bodo sindikalne organizacije razbremenjene neprestane skrbi za razvoj našega gospodarstva. S tem ni rečeno, da gospodarsko naloge in problemi ne bodo več predmet obrav-' navanja sindikalnih organizacij, nasprotno, sindikalne organizacije bodo proučevale gospodarska vprašanja na osnovi izkušenj, slabosti in uspehov v delu posameznih delovnih kolektivov ter učile delavce in delavske svete gospodarjenja, lih vzgajale v upornosti ln ljubezni do premagovanja vseh težav, jim dajala Idejnopolitično razgledanost v posamezne družbene probleme ln lih usmerjala v strokovno usposabljanje tako, da bodo delovni kolektivi postajali vse bolj kos svojim nalogam.
Prav sindikalne organizacije so danes med prvimi j poklicane, da vzgajajo delavce, delavske svete in , upravne odbore, da se usposobijo za Izpolnjevanje tako častnih, a odgovornih nalog, kot je gospodarjenje z mladimi celicami socialističnega gospodarstva, da jim omogočijo širši pogled na idejno-poiitlčne osnove, na katerih temelji uresničevanje našega novega načina gospodarskega upravljanja, da se spoznajo s praktičnimi vprašanji gospodarjenja itd. Problemi proizvodnje, kot so načini gospodarjenja, metode dela. odnos do dela. odnos do delovnih kvalifikacij, so vpra Sanja s katerimi sc bodo morale sindikalne organizn cije ln še kako zelo ukvarjati, poznavajoč v podroh n osti dnevne probleme v našem gospodarstvu, ker so dolžne delavski razred vzgojiti tako. da bo ta sposoben uspešno gospodariti, da se bodo delavci z veseljem zagrizli v reševanje proizvodnih vprašanj, tako da bo borba za dosego strokovnih kvalifikacij de . jansko tista pot. po kateri bodo šli vsi naši delavci z I namenom, da odkrijejo »skrivnosti« tehnike ln da po-
stanejo pravi mojstri svojega dela. Istočasno pa bodo morale sindikalne organizacije kot rečeno vzgajati delavce tudi s tem, da bodo znali z našimi dobrinami pravilno gospodariti, prevzgojiti jim bodo morale zavest, da se nam vsako malomarno ln brezčutno gospodarjenje kruto maščuje.
Posebno poglavje vzgojnega dela sindikatov je Idejno politična vzgoja. Naš družbeni razvoj je že tako dozorel, da se v našem gospodarstvu kažejo nove druž beno ekonomske koncepcije, ki jih do sedaj ni začela uresničevati nobena zmagovita revolucija, kažejo se smele oblike socialistične demokracije, v naši domovini. Naš delavski razred je stopil v težak in nedvomno dolgotrajen spopad s sodobnimi revizionisti, boreč se za visoka načela socializma, boreč se proti oportunizmu ln uvajanju buržoaznih družbenih metod v socialistični svet, kar vse zahteva temeljitega poznavanja tako osnovnih zakonitosti družbenega razvoja, ka- j kor sodobne problematike v delavskem gibanju v svetu ! ln v razvoju družbenega življenja v naši domovini.
Seveda je treba pri pojmovanju vzgojne funkcije sindikalnih organizacij odločno odklanjati poenostavljeno pojmovanje slednje, ki Izhaja lz suhega birokratskega pojmovanja nalog sindikalnih organizacij i sploh. Vsako nerazumevanje širokih nalog sindikalnih organizacij, kot razredne organizacije delavskega razreda, ki pod vodstvom Komunistične partije vzgajajo delavski razred in ga vodijo v boljše življenje, more danes pripeljati do zelo kvarnega poenostavljenja vzgojne naloge sindikalnih organizacij, ki bi se pokazala v zreduclranju teh nalog na naloge ki Jih v glavnem Imajo delavska kulturno umetniška društva in ki predstavljajo samo eno izmed oblik vzgojnega dela, sicer važnih In potrebnih oblik sindikalnih organizacij, s čimer pa ni izčrpana vzgojna vloga slednjih.
Vzporedno s pojačenlm poudarkom vzgojne vloge sindikalnih organizacij pa teče tudi proces menjanja načina vodstva v sindikalnih organizacijah, ki gre od slabljenja centralnih sindikalnih organov kot neposredno operativno vodilnih organov h krepitvi osnovnih sindikalnih organizacij, dalje od ukinitve široko razvite metode vodstva š profesionalnim vodilnim kadrom h krepitvi dela z volonterskim kadrom, s čimer naj se zamenja tudi togi birokratski način vodenja
organizacijo z gibčnim življenjem slednje. Ta proces spreminjanja metod vodstva torej ne pomeni samo zgolj pocenitve organizacijskega aparata sindikalnih organizacij, dasi je to tudi eden Izmed momentov, temveč predvsem pomeni korak bliže delavcem, članom organizacije katerim se s tem omogoča boli neposred no delo in življenje v organizaciji, saj bodo delovni kolektivi preko svojih volonterjev, ki bodo delali v organizaciji, hitreje reševati probleme, ki jih bodo občutili, kakor je bil to doslej sposoben profesionalni kader. Vodstveni organi sindikalnih organizacij pa bodo za povezovanje celotne problematike delavskega razreda obstajali pri nas zato. da bodo pomagali osnovnim organizacijam pri tolmačltvl te celotne problematike, da bodo opozarjali nižje organizacije na morebitne napake pri delu in na probleme, ki bi jih osnovne organizacije prezrle Itd. Poleg tega pa zahteva tak način dela v sindikalnih organizacijah tudi brisanje ostrih razdelitev področij dela med teritorialnimi vodstvi sindikalnih organizacij in med strokovnimi odstvi, kar na.i se doseže na ta način, da postanejo prvi splošno politična vodstva in organi koordinacije med posameznimi strokovnimi sindikati In to po vseh problemih sindikalnega dela. dočim prevzemajo posamezna strokovna vodstva nalogo neposrednega vzgojitelja osnovnih organizacij, s čimer torej oslabi dosedanja dvotlrnost sindikalnega rlela. Prav tako pa način dela. ki ga osvajajo sedaj sindikalne organizacije, zahteva energično ukinitev stroge razdelitve odgovornosti v sindikalnih organizacijah po posameznih sektorjih dela, katerega mora zamenjati sistem kolektivnega vodstva in kolektivne odgovornosti po vseh vprašanjih. Težišče sindikalnega dela pa kot. doslej pripada osnovnim organom sindikalne organizacije, to je sindikalni podružnici, pododboru, skupini In sindikalnemu aktivu, v katerih se je treba začeti najodločneje boriti proti vsaki organizacijski togosti, negibč-nost.l, pojavom birokracije in tendencam, da bi se ponovno obudil profesionalizem. Samo na ta način bodo osnovne organizacije postajale vse bolj živi organi delavskega razreda ln hkrati tudi šola bodočih sindikalnih funkcionarjev, ki bodo v vodstvu sindikalnih organizacij z Iskreno ljubeznijo do dela, požrtvovalno in samoiniciativno reševali vprašanja sindikalne organizacije in na ta način postali tudi steber sindikalne organizacije.
Tudi ta notranja organizacijska vprašanja so eden izmed osnovnih elementov, ki bodo omogočali, da bodo sindikalne organizacije dostojno izpolnile nalogo šole delavskega razreda v teh zgodovinsko pomembnih dneh za nadaljnji razvoj socializma v naši domovini. R. A.
SO POSTALI
STORSKI KOUIHHRJI
LASTNIKI SVOJE TOVARNE
K vprašanju delitve radijskih sprejemnikov
V	verigo kapitalističnih postojank na bivšem Štajerskem je bil leta 1845 vključen tudi rudnik rjavega premoga v Štorah pri Celju. Ker so takrat v bližnjem Olimju pri Podčetrtku kopali železno rudo, so tudi kapitalisti uvideli, da bi kazalo ob premogovniku v Štorah začeti še z železarsko industrijo. Tako je bila leta 1851 postavljena v Štorah pudlovka in valjarna za paličasto železo ter pločevino.^ Iz-gleda, da se j eizkoriščanje izplačalo, zakaj že leta 1861 so postavili še kovačnico in livarno, valjarn« pa je začela valjati tudi oldopne plošče za ladje. Podjetje se je medtem preimenovalo v »Rudnik in železarno Štore pri Celju«. Lastniki so bili sami tuji »plemenitaši«, ki so ob cenini delovni sili zaslužili ogromne vsote, kapital pa seveda izvažali na varno v inozemstvo. Ni treba posebej poudariti, da so znali z delavci postopati, kakor se je pač postopalo s »Knechtenvolkom«.
Prišla so leta težke gospodarske krize, ko so imeli kovinarji v Štorah tako nizke plače, da so se začeli upirati. V šamotami je leta 1956 izbruhnila stavka, ki so jo pa kapitalistični sluge — sreski načelniki in žandarji s silo zatrli. Podjetje je popustilo le v toliko, da je čez teden dni podpisalo pogodbo z neznatno boljšimi plačilnimi pogoji zn delavce, ki so še nadalje životarili pod najtežjimi bremeni izkoriščanja. Najhuje je posegla v delavske vrste brezposelnost, kateri so bili izpostavljeni predvsem revolucio-narnejši delavci, nezaželeni izkoriščevalcem. Dosti jih je zaradi slabih mezd zapustilo delo. Zaposlitev pa so petokolonaši našli z« inozemcc. katere je posebno rad nameščal bivši carski knez Čerkasov.
V	teh časih v tovarno seveda niso mnogo investirali, zadovoljili so se le z izkoriščanjem cenene delovne sile. Okupacija je pomenila težko preizkušnjo za delavce v Štorah, zakaj na vodilnih položajih so sedeli fašistom zvesti sluge, izkušeni nekateri že v časih »Siidmarke«, ko so pomenile Štore važno postojanko »Schulvereina«.
Ko so po zmagi naprednih sil v naši deželi tudi kovinarji v Štorah svobodno zadihali, so se z vso silo vrgli na obnovo tovarne. Z velikim razumevanjem so pristopili k načrtnemu gospodarstvu in se z nepopisnim poletom vključili v socialistično tekmovanje.
V	letih 1945—1949 so postavili štiri nove generatorje, izvršili preureditev potisne peči v valjarni, kjer so z racionalizacijami dosegli povečano proizvodnjo. Livarno so podaljšali za "6 metrov, postavili so tri nove kupolke j)i 20-tonsko plamenično peč. nove sušilnice iu žerjavne proge. Zaradi ureditve splošnih razmer so morali pristopiti k preložitvi struge Bojanskega potoka in potoka Toplice, ki sta speljana sedaj po podzemnem kanalu mimo tovarne. Zgradili so 6 km ozkotirne proge za notranji promet in povezavo s šamotarno, v kar so vložili nešteto prostovoljnih ur dela. Pri vsem tem ogromnem delu niso pozabili na dvig strokovnih kadrov. Zgradili so metalurško industrijsko šolo, ki je v ponos vsej črni metalurgiji in te dala že ISO kvalificiranih delavcev. V težki borbi za plan so vztrajali tudi letos in so dosegli prv0 mesto v črni metalurgiji pri izpolnitvi polletnega plana.
Zakon o upravljanju podjetja po delavcih je bil zanje velik zgodovinski dogodek. Za to veliko nalogo so se pripravljali preudarno in temeljito. Ob priliki volitev delavskega sveta in ob prevzemu podjetja so tekmovali v čim boljšem vpisovanju II. ljudskega posojila. v čunvečji udeležbi pri prostovoljnih delih in v čimvišji proizvodnji, v čemer so martinarji in valjarji naleteli na nepričakovane ovire, ki pa so jih kljub temu hrabro premagovali.
V novi delavski svet so izvolili res najboljše člane kolektiva; udarnike, novatorje, racionalizatorje, odlikovance in pohvaljene delavce in uslužben-
ce. Svečano okrašena poslopja so pričala, da preživlja ta zaslužni kolektiv najlepše dni v zgodovini železarne. Na prvi seji novo izvoljenega delavskega sveta so izvolili v upravni odbor ra-cionalizatorja in novatorja, večkratnega udarnika in nosilca reda dela III. stopnje tov. Matijo Kalčiča, večkratne udarnike Avgusta Boršiča, Franca An-tolinca, Antona Hitija, Ivana Tofanta, Franca I. Spolenaka, pohvaljene in nagrajene delavce Vinka Leskoška in Ivana Riška, petletnika Stanka Maerja, udarnike Jožefa Vizjaka, Ivana Udoviča, Karla Kajtna In Filipa Vuka.
Po sklepu 9. redne seje predsedstva GO ZSS Je sklican
VII. plenum Glavnega odbora ZSJ za Slovenijo
dne 7. in 8. oktobra 1950, v veliki dvorani Doma sindikatov v Ljubljani
Dnevni red plenuma:
1.	Reorganizacija sindikatov in sistem dela;
2.	Razno.
Plenum začne z delom 7. oktobra ob 16. url In nadaljuje 8. okt. ob 8. uri.
(Iz pisarne tajništva GO ZSS)-
Vetih uspeh novega načina deta
v jeseniški železarni
V metalurških obratih jeseniške železarne porabijo dnevno poleg železnih rud, koksa, premoga in ostalih surovin tudi ogromne količine apnenca in žganega apna. V 2 modernih apnenicah z veliko kapaciteto gori noč in dan plavški plin. kapaciteto gori noč in dan plavški plin, ki bruha iz sebe vagonske množine kot sneg belega žganega apna. Iz kamnoloma pod Mežakljo se slišijo vsak dan močne detonacije. Tu pripravljajo naši slavni kamnolomci apnenec za apnenice in visoke peči.
Tu vrta v živo skalo in se bori za petletni plan tudi brigada tov. Zgonc Jožeta, v kateri so skoro vsi udarniki, med njimi 4 do 6 kratni. Ta brigada dosega s svojim junaškim delom take uspehe, ki bodo ostali napisani na častnih straneh kronike železarne. Več tisoč prostovoljnih ur pri gradnji lastnega in mestnega vodovoda, na prostovoljnem oddelku po raznih obratih železarne, pri gradnji smuške skakalnice itd. odlikujejo brigade kamnoloma po njihovi globoki politični zavesti. Največ zaslug, da so se brigade kamnoloma tako proslavile in dosegle visoko preseganje norm svojega dela, ima njihov delovodja tov. Markovič Alojz.
Delo v kamnolomu je zahtevalo nekdaj od delavcev veliko napora. Tov. Markovič, ki vedno razmišlja, kako bi povečal produkcijo in zmanjšal napore delavcev, je po lastni zamisli že marsikaj izboljšal v kamnolomu. Njegov največji uspeh pa je v uvedbi popolnoma novega načina dela, ki je po originalnosti tak, da ga bodo lahko uvedli tudi po drugih kamnolomih'. V hrib je zvrtan 29 m dolg rov s presekom nekaj m. Na koncu rova
je zvrtal vertikalni jašek. Nato je v višini 3 m vertikalnega jaška montiral močno železno rešetko. Nad to rešetko sedaj odstreljujejo kamen v preseku lijaka. Kamen pada skozi rešetko na spodaj postavljeni vagonček. Velike komade, ki ne gredo skozi rešetko, naknadno razbijejo ali razstrelijo nad rešetko. Pod lijakom je montiran zasun. Z odpiranjem z astma se vsipa kamen direktno na spodaj podstavljeni vagonček, S tem odpade ročno nakladanje kamenja. Kamen, ki se odstre-ljuje, pa se tudi ne razprši po okolici, temveč ostane v lijaku. Delo, ki ga je prej opravljala brigada 10 ljudi na izmeni, opravlja sedaj brigada 5 ljudi. Z vsemi izboljšavami je tov. Markovič dosegel, da opravlja danes pod mnogo lažjimi pogoji 45 ljudi isto delo, katerega je prej opravljalo 80 ljudi. To je uspeh, ti je vreden pohvale in priznanja. Način dela pa je vreden posnemanja in uvedbe tudi v drugih kamnolomih.	C.
Med pripomočki za dvig in širjenje kulture zavzema eno glavnih mest radio. Da bi se na tem področju dvignili iz zaostalosti in približali radio širokim množicam, je bilo že veliko storjeno. Zgradili smo že močne radijske oddajne postaje in tudi Ljubljana bo v kratkem dobila novo 135 kilovata o oddajno postajo namesto predvojne 5 in sedanje 20 kilovatne. Velika in moderna tovarna za izdelovanje radijskih sprejemnikov katero gradimo v Srbiji, bo ogromno pripomogla k zvišanju števila radijskih sprejemnikov. Do sedaj je bilo razdeljenih že na desettisoče naših domačih radijskih aparatov »Kosmaj« med delovne ljudi nove Jugoslavije.
Slovenija je imela pred vojno konec leta 1940 — 25.046 radijskih naročnikov. Po vdoru okupatorja je to število silno padlo. Nemci so odvzeli po Gorenjskem in Štajerskem Slovencem skoraj vse sprejemnike prav tako so gospodarili tudi Italijani po Dolenjskem in Notranjskem. Po vojni konec leta 1945 je bilo v Sloveniji zopet 25.007 radijskih sprejemnikov. Veliko število je bilo uvoženih, mnogo pa jih je bilo zaplenjenih sovražniku. To število se je naglo dvigalo. Tako imamo v letu 1946 že 33.875 v letu 1947 kar 42.691, v letu 1948 pa 45.367 naročnikov. Največji porast naročnikov smo dosegli v letu 1949, ko se je število naročnikov dvignilo na 59.506. Stanje- radijskih sprejemnikov konec januarja 1950 pa je znašalo 60.585. Če primerjamo število naročnikov iz leta 1940 in ga označimo s 100, se je sedanje stanje v primeri s predvojnim povečalo za 241.8%.
Stanje pa še zdaleč ni zadovoljivo, saj pride povprečno na 40 prebivalcev en radijski sprejemnik. Glede na- socialni sestav radijskih naročnikov je stanje še vedno ugodnejše za nameščence, na katere odpade nad 24.000 sprejemnikov, medtem k» jih je med delavci le nekaj nad 12.000. Če pomislimo, da so pred vojno imeli radijski sprejemnik le redki delavci, vidimo, da se je to stanje vendarle občutno popravilo. Z rastočo domačo proizvodnjo pa se bo to razmerje še bolj- spreminjalo v korist delavcev. Poleg tega pa že skoraj vse množične organizacije, predvsem sindikalne, omogočajo svojim članom skupno poslušanje radia v rdečih kotičkih, klubih in drugih organizacijskih prostorih.
Kljub temu, da je bilo razdeljenih veliko število radijskih sprejemnikov »Kos-maj« množičnim organizacijam in posameznikom, potrebe še vedno naraščajo, tako da je dejansko problem, kako organizirati delitev relativno majhnega števila sprejemnikov, ki so na razpolago. Do sedaj 'je bila organizirana delitev takole: od vsakega kontingenta so prejele del kontingenta sindikalne organizacije, drugo pa ostale množične organizacije, resorna ministrstva, Predsedstvo vlade, Komite za turizem in gostinstvo itd. Tako so sindikalne organizacije prejele letos okrog 600 aparatov, ki so bili
razdeljeni po predlogih okrajnih in krajevnih svetov. Upoštevani so biU prvenstveno predlogi udarnikov, racionalizatorje v, najbolj zaslužnih delavcev in nameščencev. To število pa je še vedno nizko, če upoštevamo, da je v Sloveniji nad 260.000 članov sindikata in da je dohil letos približno vsak petstoti član sindikata radijski sprejemnik. Vsi predlogi, ki so jih poslali okrajni in krajevni sveti od maja dalje, so ostali nerešeni. Teh predlogov ima Glavni odbor ZSS nad 1000. Več tisoč prošenj pa še čaka na okrajnih in krajevnih svetih. To v pojasnilo vsem, ki včasih ne morejo razumeti, zakaj niso dobili sprejemnika, čeprav so udarniki ali celo petletniki, prosvetni delavci itd.
Seveda je bila pri dosedanji delitvi tudi vrsta napak in nepravilnosti, ki so jih na terenu hitro opazili. Naši delovni ljudje dobro razumejo, da še ni vsega dovolj in se ne razburjajo, če dobijo radijske sprejemnike prvenstveno res najboljši in najbolj Zaslužni, Vsem napakam se res ne da izogniti, dalo pa bi se jih zmanjšati, če bi vsi, ki so imeli pri delitvi besedo, bolj odgovorno vršili svoje delo. Ponekod so na hitro roko sestavili predloge brez vsakega kriterija, drugod je še vedno veljala proitekcija in dobre zveze itd. Zgodile so se tudi take nepravilnosti, da so nekateri prodali svoj aparat po visoki ceni in potem kupili novega po nizki ceni na nakazilo. Našli so se celo takšni, ki so prodali nov aparat in že prosili za drugega, ali pa so ga prejeli za množično poslušanje, dodelili pa posameznikom. Te napake so se dogajale predvsem tam, kjer niso imeli dobre evidence ali kontrole. Marsikatere sindikalne podružnice so popolnoma brez upoštevanja okolnosti potrdile vsako prošnjo ne glede na to, kdo prosi, ali je zaslužen ali ne. Okrajni in krajevni sveti so včasih izbrali iz kopice prošenj samo toliko predlogov, kolikor jih je bilo predvideno za dotični kraj ali okraj, pri čemer niso izbrali najboljše itd.
Ta način delitve, ki je veljal do sedaj, namreč, da so višji forumi posameznih organizacij dokončno izdelali predloge za Radiocenter, danes ne ustreza več, V zvezi z decentralizacijo, ki jo izvajamo na vseh sektorjih gospodarstva, kulturne in politične dejavnosti, je bilo treba tudi temu načinu delitve napraviti konec. To se je rešilo na ta način, da so prevzeli razdelitev radijskih sprejemnikov okrajni m mestni ljudski odbori, poverjeništva za trgovino in preskrbo (glej odločbo 360 Zvezne vlade FLRJ — Uradni list FLRJ št 40 str. 761 z dne 14, junija 1950). Kontingent, ki bo določen za Slovenijo, bo razdeljen na posamezne okraje, kateri jih bodo potem delili na predloge množičnih organizacij potrošnikom.
Ta način delitve pa bo prav tako, kot povsod drugod, zahteval sodelovanje množičnih organizacij, budnost in množično kontrolo.	V. A.
T:idi »PODJETJE 1A PRESKRBO ŽELEZNIČARJEV«
ie prešlo v roke delavcev
Uspehi najboljših tekstibi IHgal v irigem republiškem tekme«ju
Navajamo izvleček dnevnega biltena republiške tekmovalne komisije tekstilne industrije z_ dne. 15. t. m„ katerega dnevno prejemajo vsi tekstilni kolektivi Slovenije. Bilten omogoča tekmovalnim komisijam v delovnih kolektivih, ki vodijo tekmovanje po turnirskem načinu, da seznanijo brigade z rezultati tekmovanja bri-
gad iz ostalih kolektivov in tako dvigajo tekmovalni polet. Prinašamo najboljše rezultate brigad iz nekaterih kolektivov, ki se borijo za prva mesta. V spodnji tabeli za predilniške brigade pomeni: a) planirane grame preje na vreteno v eni uri, b) dejansko povprečje izvršenih gramov in c) povprečno izpolnjen plan do 15. t. m.
Pred dnevi je upravni odbor delavskega sveta prevzel v upravljanje gospodarstva »Podjetja za preskrbo železničarjev«, Za prvega predsednika delavskega sveta so soglasno izbrali starega železničarja tov. Janša Jožeta. Janša je bil prej kretničar, kasneje pa je bil premeščen v skladišče »Podjetja za preskrbo železničarjev«. Lani je bil odlikovan z medaljo dela, letos je tudi že dvakrat udarnik. Leta in leta je nosil na hrbtu vreče in si s svojo poštenostjo ter pridnostjo pridobil ugled, da so ga izbrali za predsednika delavskega sveta.
Na prvem zasedanju je namesto obolelega direktorja poročal o dosedanjem delu podjetja njegov namestnik Groznik Ludvik. — Podjetje za preskrbo železničarjev ima že obširno zgodovino, saj sega tja v leto 1869. Že v stari Jugoslaviji so železničarji imeli svoje podjetje za preskrbo, toda takrat je bilo drugače. Uslužbenci stare železničarske zadruge ne pomnijo, da bi bil kdaj v odboru kakšen delavec!
Prišla je okupacija. V podjetju so delavci organizirali svoj aktiv Osvobodilne fronte in prvič na lastno pest organizirali delo sami. Tako so lahko pretihotapili vreče žita, .moke in drugega materiala za partizane in odpošiljali partizanom včasih tudi cele vagone živil. Zaradi takih in podobnih dejanj ie okupator ustrelil več delavcev, med njimi tudi poslovodjo Mi-rota Korošca.
Po osvoboditvi je Nabavna zadruga uslužbencev državnih železnic prešla v Naprozo. Brž ko so leta 1949 železničarji znova dobili svoje podjetje, so si z Naprozo skočili v lase. Nap roza se še sedaj otepa vrniti prostore, tako da imajo železničarji še danes centralno skladišče veliko le 72 kv. m. Tovariš direktor je v poročilu podjetja navedel, da jih kljub prioriteti gledajo razni okrajni in mestni ljudski odbori kot nepotrebno zlo. Lani poleg drugih objektivnih težav tudi zaradi tega ni-
Podjetje	brigada	a)	b)	C)	
Mrb. tekstilne tovarne Mrb. » » » ” >» »» « ” Predilnice in tkalnice Mrb. Predilnica Litija Tiskanina Kranj	Podgornik Klampfer Kerum Korošec Jelen E im c Bokovnik	19.1 19.1 19.1 18.79 18.3 19.2 16.60	22.33 21.14 20.85 20.43 20.5 21.3 17.78	116.9 110.7 109.1 108.7 106.3 110.9 108.-	
GOZDNA GOSPODARSTVA IN OKRAJNA POVERJENIŠTVA SE ŽE PRIPRAVLJAJO NA NOVO SEČNJO LESA
V tkalnici so bili doseženi naslednji rezultati:
Podjetje	brigada	a)	hi	0)	d)
Navadne statve:					
Mrb. tekstilne tovarne Mrh	Prva“	68.6	78.5	79.7	116.1
Hlačevina, Celje	Savinja	68.-	75.9	75.2	110.6
Inteks, Kranj		60.5	87.2	83.1	137.3
Tekstilna tovarna Medvode Predilnice in tkalnice Mrb. Predilnica in tkalnica Tržič	Mrše Pohorska Videtič	72,- 67.5 79.6	86 -80.-81.9	84,- 73.87 80.3	116.6 109.4 100.9
Tiskanina Kranj	Bernard	67.9	68.-	i 1,8	105.7
Težke volnarske statve: Tov. vol. vi g. Maribor	Lah	58.-	72.9	66.4	114.5
„ „ „ „	Slavik	62,-	74.3	69.3	111.7
Statve za hlačevino:					
Mrb. tekstilne tovarne Mrb.	Prešeren	78.3	89.4	91,-	116.2
Tkalnica hlačevine Celje	Poreč	68.-	84.-	80-6	118.5
Mrh. tekstilne tovarne Mrb.	Pohorski batal.	72.5	89.3	88.9	122.6
Avtomati:					
Tekstilna tovarna Prebold	Planko	76.3	94.7	87.3	114.5
	Strgar	82.-	96.7	87.9	107.2
Polavtomati;					
Mrb. tekstilne tovarne Mrb,	Hilda	79.4	89.1	89.7	112.9
	Štefka	79.4	86.5	87.3	110.-
V zgornji tabeli pomeni: a) % izkoriščanja tkalskih strojev (statev), na katerega je postavljen osnovni plan; b) % dnevnega izkoriščanja strojev t.
j. do 15. t, m., c) povprečno izkoriščanje strojev do 15. t. m. in d) % izvršitve kumulativnega plana.
Gozdna gospodarstva LRS in njihove gozdne uprave ter okrajna poverjeništva za gozdarstvo za takozvani nedržavni sektor so v letošnjem poletju izvrševala veliko gojitveno delo v naših gozdovih — odkazo-vanje za novo sečnjo lesa, ki se bo začela za listavce v začetku oktobra, za Iglavce pa takoj za tem.
Številni gozdarji in logarji so imeli letos veliko in odgovorno nalogo, saj se jo bilo treba izogibati mnogim napakam, ki smo jih delali pred loti prav na področju prikazovanja. katerega so nekateri smatrali edinole kot sredstvo golega izkoriščanja gozdov, namesto da bi z njim vršili pravilno gozdnogojitveno nalogo Saj izvršimo z odkezevanjem najvažnejši gozdno-vzgojni nosov, ne da bi zato bilo treba posebej nalagati kakršnekoli Investicije. Pri tem pa dpse: gamo tudi znatno povečanje produktivnosti naših gozdov.
Napake v dosedanjem delu odkazovanja pa niso bile samo enostranske, številne pretekle priprave za sečnjo iglavcev in listavcev so imele značaj čiste eksploatacije: pobirali smo tam. kjer j6 oko »strokovnjaka« gledalo — tehniko, debelino, lepo rast in podobno in ko smo izdelovali gozdne sorti-mente, se često nismo ozirali na ekonomske razloge, na kakovost in prenekateri-krat emo grešili s tem. da smo iz kavovost-no boljšo lesne mase izdelovali sortimente slabše kvalitete, namesto da bi iz slabše gmote dobivali boljše, če že ne ustrezne proizvode. Skratka, rušili smo pravilno razmerje med drevesnimi vrstami, nismo upoštevali, da gibanje prirastka lesa ni odvisno samo od jakega poseka, ampak tudi od pravilnega razmerja in zmesi drevesnih vr6t. Tudi velika, naglica ki Je narekovala takojšen posek lesa za kritje industrijskih m širokih potreb ter za izvoz, je često škodovala gojitvi naših gozdov Zaradi nestro-kovnjaškeea poseka je bil porušen tudi gozdni red
Letošnje delo v odkazovanju ie bilo že mnogo boljše: težilo je k ravnotežju med izkoriščanjem in največjim prirastkom lesne gmote. Zlasti nekatera gozdna gospodarstva so s svojimi gozdnimi upravami In
pravilnim in pravočasnim odkazovanjeiu dokazala, da pravilno pojmujejo naloge, ki jih narekujejo varstvo, gojitev gozdov in preudarno izkoriščanje.
Ker stremi novi plan odkazovanja za bodočo sečnjo lesa predvsem za gojitvenim smotrom, bodo pomenila izvršena odkazova-nnja z novim posekom lesa seveda pod pogojem, da ho tudi ta pod stalnim nadzorstvom gozdarskih strokovnjakov — velik korak naprej v umnejšem Izkoriščanju naših največjih zakladov.	(a.)
so mogli izpolniti plana preskrbe že-železničarjev kakor bi balo želeti.
Pred vse te težave in naloge pa je stopil novo izvoljeni upravni odbor. Izbrali so odločne in poštene tovariše: tov, Marjana Biščaka. Ivama Puca, Ludvika Groznika. Vinka Cerarja, Alojza Jurgec.a in Franca Zupeta. V delo tov. Biščaka gledajo vsi z velikim zaupanjem. Odlikovan je bil z redom dela II. stopnje. Če si ga vprašal, kako si zamišlja svoje delo. so mu zagorele oči od upornosti: »Če so se železničarji zavezali, da bodo petletni plan izpolnili v štirih letih, bomo morali tudi mi napeti vse sile,« je s ponosom pripomnil.
Tov. Puc Ivan je stara partizanska korenina, saj je nosilec partizanske spomenice, je pa tudi dober strokovnjak v krojaškem delu. V svojem sektorju namerava uvesti konfekcijsko izdelavo železničarskih uniform. Ne more videti na železničarju uniforme, katere ovratnik štrli do ušes. Naše železničarje vidi jo tudi inožemci in pred njimi predstavljajo košček naše domovine. Prav zato se zdi tov. Pucu, da ni vseeno, kako imajo krojene uniforme.
, Tov. Franc Zupet je najbol jši delavec na ekonomiji in veliko dela na tem, da bi pridelali za železničarje čim več dodatkov v preskrbi.
Za izvoljeni upravni odbor bi lahko rekli brez pretiravanja, da jasno vidi svoj cilj — dati železničarjem vse, kar je mogoče, samo da bi petletni plan izpolnili v štirih letih.
Kol ih'o časa bo »Pntnih» trpel
samovoljnost šolerfa Trika
Glavni odbor Zveze sindikatov Slovenije Ima v Flessi pri Piranu počitniški dom, v katerem v glavnem preživljajo letni oddib sindikalni funkcionarji s svojimi družinami. Zaradi hitrejše in ugodnejše zveze z domom, je bila s podjetjem »Putnik« sklenjena pogodba, da bo vsakih 14 dni vozilo s svojim avtobusom lz Ljubljane v Fiesso skupino, ki gre na oddih, nazaj do Ljubljane pa bo vzelo skupino, ki sc vrača z dopusta.
Podjetje »Putnik« se je pogodbe držalo kljub temu, da je bilo popravilo ceste pri Rlžanl resna ovira za prevoz. Da pa ni šlo vse v redu, je poskrbel šofer Trček.
Že v začetku avgusta se Je zgodilo, da pri povratku lz Flesse ni vzel na avtobus skupine, ki jo čakala na odhod, čeprav je zato dobil navodila ln je vedel že lz prejšnjih voženj, da jo to njegova dolžnost. Skupina — 40 članov z ženami in otroki — seveda ni imela tisto noč kje prenočevati, ker so postelje zasedli že novodošli člani. Tudi hrane niso imeli plačane za drugi dan. Toda to ni bilo najhuje. Marsikateri bi morali drug! dan nastopiti službo pa so jo zaradi tov. Trčka zamudili in ie bilo tako Izgubljenih še precejšnje število delovnih ur.
PH »Putnlku« je bil takrat skllran sestanek, na katerem je bil navzoč direktor »Potnika«, referent za avtopark. šoferja, ki
vozita v Koper. Portorož ln dalje v Savudrijo ter zastopnika uprave za počitniške domove pri GO ZSS.
Šoferju Trčku je bila predočena škoda, ki jo je s svojim ravnanjem povzročil ln Je končno obljubil, da do podobnih primerov ne bo več prišlo.
Dne 20. 9. t. 1. pa smo prejeli od uprave doma v Flessi zopet telefonsko obvestilo, da je šofer Trček ponovno pozabil svojo dolžnost in da se je dogodek iz avgusta ponovil. Nad 40 ljudi — med njimi več otrok — je zopet ostalo brez strehe.
Tudi na sestanku pri »Putntku«, ki se je vršil Istega dne zjutraj, je bila ugotovljena krivda Šoferja Trčka.
Krivda in samovoljnost šoferja Trčka je torej dokazana. Menimo, da bi uprav* »Putnika« že pri prvem primeru morala z vso strogostjo nastopiti proti njegovi samovoljnosti in brezdušnemu odnosa do delovnih ljudi, ki so na oddihu. In prav zato, ker se ni poslužlla učinkovitih sredstev. se je podoben primer ponovil.
Vsaka obzirnost in popustljivost je v škodo skupnosti, zato pričakujemo, da bo direkcija »Putnika- ta primer šoferja Trčka vzela z vso resnostjo v postopek in z učinkovitimi ukreni proti takim neodgovornim uslužbencem dosegla, da fc podobni primeri ne bodv vc£ tfoaavljHlL	L. B.
NOVA ČRNA GORA
V „TEDNU TEHNIKE" bomo posvetili vso pozornost dvigu proizvodnje v naših podjetjih
Črna gora je po površini najmanjša izmed vseh naših ljudskih republik. Obsega namreč le 5.5% vsega zveznega ozemlja. Je pa tudi najredkeje naseljena in v njej živi le 2.4% ljudi od skupnega 'števila jugoslovanskega prebivalstva. Narava je tu z majhnimi izjemami zelo skopa. In vendar se je v njenih pogojih ohranilo črnogorsko ljudstvo v trdih borbah s tujimi zasužnjevalci in si med jugoslovan-
nje?* — »Nekoč letni dvorec kralja Nikole, zdaj upravno poslopje šole in stanovanja učiteljev.s
Daleč v odprto morje in visoko v zaledje vidna stavba sredi polj in sadovnjakov novega 190 ha obsežnega državnega posestva bo postala v jeseni eno izmed štirih žarišč novega, umnejšega črnogorskega kmetijstva. Dalje ob. obali, se ob naši zadnji luki pred Albanijo, za Ulci-
skimi narodi v skalnatih, težko dostopnih gorah pod Lovčenom prvo skovalo samostojno državo.
V federativni ljudski republiki Jugoslaviji je našla Črna gora pravo rešitev svojih teženj. Narava ji je v primeri z drugimi ljudskimi republikami odmerila sorazmerno zelo malo ugodnih pogojev za gospodarstvo, s tem pa tudi skope pogoje za kulturni razvoj. Kakor je bila Črna gora v preteklosti, tako je tudi v sedanjosti navezana na gospodarsko pomoč, ki jo zdaj v novih demokratičnih pogojih našega socialističnega razvoja uživa v polni meri. Obnova po prestani vojni je terjala mnogo naporov, načrtno gospodarstvo za koristi ljudstva pa je dalo Črnogorcem nov polet in novo borbenost.
Štiri glavne poti so vodile nekoč preko težko prehodnih gora v Črno goro: s celinske strani od Peči iz Metohije in iz Hercegovine v dolino Zete, z morske strani pa od Kotora pod Lovčenom na Cetinje ter od pristanišča Bar čez Sutornam k Skadrskemu jezeru. Danes je Črna gora gosto prepletena s številnimi cestami.
NOVA LUKA BAR — BODOČA NAJ-VECJA LUKA NAŠEGA JUŽ. JADRANA
Pristanišča ob črnogorski jadranski obali so bila potrebna že prvotnim naseljencem Ilirom. Luki Bar in Ulcinj so uporabljali že Rimljani. Kasneje je ta obala ob odprtem morju služila za zavetje morskim gusarjem. Turki in Benečani so se pozneje izpodrivali sem in tja iz stoletja v stoletje kot gospodarji, ne da bi dali črnogorskim plemenom prost izhod na morje. Šele proti koncu preteklega stoletja, ko je Črna gora dobila izhod na morje z osvojitvijo Bara, so začeli graditi pristanišče in še to s tujim, italijanskim kapitalom. Vse do konca zadnje vojne je italijanska družba, ki je zgradila pristanišče in še ozkotirno železnico v notranjost dežele do Vir-pazarja ob Skadrskem jezeru, brezobzirno izkoriščala na ta račun pridobljene gospodarske privilegije. Črna gora je po dogovoru s to družbo, razumljivo, več dajala kot prejemala. In ko so izkoriščevalci odšli, so razbili še tisto malo, kar so napravili. Nekdanje majhno pristanišče je postalo razvalina.
Nova Črna gora ima zdaj poleg znanih pristanišč v Boki Kotorski še več manjših pristanišč, med njimi tudi Bar in Ulcinj.
Stari Bar je iz pristanišča, imenovanega Novi Bar, skoraj neviden, zastrt v gost gaj oliv. V Novem Baru je luka obnovljena v starem obsegu za tekoče potrebe, pripravljajo pa se osnove bodoče
njem razteza drugo, obsežnejše državno posestvo. Njima in kmečkim obdelovalnim zadrugam je namenjeno, 'da bodo ob ugodni mediteranski klimi začeli smotrno gojiti rastline, ki tod lahko uspevajo. Borba za njih je že v teku. Predvsem prihaja poleg južnega sadja vštevši celo pomarančo v poštev tudi gojitev bombaža. Poskusi so dobro uspeli. Letos je sicer vsa letina uničena. Kakor zaledje, tako je tudi obala požgana od siiše. Samo drevi/ bo dalo nekaj pridelka. Šest mesecev ni deževalo. Tega ne pomnijo najstarejši ljudje.
Ali je to zlomilo pogum črnogorskemu obdelovalcu zemlje? Nikakor ne. Pod večer so v hlodovini pred hišo pripovedovali, da so zadrugo ustanovili letos spomladi. Mlada in revna kmečka delovna zadruga jčrnogorsko Primorje«, je ena izmed sedmih v barskem srezu, v katero se je vključilo 31 gospodarstev, raztrese nih po štirih vaseh. Začeli so s 25 ha, dve-mi mulami, enim volom in enim konjem. Nad letošnjo letino so sicer obupali, pobrala jo je suša, toda v bodočnost gledajo z zaupanjem. Za svoj trud so bili v zad-
posebnih naravnih pogojev posvečena glavna pozornost.
Na odlični prometni legi, na živahnem razpotju, odkoder vodijo poti ob Morači in Zeti navzgor proti črnogorskim brdom, proti zapadu k Cetinju v črnogorski kras, proti jugu ob Skadrskem jezeru navzdol v črnogorsko Primorje ter proti jugovzhodu v severno Albanijo, nastaja novo glavno mesto LR Črne gore — Titograd — mesto moderne srednjeevropske podobe. V vojni docela porušeno mesto postopno, vzporedno s svojo novo rastjo, že prevzema funkcije črnogorskega glavnega mesta.
Na poti od železniške postaje te še pozdravijo preostale značilne pritlične hiše s prostranimi dvorišči in primitivnimi hlevi, kakor da si stopil v predmestje podeželskega mesteca. To je bila pred vojnim razdejanjem prava podoba nekdanje Podgorice, današnjega Titograda. Sredi že dograjenih upravnih palač in razsežnih stanovanjskih blokov se na vsak korak komaj izogiblješ kamenju, pesku, odrom in strojem na neštetih novih stavbiščih. V vsem tem prahu in ropotu med njimi je prijetna in navdušujoča samozavest, da nastaja tu s podjetno naglico nekaj veličastnega, povsem novega za še nedavno vase zaprto zaostalo Črno goro.
Poznati je treba le ljubko prestolnico nekdanjih vladik, knezov in kralja — Cetinje z maloštevilnimi imena vrednimi palačami in jih primerjati z dograjenimi stavbami v Titogradu, pa je otipljiv in jasen velik skok, ki ga je napravila Črna gora iz preteklosti v sedanjost v izredno kratkem času. Preprost delovni človek titograjske sedanjosti prebiva pod dosti bolj veličastno streho novih stanovanjskih zgradb kakor je še pred štirimi desetletji prvi in zadnji črnogorski kralj v svojem enonadstropnem dvorcu!
Predvsem je bilo treba počistiti ruševine in pokrpati stare razbite zgradbe, da so spravili pod streho okrog 7000 prebivalcev, ki so se po bombardiranjih zatekli v dupline, ki sta jih ob stenah svojih globokih strug izjedli Morača in Ribnica. Potem so bili na vrsti mostovi, neobhodno potrebni za dovoz gradbenega materiala. Štiriindvajset frontovskih organizacij ima vsaka svojo brigado, ki kljub prostovoljnim delom pri gradnji mesta še najdejo čas, da priskočijo na pomoč kmečkim zadrugam v okolici in k delom za izsuševanje Skadrskega jezera.
Če bi bila nova republika osredotočila vso svojo gradbeno dejavnost samo na novo glavno mesto, bi napravila v kratkih letih po osvoboditvi že več, kakor je bilo storjenega prej v več desetletjih. Toda nel Po vsej republiki je raztresena pomembna gradbena dejavnost. Komaj je mladina dogradila tako nujen podaljšek železnice od Nikšiča do Titograda, ki je povezal glavno mesto z ostalim zveznim ozemljem o severozapadni smeri čez Hercegovino, že v isti smeri gradijo na severu republike kar tri električne centrale, ki bodo med


Takšna so bila poprej naselja v Črni gori
njem tekmovanju že pohvaljeni kot najboljša zadruga. Vasi tod okrog so že elektrificirane in v jeseni bodo postavili nov daljnovod, ki bo tekel vzdolž vse obale od Kotora.
»Če bi nam FLRJ ne dala nič drugega — pripovedujejo zadružniki — kakor novo bolnico v Starem Baru, nam je dala
dovolj. Prej smo hodili umirat na Cetinje j .	T ,	. .	, [n na operacije celo v Dubrovnik. Zdaj
s?® 'Zss&rJS r *-ea ”
Stad„t,ga jezera, to bo od njega, preb,, » nrj-‘	*	fl„„ toUm „
pod belimi vrhovi nad 1500 m visokega gorovja Rumije drzni predor za odtok vodovja s severa v Jadransko morje, za avtomobilsko cesto in železnico. Tega predora bi ne bilo treba, če ne bi Sosedi Albanci v še večjo svojo, kakor našo škodo, odrekli sodelovanja pri teh delih. Toda kaj zato! Črnogorsko ljudstvo, ki se je v preteklosti borilo za golo življenje na golem kamnu, se bo v bodočnosti tem laže in raje borilo za plodno zemljo in zdrave pogoje bodočega lažjega življenja ob podpori bratskih socialističnih republik. To zavest mu daje silo za sedanje napore.
BORBA ZA SADOVE ZEMLJE
Vzdolž novega pristanišča se kakor ob vsem črnogorskem Primorju vije dolgo peščeno obrežje. Od pristanišča odmevajo zamolkle detonacije proti visokim vrhovom čez ozke pasove plodne zemlje, po rasle z bujnim sadnim drevjem in oljčnimi gaji. V veliki peščeni kotanji ob morski obali tiči kamion, na katerega nakladajo pesek.
•Za koga vozite?«	— »Za nas.« —
• In kdo ste?* — »Od kmečke obdelovalne zadruge! Pojdi z nami, tja proti Staremu Baru,* naglo zakliče brigadir.
itn kaj je to razsežno poslopje, ki sc gradi?* — »Srednja kmetijska šola, četrta republiki. Kmalu bo gotova.«
— »/n
tista, v bujne palme skrita vila zraven
Prej sta se dve vidnejši zgradbi; turška trdnjava in škofija. Ljudska država jim je dala še moderno bolnišnico. Žene, ki so posedle med pomenkom ob zidu, so se živo oglasile. ko smo načeli vprašanje šol.
iMikoliči so hodili izpod Rumije 5 kilometrov daleč v šolo Bar. Zdaj ima vsaka vas svojo. Albansko manjšino učijo v materinščini. Stara Jugoslavija je Via dimirom ob albanski meji sicer vrgla pe sek v oči, pa ni bilo ne učitelja, ne učen cev v šolo.*
Čez strme gore, ki ločijo osrčje dežele od morja, vodi poleg stare ceste ozkotirna železnica, ki jo je zgradila italijanska družba v začetku stoletja iz Bara v Vir-pazar ob Skadrskem jezeru. In prav tod pri Vir-pazarju postajajo resničnost davne sanje o melioracijah, ki bodo pregnale stare bolezni in iztrgale naravi plodno zemljo s poplavnih področij črnogorskih rek in dna Skadrskega jezera, kjer bodo v ne tako daljni bodočnosti bombažna in žitna polja prinesla črnogorskemu ljud stvu večje blagostanje.
Severno od Skadrskega jezera se ob Morači razprostirajo prostrani pašniki Velike črede goveda in prašičev se pasejo ob bregovih. Poleg sadja in dobrega ribo lova v Primorju je bila in bo ostala živi noreja panoga črnogorskega gospodarstva, kateri je v gospodarskem načrtu zaradi
drugim pomagale do gospodarske vrednosti doslej nedostopnim gozdovom v severnih predelih, enemu izmed redkih naravnih bogastev, ki jih dežela premore v večji meri.
MORJE — ŠE NE DOVOLJ IZČRPAN VIR BLAGOSTANJA
V preteklosti je v glavnem privatna pobuda izkoristila izredno ugodne pogoje za razvoj letoviščarstva ob prelepih obalah črnogorskega Primorja. Za obmorsko črnogorsko prebivalstvo, ki se bo v bodoče bolj sistematično posvečalo pridelovanju južnega sadja, pa bo spričo naravnih lepot, ki v ničemer ne zaostajajo za lepotami srednjega in severnega Jadrana.
■ ' ..................................................................................
Kakor vsako leto, bo tudi letos organizacija Ljudske tehnike v Sloveniji organizirala »Teden tehnike«, ki bo od 5. do 12. novembra 1950.
Zaradi velikega pomena, ki ga bo imel letošnji »Teden tehnike«, je treba, da se že sedaj temeljito pripravimo na njegovo izvedbo, ker le na ta način bodo doseženi pričakovani uspehi.
Tudi letošnji »Teden tehnike« bo imel nalogo, da posveča vso skrb in pozornost pri iskanju novih tehničnih prijemov dela in hkrati nenehnem dviganju proizvodnje v naših podjetjih, Zato bo prav v teh dneh treba vložiti še več truda in naporov za nove uspehe pri reševanju perečih tehničnih problemov.
»Teden tehnike« je zelo pomemben za slehernega . racionalizatorja in nova-torja, kajti prav v teh dneh se bo vsak izmed njih še z večjo vnemo lotil svojega dela, zavedajoč se, da bo tako pripomogel k dokončni zgraditvi socialistične družbene ureditve v naši državi. Poleg tega pa bodo naši novatorji in racionali-
naših delavcev za strokovno sposobnost pri opravljanju svojega dela. Tudi tu bo treba organizirati številna poučna predavanja, razstave ter filmske predstave, ki bodo našim delovnim ljudem pojasnjevale veliki pomen Ljudske tehnike pri uspešnem izpolnjevanju proizvodnih nalog v podjetjih. Hkrati s to nalogo, pa je omeniti še razširitev in utrjevanje organizacije Ljudske tehnike, kajti tudi v tem pogledu bo »Teden tehnike« napravil pomemben korak naprej.
Pri pripravah letošnjega »Tedna tehnike »moramo imeti stalno pred očmi dosežene uspehe iz »Tedna tehnike« v lanskem letu. Tako velike uspehe je bilo mogoče doseči z intenzivnim delom slehernega člana Ljudske tehnike, saj je bilo organiziranih nad 2000 poučnih predavanj, organiziranih je bilo večje število razstav ter poučnih ekskurzij.
Za letošnji »Teden tehnike« vlada vsepovsod živahno zanimanje. Prav posebno pa to velja za železarske Jesenice, kjer so pred kratkim imeli sestanek pri-
Spnzuavajmo stroje, da jih bomo lahko čimbolj izkoristili
zatorji v »Tednu tehnike« sprejemali ab-všzndeti za izvedbo novih racionalizacij v počastitev Dneva republike,
Ker so naloge delovnih enot Ljudske tehnike v naših podjetjih v »Tednu tehnike« še posebno velike, je treba, da jim tako delavski sveti, kakor tudi upravni odbori v podjetjih, nudijo čim večjo pomoč pri njihovem delu.
Kakor v industriji, tako bo tudi letošnji »Teden tehnike« odigral veliko in pomembno vlogo pri dvigu kmetijske proizvodnje na vasi. Tudi na tem popri-šču bo v tem tednu važna naloga slehernega člana Ljudske tehnike, da nudi čim večjo pomoč tako članom kmečke delovne zadruge, kakor tudi kmetom-privatni-kom pri reševanju perečih problemov, s čimer se bo pospešil tudi nadaljnji dvig kmetijske proizvodnje.
Pripraviti bo treba vrsto predavanj, 6 pomočjo katerih se bodo kmetje zadružniki in privatniki seznanjali s perspektivo sedanjega razvoja^ našega kmetijstva. Nadaljnja važna naloga, ki ji bo treba v »Tednu tehnike« posvečati čim več pozornosti, pa bo tehnična vzgoja
tujski promet izdaten vir dohodkov. V bodočnosti ne bo treba tako kakor v preteklosti, da so zaradi golega kruha odhajali v tujino, posebno v Ameriko, ljudje v takšnem številu, da najdemo prav na črnogorskih obalah opuščena cela naselja. In celo najlepša. En takšnih prav vpijočih primerov je Sv. Štefan, romantičen otočič, s sipino povezan z delom najlepše peščene obale, kjer bi na prst ene čoke lahko našteli sedaj tam živeče družine. Treba bi bilo le prekriti strehe tega mrtvega naselja, opremiti lične hišice, zgraditi skupno kuhinjo in jedilnico, pa bi ustvarili edinstvene možnosti za letovanje. Vse drugo je že tu in čaka, da se poslužimo.
Črna gora je že sama krenila v to smer. Začela je pri skrbi za svoje otroke. Na obali nedaleč od starodavne Budve je tik pred dograditvijo mogočno poslopje Dečjega doma, vsekakor največje doslej v vsej državi. Črna gora ga je namenila svojim 'štepilnim vojnim sirotam. Nič manj kakor M0—500 otrok bo v novem domu v Budvi našlo doslej brez primere lepo streho, pod katero bo ob čuječnosti vse republike rastel nov rod, pripravljen prevzeti slavno dediščino prednikov, ki so se hrabro borili za lepšo bodočnost svojega potomstva.	N. 0.
Danes pa rastejo nove, moderne stanovanjske zgradbe
reditvenega odbora, na katerem so bili ustanovljeni aktivi: zp industrijo, za šolo in predavanja ter propagando. Ti .aktivi bodo skrbeli za čimboijšo izvedbo »Tedna tehnike« na Jesenicah, poleg tega pa bo prirejena tudi večja razstava, kjer bo prikazana zgodovina gorenjskega plav-žarstva in železarstva.
| FIZKULTURA |
BORBA ZA TOČKE V JESENSKEM DELU NOGOMETNEGA PRVENSTVA .JE VEDNO OSTREJŠA
V	nedeljo se je nadaljevalo nogometno prvenstvo v prvi. drogi in tretji zvezni nogometni ligi. Že po prvih kolih odigranega jesenskega dela nogometnega prvenstva, je bilo razvidno, da bodo nedeljska srečanja, posebno v prvi In drugi zvezni ligi, zanimiva ter je bilo pričakovati hudih In ostrih borb.
V	Beogradu sta se pomerila najresnejša kandidata, za prvo mesto na lestvici prve zvezne lige Crvena zvezda in Partizan. Za beograjski derby je vladalo ogromno zanimanje. saj je bilo štiridesettisoč gledalcev priča lepi in borbeni Igri odličnih nasprotnikov. ki so jo nogometaši Partizana odločili v svojo korist, čeprav s tesnim rezultatom 2:1. Splitski Hajduk ali »majstor sa mora«, je imel to nedeljo močnega nasprotnika. moštvo Sarajeva, ki jim je po hndl in trdi borbi uspelo odnesti dragoceno točko iz Splita, ki bi jo Hajdukove! nedvomno krvavo potrebovali v ostrem boju za prvo mesto. Tretje srečanje iz prve lige med Lokomotivo in Špartakom, je ostalo prav tako neodločeno z rezultatom 1:1. V Beogradu pa je moštvo Naših kril premagalo nogometaše BSK s tesnim rezultatom 1:0.
V drugi zvezni ligi so to nedeljo odigrali četrto kolo nogometnega prvenstva. Kijnb slabi igri. so se nogometaši ljubljanskega Odreda otresli hudega poraza. Sarajevski železničarji so njihovo mrežo potresli samo enkrat, vendar pa jim je zadostovalo, da so jim odvzeli dve dragoceni točki in jih tako potisnili iz tretjega na peto mesto v tabeli druge zvezne lige.
Poleg srečanja Odred : Železničar v Sarajevu je bilo na sporedu tudi več nogometnih tekem iz druge zvezne lige. Največje presenečenje je napravil Borac iz Zagreba, ki je premagal moštvo »11. oktobra« iz Kumanovega z visokim rezultatom 13:0 in se tako uvrstil med najresnejše kandidate za vstop v prvo zvezno ligo. Tudi novosadska Sloga, ki je še vedno na vodilnem mestu, je to nedeljo že drugič pretrpela poraz, tokrat so jo premagali zagrebški Metalci z rezultatom 3:1. Z Istim rezultatom pa se je končalo srečanje Na-predak : Proieter v Osijeku, ki so ga odločili boljši nogometaši Napredka v svojo korist. Po izidu nogometnih srečanj v prvi zvezni ligi vodi še vedno Crvena zvezda z 20 točkami, sled! ji Hajduk z 18 točkami, na tretjem mestu pa je Partizan s 17 točkami. V drugi zvezni ligi je na prvem mestu še vedno Sloga iz Novega Sada z 19 točkami. Borac. Podrinje in Napredak pa so zasedli drugo, tretje in četrto mesto, ki imajo vsak 17 točk. njim pa sledi ljubljanski Odred, ki sl je doslej priboril II točk.
PRED KRATKIM JE IZŠEL MESEČNIK »30 DNI ŠPORTA V SVETU«
Ker zanimanje za šport v naši državi vedno bolj narašča, je uredništvo »Vestnika« Telovadne zveze Jugoslavije sklenilo, da bodo namesto svoje stalne rubrike »15 dni športa v svetu« začeli izdajati mesečnik pod podobnim imenom »30 dni športa v svetu«. Prva številka je Izšla te dni in prinaša rezultate vseh športnih dogodkov v državi in v inozemstvu, ki so se vršili pretekli mesec. Prinaša tudi večje število fotografij znanih svetovnih športašev. V številki se poleg drugih zanimivosti nahajajo reportaže in komentarji Miroslava De-skaloviča. V. Stojkoviča. B. Popoviča, M. Stamenkovlča V. Andrijaševifa. I. Sertla-čeka. N. Novakoviča in drugih.
Mesečnik bo izhajal v latinici na SO stra neb in se naroča pri: Izdavačkem preduze-ču »Flskultura ) šport«, Beograd, Stalin-graiska 19, na čekovni račun Narodne banke FLRJ. centrala zn NR Srbijo — 102 — 9032027.
Urejuje uredniški odbor. - Glavni urednik Tone Seliškar. - Uredništvo telefon 45-39 in oprava telefon 49-70 Masarvkova H-ll v Ljubljani Izhaja »sak petek Mesečna naročnina din 15 - Štev ček položnice 604-90321-4 — Tiska tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani