Narodna in univerzitetna knjižnica
v LJubljani
115706
ISSN 0016-7789
GEOLOGIIA
1997
Ljubljana 1998
ISSN 0016-7789
GEOLOGIJA
115706
GEOLOGIJA
: A
LETNIK 1997
KNJIGA 40
Str. 1 do 335
LJUBLJANA
1998
GEOLOGIJA
Slovenska besedila za 40. knjigo je lektoriral Milan Pritekel]. V drugih jezikih napisani članki
niso lektorirani in zanje odgovarjajo avtorji sami. Prevode v angleški jezik so opravili Simon
Pire in delno sami avtorji. Za strokovno vsebino vseh člankov so avtorji odgovorni sami
Izdajatelja: Geološki zavod Ljubljana in Slovensko geološko društvo
Glavni in odgovorni urednik:
Editor-in-Chief:
Stanko Buser, Ljubljana, Slovenija
Uredniški odbor:
Editorial Board:
Stanko Buser, Ljubljana, Slovenia; Matija Drovenik, Ljubljana, Slovenia; Endre Dudich,
Budapest, Hungary; Erik Flügel, Erlangen, Germany; Miklós Kedves, Szeged, Hungary; Harald
Lobitzer, Wien, Austria, German Müller, Heidelberg, Germany; Rinaldo Nicolich, Trieste, Italy;
Bojan Ogorelec, Ljubljana, Slovenia; Simon Pire, Ljubljana, Slovenia; Danilo Ravnik,
Ljubljana, Slovenia; Mihael Ribičič, Ljubljana, Slovenia; Marko Šparica, Zagreb, Croatia; Dra-
gica Turnšek, Ljubljana, Slovenia; Miran Veselič, Ljubljana, Slovenia
Naslov:
Address:
GEOLOGIJA, Geološki zavod Ljubljana, Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko,
Dimičeva 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
Naklada 600 izvodov
Cena 4000 SIT
Tisk in vezava: Delo-Tiskarna d.d., Ljubljana, Dunajska 5, leto 1998
Financirata: Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in Geološki zavod
Ljubljana, Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Po mnenju Urada Vlade za informiranje Republike Slovenije št. 23/109-93, z dne 14. aprila 1993
je ta publikacija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa
GEOLOGIJA
The papers in L ilovene language of the present 40 volume were edited by Milan Pritekelj. Papers
in other languages vere not edited; the authors alone are responsible for the text. English trans-
lations were done; by Simon Pire and partly by the authors themselves. The authors
themselves are liable for the contents of the papers
Publi?'ied by the Geological Survey and the Slovene Geological Society
Printed in 600 copies
Price US $ 80.0
Printed by the Delo-Tiskarna d.d., Ljubljana, Dunajska 5, in 1998
Financed by the Repi blic of Slovenia, Ministry of Science and Technology and the Ljubljana
Geological Survey, Institute of Geology, Geotechnics and Geophysics
GEOLOGIJA 40, 1-335 (1997), Ljubljana 1998
VSEBINA - CONTENTS
Dimkovski, T.
V	spomin Francu Droveniku ................................................. 5
Mioč, P.
V	spomin dr. Borisu Bercetu ................................................. 7
Paleontologija - Paleontology
Debeljak, I. & Buser, S.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life ........................... 11
Litiotidne školjke V Sloveniji in njihov način življenja ........................... 31
Mikuž, V.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije ........ 65
Turrids (Neogastropoda) from Middle Miocene Badenian beds of Slovenia .......... 87
Ramovš, A.
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972) (Conodonta) aus den oberen
Amphiclinen-Schichten oberhalb Poče, Westslowenien........................... 103
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972) (Conodonta) iz zgornjih
amfiklinskih plasti nad Počami, zahodna Slovenija .............................. 103
Ramovš, A.
Two new petalodont teeth (Chondrichthyes, Upper Carboniferous)
from the Karavanke Mountains, Slovenia ...................................... 109
Dva nova zgornjekarbonska petalodontna zoba (Chondrichthyes)
iz Karavank Slovenije ...................................................... 109
Sgrosso, A., Esposito, R & Radoičić, R.
The occurrence of Salpingoporella milovanovici Radoičić (Dasycladales)
in the Cenomanian of south Apennines and Dinarides ........................... 113
Stratigrafija - Stratigraphy
Petek, T.
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah in pomembne
najdbe zgornjeanizijskih fosilov .............................................. 119
Scythian and Anisian beds in the quarry near Hrastenice and important
finds of Upper Anisian fossils ................................................ 137
Dozet, S. & Šribar, L.
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota on Binarie
Carbonate Platform between Logatec, Krka and Kolpa (Southeastern Slovenia) .....153
Spodnjekredna plitvomorska sedimentacija, favna in flora na Dinarski
karbonatni platformi med Logatcem, Krko in Kolpo (južnovzhodna Slovenija)....... 168
Dozet, S. & Šribar, L.
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia ......... 187
Biostratigrafija plitvovodnih jurskih plasti južnovzhodne Slovenije ................200
Ramovš, A.
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien
Ergebnisse eigener Untersuchungen ..........................................223
Zgornjetriasna konodontna stratigrafija v Sloveniji
Rezultati lastnih raziskav ................................................... 223
De Capoa, P., Polavder, S. & Radoičić, R.
Integrated biostratigraphy of the Novi Pazar
Campanian/Maastrichtian sequence (Vardar Zone) ..............................233
Radovanović, Z., Popović, D., Jovanović, R. & Jovanović, D.
Granites of Straža and their sedimentary roof (SW Serbia) .......................241
Graniti Straže i njihova sedimentna povlata (JZ Srbija) ..........................244
Mineralogija - Mineralogy
Kralj, P
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks, northern Slovenia .................247
Zeoliti v vulkanoklastičnih kamninah smrekovškega podgorja (severna Slovenija) .... 266
Jančev, S.
Zn-rich pyroxenes from the ore occurrences in the mixed series
in the upper part of the Babuna River, Macedonia ...............................283
Razinger, B.
Wocheinit - boksit iz Bohinja ................................................291
Wocheinite - Bauxite from Bohinj ............................................291
Naravni kamen - Natural stone
Kralj Pavlovec, J.
Primer uporabe naravnega kamna na objektih Eda Mihevca ......................299
The example of use of natural stone on buildings designed by Edo Mihevc ..........302
Tektonika - Tectonics
Placer, L. & Čar, J.
Structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides ................ 305
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi .........................318
Jelen, B., Márton, E., Fodor, L., Báldi, M., Čar, J., Rifelj, H., Skabeme, D. & Vrabec, M.
Paleomagnetic, Tectonic and Stratigraphie Correlation of Tertiary
Formations in Slovenia and Hungary along the Periadriatic and
Mid-Hungarian Tectoic Zone (Preliminary Communication)....................... 325
Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciar j a vzdolž
periadriatske cone v Sloveniji in srednjemadžarske tektonske cone
(Predhodno obvestilo) ......................................................328
Nove knjige - Book reviews
Gert Michel: Mineral- und Thermalwässer ........................................333
GEOLOGIJA 40, 5-335 (1997), Ljubljana 1998
V spomin Francu Droveniku
Na Ljubljanskih Žalah smo se 27. 6. 1997
poslovili od našega prijatelja in dolgoletnega
sodelavca Franca Drovenika.
Franc Drovenik, diplomirani inženir rudar-
stva, se je rodil leta 1915 kot drugi sin izmed
treh sinov meščanske, takrat znane železničar-
ske družine v Ljubljani. Tu je obiskoval osnov-
no šolo in leta 1934 maturiral na L državni re-
alni gimnaziji. Še istega leta se je vpisal na ru-
darski oddelek Tehniške fakultete Univerze v
Ljubljani, kjer je leta 1940 diplomiral.
Ker ni našel primerne zaposlitve v Sloveni-
ji, je odšel v Srbijo. Kratek čas je delal v svin-
čevo-cinkovem rudniku Babaj Boks pod Avalo.
V tem času so pri Mačkatici severno od Surdu-
lice odkrili sorazmerno bogate koncentracije
molibdenove rude. Geološka zgradba je kazala
na to, da bi utegnila biti tovrstna ruda tudi ju-
žno od tod, na pogorju, imenovanem Besna
Kobila. In preselil se je v Južno Srbijo, v Vranjsko banjo, in začel iskati molibdenovo
rudo.
Toda v Vranjski banji je ostal le do sredine leta 1941, ko ga je tedanja oblast pre-
stavila v Vzhodno Srbijo, v rudnik bakra Bor, kjer je ostal polnih 14 let.
Sprva je bil eden vodilnih inženirjev za predelavo rude. Leta 1948 pa so v Rudar-
sko topilniškem bazenu Bor ustanovili Geološko službo in postal je glavni geolog, kar
je ostal vse do svojega odhoda iz Bora leta 1955.
S sodelavci je leta 1954 na L Jugoslovanskem geološkem kongresu objavil prispe-
vek z naslovom Dosadašnje znanje o orudnjenju u Timočkom andezitskom masivu.
Po študiji Lazarevića iz leta 1912 je bila to prva nadrobna študija o samem rudišču,
pa tudi o celotnem eruptivnem masivu, kajti francoski lastniki Bora tovrstnih študij
niso dovoljevali objavljati. Tako so bili domači in tuji geološki strokovnjaki seznanje-
ni z najnovejšimi spoznanji o geološki zgradbi, magmatizmu in orudenju na področju
Bora.
Ko je odšel iz Bora, se je najprej zaposlil na Geološkem zavodu v Ljubljani, toda že
leta 1956 je za leto dni odšel v Sirijo, kjer je sodeloval pri iskanju raznih rud. V letih
1961 in 1962 je na željo podjetja Geoistraživanja iz Zagreba v skupini jugoslovanskih
geologov raziskoval rudišča mangana v Venezueli. V letih 1963-1964 je bil v okviru
6_Trajan Dimkovski
iste organizacije v Indoneziji, kjer se je ukvarjal predvsem z bakrovimi rudišči na
otoku Celebes.
Na Geološkem zavodu v Ljubljani se je ponovno zaposlil leta 1965, kjer je ostal vse
do upokojitve leta 1977. Sodeloval je pri rudarsko-geoloških in metalogenetskih razi-
skavah v Sloveniji, in to predvsem pri raziskavah bakrovih rud v srednjepermskih
grödenskih peščenjakih, raziskavah svinčevo-cinkovega orudenja na območju pireši-
škega magmatskega območja in raziskavah antimonovih rud pri Lepi Njivi pri Mo-
zirju.
Kot soavtor je Franc Drovenik sodeloval pri razpravi Nastanek rudišč v Sloveniji,
ki je izšla leta 1980. V njej je podan nastanek rudišč v posameznih geoloških dobah
do danes, pri čemer je bilo poudarjeno njihovo postopno nastajanje in njihove genet-
ske razlike.
Sodelavci Geološkega zavoda Ljubljana smo ponosni, da smo poznali in imeli v
svoji sredini Franca Drovenika. Bil je vrhunski strokovnjak in raziskovalec.
Osebnostno je bil skromen, prijazno je svetoval in bil pripravljen pomagati, ne da
bi pričakoval zahvalo. Bil je strpen do sodelavcev in zahteven do sebe.
Našega prijatelja bomo imeli vedno v spominu.
Trajan Dimkovski
Najpomembnejša objavljena dela Franca Drovenika
Drovenik, F. & Drovenik, M. 1956: Dosadašnje znanje o orudnjenju u Ti-
močkom andezitskom masivu. Prvi jugoslovanski geološki kongres. Bled 23.-27. V.
1954, Ljubljana.
D r o v e n i k, F, D r o v e n i k, M. & G r a d, K. 1972: Kupferführende Grödener
Schichten Sloweniens. Proceedings of the second international syposium on the mi-
neral deposits of the Alps, 95-107, Ljubljana.
D r o V e n i k, F. 1974: Metalogenetska karta SR Slovenije. Geologija 17, 511-512,
Ljubljana.
I s k r a. M., D r o v e n i k, F. & Š t r u C1,1. 1975: Geološke raziskave svinca in cinka.
Geologija 18, 370-371, Ljubljana.
Drovenik, M.,Pleničar, M. & Drovenik, F. 1980: Nastanek rudišč v SR
Sloveniji, Geologija 23/1, 1-157, Ljubljana.
GEOLOGIJA 40, 7-335 (1997), Ljubljana 1998
V spomin dr. Borisu Bercetu
Izredno pestra življenjska pot dr. Borisa Ber-
ceta se je končala 7. septembra 1997. Na Geolo-
ški zavod Ljubljana je dr. Boris Berce prišel leta
1950. To je bil čas začetnih težav pri organizira-
nju slovenske geološke dejavnosti, še posebno
raziskav mineralnih surovin. Njegovo poznava-
nje problematike in idej pri tem je bilo še zlasti
pomembno v povojnem obdobju sredi težav na
tem gospodarskem področju. Eno najpomem-
bnejših slovenskih rudišč v tistem času je bilo
rudišče živega srebra Idrija, ki ga je poleg
drugih nahajališč raziskoval dr. Berce od svoje-
ga prihoda na Geološki zavod. O tem rudišču je
spisal tudi doktorsko disertacijo, ki jo je za-
govarjal leta 1956. Na Geološkem zavodu je
delal s krajšimi ali daljšimi presledki do svoje
upokojitve leta 1979.
Rodil se je v Ljubljani 18. januarja 1925. Že
kot dijak je bil zelo dinamičen in temperamen-
ten fant. Po končanem petem razredu gimnazije leta 1942 je bil zaradi svojega delo-
vanja proti italijanskemu okupatorju zaprt. Pri prevozu iz Ljubljane v italijansko ta-
borišče je bil skupaj z drugimi zaporniki osvobojen in odšel v partizane, kjer je ostal
do konca vojne.
Po osvoboditvi je končal gimnazijo in se vpisal na Rudarsko-geološko fakulteto
Univerze v Beogradu, kjer je leta 1950 diplomiral. Istega leta se je zaposlil na Geolo-
škem zavodu Ljubljana.
Pomanjkanje strokovnjakov v tistem času je zahtevalo od posameznikov delo na
različnih področjih geološke stroke. Tudi dr Berce je sprva opravljal raziskave naha-
jališč svinca in cinka, živega srebra, pojave železnih in manganovih rud, delal pa je
tudi na torišču nekovin. Pri slednjih je nato raziskoval pojave grafita na Remšniku
(1951), raziskoval in ocenjeval zaloge laporja v okolici kamnoloma Anhovo (1957),
opekarskih glin v opekarnah Maribor-Košaki (1957), Ljubečna (1957), Pragersko
(1957), Radomlje (1957), Kanižarica (1958) in drugje. Pojave železnih rud je razisko-
val na Gorjancih (1955) in pri Lepeni nad Jesenicami (1955), pojave mangana pa na
območ j u Železnikov in Počenske gore (1961).
Preteženi del svojega delovnega življenjskega obdobja je dr. Berce posvetil ra-
ziskavam barvnih kovin. Raziskave nahajališč svinca in cinka je opravljal na šir-
8_Pero Mioč
šem območju rudnika Mežica (1951, 1953, 1958), nato v Hrastnem pri Mokronogu
na Dolenjskem (1952, 1953), pri Litiji-Sitarjevec (1953, 1954, 1956), v Knapovžah
(1954), pri Ponovičah (1955) in na nahajališču Knape v Selški dolini (1956).
Leta 1958 je dr Berce sodeloval pri izdelavi in oceni Programa geoloških raziskav
barvnih kovin v Vzhodnih Karavankah, v Posavskih rudnikih svinca, cinka in barita
in pri raziskavah na območju Cerkno - Železniki. Pripravil je tudi elaborat Študije
rudišč v Posavskih gubah.
Raziskave živega srebra je opravil na nahajališčih Sveta Ana na Podljubelju (1953,
1955) in Kurja vas (1961), njegovo najpomembnejše raziskovanje tedaj je bilo na ru-
dišču Idrija (1951-1956). V svoji doktorski disertaciji Geologija rudišča živega srebra
Idrija (1956) je podal geološko zgradbo širšega območja, strukturno problematiko
okolice in samega rudišča. Ugotovil je narivno zgradbo ozemlja, v narivne enote pa
vključil tudi posamezna rudna telesa. Posebno so pomembni njegovi opisi oblik posa-
meznih rudnih teles, mineralnega sestava in stopenj orudenj posameznih formacij.
Pri obravnavi genetske problematike je na koncu podal sklepe o genezi rudišča. Ta
disertacija je bila dobra osnova za mlajše geologe, ki so nadaljevali raziskovalno delo
na rudišču Idrija. Nekaj let pozneje (1960-1962) je na tem rudišču programiral in
opravil geokemične in geofizikalne raziskave.
Po svojih strokovnih in znanstvenih raziskavah mineralnih surovin, še posebno
barvnih kovin, je bil dr. Berce znan širokemu krogu znanstvenikov tudi zunaj Slove-
nije. Sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih simpozijih in kongresih. Bil
je član in podpredsednik jugoslovanske komisije za mednarodno sodelovanje pri
UNESCU (IGCP). Na Rudarsko-geološki fakulteti Univerze v Zagrebu je predaval
dva predmeta: Nahajališča mineralnih surovin in Strukturno geologijo (1962-1966).
Sodeloval je pri raziskavah rudišča Safaga v Egiptu (1965). Kot ekspert Združenih
narodov je sodeloval pri raziskavah ali kot konsultant na rudiščih v Alžiriji, Maroku,
Tuniziji in Indiji. V državah Mali, Kongo Brazzaville in v Tanzaniji je kot ekspert
Združenih narodov preživel več let (1967-1973).
Po vrnitvi iz omenjenih afriških držav na Geološki zavod Ljubljana, je dr Berce
preštudiral številno novejšo literaturo o mineralnih surovinah. Na tej podlagi je napi-
sal obširne zapise v angleškem jeziku (1973-1979), in sicer Granitoids Potentiality,
Lithium, Berillium, Tungstem (Wolfram), Lead and Zinc, Statistics in Geology, Plate
Tectonics and Metallogenesis, Formational Analysis Mercury and Antimony, Urani-
um and Thorium, Geochemical Research, Pyrite, Živa u Jugoslaviji (Položaj i pers-
pektive žive u svetu, saznanja o ležištima i pojavama žive u Jugoslaviji sa aspekta ge-
ologije i rudarstva i njezine perspektive u pogledu sirovinske baze). Copper and Ger-
manium, Niobium and Tantalum.
Vsa ta literatura oziroma vsi ti teksti so shranjeni v knjižnici Geološkega zavoda
oziroma Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko Ljubljana. Posamezna besedi-
la obsegajo tudi nekaj sto strani in so zanimiva, dobra osnova za študij posameznih
mineralnih nahajališč tudi bodočih generacij.
Dr. Boris Berce je objavil številne študije v domači in svetovni literaturi.
Kot upokojenec je dr. Boris Berce, ne glede na svoje zdravstvene težave, vendar
psihično vedno svež, nadaljeval stike z geologijo in z mineralnimi surovinami. V pri-
jetnem okolju svojega doma je napisal obsežno delo Prospecting for mercury and an-
timony, ki ga je natipkal sam in obsega 508 strani. Izredno zanimiva vsebina tega de-
la je pripravljena na podlagi obsežne svetovne literature in nam nudi opis svetovnih
nahajališč živega srebra in antimona od predkambrija naprej. Prava škoda bi bila, če
to delo ne bi bilo tiskano.
v spomin dr. Borisu Bercetu___9
Po upokojitvi smo se občasno srečevali. Bil je vedno nasmejan in dobre volje. Pri-
povedoval nam je o svojem delu v pokojninskem združenju Sivi panterji, o svojem so-
delovanju pri vodstvu kabelske televizije itn. - o svojih težavah pa ni nikoli resno go-
voril. Živo se spominjam najinega zadnjega srečanja, ko sem ga vprašal: Kako je kaj,
Boris? Odlično, nič mi ne pomaga, ne operacija in ne kaj drugega! Sedaj samo še ča-
kam, je rekel in odšel proti svojemu domu za Bežigradom. Nisem vedel, ali se je šalil,
kakor je imel navado, ali je mislil resno!
Nekaj mesecev kasneje, v rojstni Ljubljani, obkrožen s svojimi najdražjimi, je dr
Boris Berce končal svojo življenjsko pot in odšel slovenski zemlji v objem.
Pero Mioč
GEOLOGIJA 40, 11-335 (1997), Ljubljana 1998
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja
Irena Debeljak
Ivan Rakovec Institute of Palaeontology, Scientific Research Centre, Slovenian Academy
of Sciences and Arts, Gosposka 13, SI-1000 Ljubljana, Slovenia
Stanko Buser
Geology Department, Faculty of Natural Sciences and Engineering, University of Ljubljana,
Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenia
Key words: Lower Jurassic Bivalvia, Pliensbachian, Lithiotis, Cochlearites, Li-
thioperna (syn. Lithiopedalion), morphological adaptations, muddy substratum, Di-
ñarle Carbonate Platform, Slovenia
Ključne besede: spodnjejurske školjke, pliensbachij, Lithiotis, Cochlearites, Li-
thiopema (syn. Lithiopedalion), morfološke adaptacije, blatni substrat. Dinarska
karbonatna platforma, Slovenija
Abstract
Lithiotid bivalves are a characteristic faunal element of the shallow marine fad-
es of Lower Jurassic beds in southern Slovenia. The horizon containing Middle Li-
assic bivalves, which is up to 75 m thick, is called the "lithiotid horizon" and is at-
tributed to the Pliensbachian or Domerian.
In Slovenia the name lithiotid bivalves represents three morphologically similar
genera or species of sessile monomyarian dysodont bivalves: Lithiotis problematica,
Cochlearites loppianus and Lithiopema scutata, which are systematically examined
in this paper. The term lithiotid bivalves does not have any taxonomic significance,
since they are now classified in different families. The order is Pterioida.
Lithiotid bivalves lived in an upright position on soft lagoonal bottoms in a tight
aggregate of individuals crowded together which mutually supported one another
and simultaneously competed for living space and light. The sedimentation of cal-
careous mud was fairly rapid, thus throughout their lives they grew constantly in a
subvertical direction so that the small soft body space at the ventral end remained
above the level of the surrounding substratum. Lithiotid bivalves had peculiar, vari-
able shells adapted to the specific environment. They are very large, flat and di-
stinctly dorso-ventrally elongated. Their inner surface is tripartite; in the middle is
the central area, and at the sides there are feather-like areas. The mechanism of
opening and closing their valves has not yet been fully explained.
Kratka vsebina
Litiotidne školjke so značilen favnistični element plitvomorskega razvoja spo-
dnjejurskih plasti južne Slovenije. Do 75 metrov debeli horizont s srednjeliasnimi
14_Irena Debeljak & Stanko Buser
školjkami imenujemo "litiotidni horizont" in ga uvrščamo v pliensbachij oz. dome-
ri] •
Pod imenom litiotidne školjke v Sloveniji združujemo tri morfološko podobne
rodove oziroma vrste sesilnih, monomiarnih, disodontnih školjk: Lithiotis proble-
matica, Cochlearites loppianus in Lithiopema scutata, ki so sistematično obdelane
v tem prispevku. Izraz litiotidne školjke nima taksonomskega pomena, saj jih danes
uvrščamo v različne družine. Spadajo v red Pterioida.
Litiotidne školjke so v pokončnem položaju živele na mehkem lagunskem dnu, v
tesni združbi skupaj nagnetenih osebkov, ki so se med seboj podpirali in hkrati te-
kmovali za življenjski prostor Sedimentacija karbonatnega blata je bila precej hi-
tra, zato so litiotidne školjke vse življenje enakomerno rastle v navpični smeri, tako
da je njihov bivalni del na ventralnem koncu ostajal nad nivojem obdajajočega sub-
strata. Litiotidne školjke so imele nenavadne, variabilne, specifičnemu okolju prila-
gojene lupine. So zelo velike, sploščene in izrazito razpotegnjene v višino. Njihova
notranja površina je tridelna; v sredini je glavno oz. osrednje polje, ob straneh pa
peresasti polji. Mehanizem odpiranja in zapiranja njihovih lupin še danes ni docela
pojasnjen.
Introduction
In the Middle Liassic lithiotid bivalves inhabited the relatively calm muddy bot-
tom of the restricted shelf on the Binarie Carbonate Platform. The horizon with the
bivalves barely wedges out in the Lower Jurassic beds of southern Slovenia; its thic-
kness at some localities reaches 75 m. It is named the "lithiotid horizon" after these
characteristic bivalves. B u s e r (1965, 44-46) attributed it to the Pliensbachian, or
its upper section: to the Domerian. The most important localities of Lower Jurassic
bivalves in Slovenia, which extend for over one hundred kilometres in length and
several tens of kilometres in width, were presented in the 37^^ issue of Geologija.
The palaeoecological conditions that enabled the characteristic bivalve fauna to flo-
urish for a relatively short period have also been examined (Buser & Debeljak,
1996).
This paper gives a systematic description of lithiotid bivalves and their mode of li-
fe. The term lithiotid bivalves is still used in Slovenia although it no longer has any
taxonomic meaning. It comprises three frequent and characteristic, and at first sight
similar genera: Lithioperna (syn. Lithiopedalion), Cochlearites and Lithiotis. All
three genera were widespread in the shallow marine regions of the western and sou-
thern margins of the Tethys and even the Eastern Pacific (genus Lithiotis). Lithiotid
bivalves therefore have great palaeogeographical, biostratigraphical and palaeoeco-
logical significance. They became well-known mainly because of their unusual sha-
pes, which still challenge palaeontologists to offer various explanations.
The remaining species of Lower Jurassic bivalves from southern Slovenia will be
presented on another occasion.
Previous Research into Lithiotid Bivalves in Slovenia
Between 1959 and 1965Buser(1965) geologically mapped the territory of Sou-
thern Slovenia. He subdivided Jurassic beds and collected rich fossil material, ma-
inly hundreds of specimens of unusually shaped large-shelled bivalves. Among them
he determined the species Lithiotis problematica and Cochlearites loppianus, which
were previously known from classic localities in northern Italy. He established that
the majority of the specimens in southern Slovenia belong to a new genus of bivalves
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_15
v^ith the multivincular type of ligament. In his doctoral dissertation he named it Li-
thiopedalion. Together with the genera Lithiotis and Cochlearites he classified it into
the family Lithiotidae because of their obvious similarities. Buser(1972) presented
his work at the international meeting of palaeontologists in Graz, but unfortunately
failed to publish it in the manner required by the International Code of Zoological
Nomenclature. The genus Lithiopedalion was later described under the name Lithio-
pema (Accorsi Benini, 1979).
Systematic Descriptions of Lithiotid Bivalves
Subclassis PTERIOMORPHIA Beurlen, 1944
Ordo Pterioida Newell, 1965
? Subordo Lithiotina Accorsi Benini & Broglio Loriga, 1977
? Superfamilia Lithiotacea Accorsi Benini &
Broglio Loriga, 1977
Familia Lithiotidae Reis, 1903
Genus Lithiotis Gümbel, 1871
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Pl. 1, figs. 1-3; Pl. 2, figs. 1-3
1871 Lithiotis problematica - G ü m b e 1, 48; Pl. 2, figs. 13, 14.
1890 Lithiotis problematica (= Lithiotis ostreacina, Ostrea lithiotis) -Gümbel, 64-
67, Textfigs. 1-4.
1892 Ostrea problematica Gümbel -Böhm, 71-73; Pl. 3, figs. 1-3.
1903 Lithiotis problematica Gümbel -Reis, 9-13, Textfig. 4; PI. 6, figs. 5-16; Pl. 7,
figs. 1-10.
1923 Lithiotis timorensis sp. nov. - Krumbeck, 80-81; PI. 5, fig. 9.
1923 Lithiotis sp. (?) äff. problematicae (Gümb.) - Krumbeck, 81-82; PI. 5, figs.
10a, b.
1923 Lithiotis problematica Gümbel - R e i s; PI. 6, figs. 17-22.
1930 Plicatostylus gregarius new species, new genus - Lupher & Packard,
204-207; Pl. 1-3, Pl. 4, fig. 1.
1962 Lithiotis problematica Gümbel - De Castro, 13-14; PI. 10, figs. 1-6.
1965 Lithiotis problematica Gümbel - B u s e r, 17-18; Pl. 8, figs. 1, 2; Pl. 9, figs. 1, 2;
Pl. 10, figs. 1-4; Pl. 11, figs. 1-4.
1969 Plicatostylus gregarius Lupher & Packard - Cox (Moore ed.), N866, Textfigs.
H2,4a-c.
1911 Lithiotis problematica Gümbel - Stenzel (Moore & Teichert eds.),
N1200, Textfigs. J150,la-c (kop. Reis, 1903).
1971 Lithiotis problematica Gümbel - Berti Cavicchi, Bosellini &
Broglio Loriga, 43-47, Textfigs. 1, 3; Pl. 1, figs. 1-5.
1977 Lithiotis proóíemaízca Gümbel - A C C o r s i Benini & Broglio Lo-
riga, 42-50, Textfigs. 1-9, 16-18; Pl. 1, figs. 1-4; Pl. 2, figs. 1-3; Pl. 3, fig. 2; Pl.
8, fig. 1; Pl. 9, figs. 1, 2.
1977 Plicatostylus gregarius Lupher & Packard - Accorsi Benini & Bro-
glio Loriga, Pl. 3, figs. 1,3, 4.
16_Irena Debeljak & Stanko Buser
1982 Lithiotis problematica Gümbel - C h i n z e i, 179-196, Textfigs. 2, 4, 6, 7, 10.
1988	Lithiotis Gümbel - Nauss & Smith, 258-259, Textfigs. 6-8.
1989	Lithiotis problematica Gümbel - B u s e r L, 20-24, Textfigs. 13-15; Pl. 1, figs. 1,
2; Pl. 2, fig. 1; Pl. 10, fig. 1.
1995 Lithiotis problematica Gümbel - Savazzi, 281-289, Textfigs. 1-5.
Material: Over one hundred specimens. Mainly they consist of shell fragments
several centimetres high, with clearly recognisable characteristics. In six cases the
apex was preserved. Only five specimens have part of the body space preserved.
Description: It is characteristic that in all cases only one of the valves was
preserved: that with which the bivalve was attached to the solid base. According to
Chinzei (1982) this was the right valve. The opposite valve was so thin that only
fragments have been preserved. Evidence for this are fragments of a 1 to 2 mm thick
limestone "crust", which can be found anywhere on the inner surface of the thicker
valve. Lithiotis problematica is ribbon shaped; narrow and distinctively dorso-ven-
trally elongated. It is thought that adult specimens measured 20 to 50 cm in height
(or even more in some cases) and were about 4 to 7 cm wide. The apex is pointed.
From the side the shell is flat, consequently its cross section is elliptical. Generally
the valve is 1 to 2 cm thick. The apex is vertical or bent in any direction. The shell is
sometimes straight, but sometimes fairly curved (PI. 2, figs. 1,2). The outer surface of
the attached valve is irregularly undulating, as with oysters. Only rarely can small
concentric growth lines (increments) be seen.
Figure 1 shows the shape of the attached valve and the characteristics of its interi-
or. The pear-shaped body space was exceptionally small in adult specimens when
compared to the total size of the shell. It was limited to the ventral end. The soft body
extended several centimetres into the hollow part of the shell, called the umbonal
notch or cavity. The internal buttress divided it into smaller and larger cavity. Along
the sides of the inner surface are two feather-like areas. They are composed of incre-
ments which are at times linked into sheaves (PI. 1, fig. 2). Between the feather-like
areas is a vertical, 2 to 4 cm wide furrowed plate, which is somewhat elevated above
the lateral feather-like areas. Parallel grooves with intermediate ridges, which split
into shallower grooves and ridges which again split into even shallower ones, run
throughout its height. Thus, depending on how well the specimen is preserved, the
number of grooves can range from less than 8 to over 50.
The microstructure of the shell is described in the following works: Accorsi
B e n i n i and Broglio Loriga (1977) and Chinzei (1982), summarized in
Buser 1.(1989).
Comparison: Despite their very pronounced variability, specimens of Lithio-
tis problematica extracted from rock have such specific characteristics that they can-
not be mistaken for any other species. The uniqueness of this bivalve is also seen in
that it is today the sole species of the family Lithiotidae, and together with the speci-
es Cochlearites loppianus it is classified as an independent suborder Lithiotina (ac-
cording to Accorsi Benini & Broglio L o r i g a, 1977). A possible relati-
on with oysters (Böhm, 1892) was rejected by the aforementioned Italian palaeonto-
logists on the basis of proof that the shells were originally made of aragonite, while
oysters have calcitic shells. Systematic classification of the genera Lithiotis and Co-
chlearites has not yet been fully resolved. Chinzei (1982) is of the opinion that
they are taxonomically close to the Pteriacea superfamily, and especially to the Iso-
gnomonidae family.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life	15
Fig. 1. Lithiotis problematica Gümbel. Left: interior side of the thicker, at-
tached (probably right) valve. Centre: longitudinal section. Right: cross sec-
tions at various heights. The thin, free valve is marked by the dashed line.
The growth position was subvertical, with the ventral end turned upwards
SI. 1. Lithiotis problematica Gümbel. Levo: notranja stran debelejše (verjet-
no desne) lupine, s katero se je školjka pritrdila na trdno podlago. Sredina:
vzdolžni prerez. Desno: prečni prerezi na različnih višinah. Tanko, prosto
lupino označuje prekinjena črta. Življenjski položaj je bil pokončen;
ventralni konec je bil pri tem obrnjen navzgor
18_Irena Debeljak & Stanko Buser
The possibility that Lithiotis and Plicatostylus (later described from Oregon) are
identical genera was raised by G r u b i c (1959; 1961). B u s e r (1965) confirmed this
assumption with a study of the original specimens which the American authors Lu-
pher and Packard sent to Professor Kühn in Vienna.
Lithiotis problematica can also be distinguished from the other lithiotid bivalves
by cross-sections in solid rock. These are always monovalve and of an elliptical shape
in the cross-section (see Buser & Debeljak, 1996, 36, figs. 9, 10). Especially
characteristic are the "ear-like" sections with an opening in the central part, after
which Lithiotis was named.
Localities: Lithiotis problematica is the rarest species of lithiotid bivalves in
Slovenia. B u s e r (1965) found it in a deserted quarry on the right bank of the river
Sušica, west of Dolenjske Toplice. Unfortunately this quarry is now filled in. Buser
found some specimens on the northern slope of Mokrec during the construction of a
new road. Today these outcrops are overgrown. A large number of specimens can still
be found east of the village Zafara near Žužemberk. Relatively well preserved shells
of L. problematica can be extracted from limestone in the vicinity of the Glijun
spring and on the Poljanica hill west of Bovec. Characteristic sections can be obser-
ved in the ornamental Podpeč limestone (Buser & Debeljak, 1996), but the
shells of L. problematica in Podpeč cannot be extracted from solid rock.
During the Pliensbachian and Toarcian Lithiotis heavily populated the extensive
and interconnected shallow marine areas of the western and southern margins of the
Tethys and the Eastern Pacific. Various authors have reported finds of the species in
southern Spain (?) and western France (?), northern Italy, the south-central Apenni-
nes, Croatia (?), Herzegovina, Montenegro, Albania (?), Greece, Turkey (?), Marocco
(?), Somalia (?), Oman (?), Iran (?), Iraq (?), the Himalayas (?), the island of Timor in
Indonesia, the USA (Oregon, Nevada, California), Chile and Peru. A question mark
denotes that the locality is not reliably confirmed. The above data are collected from:
Broglio Loriga and Neri, 1976; Accorsi Benini and Broglio Lo-
riga, 1977; Geyer, 1997; Nauss and Smith, 1988; Buser and Debeljak,
1996.
Familia Cochlearitidae Accorsi Benini & Broglio Loriga, 1977
Genus Cochlearites Reis, 1903
Cochlearites loppianus (Tausch, 1890)
PI. 3, figs. 1-3
1890 Trichites Loppianus n. f. - Tausch von Gloeckelsthurn, 18-19; PI.
5, figs. 5-7.
1892 Ostrea Loppiana Tausch -Böhm, 67-71; PI. 2, figs. 1-4.
1892 Ostrea problematica Gümbel var. lithiotis - B ö h m, 74; PI. 4, fig. 1.
1903 Cochlearites Loppianus, nov. gen. -Reis, 2-8, Textfigs. 1-3; PI. 1, figs. 1-8; PL
2, figs. 1-10; Pl. 3, figs. 1-11; Pl. 4, figs. 1-11; Pl. 5, figs. 1-9; Pl. 6, figs. 1-4.
1965 Cochlearites loppianus (Tausch) - B u s e r, 19-20; Pl. 12, figs. 1, 2; Pl. 13, figs. 1-4.
1971 Coc/iíeantes loppianus (Tausch) - Cox (Moore ed.), N1200, Textfigs.
J150,2a,b (kop. Reis, 1903).
1971 Cochlearites gr. loppianus (Tausch) - Berti Cavicchi, Bosellini &
Broglio Loriga, 43-47, Textfigs. 2, 4; Pl. 2, figs. 1-4.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_19
1911 Cochlearites loppianus {Tausch) - A c c o T s i Benini & Broglio Lo-
riga, 52-57, Textfigs. 12, 19; Pl. 4, figs. 1-5; Pl. 5, figs. 1-3; Pl. 6, figs. 1-3.
1911 Cochlearites loppianus t. A-Accorsi Benini & Broglio Loriga,
56, Textfigs. 14, 20; Pl. 6, fig. 4; Pl. 7, figs. 1-4; Pl. 8, fig. 2.
1982 Cochlearites loppianus (Tausch) -Chinzei, 179-196, Textfigs. 3, 5, 8, 11c, 13.
1989 Cochlearites loppianus (Tausch) - B u s e r L, 25-28, Textfigs. 16, 17; Pl. 2, figs.
2, 3a,b; Pl. 10, fig. 2.
Material: Approximately 80 specimens. Mostly fragments of left valves up to
10 cm large; fewer right valves. Ten of the specimens have both valves partially pre-
served. The apex of the shell and the body space are not preserved in any of the speci-
mens. The ligament groove is visible in six shells.
Description of Species: The shell is narrow, and strongly dorso-ven-
trally elongated with a tapered apex. Adult specimens measure from about 20 to mo-
re than 50 cm in height; their average width is 5 to 8 cm. The animal attached itself to
the solid base with its left valve, which is approximately 1 to 2 cm thick. The right
valve was free and thinner than the left; at its centre it measure approximately 0.5 to
1 cm. The shell is usually straight, but may be bent to the side (PI. 3, fig. 2). Concen-
tric growth lines can sometimes be seen on the rough and irregular outer surface.
The shape and interior of the shell is shown in fig. 2. The inner side of the shell is
tripartite, which is characteristic of lithiotid bivalves. The central area is about 2 to 4
cm wide, and bordered by two feather-like areas. The feather-like appearance is cre-
ated by growth lines, which can be joined into sheaves. The valves usually gaped at
the edges of the feather-like areas. The soft body space of the shell was very small
compared to the total size of the shell. The central area where the valves were tightly
joined has a relief form. A more or less wide depression bordered by two ridges runs
down the centre of the left valve and the central crest of the right valve fits tightly
into it. Semicircular traces are often found on the central area; these are growth lines
which the edge of the mantle left behind as it moved in the ventral direction.
At the apical end approximately down the middle of the cardinal area of both val-
ves runs a deep and narrow groove (resilifer) in which the fibrous ligament was atta-
ched. The lamellar part of the ligament was attached at both sides of the groove. The
height of the ligament groove varies with the specimens. Usually it measures 3 to 6 cm.
Slovenian specimens usually have recrystallised shells, but during fossilisation the
parts with a different original microstructure were selectively coloured so that the
characteristic features of the basic structure can often be observed in the sections
(B u s e r L, 1989, Pl. 10; cf. C h i n z e i, 1982).
Comparison: The specimens of Cochlearites extracted from rock cannot be
mistaken for any other bivalve. Confusion can arise when an attempt is made to de-
termine the species from sections in the rock alone. They can be very similar to secti-
ons of Lithioperna scutata. However, in specimens of Cochlearites the left valve is
thicker than the right, whereas in Lithioperna the two shells are equally thick. Nor-
mally in Lithioperna both valves fit tightly around the edges; one valve follows the
other like a mirror image. In Cochlearites the valves often gape in the feather-like
areas. The easiest to identify are cross-sections with a characteristic central ridge on
the right valve and a corresponding depression on the left valve (Buser & De-
beljak, 1996, p. 32 - fig. 4, p. 41 - fig. 15).
Individual specimens of Cochlearites loppianus can differ considerably from one
another in the shape and size of the shell. Such variations have arisen owing to con-
18
Irena Debeljak & Stanko Buser
Fig. 2. Cochlearites loppianus (Tausch). Left: interior side of the right, fi-
xed valve. Centre: longitudinal section of both valves. Right: cross secti-
ons at various heights. The growth position was subvertical, with the
ventral end turned upwards
SI. 2. Cochlearites loppianus (Tausch). Levo: notranja stran desne, proste
lupine. Sredina: vzdolžni prerez čez obe lupini. Desno: prečni prerezi na
različnih višinah. Življenjski položaj je bil pokončen; ventralni konec je
bil pri tem obrnjen navzgor
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_21
stant adaptations to the environment and growth in tight communities or aggregates.
Practically no two specimens have identical central areas. According to the ligament
groove Reis (1903) identified three types of Cochlearites. Accorsi Benini
and Broglio Loriga (1977) admitted only two types: the normal type, in
which the ligament was connected to the mantle, and the abnormal type (forma A), in
which a short, stunted fibrous ligament no longer had any connection with the living
part of the bivalve, which can be ascertained by shifted mantle growth lines. C h i n -
z e i (1982, 193) showed that practically all adult specimens belong to the abnormal
type or form A, which results from the ligament becoming stunted sooner or later du-
ring the growth of the bivalve. This finding makes irrelevant considerations of diffe-
rent types or even subspecies with regard to the appearance of the ligament area.
The systematic position of the Lithiotis and Cochlearites genera has not been fi-
nally determined, and their possible relationship is similarly not yet clear
Localities: Buser (1965) found the finest specimens south-west of Lož and
in the northern and southern parts of Mokrec. Today those localities are overgrown.
Individual specimens can still be obtained at the Globočec spring west of Zagradec,
and on the Stražišče hill east of Gorenje Jezero near Cerknica. Cochlearites loppia-
nus also occurs in the Podpeč quarry, in the surroundings of Grčarevec near Logatec,
at Borovec in the Kočevje region, and on Travna gora, as in these localities characte-
ristic sections have been observed in limestone or dolomite.
Elsewhere in the world C. loppianus was found in northern Italy, the south-central
Apennines, Montenegro, Greece and Morocco. It may possibly occur in western Fran-
ce, Somalia and on the island of Timor in Indonesia. (After: Broglio Loriga
& Neri, 1976; Accorsi Benini & Broglio L o r i g a, 1977; G e y e r,
1977; Bus er & D e b e 1 j a k, 1996).
Subordo Pteriina Newell, 1965
Superfamilia Pteriacea Gray, 1847
Familia Isognomonidae Woodring, 1925
Genus Lithioperna Accorsi Benini, 1979 - syn. Lithiopedalion Buser, 1965
Lithioperna scutata (Dubar, 1948)
PI. 4, fig. 1; Pl. 5, figs, la, b; Pl. 6, fig. 1; Pl. 7, figs. 1-3; Pl. 8, fig. 1; Pl. 9, figs la, b
? 1948 Perna scutata n. sp. - D u b a r, 158-159; Pl. 11, figs. 1-3.
? 1948 Perna sp. nov -Dubar, 159-161, Textfig. 51; Pl. 13, figs. 10a,b.
1965 Lithiopedalion kuehni n. sp., n. gen. - B u s e r, 21-22; Pl. 14, fig. 1.
1965 Lithiopedalion sp. - B u s e r, 20-21; Pl. 15, figs. 1-5; Pl. 16, figs. 1-3; Pl. 17, figs.
1, 2; Pl. 18, figs. 1-3.
1971 "Perna" - B e rt i Cavicchi, Bosellini & Broglio Loriga,
47-48, Textfigs. 5a,b; PI. 3, figs. 1-3.
1916 Lithiopedalion kuehni Buser - Br o gli o Loriga & N e r i, 656-657; Pl.
85, figs. 1, 2.
1979 Lithioperna scutata (Dubar), n. gen. - Accorsi Benini, 251-253, Textfigs.
1-12, 15; Pl. 1, figs. 1, 2; Pl. 2, figs. 1, 2; Pl. 3, figs. 1-4; Pl. 5, figs. 1, 2; Pl. 6, figs.
1, 2.
? 1979 Lithioperna scutata (Dubar) - Accorsi Benini, 251, Textfig. 14.
20_Irena Debeljak & Stanko Buser
1989 Lithiopema scutata (Dubar) - В u s e r L, 30-34, Textfigs. 18, 19, 25; Pl. 4, fig. 1;
Pl. 5, figs. 1-3; Pl. 11, fig. 1.
1996 Lithiopedalion scutatus (Dubar) - Buser & Debeljak, 25, Textfigs. 4, 8.
Material: About 80 specimens, most with both valves preserved. Fragments of
the apical parts of the central plate with ligament grooves are predominant in the
collection. The marginal parts are generally missing.
Description of Genus and Species: The shell is linguiform and
often very large. Sections in the limestone reveal that some specimens reached a he-
ight of three-quarters of a metre. The marginal parts of the shell are very thin, and
for this reason we have so far not succeeded in finding an undamaged intact speci-
men. Therefore, in citing size we have to rely on sections in the limestone. On avera-
ge, the shells are 30 to 70 cm high. The height is usually about twice the length. From
the side the shell is distinctly compressed. The two valves have the same shape, size
and thickness, and fit closely. Together they are 1 to 4 cm thick. The longitudinal sec-
tion often has an undulating appearance. The external surface of the valve is nor-
mally rough and irregular, and in some rare specimens concentric growth lines can be
seen on it.
Characteristics of the shell interior are shown in Figure 3. Flat feather-like areas
are well-formed at both sides with clearly visible increments. (These indicate the for-
mer lateral outline of the body cavity which shifted in the ventral direction with the
growth of the bivalve.) The anterior feather-like area is generally larger and often
bent into a knee shape. A byssal notch runs along its interior edge. Under the apex it
is shaped like a byssal groove, and towards the body space it is bordered by two folds
or edge lines. Between the two there is a ridge of greater or lesser width in the right
valve, and a corresponding depression in the left valve that can be shallow (PI. 5) or
quite deep (PI. 6).
Between the lateral feather-like areas is an even, fairly flat central area or plate,
which covers the largest part of the interior of the shell. The bivalve's mantle was spre-
ad over this surface, and here both valves were tightly joined. Under the apex a charac-
teristic ligament area is formed, with a straight or occasionally a semicircular upper
edge. The ligament was multivincular The fibrous ligament was placed in several liga-
ment grooves or resilifers, while the lamellar ligament was attached in spaces between
them. As the bivalve grew the ligament shifted in the ventral direction and left behind
thin growth lines, which in the grooves are curved in a convex manner with respect to
the apex, but between the grooves they are concave. The ligament grooves are generally
sub-parallel. In several specimens the position and centre of gravity of the shell was
changed during growth, and the ligament later progressed in a different direction to the
original one. Sometimes the ligament grooves run so distinctly towards the anterior
part that they reach the anterior feather-like area (PI. 7, figs. 2, 3).
Even if the byssal notch on the anterior side is not preserved, it can be determined
whether the specimen is the left or the right valve. First, a vertical boundary is traced
between the central plate and the feather-like area, and then a straight line is imagi-
ned running through the ends of the ligament grooves. The angle made by the two li-
nes is less than 90° on the anterior side and more than 90° on the posterior. The left
and right valves can thus be distinguished.
The density of the ligament grooves can Vary. With regard to the width of the la-
mellar part of the ligament, that is of the intervals between individual ligament groo-
ves, two groups can be determined. In both groups the grooves are 2 to 3 mm wide.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life	21
Fig. 3. Lithiopema scutata (Dubar). Left: inner surface of the right valve. Right: characteristic
undulating longitudinal section of both valves. Bottom: cross sections through both valves
SI. 3. Lithiopema scutata (Dubar). Levo: notranja površina desne lupine. Desno: značilen, valo-
vit vzdolžni prerez obeh lupin. Spodaj: prečni prerez čez obe lupini
22_Irena Debeljak & Stanko Buser
The intermediate sections are 2 to 3 mm wide in the first group, and 8 to 10 mm wide
in the second. In the first group there are about 16 grooves on 10 cm of the hinge axis,
in the second about 8. In some specimens it is clear that some ligament grooves have
lagged behind while others have continued to develop at the normal rate (PI. 7, fig. 2;
PI. 9). It can be concluded that in the second group approximately every other liga-
ment groove with a fibrous ligament became stunted, and the lamellar part of the lig-
ament was attached in its place. The ligament grooves can range from just a few mil-
limetres in height to 8 cm. The amount of ligament area preserved depends on the
thickness of the valve beneath the apex: the thicker the valve, the longer the grooves.
In any case, the majority of specimens are very thin beneath the apex.
The body space of the bivalve with a single muscle scar is small in comparison to
the overall size of the shell. It occupies only the ventral section of the shell and part
of the space between the anterior border folds or lines. The depression for the soft
body is very shallow.
An analysis of extremely well-preserved specimens from around Verona has shown
that Lithiopema shells were composed of aragonite (Accorsi Benini, 1979,
228). In many specimens from Slovenia the characteristic structure of the shell can be
seen with the naked eye, i.e. an alternation of lighter and darker laminae or layers
parallel to each other and to the external surface of the valve (B u s e r L, 1989, Pl.
11, fig. 1). The light, glittering layers once had a prismatic microstructure, and the
darker, opaque layers had a nacreous microstructure (Accorsi Benini, 1979).
Comparison: The Lithiopema genus is now classified with the Isognomoni-
dae. In these bivalves the hinge teeth are absent, but a large multivincular ligament
compensates for them. The classification among the Isognomonidae is still somewhat
uncertain because the shell structure of L. scutata is uniquely developed (Accorsi
B e n i n i, 1979). Among the Isognomonidae Lithiopema could be compared with
Isognomon Solander in Lightfoot, 1786 (syn. Pema Bruguiére, 1789), in which the
shells were attached to the firm base by a byssus as well. However there is no large
central plate in Isognomon. The feather-like areas on the sides are not present, the
valve is biconvex, and there is no alternation of two types of laminae.
Lithiopema can also be recognised from sections in rock (Buser & Debe-
Ij ak, 1996, 32, fig. 4). Typical sections are very long and thin, and usually undulate
gently. The two valves are of equal thickness and fit closely on all edges. In general
only the very thin soft body space gapes (fig. 3).
At present the genus contains only the species L. scutata, although individual spe-
cimens differ considerably. Variations in shell size proportions and shape are very
common, and the appearance of the ligament area also differs. No two specimens are
the same. However, only one specimen, described below, is essentially different,
which is not sufficient to describe a new species.
Remarks: The name Lithiopedalion was given to the genus by B u s e r (1965) in
his doctoral thesis according to the common characteristics of Lithiotis and Pedalion
Dillwyn, 1817 (an old synonym for Isognomon). The new genus and species was pre-
sented at the 421^'i annual meeting of the Palaeontological Society in Graz (B u s e r,
1972). Unfortunately this work was not published in the way required by internatio-
nal rules, but the name Lithiopedalion was nevertheless used in Slovenia and in the
literature elsewhere (cf. Bosellini, 1972; Broglio Loriga & Neri,
1976). After many years of collaboration he was overtaken in publication by the Itali-
an palaeontologist Accorsi Benini (1979), who described the genus under the
name: Lithiopema.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_25
Together with the genus B u s e r (1965) described a new species Lithiopedalion
kuehni, but Accorsi Benini (1979) equated it with the species Perna scutata
from Morocco as already described by D u b a r (1948), and included it in Lithioper-
na. Given that Benini studied original material from Dubar's collection, for the time
being her classification of these as the same species must be trusted. However, despi-
te this we think that three modest figures showing poorly preserved specimens do not
exhibit all the characteristics typical of specimens from Slovenia and northern Italy.
According to their shape they are considerably reminiscent of Gervilleioperna Krum-
beck, 1923; this applies in particular to Dubar's specimen that Accorsi Benini
(1979, 251, fig. 14) presented as a paralectotype in describing the new genus. Judging
by the description and pictures the anterior feather-like area is formed as a lunule,
while the byssal notch is very deep and just under the apex spreads and deepens into
the body cavity. The Slovenian and Italian specimens have a significantly more dor-
so-ventrally elongated shell, a higher ligament area, a shallower byssal notch in most
cases, and, above all, a larger central plate where the valves were tightly joined. In
the future it would certainly be recommenc able to make a revision of the Lithioperna
scutata species using the Dubar material, ^hich is kept in France (Lille).
Localities: In the lithiotid horizon of Middle Liassic beds in Slovenia (Trnov-
ski gozd, Hrušica, Nanos, Logaška planota, Krim-Mokrec hills. Dolenjska) Lithioper-
na scutata is the most common species, found in almost all localities (B u s e r &
Debeljak, 1996, 28, fig. 2; presented in this article as Lithiopedalion scutatus).
Specimens that can be extracted from marly layers between limestone can now be fo-
und at Špik, north of Col in Trnovski gozd, in the Podpeč quarry, and along the rail-
way between the stations Preserje and Verd. B u s e r (1965) found numerous speci-
mens on the Krim-Mokrec hills; the outcrops are now almost entirely overgrown. The
locality on Javomik and those north of Cerknica and south of Lož are also over-
grown. The quarry on the right bank of the Sušica west of Dolenjske Toplice is now
filled in.
Elsewhere in the world Lithioperna can be found in Liassic beds of northern Italy
(Berti Ca vic chi et al., 1971; Brogli o Loriga & N e r i, 1976), the cen-
tral Apennines, Albania, Greece, France and Morocco (after Accorsi Benini,
1979). Rey (1990; 1997) reports it from southeastern Spain. We estimate that the Li-
thioperna is present elsewhere, but different authors have designated it under the na-
me Perna or Isognomon, or in some places have perhaps classified it with the oysters
(e.g. Pemostrea Munier-Chalmas, 1864 with the multivincular type of ligament).
? Lithioperna sp.
PI. 9, fig. 1
Material and Site: One poorly preserved specimen with both valves. Only
the ligament area, part of the central plate, and the upper part of the byssal notch are
preserved. The specimen was found by a forest road north of Mokrec.
Description and Comparison: Extremely narrow ligament grooves
are present on the ligament area, approximately 1 mm wide. On the hinge axis (in so
far as it has been preserved), which is 11 cm long there are 36 ligament grooves. That
is at least twice as many as is common for Lithioperna scutata. The height (more than
4 cm) and density of the ligament grooves could fit the Isognomon genus or the Hip-
pochaeta Philippi, 1844 subgenus, which is known only from Tertiary strata. Howe-
24_Irena Debeljak & Stanko Buser
ver in Isognomon the body cavity begins under the ligament, but in the specimen de-
scribed, as in Lithiopema scutata, the ligament grooves end in the flat central plate,
where the valves were tightly joined.
The specimen is too poorly preserved for a more detailed determination, or for the
description of a new species.
Mode of Life of Lithiotid Bivalves
In southern Slovenia during the Middle Liassic lithiotid bivalves flourished in the
mainly quiet environment of a more or less restricted shelf on the Dinaric Carbonate
Platform. Individual species created monocolonies in the form of sea-bottom mats or
biostromes with several lens-like accumulations. The moderate influence of the pela-
gic sea could be felt from the north. Sedimentation in the lagoon was rapid, and the
substratum on the sea bed was principally composed of mud, which was determined
with regard to the properties of the matrix in bivalve lumachelles. Biodiversity in
such lumachelles is very low. Bivalves were able to build shells of three-quarters of a
metre in length only under tropical or sub-tropical conditions. The palaeogeographi-
cal and palaeoecological conditions that enabled the existence of the characteristic
bivalve fauna and the distribution of various species have already been described
(Bus er & D eb el j a k, 1996).
A description of the living habits and special adaptations of individual genera is
given below.
Lithiotis
Although the first investigators in Italy discovered Lithiotis 250 years ago, it still
presents a puzzle to palaeontologists today. The specimens extracted from rock do
not really resemble present-day bivalves, and it is not surprising that they were first
described as plant remains (Gümbel, 1871; cf. 1890). It is supposed that the life of
such bivalves developed as described below.
The larvae first swam or floated in water until they found a suitable attachment
point. On the muddy sea floor the firmest substratum was presented by the shells of
other bivalves, usually adult Lithiotis individuals. Juveniles fixed themselves to the-
se with a sp cial adhesive substance, oriented in such a way that they could grow
vertically u':) vards. Numerous Lithiotis specimens testify to this, having identically
oriented you iger individuals fixed to their surfaces (B u s e r, 1965, Pl. 8, 9). It can al-
so be seen from sections in the limestone that certain adults were literally cemented
to each other (Euser & Debeljak, 1996, fig. 9). C h i n z e i (1982) suggested
that the attachn ent area was small, and that cementation was possible only in juve-
niles. On the be sis of our own observations we have concluded that these bivalves re-
tained the capacity for cementation throughout their lives, thus the construction of
their aggregates was very firm, and after death they often remained in their life posi-
tion.
In any case Lithiotis bivalves lived in large groups, giving one another support and
spreading out in bunches (fig. 4). Sedimentation of carbonate mud took place quite
rapidly, so that the shell was permanently anchored in it. The body space increased
only in young individuals, afterv^ards the shell grew only in height, in a subvertical
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life	25
Fig. 4. Aggregate of Lithiotis shells; characteristic branching in subverti-
cal direction
SI. 4. Združba školjk rodu Lithiotis; značilno razraščanje v subvertikalni
smeri
direction (cf. G ö h n e r, 1980; Chinzei, 1982; C h i n z e i et al., 1982; S e i 1 a -
cher, 1984). Much can be learned about the growth from the incremental lines on
the exterior surface and on the feather-like areas. They are combined into sheaves
that on well-preserved specimens repeat approximately every centimetre. Chinzei
(1982, 189-192) concluded that periods of faster and slower growth alternated, resul-
ting in the appearance of annual rings. By counting the growth lines and measuring
the size of the shell he reached the conclusion that it took about forty years for the
shell to attain a height of 50 cm. During all this time mud gathered around it. Indivi-
duals that did not grow quickly enough became buried in mud. This often happened
to juveniles, which owing to the crowd did not succeed in gaining living space. Whe-
never an individual became dangerously tilted, it was still able to correct its position
during further grov^rth. Such specimens with "bent knee" shells are very common (PI.
2, fig. 1).
It is interesting that in Lithiotis it was only the thicker valve that was preserved,
i.e. the valve cemented to the base. The opposite, free valve must have been extremely
thin. Only pieces of thin crust on the thicker valve remained of it. In limestone too
only single-valve Lithiotis specimens can be observed. Sometimes thin traces that co-
uld be fragments of the thinner valve are scattered among them (Buser & De-
be 1 j a k, 1996, 36). Today it is still not known whether this valve was as big as the
thicker, attached valve (Reis, 1903, 11; Chinzei, 1982, 181; Savazzi, 1996,
287), or whether it covered the bivalve's soft body only in the form of an operculum
(Lup her & P a c k a r d, 1930; A c c o r s i Benini & Broglio Lori-
g a, 1977, 21). The thicker attached valve was hollow under the lowermost part of the
furrowed plate. Here the soft body found support, so that its weight did not burden
the thin, free valve.
The mechanism of opening and closing the shell has not yet been fully explained.
Usually in bivalves the valves are opened by a ligament functioning in the opposite
way to the adductor muscle. Chinzei (1982, 193) suggested that there was no
functional ligament in Lithiotis, and that the valves were able to open and close
26_Irena Debeljak & Stanko Buser
due to the elasticity of the thin valve. This would have been bent over the ventral
edge of the furrowed plate (in this case it would be the hinge axis) whenever the
adductor muscle was contracted. When the muscle was relaxed, the thin valve
stretched out and the valves gaped open. The question with this hypothesis is what
(apart from mud) held both valves together at the dorsal end if there was no liga-
ment or hinge teeth. The valves themselves were very large but the body space with
the adductor muscle was small. If the valves were really the same height, then du-
ring opening they might become displaced and irruption of mud might occur. In
this case it is indeed more likely that the thin valve was merely some sort of oper-
culum over the body space of the thick valve. This supposition is somewhat contra-
dicted by the fact that remnants of the thin valve are found at all heights on the
thick shell. It is possible that the thin shell gradually broke up and fragmented in
the dorsal area while the shell grew in height and the body space shifted in the ven-
tral direction.
Also unsolved is the question of what function the central furrowed plate ser-
ved. It can not be that this was just a frick of nature. There are no traces on it left
behind by the mantle. The soft part of the bivalve did not extend to this area.
Böhm (1892) even thought that the characteristic grooves arose secondarily,
owing to weathering. Gümbel (1890, 65) and B u s e r (1965, 18) described the
furrowed area as the place for the ligament. Reis (1903, 43) asserted that the li-
gament was stunted and that the indentation of the furrowed area acted as a sort
of hinge. A c c o r s i Benini and Broglio L o r i g a (1977, 21-24) sugge-
sted that the furrowed area was just a superstructure that covered special internal
tubes in the shell where thin mantle appendages, the centres of calcification, were
located. The grooves would have originated as these internal tubes opened out-
wards. Recently S a v a z z i (1996) found evidence for the presence of the ligament
on the furrowed plate, and suggested that in Lithiotis the ligament was active
throughout the height of the furrowed area and not only on the ventral end or hin-
ge axis, as is normal for bivalves with the multivincular ligament. In Lithiotis the
ligament structure would have developed in a highly original way. S a v a z z i fo-
und that the ligament fibres were oriented and inserted in such a manner that they
allowed small changes in the reciprocal distance of the valves. This increased the
length over which the free valve flexed when the bivalve closed. Stress was thus
more evenly distributed; tension was reduced, as was the possibility that the thin
shell would break up or become damaged. Thus according toSavazzi the free
valve was able to close by flexing, as established byChinzei (1982), but not by
articulating over the hinge axis.
C h i n z e i (1982; 1986) compared the shell shape and mode of growth of Lithiotis
and Cochlearites with certain oysters that are also strongly elongated and live or
used to live in a vertical position on soft, muddy ground: Saccostrea Dollfus & Daut-
zenberg, 1920, which live along the coast of east Africa and whose shape is remini-
scent of rudists - the thin free valve is shaped like an operculum (Stenzel, 1971);
and Konbostrea Chinzei, 1986, an Upper Cretaceous oyster from northern Japan,
which is most similar to Lithiotis in its shape and growth pattern.
We assume that Lithiotis problematica was very selective in its choice of habitat.
Data from Slovenian localities indicate that it formed monocolonies; it required its
own living space which was not shared with other lithiotid bivalves and excluded the
majority of other organisms as well (Buser & Debeljak, 1996). The Lithiotis
genus is the rarest among lithiotid bivalves in Slovenia.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_29
Cochlearites
Cochlearites is very common in the lithiotid horizon in Slovenia, particularly in
those places where restricted parts of shelf were spread.
The Cochlearites shell grew similarly to Lithiotis shells (see previous section). Owing
to its narrow and compressed shape many individuals of the same species were able to
crowd together Their living position was vertical, as seen today in Pinna Linné, 1758.
Its shells are also very elongated in height, but dtiring growth the soft body part increa-
ses in size. Using its foot Pinna can bury itself in sandy or muddy sediment, after which
it uses a bunch of byssal threads to fix itself to any solid base, for example a buried sto-
ne (C o X, 1969, N8-N10). Cochlearites and Lithiotis were unable to bury themselves, as
the small soft body occupied only the ventral end of the bivalve; in addition, one valve
was immobile, always cemented to a fixed base. We think that the shell cementation
capability in Cochlearites was much more limited than that of Lithiotis, and so the
construction of their aggregates was not as firm. The sedimentation of calcareous mud
in which the bivalve was anchored took place quite rapidly, thus the valve in any case
had sufficient support. A considerable amount of fecal mud accumulated around the
bivalves (suspension-feeders) themselves, because they continuously filtered large qu-
antities of water in which small particles of nutritives floated. It can be imagined that
the sedimentation environment must have been fairly calm. Strong waves and currents
would have washed away the mud which supported the bivalves, and scattered them
around the sea floor, where they would have perished.
Chinzei (1982, 193) considered that in Cochlearites the ligament was active
only in very young individuals, but then became stunted and no longer had any con-
nection with the mantle, that is with the living part of the body. The majority of bi-
valves need the ligament as like a spring it opposes the action of the adductor muscle,
thus opening the valves whilst also connecting them. In Cochlearites the relief struc-
ture of the cardinal area assumed the role of the hinge teeth (which lithiotid bivalves
do not have), so that the valves did not become displaced. Most of the shell was stuck
in the mud. Therefore along its entire height the shell should not open, because mud
would irrupt. In the cardinal area the valves were in close contact all the time, but in
the body space they gaped somewhat, and thus remained flat and parallel during
growth. The solid valves may have been elongated into the conchiolin-rich lamellae
(Chinzei, 1982, 194). With the help of these elastic lamellae the bivalve was able
to close hermetically like some of today's bivalves. When the adductor muscle rela-
xed, the lamellae flattened and left a narrow slit at the end. According to C h i n z e i
the elasticity of the ventral parts of the valves replaced the ligament.
As in Lithiotis, the soft body was very small, and always remained above the level
of the surrounding mud. The bivalve probably extended its mantle through the nar-
row slit at the ventral end, intercepting and absorbing the substances it needed to
build a large shell.
Lithioperna
Of all the lithiotid bivalves in Slovenia Lithioperna was the most common. Its
shells usually lie in limestone parallel to the bedding plane. Only rarely are layers
with numerous subvertically oriented sections found, which tell us much about their
original life position.
28_Irena Debeljak & Stanko Buser
Originally Lithiopema shells were fixed to a firm object with the byssus, like
other isognomonids. The byssal gland secreted a special sticky fluid that solidified in
water into byssal threads. The byssus emerged from the anterior side of the valve.
The anterior feather-like area is usually more strongly developed than that on the po-
sterior. The anterior side of the shell was turned towards the weak currents that bro-
ught nutrients to the bivalve (fig. 5). In most specimens the ligament grooves run so-
mewhat obliquely towards the anterior margin. The hinge axis runs through their lo-
wer ends. The obliqueness of the hinge axis can be explained on the assumption that
the posterior side of the valve was more sunk in the soft sediment than the anterior.
The hinge axis had to stay parallel to the surface of the substratum, otherwise mud
would irrupt into the posterior during opening (fig. 5).
Fig. 5. Growth position in Lithiopema (syn. Lithiopedalion). Mostly youn-
ger individuals grew vertically (left), providing mutual support, and bran-
ched radially. Some gradually tilted towards the soft sea floor, or even fell
over (right). The right valve is not shown in two specimens so that the inner
surface with ligament area can be seen
SI. 5. Naravni položaj pri rodu Lithiopema (syn. Lithiopedalion). Pred-
vsem mlajši osebki so rastli navpično (levo) in se medsebojno podpirali ter
razraščali. Nekateri so se sčasoma nagnili ali pa celo prevrnili na mehko
morsko dno (desno). Desna lupina pri dveh primerkih ni narisana, zato da
se vidi notranja površina z ligamentnim poljem
Like ali lithiotid bivalves, Lithiopema grew rapidly in height. The effectiveness of
the byssus was gradually diminished, and it became more difficult for it to hold the
shell in an upright position. Adjacent individuals provided one another with support,
like books on a book shelf. In addition they were anchored in the mud. Those indivi-
duals whose support was not solid enough eventually overturned, and spent the re-
mainder of their life lying flat on the sea floor. According to Accorsi Benini
(1979, 245-246) the shell was able to adapt its growth so that the ventral end of the
valve with the soft body always remained above the level of the mud. The changes in
the direction of growth gave the specimen a characteristic wave-like appearance.
This undulation also helped maintain effective mutual contact between the two val-
ves. The large, flat shell was stable on the sea floor and did not sink into the soft se-
diment. From time to time weak tidal currents washed mud away from it. Lithioper-
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_31
na bivalves were probably also capable of cleaning themselves, as certain oysters do:
by rapidly contracting the adductor muscle they can squirt a strong jet of water out
of the mantle cavity to clean their surface (S t e n z e 1, 1971, N1001).
Lithioperna bivalves lived in such shallow water that occasionally they may have
found themselves on dry ground. In such cases the valves sealed hermetically. They
also closed in such a manner when the decay of organic matter caused oxygen-deple-
ted conditions on the sea floor In such periods the bivalve was forced to breath anae-
robically. According to Accorsi Benini (1979, 228-242) this is reflected in the
shell microstructure: During growth, when the valves gaped open the mantle absor-
bed Ca2+ ions and secreted nacre on its external surface. During periods of anaerobic
respiration acidic products accumulated in the extrapallial liquid between the man-
tle lobe and the shell wall and reacted with the shell. To neutralise the acidity, calci-
um ions were released. During this process the shell's internal layer, which previously
had a nacreous microstructure, took on a new pseudoprismatic appearance. This
happened repeatedly, and the shell consequently has two types of alternating laminae
or layers with a different microstructure.
Owing to the size and undulating shape of the shell the ligament was under consi-
derable stress during opening. The fibrous part of the ligament was located in several
ligament grooves (i.e. resilifers). When the adductor muscle contracted, the fibres
were compressed, and when it relaxed, the fibres stretched out like a spring. During
this process the valves opened somewhat. The lamellar part of the ligament, which
was attached between the grooves, connected the two valves. Owing to the mechani-
cal load the ligament was permanently cracked and decayed at the dorsal end. As it
was composed of organic matter, it was also destroyed by bacteria. Therefore only the
ventral part of the ligament, continuously excreted by the mantle isthmus, was acti-
ve. This occurs in many bivalves that have a similar type of ligament, i.e. multivincu-
lar (S t e n z e 1, 1979, N971-974). The hinge axis also shifted in the ventral direction
together with the ligament. In certain specimens the ligament grooves ceased gro-
wing and the lamellar ligament attached itself in their place. This probably occurred
because effective contact between the two valves was essential. The fibrous ligament,
used for opening, was not so important. Moreover, at the ventral end the solid valves
gaped open by a few millimetres for most of the time, and thus during growth remai-
ned flat and parallel; they did not become curved as in most other bivalves. Lithio-
pema bivalves may have secreted poisonous mucus from the ventral slit as a defence
measure. It is supposed that the opening was sealed when necessary by thin elastic
scales or lamellae that fringed the greatly thinned ventral edge of the two valves, as
in Lithiotis and Cochlearites. Such lamellae have not been preserved as fossils, beca-
use they were poorly calcificated and rich in organic matter (cf. S t e n z e 1, 1971,
N977). In numerous present-day oysters such conchiolin lamellae are semi-translu-
cent and dark brown to olive in colour, with a horny appearance. Even during the li-
fetime, they are prone to split and decay in the old parts.
The largest part of the shell interior in Lithioperna is occupied by the central pla-
te. The bivalve's mantle spread over its entire surface. The mantle was also a respira-
tory organ, relieving the gills. From the water it absorbed oxygen and the calcium
ions needed to build the shell (S t e n z e 1, 1971, N967). The larger mantle surface in
Lithioperna provided a larger respiratory capacity, which was needed to enable the
bivalve to thrive and build an immense shell.
30_Irena Debeljak & Stanko Buser
Conclusion
The period in which lithiotid bivalves flourished was relatively short. They mostly
disappeared in the transition from the Pliensbachian to the Toarcian. Their extincti-
on was hastened by extensive tectonic movements, changes in the sea level causing
fundamental changes in habitat and the environment which highly specialised orga-
nisms could not successfully respond to (Buser & Debeljak, 1996).
The similarity of the sessile mode of life in a specific environment (muddy substra-
tum, rapid sedimentation) and in dense aggregates, and the associated morphological
properties and adaptations characteristic of the convergent and contemporary genera
Lithiotis, Cochlearites and Lithiopema, justify the use of a common name, although
the name lithiotid bivalves does not have any taxonomic significance.
All three genera are distinguished by their very large, unusually shaped and re-
markably variable shells. Their principal characteristic is their flatness and height
elongation, i.e. in the direction of growth, which made more or less constant progress
during their entire lifetime. The body space of lithiotid bivalves was unusually small:
it occupied only the far ventral end of an otherwise very large shell. The valves were
tightly joined over almost the entire surface. All three genera have a tripartite inter-
nal construction in common, with feather-like areas on the sides and a central area
with a very different shape in the middle. Lithiotid bivalves had a considerable capa-
city for twisting as they grew.
The great variability of lithiotid bivalves can be attributed to the constant adapta-
tion of the growth of the shell to changes in the environment and in the close commu-
nity in which hundreds of individuals of the same species crowded together, thus pro-
viding mutual support and spreading out in bunches, similarly to plants in their se-
arch for sunlight.
Lithiotid bivalves are undoubtedly one of the most interesting and distinctive fos-
sil groups in Slovenia. Since their first discovery (B u s e r, 1965) a systematic de-
scription has long been delayed. This paper also presents their mode of life, which
was reconstructed using the authors' own observations and the findings of numerous
researchers from around the world. Many questions remain unanswered, and new
findings on these unusual bivalves can be expected in the future.
Acknowledgements
The photographs of lithiotid bivalves were made by Franci Cimerman and Marjan
Grm. Alba Debeljak translated papers from Italian. The translation of the Slovene
text into English was done by Dan Ryan. The authors would like to express their gra-
titude to all those who assisted in the paper's development in any way.
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja__	^
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja
Uvod
V	srednjem liasu so školjke množično poseljevale pretežno mirno, blatno dno zapr-
tega šelfa na Dinarski karbonatni platformi. Horizont s školjkami se v spodnjejur-
skih plasteh južne Slovenije skorajda ne izklinja; njegova debelina na nekaterih me-
stih doseže kar 75 metrov. Po značilnih školjkah ga imenujemo "litiotidni horizont".
B u s e r (1965, 44-46) ga je uvrstil v pliensbachij oziroma njegov zgornji del - dome-
rij. V predzadnji številki Geologije so bila predstavljena najpomembnejša nahajališča
spodnjejurskih školjk v Sloveniji, ki se sicer razprostirajo v dolžini več kot sto in v ši-
rini več deset kilometrov. Podane so bile paleoekološke razmere, ki so omogočile raz-
cvet značilne školjčne favne (Buser & Debeljak, 1996).
V	tokratnem prispevku so sistematično opisane litiotidne školjke in njihov način
življenja. Izraz litiotidne školjke je pri nas še vedno v veljavi, čeprav nima več takso-
nomskega pomena. Združuje tri zelo pogostne in značilne, na prvi pogled podobne
rodove Lithioperna (syn. Lithiopedalion), Cochlearites in Lithiotis. Vsi trije rodovi so
bili široko razširjeni po obrobnih plitvomorskih predelih zahodnega in južnega obro-
bja Tetide in celo vzhodnega Pacifika (rod Lithiotis). Litiotidne školjke so zato pa-
leogeografsko, biostratigrafsko in paleoekološko zelo pomembne. Zaslovele pa so
predvsem po zaslugi svoje nenavadne oblike, ki paleontologe še danes izziva k razli-
čnim znanstvenim razlagam.
Preostale vrste spodnjejurskih školjk iz južne Slovenije bodo predstavljene ob dru-
gi priložnosti.
Dosedanje raziskave litiotidnih školjk v Sloveniji
V	letih 1959-65 je B u s e r (1965) geološko kartiral ozemlje južne Slovenije. Pri
tem je razčlenil jurske plasti in nabral bogat fosilni material, predvsem na stotine
primerkov nenavadno oblikovanih velikolupinskih školjk. Med njimi je določil vrsti
Lithiotis problematica in Cochlearites loppianus, ki so ju prej poznali s klasičnih na-
hajališč severne Italije. Ugotovil je, da večina primerkov v južni Sloveniji pripada
novemu rodu školjk z večveznim ligamentom. V svoji doktorski disertaciji ga je poi-
menoval Lithiopedalion. Skupaj z rodovoma Lithiotis in Cochlearites ga je zaradi
očitne podobnosti uvrstil v družino Lithiotidae. B u s e r (1972) je svoje delo predsta-
vil na mednarodnem srečanju paleontologov v Gradcu, vendar ga žal ni objavil na
način, kot zahteva Kodeks zoološke nomenklature. Rod Lithiopedalion je bil kasneje
opisan pod novim imenom Lithioperna (Accorsi Benini, 1979).
Sistematski opisi litiotidnih školjk
Subclassis PTERIOMORPHIA Beurlen, 1944
Ordo Pterioida Newell, 1965
? Subordo Lithiotina Accorsi Benini & Broglio Loriga, 1977
? Superfamilia Lithiotacea Accorsi Benini & Broglio Loriga, 1977
32_Irena Debeljak & Stanko Buser
Familia Lithiotidae Reis, 1903
Genus Lithiotis Gümbel, 1871
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Tab. 1, si. 1-3; tab. 2, si. 1-3
Material: Več kot sto primerkov. Večinoma so to nekaj centimetrov visoki deli
lupin z lepo razpoznavnimi značilnostmi. Pri šestih je ohranjen vrh. Le pet primer-
kov ima ohranjen del bivalne votline.
Opis: Značilno je, da je vedno ohranjena le ena lupina, tj. tista, s katero se je
školjka pritrdila na trdno podlago. Po C h i n z e i-ju (1982) je to desna lupina. Druga
lupina je bila tako tanka, da se je ohranila le fragmentarno. O njej pričajo koščki 1-2
mm debele apnenčeve "skorje", ki jih najdemo kjerkoli na notranji površini debelejše
lupine. Vrsta Lithiotis problematica je trakaste oblike, ozka in izrazito dorzo-ven-
tralno razpotegnjena. Sklepamo, da so odrasli primerki merili v višino 20-50 cm (naj-
brž pa tudi več) in so bili široki okoli 4-7 cm. Vrh je koničasto priostren. Od strani je
lupina sploščena, zato je prečni presek eliptičen. Pri večini primerkov je lupina debe-
la 1-2 cm. Vrh je pokončen ali pa nagnjen v katerokoli stran. Lupina je včasih ravna,
včasih pa precej upognjena (tab. 2, si. 1, 2). Zunanja površina pritrjene lupine je ne-
pravilno valovita; takšna, kakršno imajo ostrige. Zelo redko opazimo na njej drobne
koncentrične prirastnice.
Slika 1 shematično ponazarja obliko pritrjene lupine in značilnosti njene notra-
njosti. Hruškasto oblikovani bivalni del je bil pri odraslih osebkih v primerjavi s ce-
lotno velikostjo lupine izredno majhen; omejen je bil le na njen ventralni konec. Meh-
ko telo školjke je za nekaj centimetrov segalo tudi v izvotljeni del lupine, ki ga ime-
nujemo umbonalna votlina. Notranji opornik jo deli na manjši in večji del. Ob stra-
neh notranje površine debelejše lupine sta peresasti polji. Sestavljajo ju prirastnice,
ki se včasih združujejo v snope (tab. 1, si. 2). Med peresastima poljema je navpično,
okoli 2-4 cm široko brazdasto polje, ki je nekoliko dvignjeno nad stranski peresasti
polji. Po vsej njegovi višini potekajo vzporedne brazde z vmesnimi grebeni, ki se
cepijo v plitvejše brazde in grebenčke in ti v še plitvejše. Tako v osrednjem delu ra-
zločimo, odvisno od ohranjenosti, od manj kot 8 do več kot 50 brazd.
Struktura oziroma mikrostruktura lupine je opisana v naslednjih delih: Accor-
si Benini in Broglio L o r i g a (1977) in C h i n z e i (1982) ter povzeta v:
Buser L (1989).
Primerjav a: Iz kamnine izluščeni primerki vrste Lithiotis problematica imajo
kljub zelo izraženi variabilnosti tako svojstvene značilnosti, da jih ne moremo zame-
njati z nobeno drugo vrsto. O enkratnosti te školjke priča tudi dejstvo, da jo danes
kot edino vrsto uvrščamo v družino Lithiotidae in skupaj z vrsto Cochlearites loppia-
nus v samostojen podred Lithiotina (po Accorsi Benini & Broglio Lo-
riga, 1977). Možno povezavo z ostrigami (Böhm, 1892) sta omenjeni italijanski pa-
leontologinji ovrgli na podlagi dokazov, da so bile lupine prvotno aragonitne, medtem
ko imajo ostrige kalcitne lupine. Sistematska uvrstitev rodov Lithiotis in Cochleari-
tes še ni dokončno rešena. Chinzei (1982) meni, da sta taksonomsko blizu naddru-
žini Pteriacea, še posebno družini Isognomonidae.
Na možno istovetnost rodov Lithiotis in Plicatostylus, slednji je bil kasneje opisan
iz Oregona, je opozoril že G r u b i ć (1959 oz. 1961). B u s e r (1965) je to domnevo
potrdil s študijem originalnih primerkov, ki sta jih ameriška avtorja Lupher in Pac-
kard poslala profesorju Kühnu na Dunaj.
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja_	^
Od drugih litiotidnih školjk lahko vrsto Lithiotis problematica ločimo tudi po pre-
sekih v trdni kamnini. Ti so vedno enolupinski in imajo v prečnem prerezu eliptično
obliko (glej Buser & Debeljak, 1996, 36, si. 9, 10). Posebno značilni so "uše-
sasti" preseki z odprtino v sredini, po katerih je rod Lithiotis dobil svoje ime.
Nahajališča: Vrsta Lithiotis problematica je med vsemi litiotidnimi školjka-
mi v Sloveniji naj redkejša. Buser(1965)joje našel v opuščenem kamnolomu na de-
snem bregu Sušice zahodno od Dolenjskih Toplic. Na žalost je danes ta kamnolom
zasut. Nekaj primerkov je Buser našel tudi na severnem pobočju Mokrca, ko so tam
gradili novo cesto. Danes so ti useki preraščeni. Zelo številne primerke še vedno naj-
demo vzhodno od vasi Zafara pri Žužemberku. Razmeroma dobro ohranjene lupine
L. problematica je mogoče izluščiti iz apnenca nedaleč od izvira Glijun in na hribu
Poljanica zahodno od Bovca. V okrasnem podpeškem kamnu lahko opazujemo zna-
čilne preseke te vrste (Buser & Debeljak, 1996), vendar školjk L. problemati-
ca v Podpeči ne moremo izluščiti iz trdnega apnenca.
Lithiotis je v pliensbachiju in toarciju množično poselil obsežne, med seboj pove-
zane plitvomorske predele zahodnega in južnega obrobja Tetide ter vzhodnega Paci-
fika. Različni avtorji poročajo, da so ga našli v južni Španiji (?), zahodni Franciji (?),
severni Italiji, na Apeninih, Hrvaškem (?), v Hercegovini, Črni gori, Albaniji (?), Grči-
ji, Turčiji (?), Maroku (?), Somaliji (?), Omanu (?), Iranu (?), Iraku (?), na Himalaji (?),
na otoku Timor v Indoneziji, v ZDA (Oregon, Nevada, Kalifornija), Čilu in Peruju.
Nahajališča, ob katerih je postavljen vprašaj, niso zanesljivo potrjena. Podatki so po-
vzeti po: B r o g 1 i o Loriga in N e r i, 1976; A C C o r s i Benini in Bro-
glio Loriga, 1977; Geyer, 1977; Nauss in Smith, 1988; Bus er in
Debeljak, 1996.
Familia Cochlearitidae Accorsi Benini & Broglio Loriga, 1977
Genus Cochlearites Reis, 1903
Cochlearites loppianus (Tausch, 1890)
Tab. 3, si. 1-3
Material: Okoli 80 primerkov. Večidel so to do 10 cm veliki kosi levih lupin;
desnih lupin je manj. Deset primerkov ima delno ohranjeni obe lupini. Vrh lupine in
bivalna votlina nista ohranjeni pri nobenem primerku. Na šestih lupinah je vidna li-
gamentna brazda.
Opis vrste: Lupina je ozka, močno dorzo-ventralno razpotegnjena in ima koni-
čast vrh. Odrasli primerki merijo v višino od približno 20 do več kot 50 cm; široki so
povprečno 5 do 8 cm. Z levo lupino se je žival pritrdila na stabilno podlago; debela je
približno 1 do 2 cm. Desna lupina, ki je bila prosta, je tanjša od leve; v sredini meri
okoli 0.5 do 1 cm. Školjka je ponavadi ravna, lahko pa je tudi upognjena vstran (tab. 3,
si. 2). Na grobi, nepravilni zunanji površini včasih opazimo koncentrične prirastnice.
Obliko in notranjost lupine ponazarja slika 2. Notranja stran lupine ima za litioti-
dne školjke značilno tridelno zgradbo. Osrednje polje je široko okoli 2 do 4 cm, ome-
jujeta pa ga peresasti polji. Peresast videz ustvarjajo prirastnice, ki se lahko zdru-
žujejo v snope. Na obrobju peresastih polj sta lupini običajno zevali. Bivalni del
školjke je bil v primerjavi s celotno velikostjo lupine zelo majhen. Osrednje oz. glav-
no polje, kjer se lupini tesno stikata, je reliefno oblikovano. Po sredini leve lupine po-
teka bolj ali manj široka globel, ki jo omejujeta dva grebena. Vanjo se prilega osrednji
34_Irena Debeljak & Stanko Buser
greben desne lupine. Vsi omenjeni reliefi blizu telesne votline poplitvijo in niso več
tako izraziti. Na osrednjem polju pogosto opazimo polkrožne sledi; to so prirastnice,
ki jih je plaščni rob puščal za seboj, ko se je pomikal v ventralni smeri.
Pod vrhom, približno po sredini glavnega polja obeh lupin, poteka globoka, ozka
brazda (resilifer), v kateri je imel sedež vlaknati oziroma fibrozni del ligamenta. La-
melami del ligamenta se je pritrjal ob straneh te brazde. Ligamentna brazda je pri
različnih osebkih različno visoka. Ponavadi meri od 3 do 6 cm.
Slovenski primerki imajo večinoma prekristaljene lupine, med fosilizacijo pa so se
deli s prvotno različno mikrostrukturo selektivno obarvali, tako da se v presekih po-
gosto razločijo značilne poteze osnovne zgradbe lupine (B u s e r L, 1989, tab. 10; cf.
Chinzei, 1982).
Primerjav a: Iz kamnine izluščeni primerki rodu Cochlearites so tako značilni,
da jih ne moremo zamenjati z nobeno drugo školjko. Do zamenjave lahko pride, če
skušamo ugotoviti vrsto le po presekih v kamnini. Ti so lahko precej podobni prese-
kom vrste Lithiopema scutata. A pri rodu Cochlearites je leva lupina debelejša od
desne, medtem ko ima Lithiopema obe lupini enako debeli. Običajno se lupini rodu
Lithiopema ob vseh robovih tesno prilegata; ena lupina kot negativ sledi dmgi. Pri
rodu Cochlearites lupini na obrobju peresastih polj večinoma zevata. Najbolj značilni
in nedvoumni pa so prečni preseki z značilnim osrednjim grebenom v desni in z ustre-
zno vboklino v levi lupini (B u s e r & Debeljak, 1996, 32-si. 4, 41-si. 15).
Posamezni primerki vrste Cochlearites loppianus se lahko med seboj precej razli-
kujejo tako po obliki kakor po velikosti lupine. Takšne variacije so nastale zaradi
stalnega prilagajanja okolju in zaradi rasti v tesnih združbah. Praktično niti dva pri-
merka nimata enakega osrednjega polja. Glede na videz ligamentne brazde je R e i s
(1903) ločil tri tipe rodu Cochlearites. Accorsi Benini in Broglio Loriga
(1977) sta priznali le dva tipa. Normalni tip naj bi bil tisti, pri katerem je ligament
imel zvezo s plaščem, nenormalni tip (forma A) pa naj bi imel kratek, zakrnel vlakna-
ti ligament, ki ni imel več povezave z živim delom školjke, kar lahko ugotovimo po
odmaknjenih plaščevih prirastnicah. Chinzei (1982, 193) je dokazal, da praktično
vsi odrasli osebki pripadajo nenormalnemu tipu oziroma formi A, kar je posledica te-
ga, da je ligament pri rasti školjke prej ko slej zakrnel. S to ugotovitvijo odpadejo ra-
zmišljanja o različnih tipih ali celo podvrstah glede na videz ligamentnega polja.
Sistematska uvrstitev rodov Lithiotis in Cochlearites še ni dokončno rešena, prav
tako ni pojasnjena njuna morebitna sorodnost.
Nahajališč a: Buser (1965) je najlepše primerke našel jugozahodno od Loža
in na severnem in južnem pobočju Mokrca. Danes so ta nahajališča zaraščena. Posa-
mezne primerke še vedno dobimo pri izviru Globočec zahodno od Zagradca in na hri-
bu Stražišče vzhodno od Gorenjega Jezera pri Cerknici. Vrsta Cochlearites loppianus
zagotovo nastopa tudi v podpeškem kamnolomu, v okolici Grčarevca pri Logatcu, pri
Borovcu na Kočevskem in na Travni gori, kajti v teh nahajališčih smo opazili značil-
ne preseke v apnencu oziroma dolomitu.
Drugod v svetu so vrsto C. loppianus našli v sevemi Italiji, Apeninih, Čmi gori,
Grčiji in Maroku. Morda nastopa tudi v zahodni Franciji, Somaliji in na otoku Timor
v Indoneziji. (Po: Broglio Loriga & Neri, 1976; Accorsi Benini &
Broglio Loriga, 1977; Geyer, 1977; Buser & Debeljak, 1996.)
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja_	^
Subordo Pteriina Newell, 1965
Superfamilia Pteriacea Gray, 1847
Familia Isognomonidae Woodring, 1925
Genus Lithioperna Accorsi Benini, 1979 - syn. Lithiopedalion Buser, 1965
Lithioperna scutata (Dubar, 1948)
Tab. 4, sl. 1; tab. 5, si. la, b; tab. 6, si. 1; tab. 7, si. 1-3; tab. 8, si. 1; Tab. 9, si. la, b
Material: Približno 80 primerkov; večina med njimi ima ohranjeni obe lupini.
V zbirki prevladujejo fragmenti vrhnjih delov glavnega polja z ligamentnimi brazda-
mi. Obrobni deli v splošnem niso ohranjeni.
Opis rodu in vrste: Lupina ima jezičasto obliko in je pogosto izrazito ve-
lika. Preseki v apnencu pričajo, da so nekateri osebki dosegli v višino kar 3/4 metra.
Obrobni deli lupine so zelo stanjšani, zato nam doslej še ni uspelo najti nepoškodova-
nega, v celoti ohranjenega primerka. Pri navajanju velikosti smo se zato prisiljeni
opirati na preseke v apnencu. V povprečju merijo lupine v višino 30 do 70 cm. Višina
je ponavadi približno dvakrat večja od dolžine. Od strani je školjka izrazito splošče-
na. Obe lupini sta po obliki, velikosti in debelini enaki ter se tesno prilegata. Skupaj
sta debeli 1 do 4 cm. Vzdolžni presek ima pogostokrat valovit videz. Zunanja površi-
na lupine je ponavadi vegasta in nepravilna. Pri redkih primerkih pa se na njej vidijo
koncentrične prirastnice.
Značilnosti notranjosti lupine ponazarja slika 3. Ob straneh sta razviti ploski pe-
resasti polji z razločno vidnimi prirastnicami. (Prirastnice kažejo nekdanji stranski
obris telesne votline, ki se je z rastjo školjke pomikala v ventralni smeri). Sprednje
peresasto polje je praviloma večje in velikokrat kolenasto upognjeno. Ob njegovem
notranjem robu poteka bisusna zajeda. Pod vrhom je oblikovana kot bisusna brazda,
proti bivalnemu delu lupine pa jo omejujeta sprednji obrobni gubi oziroma obrobni
liniji. Med njima je v desni lupini bolj ali manj izrazit širok greben, v levi lupini pa
ustrezna poglobitev, ki je lahko plitva (tab. 5) ali precej globoka (tab. 6).
Med stranskima peresastima poljema je gladko, bolj ali manj ravno osrednje polje,
ki zavzema največji del notranjosti lupine. Po tej površini se je raztezal školjkin plašč
in tu sta se lupini tesno stikali. Pod vrhom je razvito značilno ligamentno polje z rav-
nim oziroma redkeje polkrožnim zgornjim robom. Ligament je bil večvezen. Vlaknati
ali fibrozni del ligamenta se je pritrjal v več ligamentnih brazdah, med katerimi je
imel sedež lamelami del ligamenta. Z rastjo školjke se je ligament selil v ventralni
smeri in puščal za sabo drobne prirastnice, ki so v brazdah upognjene konveksno gle-
de na vrh, med brazdami pa so konkavne. Ligamentne brazde so običajno približno
vzporedne. Pri nekaterih primerkih pa je med rastjo prišlo do spremembe v legi ozi-
roma težišču lupine in ligament je poslej napredoval v drugi smeri kakor na začetku.
Ligamentne brazde včasih potekajo tako izrazito proti sprednjemu delu, da lahko do-
sežejo sprednje peresasto polje (tab. 7, sl. 2, 3).
Tudi če bisusna zajeda na sprednji strani nekega primerka ni ohranjena, lahko
ugotovimo, ali gre za desno ali levo lupino. Mejo med osrednjim in peresastim poljem
postavimo navpično. Skoz konce ligamentnih brazd si zamislimo premico. Kot, ki ga
oklepa z navpičnico, je na sprednji strani manjši od 90 stopinj, na zadnji pa večji. S
tem sta določeni leva in desna lupina.
Gostota ligamentnih brazd je lahko različna. Glede na širino lamelarnega dela li-
gamenta, to je presledkov med posameznimi ligamentnimi brazdami, ločimo dve
36_Irena Debeljak & Stanko Buser
osnovni skupini. Brazde so v obeh skupinah široke 2-3 mm. Razmiki med njimi so v
prvi skupini široki 2-3 mm, v drugi pa 8-10 mm. V prvi skupini naštejemo približno
16 brazd na 10 cm sklepnega roba, v drugi pa jih je približno 8. Pri nekaj primerkih
je razvidno, da so posamezne ligamentne brazde zaostale v rasti, medtem ko so druge
rastle naprej (tab. 7, si. 2; tab. 9). Sklepamo lahko, da je v drugi skupini približno
vsaka druga brazda z vlaknatim ligamentom zakrnela in se je na njeno mesto pritrjal
lamelami del ligamenta. Ligamentne brazde so lahko visoke le nekaj mm pa tja do 8
cm. Od debeline lupine pod vrhom je odvisno, koliko ligamentnega polja se je ohrani-
lo. Debelejša je lupina, daljše so brazde. Večina primerkov pa je pod vrhom močno
stanjšana.
Bivalni del školjke z enim mišičnim odtiskom je v primerjavi s celotno velikostjo
lupine majhen. Zavzema le ventralni del lupine in deloma prostor med sprednjima
obrobnima gubama. Depresija za mehko telo je zelo plitva.
Analiza izredno dobro ohranjenih primerkov iz okolice Verone je pokazala, da so
bile lupine rodu Lithiopema prvotno aragonitne (Accorsi Benini, 1979, 228).
Pri mnogih primerkih iz Slovenije že s prostim očesom opazimo značilno zgradbo lu-
pine, to je menjavanje svetlejših in temnejših lamin oziroma plasti, ki so vzporedne
med seboj in z zunanjo površino lupine (B u s e r L, 1989, tab. 11, si. 1). Svetle, ble-
ščeče lamine so imele nekoč prizmatsko mikrostrukturo, temnejše, motne plasti pa
mikrostrukturo biseme matice (Accorsi Benini, 1979).
Primerjava: Rod Lithiopema danes uvrščamo med Isognomonidae. Sklepne
zobce pri teh školjkah nadomešča velik večvezni ligament. Accorsi Benini-
j e v a (1979) je pred uvrstitvijo med izognomonide postavila vprašaj, ker je struktura
lupine pri vrsti L. scutata razvita zelo samosvoje. Med izognomonidami bi lahko z ro-
dom Lithiopema primerjali rod Isognomon Solander in Lightfoot, 1786 (syn. Pema
Bruguiére, 1789), pri katerem so se lupine pritrjale na podlago prav tako z bisusom.
Vendar, pri rodu Isognomon ni velikega osrednjega stičnega polja. Peresasti polji ob
straneh nista razviti, lupina je bikonveksna in v strukturi lupine se ne menjavata dve
vrsti lamin.
Rod Lithiopema lahko spoznamo tudi po presekih v kamnini (Buser & De-
beljak, 1996, 32, si. 4). Značilni preseki so zelo dolgi, tanki in ponavadi rahlo valo-
viti. Obe lupini sta enako debeli in se na vseh robovih tesno prilegata. Običajno zeva
le močno stanjšani bivalni del lupine (slika 3).
Rod Lithiopema zaenkrat obsega le vrsto L. scutata, čeprav se posamezni primer-
ki med seboj precej razlikujejo. Variacije v razmerjih dimenzij in obliki lupin so izre-
dno številne. Različno je tudi ligamentno polje. Niti dva primerka nista enaka. Ven-
dar, bistveno odstopa le primerek, opisan v nadaljevanju, ki pa ne zadošča za opis no-
ve vrste.
Pripombe: Ime rodu Lithiopedalion je postavil B u s e r (1965) v svoji doktor-
ski disertaciji, in sicer po skupnih značilnostih rodu Lithiotis in Pedalion Dillwyn,
1817 (star sinonim za rod Isognomon). Novi rod in vrsto je predstavil na 42. letnem
srečanju Paleontološkega društva v Gradcu (Buser, 1972). Tega dela žal ni objavil
na način, kakor to zahtevajo mednarodna pravila, vendar se je ime Lithiopedalion
vseeno uveljavilo v Sloveniji in se uporabljalo tudi v tuji strokovni literaturi (cf. Bo-
sellini, 1972; Broglio Loriga & N e r i, 1976). Z objavo ga je po dolgole-
tnem sodelovanju prehitela italijanska paleontologinja Accorsi Benini (1979)
in opisala rod pod drugim imenom: Lithiopema.
Buser (1965) je hkrati z rodom opisal tudi novo vrsto Lithiopedalion kuehni,
vendar jo je Accorsi Benini (1979) poistovetila z vrsto Pema scutata, ki jo je
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja_	^
opisal Dubar (1948) iz Maroka, ter jo vključila v rod Lithioperna. Glede na to, da je
Beninijeva preučila originalni material iz Dubarjeve zbirke, moramo zaenkrat verjeti
njenim ugotovitvam, da gre za isto vrsto. Vendar avtorja kljub temu meniva, da tri
skromne upodobitve slabo ohranjenih primerkov ne kažejo vseh značilnosti tipičnih
primerkov iz Slovenije ali severne Italije. Po obliki precej spominjajo na rod Gerville-
ioperna Krumbeck, 1923; predvsem velja to za Dubarjev primerek, ki ga je pri opisu
novega rodu kot paralektotip upodobila Accorsi Benini (1979, 251, sl. 14). Po
opisu in slikah sodeč je sprednje peresasto polje razvito kot lunula, bisusna zajeda je
zelo globoka in se kmalu pod vrhom razširi in poglobi v telesno votlino. Naši in itali-
janski primerki imajo precej bolj dorzoventralno razpotegnjeno lupino, višje liga-
mentno polje, večinoma plitvejšo bisusno zajedo in predvsem večje osrednje polje,
kjer sta se lupini tesno stikali. V bodočnosti bi bilo vsekakor dobro opraviti revizijo
vrste Lithioperna scutata na originalnem Dubarjevem materialu, ki je sedaj v Franci-
ji (Lille).
Nahajališč a: V litiotidnem horizontu srednjeliasnih plasti v Sloveniji (Trnov-
ski gozd, Hrušica, Nanos, Logaška planota, Krimsko-Mokrško hribovje. Dolenjska) je
Lithioperna scutata najpogostnejša vrsta, prisotna skorajda na vseh nahajališčih
(Buser & Debeljak, 1996, 28, sl. 2, v tem članku predstavljena kot Lithiope-
dalion scutatus). Primerke, ki se dajo izluščiti iz lapornatih plasti med apnencem, da-
nes najdemo na Špiku severno od Cola na Trnovskem gozdu, v kamnolomu v Podpeči
ter ob železnici med postajama Preserje in Verd. B u s e r (1965) je našel številne pri-
merke na Krimsko-Mokrškem hribovju; useki takrat narejenih cest pa so danes sko-
raj docela zaraščeni. Zaraščena so tudi nahajališče na Javorniku in nahajališči sever-
no od Cerknice in južno od Loža. Kamnolom na desnem bregu Sušice zahodno od Do-
lenjskih Toplic pa je danes zasut.
Drugod po svetu so rod Lithioperna našli v liasnih plasteh severne Italije (Berti
C a v i c C h i et al., 1971; B r o g 1 i o Loriga & N e r i, 1976), na Apeninih, v Al-
baniji, Grčiji, Franciji in Maroku (po Accorsi Benini, 1979). Rey (1990; 1997)
jo navaja tudi iz jugovzhodne Španije. Ocenjujemo, da je rod Lithioperna prisoten še
marsikje na obrobju nekdanje Tetide, le da so ga avtorji označili z imenom Perna ali
Isognomon, ponekod pa so ga morda pripisali ostrigam (npr rodu Pernostrea Munier-
Chalmas, 1864 z večveznim ligamentom).
? Lithioperna sp.
Tab. 10, sl. 1
Material, najdišče: En sam, slabo ohranjeni primerek z obema lupinama;
ohranjeni so le ligamentno polje, del osrednjega stičnega polja in zgornji del bisusne
zajede. Primerek je bil najden ob gozdni cesti severno od vrha Mokrec.
Opis in primerjav a: Na ligamentnem polju so razvite izredno tanke liga-
mentne brazde, široke okoli en mm. Na 11 cm dolgem sklepnem robu (toliko ga je
ohranjenega) lahko naštejemo kar 36 ligamentnih brazd. To je vsaj enkrat več, kakor
je običajno za vrsto Lithioperna scutata. Gostota in višina ligamentnih brazd (več kot
4 cm) bi lahko ustrezala rodu Isognomon oz. podrodu Hippochaeta Philippi, 1844, ki
pa ga poznamo le iz terciarnih plasti. Toda pri rodu Isognomon se pod ligamentom
začne bivalna votlina školjke, pri opisanem primerku pa se podobno kot pri vrsti Li-
thioperna scutata ligamentne brazde končujejo na osrednjem, ravnem stičnem polju,
kjer sta se lupini tesno prilegali.
38_Irena Debeljak & Stanko Buser
Za natančnejšo določitev oziroma za opis nove vrste je primerek preslabo ohra-
njen.
Način življenja litiotidnih školjk
Na področju sedanje južne Slovenije so v srednjem liasu litiotidne školjke množi-
čno uspevale v pretežno mimem okolju bolj ali manj zaprtega šelfa na Dinarski kar-
bonatni platformi. Posamezne vrste so sestavljale monokolonije v obliki podmorskih
trat (biostrome) s posameznimi lečastimi odebelitvami. S severa je bilo čutiti zmeren
vpliv pelagiala. Sedimentacija v laguni je bila hitra, substrat na morskem dnu pa je
sestavljalo predvsem blato, kar smo ugotovili glede na lastnosti prikamnine v školj-
čnih lumakelah. Biodiversiteta v takšnih lumakelah je zelo nizka. Do 3/4 metra viso-
ke lupine so školjke lahko gradile le v tropskih ali subtropskih pogojih. Paleogeo-
grafske in paleoekološke razmere, ki so pogojevale obstoj značilne školjčne favne, so
bile že opisane; prav tako sta bili že opisani razširjenost in razporeditev različnih
vrst (Bus er & Debel j a k, 1996).
Sledi opis načina življenja in posebnih prilagoditev pri posameznih rodovih.
Rod Lithiotis
Čeprav so ga prvi raziskovalci v Italiji poznali že pred več kot 250 leti, je za paleon-
tologe še danes velika uganka. Iz kamnine izluščeni primerki res ne spominjajo na da-
našnje školjke in prav nič čudno ni, da so jih sprva opisali kot rastlinske ostanke
(Gümbel, 1871; cf. 1890). Domnevamo, da se je življenje teh školjk razvijalo takole:
Ličinke so sprva plavale oziroma lebdele v vodi, dokler niso našle za pritrditev
primernega mesta. Na blatnem morskem dnu so najtrdnejšo podlago predstavljale lu-
pine drugih školjk; ponavadi odrasli osebki rodu Lithiotis. Juvenilne školjke so se
nanje pritrdile s posebno, lepljivo snovjo, obrnjene tako, da so lahko rastle navpično
navzgor. O tem pričajo številni primerki rodu Lithiotis, ki imajo na svoji površini pri-
trjene enako orientirane mlajše osebke (B u s e r, 1965, tab. 8, 9). Tudi po presekih v
apnencu lahko opazimo, da so posamezni odrasli primerki dobesedno cementirani
eden ob drugega (Buser & Debeljak, 1996, si. 9). C h i n z e i (1982) je menil,
da je bilo mesto pritrditve majhno, oziroma da je bila cementacija možna le pri juve-
nilnih osebkih. Avtorja pa sva na podlagi svojih opazovanj prišla do sklepa, da so te
školjke obdržale sposobnost cementiranja vse življenje, tako da je bila konstrukcija
njihovih agregatov zelo trdna in so tudi po odmrtju pogosto ostale v življenjskem po-
ložaju.
Školjke rodu Lithiotis so vsekakor živele v velikih skupinah, si med seboj dajale
oporo in se šopasto razraščale (si. 4). Sedimentacija karbonatnega blata je bila precej
hitra, tako da je bila lupina vseskozi zasidrana v njem. Bivalni del se je povečeval le
pri mladih osebkih, potem pa je lupina rastla le še v višino, v subvertikalni smeri (cf.
G Ö h n e r, 1980; Chinzei, 1982; C h i n z e i et al., 1982; S e i 1 a c h e r, 1984). O
rastnem vzorcu nam mnogo povedo prirastnice na zunanji površini in peresastih po-
ljih. Združujejo se v snope, ki si pri dobro ohranjenih primerkih sledijo približno na
centimeter. Chinzei (1982, 189-192) je sklepal, da je šlo za menjavanje obdobij hi-
trejše in počasnejše rasti; nekakšne letnice torej. S štetjem prirastnic in merjenjem
velikosti lupine je prišel do sklepa, da je v približno štiridesetih letih lupina dosegla
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja_	^
višino 50 cm. V vsem tem času se je okoli nje nabiralo blato. Osebke, ki niso dovolj
hitro rastli, je blato zasulo. To se je večkrat zgodilo z juvenilnimi primerki, ki si zara-
di gneče niso uspeli izboriti življenjskega prostora. Ko se je kak osebek nevarno na-
gnil, je z nadaljnjo rastjo še vedno lahko popravil svoj položaj. Takšni primerki s ko-
lenasto upognjenimi lupinami so zelo pogosti (tab. 2, sl. 1).
Zanimivo je, da se je pri rodu Lithiotis vedno ohranila le debelejša, verjetno desna
lupina, to je tista, s katero se je školjka cementirala na podlago. Druga, prosta lupina
je morala biti izredno tanka. O njej pričajo le koščki tanke skorje na debelejši lupini.
Tudi v trdni kamnini lahko opazimo le enolupinske preseke rodu Lithiotis. Med njimi
so včasih "razmetane" tanke sledi, ki bi lahko predstavljale polomljene ostanke dru-
ge, tanke lupine (Buser & Debeljak, 1996, 36). Še danes ne vemo, ali je bila
ta lupina enako velika kot debela, tj. pritrjena lupina (Reis, 1903, 11; Chinzei,
1982, 181; Savazzi, 1996, 287) ali pa je pokrivala mehko telo školjke le v obliki
pokrovčka (L u p h e r & P a c k a r d, 1930; A c c o r s i Benini & Broglio
Loriga, 1977, 21). Debela, pritrjena lupina je bila pod spodnjim delom brazdastega
polja izvotljena. Tu je mehko telo našlo oporo, tako da s svojo težo ni obremenjevalo
tanke, proste lupine.
Mehanizem odpiranja in zapiranja lupin še ni docela pojasnjen. Navadno pri
školjkah odpira lupini ligament, s tem da deluje kot nasprotje zapiralni mišici.
Chinzei (1982, 193) je menil, da funkcionalnega ligamenta pri rodu Lithiotis sploh
ni bilo in da sta se lupini lahko odpirali in zapirali zaradi prožnosti tanjše lupine. Ta
naj bi bila upognjena prek spodnjega roba brazdastega polja (v tem primeru bi bil to
sklepni rob), kadar je bila zapiralna mišica skrčena. Ko je mišica popustila, se je tan-
ka lupina zravnala in školjka je zazevala. Pri tej hipotezi se lahko vprašamo, kaj (ra-
zen blata) je lupini na dorzalnem koncu držalo skupaj, če ligamenta in sklepnih zob-
cev ni bilo. Velikost školjke je bila zelo velika, bivalni del z zapiralno mišico pa maj-
hen. Če sta bili lupini res enako visoki, bi pri odpiranju zlahka prišlo do zamika lupin
in vdora blata. Pri tem je torej res bolj verjetno, da je tanjša lupina oblikovala le ne-
kakšen pokrovček nad bivalnim delom debelejše lupine. Tej domnevi pa nasprotuje
dejstvo, da najdemo ostanke tanke lupine po vsej višini druge lupine. Morda je tanjša
lupina na dorzalnem delu postopoma razpadala in se lomila, medtem ko je školjka
rastla v višino in se je bivalni del vse bolj odmikal.
Nerešeno je tudi vprašanje, čemu je služilo osrednje brazdasto polje. Težko je ver-
jeti, da je šlo le za igro narave. Na njem ni nobenih sledi, ki bi jih za sabo pustil plašč.
Mehki del školjke na to polje torej ni segal. Böhm (1892) je celo menil, da so značil-
ne brazde nastale sekundarno, zaradi preperevanja. Gümbel (1890, 65) in B u s e r
(1965, 18) sta brazdasto polje opisala kot sedež ligamenta. Reis (1903, 43) je trdil,
da je ligament zakrnel in da je nazobčanost brazdastega polja delovala kot nekakšen
sklep. Italijanski paleontologinji Accorsi Benini in Broglio Loriga
(1977, 21-24) sta domnevali, da je brazdasto polje le nadgradnja, ki prekriva posebne
kanalčke v lupini, kjer so se nahajali tanki priveski plašča - centri kalcifikacije.
Brazde naj bi nastale tako, da so se ti kanalčki odpirali navzven. Pred kratkim je
Savazzi (1996) našel dokaze o prisotnosti ligamenta na osrednjem polju. Menil je,
da je bil ligament pri rodu Lithiotis aktiven po vsej višini brazdastega polja in ne le
na ventralnem oziroma sklepnem robu, kot je to običajno pri školjkah z večveznim li-
gamentom. Ligamentna struktura naj bi bila pri rodu Lithiotis zelo samosvoje razvi-
ta. S a v a z z i je ugotovil, da so bila vlakna ligamenta oblikovana in pritrjena tako,
da so dopuščala majhne razlike v medsebojni razdalji obeh lupin. S tem se je poveča-
la površina, prek katere se je upognila tanjša prosta lupina, kadar se je školjka zapr-
40_Irena Debeljak & Stanko Buser
la. Obremenitev se je tako enakomerne j e porazdelila; zmanjšala se je napetost in
hkrati možnost, da bi se tanka lupina polomila ali poškodovala. Prosta lupina se je
torej po mnenju Savazzija zapirala z upogibanjem, kakor je ugotovil že C h i n -
z e i (1982), vendar ne z artikulacijo prek sklepne osi.
Chinzei (1982; 1986) je primerjal obliko lupine in način rasti rodov Lithiotis in
Cochlearites z nekaterimi ostrigami, ki so prav tako močno razpotegnjene v višino in
živijo, oziroma so živele v vertikalnem položaju na mehkih, blatnih tleh. Rod Sacco-
strea Dollfus & Dautzenberg, 1920, ki živi ob obali vzhodne Afrike, po obliki spomi-
nja na rudiste; tanko prosto lupino ima oblikovano kot pokrovček (Stenzel, 1971).
Konbostrea Chinzei, 1986, zgornjekredna ostriga iz severne Japonske, po obliki in ra-
zrasti še najbolj spominja na rod Lithiotis.
Domnevamo, da je bila vrsta Lithiotis problematica pri izbiri habitata zelo izbir-
čna. Podatki s slovenskih nahajališč kažejo, da je sestavljala monokolonije; zahtevala
je samostojen življenjski prostor, ki ga ni delila z drugimi litiotidnimi školjkami in je
izključeval tudi večino drugih organizmov (Buser & Debeljak, 1996). Rod Li-
thiotis je med litiotidnimi školjkami v Sloveniji najredkejši.
Rod Cochlearites
Cochlearites je v litiotidnem horizontu Slovenije zelo pogost, predvsem tam, kjer
so se nekoč razprostrirali zatišni deli šelfa.
Lupina rodu Cochlearites je rastla podobno kot pri rodu Lithiotis (glej prejšnje po-
glavje). Zaradi ozke in sploščene oblike se je skupaj lahko nagnetla množica istovr-
stnih primerkov. Življenjski položaj posameznih osebkov je bil navpičen, takšen, kot
ga danes na morskem dnu zavzema rod Pinna ali leščur Tudi ta ima lupino zelo po-
daljšano v višino, vendar se z rastjo veča tudi bivalni del školjke z mehkim telesom.
Leščur se lahko z mišičasto nogo sam zakoplje v peščeni ali blatni sediment, nakar se
s šopom bisusovih vlaken pritrdi na kakršnokoli trdno podlago, na primer na poko-
pani kamen (C o x, 1969, N8-N10). Rodova Cochlearites in Lithiotis se nista mogla
sama vkopati, saj je majhno mehko telo zavzemalo le ventralni konec školjke; poleg
tega je bila ena lupina nemobilna, vseskozi cementirana na trdno podlago. Pri tem
avtorja meniva, da je bila sposobnost cementiranja lupine pri rodu Cochlearites mno-
go bolj omejena kakor pri rodu Lithiotis, zato konstrukcija njihovih združb ni bila
tako trdna. Sedimentacija karbonatnega blata, v katerem je bila školjka zasidrana, je
bila precej hitra, tako da je imela lupina vseeno dovolj opore. Precej blata so okoli se-
be akumulirale tudi školjke same, saj so neprestano filtrirale velike količine kalne
vode, v kateri so lebdeli drobci hranilnih snovi. Lahko si predstavljamo, da je moralo
biti sedimentaci j sko okolje kolikor toliko mirno. Močni valovi in tokovi bi lahko iz-
prali blato, ki je dajalo školjkam oporo, in jih razmetali po morskem dnu, kjer bi bile
obsojene na propad.
Chinzei (1982, 193) je ugotovil, da je bil ligament rodu Cochlearites aktiven le
pri zelo mladih osebkih, potem pa je zakrnel in ni imel več povezave s plaščem oziro-
ma z živim delom telesa. Večina školjk ligament potrebuje, ker kot nekakšna vzmet
nasprotuje delovanju zapiralne mišice in tako odpira lupini, hkrati pa ju tudi pove-
zuje. Pri rodu Cochlearites je reliefno oblikovano glavno polje prevzelo vlogo skle-
pnih zobcev (ki jih litiotidne školjke nimajo), tako da ni prihajalo do zamika lupin.
Večji del lupine je tičal v blatu. Po vsej višini se torej lupina ni smela odpirati, ker bi
vanjo vdrlo blato. Na osrednjem polju sta se lupini ves čas tesno stikali, v bivalnem
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja__^
delu pa nekoliko zevali, zato sta pri rasti ostajali sploščeni in vzporedni. Trdni lupini
sta se morda podaljševali v dolge konhiolinske lamele (Chinzei, 1982, 194). S po-
močjo teh prožnih lamel se je školjka lahko neprodušno zaprla, podobno kot nekatere
današnje školjke (cf. S t e n z e 1, 1971, N977-978). Ko je zapiralna mišica popustila,
so se lamele zravnale in na koncu je zazevala ozka reža. Prožnost ventralnih delov lu-
pin je tako po mnenju C h i n z e i a nadomestila ligament.
Podobno kot pri rodu Lithiotis je bilo mehko telo zelo majhno in je vseskozi osta-
jalo nad ravnijo obdajajočega blata. Skozi ozko režo na ventralnem koncu je školjka
verjetno iztegovala plašč. Z njim je lovila in absorbirala snovi, potrebne za gradnjo
velike lupine.
Rod Lithioperna
Med vsemi litiotidnimi školjkami v Sloveniji je rod Lithioperna najpogostejši. Nje-
gove lupine leže v apnencu večidel vzporedno s plastnatostjo. Le redko najdemo pla-
sti s številnimi, navpično orientiranimi preseki, ki nam zgovorno kažejo, kakšna je
bila njihova življenjska lega.
Lupine rodu Lithioperna so bile prvotno z bisusom pritrjene na podlago, podobno
kot pri drugih izognomonidah. Bisusna žleza je izločala posebno snov, ki se je v vodi
strdila v bisusne nitke. Bisus je izhajal iz sprednje strani lupine. Sprednje peresasto
polje je običajno močneje razvito od zadnjega. Sprednja stran lupine je bila obrnjena
proti šibkim tokovom, ki so školjki prinašali hranljive snovi (sl. 5). Pri večini primer-
kov potekajo ligamentne brazde nekoliko poševno proti sprednjemu robu. Skozi
njihove spodnje konce poteka sklepna os. Poševnost sklepnega robu si lahko razloži-
mo tako, da se je zadnja stran lupine bolj pogreznila v mehak sediment kakor spre-
dnja. Sklepni rob je pri tem moral ostati vzporeden s površino substrata, sicer bi pri
odpiranju lupine v zadnji del vdrlo blato (sl. 5).
Tako kot vse litiotidne školjke, je tudi rod Lithioperna zelo hitro rastel v višino.
Učinkovitost bisusa je bila vse manjša in vse težje je držal veliko lupino v navpični
legi. Posamezni osebki so se med seboj podpirali, podobno kot knjige na knjižni poli-
ci. Poleg tega so bili zasidrani v blatu. Tisti primerki, ki niso imeli dovolj trdne opore,
pa so se prej ko slej zvrnili. Ostanek življenja so potem preživeli tako, da so plosko le-
žali na morskem dnu. Accorsi Benini (1979, 245-246) je sklepala, da je lupina
lahko prilagajala svojo rast, tako da je ventralni konec lupine z mehkimi deli školjke
vedno ostajal nad nivojem blata. Zaradi sprememb v smeri rasti ima školjka značilen
valovit videz. Takšna valovitost je dodatno pomagala ohranjati učinkovit medsebojni
stik obeh lupin. Velika, ploska lupina je bila na morskem dnu stabilna in ni potonila
v mehak sediment. Šibki plimski tokovi so z nje od časa do časa sprali blato. Najbrž
so se bile škojke rodu Lithioperna sposobne tudi same očistiti, podobno kot to počne-
jo nekatere ostrige. Z naglim skrčenjem zapiralne mišice iz plaščeve votline izbrizga-
jo močan curek vode, ki očisti njihovo površino (S t e n z e 1, 1971, N1001).
Školjke rodu Lithioperna so živele v tako plitvi vodi, da so se od časa do časa mor-
da celo znašle na suhem. V tem primeru se je lupina hermetično zaprla. Prav tako se
je zaprla, kadar so na morskem dnu zaradi razpada organske snovi zavladali reduk-
cijski pogoji. V takšnih obdobjih je bila školjka prisiljena dihati anaerobno. To se po
mnenju paleontologinje Accorsi Benini (1979, 228-242) odraža tudi v mikro-
strukturi lupine. V času rasti, ko je lupina zevala, je plašč iz vode absorbiral Ca2+ io-
ne in na svoji zunanji površini izločal biserno matico. V obdobjih anaerobnega diha-
42_Irena Debeljak & Stanko Buser
nj a pa so se v ekstrapalialni tekočini med zunanjo površino plašča in lupino nakopi-
čili kisli produkti, ki so reagirali z lupino. Da bi se nevtralizirala kislost, so se spro-
ščali Ca^"^ ioni. Pri tem dogajanju je notranja plast lupine, ki je imela prej strukturo
biseme matice, prevzela nov psevdoprizmatski videz. To se je večkrat ponovilo, zato
se v lupini menjavata dve vrsti lamin oz. plasti z različno mikrostrukturo.
Zaradi velikosti in nagubanosti lupin je bil ligament pri odpiranju školjke močno
obremenjen. Vlaknati del ligamenta je bil nameščen v več ligamentnih brazdah. Ka-
dar je bila zapiralna mišica skrčena, so bila vlakna stisnjena, ko pa je popustila, so
se vlakna iztegnila kot vzmet. Pri tem sta lupini nekoliko zazevali. Lamelami del li-
gamenta, ki se je pritrjal med brazdami, je spajal obe lupini. Zaradi mehanskih
obremenitev se je ligament na dorzalnem koncu stalno lomil in uničeval. Ker je bil
sestavljen iz organske snovi, so ga napadale tudi bakterije. Aktiven je bil torej le
ventralni del ligamenta, ki ga je sproti izločal rob plašča. To se dogaja pri vseh
školjkah, ki imajo podoben, to je večvezni tip ligamenta (Stenzel, 1979, N971-
974). Skupaj z ligamentom se je v ventralni smeri selila tudi sklepna os. Pri nekate-
rih primerkih so posamezne ligamentne brazde nehale rasti in se je na njihovo mesto
pritrjal lamelami del ligamenta. Verjetno je prišlo do tega zato, ker je školjka nujno
potrebovala učinkovit stik obeh lupin. Vlaknati del ligamenta, ki služi za odpiranje,
ni bil tako zelo pomemben. Trdni lupini sta na ventralnem koncu tako ali tako veči-
no časa za nekaj milimetrov zevali, zato sta pri rasti ostajali sploščeni in vzporedni
ter se nista bočili tako kot pri večini drugih školjk. Iz ventralne reže je Lithiopema
morda izločala strupeno sluz, da se je ubranila pred morebitnimi sovražniki. Če je
bilo potrebno, so odprtino domnevno zaprle tanke prožne luske ali lamele, ki so resa-
sto obrobljale močno stanjšani ventralni rob obeh lupin, podobno kot pri rodovih Li-
thiotis in Cochlearites. Morebitne takšne lamele se fosilno niso ohranile, ker so bile
slabo kalcificirane in bogate z organsko snovjo (cf. Stenzel, 1971, N977). Pri šte-
vilnih današnjih ostrigah so konhiolinske lamele prosojne, temno rjave do olivne bar-
ve, na videz podobne roževini in se že za življenja na starejših delih sproti cepijo in
propadajo.
Največji del notranjosti lupine pri rodu Lithiopema zavzema osrednje polje. Po
vsej tej površini se je razprostiral školjkin plašč. Plašč je tudi dihalni organ, ki raz-
bremenjuje škrge. Iz vode absorbira kisik in kalcijeve ione, potrebne za gradnjo lu-
pine (Stenzel, 1971, N999). Povečana površina plašča je rodu Lithiopema poveča-
la dihalno kapaciteto, ki je bila potrebna, da so te školjke tako dobro uspevale in gra-
dile izjemno velike lupine.
Sklep
Cvetoča doba litiotidnih školjk je bila razmeroma kratka. Večidel so izginile na
meji med pliensbachijem in toarcijem. Njihovo izumrtje so pospešila obsežna tekton-
ska dogajanja, spremembe v višini vodne gladine ter s tem povezane bistvene spre-
membe življenjskega prostora in okolja, na kar se visoko specializirani organizmi ni-
so mogli uspešno odzvati (B u s e r & D e b e 1 j a k, 1996).
Podoben način sesilnega življenja v specifičnem okolju (blatni substrat, hitra sedi-
mentacija) in v gostih združbah ter s tem povezane morfološke posebnosti oziroma
prilagoditve, ki so značilne za konvergentne in istodobne rodove Lithiotis, Cochleari-
tes in Lithiopema, opravičujejo uporabo skupnega imena, čeprav izraz litiotidne
školjke nima taksonomskega pomena.
Litiotidne školjke v Sloveniji in njihov način življenja_	^
Vsi trije rodovi: Lithiotis, Cochlearites in Lithiopema se odlikujejo po zelo velikih,
nenavadno oblikovanih in močno variabilnih lupinah. Njihova bistvena značilnost je,
da so izrazito sploščene in razpotegnjene v višino, to je v smeri rasti, ki je bolj ali
manj konstantno napredovala vse življenje. Bivalni del litiotidnih školjk je bil nena-
vadno majhen; zavzemal je le skrajni ventralni konec sicer zelo velike lupine. Lupini
sta se tesno stikali skorajda po vsej površini. Vsem trem rodovom je skupna tridelna
notranja zgradba s peresastima poljema ob straneh in z različno oblikovanim osre-
dnjim poljem. Litiotidne školjke so imele med rastjo precejšno sposobnost upogiba-
nja in zvijanja.
Veliko variabilnost litiotidnih školjk lahko pripišemo temu, da se je rast lupine
stalno prilagajala spremembam v okolju in tesni skupnosti, v kateri se je nagnetlo na
stotine primerkov iste vrste, ki so se med seboj podpirali in se šopasto razraščali - po-
dobno kot rastline v potrebi za sončno svetlobo.
Litiotidne školjke so nedvomno ena najbolj zanimivih in markantnih fosilnih sku-
pin v Sloveniji. Od prvih odkritij (B u s e r, 1965) smo kar predolgo odlašali z njihovo
sistematično obdelavo. V pričujočem prispevku je predstavljen tudi njihov način živ-
ljenja, ki smo ga rekonstruirali s svojimi opažanji in ugotovitvami številnih razisko-
valcev z različnih koncev sveta. Odprtih pa je ostalo še veliko vprašanj in v bodočno-
sti lahko o teh nenavadnih školjkah pričakujemo nove izsledke.
Zahvala
Fotografije litiotidnih školjk sta izdelala Franci Cimerman in Marjan Grm. Alba
Debeljak je prevedla članke iz italijanščine. Vsem, ki so kakorkoli pomagali pri na-
stanku tega prispevka, se avtorja najlepše zahvaljujeva.
44_Irena Debeljak & Stanko Buser
References
Accorsi Benini, C., 1979: Lithiopema, un nuovo genere fra i grandi Lamellibranchi
della facies a "Lithiotis". Morfologia, tassonomia ed analisi morfofunzionale. - Boll. Soc. Pai. It.
18/2, 221-257, 15 figs., 6 PL, Modena.
Accorsi Benini, C. & Broglio L o r i g a, C., 1977: Lií/iiotis Gümbel, 1871 e
Cochlearites Reis, 1903. Revisione morfologica e tassonomica. - Boll. Soc. Pai. It. 16/1, 15-60, 21
figs., 9 Pl., Modena.
Berti Cavicchi, A., Bosellini, A. & Broglio L o r i g a, C., 1971: Cal-
cari a Lithiotis problematica Gümbel o calcari a "Lithiotis"? - Mem. Geopaleont. Univ. Ferrara
3, 41-53, 5 figs., 3 Pl., Ferrara.
Böhm, G., 1892: Lithiotis problematica, Gümbel. - Ber. naturf. Ges. Freiburg i. Br 6, 65-80,
3 Pl., Freiburg.
B o s e 11 i n i. A., 1972: Paleoecologia dei calcari a "Lithiotis" (Giurassico inferiore. Prealpi
Venete). - Riv Ital. Paleont. Stratigr. 78/3, 441-464, 2 figs.. Pl. 49-56, Milano.
Broglio Loriga, C. & Neri, C., 1976: Aspetti paleobiologici e paleogeografici
della facies a "Lithiotis" (Giurese inf.). - Riv Ital. Paleont. Stratigr. 82/4, 651-706, 8 figs., Pl. 25-
86, Milano.
B u s e r. L, 1989: Srednjeliasne školjke v Sloveniji in njihov način življenja. - Diplomska na-
loga, Manuscript, 57 pp., 25 figs., 16 Pl., Naravoslovnotehniška fakulteta. Oddelek za geologijo,
Ljubljana.
B u s e r. S., 1965: Stratigrafski razvoj jurskih skladov na južnem Primorskem, Notranjskem
in zahodni Dolenjski. - Doktorska disertacija. Manuscript, 101 pp., 20 Pl., Naravoslovnotehni-
ška fakulteta, Oddelek za geologijo, Ljubljana.
B u s e r, S., 1972: Die Charakteristik und systematische Stellung der Lithiotiden. - Vortrag
an 42. Jahresversammlung der Paläontologischen Gesellschaft in Graz, 14. September 1972.
Manuscript, 9 pp. Arhiv Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko, Dimičeva 14, Ljubljana.
Buser, S. & Debeljak, L, 1996: Lower Jurassic beds with bivalves in south Slove-
nia. - Geologija 37-38 (1994/95), 23-62, 17 figs., Ljubljana.
C h i n z e i, K., 1982: Morphological and structural adaptions to soft substrates in the Early
Jurassic monomyarians Lithiotis and Cochlearites. - Lethaia 15, 179-197, 15 figs., Oslo.
C h i n z e i, K., 1986: Shell structure, growth, and functional morphology of an elongate cre-
taceous oyster. - Palaeontology 29/1, 139-154, 7 figs., London.
Chinzei, K., Savazzi, E. & Seilacher, A., 1982: Adaptational strategies
of bivalves living as infaunal secondary soft bottom dwellers. - N. Jb. Geol. Paläont. Abh. 164,
229-244, 6 figs., Stuttgart.
C o X, L. R., 1969: General features of Bivalvia. In: R. C. M o o r e (ed.). Treatise on Invert. Pa-
leont. N, Mollusca 6, V. 1. - Geol. Soc. Amer. & Univ. Kansas Press, N2-N129, New York.
Cox, L. R., 1971: Family Lithiotidae Reis, 1903. In: R. C. Moore & C. Teichert
(eds.). Treatise on Invert. Paleont. N, Mollusca 6, v. 3. - Geol. Soc. Amer & Univ. Kansas Press,
N1199-N1200, New York.
De Castro, P., 1962: II Giura-Lias dei Monti Lattari e dei rilievi ad ovest della valle
dell'Imo e della Piana di Montoro. - Boll. Soc. Nat. Napoli 71, 1-34, 19 Pl., Napoli.
Dubar, G., 1948: La Faune domérienne du Djebel Bou Dahar près de Béni Tajjite. - Not.
Mém. Serv. Géol. Maroc. 68, 1-250, 30 Pl., Lille.
G e y e r, O. F., 1977: Die "Lithiotis Kalke" im Bereich der unterjurassischen Tethys. - N. Jb.
Geol. Paläont. Abh. 153, 304-340, 10 figs., Stuttgart.
G ö h n e r, D., 1980: "Covel dell'Angiolono" - ein mittellissisches LithiotisSchlammhioherm
auf der Hochebene von Lavarone (Provinz Trento, Norditalien). - Neues Jahrb. Geol. Paläontol.
Monatsch. 10, 600-619, Stuttgart.
G r u b i Ć, A. 1961: Novo o litiotidima. - III. kongres geologa FNRJ u Budvi 1959, 193-199,
Titograd.
G ü m b e 1, C. W., 1871: Anhang: Lithiotis problematica. In: Die sogenannten Nulliporen (Li-
thothamnium und Dactylopora) und ihre Betheiligung an der Zusammensetzung der Kalkgeste-
ine. - Abh. math.-phys. CL kgl. bayer Akad. Wiss. 11/1, 38-52, 2 PL, München.
G ü m b e 1, C. W., 1890: Lithiotis problematica Gümb. eine Muschel. - Verh. k. k. geol. Reich-
sanstalt 1890, 64-67, 1 fig., Wien.
K r u m b e c k, L., 1923: Zur Kenntniss des Juras der Insel Timor, sowie des Aucellen Hori-
zontes von Seran und Buru. I. - Paläont. Timor 12, 1-120, 2 figs., 6 PL, Stuttgart.
Lupher, R. L. & Packard, E. L., 1930: The jurassic and cretaceous Rudistids
of Oregon. - Univ Oregon Pubi., Geol. Ser 1/3, 201-212, 1 fig., 6 PL, Portland.
Moore, R . C. (ed.), 1969: Treatise on Invert. Paleont., N, Mollusca 6, v 2. - Geol. Soc.
Amer & Univ. Kansas Press, 952 pp., New York.
Nauss, A. L. & Smith, P. L., 1988: LitMoiis (Bivalvia) bioherms in the Lower
Jurrasic of east-central Oregon, U.S.A.. - Palaeogeogr, PalaeoclimatoL, Palaeoecol. 65, 253-268,
13 figs., Amsterdam.
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life_47
Reis, O . M., 1903: Über Lithiotiden. - Abh. Geol. Reichsanstalt J7/6, 1-44, 4 figs., 7 Pl.,
Wien.
Reis, O . M., 1923: Nachträge zur Kenntnis der Gestaltung und Stellung der Lithiotiden.
- Jahrb. Geol. Bundesanstalt 73, 277-292, 1 PL, Wien.
Rey, J., 1990: The Liassic "Lithiotis" facies north of Vêlez Rubio (Subbetic Zone). - Rev.
Soc. Geol. España 3/1-2, 199-212, 6 figs.
Rey, J., 1997: A Liassic isolated platform controlled by tectonics: South Iberian Margin,
southeast Spain. - Geol. Mag. 134/2, 235-247, 6 figs.
Savazzi, E., 1996: Preserved ligament in the Jurassic bivalve Lithiotis: adaptive and
evolutionary significance. - Palaeogeogr, PalaeoclimatoL, Palaeoecol. 120, 281-289, 8 figs., Am-
sterdam.
Seilacher, A., 1984: Constructional morphology of bivalves: evolutionary pathways in
primary versus secondary soft-bottom dwellers. - Palaeontology 27/2, 207-237, 12 figs., London.
Stenzel, H. B., 1971: Oysters. In: R . C. Moore & C. T e i c h e r t (eds.). Treati-
se on Invert. Paleont. N, Mollusca 6, v. 3. - Geol. Soc. Amer. & Univ. Kansas Press, N953-N1217,
New York.
Tausch von Gloeckelsthurn, L., 1890: Zur Kenntnis der Fauna der "Grauen
Kalke" der Süd Alpen. - Abh. Geol. Reichsanstalt 15/2, 1-42, 1 fig., 9 PL, Wien.
46_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 1
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Natural size
1	Part of the shell near the apex. Fragments of "crust" on the inner surface are remnants of the
free, very thin valve. Zafara near Žužemberk
2	Central part of the shell with the long, flat furrowed plate. On some sections larger ridges
split into smaller ones. Dolenjske Toplice
3	Fragment of the central part of the shell. Zafara near Žužemberk
Tabla 1
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Naravna velikost
1	Del lupine blizu vrha. Fragmenti "skorje" na notranji površini so ostanki proste, zelo tanke
lupine. Zafara pri Žužemberku
2	Osrednji del lupine z dolgim, ravnim brazdastim poljem. Na nekaterih odsekih so večji gre-
benčki razcepljeni v manjše. Dolenjske Toplice
3	Fragment osrednjega dela lupine. Zafara pri Žužemberku
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life	47
48_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 2
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Natural size. Dolenjske Toplice
1 Central part of a knee-shaped specimen
2, 3 Two specimens with part of the umbonal cavity
Tabla 2
Lithiotis problematica Gümbel, 1871
Naravna velikost. Dolenjske Toplice
1 Osrednji del kolenasto upognjene lupine
2, 3 Dva primerka z delom telesne oz. umbonalne votline
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
49
50_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 3
Cochlearites loppianus (Tausch, 1890)
Natural size. Globočec near Zagradec
la Fragment of the left valve; inner surface. In the middle is the depression in which the ridge
of the right valve fits (fig. lb). Fragment of the right valve joins in the lower section
lb Piece of the right valve from the same individual. A prominent ridge runs along the middle
of the inner surface
2	Upper part of the left valve; inner surface. The ligament groove is present under the apex.
The posterior feather-like area in this specimen is more strongly developed than the anterior
3	Central part of the left valve. Mantle growth lines are visible on the cardinal area
Tablas
Cochlearites loppianus (Tausch, 1890)
Naravna velikost. Globočec pri Zagradcu
la Fragment leve lupine; notranja stran. V sredini je globel, v katero se prilega greben desne lu-
pine (s slike Ib). V spodnjem delu se je drži fragment desne lupine
Ib Košček desne lupine istega osebka. Po sredini notranje površine poteka izrazit greben
2	Zgornji del leve lupine; notranja stran. Pod vrhom poteka ligamentna brazda. Zadnje pere-
sasto polje je pri tem primerku močneje razvito od sprednjega
3	Osrednji del leve lupine. Na glavnem polju se vidijo plaščeve prirastnice
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
51
52_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 4
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Natural size. Podpeč quarry
1 Left valve; inner side
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Naravna velikost. Kamnolom v Podpeči
1 Leva lupina; notranja površina
Tabla 4
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
53
54_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 5
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Natural size. Javornik
la Fragment of the left valve; inner side with shallow byssal notch. Growth lines can be clearly
seen on the ligament area
lb Corresponding part of the right valve of the same individual
Tabla 5
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Naravna velikost. Javomik
la Fragment leve lupine; notranja stran s plitvo bisusno zajedo. Na ligamentnem polju se lepo
vidijo prirastnice
Ib Ustrezen del desne lupine istega osebka
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
55
56_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 6
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Natural size. Špik in Trnovski gozd
1 Inner surface of the left valve. The anterior feather-like area is knee-shaped. The byssal notch
is very deep
Tabla 6
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Naravna velikost. Špik v Trnovskem gozdu
1 Notranja površina leve lupine. Sprednje peresasto polje je kolenasto upognjeno. Bisusna zaje-
da je močno poglobljena
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
57
58_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 7
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Natural size
1	Fragment of the left valve; inner surface with regularly spaced ligament grooves and a deep
byssal notch. Špik in Trnovski gozd
2	Fragment of the right valve; inner surface with somewhat oblique ligament grooves, two of
which have lagged during growth. At the side is part of the anterior feather-like area, on
which the increments can be clearly seen. Podpeč
3a Fragment of the left valve; inner surface. The ligament grooves are angled towards the ante-
rior feather-like area. Between Borovnica and Verd
3b Corresponding part of the right valve
Tabla 7
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Naravna velikost
1	Fragment leve lupine; notranja površina z enakomernimi ligamentnimi brazdami in poglo-
bljeno bisusno zajedo. Špik v Trnovskem gozdu
2	Fragment desne lupine; notranja površina z nekoliko poševnimi ligamentnimi brazdami. Dve
od njih sta zaostali v rasti. Ob strani je del sprednjega peresastega polja, na katerem se lepo
vidijo prirastnice. Podpeč
3a Fragment leve lupine; notranja površina. Ligamentne brazde so usmerjene poševno proti
sprednjemu peresastemu polju. Ob železnici Borovnica-Verd
3b Ustrezen del desne lupine
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
59
60_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 8
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Reduced 0.75X. Podpeč quarry, Slovenia
1 Inner side of the right valve. Only the ventral i.e. body space is missing. Longitudinal traces
run from the ligament grooves over the central plate. The anterior feather-like area is more
strongly developed than the posterior. Along this is the byssal notch
Tabla 8
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Pomanjšano 0,75x. Kamnolom v Podpeči
1 Notranja stran desne lupine. Manjka le ventralni, bivalni del. Od ligamentnih brazd po osre-
dnjem polju potekajo vzdolžne sledi. Sprednje peresasto polje je močneje razvito od zadnjega.
Ob njem je bisusna zajeda
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
61
62_Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 9
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Natural size. Špik in Trnovski gozd
la Fragment of the left valve; inner surface
lb Fragment of the right valve of the same specimen
Tabla 9
Lithiopema scutata (Dubar, 1948)
Naravna velikost. Špik v Trnovskem gozdu
la Fragment leve lupine; notranja površina
Ib Fragment desne lupine istega primerka
Lithiotid Bivalves in Slovenia and Their Mode of Life
63
64
Irena Debeljak & Stanko Buser
Plate 10 - Tabla 10
? Lithiopema sp.
Natural size. Mokrec
1 Left valve of the specimen w^ith very dense ligament grooves
? Lithiopema sp.
Naravna velikost. Mokrec
1 Leva lupina primerka z zelo gostimi ligamentnimi brazdami
GEOLOGIJA 40, 65-107 (1997), Ljubljana 1998
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih
plasti Slovenije
Turrids (Neogastropoda) from Middle Miocene Badenian beds of Slovenia
Vasja Mikuž
Katedra za geologijo in paleontologijo.
Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
Ključne besede: Turridae, Neogastropoda, srednji miocen, badenij, Slovenija
Key words: Turrids, Neogastropoda, Middle Miocene, Badenian, Slovenia
Kratka vsebina
Z raziskavami miocenskih predstavnikov družine Turridae smo v naših nahajali-
ščih ugotovili 23 različnih vrst in podvrst, ki pripadajo štirim različnim poddruži-
nam T^rrinae, Crj^toconinae, Clavatulinae in Mangeliinae. Najbogatejša nahajali-
šča turid v Sloveniji so v bližnji okolici Šentjerneja na Dolenjskem. Laporji in pe-
ščeni laporji s turidami in drugo makro- in mikrofavno so badenijske starosti.
Abstract
With investigations of Miocene representatives of the Turridae family in Sloveni-
an localities 23 distinct species and subspecies were established. They belong to fo-
ur different subfamilies Turrinae, Cryptoconinae, Clavatulinae and Mangeliinae.
The richest localities of turrids in Slovenia are in narrower surroundings of Šentjer-
nej in Lower Camiola. The marls and sandy marls with turrids and other macro-
and microfauna are of Badenian age.
Uvod
V	nekaterih nahajališčih miocenske makrofavne v Sloveniji lahko najdemo števil-
ne in razmeroma dobro ohranjene hišice predstavnikov družine Turridae. Večino ra-
ziskovanega materiala smo našli v letih 1980-1983 v laporjih v bližnji okolici Šen-
tjerneja (Dolenja Brezovica, Golobinjenk, Gorenje Vrhpolje, Gorenja Stara vas, Ivanji
dol. Dolenja Stara vas. Gorenje Mokro polje in Dolenje Mokro polje).
V	raziskave smo vključili tudi primerke turid iz paleontološke zbirke Katedre za
geologijo in paleontologijo Univerze v Ljubljani. Tudi v naši šolski zbirki je največ
primerkov iz okolice Šentjerneja, nekaj iz okolice Šmarjete, Kamnika, Zbur pri Kle-
ve vžu in Medije pri Izlakah (sl.l).
66
Vas j a Mikuž
SI. 1. Položajna skica nahajališč miocenskih turid v Sloveniji
Fig. 1. Location map of Miocene Turrids in Slovenia
Dosedanji podatki o miocenskih turidah v Sloveniji
Med prvimi raziskovalci, ki v svojih delih omenjajo turidne vrste iz naših krajev je
Stäche (1858). Navaja vrsti Pleurotoma asperulata Lamarck in P. borsoni Basterot
iz Stare vasi ter nedoločeno vrsto P. sp. iz Ivanjega dola.
Turide so našli tudi v okolici Kamnika. Hilber(1881) omenja iz miocenskih pla-
sti vrsto Pleurotoma aff. doderleini M. Hoemes.
Naslednje leto 1882 je R o b i č zapisal, da je blizu Vrhovja našel veliko ceritijev,
med katerimi je naletel tudi na vrsto Pleurotoma dodaleinii. Najverjetneje gre za po-
moto in je imel v mislih vrsto P. doderleini.
B i 11 n e r (1884) omenja iz miocenske sivomodre gline nad Kamnikom in Motni-
kom vrsto z oznako Pleurotoma plur. spec., iz okolice Zagorja pa P 2 spec, indet.
V neogenskih skladih med Dolenjim in Gorenjim Vrhpoljem so našli vrste Clavatu-
la asperulata Lamarck, C. n. sp. aff. excavata Bellardi, C. n. sp., C. jouannetti Desma-
rest in vrsto C. schreibersi M. Hoemes, ki pa je bila najdena tudi v Ivanjem dolu pri
Stari vasi (K i n k e 1 i n, 1891).
IzHilberjeve (1893) tabele lahko razberemo, da je bilo v okolici Šentjemeja
najdenih 13 različnih turidnih vrst in nekaj primerkov, ki najverjetneje pripadajo no-
vim vrstam. Navedene so vrste Pleurotoma (Drillia) pustulata Brocchi, P. (Clavatula)
semimarginata Lamarck, P. (C.) schreibersi. M. Hoemes, P. (C.) aff. calcarata Gratelo-
up, P. (C.) styriaca Auinger, P. (C.) asperulata Lamarck, P. (C.) clarae R. Hoemes &
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 67
Auinger, P. (C.) äff. excavata Bellardi, P. (C.) descendens Hilber, P (C.) jouannetti De-
smarest, P (Raphitoma) aff. plicatella Jan, P (R.) aff. duboisi Boettger in P (R.) aff.
columnae Scacchi. Leta 1909 piše S a j o v i c, da so v sarmatijskih plasteh v okolici
Tunjic našli turidno vrsto Pleurotoma doderleini M. Hoemes.
Iz miocenskih plasti Komendiških Tunjic jeRakovec(1932) opisal tri turidne
oblike, Pleurotoma (Clavatula) dorothae R. Hoemes, P. (C.) brigittae R. Hoemes in P.
(C.) sp.
K Ü h n e 1 (1933) je pri Zduši blizu Kamnika v badenijskih skladih odkril vrsto
Pleurotoma (Clavatula) n. sp. ex. aff. nataliae Hoemes & Auinger
Na starem odvalu zgornjeoligocenske talne gline južnozahodno od jaška na Rešta-
nju, je M u n d a (1939) našel skupaj s številnimi turitelami dva turidna primerka vr-
ste Pleurotoma (Clavatula) mariae Höm. et Auing, cf. var. persculpta Schaffer
Kochansky-Devidé (1970) je zapisala, da se v Ivanjem dolu pri Šentjeme-
ju najdejo številni miocenski polži, med katerimi je tudi vrsta Clavatula asperulata.
Ramovš (1974) piše, da je turidni rod Pleurotoma v badenijskih plasteh iz okoli-
ce Šentjemeja zastopan s precej vrstami, omenja pa samo dve vrsti Clavatula asperu-
lata iz Ivanjega dola in C. styriaca iz Dolenje Stare vasi.
Pri Šmarjeti je P r e m r u našel badenijske polže, ki jih je kasneje tudi določeval.
Med njimi je ugotovil tudi turidno vrsto Pleurotoma (Clavostula) calcarata (cf. P 1 e -
ničar & Premru, 1977). Pri poimenovanju podrodu gre najverjetneje za tiskarsko
napako, saj takšnega podrodovnega imena ne poznamo, pravilno ime je Clavatula.
P a v š i č (1995) je opisal tudi nekaj makrofavne iz srednjemiocenskih plasti Kr-
škega polja, med katero navaja vrsto Clavatula asperulata iz okolice Šentjemeja.
Skoraj vse starejše navedbe turidnih vrst iz naših krajev so nezanesljive ali vpra-
šljive, saj večinoma niso zadostno dokumentirane.
Paleontološki del
Sistematika po Thieleju, 1963 in Wenzu, 1938
Classis Gastropoda Cuvier, 1797
Subclassis Prosobranchia Milne Edwards, 1848
Ordo Neogastropoda Wenz, 1938
Superfamilia Conacea Rafinesque, 1815
Familia Turridae Swainson, 1840
Subfamilia Turrinae Powell, 1942
Genus Drillia Gray, 1838
Drillia pustulata (Brocchi, 1814)
Tab. 1, sl. 1
1856 Pleurotoma pustulata Brocc. - Homes M. 369, Taf. 39, Fig. 21.
1891 Pleurotoma (Drillia) pustulata Brocc. var.-Ko ernes R. & A u i n g e r,
319, Taf. 40, Fig. 6, 12.
1904 Drillia (Crassispira) pustulata (Br) var. Sacco -Sacco, Parte 30, Tav. 12,
Fig. 20, 21.
1911-28 Drillia pustulata Brocc. - F r i e d b e r g, 215, Tabi. 13, fig. 17.
1932 Drillia pustulata Brocc. - P e y r o t, 154, T. 83, Pl. 7, Fig. 92-95.
68_Vas j a Mikuž
1937 Drillia ?? (Crassispira) pustulata Br. - M o n t a n a r o, 153, Tav. 7 (10), fig.
19-20.
1951-57 Turris (Crassispira) pustulata (Brocchi 1814) - Rosi Ronchetti, 324,
Fig. 174.
1960 Drillia pustulata (Brocchi 1814) - Kojumdžieva & Strašimirov,
202, Tabi. 48, fig. 10.
1966 Clavus pustulatv^ (Brocchi) 1814 - Bohnné-Havas, 1065, Tab. 6, Fig. 6.
1970 Clavus (Crassispira) pustulatus (Brocchi) - B a 1 u k. Pl. 13, Fig. 10.
1985 Drillia (Crassispira) pustulata (Brocchi, 1814) - Atanacković, 170, Tab. 37,
fig. 16, 17.
Nahajališče: Gorenja Stara vas južnozahodno od Šentjerneja.
Material: Trije dobro ohranjeni primerki z nekoliko poškodovanim ustjem (tek.
št. 1357).
Opis: Hišice so brez protokonha in s poškodovanim ustjem. Razmeroma majhne
vretenaste hišice sestoje iz 8 do 9 zavojev. Teleokonh sestoji iz nizkih in rahlo konve-
ksnih zavojev z izrazito aksialno in manj poudarjeno spiralno ornamentacijo. Ena-
komerno do nazadujočo aksialno ornamentacijo predstavlja 11 nizkih in širokih gre-
benov, ki so v spodnjih delih zavojev in zavzemajo 2/3 zavoja. Pri aksialni ornamen-
taci j i opazimo tudi neizrazite prirastnice. Enakomerno spiralno ornamentacijo
predstavljajo odebeljen greben z vozliči v zgornjem delu zavojev in zelo tanke spi-
ralne črte.
Zadnji zavoj, na katerem aksialna omamentacija precej oslabi, zavzema skoraj polo-
vico hišice. Kolumela je gladka, ustje režasto, ki se konča s kratkim sifonalnim kanalom.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Drillia pustu-
lata so našli v spodnjemiocenskih skladih Italije in Francije, v srednjemiocenskih
skladih Avstrije, Madžarske, Bolgarije, Romunije, Poljske, Italije in Francije ter v pli-
ocenskih plasteh Italije. Najdena je tudi v srednjemiocenskih (badenijskih) plasteh
Zaprešič brijega na Hrvaškem, Hrvačanih v Bosni in v jedru vrtine iz okolice Aran-
dželovca v Srbiji.
Subfamilia Cryptoconinae Cossmann, 1896
Genus Genota Adams H. et Adams A., 1853
Genota ramosa elisae (Hoernes R. & Auinger, 1891)
Tab. 1, sl. 2
1856 Pleurotoma ramosa Bast. - H ö r n e s M., 335, Taf. 36, Fig. 12, 14.
1877 Genota ramosa (Basterot) -Bellardi, Parte 2, Tav. 3, Fig. 2, 3.
1891 Pleurotoma (Genota) Elisaexioh. -'Hoernes R. & Auinger, 310.
1911-28 Genota ramosa Bast. var. Elisae R. Hoern. i Auing. - Friedberg, 213,
Tabi. 13, fig. 13, 14.
1932 Genota ramosa var. evanescens Peyr. - P e y r o t, 53, T. 83, PI. 1, Fig. 33.
1960 Genota ramosa var. elisae (Hoernes und Auinger 1891) - Kojumdžieva
& Strašimirov, 196, Tabi. 47, fig. 3.
1970 Genota ramosa (Basterot) - B a 1 u k. Pl. 13, Fig. 9.
1982 Genota ramosa elisae (R. Hoemes et M. Auinger, 1891) - Švagrovsky,
410, Taf. 10, Fig. 2.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 71
Nahajališče: Medija pri Izlakah.
M a t e r i a 1: En primerek s poškodovanim ustjem (tek. št. 1359).
Opis: Protokonh majhne in vretenaste hišice sestoji iz dveh okroglih in konveksnih
zavojev z neizrazito aksialno omamentacijo. Teleokonh hišice sestoji iz osmih oglatih
in konveksnih zavojev z izrazito aksialno in šibko spiralno omamentacijo. Enakomerno
aksialno omamentacijo tvorijo poševni grebeni, ki so v srednjem delu zavoja najmo-
čnejši in podaljšani v nekakšne vozle. Proti zadnjemu delu zavoja ti grebeni oslabe.
Vzdolž vsega zavoja potekajo številne vijugaste prirastnice. Napredujoča adapikalna
spiralna omamentacija je izrazita šele pri zadnjih dveh zavojih in sestoji iz tankih črt.
Zadnji zavoj zavzema nekaj več kot polovico hišice. Ustje je dolgo oziroma visoko
in režasto, ki se konča s kratko sifonalno cevjo. Kolumela je gladka.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Podvrsta Genota ra-
mosa elisae je ugotovljena v srednjemiocenskih skladih Avstrije, Poljske, Bolgarije,
Češke in Slovaške. Vrsto Genota ramosa pa so našli v spodnjemiocenskih skladih Ita-
lije in Francije ter v srednjemiocenskih skladih Madžarske in Romunije.
Subfamilia Clavatulinae Adams H. & Adams A., 1853
Genus Clavatula Lamarck, 1801
Subgenus Clavatula s.s.
Clavatula (Clavatula) amaliae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 1, sl. 3, 4
1891 Pleurotoma (Clavatula) Amaliae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
346, Taf. 44, Fig. 1, 2.
1960 Clavatula (Clavatula) laevigata var. amaliae (Hoemes und Auinger 1891) - K o j u-
mdž ieva & Strašimirov, 198, Tabi. 47, fig. 9.
1960 Clavatula amaliae (Hoem. & Auing.) juv - B á 1 d i, 81, Taf. 3, Fig. 3.
Nahajališči: Dolenja Brezovica in Ivanji dol pri Šentjemeju.
Material: Dva primerka brez protokonha in z delno ohranjenim ustjem (vzorca
A-1 in A-2).
Opis: Srednje velika vretenasta hišica sestoji iz 7 do 8 konkavnih zavojev. Zavoji
so nizki, široki in ločeni s plitvimi šivi ter okrašeni z aksialno in spiralno omamenta-
cijo. Omamentaciji sta progresivni. Aksialna omamentacija pri starejših zavojih se-
stoji samo iz šibkih prirastnic in nagnjenih grebenčkov v spodnjem delu zavoja. Spi-
ralna sestoji pri starejših zavojih v zgomjem delu zavoja iz grebena, ki je pri mlajših
zavojih zelo izrazit in posejan s tmi. V spodnjem delu zavoja poševne grebene prekri-
vajo tanke spiralne črte.
Zadnji zavoj, ki zavzema več kot polovico hišice ima zelo izraziti omamentaciji.
Aksialno v obliki močnih in vijugastih prirastnic z globokim sinusom in manjšimi
grebeni v srednjem najbolj izbočenem delu zavoja, pod njimi pa so tri spiralne črte
posejane z manjšimi vozliči. V spodnjem delu zavoja so še 2 do 3 spiralne črte.
Ustje je ovalno in podaljšano v kratko sifonalno cev. Kolumela je gladka.
Primerjava: Naša primerka, ki sta precej manjša od holotipa Hoernesa R.
in Auingerja (1891) se v glavnem razlikujeta v velikosti.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula ama-
liae so našli v srednjemiocenskih skladih Avstrije, Madžarske, Bolgarije in Romunije.
70_Vas j a Mikuž
Clavatula (Clavatula) asperulata (Lamarck, 1822)
Tab. 1, sl. 5-7; Tab. 2, sl. 1
1856	Pleurotoma asperulata Lam. - Hörnes M., 341, Taf. 37, Fig. 1.
1904	Clavatula asperulata (Lk.) -Sacco, Parte 30, Tav. 12, Fig. 70-71.
1911-28	Clavatula asperulata Lam. - Friedberg, 188, Tabi. 12, Fig. 1-2.
1932	Clavatula asperulata Lk. var tortonica Peyr. - P e y r o t, 75, Pl. 5, Fig. 19, 24.
1953	Clavatula asperulata (Lam.) - Csepreghy-Meznerics, 9, Taf. 1, Fig.
19-20.
1961	Clavatula asperulata (Lam.) - E r e m i j a, Tab. 4, sl. 2.
Nahajališča: Ivanji dol. Dolenja Brezovica in Gorenja Stara vas, vsa južno od
Šentjemeja.
Material: Devetnajst (19) poškodovanih primerkov. Večinoma so brez najsta-
rejših zavojev in s poškodovanim ustjem (tek. št. 1281).
Opis: Vretenaste hišice različnih velikosti sestoje iz 8 do 10 nizkih, širokih in
konkavnih zavojev. Spiralna omamentacija pri starejših zavojih sestoji iz vozličev v
zgomjem in spodnjem delu zavojev. Pri mlajših zavojih so v zgornjem delu zavoja
močni trni, spodnji deli pa so prekriti z naslednjim mlajšim zavojem. Močne in viju-
gaste prirastnice, ki potekajo vzdolž hišice tvorijo aksialno ornamentacijo.
Zadnji zavoj je visok in zavzema približno 2/3 hišice. V zgomjem delu zavoja so nee-
nakomemo razvrščeni zelo močni tmi. Sledi konkavni del, nato srednji del zavoja s tre-
mi spiralno potekajočimi vrstami tmov in vozličev. Vzdolž zavoja potekajo močne in
ukrivljene prirastnice. Kolumela je gladka, ustje ovalno, ki se konča z razmeroma krat-
kim in ukrivljenim sifonalnim kanalom. Za vrsto Clavatula asperulata so značilni močni
tmi v zgomjem delu zavojev in značilna omamentacija spodnjega dela zadnjega zavoja.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula aspe-
rulata so našli tudi v srednjemiocenskih plasteh Zaprešič brijega in Gline na Hrva-
škem in v enako starih skladih južnega pobočja Iverka v zahodni Srbiji. Sicer pa je
vrsta zelo razširjena in jo omenjajo iz spodnje in srednjemiocenskih skladov Italije,
Francije ter nekaterih nahajališč srednjemiocenskih skladov Paratetide.
Clavatula (Clavatula) camillae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 2, sl. 2
1891 Pleurotoma (Clavatula) Camillae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
340, Taf. 43, Fig. 12, 13.
1911-28 Clavatula Camillae R. Hoem. i Auing. - Friedberg, 193, Tabi. 2, Fig. 4.
p. 1960 Clavatula (Clavatula) cf. camillae (R. Homes & Auinger) - Pavlovsky,
Tab. 2, sl. 6.
p. 1960 Clavatula (Clavatula) camillae (Hoemes und Auinger 1891) - Kojumdži-
eva & Strašimirov, 198, Tabi. 47, fig. 10.
p. 1966 Clavatula camillae (Hoemes et Auinger) 1891 - Bohnné-Havas, 1065,
Tab. 6, Fig. 8.
1968 Clavatula (Clavatula) camillae (Hoernes et Auinger, 1879) - Hinculov,
147, PI. 37, fig. 3a, 3b.
1982 Clavatula (Clavatula) camillae (R. Hoemes et M. Auinger, 1891) - Š v a g r o-
vsky, 414, Taf. 8, Fig. 4.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 73
Nahajališči: Dolenja Brezovica in Gorenja Stara vas v bližnji okolici Šentjer-
neja.
Material: Osem različno velikih in različno ohranjenih hišic. Vse so brez proto-
konha in imajo poškodovano ustje (vzorca B-1 in B-2).
Opis: Srednje velika vretenasta hišica sestoji iz 7 do 8 konveksnih zavojev z aksi-
alno in spiralno omamentacijo. Starejši zavoji nosijo vozliče, mlajši pa tme, ki niso
tako močni kot pri vrsti Clavatula asperulata. Za vrsto Clavatula camillae je značilna
srednje velika hišica z značilno omamentacijo zadnjega zavoja.
V zgomjem delu zadnjega zavoja so bolj na redko posejani ne preveč močni trni,
sledi konkavni del, ki prehaja v izbočen osrednji del zavoja. Ta je okrašen s tremi spi-
ralami vozličev. Prva spirala je dvojna. Sledi zopet vbočen pas, nato pa dve do tri
spirale blizu spodnjega dela hišice. Ustje je ovalno in podaljšano v razmeroma širok
sifonalni kanal. Kolumela je gladka.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Razen na Krškem po-
lju so vrsto Clavatula camillae ugotovili tudi v srednjemiocenskih skladih Zaprešič
brijega na Hrvaškem. Sicer je vrsta zelo razširjena, saj so jo našli v srednjemiocen-
skih skladih Bolgarije in badenijskih plasteh Slovaške, Poljske, Madžarske in Romu-
nije. Torej je vrsta značilna skoraj za celotno območje Paratetide.
Clavatula (Clavatula) eleonorae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 2, sl. 3
1856 Pleurotoma asperulata Lam. - H ö r n e s M., 341, Taf. 37, Fig. 5.
1891 Pleurotoma (Clavatula) Eleonorae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
349, Taf. 45, Fig. 1-3.
1911-28 Clavatula Eleonorae R. Hoem. i Auinger - Friedberg, 198, Tabi. 12, Fig. 6.
Nahajališče: Gorenja Stara vas, jugozahodno od Šentjemeja.
Material: En primerek s precej poškodovanim zadnjim zavojem (tek. št. 1284).
Opis: Visoka stolpičasta in vretenasta hišica sestoji iz devetih rahlo konkavnih
zavojev. Starejši zavoji so skoraj goli, mlajši so v zgomjem delu zavoja okrašeni s ši-
rokimi, topimi in neenakomemo razporejenimi bodicami.
Zadnji zavoj zavzema približno polovico hišice. V zgomjem delu ima široke in tope
bodice, sledi rahlo konkavni del, nato pa konveksni srednji del, ki je omamentiran z
dvema spiralama vozlov. Zavoj se konča z razmeroma širokim ustjem s kratko, široko
in rahlo ukrivljeno sifonalno cevjo. Blizu baze hišice poteka še ena spirala vozlov.
Značilnosti vrste so: Razmeroma visoka in robustna hišica z debelo steno in
grobo omamentacijo. Vzdolž cele hišice potekajo šibke spiralne črte in izrazite vijugaste
prirastnice. Zavoji so za spoznanje ožji in višji kot pri ostalih vrstah podrodu Clavatula.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula eleo-
norae so našli v srednjemiocenskih skladih Avstrije in Poljske.
Clavatula (Clavatula) sp. 1
Tab. 2, sl. 4
Nahajališče: Dolenja Brezovica pri Šentjemeju.
M a t e r i a 1: En primerek brez najstarejših zavojev in brez ustja (vzorec C-1).
72_Vas j a Mikuž
Opis: Visoka vretenasta hišica sestoji iz štirih ohranjenih zavojev. V zgomjem de-
lu rahlo konkavnih zavojev so neenakomemo razporejeni tmi. Sledi ozko konkavno
polje, ki prehaja v spodnji konveksni del brez spiralne omamentacije. Vzdolž zavojev
potekajo ukrivljene in izrazite prirastnice. Precej velik zadnji zavoj ima v zgomjem
delu razvrščene močne tme. Pod njimi je ozko konkavno polje, ki prehaja v konve-
ksni srednji del zavoja z dvema različno močnima spiralama vozličev v spodnjem de-
lu. Zavoj je podaljšan v ozek in dolg sifonalni kanal.
Primerjava: Primerek iz Dolenje Brezovice je v marsičem podoben primerkom
vrste Clavatula laevigata. Manjše razlike so v obliki zavojev, večje pa v ornamentaciji
zadnjega zavoja. Ker je najden le en primerek, zaenkrat ne moremo določiti nove
vrste.
Clavatula (Clavatula) laevigata (Eichwald, 1830)
Tab. 3, sl. 1, 2
1856 Pleurotoma asperulata Lam. -Hörnes M., 341, Taf. 37, Fig. 2.
1891 Pleurotoma (Clavatula) Susannae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
347, Taf. 45, Fig. 7-8.
1911-28 Clavatula laevigata Eichw. - Friedberg, 191, Tabi. 12, Fig. 3; 192, Fig. 45,46.
1960 Clavatula (Clavatula) laevigata Eichwald - Pavlovsky, Tab. 2, sl. 4a, b.
1960 Clavatula (Clavatula) laevigata (Eichwald 1853) - Kojumdžieva & Stra-
šimirov, 197, Tabi. 47, fig. 7, 8.
1966 Clavatula asperulata (Lamarck) 1822 - Bohnné-Havas, 1062, Tab. 4,
Fig. 7.
1968	Clavatula (C.) laevigata Eichw. - Stancu & Andreescu, Pl. 6, Fig. 67.
1969	Clavatula laevigata (Eichwald) - R a d w a ñ s k i. Pl. 37, Fig. 13, 15, 16.
Nahajališča: Dolenja Brezovica, Ivanji dol in Gorenja Stara vas, vsa južno od
Šentjemeja.
Material: Enaintrideset (31) različno velikih in različno ohranjenih primerkov
(tek. št. 1277, D-1, D-2, D-3).
Opis: Visoka vretenasta hišica sestoji iz 8 do 9 konkavnih in skromno omamenti-
ranih zavojev. V zgomjih delih zavojev so razviti in neenakomemo razporejeni tmi, v
spodnjih delih pa manjše bodice. Vzdolž vseh zavojev potekajo vijugaste prirastnice.
Zadnji zavoj je precej visok in predstavlja skoraj 3/4 hišice. V zgomjem delu nosi
zelo močne in vitke tme, sledi srednji konkavni del, nato izbočeni del na katerem sta
dve spirali bodic. Ustje je ovalno in podaljšano v dolg, ozek in v spodnjem delu rahlo
ukrivljen sifonalni kanal. Kolumela je gladka.
Značilnosti vrste so: Visoka hišica z močnimi tmi in dvema spiralama
bodic na zadnjem zavoju ter dolga sifonalna cev.
Primerjava: Vrsta Clavatula laevigata je nekoliko podobna vrsti Clavatula
styriaca od katere se loči po velikosti hišice in omamentaciji zadnjega zavoja.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Razen na Krškem po-
lju je vrsta Clavatula laevigata ugotovljena tudi v srednjemiocenskih plasteh Zapre-
šič brijega na Hrvaškem. Vrsta je najdena tudi v srednjemiocenskih skladih Avstrije,
Romunije, Bolgarije in Poljske.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 75
Clavatula (Clavatula) styriaca (Hilber, 1879)
Tab. 3, sl. 3, 4
1879 Pleurotoma (Clavatula) styriaca Auing, in coll. -Hilber, 434, Taf. 3, Fig.
6, 7a-7c.
1891 Pleurotoma (Clavatula) Styriaca Auing. - ìì o e rn e s R. & Auinger,
348, Taf. 47, Fig. 4-10.
1911-28 Clavatula styriaca Auinger - Friedberg, 198, Tabi. 12, Fig. 7.
1932 Clavatula calcarata var ventricosa Grat. - P e y r o t, 87, Pl. 8, Fig. 56.
1966 Clavatula styriaca (Hilb.) - K ó k a y, Tab. 9, Fig. 15.
p. 1970 Clavatula styriaca Auinger - B a 1 u k, PI. 13, Fig. 6.
1982 Clavatula (Clavatula) styriaca (Hilber, 1879) - Svagrovsky, 413, Taf. 8, Fig. 2.
Nahajališča: Dolenja Brezovica, Gorenja Stara vas, Ivanji dol, Golobinjek in
Gorenje Vrhpolje, vsa južno od Šentjerneja ter Zbure pri Klevevžu.
Material: Zelo veliko primerkov (261), večina brez protokonha in s poškodova-
nim ustjem (tek. št. 1276, E-1, E-2).
Opis: Srednje velika do majhna hišica sestoji iz 8 manj konkavnih in skromno or-
namentiranih zavojev. Prvi trije do štirje zavoji imajo v zgornjem delu odebeljen rob,
v spodnjem drobne vozliče, vzdolž zavojev potekajo močne prirastnice. Naslednji
mlajši zavoji nosijo v zgomjem delu neenakomerno razporejene tanke in navzgor za-
krivljene tme. Spodnji del zavojev je brez omamentacije. Vzdolžne prirastnice so vi-
jugaste in neizrazite.
Zadnji zavoj, ki zavzema skoraj 3/4 hišice ima v zgomjem delu odebeljen rob s tr-
ni, v rahlo konkavnem delu ukrivljene prirastnice, v srednjem izbočenem delu zavoja
najprej neizrazito spiralo, pod katero je še ena močnejša spirala. Ovalno ustje je po-
daljšano v razmeroma dolgo, ravno in ozko sifonalno cev s številnimi tankimi spira-
lami in prirastnicami.
Značilnosti vrste so: Tmi v zgomjem delu zavojev, odsotnost omamenta-
cije v spodnjem delu in velik zadnji zavoj z zelo značilnima gladkima spiralama v
srednjem izbočenem delu.
Primerj ava: Vrsta Clavatula styriaca je podobna vrsti Clavatula laevigata. Od
nje se loči predvsem po omamentaciji zadnjega zavoja in manjši hišici.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula styri-
aca so ugotovili v srednjemiocenskih skladih Avstrije, Madžarske, Slovaške, Poljske,
južnozahodne Ukrajine in Zaprešič brijegu na Hrvaškem.
Clavatula (Clavatula) cf. styriaca (Hilber, 1879)
Tab. 4, sl. 1
cf. 1891 Pleurotoma (Clavatula) Styriaca Auing. - Hoernes R. & Auinger, 348,
Taf. 47, Fig. 7.
Nahajališče: Gorenja Stara vas, južnozahodno od Šentjemeja.
Material: Dva primerka, oba imata poškodovan zadnji zavoj.
Opis: Srednje velika hišica sestoji iz 9 zavojev. Starejši zavoji so konkavni, mlajši
skoraj ravni do konveksni. Omamentacija starejših zavojev sestoji v zgomjem delu za-
vojev iz spirale majhnih vozličev, sledi srednji konkavni del, ki ga obkrožajo tanke
74	Vas j a Mikuž
spiralne črte. Na spodnjem delu zavojev je spirala z nekoliko močnejšimi vozliči. Pri
mlajših zavojih je v zgomjem delu spirala zelo tankih tmov. V srednjem in spodnjem
delu ni spiralne omamentacije. Vzdolž zavojev potekajo tanke in vijugaste prirastnice.
Na zadnjem zavoju sta na izbočenem srednjem delu dve spirali, po katerih lahko
naša primerka uvrstimo v podobnostni krog vrste Clavatula styriaca.
Primerjava: Od vrste Clavatula styriaca se naša primerka ločita predvsem po
bolj ravnih zavojih in nekoliko šibkejših tmih v zgornjem delu zavojev.
Clavatula (Clavatula) cf. evae (Hoernes R. & Auinger, 1891)
Tab. 4, sl. 2
cf. 1891 Pleurotoma (Clavatula) Evae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
344, Taf. 44, Fig. 3.
cf. 1911-28 Clavatula c. f. Evae R. Hoem. i Auing. - Friedberg, 195, Tabi. 12, Fig. 10;
Fig. 48.
Nahajališče: Gorenja Stara vas, južnozahodno od Šentjemeja.
Material: En primerek brez najstarejših zavojev in s fragmentiranim ustjem
(tek. št. 1283).
Opis: Srednje velika stolpičasta in vretenasta hišica sestoji iz 8 ohranjenih zavo-
jev. Zavoji so rahlo konkavni in skromno omamentirani. Spiralno omamentacijo se-
stavljajo tanke spiralne črte in manjši vozliči na spodnjem delu zavojev. Pri mlajših
zavojih so v zgomjem delu zavojev zelo na redko posejane manjše bodice. Aksialna
omamentacija sestoji iz izrazitih in vijugastih prirastnic.
Tudi zadnji zavoj, ki predstavlja približno polovico hišice, je slabo omamentiran.
Podaljšan je v srednje dolg, ozek in rahlo ukrivljen sifonalni kanal. Ustje je špranja-
sto, kolumela je gladka.
Primerjava: Naš primerek je podoben primerku Friedberga (1911-28) ta-
ko po omamentaciji kot tudi po obliki in velikosti. Nekoliko manj je podoben pri-
merkoma Hoernesa R. in Auingerja (1891). Njuna primerka sta večja z
nekoliko krajšo sifonalno cevjo.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta Clavatula evae
je ugotovljena v srednjemiocenskih plasteh Avstrije, našli pa so jo tudi v enako starih
skladih Poljske.
Clavatula (Clavatula) olgae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 4, sl. 3, 4
1891 Pleurotoma (Clavatula) Olgae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
337, Taf. 43, Fig. 5, 6, 7.
1911-28 Clavatula Olgae R. Hoem. i Auinger var - Friedberg, 196, Tabi. 12, Fig.
11-12.
1938 Clavatula Olgae R. Hoern. u. Auing. - Friedberg, 143, Fig. 46.
1960 Clavatula (Clavatula) olgae (Hoemes und Auinger 1891) - Kojumdžieva
& Strašimirov, 199, Tabi. 48, fig. 1.
1982 Clavatula (Clavatula) olgae (R. Hoemes et M. Auinger, 1891) - Švagrovsky,
413, Taf. 8, Fig. 3.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 77
Nahajališči: Dolenja Brezovica in Gorenja Stara vas, južno od Šentjerneja.
Material: Pet precej poškodovanih primerkov (vzorci F-1, F-2 in F-3).
Opis: Manjša vretenasta hišica sestoji iz 8 konkavnih zavojev. Omamentacija
starejših zavojev sestoji v zgornjem delu zavoja iz dveh spiral vozličev, v spodnjem
delu iz ene spirale vozlov. Vzdolžno potekajoče prirastnice so vijugaste in izrazite.
Zadnji zavoj predstavlja nekaj več kot polovico hišice. V njegovem zgornjem delu
so zelo slabo razviti vozli, sledi konkavni del, nato izbočen srednji del zavoja z ra-
zmeroma močnimi vozli, ki so podobni vzdolžnim grebenčkom. Pod njimi je še nekaj
spiral z vozliči, na bazi hišice pa še nekaj tankih spiralnih črt. Ovalno ustje je podalj-
šano v kratko, ozko in ravno sifonalno cev. Kolumela je gladka.
Značilnosti vrste so: Manjša hišica, močnejši vozli v spodnjih delih zavo-
jev, ter odsotnost tmov ali bodic.
Primerjava: Naši primerki po velikosti in omamentaciji ustrezajo upodoblje-
nim primerkom Hoernesa R. in Auingerja (1891) ter nekaterim primerkom
drugih avtorjev.
Stratigrafska in geografska razširjeno st: Vrsto Clavatula olgae
so ugotovili v srednjemiocenskih skladih Romunije, našli pa so jo tudi v enako starih
plasteh Madžarske, Slovaške, Poljske in Bolgarije.
Clavatula (Clavatula) sophiae (Hoernes R. & Auinger, 1891)
Tab. 4, sl. 5
1891 Pleurotoma (Clavatula) Sophiae nobis. - Hoernes R. & Auinger, 340,
Taf. 43, Fig. 8.
1953 Clavatula sophiae Homes & Auinger - Csepreghy-Meznerics, 10, Taf. 1,
Fig. 21-22.
1970 Clavatula aff. sophiae (R. Homes & Auinger, 1891) - B a 1 u k, 145, Pl. 13, fig. 7-8.
Nahajališč i: V okolici Šentjemeja - Dolenja Brezovica in Gorenja Stara vas.
Material: Devet primerkov. Vsi imajo poškodovano ustje (tek. št. 1282 in G-1).
Opis: Srednje velika hišica sestoji iz 9 konkavnih zavojev. V zgomjem delu zavo-
jev je samo odebeljen rob brez vozličev, v spodnjem delu so razviti in enakomemo
razporejeni močni spiralno potekajoči vozli. Vzdolžne prirastnice so neizrazite. Za-
dnji zavoj, ki zavzema nekaj več kot polovico hišice, nosi v zgomjem delu šibke tme,
sledi konkavni del z izrazitimi in vijugastimi prirastnicami, nato srednji izbočeni del
zavoja z izstopajočo prvo spiralo vozličev. Pod njo potekajo še 3 do 4 tanke spiralne
črte. Ovalno ustje je podaljšano v ozko, ravno in kratko sifonalno cev.
Značilnosti vrste so: Skromna omamentacija, odebeljen rob v zgomjem
delu zavojev, v spodnjem pas vozličev ter značilna omamentacija zadnjega zavoja.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Zunaj naše domovi-
ne so vrsto Clavatula sophiae našli v srednjemiocenskih (badenijskih) skladih Avstri-
je, Madžarske in Poljske.
Clavatula (Clavatula) sp. 2
Tab. 4, sl. 6
Nahajališče: Gorenja Stara vas pri Šentjemeju.
76_Vas j a Mikuž
Material: En razmeroma dobro ohranjen primerek. Je brez protokonha in ima
poškodovano ustje (tek. št. 1282).
Opis: Srednje velika hišica ima 7 ohranjenih zavojev. Starejši zavoji so konkav-
ni. V njihovih zgornjih delih potekajo v spirali manjši vozliči, v spodnjih močnejši
vozli. Pri mlajših zavojih, ki so že skoraj ravni, zgornji vozliči skoraj izginejo, pre-
cej oslabe tudi spodnji. Vzdolž vseh zavojev potekajo izrazite vijugaste prirastnice.
V zgornjem delu zadnjega zavoja so manjši trni, sledi manjše konkavno polje, ki
prehaja v precej izbočen srednji del zavoja na katerem so najprej močni vozli, pod
njim je nekaj tankih spiral in nazadnje še ena spirala manjših vozličev. Zadnji za-
voj je podaljšan v ovalno ustje z razmeroma dolgim in ukrivljenim sifonalnim ka-
nalom.
Primerjav a: Po obliki in omamentaciji je primerek iz Stare vasi še najbolj po-
doben vrsti Clavatula evae. Od nje se razlikuje po ornamentaciji zgomjega dela mlaj-
ših zavojev in omamentaciji zadnjega zavoja. Manjše podobnosti ima naš primerek
tudi z vrsto Clavatula interrupta. Od nje se loči predvsem po omamentaciji spodnje-
ga dela zavojev. Primerek verjetno pripada novi vrsti, ko bomo našli več takšnih pri-
merkov, se bo videlo ali je naša trditev utemeljena.
Clavatula (Clavatula) granulatocincta (Münster, 1840)
Tab. 5, sl. 1
1856 Pleurotoma granulato-cincta Münst. -Hörnes M., 344, Taf. 37, Fig. 14-17.
1891 Pleurotoma (Clavatula) grariulato-ciricta Mimst. - ìì o e r n e s R. & Auin-
ger, 353, Taf. 43, Fig. 11.
1911-28 Clavatula granulato-cincta Münst. - Friedberg, 200, Tabi. 12, Fig. 8.
1932 Clavatula granulato-cincta Münst. - P e y r o t, 90, T. 83, Pl. 8, Fig. 76-77.
1953 Clavatula granulatocincta (Münst.) - Csepreghy-Meznerics, Taf. 1,
Fig. 23-24.
1985 Clavatula (Clavatula) granulatocincta (Münster in Goldfuss, 1843)-Atanac-
k o V i Č, 166, Tab. 38, fig. 12, 13.
Nahajališče: Gorenja Stara vas, južno od Šentjemeja.
Material: En primerek, ki je brez začetnih zavojev in ima poškodovano ustje
(tek. št. 1279).
Opis: Nizka stopničasta hišica sestoji iz 6 ohranjenih zavojev. Zavoji so ravni do
rahlo konkavni z bogato omamentacijo. Pri starejših zavojih se v zgomjih in spo-
dnjih delih zavojev spiralna omamentacija sestoji iz številnih vozličev, ki se pri mlaj-
ših zavojih manifestirajo kot bodice. Po sredini vseh zavojev poteka spirala zelo na
gosto nanizanih vozlov, ki je zelo značilna za to vrsto. Pod njo sta še dve tanjši spirali
z manj poudarjenimi vozliči.
Zadnji zavoj, ki predstavlja polovico hišice ima prav tako zelo bogato ornamenta-
cijo. V zgomjem delu nosi redko nanizane tme, sledita dve tanjši spirali. Po sredini
rahlo vbočenega dela poteka spirala na gosto nanizanih vozlov, pod njo so še 2 do 3
tanjše spirale. Na najbolj izbočenem delu je spirala bodic. Od tu do baze hišice je še
več tanjših in močnejših spiral z nanizanimi vozliči. Ustje je ovalno in podaljšano v
kratek sifonalni kanal.
Značilnosti vrste so: Manjša stopničasta hišica, skoraj ravni zavoji in ze-
lo bogata filigranska omamentacija.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 79
Stratigrafska in geografska razširjenost: Zunaj naših meja so
vrsto Clavatula (Clavatula) granulatocincta našli v srednjemiocenskih skladih Zapre-
šič brijega na Hrvaškem, Kozari in Jazovac potoku v Bosni, Avstrije, Madžarske in
Poljske ter v spodnje in srednjemiocenskih plasteh Francije.
Subgenus Perrona Schumacher, 1817
Clavatula (Perrona) auingeri (Hilber, 1879)
Tab. 5, sl. 2
1879 Pleurotoma (Clavatula) Auingeri Hilb. -Hilber, 433, Taf. 3, Fig. 3.
1891 Pleurotoma (Clavatula) Auingeri Hilb. - Hoernes R. & Auinger, 339,
Taf. 47, Fig. 1.
Nahajališči: Dolenja Brezovica in Dolenja Stara vas.
Material: Štirje primerki, vsi brez začetnih zavojev in s poškodovanim zadnjim
zavojem (vzorci H-1, H-2 in H-3).
Opis: Majhna vretenasta hišica sestoji iz 8 ohranjenih konkavnih zavojev. V zgor-
njem delu imajo zavoji odebeljen greben, pod njim pa 6 do 7 tankih spiralnih črt.
Zadnji zavoj, ki zavzema malo več kot polovico hišice ima v zgomjem delu odebe-
ljen greben, sledi 6 do 7 tankih spiralnih črt v konkavnem delu zavoja. Na najbolj iz-
bočenem delu potekata dva ozka grebena. Zgoraj močan greben, pod njim šibak, nato
še kakih 17 tankih spiralnih črt. Vzdolž vseh zavojev potekajo vijugaste in dokaj nei-
zrazite prirastnice. Ovalno ustje je podaljšano v kratko sifonalno cev.
Značilnosti vrste so: Močan in zaobljen greben v zgomjem delu zavojev,
tanke spiralne črte v konkavnem delu in značilna omamentacija zadnjega zavoja.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula au-
ingeri so ugotovili v srednjemiocenskih skladih Avstrije. V drugih nahajališčih Para-
tetide zaenkrat ni registrirana.
Clavatula (Perrona) floriana (Hilber, 1879)
Tab. 5, sl. 3, 6, 7
1879 Pleurotoma (Clavatula) Floriana Hilb. -Hilber, 433, Taf. 3, Fig. 4a-4d.
1891 Pleurotoma (Clavatula) Floriana Hilb. - Hoernes R. & Auinger, 357, Taf.
48, Fig. 16.
1929 Pleurotoma (Clavatula) Ernae nov. spec. - Š u k 1 j e, 36, Tab. 3, Fig. 2a-2d.
Nahajališči: Dolenja Brezovica in Dolenja Stara vas, obe južnovzhodno od
Šentjerneja.
Material: Pet različno ohranjenih primerkov. Vsi imajo poškodovano ustje
(vzorca I-l in 1-2).
Opis: Protokonh majhne vretenaste hišice tvorita dva konveksna neornamentira-
na zavoja. Teleokonh sestoji iz osmih rahlo konkavnih in skromno omamentiranih
zavojev. Prvi trije zavoji teleokonha imajo v zgornjem in spodnjem delu manjše vozli-
če. Vsi naslednji zavoji imajo samo v zgornjem delu močnejši zaobljen greben. Vzdolž
vseh zavojev potekajo vijugaste prirastnice.
Zadnji zavoj ima v zgomjem delu zaobljen in širok greben, pod njim sledi rahlo
78_Vas j a Mikuž
konkavni del, nato izbočen del brez dodatnih grebenov ali spiral. Ovalno ustje je po-
daljšano v kratek sifonalni kanal.
Značilnosti vrste so: Majhna hišica, nizki in široki zavoji s skromno or-
namentacijo in odebeljenim grebenom na zgomjem delu zavojev.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula flori-
ana so našli v srednjemiocenskih skladih Avstrije, Madžarske in v Zaprešič brijegu
pri Samoboru na Hrvaškem.
Clavatula (Perrona) carinifera (Grateloup, 1832)
Tab. 5, sl. 4, 5
1877 Clavatula carinifera (Grateloup) -Bellardi, Parte 2, Tav 6, Fig. 24.
1891 Pleurotoma (Clavatula) carinifera Grat. - Hoernes R. & Auinger, 356,
Taf. 48, Fig. 14, 15.
1932 Clavatula (Perrona) carinifera var vasatensis Peyrot - P e y r o t, 109, T. 83, Pl. 8,
Fig. 33, 42.
Nahajališče: Ivanji dol, med Gorenjo Staro vasjo in Gorenjim Vrhpoljem.
Material: Trije primerki. Dva sta razmeroma dobro ohranjena, tretjemu pa
manjka baza hišice (vzorca J-1 in J-2).
Opis: Majhna do srednje velika vretenasta in stopničasta hišica sestoji iz 9 skoraj
ravnih zavojev. V zgomjem delu imajo zavoji močan in oster greben, nato sledi raven
del skoraj brez omamentacije na katerem so posamezne tanke spirale in vzdolžne vi-
jugaste neizrazite prirastnice.
Nekaj več kot polovico hišice zavzema zadnji zavoj, ki ima prav tako v zgornjem
delu močan zašiljen greben. Navzdol sledi izbočen del, ki je podaljšan v ovalno
ustje s srednje veliko in ozko sifonalno cevjo. Na hrbtni strani cevi potekajo tanke
spirale.
Značilnosti vrste so: Razmeroma nizki in skoraj ravni zavoji z močnim in
zašiljenim grebenom v zgomjih delih zavojev. Zelo skromna omamentacija zavojev.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula cari-
nifera so ugotovili v spodnjemiocenskih skladih Francije, v srednjemiocenskih skla-
dih Italije, Avstrije in Madžarske.
Clavatula (Perrona) jouanneti (Des Moulins, 1842)
Tab. 5, sl. 8
1856 Pleurotoma Jouanneti Des Moul. -Hörnes M., 346, Taf. 38, Fig. 4, 5.
1911-28 Clavatula Jouanneti Desm. - Friedberg, 201, Tabi. 13, fig. 1.
1932 Clavatula (Perrona) jouanneti Desm. -Peyrot, 109, T. 83, Pl. 8, Fig. 61,
62, 71.
1937 Clavatula Jouanneti Desm. - Montanaro, 135, Tav. 6 (9), fig. 4.
1966 Clavatula (Perrona) jouanneti (Des Moulins) 1842 - Bohnné-Havas,
1062, Tab. 6, Fig. 11.
Nahajališče: Ivanji dol blizu Šentjemeja.
Material: En primerek s precej poškodovanim zadnjim zavojem (vzorec K-1).
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 81
Opis: Majhna vretenasta hišica sestoji iz 8 rahlo konkavnih in nizkih zavojev. V
zgornjem delu zavojev poteka srednje močan greben, pod njim je konkavno polje, ki
preide v spodnji izbočeni del zavoja. Vzdolž vseh zavojev potekajo zelo tanke viju-
gaste prirastnice.
Nekaj več kot polovico hišice zavzema zadnji zavoj, ki ima takšno omamentacijo
kot vsi starejši zavoji. Ustje je podaljšano v kratek sifonalni kanal.
Značilnosti vrste so: Nizki, ravni do rahlo konkavno-konveksni in slabo
omamentirani zavoji z močnim grebenom v zgomjem delu zavojev.
Primerjava: Vrsta Clavatula jouanneti je podobna vrsti Clavatula floriana. Od
nje se loči po nekoliko manjšem in bolj izrazitem grebenu v zgomjem delu zavoja, v
velikosti plevralnega kota in sami oblikovanosti zadnjega zavoja. Podobna je tudi vr-
sti Clavatula vindobonensis od katere se razlikuje prav tako po obliki in omamenta-
ciji zavojev in v velikosti plevralnega kota.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula jo-
uanneti so našli v spodnjemiocenskih skladih Francije, v srednjemiocenskih plasteh
Italije, Avstrije, Madžarske, Poljske in enako starih plasteh Zaprešič brijega na Hrvaš-
kem. Našli so jo tudi v Bosni in Hercegovini blizu Zvomika in na Iverku v Srbiji.
Clavatula (Perrona) cf. descendens (Hilber, 1879)
Tab. 5, sl. 9
cf. 1879 Pleurotoma (Clavatula) descendens Hilb. -Hilber, 434, Taf. 3, Fig. 5a-5b.
cf. 1891 Pleurotoma (Clavatula) descendens Hilb. - Hoernes R. & Auinger,
355, Taf. 48, Fig. 7, 8, 9.
cf. 1966 Clavatula (Perrona) descendens Hilb. - K ó k a y, Tabi. 9, Fig. 19.
cf. 1966 Clavatula (Perrona) jouanneti descendens (Hilber) 1879 - Bohnné-Havas,
1063, Tabi. 6, Fig. 10.
Nahajališče: Ivanji dol pri Šentjemeju.
M a t e r i a 1: En precej poškodovan primerek (vzorec L-1).
Opis: Majhna vretenasta hišica ima ravne do konveksne skromno ornamentirane
zavoje. Zadnji zavoj ima v zgornjem delu močan greben z vozli. Pod njim je izbočeni
del, ki je podaljšan v srednje veliko, ozko in ravno sifonalno cev. Vzdolžne prirastnice
so vijugaste in zelo šibke.
P r i m e r j a v a: Na podlagi nekaj morfoloških znakov sem naš primerek pripisal
vrsti Clavatula cf. descendens. Oblika in omamentacija zadnjega zavoja še najbolj
ustrezata primerkom H i 1 b e r j a (1879), Hoernesa R. in Auingerja (1891) in
drugih. Natančnejša determinacija pa zaradi slabe ohranjenosti primerka ni mogoča.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula de-
scendens so našli v srednjemiocenskih skladih Avstrije in Madžarske.
Clavatula (Perrona) cf. lydiae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 6, sl. 1
cf. 1856 Pleurotoma Jouanneti Des Moul. - H ö r n e s M., 346, Taf. 38, Fig. 1.
cf. 1891 Pleurotoma (Clavatula) Lydiae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
361, Taf. 47, Fig. 11.
80_Vas j a Mikuž
Nahajališče: Gorenja Stara vas, južnozahodno od Šentjemeja.
Material: En dobro ohranjen primerek, ki je brez protokonha in z nekoliko po-
škodovanim ustjem (tek. št. 1278).
Opis: Teleokonh srednje velike vretenaste hišice sestoji iz 8 ohranjenih zavojev.
Zavoji so v srednjem delu rahlo konkavni, v zgomjem delu, kjer poteka širok, visok
in zaobljen greben pa močno konveksni. Manjša konveksnost je tudi v spodnjem delu
zavojev. Vzdolž zavojev potekajo številne vijugaste prirastnice, ki so na zadnjem za-
voju najbolj izrazite.
Zadnji zavoj, ki zavzema nekaj več kot polovico hišice ima prav tako v zgomjem
delu močan zaobljen greben. Pod njim je rahlo konkavni del, nato zaobljen izbočeni
del, ki preide v širok bazalni del hišice. Ovalno ustje je podaljšano v širok in kratek
sifonalni kanal.
Značilnosti vrste so: Srednje visoka hišica, močan in zaobljen greben v zgor-
njem delu zavojev, odsotnost spiralne omamentacije in kratek ter širok sifonalni kanal.
Primerjava: Še največ skupnih elementov ima naš primerek z vrsto Clavatula
lydiae, predvsem v obliki zadnjega zavoja in ustja. Razlike so v velikosti hišice in v
moči zaobljenega in širokega grebena v zgomjem delu zavojev. Naš primerek je
manjši in ima močnejše grebene v zgomjem delu zavojev.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula lydi-
ae so našli samo v srednjemiocenskih skladih Avstrije.
Clavatula (Perrona) oliviae (Hoernes R. & Auinger, 1891)
Tab. 6, sl. 2
1891 Pleurotoma (Clavatula) Oliviae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
360, Taf. 47, Fig. 13-16.
p. 1953 Clavatula cfr oliviae Hörnes & Auinger - Csepreghy-Meznerics,
13, Taf. 2, Fig. 15-16.
1982 Clavatula (Perrona) oliviae (R. Hoemes et M. Auinger, 1891) - Švagrovsky,
415, Taf. 8, Fig. 6.
Nahajališče: Dolenja Brezovica, južno od Šentjerneja.
Material: Precej poškodovan primerek, brez protokonha in brez starejših zavo-
jev. Tudi ustje ni v celoti ohranjeno (vzorec M-1).
Opis: Srednje visoka vretenasta hišica ima ohranjene štiri konkavne zavoje. V
zgomjem delu imajo zavoji odebeljen in zaobljen greben, katerega jakost narašča pri
mlajših zavojih. V srednjem delu je ozek konkavni del, ki preide v spodnji konveksni
del zavoja. Zavoji nimajo spiralne omamentacije. Vzdolž zavojev potekajo močne vi-
jugaste prirastnice.
Polovico hišice zavzema zadnji zavoj, ki ima v zgomjem delu močan, zaobljen in
odebeljen greben. Pod njim je rahlo vbočen srednji del, ki preide v izbočeni spodnji
del na sredini zadnjega zavoja. Hišica ima precej ozko bazo. Ustje je ovalno in po-
daljšano v dolg in ozek sifonalni kanal. Kolumela je gladka.
Značilnosti vrste so: Srednje velika hišica, konveksno-konkavno-konve-
ksni zavoji, odebeljen greben v zgomjem delu zavojev, dolg in ozek sifonalni kanal.
Primerjava: Vrsta Clavatula oliviae je podobna vrsti Clavatula lydiae. Razli-
kujeta se predvsem po obliki in velikosti zadnjega zavoja z ustjem. Hišica vrste Cla-
vatula oliviae ima veliko ožjo bazo in daljši ter ožji sifonalni kanal.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 81
Stratigrafska in geografska razširjenost: Primerke vrste Clava-
tula oliviae so našli v srednjemiocenskih skladih Romunije, Madžarske in Slovaške ter
v ottnangijskih in karpatijskih skladih centralne Paratetide (Svagrovsky, 1982).
Clavatula (Perrona) sabinae (Hoemes R. & Auinger, 1891)
Tab. 6, sl. 3
1891 Pleurotoma (Clavatula) Sabinae nov. form. - Hoernes R. & Auinger,
356, Taf. 48, Fig. 10, 11.
1960 Clavatula (Perrona) emmae var sabinae (Hoemes und Auinger 1891)-Kojumd-
žieva & Strašimirov, 199, Tabi. 48, fig. 3, 4.
Nahajališče: Ivanji dol blizu Šentjerneja.
Material: Trije poškodovani primerki. Vsi so brez starejših zavojev in imajo le
delno ohranjeno ustje (vzorec N-1).
Opis: Teleokonh majhne vretenaste, stopničaste hišice ima v zgornjem delu rav-
ne do rahlo konveksne zavoje z odebeljenim grebenom v zgornjem delu zavojev. Za-
dnji trije zavoji imajo v zgornjem delu odebeljen greben z neenakomerno razporeje-
nimi navzgor zavihanimi vozli. Vzdolž zavojev potekajo zelo goste in tanke prirast-
nice.
Zadnji zavoj zavzema približno polovico hišice. V zgornjem delu ima močan gre-
ben z velikimi bolj na redko posejanimi vozli. Pod grebenom je manjši konkavni del,
ki hitro preide v zaobljen izbočen srednji del zavoja. Baza hišice je ozka. Sifonalni
kanal je ozek in kratek.
Značilnosti vrste so: Majhna hišica, nizki, ravni do konveksni zavoji, mo-
čni navzgor zavihani vozli v zgornjem delu zadnjih treh zavojev, ozka baza hišice s
kratkim sifonalnim kanalom.
Primerj ava: Vrsta Clavatula sabinae je precej podobna vrsti Clavatula des-
cendens. Od nje se loči predvsem po obliki srednjega dela zadnjega zavoja, ki je pri
vrsti Clavatula sabinae zaobljen in brez dodatnih spiral. Pri vrsti Clavatula de-
scendens pa poteka v srednjem delu tanjši greben, ki ima včasih tudi manjše vozliče.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula sabi-
nae so ugotovili v srednjemiocenskih skladih Romunije. Našli so jo tudi v enako sta-
rih skladih Bolgarije.
Clavatula (Perrona) semimarginata (Lamarck, 1822)
Tab. 6, sl. 4
1856 Pleurotoma semimarginata Lam. - H ö r n e s M., 347, Taf. 38, Fig. 7, 8.
1904 Clavatula (Perrona) semimarginata var servata Sacco -Sacco, Parte 30, Tav. 13,
Fig. 11,12.
1932 Clavatula (Perrona) semimarginata Lamarck - P e y r o t, 102, T. 83, Pl. 6, Fig. 14,
15,23,32.
1937 Clavatula semimarginata Lmk. - Montanaro, 131, Tav. 5(8), fig. 62, 64.
1966 Clavatula (Perrona) semimarginata (Lamarck) 1822 - Bohnné-Havas,
1063, Tab. 6, Fig. 9.
82_Vas j a Mikuž
Nahajališče: Gorenja Stara vas, južnozahodno od Šentjerneja.
Material: Sedem različno ohranjenih primerkov. Skoraj vsi so brez protokonha
in imajo precej poškodovano ustje (tek. št. 1280).
Opis: Protokonh srednje velike vretenaste hišice sestoji iz dveh konveksnih neor-
namentiranih zavojev, teleokonh iz devetih konkavno-ravnih in ravno-konveksnih
zavojev. Prvi trije konkavni zavoji teleokonha imajo na spodnjem delu manjšo odebe-
litev. Najmlajši trije zavoji so ravni do konveksni in brez spiralne omamentacije.
Vzdolž vseh zavojev potekajo tanke in vijugaste prirastnice.
Nekaj več kot polovico hišice zavzema zadnji zavoj, ki je prav tako kot ostali
zelo skromno omamentiran. Na srednjem najbolj izbočenem delu potekata dve
komaj vidni tanki spirali. Vzdolž zavoja potekajo nekoliko bolj izrazite prira-
stnice. Ovalno ustje je podaljšano v ozek in dolg sifonalni kanal. Kolumela je
gladka.
Značilnosti vrste so: Srednje velika hišica, konkavni starejši zavoji, kon-
kavno-ravni srednji zavoji, ravno-konveksni mlajši zavoji, zelo skromna omamenta-
cija, ozka baza hišice z dolgo in ozko sifonalno cevjo.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Clavatula semi-
marginata so ugotovili v spodnjemiocenskih skladih Francije, srednjemiocenskih
skladih Italije, Avstrije in Madžarske. Našli so jo tudi v srednjemiocenskih plasteh
blizu Zvornika v Bosni in Hercegovini in na Iverku v Srbiji.
Clavatula (Perrona) sp. 1
Tab. 6, sl. 5
Nahajališče: Ivanji dol blizu Šentjerneja.
M a t e r i a 1: En precej poškodovan primerek je brez najstarejših zavojev in ima
poškodovan zadnji zavoj (vzorec 0-1).
Opis: Majhna stopničasta hišica sestoji iz štirih ohranjenih zavojev. Zavoji so vi-
soki, široki, ravni do konveksni in slabo omamentirani. V zgornjem delu zavoja je
navzdol nagnjena stopnica, ki je sestavni del izrazitega grebena. Vzdolž zavojev
potekajo vijugaste in neizrazite prirastnice. Po obliki, velikosti in omamentaciji za-
vojev se primerek iz Ivanjega dola v tolikšni meri razlikuje od poznanih vrst, da mu
zaenkrat ne moremo pripisati vrstnega imena.
Primerj ava: Primerek iz Ivanjega dola je podoben primerkom vrste Clavatula
floriana, od katere se loči po višjih zavojih in ostrem grebenu v zgornjem delu zavo-
jev. Precej skupnih elementov ima tudi s primerki Hoernesove R. in Auinger j eve vrste
Clavatula emmae. Razlikuje pa se predvsem po zašiljenem grebenu v zgornjem delu
zavojev, ki ga vrsta Clavatula emmae nima. Ali gre tudi pri tem primerku za novo vr-
sto, se bo ugotovilo takrat, ko bo na voljo več enakih primerkov.
Subfamilia Mangeliinae Fischer, 1887
Genus Bela Gray, 1847
Bela vulpécula (Brocchi, 1814)
Tab. 6, sl. 6
1877 Raphitoma vulpécula (Brocchi) -Bellardi, Parte 2, 308, Tav 9, Fig. 20.
1911-28 Raphitoma vulpécula Brocc. - Friedberg, 573, Tabi. 37, Fig. 17.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 83
1951-57 Cythara (Mangelia) (Mangelia) vulpécula (Brocchi 1814) - Rossi-Ronche-
tti, 301, Fig. 161.
1982 Bela vulpécula (Brocchi, 1814) - èvagrovsky, 418, Taf. 10, Fig. 5, 6.
Nahajališče: Dolenja Brezovica pri Šentjerneju.
Material: En dobro ohranjen primerek z rahlo poškodovanim ustjem (vzorec P-1).
O p i s : Protokonh zelo majhne hišice sestoji iz dveh konveksnih neornamentira-
nih zavojev, teleokonh iz šestih bogato okrašenih zavojev. Ti so nizki in široki s precej
enakomerno aksialno in spiralno omamentacijo. Vzdolž zavojev poteka 14 do 15 ra-
zmeroma močnih grebenov, ki so v zgornjem delu zavojev oslabljeni. Vzporedno z
vzdolžnimi grebeni potekajo številne tanke vijugaste prirastnice. Pravokotno nanje,
to je vzporedno s šivi krožijo številne tanke spirale, med katerimi lahko opazimo ne-
kaj zelo tankih spiralnih črt.
Zadnji zavoj, ki zavzema skoraj 2/3 hišice ima takšno omamentacijo kot vsi pred-
hodni starejši zavoji. Ovalno ustje je podaljšano v kratek, ozek in rahlo zakrivljen si-
fonalni kanal. Kolumela in notranja ustna sta gladki.
Značilnosti vrste so: Zelo majhna hišica z bogato spiralno in aksialno or-
namentacijo, kratek sifonalni kanal.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Bela vulpécula
so ugotovili v srednjemiocenskih skladih Italije in Poljske, Svagrovsky (1982) pa
jo omenja tudi iz badenijskih plasti vzhodne Slovaške, Madžarske in južnozahodne
Ukrajine ter miocenskih in pliocenskih skladov Mediterana.
Sklep
Po pregledu in determinaciji 375 primerkov družine Turridae je ugotovljenih 23
različnih vrst in podvrst (tabela 2). Vrste in podvrste pripadajo poddružinam Turri-
nae z rodom Drillia, Cryptoconinae z rodom Genota, Clavatulinae z rodom Clavatula
in podrodovoma Clavatula in Perrona ter Mangeliinae z rodom Bela.
Med ugotovljenimi vrstami in podvrstami je največ primerkov vrste Clavatula
(Clavatula) styriaca (69,6%), sledijo primerki vrste C. (C.) laevigata (8,3%), C. (C.) as-
perulata (5,1%), C. (C) sophiae (2,4%), C. (C) camillae (2,4%) in C. (Perrona) se-
mimarginata (1,9%). Vse ostale vrste so razmeroma redke, saj je njihov odstotek
manjši od vrednosti 1,5.
V laporjih nahajališč blizu Šentjemeja prevladujejo primerki poddružine Clavatu-
linae (98,6%) s podrodovoma Clavatula (92,2%) in Perrona (6,4%), primerki ostalih
poddružin so razmeroma redki.
Skoraj v vseh najdiščih najdemo turi de v združbah, v katerih prevladujejo pred-
stavniki družine Turritellidae, zelo veliko je tudi primerkov naddružin Naticacea in
Buccinacea. Izjema je nahajališče Ivanji dol, kjer so najdeni razen primerkov omenje-
nih družin in naddružin tudi primerki vrste Pereiraea gervaisi iz dmžine Strombi-
dae.
Največ turid smo v letih 1980-1983 našli v bližini Dolenje Brezovice (251 primer-
kov), veliko manj v Gorenji Stari vasi (67 primerkov), še manj v Ivanjem dolu (38 pri-
merkov). V vseh ostalih najdiščih smo našli le po nekaj primerkov.
Največ različnih turidnih vrst in podvrst je ugotovljenih v Gorenji Stari vasi (13),
v Dolenji Brezovici (11) in Ivanjem dolu (8). V vseh ostalih nahajališčih le po eno ali
dve različni vrsti.
84
Vas j a Mikuž
Tabela 1. Dimenzije primerkov
Table 1. Dimensions of samples
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 85
Turide so epifavnistični predatorji, ki živijo v morju na zelo različnih globinah.
Pogostnost turid in drugih polžev v nekaterih naših najdiščih, kažejo na razmeroma
plitvo in drobno peščeno morsko dno z obilico hrane.
Zelo malo turidnih hišic iz naših nahajališč je celih ali nepoškodovanih. Velika ve-
čina ima poškodovano ustje z izrazito in enako oblikovano zajedo zarezano na zuna-
nji ustni hišice, ki je posledica delovanja predatorjev rakov samotarjev iz družine Pa-
guridae. Tovrstne poškodbe so opazne na primerkih vrst Clavatula (C.) eleonorae
(Tab. 2, sl. 3), C. (C.) olgae (Tab. 4, sl. 4) in C. (Perrona) semimarginata (Tab. 6, sl. 4).
Pri nekaterih primerkih smo opazili, da je bila zunanja ustna na enak način po-
škodovana, kasneje zaceljena, polžja hišica pa regenerirana. Kar pomeni, da je rak
samotar odnehal z roparskim pohodom, ali se mu je plen izmuznil. Iz naših nahajališč
so takšne zaceljene rane vidne pri hišicah vrst Clavatula (C.) laevigata (Tab. 3, sl. 2),
Tabela 2. Geografska razširjenost miocenskih turid v Sloveniji
Table 2. Geographical distribution of Miocene Turrids in Slovenia
86
Vas j a Mikuž
Tabela 3. Primerjava miocenskih turid Slovenije z nekaterimi tujimi neogenskimi nahajališči
Table 3. Miocene turrid gastropods from Slovenia comparing with some other Neogene
Turrids localities
C. (C.) olgae (Tab. 4, sl. 3) in C. (Perrona) cf. lydiae (Tab. 6, sl. 1). Regeneracijo hišic je
opaziti tudi pri nekaterih drugih miocenskih polžjih vrstah.
Veliko turidnih hišic ima na površini številne drobne luknjice, ki so posledica delo-
vanja ali "vrtanja" spongij iz rodu Cliona. Takšne luknjice so na primerkih vrst Cla-
vatula (Clavatula) asperulata (Tab. 1, sl. 5) in C. (Perrona) cf. descendens (Tab. 5, sl. 9).
Pri nekaterih primerkih so na hišicah vidne tudi posledice delovanja polihetov iz
rodu Polydora, ki prav tako "vrtajo" in ustvarjajo kanalčkom podobne in različno
oblikovane poglobitve na površinah hišic. Polihetni kanalčki so pri vrsti Clavatula
(Perrona) oliviae (Tab. 6, sl. 2).
Turrids (Neogastropoda) from Middle Miocene Badenian beds of Slovenia_^
Vse navedene in druge poškodbe ter regeneracijo polžjih hišic so ugotovili tudi pri
primerkih srednjemiocenskih skladov Poljske (cf. Radwañski, 1969; B a 1 u k &
Radwañski, 1977). Celotna vrstna sestava družine Turridae iz slovenskih najdišč
kaže zelo velike podobnosti s turidami miocenskih plasti Avstrije, Poljske, Hrvaške,
Bosne in Hercegovine, Češke, Slovaške, Madžarske in Bolgarije, torej z območjem Pa-
ratetide (tabela 3).
Turrids (Neogastropoda) from Middle Miocene
Badenian beds of Slovenia
Conclusions
With inspection and determination of 375 specimens of the Turridae family 23 di-
stinct species and subspecies were determined (Table 2). The species and subspecies
belong to subfamilies Turrinae with genus Drillia, Cryptoconinae with genus Genota,
Clavatulinae with genus Clavatula and subgenera Clavatula and Perrona, and Man-
geliinae with genus Bela.
Among the established species and subspecies the specimens of Clavatula (Clava-
tula) styriaca species are the most abundant (69.6%), followed by speciemens of C.
(C.) laevigata (8.3%), C. (C.) asperulata (5.1%), C. (C) sophiae (2.4%), C. (C) camillae
(2.4%) and C. (Perrona) semimarginata (1.9%). All remaining species are relatively
rare, below 1.5 percent.
In marls of localities near Šentjernej prevail specimens of subfamiliy Clavatulinae
(98.6%) with subgenera Clavatula (92.2%) and Perrona (6.4%), while the representa-
tives of remaining subfamilies are comparatively rare.
Practically in all localities turrids occur in assemblages in which the represen-
tatives of the Turritellidae family predominate, next to very abundant specimens
of superfamilies Naticacea and Buccinacea. An exception is the Ivanji dol locality
where besides the specimens of the mentioned families and superfamilies also re-
presentatives of species Pereiraea gervaisi from the Strombidae family were fo-
und.
The most turrids were collected from 1980 to 1983 near Dolenja Brezovica (251
specimens), much less in Gorenja Stara vas (67 specimens), and even less in Ivanji dol
(38 specimens). In all other localities only a few specimens were found.
The largest number of different turrid species and subspecies was established in
Gorenja Stara vas (13), Dolenja Brezovica (11) and Ivanji dol (8). In each of all remai-
ning localities only one or two distinct species were found.
Turrids are epifaunistic predators that lived at considerably varying depths in the
sea. The abundance of turrids and other gastropods in certain Slovene localities is an
indication of relatively shallow, finely sandy sea bottom with abundant availability
of food.
Very few turrid tests from the examined localities are undamaged. In most of them
the orifices are damaged with a pronounced, equally shaped indentation that is cut in
the outer lip of the test, and is interpreted as a consequence of activity of predators,
hermit-crabs from the Paguridae family. These damages can be observed in speci-
mens of species Clavatula (C.) eleonorae (PI. 2, fig. 3), C. (C.) olgae (PI. 4, fig. 4) and C.
(Perrona) semimarginata (Pl. 6, fig. 4).
88_Vas j a Mikuž
In certain specimens it was observed that the exterior lip was damaged in a similar
way, later healed, and the snail test regenerated. This can mean that the hermit-crab
interrupted his predatory action, or that the victim escaped. Such healed wounds
from the examined localities are visible on tests of species Clavatula (C.) laevigata
(PI. 3, fig. 2), C. (C.) olgae (PI. 4, fig. 3) and C. (Perrona) cf. lydiae (PI. 6, fig. 1). Rege-
neration of tests is observable also in certain other Miocene snail species.
Quite a few turrid tests display on their surface numerous small holes that resulted
from boring activity of sponges of the Cliona species. Such holes appear on speci-
mens of species Clavatula (Clavatula) asperulata (PI. 1, fig. 5) and C. (Perrona) cf.
descendens (PL 5, fig. 9).
On the tests of some specimens also results of boring by polychaetes from the Poly-
dora genus can be seen that leave canal-like, variously shaped hollows on test surfa-
ces. The polychaetal canals appear in species Clavatula (Perrona) oliviae (PL 6, fig. 2).
All mentioned and other damages as well as regeneration of snail tests were esta-
blished also on specimens from the Middle Miocene beds of Poland (cf. Radwanski,
1969 andBaluk & Radwanski, 1977).
The entire species assemblage of the Turridae family from Slovenian localities
shows substantial similarities with turrids of Miocene beds from Austria, Poland,
Croatia, Bosnia and Herzegovina, Czechia, Slovakia, Hungary and Bulgary, i.e. from
the Paratethys region (Table 3).
Literatura
Atanacković, M. A. 1985: Mekušci morskog miocena Bosne. Knj. 1. - "Geoinženj ering"
Sarajevo, 305 p, 42 tabi, Sarajevo.
В á 1 d i, Т. 1960: Tortonische Molluskenfauna von "Badener Tegel-fazies" aus Szokolya, Nor-
dungarn. - Ann. Hist. Natur Mus. Nat. Hungarici, Min. et Paleont., 52, 51-99, 3 tab., Budapest.
B a 1 u k , W. 1970: Dolny torton Niskowej kolo Nowego Sacza. - Acta Geol. Polonica, 20,
101-157, Tab. 1-20, Warszawa.
Baluk,W. & Radwanski, A. 1977: Organic communities and facies development of
the Korytnica basin (Middle Miocene, Holy Cross Mountains, Central Poland). - Acta Geol. Po-
lonica, 27, 85-123, 12 tabi, Warszawa.
Bellardi, L. 1877: I Molluschi dei terreni terziari del Piemonte e della Liguria. Parte 2,
Tav 1-9, Torino.
Bittner,A. 1884: Die Tertiär-Ablagerungen von Trifali und Sagor. - Jb. Geol. R. A., 34,
433-596, Taf. 10, Wien.
Bohnné-Havas, M. 1966: Tortonische Molluskenfauna des östlichen Mecsek-Gebirges.
- Ann. Inst. Geol. Pubi. Hung., 53, 948-1161, 10 tabi, Budapest.
Csepreghy-Meznerics,!. 1953: Mittelmiozäne Pleurotomen aus Ungarn. - Ann.
Hist. Nat. Mus. Nat. Hungarici, 4, 5-22, 4 tab., Budapest.
E r e m i j a , M. I. 1961: Prilog poznavanju faune i facija drugog mediterana na južnim padi-
nama Iverka (zap. Srbija). - Vesnik-Geologija, 19, Ser. A, 195-204, 4 tab., Beograd.
Friedberg, W. 1911-28: Mieczaki miocénskie ziem Polskich. Pars 1: Gastropoda et Sca-
phopoda. - Muzeum imienia Dzieduszyckich, 631 p., 38 tabi, Lwow i Poznán.
Friedberg, W. 1938: Katalog mego zbioru mieczaków mioceñskich Polski. - Mém. Acad.
Polonaise Sci. Lett., CL Sci. Mathém. Natur., sér. B 12, 1-164, Cracovie.
H i 1 b e r , V. 1879: Neue Conchylien aus den mittelsteierischen Mediterranschichten. - S. B.
Akad. Wiss., mathem.-naturwiss. Cl., 79, Jg. 1878, 416-464, 6 Taf., Wien.
Hilber,V. 1881: Ueber das Miocän, insbesondere das Auftreten sarma tischer Schichten
bei Stein in Krain. - Jb. Geol. R. A., 31, 473-478, Wien.
H i 1 b e r , V. 1893: Fauna der Pereiraia-Schichten von Bartelmae in Unter-Krain. - S. B.
Akad. Wiss., mathem.-naturwiss. CL, 101, (1005-1032), 1-28, 1 Taf., Wien.
Hinculov, L. 1968: Fauna miocena din bazinul Mehadia. - Mem. Inst. Geol., 9, 75-201, 42
pl., Bucuresti.
Hoernes, R. & Auinger, M. 1891: Die Gasteropoden der Meeres-Ablagerungen der
ersten und zweiten Miocänen Mediterran-Stufe in der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. -
Abh. Geol. R. A., 12/7, 283-382, Taf. 34-50, Wien.
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije_ 91
H Ö r n e s , M. 1856: Die fossilen Mollusken des Tertiaer-Beckens von Wien. Bd. 1: Unival-
ven. - Abh. Geol. R. A., 3, 615 p., Taf. 1-52, Wien.
K i n k e 1 i n , F. 1891: Neogenbildungen westlich von St. Barthelmae in Unterkrain. - Jb.
Geol. R. A., 41, 401-414, Taf. 5-6, Wien.
Kochansky-Devidé, V. 1970: O šentjemejskih fosilih. - Proteus, 33, 1970/71, 10-13,
Ljubljana.
Kojumdžieva, Em. & Strašimirov, B. 1960: Posilite na B'lgarija - Les fossiles de
Bulgarie 7, Torton. - B'lgarska Akademija na naukite, 317 p., 59 tabi., Sofija.
K ó k a y , J. 1966: Geologische und paläontologische Untersuchung des Braunkohlengebietes
von Herend - Márkó (Bakony-Gebirge, Ungarn). - Geol. Hungarica, Ser Palaeontologica, 36, 1-
149, Táb. 1-15, Budapestini.
K ü h n e 1 , W. 1933: Zur Stratigraphie und Tektonik der Tertiärmulden bei Kamnik (Stein)
in Krian. - Prirod, razprave, 2, 61-111, Ljubljana.
Montanaro, E. 1937: Studi monografici sulla malacologia miocenica modenese. Parte 1:
I molluschi tortoniani di Montegibbio. - Palaeontographia Italica, Mem. Paleont., 37, (N. Ser 7),
115-191, Tav 5-8, Pisa.
M u n d a , M. 1939: Stratigrafske in tektonske prilike v Rajhenburški terciarni kadunji. -
Rudarski zbornik, 3, 49-124, 2 tab., Ljubljana.
Pavlovsky,M. 1960: Novi elementi faune Zaprešić-brijega kraj Samobora. - Geol. vje-
snik, 13, 1959, 213-216, 2 tab., Zagreb.
P a v š i č , J. 1995: Fosili. Zanimive okamnine iz Slovenije. - Tehniška založba Slovenije, 139
p., Ljubljana.
P e y r o t , A. 1932: Conchologie néogénique de l'Aquitaine. - Actes Soc. Linnéenne Bordea-
ux, 83, Pl. 50-59, Bordeaux.
Pleničar,M. & Premru, U. 1977: Tolmač za list Novo mesto. Osnovna geološka karta
SFRJ 1:100 000. - Zvezni geološki zavod Beograd, 61 p., Beograd.
Radwañski, A. 1969: Transgresja dolnego tortonu na poludniowych stokach Gor Swie-
tokrzyskich (strefa zatok i ich przedpola). - Acta Geol. Polonica, 19, 1-164, Pl. 1-42, Warszawa.
Rakovec,L 1932: Zur Miozänfauna der Steiner Voralpen. - Prirod, razprave, 1, 233-266,
tab. 14-16, Ljubljana.
R a m o v š , A. 1974: Paleontologija. - Univerza v Ljubljani, FNT, 304 p., 155 tabi, Ljubljana.
R o b i č , Š. 1882: Kratek popis nekaterih gričev in jarkov v znožji Šenturške gore v geologi-
čnem in paleontologičnem obziru. - Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 40, 20, 27-28, 36,
v Ljubljani.
Rossi Ronchetti, C. 1951-57: I tipi della "Conchologia fossile subappennina" di G.
Brocchi. - Riv Ital. Paleont. Stratigraf., Mem. 5/1-2, 1-394, Milano.
S a C C o , F 1904: I molluschi dei terreni terziarri del Piemonte e della Liguria. - Mem. R.
Acc. Se. Torino, Parte 30, Tav 1-31, Torino.
S a j o V i c , G. 1909: Ein Beitrag zur Geschichte der Steiner Alpen. - Camiola, Jg. 1909, 24-
29, Laibach.
S t a c h e , G. 1858: Die neogenen Tertiärbildungen in Unter-Krain. - Jb. Geol. R. A., 9, 366-
398, Wien.
Stancu,J. & Andreescu,E. 1968: Fauna tortoniana din regiunea Rugi-Delinesti
(Bazinul Caransebesului). - Stud. cerc. geol. geof. geograf.. Ser geologie, 13/2, 455-471, 7 pl.,
Buçuresti.
Svagrovsky, J. 1982: Gastropoda, Prosobranchia Teil 2: Neogastropoda des oberen Ba-
deniens von Borsky MikuMš (NO-Teil des Wiener Beckens) und ihre stratigraphische Bedeu-
tung. - Geol. Zbornik, Geologica Carpathica, 33/4, 383-435, 11 Taf., Bratislava.
S u k 1 j e , F. 1929: Mediteranska fauna Zaprešič brijega u Samoborskoj gori. - Vijesti geol.
zavoda u Zagrebu, 3, 1-52, Tab. 1-4, Zagreb.
T h i e 1 e , J. 1963: Handbuch der Systematischen Weichtierkunde. Bd. 1, Loricata - Gastro-
poda. - A. Asher & Co., 778 p., Amsterdam.
W e n z , W. 1938: Gastropoda. Handbuch der Paläozoologie. Bd. 6, Teil 1: Allgemeiner Teil
und Prosobranchia. - Gebrüder Bomtraeger, 1200 p., Berlin.
90_Vas j a Mikuž
Tabla 1 - Plate 1
1	Drillia pustulata (Brocchi), Gorenja Stara vas, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Genota ramosa elisae (Hoernes R. & Auinger), Medija, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
3	Clavatula (Clavatula) amaliae (Hoemes R. & Auinger), Dolenja Brezovica, x 1,5
zadaj
posterior view
4	Clavatula (Clavatula) amaliae (Hoernes R. & Auinger), Ivanji dol, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
5	Clavatula (Clavatula) asperulata (Lamarck), Gorenja Stara vas, x 1
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
6	Clavatula (Clavatula) asperulata (Lamarck), Dolenja Brezovica, x 1,5
zadaj
posterior view
7	Clavatula (Clavatula) asperulata (Lamarck), Ivanji dol, x 1,5
zadaj
posterior view
Vse primerke je fotografiral in slike izdelal Marijan Grm
Photo: Marijan Grm
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 91
92_Vas j a Mikuž
Tabla 2 - Plate 2
1	Clavatula (Clavatula) asperulata (Lamarck), Ivanji dol, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Clavatula (Clavatula) camillae (Hoemes R. & Auinger), Dolenja Brezovica, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
3	Clavatula (Clavatula) eleonorae (Hoemes R. & Auinger), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
4	Clavatula (Clavatula) sp. 1; Dolenja Brezovica, x 1,5
zadaj
posterior view
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 93
94_Vas j a Mikuž
Tabla 3 - Plate 3
1	Clavatula (Clavatula) laevigata (Eichwald), Ivanji dol, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Clavatula (Clavatula) laevigata (Eichwald), Dolenja Brezovica, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
3	Clavatula (Clavatula) styriaca (Hilber), Ivanji dol, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
4	Clavatula (Clavatula) styriaca (Hilber), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 95
96_Vas j a Mikuž
Tabla 4 - Plate 4
1	Clavatula (Clavatula) cf. styriaca (Hilber), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Clavatula (Clavatula) cf. evae (Hoernes R. & Auinger), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
3	Clavatula (Clavatula) olgae (Hoernes R. & Auinger), Dolenja Brezovica, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
4	Clavatula (Clavatula) olgae (Hoemes R. & Auinger), Gorenja Stara vas, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
5	Clavatula (Clavatula) sophiae (Hoemes R. & Auinger), Dolenja Brezovica, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
6	Clavatula (Clavatula) sp. 2, Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 97
98_Vas j a Mikuž
Tabla 5 - Plate 5
1	Clavatula (Clavatula) granulatocincta (Münster), Gorenja Stara vas, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Clavatula (Perrona) auingeri (Hilber), Dolenja Brezovica, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
3	Clavatula (Perrona) floriana (Hilber), Dolenja Stara vas, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
4	Clavatula (Perrona) carinifera (Grateloup), Ivanji dol, x 1,5
zadaj
posterior view
5	Clavatula (Perrona) carinifera (Grateloup), Ivanji dol, x 2
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
6	Clavatula (Perrona) floriana (Hilber), Dolenja Stara vas, x 2
zadaj
posterior view
7	Clavatula (Perrona) floriana (Hilber), Dolenja Brezovica, x 2
zadaj
posterior view
8	Clavatula (Perrona) jouanneti (Des Moulins), Ivanji dol, x 2
zadaj
posterior view
9	Clavatula (Perrona) cf. descendens (Hilber), Ivanji dol, x 2
spredaj
anterior view
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 99
100_Vas j a Mikuž
Tabla 6 - Plate 6
1	Clavatula (Perrona) cf. lydiae (Hoernes R. & Auinger), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
2	Clavatula (Perrona) oliviae (Hoemes R. & Auinger), Dolenja Brezovica, x 1,5
zadaj
posterior view
3	Clavatula (Perrona) sabinae (Hoernes R. & Auinger), Ivanji dol, x 2
spredaj
anterior view
4	Clavatula (Perrona) semimarginata (Lamarck), Gorenja Stara vas, x 1,5
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
5	Clavatula (Perrona) sp. 1, Ivanji dol, x 2
spredaj
anterior view
6	Bela vulpécula (Brocchi), Dolenja Brezovica, x 6
a)	spredaj
anterior view
b)	zadaj
posterior view
Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije
 101
GEOLOGIJA 40, 103-107 (1997), Ljubljana 1998
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972) (Conodonta) aus den
(Љегеп Amphiclinen-Schichten oberhalb Poče, Westslowenien
Epigondolella pseudodiebeli {Kozur, 1972) (Conodonta) iz zgornjih
amfiklinskih plasti nad Počami, zahodna Slovenija
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo
Univerza v Ljubljani
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
Schüsselworte: Conodonten, Amphiclinen-Schichten, Kam-Obertrias
Ključne besede: konodonti, amfiklinske plasti, kamij-zgornji trias
Auszug
In den oberen Amphiclinen-Schichten oberhalb Poče, Westslowenien, führt eine
Kalkbank die Conodontenart Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972). Diese
Kalkbank ist älter als die Schichten der triangularis-Zone im benachbarten Gebiet
(am Nordseite des Otavnik-Baches) und älter als die abneptis-Zone und wird in den
Kam/Nor-Grenzbereich eingestuft.
Kratka vsebina
V zgornjih amfiklinskih plasteh nad Počami, zahodna Slovenija, je v eni plasti
ugotovljena konodontna vrsta Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972). Ta plast
je starejša od plasti konodontne cone triangularis na severnem pobočju potoka
Otavnik zahodno od tod in tudi starejša od konodontne cone abneptis. Uvrščena je v
mejno področje med karnijem in norijem.
Einleitung
Ladislav Ferjančič sammelte im Jahr 1971 bei den geologischen Aufnahmen für
die Geologische Karte des Blattes Tolmin, 1:100.000 auch die Conodontenprobe Nr.
8215c. Die Lage des Fundortes ist nördlich der Ortschaft Poče, nördlich von Cerkno,
Westslow^enien. Die Bearbeitung dieser Probe erwies sich stratigraphisch und
paläontologisch interessant.
Stratigraphische Lage des Fundortes
Der Fundort der Conodontenprobe befindet sich unterhalb der oberen Grenze der
Amphiclinen-Schichten mit dem Bača-Dolomit. Im Profil von der Ortschaft Poče in
104
Anton Ramovš
Richtung des Berges Porezen überwiegen wechsellagernde klastische Schichten der
Amphiclinen-Schichtfolge: schwarze Tonschiefer und Sandsteine. In der Höhe von
etwa 700 m schaltet sich in diese klastische Amphiclinen-Schichtfolge eine Kalkkon-
glomerat-Bank mit verschiedenen kalkigen Bestandteilen und seltenen Hornstein-
Geröllen ein.
Bis zu einer Höhe von 780 m wechsellagern Schichten eines schwarzen Tonschie-
fers mit angewitterten Hornsteilagen. In der Höhe 780 m liegt die lithologische Gren-
ze zwischen den tiefer liegenden Klastiten und dolomitisierten Kalken mit Homstein-
knollen und-Lagen. In der klastischen Folge kommen in obersten Abschnitt Kalk-
und Dolomitlagen vor Aus einer Kalklage stammt auch die Conodonten Probe Nr
5215c (Abb. 1). Sie liegt noch unterhalb der lithologischen Grenze Amphiclinen-
Schichten/Bača-Dolomit. (Angaben von L. Ferjančič).
Abb. 1. Die Lage des Conodonten-Fundortes Epigondolella pseudodiebeli
(Kozur, 1972) nördlich von Poče
Sl. 1. Lega konodontnega najdišča vrste Epigondolella pseudodiebeli
(Kozur, 1972) severno od Poč
Systematische Paläontologie
Stamm Conodonta Eichenberg, 1936
Überfamilie Gondolellacea Lindström, 1970
Familie Gondolellidae Lindström, 1970
Gattung Epigondolella Mosher, 1968
Typusart Polygnathus pseudodiebeli (Kozur, 1972)
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972)
Taf. 1, Abb. la-d
1972 Metapolygnathus spatulatu^ pseudodiebeli n. subsp. - K o z u r , S. 8, Taf. 4, Fig. 5.
1989 Epigondolella pseudodiebeli (Kozur) - K o z u r , pl. 18, figs. 3, 4.
1991 Epigondolella zoae n. sp. - O r c h a r d , pp. 319-320, pl. 1, figs. 7-9.
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972) (Conodonta) aus den oberen..._^
Material: Ein vollkommen erhaltenes Exemplar und mehrere Fragmente.
Die in der Seitenansicht leicht gebogene Neogondolella hat eine gleichmässig brei-
te Plattform mit subparallelen Plattformrändern. Die leicht assymetrische, langge-
strecte, in der Mitte leicht eingesenkte Plattform umfasst mehr als 2/3 der Ge-
samtlänge des Conodonten. Sie ist mit feinen polygonalen Grübchen versehen. Im
vorderen Drittel ist der Conodont leicht gebogen und die Plattform schnell reduziert,
sie keilt leistenartig aus. Der Hinterrand der Plattform ist an den Seiten gerundet
und hat ein abgestutztes Hinterende. Der mittlere Teil der Plattform trägt auf einer
Seite sechs, auf der anderen fünf Knoten, die mit polygonalen Grübchen versehen
sind und in der Richtung auf die Carina zu leicht oval verlängert sind. Der hintere
Teil der Plattform ist ohne Beknotung. Die Carina trägt 12 alleinstehende Zähnchen,
die in der hinteren Hälfte stumpf sind, in der vorderen Hälfte dagegen mit zusam-
mengepressten bis auf die freien Spitzen zusammengewachsenen Zähnchen. Der allein-
stehende Hauptzahn erreicht den Plattformrand nicht.
Der Kiel ist mässig breit, ziemlich hoch und terminal eigenartig erweitert. Die Ba-
salfurche ist sehr schmal, die eng ovale Basalgrube liegt weit hinten.
Das Alter: Klamathites macrolobatus bis Mojsisovicites fcern-Zone; weltweit,
aber meist selten (Kozur, 1972, 9).
Locus typicus: Feuerkogel.
Stratum typicum: oberes Tuval.
Stratigraphische Einstufung
Die Conodontenprobe Nr. 8215c mit Epigondolella pseudodiebeli stammt aus einer
Kalklage unterhalb der lithologischen Grenze der Folge Amphiclinen-Schichten/Bača-
Dolomit. Diese lithologische Grenze wurde meist auch als Tuval/Nor-Grenze gedeu-
tet. In den obersten Amphiclinen-Schichten nördlich von Jesenica führen die ober-
sten beiden dunkelgrauen mikritischen Kalkbänke Epigondolella triangularis trian-
gularis (Budurov, 1972) und Metapolygnathus slovenicus Ramovš, 1994. Epigondolel-
la triangularis beweist das untere Nor und die Kam/Nor-Grenze liegt danach im
obersten Abschnitt der Amphiclinen-Schichten und nicht an der lithologischen
Grenze Amphiclinen-Schichten/Baca-Dolomit (Ramovš, 1994). In der Conodon-
tenprobe 5215c, einige 10 Meter unterhalb der lithologischen Grenze Amphiclinen-
Schichten/Baca-Dolomit, kommt keine Epigondolella triangularis und keine E.
abneptis vor E. polygnathiformis konnte ebenfalls nicht gefunden werden.
Die Schicht mit E. pseudodiebeli ist älter als die Schichten der triangularis-Zo-
ne in dem benachbarten Gebiet und auch älter als die abneptis-Zone. Nach dem
Vorschlag von H. Kozur stufe ich die Kalklage mit E. pseudodiebeli in den Karn/Nor-
Grenzbereich ein. Aus den Kalkschichten im oberen Abschnitt der Amphiclinen-
Schichfolge, besonders aus den obersten Kalklagen an der Grenze mit dem Bača-Do-
lomit sollen noch weiterhin systematische Untersuchungen durchgeführt werden.
Dank
Zu herzlichen Dank verpflichtet bin ich Herrn Ladislav Ferjančič für die Conodon-
tenprobe und für die stratigraphischen Daten. Herrn Dr Heinz Kozur für die Diskus-
sion über die Epigondolella pseudodiebeli und für die betreffende Literatur, Herrn
106_Anton Ramovš
K. Fecher (Marburg) für die raster-elektronenmikroskopischen Fotographien und J.
Kirsch für die Bearbeitung der Fotographien. Den Aufenthalt an der Universität Mar-
burg/Lahn hat mir die Aleksander von Humboldt Stiftung ermöglicht. Dafür bin ich
ihr zu besten Dank verpflichtet.
Literatur
Kozur, H. 1972: Die Conodontengattung Metapolygnathus Hayashi 1968 und ihr stratigra-
phischer Wert. - Geol. Paläont. Mitt. Innsbruck, 2, 1-37, Innsbruck.
K o z u r, H. 1989: The taxonomy of the gondolellid conodonts in the Permian and Triassic. -
Courier Forsch. Inst. Senckenberg, 117, 409-469, Frankfurt/M.
Orchard, M. J. 1991: Upper Triassic conodont biochronology and new index species from
the Canadian Cordillera. - Geol. Surv. Canada, Bull. 417, 299-335, Vancouver.
R a m o V Š, A. 1994: Conodonten aus den obersten Amphiclinen-Schichten und die
Karn/Nor-Grenze im voralpinen Raum der Julischen Alpan. - Razprave IV. razr. SAZU, 35, 101-
109, Ljubljana.
Tafel 1 - Tabla 1
1 Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972)
Probe 8215c, nördlich von Poče
la von der Seite, x 220
Ib von oben, x 125
Ic von unten, X 220
Id mittlerer Teil der Plattform, Knoten mit polygonalen Grübchen-Skulptur, x 650
Vzorec 8215c, sevemo od Poč
la od strani, x 220
lb od zgoraj, X 125
le od spodaj, x 220
Id srednji del platforme s poligonalnimi jamicami na vozličih, x 650
Epigondolella pseudodiebeli (Kozur, 1972) (Conodonta) aus den oberen...
107
GEOLOGIJA 40, 109-107 (1997), Ljubljana 1998
Two new petalodont teeth (Chondrichthyes, ХЉрег
Carboniferous) from the Karavanke Mountains, Movenia
Dva nova zgornjekarbonska petalodontna zoba (Chondrichthyes)
iz Karavank Slovenije
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo.
Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana,
Slovenija
Key words: petalodonts, Chondrichthyes, Upper Carboniferous, Karavanke
Mountains, Slovenia
Ključne besede: petalodonti, Chondrichthyes, zgornji karbon, Karavanke, Slovenija
Abstract
A new tooth of Petalodus ohioensis Safford, 1853 (Petalodontida) from the Up-
per Carboniferous, Upper Gzelian, of the Karavanke Mountains is the third record
of Petalodus from Slovenia and only the third occurence in the Alps. A petalodont
tooth of uncertain identity is the fourth tooth from the Upper Carboniferous of the
Karavanke Mountains.
Kratka vsebina
Novi najdeni zob vrste Petalodus ohioensis Safford, 1853 (Petalodontida) iz
zgomjega karbona (zgornji gželij) Karavank je tretja najdba te vrste v Sloveniji in
šele tretje najdišče v Alpah. Petalodontni zob še nejasne sistematske uvrstitve pa je
četrti zob iz karavanškega zgornjega karbona.
Introduction
Two complete teeth of Petalodus ohioensis Safford, 1853, from the Upper Carboni-
ferous of the Karavanke Mountains, collected from a water-supply ditch in Javorni-
ški Rovt, were described (Ramovš, 1997). Two new petalodontid teeth from the
Upper Carboniferous have been found.
A deformed petalodontid tooth was discovered by Jože Bedič of Jesenice. The lo-
cality is a black fossiliferous limestone above the cart-track from Planina pod Goli-
co to Smučarski dom Čmi vrh. Longitude of the locality is 27° 83' E, and latitude 46°
80' N.
Milan Petemel of Jesenice discovered a petalodontid tooth in a large block of
black fossiliferous limestone lying in a small brook southeast of the village of Planina
110_Anton Ramovš
pod Golico, north of the tov^n Jesenice. Longitude of the locality is 27° 77' E, and
latitude 46° 78' N.
Limestone from both localities contains spiriferid brachiopods. Crinoid columnals
are abundant as are sponges (Ablysiphonella alpina). An uncommon fusulinid is Dai-
xina alpina alpina, which ranges from limestones to the Upper Gzelian. Calcareous
algae are represented by Anthracoporella spectabilis. In the locality with tooth (Fig.
2), nautiloid cephalopod Metacoceras vel Mosquoceras sp. has been found.
Description
Class Chondichthyes Huxley, 1990
Order Petalodontida Zangerl, 1981
Genus Petalodus Owen, 1840
Type Species Chomatodus acuminatus Agassiz, 1838
Petalodus ohioensis Safford, 1853
(misprinted as Getalodus ohioensis by Safford, 1853)
Fig. 1
The specimen is a slightly deformed tooth and exposed in labial view. Total tooth
length is approximately 43.8 mm. The tooth crown is transversaly elongate, slightly
Fig. 1. Petalodxis ohioensis Safford, 1853; labial aspect. Upper Carbonifero-
us, above the cart-track from Planina pod Golico to Planinski dom Čmi
vrh. Jesenice Museum No. 1141. Total tooth length: approximately 43.8 mm
Sl. 1. Petalodus ohioensis Safford, 1853; labialna stran. Zgornji karbon,
nad kolovozom s Planine pod Golico k Smučarskemu domu Čmi vrh.
Jeseniški muzej, št. 1141. Celotna zobna dolžina je približno 43.8 mm
Two new petalodont teeth (Chondrichthyes, Upper Carboniferous)..._111
asymmetrical, triangular in shape with rounded lateral extremities. Labial crown
height is 19.3 mm; crown width is 39.1 mm.
Basally, the crown is bordered by a band of imbricated ridges, which form a slight-
ly convex-shaped basal flexure in the middle part of the band.
The deformed tooth base is transversaly oval, widest in the upper portion, tapers
distally to a semicircular lower portion. Length of the base is about 25 mm; width is
39 mm.
The H/W ratio of this tooth suggests that it is from the mediolateral portion of the
dentition.
Order Petalodontida Zangerl, 1981
Petalodont of uncertain identity
Fig. 2
This specimen is a well-preserved tooth, revealing only labial aspect. It is verti-
cally elongated. Total length: 35.8 mm, labial crown height: 15.8 mm; crown width:
about 26 mm.
The tooth crown is transversaly elongate (26 mm : 15.8 mm), convex in labial as-
pect, very slightly asymmetrical and triangular in shape tapering to a point at the la-
teral margins.
Labially, the crown is bordered at the base by a deep furrow, the band of imbricated
basolabial ridges is absent.
The tooth base (total length: 21.5 mm; maximum width: 26.6 mm) is long, widest in
the upper portion, and tapers distally to a rounded (semi-circular) edge. The H/W ra-
tio suggests a medial tooth. It is high-crowned and symmetrical.
Conclusion
A new petalodont tooth from Upper Gzhelian limestone of the Karavanke Moun-
tains of Slovenia is referred to Petalodus ohioensis Safford, 1853. This is the second
record of chondrichthyan teeth from the Upper Carboniferous of Slovenia and only
the third record of P. ohioensis from Southern Europe. Dalla Vecchia (1987) de-
scribed a tooth of P. ohioensis from Upper Carboniferous rocks of the Carnian Alps.
Ramovš (1997) described two teeth of P. ohioensis from Upper Carboniferous
rocks of the Karavanke Mountains, locality Javomiški Rovt, longitude is 31° E, and
latitude 45° N. This new occurence further extends the geographic distribution of
this common Upper Carboniferous species, long known from northern Europe and
North America.
The second petalodont tooth from Upper Gzhelian limestone of the Karavanke Mo-
untains of Slovenia that lacks imbricated basal crown ridges is of uncertain identity.
Acknowledgements
My warmest thanks are extended to Michael C. Hansen of the Ohio Geological
Survey for suggestion on petalodont of uncertain identity and critical reading of the
112
Anton Ramovš
Fig. 2. Petalodont of uncertain identity; labial aspect. Upper Carbonife-
rous, a large block lying in a small brook southeast of the village of Pla-
nina pod Golico. Personal property: Milan Peternel, Jesenice. Total
length: 35.8 mm
Sl. 2. Petalodont še nejasne sistematske uvrstitve; labialna stran. Zgor-
nji karbon, velik apnenčev blok v potoku južnovzhodno od Planine pod
Golico. Last: Milan Petemel, Jesenice. Celotna dolžina zoba je 35.8 mm
Photographs by Jože Bedič, Jesenice
manuscript. My thanks are extended to Jože Bedič for useful information on the new
petalodont localities and photographs.
References
Dalla V e c c h i a, F. M. 1987: First record of a petalodont (Petalodus ohioensis Safford
1853) from the Alps. - Gortania 9, 47-56, Udine.
R a m o V š, A. 1997: Petalodus ohioensis (Chondrichthyes, Upper Carboniferous) from the
Karavanke Mountains, Slovenia. - N. Jb. Geol. Paläont. Mh. 1997, H. 2, 109-113, Stuttgart.
GEOLOGIJA 40, 113-107 (1997), Ljubljana 1998
The occurrence of Salpingoporella milovanovici Radoičić
(Dasycladales) in the Cenomanian of south Apennines and
Dinarides
Andrea Sgrosso & Paola Esposito
Dipartimento Scienze della Terra, Università "Federico П"
30138 - Napoli, Largo Marcellino, 10, Italy
Rajka Radoičić
Kr. Petra, 38, 11000 Beograd, Yugoslavia
Key words: Dasycladales, Cenomanian, Periadriatic Carbonate Platforms, Apen-
nines, Dinarides
Abstract
The findings of dasycladacea Salpingoporella milovanovici in Cenomanian of
Dinaridic and Campania-Lucania Carbonate Platforms suggest that this little
known species has had significant geographic distribution within Periadriatic Car-
bonate Platforms (Adriatic, Dinaric, Campania-Lucania; type region: Mirdita Zone,
Intemides).
Dasycladacea Salpingoporella milovanovici is described from the Cenomanian li-
mestone of Paštrik mountain (Mirdita Zone) (Radoičić, 1978). In addition to seve-
ral localities on the type region, the species was also found in Cenomanian rocks of
Vodice in Dalmatia (Adriatic Carbonate Platform). Limestones with Salpingoporella
milovanovici on Mt Paštrik bear an assemblage of foraminifers with Pseudorhipidio-
nina casertana (De Castro), Pseudorhapydionina laurinensis (De Castro). Broeckinella
(Pastrikella) balcanica Cherchi, Radoičić & Schroeder, Nezzazata gyra (Smout), Tro-
chospira avnimelechi Hamaoui & Saint-Marc, Murgeina apula (Luperto-Sinni) and
Nezzazatinella spp.
The Apennines: Campania-Lucania Carbonate Platform
The outcropping terrains in Monti di Lauria assigned to Campania-Lucania Car-
bonate Platform. The sedimentary rocks sequence in this region consists primarily of
Lower and Upper Cretaceous limestones and dolomites and less extensive Tertiary
deposits. Salpingoporella milovanovici was found in Cenomanian limestone in two
localities of Lauria area: Monte Messina and Serra Vaddellona.
114_Andrea Sgrosso, Paola Esposito & Rajka Radoičić
A Lower Cenomanian dolomite sequence by the road on Monte Messina eastern
slopes includes only one bed of foraminiferal limestone (wackeston - grainstone). In
this limestone foraminiferal association with frequent Nummoloculina heimi Bonet
and other miliolids, rare Biconava bentori Hamaoui & Saint-Marc, Trochospira cf.
avnimelechi Hamaoui & Saint-Marc, Nezzazatinella spp., Broeckinella sp. and Cune-
olina sp. have been observed. The few dasyclads are represent with Salpingoporella
milovanovici and Cylindroporella cf. C. parva Radoičić.
The dolomite sequence at Serra Vaddellona western slopes includes several beds of
limestone with radiolitids. Salpingoporella milovanovici was recognized in one of the
beds with scarce foraminiferal association - Pseudorhapydionina dubia (De Castro),
Pseudorhapydionina cf. P. laurinensis, Biconcava bentori, Pyrgo globulosa Tronchetti
and other miliolids.
The Dinarides: Dinaric Carbonate Platform
Cenomanian deposits near Nikšič (Montenegro) consist of sporadic occurrences of
limestones with radiolitids and the prevailingly scarce microfossil content, in additi-
on to beds bearing Chondrodonta joannae Choffat and/or other oysters. Scarce fora-
miniferal assemblage is formed by Pseudorhapydionina dubia, Pseudorhapydionina
laurinensis, Cuneolina, Dicyclina, Nezzazatinella and different miliolids. Algae, He-
teroporella lepina Praturlon, Neomeris sp. and Salpingoporella milovanovici are fe-
wer. Localities: west of the Krupac dam and north of Gomje Polje.
Salpingoporella milovanovici has been recognized in similar Cenomanian limesto-
nes of Popovo Polje area (Hercegovina).
Observation on Salpingoporella milovanovici
Few specimens of slightly larger thallus than those in the type region are noted in
limestones of Serra Vaddellona and Nikšič area. According to all of the available data,
the measurements od Salpingoporella milovanovici are the following:
Outer diameter of calcareous tubes	0.070 - 0.320 mm
Diameter of canal	0.035 - 0.190 mm
Distance between whorls	0.040 - 0.080 mm
Number of branches in the whorl	9-16
Calcareous envelope around proximal part of the branches forms a compact tube.
Distally, between two successive verticils, the envelope tapers into thin laminae
which reach the subcortical part of the thallus and are mainly either partly preserved
or barely discernible. The envelope is sometimes reduced to a narrow part around the
axis - the sections of such tube resemble those of Salpingoporella annulata similarly
preserved.
The contour of axial cavity has not always been visible, particularly when these
fossils (as in Serra Vaddellona limestones) present calcite moulds of the original en-
velope. The minute poorly preserved Salpingoporella milovanovici are often difficult
to recognize as dasycladacean and are easily overlooked. The likely reason is the ab-
sence of registered findings since the introduction of the species.
The occurrence of Salpingoporella milovanovici Radoičić ...___И5
The findings reported in this note suggest a significant geographic distribution of
Cenomanian Salpingoporella milovanovici, especially within the Periadriatic Carbo-
nate Platforms. The favourable habitat of Salpingoporella milovanovici were protec-
ted platform areas.
References
R a d o i č i Ć, R. 1978: Salpingoporella milovanovici, n. sp. a new dasyclad from the Cenoma-
nian strata of Dinarides, and a note on the foraminifer Nummoloculina sp. (aff. regularis, Phi-
lippson). - Ann. Géol. de Pénin. Balkanique, Tome XLII, 375-381, Beograd.
116
Andrea Sgrosso, Paola Esposito & Rajka Radoičić
Plate 1
1-6 Salpingoporella milovanovici Radoičić, x 130, vertical, tangential and oblique sections, Lo-
wer-Middle Cenomanian, sample AS81, Serra Vaddellona
The occurrence of Salpingoporella milovanovici Radoičić ..■
117
Plate 2
1-6 Salpingoporella milovanovici Radoičić, x 130, vertical, oblique, tangential (figs. 1-3, 6) and
transverse sections (figs. 4, 5), Lower-Middle Cenomanian, sample AS81, Serra Vaddellona
GEOLOGIJA 40, 119-107 (1997), Ljubljana 1998
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah
in pomembne najdbe zgornjeanizijskih fosilov
Scythian and Anisian beds in the quarry near Hrastenice and important
finds of Upper Anisian fossils
Tomaž Petek
Trubarjeva 85, 1000 Ljubljana, Slovenija
Ključne besede: stratigrafija, paleontologija, spodnji in srednji trias, anizijski
amoniti in konodonti
Key words: stratigraphy, palaeontology. Lower and Middle Triassic, Anisian
ammonoids and conodonts
Kratka vsebina
V okoli 150 m debeli skladovnici kamnin v kamnolomu Hrastenice sem ugotovil
skitske plasti, ki ustrezajo gastropodnemu oolitu in členu Cencenighe v južnotirol-
skih Dolomitih, spodnjeanizijski dolomit in ilirske plasti z bogato fosilno favno in
algami. Opisani so naslednji rodovi amonitov: Kellnerites, Lardaroceras, Arcestes,
Flexoptychites, Gymnites in MonophyHites. Na podlagi amonitne favne sem napra-
vil primerjavo z razvojem ilirskih plasti v južnotirolskih Dolomitih in Lombardiji.
Abstract
In an about 150 m thick stratigrafie section in the quarry near Hrastenice I fo-
und lower Triassic beds corresponding to Gastropod Oolite Member and to Cence-
nighe Member of the Dolomites, Lower Anisian dolomite beds and Upper Anisian
beds, rich in fossils. Among the ammonoids, six genus occur (Kellnerites, Lardaro-
ceras, Arcestes, Flexopty chites, Gymnites, Monophy Hites). On the basis of ammono-
ids I compared Upper Anisian beds with stratigrafie sections of basinal "Buchen-
stein Beds" in the Dolomites and Lombardy.
Uvod
V prispevku sem obdelal spodnjetriasne in srednjetriasne plasti, ki so bile razkri-
te v kamnolomu pri Hrastenicah. Posebno poudarjeni so bili apnenci in laporji ilir-
ske starosti, v katerih je izstopala bogata fosilna favna. Prav pomembnost te najdbe
je vplivala na nastanek tega prispevka pod vodstvom mentorja prof. dr. Antona Ra-
movša. Za vso pomoč se mu najlepše zahvaljujem. Topla zahvala tudi dr. Špeli Gori-
čan za določevanje radiolarijev, dr. Branku Sokaču iz Zagreba za določitev alg, dr.
120_Tomaž Petek
Petru Bracku za pomoč pri določanju amonitov in Marjanu Grmu za fotografije fo-
silov.
Geografski podatki
Spodnjetriasne in srednjetriasne plasti so razkrili ob pridobivanju anizijskega
dolomita v južnem pobočju Mareške (527 m) med naseljema Hrastenice in Log pri
Polhovem Gradcu, tik ob cesti Ljubljana-Polhov Gradec, ob severnem robu doline
Gradaščice (sl. 1). Podnožje kamnoloma je na nadmorski višini 330 m, zgornji rob je
na višini okoli 470 m. Višina razkritih plasti je 140 m, največja širina - skoraj 250 m -
je v spodnjem delu. V širšem pomenu štejemo to ozemlje k Polhograjskemu hribovju.
Sl. 1. Položajna skica kamnoloma pri Hrastenicah
Fig. 1. Locality map of quarry at Hrastenice
Pregled dosedanjih raziskav
Ramovš (1961) v knjižici Geološki izleti po ljubljanski okolici med drugim opi-
suje kamnine ob cesti Dobrova-Polhov Gradec. Dolomitu v Hrastenicah pripisuje
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah ..._
anizijsko starost. Leta 1967 omenja najdbo foraminifere Meandrospira dinarica v
ilirskih apnencih Polhograjskega hribovja in Šmarne gore.
Premru je leta 1964 v okviru diplomske naloge kartiral ozemlje med Logom pri
Polhovem Gradcu in Polhovim Gradcem na južni strani ter Knapovžami na severni
strani. V delu opisuje tudi spodnjetriasne plasti, anizijski dolomit in pisane apnence,
laporje in konglomerate, ki jih uvršča v ladinij kot buchensteinske sklade. V pisanih
apnencih je našel amonita Ptychites angustoumbilicatus, ki se v Bakonjskem gozdu na
Madžarskem pojavlja skupaj z vrsto Reitziites reitzi. Na območju Grmade, Goljeka in
Tošča omenja 11 kompleksov, kjer so na površju razgaljeni buchensteinski skladi.
Grad in Ferjančič v Tolmaču k Osnovni geološki karti, list Kranj (1976)
omenjata na prostoru med Poljansko in Horjulsko dolino horizont konglomeratov in
peščenjakov, ki ga zaradi majhnega obsega niso prikazali na geološki karti. Menita,
da spada ta horizont v fassansko podstopnjo. Plasti, ki jih Premru omenja kot
buchensteinske sklade, uvrščata v spodnji del langobardske podstopnje.
Stratigrafski pregled
Spodnji trias
Gastropodno-oolitni člen
Najstarejše kamnine v obravnavanem kamnolomu spadajo v spodnji del nammalija,
to je srednji del skitske serije. Po litoloških značilnostih in deloma fosilni favni jih
lahko primerjamo s podobno razvitimi plastmi v Dolomitih, ki jih Broglio Loriga
s sodelavci (1986a, b) uvršča v gastropodno-oolitni člen werfenske formacije. Plasti
so na vzhodnem delu odrezane s prelomom in so v tektonskem stiku z anizijskim do-
lomitom. Na jugu so ob prelomu s smerjo vzhod-zahod prav tako v tektonskem stiku
z zgornjeskitskimi apnenci in laporji. V zgornjem delu je na te plasti narinjen anizij-
ski dolomit. Zato lahko nammalijske plasti sledimo v redkih golicah le proti Logu pri
Polhovem Gradcu.
V	spodnjem delu je svetal peščeni dolomit z rumenkastim odtenkom, brez sljude.
Sledijo plasti rumenkastorjavega sljudnatega peščenega meljevca, sljudnatega pe-
ščenjaka in peščenega laporja. Na površinah plasti so pogosti slabo ohranjeni odtisi
školjčnih lupin in manganovi dendriti. Navzgor se med opisanimi plastmi pojavljajo
okrog 30 cm debele plasti oz. leče rjavordečega apnenca. Zgrajen je iz drobnih pol-
žjih hišic, školjčnih lupinic, ooidov in dobro zaobljenih bioklastov. Sortiranost je
slaba, zrna so velika od 0,2 do 1 mm, posamezne polžje hišice pa od 2 do 6 mm. Pol-
žje hišice so rdečerjave barve in so največkrat zapolnjene z limonitom ali z limoni-
tno okro. Ooidi so pogosto prekristaljeni in včasih tudi limonitizirani. Prvotna
struktura v njih najpogosteje ni opazna. Nad temi plastmi se ponekod pojavi plast
rumenega lapornega apnenca z ooidi in lupinicami polžev. V kamnini je drobno raz-
pršen limonitni pigment. Ooidi so pogosto prekristaljeni, pri nekaterih je še vidna
koncentrična zgradba. Nato so se zopet odlagali sljudni laporni peščenjaki in sivi la-
porji. Vmes je plast rdečega peščenega laporja, v katerem je opazna normalna gra-
dacija, ki kaže na normalno lego plasti. Tudi v teh plasteh so pogosti slabi odtisi
školjčnih lupin.
V	zgornjem delu prevladujejo laporji, ki so sivi, svetlo vijolični ali rožnati do rde-
čkasti. Vmes je plast apnenčevega oolita lečaste oblike. Oolit je rumenkastosiv, ooidi
122	Tomaž Petek
Sl. 2. Kamnolom pri Hrastenicah (a - gastropodno-oolitni člen spodnjega triasa; b
- člen Cencenighe spodnjega triasa; c - anizijski dolomit; d - pisane plasti s fosili
ilirske podstopnje; e - konglomerat; f - sivi apnenec z algami)
Fig. 2. Quarry at Hrastenice (a - Gastropod-Oolite Member; b - Cencenighe Mem-
ber; c - Anisian dolomite; d - various Illyrian beds with fossils; e - conglomerate;
f - grey limestone with algae)
V njem so elipsoidne oblike. Jedra ooidov so večidel prekristaljena (dolomitizirana).
Profil se konča z rdečkastim laporjem, na katerega je narinjen anizijski dolomit.
Člen Cencenighe
Med spodnjetriasnimi plastmi so tudi sivi laporji in temnosivi apnenci, ki so prav
na robu kamnoloma v tektonskem stiku z zgoraj opisanimi plastmi. Po fosilni favni
predstavljajo plasti ekvivalent člena Cencenighe v Južnih Alpah. V spodnjem delu so
razkriti svetlorjavi laporji, med katerimi so tanjše plasti sivega apnenca. Navzgor
prevlada temnosivi apnenec, v katerem se redkeje pojavljajo laporne pole. V apnen-
cih so ohranjene različne sedimentaci j ske teksture: gradacija, konvolucija, laminaci-
ja, bioturbacije. V nekaterih delih so opazne zapolnitve kanalov. Večkrat se vmes po-
javijo intraformacijski konglomerati oziroma breče. V sivih laporjih in temnejših
apnencih je ponekod vse polno slabo ohranjenih polžjih hišic, ki večidel pripadajo
vrsti Natiria costata (Münster). Lepo ohranjene sem našel na zahodni strani Petriče-
vega grabna, kjer so omenjene kamnine v tektonskem stiku z anizijskim dolomitom.
Veliko je zapolnitev anelidnih rovov, med njimi tudi vertikalnih rovov v obliki črke U
(Rhizocorallium). V členu Cencenighe se pojavlja tudi majhna foraminifera Mean-
drospira pusilla (Ho), ki sem jo dobil v izbrusku, narejenem iz ehinodermskega
apnenca (tab.2, sl.l, 2). Ta plast nastopa nekako sredi temnih apnencev.
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._123
Opisani apnenci in laporji so lateralno v tektonskem stiku s starejšimi plastmi (ga-
stropodno-oolitni člen), navzgor pa prehajajo v temnosivi tankoplastnati lapornati
dolomit. S pojavom dolomita je postavljena litološka meja med spodnjim in srednjim
triasom.
Srednji trias
Anizijski dolomit
Večji del profila v hrasteniškem kamnolomu predstavlja svetlo- do temnosivi pla-
stnati in v zgornjem delu neplastnati dolomit. Skladovnico z dolomitnimi plastmi
lahko delimo v dva dela. Sredi kamnoloma je namreč vidna narivna meja, ki jo je na
geološki karti nekoliko zahodneje označil tudi Premru (1964). Pod narivno mejo
so v zahodnem delu plasti spodnjetriasne starosti, ki jih vzhodno ob vertikalnem pre-
lomu zamenja anizijski dolomit. Na oboje je nato zopet narinjen anizijski dolomit. V
spodnjem in v zgornjem delu je dolomit v celoti prepokan v več smereh. V zgomjem
delu so na več mestih razkrite tektonske drse, ki kažejo premikanja v smereh vzhod-
zahod in jugovzhod-severozahod ter prečno na ti smeri.
Spodaj je tankoplastnati (debelina plasti je nekaj centimetrov) temnosivi dolomit z
lapornimi polami. Višje so plasti debelejše, dolomit je temnosive barve s svetlejšimi
pasovi, ki jih sestavljajo stromatolitne strukture. Plasti so debele od 1 do 2 m, med
njimi je večkrat odložena tanka plast zelenkastosivega ali rdečega in rožnatega dolo-
mi tnega laporja. Nad temi lapornimi plastmi so nato odložene tanke plasti temnejše-
ga dolomitnega laporja in dolomita, ki jim sledijo spet debelejše plasti dolomita. V
dolomitnih plasteh so pogosti svetlejši pasovi s stromatolitno teksturo. V enem od teh
pasov sem našel v zbrusku preseke foraminifer Meandrospira dinarica Kochansky-
Devidé & Pantič, kar tem plastem dokazuje anizijsko starost. Plastnati dolomit je tu-
di tik nad narivno mejo, navzgor pa prevlada svetlejši neplastnati dolomit, ki je pre-
cej drobljiv, stromatolitne teksture v njem so redke in slabo ohranjene. V tem delu ni
več vmesnih dolomitnolapornih vložkov. Dolomit navzgor zvezno preide v rumeni la-
pomi dolomit in lapomi apnenec enake barve. Zaradi prelomov ne moremo ugotoviti
prvotne debeline anizijskega dolomita, ki je vsekakor večja od 100 m. P r e m r u
(1964) omenja tam blizu debelino anizijskega dolomita 200 m. Starost anizijskega do-
lomita je bila določena s foraminifero Meandrospira dinarica na osnovi litološkega
videza in zgornjeanizijskih pisanih plasti nad dolomitom.
Pisani apnenci, laporji, meljevci, peščenjaki in konglomerat
V zgornjem aniziju se je končala mirna plitvovodna sedimentacija, kar nam kaže
pestro menjavanje kamnin nad dolomitom (sl. 3). Dolomit v zgornjem delu zvezno
preide v rumenkasti laporni dolomit in nato v rumenkastosivi laporasti apnenec, ki
je gomoljast in ima po površinah gomoljev rumene lapornoglinene prevleke. Lapor-
ni dolomit ne vsebuje fosilnih ostankov, v rumenkastem apnencu pa se že pojavijo
redki radiolariji. Navzgor postane gomoljasti apnenec rožnatosiv do rdečkast, z
rdečimi lapornoglinenimi prevlekami. Nekako od sredine rdečih gomoljastih
apnencev so v kamnini pogosti ostanki amonitnih hišic. To kamnino sem raztapljal
za konodontne preiskave, ki so dale pozitivne rezultate. Prof. Ramovš je ugotovil
124		Tomaž Petek
Sl. 3. Stratigrafski stolpec zgornjeanizijskih plasti v kamnolomu pri Hrastenicah
Fig. 3. Stratigraphie column of Upper Anisian beds in quarry at Hrastenice
naslednje ploščaste konodontne elemente: Neogondolella constricta (Mosher &
Clark), N. cornuta Budurov & Štefanov, N. transita (Kozur & Mostler) in Paragon-
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._127
dolella excelsa Mosher; ti dokazujejo ilirsko podstopnjo. Precej je tudi vejnatih ele-
mentov, v vzorcu pa se pojavljajo tudi ribji zobci in ribje luske. V lahki frakciji je
izredno veliko radiolarijev in spikul morskih gob s kremenastim ogrodjem. Goriča-
nova je določila naslednje rodove in vrste radiolarijev: Astrocentrus sp., Eptingium
sp., Hexacontium sp., Pentactinocarpus sp., Stauracontium sp., Pseudostylosphae-
ra longispinosa Kozur & Mostler, P coccostyla (Rüst), Hindeosphaera spinulosa
(Nakaseko & Nishimura) in Hozmadia (?) rotunda (Nakaseko & Nishimura). Amo-
niti so slabo ohranjeni in jih je iz trde kamnine težko dobiti. Določil sem rodove
Proarcestes, Gymnites in Ptychites. Povprečna velikost amonitnih hišic je 8 cm, po-
samezni odlomki pa kažejo na primerke, katerih hišice so imele v premeru preko 20
cm. Rumeni laporni dolomit in apnenec imata skupno debelino okrog 80 cm, debe-
lina rdečih gomoljastih apnencev pa se v profilu spreminja od nekaj decimetrov do
enega metra.
Rdečim gomoljastim apnencem sledi sivi plastnati apnenec v skupni debelini 1,2 m.
Posamezne plasti so debele okoli 20 cm. Površine plasti so ravne, med njimi so tanke
prevleke sive gline. V spodnjem in predvsem zgomjem delu je apnenec nekoliko sve-
tlejši in vsebuje več intraklastov ter krinoidnih ostankov. V vseh plasteh se pojavljajo
redki amoniti, ki pa jih ne moremo izluščiti iz trdega apnenca. V odlomljenih kosih
kamnine, ki ležijo v podnožju kamnoloma, so na zgornji površini plasti amoniti delo-
ma izluženi. Oblike hišic in deli sutumih linij na njih kažejo na verjetno pripadnost
rodovoma Kellnerites in Ptychites. Ob amonitih se pojavljajo tudi do 2 cm dolgi deli
pecljev morskih lilij in - redkeje - posamezni majhni rinhonelidni ramenonožci.
Nad sivim apnencem ležijo plasti pisanih apnencev in peščenih apnencev oziroma
apnenčevih peščenjakov v skupni debelini pol metra. Plasti so debele od 2 do 10 cm,
med njimi se pojavljajo do pol cm debele rdečerjave lapome pole. Spodnjo plast
predstavlja sivi apnenec z rožnatimi pikami. Plast je debela 10 cm. Nad njimi je ena-
ko debela plast pisanega apnenca, v katerem prehaja barva od rdečerjave do sive.
Slede rdečerjavi apnenec s sivimi lisami, tudi enako debel, nato 3 cm debela plast
apnenca, ki je v sredini siv, proti spodnji in zgornji ploskvi pa vse bolj rdečerjav in la-
pomat ter se konča z rjavo lapomo prevleko. Predzadnja plast je rdečerjavi kalkare-
nit, ki ima po površju vse polno sljude. Podobna je vrhnja plast, ki vsebuje več lapor-
ne komponente. Zadnji dve plasti sta debeli od 5 do 10 cm. Vse naštete plasti vsebu-
jejo precej amonitov, še posebno veliko jih je v tretji in peti plasti. Iz trde kamnine jih
težko dobimo. Ker kamnina v zadnjih dveh plasteh zaradi svoje sestave pri atmosfer-
skih razmerah hitro razpada, dobimo v kosih na površini že izlužene, dobro ohranje-
ne primerke, pri katerih je navadno vidna tudi sutuma linija. Prevladuje vrsta Fle-
xoptychites flexuosus (Mojsisovics) (tab. 4, sl. 1-5). Pogost je tudi amonit Kellnerites
bosniensis (Hauer) (tab. 3, sl. 1-3). Našel sem po en primerek amonitov Gymnites in-
cultus (Beyrich) (tab. 5, sl. 3), Monophyllites sphaerophyllus (Hauer) in dva fragmen-
ta vrste Lardaroceras pseudohungaricum Balini (tab. 3, sl. 5).
Brack in Rieber (1993) sta po obsežnih raziskavah v Lombardijskih Alpah in
Dolomitih razdelila zgornji anizij v cone trinodosus, reitzi/Kellnerites in Nevadites.
Starost plasti, ki jih opisujem, dokazujeta vrsti Kellnerites bosniensis in Lardaroce-
ras pseudohungaricum. Po teh vrstah uvrščam plasti v spodnji del cone reitzi/Kellne-
rites. Rod Lardaroceras je doslej poznan le iz Lombardijskih Alp. Poleg amonitov
sem našel tudi ortocere iz rodu Michelinoceras (tab. 5, sl. 7, 8) in slabo ohranjenega
navtilida (tab. 5, sl. 5). V tej plasti so tudi številni ostanki krinoidov, redki pa so tere-
bratulidni brahiopodi in posamezne školjke. Na površini plasti so pogosto izluženi
tudi do dva milimetra veliki ribji zobci.
126_	Tomaž Petek
Pisanim apnencem sledi meter debela skladovnica temnosivega mikritnega apnen-
ca. Plasti so debele 10 do 15 cm. V njih so redki preseki amonitnih hišic, v spodnjem
delu tudi redki odlomki pecljev morskih lilij. V zbrusku so opazni radiolariji. Plasti
so neravne, včasih se pojavljajo gomoljaste oblike, vmes so tanke prevleke sivozele-
nega laporja.
Nad to plastjo je zopet pisana skladovnica. Prične se s plastjo vijoličnorjave gline,
v kateri so primešana kalcitna zma velikosti peska. Očitno gre za mehansko zelo sla-
bo odporno kamnino. Glina je na otip mastna in je dobro gnetljiva. Plast je debela do
dva centimetra, lahko pa se popolnoma izklini. Višje ležeče plasti sestavljajo apnenci,
laporji in meljevci. V njih so ohranjene tekstume in strukturne značilnosti, ki kažejo
ritmično sedimentacijo na prehodu s platforme v globljevodno okolje. Plasti sem raz-
delil v štiri sekvence. V prvi so tri plasti sivega apnenca. Spodnja plast je kalkarenit s
povprečno velikostjo zm okrog 1 mm in z 2% terigenih mineralov, katerih velikost se
giblje okrog 0,5 mm. V drugi plasti so zma v povprečju velika 0,1 do 0,2 mm, nekoli-
ko več je drobnozmate terigene komponente, ki daje kamnini rjavkast odtenek. V tej
plasti se v neenakomemih razmikih pojavljajo temnejši vzporedni pasovi. Tretjo
plast sestavljajo mikritna in mikrosparitna kalcitna zma, vmes pa se pojavljajo maj-
hne leče temnejše barve, v katerih so zma velikosti drobnozrnatega peska. Za to plast
je značilna lečasta plastnatost. Med nastajanjem kamnine sta se odlagala pretežno
karbonatni mulj in občasno karbonatni pesek. Vse tri plasti imajo površine valovitih
oblik, lateralno se hitro tanjšajo in zopet odebelijo. Za celotno sekvenco je značilna
valovita plastnatost in upadanje velikosti zm navzgor. Njena debelina znaša 25 do 30
centimetrov. Prehod v dmgo sekvenco predstavlja dva centimetra debela plast, ki jo
sestavljata mešani drobnozmati karbonatni peščenjak in karbonatni mulj. Ta se za-
čne s sivim drobnozmatim kalkarenitom, sledijo pa še štiri tanke plasti enake barve
in sestave, le da je velikost zm v vsaki naslednji plasti manjša. Debeline plasti se la-
teralno ne spreminjajo, v vertikalni smeri pa je vsaka plast tanjša. Tako meri druga
plast v dmgi sekvenci tri centimetre, zadnja plast pa samo tri milimetre.Vsaka od
zgoraj opisanih dveh sekvenc predstavlja en sedimentaci j ski ritem. V tretjo sekvenco
sem uvrstil več ritmov, prek katerih se enakomemo povečuje količina terigene prime-
si. Celotna debelina je trideset centimetrov, posamezne plasti pa so debele od enega
do pet centimetrov. V spodnjem delu je kamnina sive barve; navzgor postaja rdečka-
storjava do vijoličnorjava. Zaporedje plasti je naslednje: kalkarenit z normalno gra-
dacijo, sivi kalcilutit, kalkarenit, laporasti apnenec, vijoličnorjavi kalkarenit z nor-
malno gradacijo, dve plasti drobnozmatega kalkarenita s primesjo gline, meljevec in
peščeni meljevec, vijoličnorjavi zelo drobnozmati laminirani peščenjak z meljasto in
glinasto primesjo, sivi mikritni apnenec, vijoličnorjavi lapor Predzadnja plast kaže
na umiritev okolja in začasno prekinjeni dotok terigenega materiala. V četrti sekven-
ci je zopet majhen odstotek terigene primesi, le na vrhu se pojavi nekaj centimetrov
vijoličnorjavega laporja. Večji del jo predstavlja sivi kalkarenit z vijoličnim odten-
kom, le v zgornjem delu se vmes pojavi centimeter debela plast kalcilutita. V tem de-
lu je izražena inverzno simetrična gradacija. Celotno pisano serijo končuje že prej
omenjeni lapor.
Nad temi plastmi je spet odložen sivi mikritni apnenec, makroskopsko zelo podo-
ben apnencu pod njimi. Ves ta apnenec je debel okrog 1,2 m in plasti v njem med 10
in 20 centimetrov; v spodnjem delu se vmes pojavi plast sivozelene lapome gline, v
kateri plavajo apnenčevi gomolji, ki imajo obliko ploščatih zaobljenih prodnikov.
Apnenec sem za konodontno analizo topil v ocetni kislini. Po ločevanju netopnega
preostanka v bromoformu so v lahki frakciji ostali skoraj samo radiolariji in spikule
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._129
morskih gob s kremenastim ogrodjem. Goričanova je med radiolariji določila nasle-
dnje rodove in vrste: Astrocentrus sp., Spongopallium sp.. Triassistephanidium sp.,
Stauracontium (?) granulosum (Dimitrica, Kozur & Mostler), Stauracontium (?) tris-
pinosum (Kozur & Mostler), Tetraspongodiscus nazarovi (Kozur & Mostler), P entas-
pongodiscus anisicus Kozur & Mostler in Paroertlispongus rarispinosus Kozur & Mo-
stler Prof. Ramovš je ugotovil iste vrste ploščastih konodontov kakor v rdečem go-
moljastem apnencu iz spodnjega dela ilirskih plasti. Tudi v tem vzorcu je precej vej-
natih konodontov, prav tako pa so prisotni ribji zobci. Sivi mikritni apnenec ponovno
kaže na mimo globljevodno sedimentaci j sko okolje.
Po odložitvi sivega apnenca se prične zopet pisana sedimentacija. Najprej je odlo-
žena tanka plast sivega drobnozmatega kalkarenita in nato poldmgi meter plasti
meljevca vijoličnorjave barve. Zanj so značilne navzkrižna plastnatost ali poševna
laminaci j a in odsotnost fosilov. Nad njim je odložen glinasti lapor z lističasto struk-
turo. Je temnorjave barve s svetlosivimi lisami. Ta plast je debela 70 centimetrov. Tu-
di v tej kamnini nisem našel fosilnih ostankov. Sledi 2 m debela skladovnica rdečer-
javih in zelenkastosivih apnencev in apnenčevih peščenjakov z normalno gradacijo.
Sivi apnenec, ki je odložen na te plasti, kaže na ponovno mimejšo sedimentacijo.
Sprva se med apnencem še pojavljajo tanke plasti rožnatega laporja, potem se odlaga
le mikritni apnenec, ki v zgomjem delu preide v sparitni apnenec. Mikritni apnenec
sem raztapljal v ocetni kislini. Vzorec je vseboval konodontne elemente in redke
spongijske spikule, radiolarijev pa v njem ni. Prof. Ramovš je določil iste ploščaste
konodonte kakor v prejšnjih dveh vzorcih, razen teh pa še vrsto Paragondolella prae-
alpina Ramovš & Goričan. V zgomjih plasteh je precej ostankov pecljev morskih lilij.
Celotna debelina sivega apnenca je 1,6 m.
Zadnje plasti, ki jih še lahko sledimo v tem zaporedju, so zopet pisani laporji in
apnenci. Plasti so debele nekaj centimetrov do deset centimetrov. V spodnjem delu so
to rdečerjavi meljevci, v katerih se v centimetrskih razmikih ponavljajo do dva mi-
limetra debele lamine drobnozmatega peščenjaka, ki je nekoliko temnejši. Na površi-
nah plasti so pogosti manganovi dendriti. Nad njimi je odložen vijoličnorjavi apne-
nec s svetlosivimi lisami. Posamezne plasti so debele okrog deset centimetrov. Vsaka
plast se konča z laporjem, ki se lomi v tankih lističih.
V kamnolomu je vidnih precej manjših prelomov, ob katerih so posamezni deli pre-
maknjeni za nekaj metrov. Ti premiki so najbolj izraziti prav v ilirskih plasteh, ki se
lateralno in vertikalno hitro spreminjajo.
Na zahodni strani kamnoloma je nad vijoličnorjavim apnencem in lističastim la-
porjem odložen rdeči peščenjak z lapomim vezivom, ki preide v konglomerat z rde-
čim lapornim vezivom. Konglomerat sestavljajo svetlosivi, temnosivi in rožnati, slabo
zaobljeni apnenčevi prodniki. Sortiranost je slaba, srednja velikost prodnikov je ne-
kaj centimetrov. Prodniki nimajo medsebojne podpore, plavajo v lapomem vezivu.
Navzgor prevladuje rožnato apnenčevo vezivo, kosi kamnin pa so vedno večji. Vmes
se pojavi deset centimetrov debela plast rdečega meljevca oziroma peščenjaka, ki se
nepravilno menjavata. Prehod pisanih plasti v konglomerat z apnenčevim vezivom je
viden samo v tem delu, v širini dveh metrov. Povsod dmgje je konglomerat v tekton-
skem stiku s pisanimi plastmi ali pa je stik zakrit. Večji del konglomerata loči od prej
opisanih plasti prelom, ki poteka v smeri vzhod-zahod. Tektonske drse kažejo na ho-
rizontalna premikanja. V srednjem delu leži konglomerat na pol metra debeli plasti
vijoličnorjavega laporja, ki razpada v tanke lističe. Sredi te plasti se najdejo nekaj
centimetrov veliki gomolji apnenca, ki imajo obliko ploščatih prodnikov. Lapor je do-
bil lističasto strukturo zaradi tektonskih pritiskov. Apnenčevi gomolji so nastali z
128_	Tomaž Petek
zbirno mineralizacijo apnenca med diagenezo. Struktura laporja in oster prehod v
konglomerat kažeta na tektonski stik. Konglomerat sestavljajo apnenčevi in dolomi-
tni kosi, ki so veliki nekaj centimetrov do pol metra, redki tudi več. Prevladuje apne-
nec ilirske starosti, predvsem sivi apnenec z ostanki krinoidov, sivi mikritni apnenec
in rdečkasti apnenec z belimi lisami. V posameznih apnenčevih prodnikih so vidni
preseki amonitnih hišic. Dolomitni kosi nastopajo v dveh oblikah. Sivi razpokam do-
lomit je najverjetneje spodnjeanizijske ali srednjeanizijske starosti. Svetli homogeni
dolomit s prozornimi kremenovimi žilicami pa je verjetno ilirske starosti. Podoben
dolomit je namreč v ilirskih plasteh na grebenu Goljeka, nad potjo iz Topola na Gr-
mado. Zaobljenost in sortiranost prodnikov sta slabi. Kot vezivo nastopa sivi ali ro-
žnati apnenec, ki je ponekod bolj lapornat. Vmes se pojavljajo tanke in več metrov
dolge leče rdečega peščenjaka ali rdečega in okrastorumenega meljevca. Konglome-
rat lahko sledimo na zahodnem pobočju Mareške, kjer je debel okrog deset metrov.
Na vzhodni strani kamnoloma je debelina konglomerata okrog tri metre.
Sivi apnenec, dolomitizirani apnenec in dolomit
Kamnine, ki so nad konglomeratom, kažejo na umiritev razmer in pričetek mirne
karbonatne sedimentacije proti koncu anizijske stopnje. Do vrha Mareške in naprej
po slemenu sledimo sivi apnenec, dolomitizirani apnenec in dolomit, ki se medseboj-
no menjavajo lateralno in vertikalno. Na vzhodni strani kamnoloma je na konglome-
ratu meter debel sklad sivega biospari tnega apnenca, na površini katerega izstopajo
ostanki apnenčevih alg iz skupine dasikladacej, vidni pa so tudi preseki polžjih hišic
in školjčnih lupinic. Sokač je med algami določil vrste Teutloporella triasina Pia (tab.
1, sl. 1, 2), Teutloporella ? triasina Pia (tab. 1, sl. 3-5), Teutloporella ? tabulata Pia
(tab. 1. sl. 6-8) in ? Oligoporella sp. (tab. 1, sl. 5), ki kažejo, da je apnenec najverjetne-
je zgornjeanizijske starosti. Ker določitvi alg vrste T. tabulata in rodu Oligoporella
nista povsem zanesljivi, pa ne moremo izključiti ladinijske starosti, saj se vrsta T tri-
asina pojavlja v Dinaridih prav v tem obdobju. Navzgor je apnenec večinoma prekri-
staljen in prepreden s stilolitskimi šivi. Posamezne plasti sestavlja algni apnenec, v
katerem so ostanki alg prekristaljeni in zato nedoločljivi. Ponekod so v sparitnem
apnencu slabo ohranjene foraminifere vrste Diplotremmina ? astrofimbriata (tab. 2,
sl. 8, 9), Nodosaria sp. in Dentalina sp. (tab. 2, sl. 10). V bližini prelomov je apnenec
močno dolomitiziran. Tako je ob prelomu sredi zgornjega dela kamnoloma nad kon-
glomeratom rožnatosivi krušljivi dolomit, ki bočno prehaja v sivi dolomitizirani
apnenec. Enake kamnine sledimo po slemenu Mareške do vrha, kjer so v tektonskem
stiku s spodnjetriasnimi kamninami. Na vzhodni strani pa se ob prelomu stikajo s čr-
nimi plastnatimi apnenci ladinijske starosti (Grad & Ferjančič, 1974).
Pregled fosilnega inventarja
Apnenčeve alge
V apnenčevi plasti, ki leži tik nad srednjetriasnim brečastim konglomeratom je vse
polno ostankov apnenčevih alg iz skupine dasikladacej. Dr. B. Sokač je v poslanih
vzorcih določil vrste Teutloporella triasina Pia (tab. 1, sl. 1-2), T. ? triasina (tab. 1, sl.
3-5), T. ? tabulata Pia (tab. 1, sl. 6-8), ? Oligoporella sp. (tab. 1, sl. 5). Zaradi slabe
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._129
ohranjenosti nekateri vzorci niso zanesljivo določeni. Sokač navaja, da je bila T. tria-
sina v Alpah najdena v kamninah ilirske podstopnje, v Dinaridih se pojavlja v ladini-
ju, v Romuniji pa je najdena v plasteh od zgornjega anizija do spodnjega ladinija. Te-
utloporella tabulata je tako v Alpah kakor v Dinaridih značilna za anizij. Rod Oligo-
porella se pojavlja samo v aniziju.
Foraminifere
Foraminifere sem našel v zbruskih spodnjetriasnih kamnin, anizijskega dolomita
in v dolomitiziranih apnencih na slemenu Mareške. Vse so slabo ohranjene. V temno-
sivem spodnjetriasnem apnencu je najdena foraminifera vrste Meandrospira pusilla
(Ho) (tab. 2, sl. 1, 2), ki je vodilna v spodnjem triasu. V dveh zbruskih sivega dolomita
sem našel več presekov vrste M. dinarica Kochansky-Devidé & Pantič (tab. 2, sl. 3-6),
ki je vodilna v aniziju. V zbruskih sivega dolomitiziranega apnenca pod vrhom Mare-
ške je več slabo ohranjenih foraminifer vrste Diplotremmina ? astrofimbriata Kristan
& Tollmann (tab. 2, sl. 8, 9), Dentalina sp. (tab. 2, sl. 10) in Nodosaria sp. Vrsta Diplo-
tremmina astrofimbriata je znana v plasteh od zgornjega anizija do cordevola.
Radiolariji
V	mikritnih apnencih med pisanimi ilirskimi plastmi so pogosto dobro ohranjeni
skeleti radiolarijev. Špela Goričan je določila naslednje rodove in vrste: Astrocentrus
sp., Eptingium sp., Hexacontium sp., Hindeosphaera spinulosa (Nakaseko & Nishi-
mura), Hozmadia ? rotunda (Nakaseko & Nishimura), Pentactinocarpus sp., Pentas-
pongodiscus anisicus Kozur & Mostler, Pseudostylosphaera coccostyla (Rüst), Ps.
longispinosa Kozur & Mostler, Spongopallium sp., Stauracontium sp., S. granulosum
(Dumitrica, Kozur & Mostler), S. trispinosum (Kozur & Mostler), Tetraspongodiscus
nazarovi (Kozur & Mostler), Triassistephanidium sp. Nekatera vrstna imena niso do-
ločena, ker so radiolariji ilirske podstopnje še slabo raziskani in bodo potrebne na-
daljnje analize.
Polži
V	gastropodno-oolitnem horizontu spodnjega triasa so nekatere plasti zgrajene iz
skoraj samih drobnih polžjih hišic. Prevladujeta rodova Natica in Coelostylina. V
apnencih in laporjih člena Cencenighe so pogosti polži Natiria costata (Münster), ki
so večidel slabo ohranjeni. Polžje lupine so pogoste tudi v plasti anizijskega apnenca
nad brečastim konglomeratom, ki pa jih ne moremo izluščiti iz apnenca, zato niso do-
ločeni.
Školjke
Našel sem le odtise školjčnih lupin v sljudnih peščenjakih med plastmi gastropo-
dno-oolitnega apnenca. Vsi so tako slabo ohranjeni, da jim ne moremo zanesljivo do-
ločiti pripadnosti. Po oblikah sodeč verjetno pripadajo rodu Anodontophora.
130_	Tomaž Petek
Glavonožci
Glavonožci so najpomembnejša skupina, saj je na podlagi njihovih ostankov nare-
jena primerjava z razvojem v Dolomitih in Lombardiji, kjer so po njihovi stratigraf-
ski razširjenosti razdelili ilirsko podstopnjo na tri amonitne cone in postavili novo
mejo med anizijsko in ladinijsko stopnjo. Ves nabrani material je iz pisanih plasti, ki
sledijo sivemu dolomitu anizijske starosti. Primerki so različno ohranjeni. Velik delež
predstavljajo odlomki, saj je bila večina materiala nabrana iz grušča na dnu kamno-
loma. Kar precej materiala kaže tudi večjo ali manjšo stopnjo deformacije zaradi tek-
tonskih pritiskov. Tako so pri nekaterih amonitih zavoji v eni smeri tudi nekajkrat vi-
šji kot v pravokotni smeri nanjo.
Iz skupine ortocerov so trije slabo ohranjeni primerki. Zaradi slabe ohranjenosti vr-
ste niso določene. Dva primerka pripadata rodu Michelinoceras (tab. 5, sl. 7, 8), tretji
primerek pa kaže značilnosti rodu Atractites (tab. 5, sl. 6). V plasti apnenca, ki leži tik
pod plastmi z rodom Kellnerites, je najdeno kameno jedro navtilida (tab. 5, sl. 5).
Amoniti so zaradi njihovega pomena pri ugotavljanju starosti opisani posebej. V
nabranem materialu so določeni rodovi Kellnerites, Lardaroceras, Arcestes, Ptychi-
tes, Flexopty chites, Gymnites in Monophyllites.
Ramenonožci
V sivem biosparitnem apnencu tik nad rdečim gomoljastim apnencem so najdeni
majhni ramenonožci iz družine Rhynchonellidae, v plasti z rodom Kellnerites pa te-
rebra tulidni ramenonožec.
Iglokožci
Čeprav nastopajo ostanki iglokožcev v nekaterih plasteh v velikem številu, jim
nisem določil točnejše sistematske pripadnosti. V sivem biosparitnem apnencu med
pisanimi kamninami ilirske podstopnje so pogosti ostanki morskih lilij. Dele pecljev
dobimo tudi v plasteh s kelneriti. V apnenčevih plasteh spodnjega triasa in ilira se v
zbruskih dobijo preseki bodic morskih ježkov. Iz rdečega gomoljastega apnenca je
holoturijski sklerit, ki sem ga določil kot Theelia planorbicula Mostler. Sklerit ima
deset prečk ter okrogel in gladek zunanji obod, dvignjen nad ravnino pesta. Omenje-
no vrsto so našli v plasteh anizijske, karnijske in norijske starosti.
Konodonti
Konodonti so najdeni, kot je že omenjeno v stratigrafskem opisu, v treh apnenče-
vih plasteh med pisanimi kamninami ilirske starosti. Vsi trije vzorci vsebujejo enako
konodontno združbo z Neogondolella constricta (Mosher & Clark), N. cornuta Budu-
rov & Štefanov, N. transita (Kozur & Mostler) in Paragondolella excelsa Mosher V
najvišji vzorčevani plasti se pojavlja tudi P. praealpina Ramovš & Goričan. Po ugoto-
vitvi dr. Ramovša konodonti dokazujejo zgornji del ilirske podstopnje.
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._133
Drugi organizmi
Poleg opisanih mikrofosilov nastopajo v nekaterih plasteh ilirske podstopnje v ve-
likih množinah tudi kremenaste spongijske spikule. V konodontnih vzorcih so še ra-
zlični vejnati konodonti, ribji zobci in ribje luske. Ribje zobce najdemo tudi v spo-
dnjetriasnih apnencih. V spodnjetriasnih laporjih in apnencih so pogoste zapolnitve
anelidnih rovov, med njimi Rhizocorallium striatum Kühn.
Opis pomembnejših amonitov
Ordo Ceratitida Hyatt, 1884
Superfamilia Ceratitaceae Mojsisovics, 1879
Familia Ceratitidae Mojsisovics, 1879
Genus Kellnerites Arthaber, 1912
Kellnerites cf. bosniensis (Hauer, 1887)
Tab. 3, sl. 1-3
cf. 1993 Kellnerites bosniensis Hauer, -Brack & R i e b e r, str 469-470, tab. 5, sl. 7-10,
sl. 13-14 in tab. 6, sl. 10-11.
Ves material, ki pripada ostankom amonitov rodu Kellnerites, je iz plasti rdečerja-
vega kalkarenita. Primerki niso dobro ohranjeni, vendar so pri vseh vidne značilno-
sti, ki jih uvrščajo v ta rod. Hišice so involutne, zadnji zavoj prekriva tretjino sta-
rejšega. Prečni prerez zavoja ima pri vseh skoraj pravokotno obliko z zaobljenimi vo-
gali. Osrednji greben na ventralni strani je pri nekaterih višji in ožji, pri drugih spet
nižji in širši. Take razlike kažejo tudi primerki iz Lombardije in Dolomitov (Brack
& Rieb er, 1993). Suturna linija je ceratitna s tremi lateralnimi lobusi. Hišice so
okrašene z značilnimi radialnimi rebri, na katerih so tmasti oziroma bradavičasti
izrastki. Štiri primerke sem po značilnostih določil kot Kellnerites cf. bosniensis (tab.
3, sl. 1-3), en primerek pa ni določen in je označen kot Kellnerites sp. (tab. 3, sl. 4).
Tako določitev je potrdil tudi prof. Hans Rieber iz Züricha.
Stratigrafska razširjenost: Cona reitzi/Kellnerites.
Genus Lardaroceras Balini, 1992
Lardaroceras pseudohungaricum Balini, 1992
Tab. 3 , sl. 5
1992 Lardaroceras pseudohungaricum sp. n., - B a 1 i n i, str. 3-28, tab. 2, sl. 1-2 in
tab. 3, sl. 1-2.
Material: Dva fragmenta z dobro ohranjeno omamentacijo; vsak fragment ob-
sega približno tretjino zavoja. Pripadata različnima osebkoma.
Opis: Hišica je involutna, manjši zavoj prekriva dobro polovico starejšega. Lobna
črta je ceratitna in ustreza tisti s primerkov v Val Camonica (Balini, 1992). Na ven-
132_	Tomaž Petek
traini strani zavoja poteka nizek, zaobljen greben. Lateralni del krasijo rahli, sinuso-
idni grebeni s tremi vrstami bradavičastih izrastkov. Prva vrsta izrastkov je na prevo-
ju v umbilikalni del, druga je približno na tretjini višine zavoja in tretja na robu med
lateralnim in ventralnim delom. Število grebenov in lateroventralnih bradavic je ve-
čje od števila umbilikalnih in lateralnih bradavic. V prerezu ima zavoj subtrapezoi-
dno obliko.
Primerj ava: Pri manjšem primerku je razmerje med višino in širino zavoja
1,45, pri večjem pa 1,66. Osebki iz Val Camonica imajo to razmerje med 1,67 in 1,81.
Pri vseh se kaže hitrejša rast v višino kot v širino zavoja, zato so pri manjših osebkih
v Hrastenicah tudi razmerja manjša. V vseh drugih lastnostih se ujemajo s primerki
iz Val Camonica.
Stratigrafska razširjenost: Zgornji del cone trinodosus in spodnji del
cone reitzi/Kellnerites.
Geografska razširjenost: Doslej je vrsta poznana le v Južno tirolskih
Dolomitih (Val Camonica, Giudicarla, Pertica, Bagolino), novo najdišče je v Polho-
grajskem hribovju (Hrastenice).
Superfamilia Arcestaceae Mojsisovics, 1875
Familia Arcestidae Mojsisovics, 1875
Genus Arcestes Suess, 1865
Arcestes sp.
Tab. 5, sl. 4
Slabo ohranjena polovica jedra iz rdečega gomoljastega apnenca kaže, da je imela
hišica obliko rahlo stisnjene krogle in je bila močno involutna. Lupina je bila gladka,
le na delu fragmenta je viden radialen zažetek. Umbilicus ni ohranjen in tudi lobna
linija ni vidna. Oblika hišice še najbolj kaže na pripadnost rodu Arcestes. Tudi rod
Joannites ima gladko involutno lupino z zažetki, vendar je pri njem hišica bočno bolj
stisnjena.
Superfamilia Ptychitaceae Mojsisovics, 1882
Familia Ptychitidae Mojsisovics, 1882
Genus Flexoptychites Spath, 1951
Flexoptychites flexuosus (Mojsisovics, 1865)
Tab. 4, sl. 1-5
1882 Ptychites flexuosus Mojsisovics - Mojsisovics, str. 261, tab. 63, sl. 2-8.
1988 Flexoptychites fleocuosus Mojsisovics - Prlj & Mudrenovié, strl9, tab. 5,
sl. 2 a-d.
Material: Tri dobro ohranjena kamena jedra, dve tektonsko stisnjeni jedri in
večje število fragmentov. Pri vseh je vidna lobna linija, oblika zavoja in omamentaci-
ja. Primerki so iz iste plasti kot Kellnerites in Lardaroceras. V rdečem gomoljastem
apnencu je najden en sam slabo ohranjen primerek, na katerem se vidi lobna linija.
Opis: Primerki imajo bočno stisnjeno hišico z razmeroma majhnim lijakastim
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._135
popkom. Lateralno stran krasijo nizki, srpasto zaviti grebeni, ki so proti ventralnemu
delu obrnjeni v smeri ustja. Sutuma linija je amonitna. Življenjska kamrica obsega
dobro polovico zadnjega zavoja. Na odtisu zunanje strani lupine so vidne srpaste pri-
rastnice.
D - višina hišice - diameter
H - višina zadnjega zavoja - whorl height
W - širina zadnjega zavoja - whorl width
U - širina popka - umbilical width
Primerj ava: Lobne linije so si pri vrstah Flexopty chites flexuosus in F. studeri
zelo podobne, vendar je omamentacija značilna za F. flexuosus. Oblika prečnega pre-
seka zavoja je nekako med F. flexuosus in F. acutus, vendar kažejo sutuma linija (pre-
dvsem lega ventralnega lobusa) in dimenzije na pripadnost F. flexuosus.
Stratigrafska razširjenost: Starejši avtorji omenjajo vrsto v plasteh s
Paraceratites trinododus, vendar bo treba z novejšimi delitvami ilirske podstopnje
njeno razširjenost znova preučiti. Na novem najdišču se vrsta pojavlja skupaj z rodo-
voma Kellnerites in Lardaroceras.
Geografska razširjenost: Alpe, Dinaridi, Timor
Flexoptychites acutus (Mojsisovics, 1882)
Tab. 5, sl. 1
1882 Ptychites acutus Mojsisovics - M o j s i s o v i c s, str. 263, tab.64, sl. 4a, b.
1988 Flexoptychites acutus Mojsisovics - P r 1 j & M u d r e n o v i č, str 20, tab. 4,
sl. 4 a-d, tab. 5, sl. 1 a-d.
Material: Relativno dobro ohranjeno jedro, na eni strani delno korodirano.
Opis: Rebra na lateralni strani se proti ventralnemu delu ukrivljajo v smeri ustja.
Hišica je bočno stisnjena, ventralni del je zožen. Sutuma linija je amonitna. Višina hiši-
ce je 68 mm, zadnji zavoj je visok 37 mm in širok 18 mm, popek meri v premeru 7mm.
Primerjav a: Od vrste F. flexuosus se razlikuje po dimenzijah in obliki prečne-
ga preseka zavoja. Radialna rebra niso ukrivljena kot pri vrsti F. flexuosus.
Stratigrafska razširjenost: Enako kot za F. flexuosus.
Geografska razširjenost: Alpe, Dinaridi.
Flexoptychites sp.
Tab. 5, sl. 2
Material: Dobra polovica hišice, ki obsega življenjsko kamrico in zadnjo suturo.
134_	Tomaž Petek
Opis: Hišica je bočno stisnjena, na lateralni strani ima radialne srpaste grebene,
sicer pa je gladka. Suturna linija je amonitna. Po sredini ventralnega dela poteka
izrazit oster greben. Popek je samo delno ohranjen in zavzema približno desetino
premera celotne hišice. Hišica je visoka 87 mm, zadnji zavoj meri v višino 45 mm in v
širino 25 mm.
Diskusija: Oblika hišice, omamentacija, dimenzije in sutuma linija kažejo na
pripadnost rodu Flexoptychites. Ker v dostopni literaturi nisem našel vrste z ostrim
osrednjim grebenom na ventralni strani, je za zdaj določen samo rod. Ni izključeno,
da gre za novo vrsto.
Stratigrafska razširjenost: Primerek je iz rdečega gomoljastega
apnenca na bazi pisanih ilirskih plasti, verjetno iz cone trinodosus.
Superfamilia Pinacocerataceae Mojsisovics, 1879
Familia Gymnitidae Waagen, 1895
Genus Gymnites Mojsisovics, 1882
Gymnites incultus (Beyrich, 1867)
Tab. 5, sl. 3
1882 Gymnites incultus Beyrich - Mojsisovics, str 233, tab. 54, sl. 1-3.
Material: En primerek še na kamnini, pri katerem je v celoti izlužena bočna
stran lupine s popkom in suturno linijo.
Opis: Primerek je tektonsko deformiran, tako da je dobil elipsasto obliko. Di-
menzije so izmerjene v smeri najmanjših deformacij. Življenjska kamrica in del mlaj-
ših zavojev so bili odlomljeni že med sedimentacijo, popek je naravno prepariran.
Mlajši zavoj prekriva slabo polovico prejšnjega zavoja. Sutuma linija je odlično
ohranjena in kaže največjo podobnost z vrsto G. incultus, kakor jo opisuje Mojsiso-
vics. Hišica je gladka, le pri osvetlitvi pod kotom daje slutiti rahlo nagubanost. Viši-
na hišice je 79 mm, višina zadnjega zavoja je 30 mm. Popek meri v premeru 27 mm.
Stratigrafska razširjenost: Zgornji ilir, doslej so ga uvrščali v cono
Paraceratites trinodosus, v Hrastenicah je najden v kamninah cone trinodosus in co-
ne reitzi/Kellnerites.
Geografska razširjenost: Alpe, Dinaridi, Himalaja, Grenlandija.
Subordo Phylloceratina Arkel, 1950
Superfamilia Phyllocerataceae Zittel, 1884
Familia Ussuritidae Hyatt, 1900
Genus Monophyllites Mojsisovics, 1879
Monophyllites sphaerophyllus (Hauer, 1851)
1882 Monophyllites sphaerophyllus Hauer - M o j s i s o v i c s, str 206, tab. 79, sl. 1-3.
Material: Majhen, tektonsko deformiran primerek, pri katerem so ohranjeni le
najstarejši zavoji.
Opis: Kljub slabi ohranjenosti hišice so vidne glavne vrstne značilnosti. Popek je
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._137
relativno širok, mlajši zavoj prekriva približno tretjino starejšega. Lupina je zaoblje-
na in brez gub ali izrastkov. Suturna linija je enaka kakor pri Mojsisovicsevih pri-
merkih.
Stratigrafska razširjenost: Srednji anizij do karnij.
Geografska razširjenost: Kozmopolitska vrsta.
Primerjave s sorodnimi razvoji
Deli slovenskega ozemlja, ki so bili v srednjem aniziju še plitvomorski, se prične-
jo v zgornjem aniziju pogrezati. Po mnenju nekaterih avtorjev so se deli ozemlja
pogreznili, drugi deli pa so ostali plitvi ali se celo dvignili. Vsekakor velja, da se je
ozemlje današnjih Polhograjskih hribov, Šmarne gore in okolice Trzina poglobilo v
ilirski podstopnji, prav tako tudi v okolici Bučke na Dolenjskem. Na ozemlju ju-
žnih Karavank je v tem času nastopila pelagična sedimentacija. Sedimentacija se je
hitro spreminjala tako lateralno kakor vertikalno. P r e m r u (1964) navaja na
ozemlju med Polhovim Gradcem in Knapovžami vsaj 11 najdišč s kamninami te
starosti, ki pa jih uvršča v spodnji ladinij. Na vseh najdiščih so plasti omejene s
prelomi ali pa so mlajše plasti erodirane. Zaporedja kamnin kažejo na vseh izdan-
kih precejšnjo raznolikost in jih težko primerjamo med seboj. Nasploh veljajo na-
slednje skupne značilnosti, ki jih podaja Ramovš (1967). V spodnjem delu so
rdečkasti ali sivi, redkeje črni apnenci ali dolomiti. Ponekod je v spodnjem delu tu-
di rdečkast apnenčev konglomerat. Navzgor jih zamenjujeta rdeči ali rjavkasti, de-
loma masivni, deloma plastnati apnenec in dolomit. V njih so pole ali gomolji ro-
ženca in jaspisne žilice. V vrhnjem delu se med plasti lahko vključijo rdečkasti
apnenčevi konglomerati. Plasti lahko dosežejo debelino 110 m. V zgornjem delu so
rdečkasti apnenci, med katerimi se lahko pojavlja plast tufitnega apnenca. V teh
plasteh je P r e m r u našel amonita Ptychites angustoumbilicatus, s katerim do-
kazuje, da so omenjene plasti ekvivalent buchensteinskih plasti spodnjega ladini-
ja. V omenjenih plasteh je veliko mikrofosilov, predvsem radiolarijev. Kljub veliki
podobnosti s plastmi v kamnolomu, ki vsebujejo amonitno favno, bi le težko trdili,
da so nastajale vzporedno, saj so le-te odložene v spodnjem delu, medtem ko jih je
P r e m r u našel v vrhnjem delu. Težko je verjeti, da bi se v tako kratki razdalji
odložilo na eni strani en meter, na drugi pa skoraj 100 m sedimenta. Vendar pa bo
treba odnose med kamninami na posameznih najdiščih dodobra preučiti, da jih bo-
mo lahko primerjali med seboj.
Na južnem pobočju Šmarne gore omenja Ramovš (1967) sive laporje, temnosive
apnence, sive detritične apnence in opečnato rdeče ploščaste apnence z roženci,
vključene v rdeče laporje in sive detritične apnence. Sivi in rdeči apnenci vsebujejo
juvenilne amonite, radiolarije, pelagične školjkice, ostrakode in ostanke iglokožcev. V
teh plasteh je najdena tudi foraminifera Meandrospira dinañca. Ramovš in Gori-
čan (1995) opisujeta radiolarijsko in konodontno favno iz profila rdečih apnencev z
roženci. Na podlagi fosilne mikrofavne uvrščata apnence v zgornji del cone trinodo-
sus, oziroma v spodnji del cone reitzi/Kellnerites. Med stratigrafsko pomembnimi ra-
diolariji omenjata tudi vrsti Hindeosphaera spinulosa in Hozmadia rotunda, ki sem
ju našel v rdečem gomoljastem apnencu v Hrastenicah. Med konodonti se tako na
Šmami gori kakor v Hrastenicah pojavljajo vrste Neogondolella constricta, N. cornu-
ta, Paragondolella excelsa in P. praealpina. Vse to nam kaže, da lahko oba profila
uvrstimo v isto časovno obdobje.
136_	Tomaž Petek
Pri Trzinu je manjši izdanek ilirskih plasti, ki so bile ob narivanju tektonsko izri-
njene. V rožnatem apnencu je Mravlja (1993) našel amonite, verjetno iz rodu Fle-
xoptychites. Konodontna favna v teh apnencih je enaka kakor v najdišču pri Hraste-
nicah. Nad rožnatim apnencem je sivi apnenec in vijolično sivi ehinodermski apne-
nec. To zaporedje kaže podobnost z razvojem v Hrastenicah, vendar so tudi tu plasti
tektonsko omejene, tako da jih večji del manjka.
Ilirske plasti so znane tudi v Selih pri Bučki (Kühn & Ramovš, 1965). Tam
rdeči apnenci s peščenoglinenimi vložki postopno prehajajo v sive apnence. Ilirske
plasti gradijo majhno sinklinalo med dolomitom. V rdečih apnencih je najdena boga-
ta cefalopodna favna z vrstami Ptychites domatus, P. eusomus, Sturia sansovinii, Pa-
rapinacoceras aspidoides, P. damesi, Gymnites falcatus in Atractites boeckhi. V pla-
steh pri Hrastenicah nisem našel nobene od naštetih vrst, skupni pa so rodovi Ptychi-
tes, Gymnites in Atractites. V apnencu iz Sel pri Bučki so najdeni tudi konodontni ele-
menti vrst Gladigondolella tethydis, Neogondolella excelsa in N. constricta (Kolar-
Jurkovšek, 1983).
Podobne plasti ilirske starosti so omenjane tudi pri Idrskih Krnicah. V njih so bili
najdeni zgomjeanizijski konodonti, nedoločljivi amoniti (Kolar-Jurkovšek,
1983) in radiolariji (Goričan & Buser, 1990).
Pomembna je primerjava z razvojem v Dolomitih in Lombardiji, po katerem je na-
rejena najnovejša razdelitev zgornjega anizija in ladinija ter postavljena nova meja
med njima na podlagi vodilnih amonitov (Brack & Rieber, 1993). Predvsem pa
je za nas pomembna kronostratigrafska omejitev posameznih rodov in družin. Temelj
za novo razdelitev po amonitnih conah je razvoj plasti pri Bagolinu (NE od Brescie),
kjer so našli največ pomembnih vrst amonitov. Plasti so razvite neprekinjeno od sre-
dnjega anizija do zgornjega ladinija, kar je precej redko na prostoru nekdanje zaho-
dne Tetide. Na tej osnovi so narejene primerjave z razvojem v Dolomitih, Lombardiji
in južni Švici. Zgornji anizij je razdeljen na tri amonitne cone: trinodosus, reitzi/Kel-
Inerites in Nevadites. Ladinij ska podstopnja se začne s pojavom Eoprotrachyceras
curionii, kakor curionii cona. Meja je torej postavljena na podlagi amonitov in ne več
litološko s pojavom buchensteinskih plasti. Med Lombardijo in Dolomiti so nad
"Prezzo apnenci" tako imenovane "prehodne plasti", ki jim sledijo buchensteinske
plasti. V prehodnih plasteh, ki so uvrščene v cono reitzi/Kellnerites, so najdeni amo-
niti Kellnerites, Reitziites, Lardaroceras, Hungarites, Parakellnerites, Langobardites,
Norites, skupaj s ptychitidae (avtorja ne omenjata rodov oziroma vrst) in Michelino-
ceras. Rod Kellnerites se pojavlja v spodnji polovici cone reitzi/Kellnerites, rod Lar-
daroceras pa v zgomjem delu cone trinodosus in v spodnjem delu cone reitzi/Kellne-
rites. Po amonitih Kellnerites in Lardaroceras v Hrastenicah lahko torej uvrstimo
plasti, v katerih so najdeni, v spodnji del cone reitzi/Kellnerites. Rdeče gomoljaste
apnence lahko potemtakem uvrstimo v cono trinodosus. Omeniti velja, da se amoniti
iz družine ptychitidae v Dolomitih in Lombardiji pojavljajo v vseh treh amonitnih
conah zgornjega anizija in jih v mlajših kamninah ne dobimo več.
Sklepi
V hrasteniškem kamnolomu sem ugotovil spodnjetriasne plasti v dveh horizontih
južnotirolskega podrobno preučenega razvoja. Najstarejši dokazani horizont je ga-
stropodno-oolitni člen, ki je v tektonskem stiku z mlajšimi plastmi člena Cencenighe.
Campilskega člena in člena Val Badia nisem ugotovil, pa tudi prisotnost člena S. Lu-
Scythian and Anisian beds in the quarry near Hrastenice ■.._
cano ni dokazana. Prisotnost foraminifere vrste Meandrospira dinarica v spodnjih
plasteh dolomita kaže na njegovo spodnjeanizijsko starost. Na podlagi amonitov Kel-
lnerites in Lardaroceras uvrščam del pisanih plasti nad dolomitom v cono reitzi/Kel-
lnerites ilirske podstopnje. Ker se rod Lardaroceras pojavlja v zgomjem delu cone
trinodosus in spodnjem delu cone reitzi/Kellnerites, sem gomoljaste apnence nad do-
lomitom uvrstil v cono trinodosus. Konodontni element Paragondolella praealpina
nam dokazuje, da je tudi zadnja plast apnenca pod konglomeratom še ilirske starosti.
Najmlajše plasti, ki sem jih preučeval, lahko po ostankih apnenčevih alg Teutloporel-
la triasina, T. ? triasina, T. ? tabulata in ? Oligoporella sp. uvrstimo v zgomji anizij, ni
pa izključena tudi ladinij ska starost. Zaradi slabe ohranjenosti alg bo potrebnih za
njihovo točno določitev več zbruskov. Zato pa je pod vprašajem tudi starost konglo-
merata pod apnencem z algami. Zaporedja kamnin kažejo na večja tektonska premi-
kanja v zgomjem aniziju, ki so povzročila neenakomerno pogrezanje morskega dna in
plazenje sedimentov po nastalih pobočjih. Občasno se kaže umirjanje razmer, ko se
useda karbonatni mulj. Proti koncu zgomjega anizij a se ozemlje hitro dviguje in pri-
de do zasipavanja globljega dela z gruščem. Po umiritvi tektonskega delovanja se na
tem mestu prične mima plitvomorska sedimentacija, ki verjetno sega še v spodnji la-
dinij. Za rekonstrukcijo tedanjih razmer bo treba napraviti natančnejšo primerjavo z
enako starimi kamninami v širši okolici.
Scythian and Anisian beds in the quarry near Hrastenice and important
finds of Upper Anisian fossils
Summary
West of Ljubljana extends the hilly region of Polhograjski Dolomiti. In the quarry
near the village Hrastenice along the road from Ljubljana to Polhov Gradec the au-
thor found a rich fossil fauna. On the base of fossils the Lower and Middle Triassic
were established. Especially important are the Upper Anisian beds in which several
ammonoids, conodonts and radiolarians were found. Ammonoids are similar to those
from Lombardy and Dolomites (Brack & Rieber, 1993). In the lower part of the
quarry light sandy dolomite, sandy siltstones, sandstones, marls and oolitic limesto-
nes with little gastropods occur These rocks are attributed to Nammalian stage of
Lower Triassic. Near these rocks dark grey marls and limestones are situated. Con-
tact between them is tectonic. In limestones the gastropods Natiria costata are often
found. In one of the beds the foraminifer Meandrospira pusilla was found, a guide
fossil in Lower Triassic. The Lower/Middle Triassic boundary is lithologie. Light grey
dolomite above marly limestones is attributed to Lower Anisian. The foraminifer Me-
androspira dinarica, a guide fossil in Anisian, was found by the author in stromatoli-
tic dolomite. In the upper part of the quarry red nodular limestone overlies the dolo-
mite. It contains poorly preserved ammonoids (Proarcestes, Gymnites and Ptychites),
conodonts (Neogondolella constricta, N. cornuta, N. transita, Paragondolella excel-
sa), radiolarians (Astrocentrus sp., Eptingium sp., Hexacontium sp., Pentactinocar-
pus sp., Stauracontium sp., Pseudostylosphaera longispinosa, P. coccostyla, Hindeos-
phaera spinulosa and Hozmadia (?) rotunda), spicules and holothurian sclerites (The-
elia planorbicula). Above red nodular limestone lies grey limestone with crinoids and
rare ammonoids (Kellnerites and Ptychites). In reddish brown calcarenites rich am-
138_	Tomaž Petek
monoid fauna was found. Based on ammonoid species Kellnerites bosniensis and
Lardaroceras pseudohungaricum, the age of calcarenites and probably of grey lime-
stone is Upper Anisian, the lower part of Reitzi/Kellnerites Zone, and the age of red-
dish nodular limestone is Trinodosus Zone. In calcarenite ammonoids of species Fle-
xoptychites flexuosus occur frequently, while specimens of Michelinoceras are rare
and only one specimen of Gymnites incultus and another of Monophyllites sphae-
rophyllus were found. Crinoid fragments can be also found in calcarenites and in
hard grey biomicrite above them. In the upper part reddish brown calcarenites, calci-
lutites, siltstones and marls alternate with grey micrites. In micrite radiolarians, spi-
cules and conodonts are very numerous. The radiolarian assemblage contains Astro-
centrus sp., Spongopallium sp., Triassistephanidium sp., Stauracontium (?) granulo-
sum, Stauracontium (?) trispinosum, Tetraspongodiscus nazarovi, Pentaspongodiscus
anisicus, and Paroertlispongus rarispinosus. The conodont species are the same as
those in reddish nodular limestone. Another conodont species Paragondolella praeal-
pina was found in the layer next to limestone. This species was found for the first ti-
me on Šmama gora, about 10 km east of Hrastenice (Ramovš & Goričan,
1995). Above these coloured layers occur a few meters of conglomerate which conta-
ins fragments of above-mentioned rocks. In grey limestone above the conglomerate
recrystallizated dasycladacean algae including species Teutloporella triasina, T. ? tri-
asina, T ? tabulata, ? Oligoporella sp. were found. The age of genus Oligoporella is
Anisian.
Systematic description of ammonoids
Ordo Ceratitida Hyatt, 1884
Superfamilia Ceratitaceae Mojsisovics, 1879
Familia Ceratitidae Mojsisovics, 1879
Genus Keíínentes Arthaber, 1912
Kellnerites cf. bosniensis (Hauer, 1887)
P1.3, Figs.1-3
cf. 1993 Kellnerites bosniensis Hauer - Brack & Rieber, 469-470, pl. 5, figs. 7-10,
figs. 13-14 and pi. 6, figs. 10-11.
All material belonging to ammonoid genus Kellnerites was found in reddish brown
calcarenite. Specimens are not well preserved, but in all characteristic features are
evident. The whorl section of this involute ammonoid is rounded, subrectangular. The
median keel changes its shape like specimens from Lombardy and Dolomites (Brack
& Rieber, 1993). The suture line is ceratitic and shows three lateral lobes. The last
whorl shows 4 rows of nodes. The marginal nodes are most prominent. Four speci-
mens belong to Kellnerites cf. bosniensis (pi. 3, figs. 1-3), one is not determined and is
mentioned as Kellnerites sp. (pi. 3, fig. 4).
Age: Reitzi/Kellnerites Zone.
Scythian and Anisian beds in the quarry near Hrastenice ..._
Genus Lardaroceras Balini, 1992
Lardaroceras pseudohungaricum Balini, 1992
PL 3 , Fig. 5
1992 Lardaroceras pseudohungaricum sp. n. - B a 1 i n i, 3-28, pi. 2, figs. 1-2 and pi. 3,
figs. 1-2.
Material: Two fragments with well preserved ornamentation.
Description: Involute, suture line is ceratitic and identical to specimens from
Val Camonica (Balini, 1992). On the ventral side of whorl is the rounded keel. Or-
namentation on the lateral side is made of sinuous radial ribs and three rows of nodes
(umbilical, lateral on 1/3 of height of the side, latero ventral). The number of ribs, of
ventral and latero ventral nodes is a little greater than that of the umbilical nodes.
The whorl section is subtrapezoidal.
Age: Upper Trinodosus Zone and Lower Reitzi/Kellnerites Zone.
Occurrence: Until now known only from Prezzo Limestone in the Camonica
Valley and Giudicane (Italy); new locality at Hrastenice (Slovenia).
Superfamilia Arcestaceae Mojsisovics, 1875
Familia Arcestidae Mojsisovics, 1875
Genus Arcestes Suess, 1865
Arcestes sp.
PL 5, Fig. 4
Very poorly preserved half of specimen from red nodular limestone. Involute, sub-
globular, whorl very smooth, umbilicus is not preserved, suture line not seen.
Superfamilia Ptychitaceae Mojsisovics, 1882
Familia Ptychitidae Mojsisovics, 1882
Genus Flexoptychites Spath, 1951
Flexoptychites flexuosus (Mojsisovics, 1865)
PL 4, Figs. 1-5
1882 Ptychites flexuosus Mojsisovics - Mojsisovics, p. 261, pi. 63, figs. 2-8.
1988 Flexoptychites flexuosus Mojsisovics - P r 1 j & M u d r e n o v i ć, p. 19, pl. 5,
figs. 2 a-d.
Material: Three well preserved specimens, two compressed internal moulds
and several fragments. Suture lines and ornamentation are preserved in all speci-
mens. Only one specimen was found in red nodular limestone, the others were found
in calcarenite with Kellnerites and Lardaroceras.
Description: Highly compressed ammonites with relatively small umbilicus.
On the lateral sides they have flexuous ribs. Suture line is ammonitic. Body chamber
includes about half of the last whorl.
140_	Tomaž Petek
A g e: In earlier literature species is reported from the Trinodosus Zone, but becau-
se of new biostratigraphical zonation its stratigraphical frame is open. In new loca-
lity near Hrastenice F. flexuosus occurs in beds with Kellnerites and Lardaroceras,
thus its age is Reitzi/Kellnerites Zone.
Occurrence: Alps, Dinarides, Timor.
Flexoptychites acutus (Mojsisovics, 1882)
PI. 5, Fig. 1
1882 Ptychites acutus Mojsisovics - Mojsisovics, p. 263, pi. 64, figs. 4a, b.
1988 Flexoptychites acutus Mojsisovics - P r 1 j & M u d r e n o v i c, p. 20, pi. 4, figs.
4 a-d, pi. 5, figs. 1 a-d.
Material: Relatively well preserved internal mould.
Comparison: Specimen differentiate from F flexuosus in size and shape of the
whorl. Radial ribs are not flexuous as in F flexuosus.
Age: Look at F flexuosus.
Occurrence: Alps, Dinarides.
Flexoptychites sp.
P1.5, Fig. 2
Material: Body chamber with last suture line.
Description: Compressed, on lateral side radial flexuous ribs. Suture line is
ammonitic. On ventral side occurs prominent sharp median keel. Ammonite is very
involute with small umbilicus.
Age: Red nodular limestone, probably Trinodosus Zone.
Superfamilia Pinacocerataceae Mojsisovics, 1879
Famiha Gymnitidae Waagen, 1895
Genus Gymnites Mojsisovics, 1882
Gymnites incultus (Beyrich, 1867)
PI. 5, Fig. 3
1882 Gymnites incultus Beyrich - Mojsisovics, p. 233, pi. 54, figs. 1-3.
Material: One specimen in rock shows its left side, the other side is not seen.
Suture lines and umbilicus are well preserved.
Description: Specimen is compressed and resembles an ellipsoid. Dimensions
are measured in directions of smallest deformations. Body chamber is missing. The
oldest whorl is covered to half by the youngest one. Well preserved suture lines are
identical to species G. incultus as described by Mojsisovics. The height of spe-
cimen is 79 mm, the height of the last whorl is 30 mm and the umbilical diameter is
27 mm.
Age: Trinodosus Zone, Reitzi/Kellnerites Zone.
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■._143
Occurrence: Alps, Dinarides, Himalaya, Grönland.
Subordo Phylloceratina Arkel, 1950
Superfamilia Phyllocerataceae Zittel, 1884
Familia Ussuritidae Hyatt, 1900
Genus Monophyllites Mojsisovics, 1879
Monophyllites sphaerophyllus (Hauer, 1851)
1882 Monophyllites sphaerophyllus (Hauer) - Mojsisovics, p. 206, pi. 79, figs. 1-3.
Material: Small specimen without body chamber and youngest whorls.
Description: Relative wide umbilicus, rounded whorl, smooth, suture lines
are identical to those of Mojsisovics' specimens.
Age: Middle Anisian to Camian.
Occurrence: Cosmopolitic.
Literatura
B a 1 i n i, M. 1992: Lardaroceras gen. n., a new Late Anisian ammonoid genus from the Prez-
zo Limestone (Southern Alps). - Riv. Ital. Paleont. 98, 3-28, Milano.
Brack, P. & R i e b e r, H. 1993: Towards a better definition of the Anisian/Ladinian boim-
dary: New biostratigraphic data and correlations of boundary sections from the Southern Alps.
-	Eclogae geol. Helv. 86, 415-527, Basel.
Broglio Loriga, C., Neri, C. & Posenato, R. 1986a: The Lower Triassic of the
Dolomites and Cadore. - Field conference on Permian and Permian-Triassic boundary in the
South-Alpine segment of the western Tethys, 29-34, Brescia.
Broglio Loriga, C., Neri, C. & Posenato, R. 1986b: The Werfen formation (Lo-
wer Triassic) in the Costabella Mt., Uomo section. - Field conference on Permian and Permian-
Triassic boundary in the South-Alpine se^ent of the western Tethys, 128-145, Brescia.
Goričan, S. & Buser, S. 1990: Middle Triassic radiolarians from Slovenia (Yugoslavia).
-	Geologija 31, 32 (1988/89), 133-197, Ljubljana.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1974: Osnovna geološka karta 1:100 000, list Kranj. - Zve-
zni geološki zavod Beograd, Beograd.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976: Tolmač lista Kranj. - Osnovna geološka karta
1:100000, Zvezni geološki zavod Beograd, 70 p., Beograd.
Kolar-Jurkovšek, T. 1983: Srednjetriasni konodonti Slovenije. - Rud.-met. zbor. 30,
323-364, Ljubljana.
Kühn, O. & Ramovš, A. 1965: Zwei neue Trias- Ammonitenfaunen der Umgebung von
Novo Mesto. - Acta geologica 5, 13-41, Zagreb.
Mojsisovics, E. V. 1882: Die Cephalopoden der mediterranen Triasprovinz. - Abh. geol.
Reichsanst. 30, 695 - 718, Wien.
Mravlja, J. 1993: Stratigrafski razvoj ozemlja med Trzinom, Rašico in Dobenim. - Di-
plomsko delo v rokopisu. Knjižnica katedre za geol. in paleont. Univerze v Ljubljani, 31 p., Lju-
bljana.
P r e m r u, U. 1964: Stratigrafski razvoj in tektonska zgradba ozemlja med Polhovim Grad-
cem in Knapovžami. - Diplomsko delo v rokopisu. Knjižnica katedre za geol. in paleont. Uni-
verze v Ljubljani, 60 p., Ljubljana.
Pri j, N. & Mudrenovic, V. 1988: Srednjotriaski amoniti iz područja Pribudića. - Ge-
ološki vjesnik 41, 15 - 24, Zagreb.
Ramovš, A. 1961: Geološki izleti po Ljubljanski okolici. - Mladi geolog 3, 127-137, Mla-
dinska knjiga, Ljubljana.
Ramovš, A. 1967: Nachweis der Schichten der Illyr-Unterstufe im Raum von Ljubljana. -
Bull. sei. Yougosl., A, 12, 250-251, Zagreb.
Ramovš, A. & Goričan, S. 1995: Late Anisian-Early Ladinian radiolarians and co-
nodonts from Smama Gora near Ljubljana. - Razprave 4. razreda SAZU 36, 179-221, Ljubljana.
142		Tomaž Petek
Tabla 1 - Plate 1
1, 2 Teutloporella triasina (Schauroth) Pia
Sivi apnenec v vrhnjem delu kamnoloma, zgornji ilir x 13
Grey limestone in upper part of the quany, late Illyrian. x 13
3, 4 Teutloporella ? triasina (Schauroth) Pia
Vrhnji del kamnoloma, zgornji ilir. x 10
Upper part of the quarry, late Illyrian. x 10
5	? Oligoporella sp. (desno) in Teutloporella ? triasina (levo)
Ista kamnina kot na sliki 2. x 10
Grey limestone in upper part of the quarry, late Illyrian. x 10
6	Teutloporella ? tabulata Pia. x 10
7, 8 Teutloporella ? tabulata Pia. x 7
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■.	143
144		Tomaž Petek
Tabla 2 - Plate 2
1, 2 Meandrospira pusilla (Ho)
Sp. trias, horizont Cencenighe, kamnolom Hrastenice. x 190
Lower Triassic, Cencenighe Member, x 190
3-6 M. dinarica Kochansky-Devidé & Pantić
Anizijski dolomit, spodnji del kamnoloma, x 190
Anisian dolomite, lower part of the quarry, x 190
7 Glomospirella sp.
Anizijski dolomit, ista plast kot na slikah 3-6. x 65
Anisian dolomite, lower part of the quarry, x 65
8, 9 Diplotremmina ? astrofimbriata Kristan & Tollmann
Prekristaljen apnenec nad kamnolomom, x 65
Recrystallized limestone above the quarry, x 65
10 Dentalina sp.
Iz iste kamnine kot zgoraj, x 65
From the same rock as above, x 65
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■.	145
146		Tomaž Petek
Tabla 3 - Plate 3
1-3 Kellnerites cf. bosniensis (Hauer)
Ilirska podstopnja, cona reitzi/Kellnerites. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone. x 1
4	Kellnerites sp.
Iz iste plasti kot amoniti na slikah 1-3. xl
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone. x 1
5	Lardaroceras pseudohungaricum Balini
Ilirska podstopnja, skupaj z amoniti rodu Kellnerites. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone. x 1
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■.
147
148__Tomaž Petek
Tabla 4 - Plate 4
1-5 Flexoptychites flexuosus (Mojsisovics)
Vsi amoniti so iz vijoličastega peščenega apnenca skupaj z amoniti rodu Kellnerites, ilirska
podstopnja, cona reitzi/Kellnerites. x 1
AU ammonites occur in pink sandy limestone with ammonites of genus Kellnerites, lUyrian,
Reitzi/Kellnerites Zone, x 1
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■.
149
150		Tomaž Petek
Tabla 5 - Plate 5
1	Flexoptychites acutus (Mojsisovics)
Ilirska podstopnja, cona reitzi/Kellnerites. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone. x 1
2	Flexoptychites sp.
Iz rdečega gomoljastega apnenca, ilirska podstopnja, verjetno cona trinodosus. x 1
From red nodular limestone. Illyrian, TTrinodosus Zone, x 1
3	Gymnites incultus (Beyrich)
Ista plast kot amoniti na tablah 5 in 6. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone, x 1
4	Arcestes sp. indet.
Iz iste kamnine kot na sliki 2. x 1
From red nodular limestone, Illyrian. x 1
5	Jedro navtilida iz apnenčeve plasti med rdečim gomoljastim apnencem in plastmi z amoniti
rodu Kellnerites. x 1
Nautiloid from limestone above red nodular limestone, Illyrian. x 1
6	Atractites sp.
Iz iste kamnine kot amoniti na tabli 5. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone, x 1
7, 8 Michelinoceras sp.
Iz iste kamnine kot amoniti na tabli 5. x 1
Illyrian, Reitzi/Kellnerites Zone, x 1
Skitske in anizijske plasti v kamnolomu pri Hrastenicah .■.
151
GEOLOGIJA 40, 153-185 (1997), Ljubljana 1998
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota on
Dinaric Carbonate Platform between Logatec, Krka and Kolpa
(Southeastern Slovenia)
Spodnjekredna plitvomorska sedimentacija, favna in flora na Dinarski
karbonatni platformi med Logatcem, Krko in Kolpo (južnovzhodna Slovenija)
Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Geološki zavod Ljubljana
Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Dimičeva 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
Key-words: biostratigraphy, Low^er Cretaceous, microfacies, depositional envi-
ronment, Dinaric carbonate platform, Outer Dinarides, southeastern Slovenia
Ključne besede: biostratigrafija, spodnja kreda, mikrofacies, sedimentacijsko
okolje, Dinarska karbonatna platforma. Zunanji Dinaridi, južnovzhodna Slovenija
Abstract
On the basis of detailed biofacies and microfacies analysis of several cross-secti-
ons in the southeastern Slovenia the biostratigraphic subdivision of the Lower Cre-
taceous stratigraphie sequence has been made. In the study area the Lower Cretace-
ous involves five cenozones and four subzones, namely: Clypeina ? solkani, Salpin-
goporella muehlbergii, Salpingoporella dinarica, Orbitolina (Mesorbitolina) ex gr
texana and "Valdanchella" dercourti (cenozones) as well as Favreina salevensis +
Salpingoporella annulata, Epimastopora ? cekici + Cuneolina tenuis, Orbitolinopsis
capuensis and Palorbitolina lenticularis (subzones). The sediments and fossils in the
inner part of the Dinaric carbonate platform point at more or less continual sedi-
mentation, chiefly in very shallow water environments from intertidal to shallow
subtidal. The continuity of the sedimentation was interrupted by sporadic intensifi-
ed intertidal movements and short-lasting emersions.
Kratka vsebina
Na podlagi nadrobne mikrofacialne in biofacialne analize več profilov je
opravljena biostratigrafska razčlenitev spodnjekrednega zaporedja sedimentov.
Na obravnavanem ozemlju obsega spodnja kreda 5 cenocon in 4 podcone, in sicer:
Clypeina ? solkani, Salpingoporella muehlbergii, Salpingoporella dinarica, Orbi-
tolina (Mesorbitolina) ex gr. texana in "Valdanchella" dercourti (cenocone) ter
Favreina salevensis + Salpingoporella annulata, Epimastopora ? cekici + Cuneoli-
na tenuis, Orbitolinopsis capuensis in Palorbitolina lenticularis (podcone). Sedi-
menti in fosili notranjega dela karbonatne platforme kažejo na bolj ali manj zve-
zno sedimentacijo v plitvem podplimskem, medplimskem in nadplimskem okolju.
Sedimentacijo so občasno prekinjali pojačani epirogenetski premiki in kratkotraj-
ne emerzije.
154_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Introduction
The study area was geologically mapped and reconnoitred for the Geologic map of
Slovenia 1 : 100 000 in the years between 1965 and 1985 by P 1 e n i č a r et al.
(1970), B u s e r (1974), as well as Savie and Dozet (1985). In the frame of the
research programme "Mesozoic of Slovenia" biostratigraphic investigations of the
Lower Cretaceous were performed in the Logatec area (Šribar, 1979a). Detailed
sedimentological investigation (Strohmenger & Dozet, 1991) have been car-
ried out in the section Kompolje-Ogorelec on the Mala gora mountain and in the sec-
tion Krka-Mali Korinj in Suha Krajina about 35 km SSE from Ljubljana. The second
systematic regional geological investigations of the Slovene territory with a purpose
to make the Geologic map of Slovenia on the scale of 1:50 000, involving detailed fi-
eld mapping and accompanying systematic examinations in the Logatec and Suha
Krajina area, is being carried out by Dozet and Stojanovič.
A detailed study and correlation of several geological sections and numerous
useful data obtained in the field during described geological mappings have been
used as a base for the description and biostratigraphic subdivision of the Lower
Cretaceous stratigraphie sequence in the Slovene Karst Dinarides between Loga-
tec, Krka and Kolpa in the Dinaric carbonate platform area. A complete develo-
pment of the Lower Cretaceous comprising the Berriasian to the Upper Albian was
established.
Hydrozoans, sponges and corals have been determined by Dragica Tumšek. Mario
Pleničar determined the rudist macrofauna. The carbonate rocks are classified according
to F o 1 k's (1959) practical pétrographie classification of limestones and D u n h a m's
(1962) classification of carbonate rocks according to depositional texture.
Important Previous Investigations
U r š i č (1933) discovered and described coral, rudist and orbitolinid limestones in
the Kočevje area.
Radoičić (1960) was the first to subdivide biostratigraphically the Lower Cre-
taceous beds in the Outer Dinarides. On the basis of microfossil associations, especi-
ally foraminifera and algae, she ranged the beds with tintinnids into the lowermost
part of the Lower Cretaceous (Infravalanginian, Valanginian). She also registered
Hauterivian with Muneiria baconica and Barremian-Aptian with Salpingoporella di-
narica and Bacinella irregularis.
Farinacci and Radoičić (1964) correlated the Jurassic and Cretaceous
beds of the Apennines and the Dinarides. The comparision showed similar paleoeco-
logical conditions of the Jurassic and Lower Cretaceous sedimentation. Nevertheless,
in the Dinarides the zone of aberrant tintinnins is ascribed to Valanginian, whereas
the zone Clypeina jurassica + Bankia striata (tintinnins) in the Central Apennines is
attributed to the Upper Malm.
On the basis of micropaleontological examination of the samples from Trnovski
gozd Turnšek and Buser(1966) placed the boundary between the Portlandian
and the Valanginian there where Clypeina jurassica became extinct. The abberant
tintinnins appear already in the Upper Malm but are more frequent in the Valangini-
an. In their opinion, the aberrant tintinnins together with Nerineae disappeared at
the end of Valanginian.
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 157
In the explanatory text to the map sheet of the Postojna area P 1 e n i č a r et al.
(1970) presented the data and results of systematic geologic mapping for the Geologi-
cal map of Slovenia 1:100 000.
Buser(1974) described the general geology in the Ribnica map sheet area. He
subdivided the Lower Cretaceous succession into the following mapping units: Va-
langinian, Hauterivian and Barremian, Valanginian and Hauterivian, Aptian, Albian
and Cenomanian.
T u r n Š e k and B u s e r (1974) examined and described the Lower Cretaceous
Cnidaria found in several places between Osojnica, Avšček and Levpa on Banjska
planota, which they dated from the Barremian to the Aptian time.
O r e h e k and Ogorelec(1979, 1981) correlated the microfacial and geoche-
mical characteristics of beds of the southern carbonate platform in Slovenia. Accor-
ding to the literature they are within the general limits of carbonate rocks.
According to algal and foraminiferal contents of the Lower Cretaceous succession
from the Logatec plateau Šribar(1979a) recognized five cenozones and one inter-
zone. After she had studied all the aspects of the occurrences of the aberrant tin-
tinnids she attributed the limestones with clypeinas and aberrant tintinnids to the
Upper Malm.
Šribar et al. (1979) described the Lower Cretaceous sediments in the cross-sec-
tion Vrhnika-Logatec. The Lower Cretaceous sedimentaiy rocks begin with the Ber-
riasian stromatolitic dolomites and limestones and end with the Albian bituminous
limestone.
In the area between Kočevje and Krka P 1 e n i č a r and Šribar (1983) proved
by microfossils and rudists the continuous Lower and Upper Cretaceous sedimentary
succession. In the Lower Cretaceous stratigraphie sequence they distinguished the
Berriasian (Favreina salevensis), Valanginian-Hauterivian (Clypeina ? solkani), Bar-
remian (Dasycladaceae), Lower Aptian (Palorbitolina lenticularis). Upper Aptian
(Salpingoporella dinarica), and Albian (Cuneolina pavonia parva).
Savie and Dozet (1985) described the general geology of the Delnice map.
They subdivided the Lower Cretaceous succession into the following mapping units:
limestones and dolomites, calcareous breccias, limestones and dolomites, Barremian
limestones and dolomites, Aptian limestones and Albian limestones.
On the basis of detailed and extensive investigations and by correlation of the ob-
tained results in the wider area Dozet (1990) subdivided the Lower-Cretaceous
stratigraphie sequence of the Kočevje and Gorski Kotar area in five cenozones and
three subzones.
In the Kočevje and Gorski Kotar area Dozet and Šribar (1991) established
and described the uninterrupted Lower Cretaceous sedimentary succession from Ber-
riasian to the Upper Albian carbonate rocks.
Strohmenger and Dozet (1991) studied sedimentologically a complete
succession of the Jurassic beds including the contacts between the Upper Triassic
and the Lower Lias as well as the Upper Malm and Lower Cretaceous.
T u r n š e k et al. (1992) paleontologically studied the Lower Cretaceous coral, ru-
dist and foraminiferal fauna of Slovenski vrh in the Kočevje area. The authors sup-
posed the Lower Cretaceous coral-rudist reef development on Slovenski vrh most
probably corresponds to the white coral limestone and white yellow chamid limesto-
ne of the second horizon as mentioned byUršič(1933).
156_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Lower Cretaceous Stratigraphy
In southern Slovenia the Jurassic beds pass gradually into the Lower Cretaceous
ones. The biostratigraphic boundary between the Upper Malm and the Lower Creta-
ceous is rather problematic in the Dinarides. Some authors draw the boundary either
at the appearance of the aberrant tintinnids (Radoičić, 1960; Farinacci &
Radoičić, 1964), after the extinction of Clypeina jurassica (B u s e r, 1968, 1989;
Turnšek & Buser, 1966), or later after the extinction of the aberrant tintinnins
(V e 1 i Ć, 1977; Velić & Sokač, 1978; Šribar, 1979a, b). However, it must be taken
into consideration that these microfossils are rather facies dependent (Radoičić,
1969). Since the treated beds do not show appreciable facies changes we place the bo-
undary between the Upper Malm and the Lower Cretaceous, after the last appearan-
ce of the aberrant tintinnins.
The Lower Cretaceous sedimentary succession of the study area is predominantly
composed of shallow marine carbonates deposited in the inner part of the vast Dina-
ric carbonate platform. Limestones were formed in shallow-marine environments i.e.
lagoon, subtidal, restricted shoals, back-reef, reef and others. Limestones were occa-
sionally more or less late-diagenetically or early-diagenetically dolomitized. Conse-
quently, all transitional types between limestone and dolomite can be observed in the
studied area.
In the study area the complete development of the Lower Cretaceous beds has be-
en found, representing the Berriasian, Valanginian, Hauterivian, Neocomian, Barre-
mian. Lower Aptian, Upper Aptian, Lower Albian and the Upper Albian.
Berriasian
Generally, in the study area four developments of the Berriasian beds can be di-
stinguished: the predominantly dolomitic develoment, the limestone development,
dolomite-limestone development and finally, the dolomite development with chert.
The Berriasian stratigraphie sequence consists of alternating brownish gray, gray,
medium gray, light gray and very light gray sparitic dolomite, laminated stromatolitic
dolomite as well as micritic, dismicritic and intraclastic limestones. Strong dolomiti-
zation is characteristic for the Berriasian rocks. Early diagenetic dolomite is light gray
to white, stratified (40-150 cm), fine-grained, cryptocrystalline to microcrystalline, la-
minated and stromatolitic, containing ostracods, gastropods, oncoids, shrinkage pores,
fecal pellets and birdseyes. The early diagenetic dolomites are often associated with
birdseyes and stromatolitic structures. Intercrystalline pores are generally filled with
late diagenetic blocky calcite. The dolomite is chemically pure with some illite, mon-
tmorillonite and chlorite admixture. Late diagenetic dolomite is chiefly dark gray to
brownish gray, coarse-grained, saccharoidal, without inner structures, occurring in
lens-like or irregular bodies. Both dolomites are encountered relatively frequently and
in great quantities. The Berriasian beds are up to 100 metres thick.
In the limestones, which according to their stratigraphie position belong to Berria-
sian, a low-diversity and predominance of Favreina pellets, peloids and micritic in-
traclasts is characteristic. Abundant birdseyes, stromatolitic structures and gravita-
tional cements occur in the described carbonate sediments. Consequently, the sedi-
ments were chiefly formed in a shallow subtidal, intertidal to supratidal environ-
ments with strong meteoric influx.
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 157
Valanginian
The Valanginian sedimentary succession chiefly consists of medium gray, gray, and
light gray, stratified, micritic, pelmicritic, pelsparitic, biomicritic, oncolitic and in-
traclastic limestones with LLH stromatolites, pellets, pseudoooids, oncoids, gas-
tropods, benthic foraminifera as well as numerous fenestrae, desiccation cracks and
erosion surfaces. Among clasts are most common intraclasts, pellets and pseudoooids.
For the lower part of the Valanginian stratigraphie sequence an alternation of micro-
crystalline dolomites and more or less dolomitized limestones is characteristic. At so-
me places a rhythmic alternation of light gray early-diagenetic and dark gray to bro-
wnish gray, coarse-grained, bituminous late-diagenetic dolomite can be observed.
Strata rich in oncoids occur in the upper part of the succession. Microfauna and mi-
croflora are rare. Most frequent and numerous are textularians, favreinas and clypei-
nas. In the described carbonate sediments the mosaic cement B and fibrous early dia-
genetic cement A are most common. Granular cements are coarser in birdseyes fil-
lings and finer in packstone and grainstone carbonates. According to structural and
textural properties the Valanginian carbonate rocks were formed in shallow lagoon
as well as subtidal, intertidal and supratidal environments.
Hauterivian
The Hauterivian beds are composed of thick-bedded (40-100 cm), medium gray
and light gray limestones. In the lower part of the Hauterivian lithological column
extremely thick-bedded (75-200 cm) limestones occur. According to texture the li-
mestones belong to micrites, pelsparites, biopelmicrites, biointrasparites, oosparites,
pseudooosparites, oncolites and stromatolites. In the Hauterivian stratigraphie se-
quence limestones strongly prevail. Dolomites and carbonate clastic rocks are rare.
In the lowermost part of the Hauterivian sedimentary succession stromatolites con-
taining gastropods, ostracods, foraminifera, intraclasts and pellets are quite abun-
dant.
Neocomian
On the Jurassic/Lower Cretaceous boundary some parts of the studied area were
subjected to tectonic movements as consequence of the Late Kimmerian orogenetic
phase, resulting in the uplifting and rupturing of particular parts of the sea bottom.
The newly formed land gave the material for heterogeneous limestone, dolomite, and
limestone-dolomite sedimentary breccia intercalated with dolomite and limestone.
These beds lie erosionally, and slightly discordantly upon the Upper Malm lime-
stone and dolomite succession. At some places there are no traces of orogenetic acti-
vity; intensified epeirogenic movements can be followed resulting in more intensive
sinking of the sea bottom and continuous sedimentation of the Lower Cretaceous se-
quence of limestones and dolomites.
The Neocomian beds are composed of heterogeneous limestone-dolomite breccia
which contains fragments of various Jurassic limestones and dolomites, and in the
Prezidanski Berišček area fragments of chert, too. Consequently, two types of Neoco-
mian breccia can be found: carbonate breccia and carbonate-chert breccia.
158_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
The carbonate-chert breccia is composed of angular and subangular fragments of
gray, medium gray and dark gray micrite, biomicrite, biosparite and rarely oosparite,
further on, fragments of dark gray medium- and coarse-grained bituminous dolomite
as w^ell as 1 cm to 5 cm angular dark gray chert fragments. Carbonate and chert fra-
gments from 5 cm to 30 cm are rare. Sporadically occur in the breccia mollusc fra-
gments. Some fragments contain the Upper Malm microfossils. The described fra-
gments are bounded together with basal and pore cement. The breccia is massive to
poorly stratified. Contacts among beds are not clear. Occasionally, intercalations of
medium gray, gray, dark gray and grayish black oomicritic limestone, dolomitized
micritic limestone and coarse-grained dolomite occur in the carbonate-chert breccia.
Since the breccia contains fragments with the Upper Malm fauna, and it is overlain
by the limestones containing the Barremian-Aptian microfossil association, the brec-
cia corresponds to Neocomian (Savie, 1973; Savie & Dozet, 1985). The thic-
kness of the Neocomian beds ranges from 100 m to 120 m.
Barremian
Two developments of the Barremian beds can be distinguished in the study area:
the limestone and the limestone-dolomitic development. The limestone development
includes medium- and thick-bedded as well as thin-bedded and platy medium gray,
gray, dark gray, blackish gray and black, more or less bituminous micrites, pelmicri-
tes, pelsparites, biointrasparites, biosparites, stromatolites, rarely intraformational
breccias and conglomerates. Among biomicrites and biosparites foraminiferal and
occasionally algal limestones predominate. Rhythmic sedimentation of enumerated
limestones is very common. Numerous intertidal oscillations, shallowings and emer-
sions can be observed in the considered stratigraphie sequence. The emersions were
accompanied by interruptions of sedimentation, weak erosion and carbonate breccias
of various origin. Also characteristic is a rhythmic alternation of light-coloured early
diagenetic and dark late diagenetic dolomites. The late diagenetic dolomites mostly
originated by dolomitization of micrites, pelsparites, pelmicrites, intrasparites, and
especially oncolites and stromatolites. Complete and selective dolomitization are pre-
sent. Consequently, all types from limestone to dolomite can be seen in the Barremian
sedimentary succession. Late diagenetic dolomite occurs in the form of thick beds,
lenses and irregular patches or bodies. They consist of more or less coarse-grained
and bituminous dolomite.
Aptian
Lower Aptian-Bedoulian. Upon the Barremian sediments lie conformably bedded
and platy dark gray and grayish black, rarely gray and light gray micritic, biomicri-
tic, intramicritic, biointrasparitic more or less bituminous limestones. At some places
miliolids and salpingoporellas are accumulated in such quantities that they are rock-
building. Bedoulian beds build the outer parts of Kočevje and Požar synclines and
are exposed also in the extremely southwest part of the Kolpa area. For the Lower
Cretaceous are especially characteristic the lagoonal and back reef sediments consi-
sting of micrites, biomicrites, biosparites, oncolites and intrasparites. These sedi-
ments predominantly originated in a shallow and calm restricted marine environ-
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 161
ment with numerous green algae (Dasycladacea, Codiaceae), foraminifera (miliolids,
orbitolinids) and ostracods. In some layers moluscs (small requienids and gastropods)
occur Relatively common with gastropods, orbitolinids and Bacinella are incrusted
oncolites. Furthermore, for the Lower Aptian succession a rhythmic alternation of
micrites, biomicrites and oncolites is characteristic too.
The most characteristic for the lower part of the succession are the so-called Lo-
wer Orbitolina limestones, orbitolinid biomicrites and biosparites respectively, invol-
ving gastropods, miliolids and salpingoporellas. Laminated sediments are rare. Inter-
layers of limestone breccia and dark gray bituminous dolomite are also pretty rare.
Consequently, the Lower Cretaceous sediments were prevalently formed in lagoonal,
subtidal and other shallow marine environments.
Coral-rudist patch reefs. Lagoonal, subtidal and other shallow marine micrites, bi-
omicrites and oncolites pass at some places into reef facies that consists of reef-buil-
ding macroorganisms such as corals, bryozoans, primitive rudistids, gastropods,
echinoids as well as algae and foraminifera. Coral-rudist reef limestones with orbito-
linas in the Kočevje area were found earlier by Uršič (1933). In the coral limestone
at Spodnje Ložine and at Koblerski Hrib Uršič mentioned 5 coral species, namely:
Isastraea hoernesi, Lithoraea vaughani, Phyllosmilia transiens, Montlivaltia lamx,
Cyclotites nummulus in C. hemisphaerica. Coral-rudist features of patch-reef type
were discovered east of Željne and southeast of Škodovnik in the Kočevje area (Dozet,
1983). T u r n š e k et al. (1992) examined the coral-rudist reef development of Slo-
venski vrh probably corresponding to the white coral limestone and white yellow
chamid limestone of IL horizon quoted by Uršič (1933). The coral-rudist reef on
Slovenski vrh belongs to a patch reef of the inner part of the Dinaric carbonate plat-
form. In the lower part of the reef predominate rudists of Caprina-Praecaprina and
Offneria type, and corals of the type Cyathophora-Actinaraea-Microsolena. In the
upper part of the Aptian-Albian reef the rudist species Ichthyosarcolites and corals
Procladocora-Strotogyra type (T u r n š e k et al., 1992) occur
T u r n š e k et al. (1992) determined the following corals and rudists in the rock
samples collected at the top of Slovenski vrh:
Corals: Cyathophora pygmaea Volz, Peplosmilia fromenteli Angelis d'Ossat, Pro-
cladocora kocevjensis n. sp., Calamophylliopsis fotisalensis (Bendukidze), Strotogyra
augusti n. sp., Microsolena distefanoi (Prever) and Actinaraea tenuis Morycowa.
Rudists: Ichthyosarcolites monocarinatu^ Sliškovič, Monopleura sp., and Offneria sp.
According to its shape, extension and fauna the coral-rudist reef at Željne belongs
to a relatively small patch reef originated in the inner part of the Dinaric carbonate
platform. In the patch reef area a vertical and lateral differentiation of fauna can be
observed. In the lower part of the patch reef rudistids of the Requenia and Toucasia
type predominate, whereas in the upper part corals occur. Rudistid biostromes, coral
bioherms and coral detritus point at a patch reef as well as periodically open and
wavy shallow marine environment. Rudists, corals, bryozoans as well as echinoderms
and molluscs indicate open shoals and smaller isolated patch reefs populated with
the enumerated organisms. To all appearance patch reefs were extended in the Apti-
an and Albian in the inner parts of the Dinaric carbonate platform.
In the coral patch reefs area the following microfossils have been determined: Pa-
lorbitolina lenticularis (Blumenbach), Praeorbitolina wienandsi Schroeder, P. cormyi
Schroeder, Orbitolina (Mesorbitolina) lotzei Schroeder, Orbitolina (Mesorbitolina) te-
xana Roemer, Neotrocholina friburgensis Guillaume & Reichel, Debarina hahoune-
rensis Fourcade et al., Spiroloculina cretacea Reuss, Bacinella irregularis Radoičić,
160_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Paleodictyoconus sp., Nezzazata sp., Trocholina sp., Sabaudia sp., Praechrysalidina
sp., Miliolidae, Ophthalmidiidae and Textulariidae. According to the enumerated mi-
crofauna and microflora the patch reefs of the study area belong to the Aptian-Lower
Albian period.
Upper Aptian-Gargasian. The Upper Aptian corresponds to the interval between
the Lower and Upper Orbitolina limestones. Relatively numerous erosion surfaces
and layers of intraformational breccias at the end of the Lower Aptian indicate in-
tensified shallowing of the study area. The Upper Aptian beds are found on Požar-
je. Kočevsko pogorje, to the east of Željne and in the extremely nordeastern part of
the Delnice map sheet. However, the Upper Aptian succession does not differ essen-
tially from the Lower Aptian one. Shallow marine subtidal and lagoonal facies of
micrites, biomicrites, rhythmically alternating with foraminiferal and mollusc bio-
intrasparites and biosparites as well as patch reefs and oncolites represent the main
characteristics of the Upper Aptian sedimentation. The examined geological inter-
val is relatively rich as in diversity of facies as in fossils. In the patch reefs rudi-
stids and corals form the framework structure. To the structure of the patch reefs
contribute their part bryozoans, codiaceans and other algae, molluscs and echino-
derms. The facies surrounding the patch reefs consists of biosparites, biointraspari-
tes and biosparrudites (packstones, grainstones and rudstones). In the lagoon
rhythmic micrites, pelmicrites as well as miliolid, Salpinogoporella, dasycladacean
and foraminiferal biopelmicrites and biomicrites (wackestone, packstone) occur in-
dicating normal shallow marine conditions in an open lagoonal inner shelf environ-
ment.
Albian
Lower Albian. The limestones with Salpingoporella dinarica are overlain by lime-
stones containing numerous orbitolinids. Orbitolinas in the limestone are so numero-
us that they are rock-building. These sediments are known under the name of the up-
per Orbitolina limestones (Velie, 1977; Velie & Sokač, 1978a, b) correspon-
ding biostratigraphically to the Lower Albian. The sedimentary succession consists
of bedded and platy, dark gray, gray and dark brownish gray, bituminous micrites,
pelmicrites, biomicrites and biosparites. Among biomicritic and biospari tic limesto-
nes predominate the orbitolinid and miliolid ones. Oncolites and requienid lumachel-
les are present but are relatively rare. Lumachelles with gastropods also occur in this
interval of the Lower Cretaceous sequence. The limestones usually contain some or-
ganic admixture being therefore brownish.
Upper Albian. At the end of the Lower Albian a shallowing tendency (lagoon-
shallow subtidal-intertidal-supratidal) occurred. At the beginning of that period a
rhythmic sedimentation of stromatolites and intraformational breccia predominated.
In fact, the Upper Albian succession chiefly consists of stratified or platy dark gray
micritic, pelmicritic, biomicritic and biosparitic limestones. Lagoonal and subtidal
sedimentation (micrite, biomicrite) also prevails in the upper part of the Upper Albi-
an stratigraphie sequence. Pretty common are the miliolid biomicrites. Lumachelles
with small requienids are still present. In the uppermost part of the succession coar-
se-grained dark gray and brownish gray bituminous dolomites and intrasparrudites
predominate. The dolomites were formed by the late dolomitization of micrites, onco-
lites, intrasparrudites and stromatolites.
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 163
In the study area the transition from the Lower to the Upper Cretaceous beds is
not clear either from paleontological or lithological point of view. This is a consequence
and influence of the orogenetic movements of the Austrian tectonic phase (Dozet,
1989). On the boundary between the Lower and the Upper Cretaceous occurs a some
hundred metres thick transitional succession of alternating breccia, dolomite and li-
mestone. The boundary between the Lower and the Upper Cretaceous passes within
this sequence.
Biostratigraphy
On the basis of characteristic lithofacies and biofacies as well as their superpositi-
on the shallow marine Lower Cretaceous stratigraphie sequence in the area between
Logatec and Krka and Kolpa Rivers (Fig. 1) consists of the following characteristic
Fig. 1. Location sketch map of investigated area
Sl. 1. Položajna karta raziskanega ozemlja
lithofacies (Fig. 2): carbonate and carbonate-chert breccias, fenestral, stromatolitic
and laminated limestones and dolomites, late-diagenetic dolomites, oncolitic, biocla-
stic, micritic, intraclastic, patch-reef and coquina limestones. The enumerated se-
dimentaiy carbonate rocks contain rich microfossil associations which are very im-
162	Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
rt
tí
(U
>
M
e iS-
Ф tí
o
■S ^
° s
M 'o
(1 o
s Л
^ N
rt Í3.
a I
>N
>
^ .S
0	g
E
ce
■fe ""
> o
ЧЧ tí
1	Ч
t Ö
Д^ N
rt N
tí a
rt Ф
s
if
U g
f -
tí a>
rt o
'tn o
rt тЗ
f
s I
le
Ч) .rt
iS 13
ai
II
t«
o
s
■2 ^
o Л
(U -rt
M ^
s I
0	s
СЛ
1	-
01 ^
Л Cß
y
W
M
üb
£
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 165
portant, useful and characteristic for biozonation of the Lower Cretaceous beds.
From the biostratigraphic point of view the Lower Cretaceous sedimentary successi-
on has been divided by microfossils into five cenozones and four subzones (Fig. 3). In
the study area the Lower Cretaceous microfossils belong to two main'groups, namely:
Fig. 3. Biostratigraphic subdivision of the Lower Cretaceous beds
in southeastern Slovenia
Sl. 3. Biostratigrafska razčlenitev spodnjekrednih plasti južno-
vzhodne Slovenije
calcareous algae Dasycladacea and benthic foraminifera Orbitolina. Algae are nume-
rous and important in Berriasian, Valanginian, Hauterivian, Barremian, and Aptian;
on the other hand, foraminifera predominate in the Lower Aptian and Albian.
164_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Cenozone Clypeina ? solkani
This cenozone is denominated according to the alga Clypeina ? solkani Conrad &
Radoičić (Plate 3) which appears at the beginning of Berriasian (Strohmenger
& D o z e t, 1991) and expanding in Valanginian and Hauterivian. The lower boun-
dary of this biozone is represented by the appearance of the alga Clypeina ? solkani,
whereas the upper one by the total disappearance of the mentioned alga. In the study
area the Jurassic sedimentary succession passes gradually into the Lower Cretaceous
one. In the carbonate sediments which according to their stratigraphie position be-
long to Berriasian no diagnostic fossils occur. Due to very specific conditions of sedi-
mentation microfossils are rare and biostratigraphically non significant. Numerous
and in some way important are only the species Favreina salevensis Paréjas and Sal-
pingoporella annulata Carozzi (Plate 1) that are accompanied by numerous small fo-
raminifera, especially Textulariidae, Verneuilinidae, Ophthalmidiidae and Milioli-
dae. Beside species Clypeina and Salpingoporella the alga Thaumatoporella parvove-
siculifera (Raineri) as well as Charophyta oogonia (Plate 1) also occur. Among fora-
minifera also appears the species Pseudocyclammina lituus (Yokoyama), which is
common as in the Upper Malm sediments also through the whole Lower Cretaceous
stratigraphie sequence, up to Albian. Among other fossil groups stromatoporoids,
ostracods and gastropods (nerineids) have been found. The described association of
microfossils is ranged into the subzone Favreina salevensis-Salpingoporella annula-
ta. As already said, there are no real Berriasian diagnostic fossils. However, due to
their maximum abundance in this time interval, the Favreina salevensis and Salpin-
goporella annulata can be considered and used as Berriasian characteristic fossils.
In Valanginian the sea became somewhat deeper and several characteristic species
of algae and foraminifera occur The most important and relatively abundat was spe-
cies Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić that gave the name to the oldest Lower
Cretaceous cenozone. In the middle part of the cenozone, which corresponds to the
Valanginian stage, rare sections of the species Cuneolina tenuis Velić & Gušić have
been found. Beside the guide alga Clypeina ? solkani the Valanginian sediments also
contain associations of fossils composed of salpingoporellas, cuneolinas, thaumato-
porellas, ostracods and the algae Epimastopora ? cekici. Microfossils Cuneolina tenu-
is and Epimastopora ? cekici Radoičić have their maximum abundance in Valangini-
an but can also be present in the Hauterivian. Some Valanginian characteristic fossils
are accompanied by species with the stratigraphie range from Jurassic to Barremian
(Salpingoporella annulata Carozzi). The alga Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić
has its maximum abundance in Hauterivian.
Lithologically, the Valanginian-Hauterivian passage is designated by intensified
intertidal oscillations and rhythmic sedimentation of pelmicrites, micrites, biomicri-
tes, oncolites, stromatolites, fenestral carbonates as well as intrasparites and bio-
intrasparites.
In the Hauterivian part of the cenozone Clypeina ? solkani the foraminifera Or-
bitolinopsis capuensis (De Castro) appear. Beside the above quoted characteristic
microfossils the Hauterivian involves some other microfossils with wider stratigra-
phie range, such as salpingoporellas, sabaudias, miliolids, ophthalmidiids and tha-
umatoporellas. The described Hauterivian association belongs to the subzone Epi-
mastopora ? cekici + Orbitolinopsis capuensis. In the upper part of the Clypeina ?
solkani cenozone still appear numerous foraminifera Cuneolina ex. gr. laurentii-
camposaurii Sartoni & Crescenti, Debarina hahounerensis Fourcade et al., Pseudo-
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 165
textulariella ? scarsellai (De Castro), Glomospira sp., Miliolidae, Ophthalmidiidae
and Textulariidae.
Cenozone Salpingoporella muehlbergii
The cenozone Salpingoporella muehlbergii, which is relatively poor in diagnostic
fossils, lies between the cenozones Clypeina ? solkani and Salpingoporella dinarica,
which are well defined by diagnostic fossils. For the second Lower Cretaceous ceno-
zone are characteristic blue-green algae Dasycladaceae, among which Salpingoporel-
la muehlbergii (Plate 4) is the most extended: for this reason, the name of the second
Lower Cretaceous cenozone, which chronostratigraphically includes the Barremian
stage, is given according to this algae. Otherwise, the microfossil association of the
considered cenozone is relatively rich involving beside salpingoporellas /Salpingopo-
rella muehlbergii (Lorenz), Salpingoporella melitae (Radoičić), Salpingoporella sp./
also algae Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Codiaceae, Cyanophyceae as
well as the following foraminfera: Cuneolina ex. gr. laurentii camposaurii Sartoni &
Crescenti, Debarina hahounerensis Fourcade et al., Nezzazata simplex Omara, Saba-
udia minuta (Hofker), Pseudotextulariella ? scarsellai (De Castro), Glomospira sp.,
Nezzazata sp., Orbitolinidae, Miliolidae, Lituolidae, Ophthalmidiidae and Textularii-
dae. Beside foraminifera and algae in the Barremian carbonate rocks ostracods, echi-
noderms and molluscs occur, too. In spite of lack of real diagnostic fossils the boun-
daries of this cenozone are clear; the lower boundary passes through the point of di-
sappearance of characteristic fossils of the cenozone Clypeina ? solkani, whereas the
upper boundary is marked by the appereance of the algae Salpingoporella dinarica
and the foraminifera Palorbitolina lenticularis (Blumenbach).
Cenozone Salpingoporella dinarica
This cenozone comprises the whole Aptian sedimentary succession together with
the fossil contents. It is named by the characteristic alga Salpingoporella dinarica
Radoičić (Plate 5) which is very common especially in the upper part of the Aptian
stratigraphie sequence. In the lower part of the Aptian succession numerous orbitoli-
nids can be seen. Owing to their small vertical stratigraphie range the orbitolinids
are very usefull for detailed subdivision and biozonation. On the basis of orbitolinids
it is possible to subdivide the Aptian stratigraphie sequence of the study area into the
Lower Aptian (Bedoulian) and the Upper Aptian (Gargasian). The lower part of the
cenozone is designated as the subzone Palorbitolina lenticularis (Blumenbach). From
the lithostratigraphical point of view the lower part of the cenozone corresponds to
the lower Orbitolina limestones. Beside the characteristic Palorbitolina lenticularis
(Plate 6/1-2) and algae Salpingoporella dinarica (rather rare in the lower part of the
Aptian succession), numerous other foraminifera and algae occur:
Foraminirefa: Praeorbitolina cormyi Schroeder, P. wienandsi Schroeder, Trocholi-
na friburgensis Guillaume & Raichell, Debarina hahounerensis Fourcade et al., Saba-
udia minuta (Hofker), S. auruncensis (Chiocchini & Di Napoli Alliata), Pseudotextu-
lariella ? scarsellai (De Castro), Nezzazata simplex Omara, Ovalvelina cf. reichelli De
Castro, Cuneolina sp., Nummoloculina sp., Glomospira sp., Biokovinidae, Miliolidae,
Textulariidae and Ophtalmidiidae.
166_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Algae: Bacinella irregularis Radoičić (Plate 7/1-2), Thaumatoporella parvovesicu-
lifera (Raineri), Lithocodium aggregatum Elliot and Salpingoporella sp. Moreover,
numerous rudists and corals settled the small Aptian patch reefs. Orbitolinids, milio-
lids, salpingoporellas and requienids, being often rock-building, reach in Aptian the-
ir maximum abundance. In fact, the Upper Aptian corresponds to the interval betwe-
en the lower and upper Orbitolina limestones characterized by maximum abundance
of the species Salpingoporella dinarica. There are no proper Gargasian diagnostic
fossils. However, due to maximum abundance the algae Salpingoporella dinarica can
be considered as the Upper Aptian characteristic fossil. On the boundary between the
Lower and Upper Albian the species Sabaudia minuta (Plate 7/4) and Pseudotextula-
riella ? scarsellai (Plate 7/3) disappeared.
Cenozone Orbitolina (Mesorbitolina) ex gr texana
Upon the beds with the alga Salpingoporella dinarica lie conformly the 80 metres
thick upper Orbitolina limestones which are built of numerous orbitolinas. Their
stratigraphie range corresponds to the Lower Albian. Accordingly, the cenozone Or-
bitolina (M.) ex gr texana begins with the extinction of Salpingoporella dinarica and
with the first appearance of the species O. (M) texana (Plate 6/3-4) and ends with the
disappearance of the latter mentioned foraminifer Thus, the cenozone is characteri-
zed by mesorbitolinas and by numerous microorganisms with a wider stratigraphie
range, such as: Sabaudia minuta (Hofker), S. auruncensis (Chiocchini & Di Napoli
Alliata), Vulvulammina picardi Henson, Pseudotextullariella ? scarsellai (De Castro),
Debarina hahounerensis Fourcade et al.. Bacinella sp. and Miliolidae. Orbitolinids
were rock-building. They lived in a calm lagoonal and shallow marine environment.
Cenozone "Valdanchella" dercourti
In the uppermost part of the Lower Cretaceous stratigraphie sequence primitive
orbitolinids occur. Among them the diagnostic species "Valdanchella" dercourti (Pla-
te 8/1) is relatively well extended. Beside the diagnostic primitive orbitolinas nume-
rous other foraminifera can be seen, namely: Cuneolina ex gr. pavonia parva Henson
C. ex gr. laurentii-camposaurii Sartoni & Crescenti, Nummoloculina heimi Bonet
(Plate 8/2), Nezzazata simplex Omara, Debarina hahounerensis Fourcade et al., Val-
vulammina picardi Henson (Plate 8/3), Nummoloculina. sp., as well as numerous Mi-
liolidae, Ophthalmidiidae and orbitolinids. Algae are rare in the Upper Albian beds.
Only remains of Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Salpingoporella turgi-
da (Radoičić) (Plate 8/4) and Salpingoporella cf. hasi Conrad et al. can be found.
Discussion and Interpretation
Several sections of the Lower Cretaceous beds in the area between Logatec and
the rivers Krka and Kolpa have been studied. Our data are based on field observati-
ons as well as thin-section analysis. Detailed section study and regional correlation
of the Lower Cretaceous stratigraphie sequences indicate a high similarity of mine-
ralogical, textural, structural and environmental characteristics as well as high simi-
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota_ 169
larity of associations of fossils throughout the whole study area. Generally speaking,
sedimentological and paleontological properties suggest that the Lower Cretaceous
carbonates were formed in the inner part of the Dinaric carbonate platform in vario-
us shallow-marine depositional environments, namely: littoral, lagoons, restricted
shoals, as well as reef. Eustatic, intertidal and tectonic movements caused a differen-
tiation of the carbonate platform (various depositional environments), lateral and
vertical changes, different thickness of sediments and rhythmic sedimentation. Seve-
ral developments of the Lower Cretaceous beds can be recognized in the study area.
A poor faunal diversity i.e. a low number of species, stromatolites, birdseyes, nume-
rous local erosion surfaces, common occurrences of marine and meteoric cements, do-
lomitization, occurrences of karstification indicate a short lasting supratidal envi-
ronment during Berriasian, Valanginian and Hauterivian. Locally, the dry land sta-
yed through the whole Valanginian and Hauterivian. The shallow marine conditions
became predominant at the beginning of the Lower Barremian. In the Upper Barre-
mian two main types of sediments can be distinguished: (1) - subtidal to lagoonal mi-
crites, biomicrites and oncolites, and (2) - intertidal to supratidal intramicrites, in-
trasparites, stromatolites and intraformational breccias, dolomites. Normal marine
conditions, subtidal and lagoonal environment respectively, characterized by high fa-
unal and floral diversity were established at the beginning of Aptian. In the middle
and at the end of Aptian there were tendencies of eustatic and intertidal oscillations
as well as slight tectonic movements, which were manifested by rhythmic alternation
of biomicrites, biosparites, intramicrites, intrasparites, biointrasparites, stromatoli-
tes and intraformational breccias. Subtidal to lagoonal regime with several small
patch reefs settled by corals, requienids and algae, back reefs and shoals was domi-
nant in the Lower Albian and Aptian. The Upper Albian is characterized by frequent
changes of sedimentation and depositional environments, from subtidal and lagoonal
environment rich in microfossils to intertidal ones poor in fauna and flora. In that ti-
me late diagenetic dolomites were pretty extended. The described carbonate rocks
are often diagenetically changed.
In the Aptian and Lower Albian the coral-rudistid reefs in the Željne, Škodovnik,
Spodnje Ložine, Koblerski hrib and Slovenski Vrh area belong to patch reefs origina-
ting in a central part of the lagoon. Vertical differentiation can be observed on the
mentioned patch reefs. In the lower part of the reef rudists Monopleura-Praecaprina-
Ojfneria type and corals of massive bulbous and lamellar Cyathophora-Actinaraea-
Microsolena type predominate (Turnšek et al., 1992). Colonies are small and rare
indicating a low rate water energy. In the upper part of the reef the rudist Ichthyosar-
colites and corals Procladocora-Strotogyra are widespread indicating a higher water
energy environment. In the uppermost part usually the codiaceans Lithocodium oc-
cur Coral-rudist reefs appear to be present but not extremely common in the Aptian
and the Lower Albian beds.
Acknowledgement
The authors gratefully acknowledge Dr. Rajka Radoičić for valuable suggestions.
Appreciation is expressed to Prof. Dr. Stanko Buser and Asst. Prof. Bojan Ogorelec,
who provide a very helpfull review of the manuscript and to Prof. Dr. Simon Pire,
who reviewed the English text. For technical assistance in drafting and typing we
would like to thank Ms. Metka Karer and Ms. Marjeta Oman.
168_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Spodnjekredna plitvomorska sedimentacija, favna in flora na Dinarski
karbonatni platformi med Logatcem, Krko in Kolpo
Sklep
V južnovzhodni Sloveniji med Logatcem, Krko in Kolpo so se v plitvem spodnje-
krednem morju odlagale debele plasti apnencev in dolomitov. Na podlagi favne in
flore ter stratigrafske lege so na obravnavanem ozemlju ugotovljene vse spodnjekre-
dne stopnje, in sicer: berriasij, valanginij, hauterivij, barremij, aptij in albij. Meja
med krednim in jurskim sistemom je v tem delu Dinarske karbonatne platforme lito-
loško jasna samo tam, kjer sta razvita bazalni konglomerat in breča. Tu gre za erozij-
sko, deloma tektonsko-erozijsko diskordantno mejo, ki označuje prekinitev v sedi-
mentaciji in tektonske premike na meji med juro in kredo. Drugod je kontakt med
jurskimi in krednimi plastmi normalen, brez pomembnejših sprememb v sedimenta-
ciji. Konkordantno na zgomjemalmskih apnencih leže berriasijski, pretežno lamini-
rani in stromatolitni apnenci in dolomiti s pogostnimi izsušitvenimi razpokami in po-
rami, zapolnjenimi z mikritom, peleti, intraklasti ali z organskim detritusom. Berria-
sij ske plasti so revne s fosili in praviloma bolj ali manj dolomitizirane. Litološka se-
stava ter struktura in tekstura obravnavanih sedimentov kažejo, da so berriasijske
plasti nastale pretežno v nadplimskem in medplimskem okolju. To dokazujejo pogo-
stni laminirani karbonatni sedimenti z izsušitvenimi razpokami, stromatoliti, zgo-
dnjediagenetski dolomiti, gravitacijski cement in nadplimski konglomerat. Valangi-
nijsko sedimentno zaporedje sestoji iz plastnatih mikritnih, pelmikritnih, pelspari-
tnih, biomikritnih, onkolitnih in intraklastičnih apnencev. Pogoji za življenje so bili v
berriasiju, valanginiju in hauteriviju dokaj neugodni, kar dokazujeta pičla favna in
flora v teh sedimentih. Med mikrofosili se v teh plasteh pojavljajo miliolide, tekstula-
rije, favreine in klipeine. Valanginij ski sedimenti imajo v glavnem enolično strukturo
brez notranjih ali zunanjih tekstur. Ponekod v njih opazujemo vodoravno laminira-
nost ali redke stromatolite. Pretežni del sedimentov valanginijskega zaporedja je
nastajal v plitvi in mimi vodi zaprtega šelfa in lagun. Hauterivijske plasti so zgrajene
v glavnem iz debeloplastnatih mikritnih pelsparitnih, biopelmikritnih, onkolitnih,
biointrasparitnih, oosparitnih, pseudoosparitnih in stromatolitnih apnencev. Pretežni
del hauterivijskih sedimentov se je odlagal v podplimskem in lagunskem okolju. V
barremijskem sedimentnem zaporedju ločimo v splošnem dva razvoja, in sicer apnen-
čevo-dolomitni in apnenčev razvoj. V strukturnem pogledu prevladujejo med apnenci
mikriti, pelmikriti, pelmikrospariti in biopelspariti. Pogosto je ritmično menjavanje
kamenin. Menjavajo se zlasti mikriti, pelmikriti in biopelmikriti, ponekod intrami-
kriti, intraspariti biointraspariti, drugod mikriti, pelmikriti, stromatoliti, medplim-
ske breče ali zgodnje- in poznodiagenetski dolomit. Pretežni del barremijskih sedi-
mentov se je gradil v podplimskem in lagunskem okolju. Drugi barremijski sedimenti
so nastajali znotraj plitvega karbonatnega šelfa, večkrat v razgibani vodi.
Močni epirogenetski premiki ob pomoči šibkih orogenetskih sil konec barremij a so
povzročili dviganje morskega dna. Morje je postalo plitkejše, ponekod je nastalo ko-
pno. Na njem je nastopala erozija. Sledila je kratkotrajna transgresija, rezultat le-te
pa so bile tanjše plasti apnenčeve breče, s katerimi se je ponekod na raziskanem ozem-
lju pričenjalo aptij sko zaporedje sedimentov. Toplo, čisto, mimo, primemo slano in od
časa do časa bolj ali manj razÌDurkano morje je bilo ugodno za naselitev dasikladacej
in številnih bentonskih organizmov, med katerimi so po številu prednjačile miliolide.
V obdobjih razburkanega morja so živele orbitoline. Na robu karbonatne platforme so
se ponekod oblikovali koralni grebeni in biostrome z moluski. Korale so naseljevale
obrobja plošč. Koralno-radistni grebeni so pripadali "patch" grebenom. Nastajali so
Spodnjekredna plitvomorska sedimentacija, favna in flora ..._
znotraj karbonatne platforme. Po mikrofavni sodeč, so se koralno-rudistni grebeni
ohranili še v albiju. Sicer pa se je aptijsko albijska sedimentacija dogajala večidel v
lagunskem in podplimskem okolju. V mimi in dokaj plitvi vodi so se odlagali mikritni,
pelmikritni, biopelmikritni in tanko laminirani bolj ali manj bituminozni apnenci. Na
občasno zelo plivo okolje kažejo tudi lumakele z drobnimi rekvienidami, katerih lupi-
ne so se po izumrtju teh organizmov kopičile in odlagale v plasteh.
Spodnjealbijski apnenci so nastajali deloma v mimi vodi podplimskega pasu ali la-
gun, večidel pa na obsežni karbonatni platformi, ki je imela pogosto stik z odptim mor-
jem. Odpto morje in voda s povečano energijo sta bolj ali manj stalno spirala in
prezračevala dno nekoliko poglobljenega šelfa, kar je bilo ugodno za rast številnih or-
ganizmov in za nastanek biosparitov, biointrasparitov in intraklastičnih sedimentov.
Take razmere so bile ugodne zlasti za življenje in bogat razvoj rekvienid in dmgih mo-
luskov, ki so ustvarjali obsežne trate na bolj ali manj ravnem dnu. Proti koncu zgomje-
ga albija so se fizikalno-kemični pogoji v albijskem morju pričeli močno spreminjati.
K temu je največ pripomogla vedno bolj prisotna in naraščajoča tektonska dejavnost,
ki je povzročila spremembe v globini vode. Močno so se spremenile tudi okoliščine za
življenje organizmov. Poglobljeni šelf, v katerem so nastajali zgomjealbijski sedimenti,
je postajal vse bolj plitev. Mnogi organizmi niso prenesli pogostnih naglih sprememb in
so začeli izumirati. To velja zlasti za številne rodove foraminifer Pojavile so se nove vr-
ste, ki so bile sposobne kljubovati vsem spremembam globine in energije vode. Tako so
se na začetku zgomje krede v plitvi in zelo plitvi razgibani vodi močno razmnožili mdi-
sti, ki so ustvarjali obsežne morske trate in pogosto celo manjše grebene.
Zahvala
Avtorja se zahvaljujeva dr. Rajki Radoičič za koristne nasvete. Za kritično oceno
rokopisa, ki je pripomogla k njegovi izboljšavi, se zahvaljujeva uredniku revije prof.
dr. Stanku Buserju in doc. dr. Bojanu Ogorelcu. Zahvala velja tudi prof. dr Simonu
Pircu za pregled angleškega besedila ter sodelavkama Meti Karer in Marjeti Oman za
tehnično pripravo članka.
References
B u s e r, S. 1968: The development of Jurassic strata in the Outer Dinarides of Slovenia
(orig. in Slov). - First Coll. Geol. Dinaric Alps. Geol. Survey and Geol. Society of Slovenia, 1,
59-67, Ljubljana.
B u s e r, S. 1974: Tolmač k Osnovni geološki karti list Ribnica 1 : 100 000. - Zvezni geološki
zavod, 60 p., Beograd.
B u s e r, S. 1989: Development of the Dinaric and Julian Carbonate platforms and of the in-
termediate Slovenian basin (NW Yugoslavia). - Mem. Soc. Geol. It., 40 (1987),
313-320, Rome.
Dozet, S. 1983: Tolmač za list Delnice. Osnovna geološka karta SFRJ (int. repport). - Geo-
loški zavod Ljubljana - IGGG, 109 p., Ljubljana.
Dozet, S. 1989: Razvoj mezozojskih plasti na Kočevskem in v okolici. Disertacija. -Geolo-
ški zavod - IGGG, 187 p., Ljubljana.
Dozet, S. 1990: Biostratigraphic subdivision of the Jurassic and Lower Cretaceous beds in
Kočevje and Gorski Kotar area (orig. in Slov.). - Rud.- met. zbornik, 37, 1, 3-18, Ljubljana.
Dozet, S. & Šribar, L. 1991: Lower Cretaceous beds on the Delnice Sheet (orig. in
Slov). - Rud.-met. zbornik, 38, 1-2, 161-190, Ljubljana.
Dunham, R. J. 1962: Classification of carbonate rocks according to depositional texture,
- In: W. E. H a m (ed.). Classification of carbonate rocks. - AAPG Memoir 1, 108-121, Tulsa.
Farinacci & Radoičić, R. 1964: Correlazione fra serie giuresi e cretacee dell' Ap-
iennino centrale e delle Dinaridi esteme. - Ric. Sci., 34, serie 2, parte II A, voi. 7, n.2., 269-300,
iloma.
170_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Folk, R. 1959: Practical pétrographie classifications of limestones. - Bull. Americ. Assoc.
Petrol. Geol., 43/i, 2-38, Tulsa.
Orehe k, S. & Ogorelec, B. 1979: Sedimentologie features of the Jurassic and Creta-
ceous carbonate rocks of Trnovski gozd (orig. in Slov). - Geol. Vjesnik, 32, 185-192, Zagreb.
Orehe k, S. & Ogorelec, B. 1981: Correlation of microfacial and geochemical characte-
ristics of Jurassic and Cretaceous rocks of the southern carbonate platform in Slovenia (orig. in
Serbo-Croat.). - Glas, republ. zavod. zašt. prir - Prir muzeja (Titograd), 14, 161-181, Titograd.
Pleničar, M. 1970: Tolmač za list Postojna. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. -
Zvezni geološki zavod, 62 p., Beograd.
Pleničar, M. & Šribar, L. 1983: Cretaceous beds between Kočevje and Krka (orig. in
Slov). - Geol. zbornik, 4, 47-79, Ljubljana.
Radoičič, R. 1960: Mikrofacije krede i starijeg terciara Spoljnih Dinarida Jugoslavije. -
Zavod. Geol. Istraž. Cme Gore. paleont. jugosl. Dinarida (A), 4, 1, 1-35, Titograd.
Radoičič, R. 1969: Aberantna grana fosilnih Tintinina (Podred Tintinnina). La branche
aberrante des Tintinnines fossiles (Sous-Ordre Tintinnina). - Paleont. Jugosl., 9, 5-71, Zagreb.
Savie, D. 1973: Jurassic and Cretaceous beds between Gornje Jelenje and Grobničko polje
(orig. in Croat.). - Geol. vjesnik, 25, 127-147, Zagreb.
Savie, D. & Dozet, S. 1985: Tumač za list Delnice. Osnovna geološka karta SFRJ, 1 :
100 000. - Zvezni geološki zavod, 58 p., Beograd.
Strohmenger, C. & Dozet, S. 1991: Stratigraphy and geochemistry of Jurassic car-
bonate rocks from Suha krajina and Mala gora mountain (Southern Slovenia). - Geologija, 33,
315-331 (1990), Ljubljana.
Šribar, L. 1979 a: Biostratigraphy of Lower Cretaceous beds from the Logatec plain (orig.
in Slov). - Geologija, 22/2, 277-308, Ljubljana.
Šribar, L. 1979 b: Biostratigraphy of the Jurassic-Cretaceous boundary layers from south
Sloyenia. - Geologija 22/1, 113-116, Ljubljana.
Šribar, L., G u š i č , I. & Radoičič, R. 1979: Excursion R. (Smrekovec-Vrhnika-Lo-
gatec) - 16"" European micropaleontological colloquium, 247-254, Ljubljana.
Turnšek, D. & Buser, S.1966: The development of the Lower Cretaceous beds and the
boundary between Jurassic and Cretaceous formations in the western part of Trnovski gozd
(orig. in Slov). - Geologija, 9, 527-548, Ljubljana.
Turnšek, D. & Buser, S. 1974: Lower Cretaceous corals, hydrozoans and chaetetids
from Banjška planota and Trnovski gozd (orig. in Slov.). - Razprave SAZU, 4. razr, 81-124, Lju-
bljana.
Turnšek, D., Pleničar, М. & Šribar, L. 1992: Lower Cretaceous fauna from Slo-
venski vrh near Kočevje (south Slovenia) (orig. in Slov). - Razprave SAZU, 4. razr, 33, 205-257,
Ljubljana.
U r š i č, F. 1933: Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja u Dravskoj banovini. - Vje-
snik Geol. Inst. Kralj. Jugosl. (1932), 2, 83-106, Beograd.
V e 1 i č, I. 1977: Jurassic and Lower Cretaceous Assemblage - zones in Mt. Velika Kapela
(Central Croatia). - Acta Geologica, 42, 9/2, 15-37,Zagreb.
Velie, I. & Sokač, B. 1978: Biostratigrafska analiza jure i donje krede šire okolice Ogu-
lina (središnja Hrvatska). - Geol. vjesnik 30/1, 309-337, Zagreb.
Plate 1 - Tabla 1
1, 2 Pelmicritic limestone with Chara oogonia (55 x)
Črnomelj, Berriasian-Valanginian
Pelmikritni apnenec z oogoniji haracej Chara sp. (55 x)
Črnomelj, berriasij-valanginij
3	Dismicritic limestone with Chara oogonia (85.5 x)
Kočarji (Kočevska), Berriasian-Valanginian
Dismikritni apnenec z oogoniji haracej Chara sp. (85,5 x)
Kočarji (Kočevska), berriasij-valanginij
4	Biomicritic limestone with Chara oogonia (34 x)
Kočarji (Kočevska), Berriasian-Valanginian
Biomikritni apnenec z oogoniji haracej Chara sp. (34 x)
Kočarji (Kočevska), berriasij-valanginij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 171
172_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 2 - Tabla 2
1	Biomicritic limestone with fossils Salpingoporella annulata Carozzi and Favreina salevensis
(Paréjas), 34 x
W of Grčarice (Kočevska), Berriasian
Biomikritni apnenec s fosiloma Salpingoporella annulata Carozzi in Favreina salevensis
(Paréjas), 34 x
W od Grčaric (Kočevska), berriasij
2	Biomicritic limestone with fossils Salpingoporella annulata Carozzi and Favreina salevensis
(Paréjas), 13.5 x
Grčarice (Kočevska), Berriasian
Biomikritni apnenec s fosiloma Salpingoporella annulata Carozzi in Favreina salevensis
(Paréjas), 13,5 x
Grčarice (Kočevska), berriasij
3	Pelintrasparitic limestone, Favreina salevensis (Paréjas), 30 x
Mala gora, Valanginian
Pelintrasparitni apnenec Favreina salevensis (Paréjas), 30 x
Mala gora, valanginij
4	Pelmicritic limestone, Favreina salevensis (Paréjas), 30 x
Mala gora, Berriasian
Pelmikritni apnenec Favreina salevensis (Paréjas), 30 x
Mala gora, berriasij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota	 173
174_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 3 - Tabla 3
1	Biopelmicrosparitic limestone, Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
W of Grčarice (Kočevska), Barremian
Biopelmikrosparitni apnenec, Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
W od Grčaric (Kočevska), barremij
2	Bioosparitic limestone with microfossils Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
Miliolidae, Ophthalmidiidae, Textulariidae
N of Petekova (Ilirska Bistrica), Valanginian
Biooosparitni apnenec z mikrofosili Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
Miliolidae, Ophthalmidiidae, Textulariidae
N od Petekove (Ilirska Bistrica), valanginij
3	Biomicritic limestone with alga Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić (18 x)
South of Korinj, Hauterivian
Biomikritni apnenec z algo Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić (18 x)
Južno od Korinj a, hauterivij
4	Dasycladacea limestone, Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić (34 x)
SW of Dolenje (Ilirska Bistrica), Hauterivian
Biomikritni apnenec z algo Clypeina ? solkani Conrad & Radoičić (34 x)
SW od Dolenja (Ilirska Bistrica), hauterivij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 175
176_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 4 - Tabla 4
1	Biopelmicritic limestone, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 34 x
Črnomelj, Barremian
Biopelmikritni apnenec, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 34 x
Črnomelj, barremij
2	Biopelsparitic limestone, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 55 x
Črnomelj, Barremian
Biopelsparitni apnenec, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 55 x
Črnomelj, barremij
3	Biopelmicritic limestone, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 43 x
Grelc (Kočevska), Barremian
Biopelmikritni apnenec, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 43 x
Grelc (Kočevska), barremij
4	Biopelmicritic limestone, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 55 x
Grelc (Kočevska), Barremian
Biopelmikritni apnenec, Salpingoporella muehlbergii (Lorenz), 55 x
Grelc (Kočevska), barremij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 177
178_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 5 - Tabla 5
1	Biomicritic limestone, Salpingoporella dinarica Radoičić (24.5 x)
Miliolids, textulariids
Podgozd (Gorica), Aptian
Biomikritni apnenec, Salpingoporella dinarica Radoičić (24,5 x)
miliolide, textularide
Podgozd (Gorica), aptij
2	Biomicritic limestone, Salpingoporella dinarica Radoičić (24.5 x)
Miliolids, textulariids
Stara Cerkev-Vrbovec (Ribnica), Aptian
Biomikritni apnenec, Salpingoporella dinarica Radoičić (24,5 x)
miliolide, textularide
Stara Cerkev-Vrbovec (Ribnica), aptij
3	Brecciated limestone, Salpingoporella dinarica Radoičić (24.5 x)
Miliolids, textulariids
NE of Gomance (Ilirska Bistrica), Aptian
Brečasti apnenec, Salpingoporella dinarica Radoičič (24,5 x)
miliolide, textularide
NE od Gomanc (Ilirska Bistrica), aptij
4	Biopelmicritic limestone, Salpingoporella dinarica Radoičič (18 x)
Konjsko (Kočevje), Aptian
Biopelmikritni apnenec, Salpingoporella dinarica Radoičić (18 x)
Konjsko (Kočevje), aptij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 179
180_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 6 - Tabla 6
1	Biomicritic Orbitolina limestone, Palorbitolina lenticularis (Blumenbach), 13.5 x
Konjsko (Kočevje), Lower Aptian
Biomikritni orbitolinski apnenec, Palorbitolina lenticularis (Blumenbach), 13,5 x
Konjsko (Kočevje), spodnji aptij
2	Pelmicritic Orbitolina limestone, Palorbitolina lenticularis (Blumenbach), 13.5 x
Suha krajina, Lower Aptian
Pelmikritni orbitolinski apnenec, Palorbitolina lenticularis (Blumenbach), 13,5 x
Suha krajina, spodnji aptij
3	Biomicritic Orbitolina limestone, Orbitolina (Mesorbitolina) ex gr texana (Roemer), (55 x)
Konjsko (Kočevje), Lower Albian
Biomikritni orbitolinski apnenec, Orbitolina (Mesorbitolina) ex gr. texana (Roemer), (55 x)
Konjsko (Kočevje), spodnji albij
4	Biosparitic Orbitolina limestone (18 x)
Logaška planota. Lower Albian
Biosparitni orbitolinski apnenec (18 x)
Logaška planota, spodnji albij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 181
182_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 7 - Tabla 7
1	Biopelmicritic limestone, Bacinella irregularis Radoičić (30 x)
Mala gora, Aptian
Biopelmikritni apnenec. Bacinella irregularis Radoičić (30 x)
Mala gora, aptij
2	Algal biolitite. Bacinella irregularis Radoičić (30 x)
Fuksov laz (Ribnica), Barremian-Aptian
Algni biolitit. Bacinella irregularis Radoičić (30 х)
Fuksov laz (Ribnica), barremij-aptij
3	Biointramicrosparitic limestone, Pseudotextulariella ? scarsellai (De Castro), 50 x
Črnomelj, Barremian
Biointramikrosparitni apnenec, Pseudotextulariella ? scarsellai (De Castro), 50 x
Črnomelj, barremij
4	Biopelmicrosparitic limestone, Sabaudia minuta (Hofker), 43 x
Konjsko (Kočevje), Aptian
Biopelmikrosparitni apnenec, Sabaudia minuta (Hofker), 43 x
Konjsko (Kočevje), aptij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 183
184_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 8 - Tabla 8
1	"Valdanchella" dercourti Decrouez & Moullade (65 x)
Logaška planota, Upper Albian
"Valdanchella" dercourti Decrouez & Moullade (65 x)
Logaška planota, zgomji albij
2	Biomicritic limestone, Nummoloculina heimi Bonet (34 x)
Konjsko (Kočevje), Lower Albian
Biomikritni apnenec, Nummoloculina heimi Bonet (34 x)
Konjsko (Kočevje), spodnji albij
3	Biosparitic limestone, Valvulammina picardi Henson (65 x)
Logaška planota. Lower Albian
Biosparitni apnenec, Valvulammina picardi Henson (65 x)
Logaška planota, spodnji albij
4	Biopelmicritic limestone with alga Salpingoporella turgida (Radoičić), 16 x
Črnomelj, Upper Albian
Biopelmikritni apnenec z algo Salpingoporella turgida (Radoičić), 16 x
Črnomelj, zgornji albij
Lower Cretaceous Shallow-Marine Sedimentation and Biota
 185
GEOLOGIJA 40, 187-221 (1997), Ljubljana 1998
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in
Southeastern Slovenia
Biostratigrafija plitvovodnih jurskih plasti južnovzhodne
Slovenije
Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Geološki zavod Ljubljana
Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Dimičeva 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
Key-words: Algae, Foraminifera, biostratigraphy, Jurassic, Outer Dinarides, sou-
theastern Slovenia
Ključne besede: alge, foraminifere, biostratigrafija, jura. Zunanji Dinaridi, ju-
žnovzhodna Slovenija
Abstract
The stratigraphie range of fossils collected from different localities has been stu-
died and used as a basis for biostratigraphic subdivision of Jurassic beds in southe-
astern Slovenia.^On the basis of collected micropaleontological data in the area bet-
ween Logatec, Žužemberk and the river Kolpa, it has been possible to define all
units used for the biozonation of these beds in Outer Dinarides. The following ceno-
zones, which can be recognized throughout the carbonate platform area, have been
determined: Palaeodasycladus mediterraneus, Mesoendothyra croatica, Selliporella
donzella, Salpingoporella (Macroporella) sellii and Clypeina jurassica. Some of the
above-mentioned cenozones are further divided into subzones. A brief correlation
has been carried out among Kočevje shelf lagoon, the Vrhnika-Logatec back-reef
and the Suha Krajina central and fore reef Jurassic sediments and fossils. In the
back-reef area the cenozone Palaeodasycladus mediterraneus with the subzone Or-
bitopsella praecursor, the horizon Dictyoconus cayeuxi and the cenozone Protope-
neroplis striata have been established.
Kratka vsebina
Na mnogih krajih južnovzhodne Slovenije smo zbirali fosilne organske ostanke
in preučevali stratigrafsko razširjenost fosilov, dobljene podatke pa uporabljali za
biostratigrafsko razčlenitev jurske sedimentne skladovnice. Bolj ali manj nepreki-
njeno jursko zaporedje sedimentov v slovenskem delu Zunanjih Dinaridov vsebuje
sorazmerno bogato in pestro favno in floro. V jurski periodi so na obravnavanem
ozemlju nastajale karbonatne kamnine z mikrofavno in floro, hidrozoji, spongijami,
koralami, redkeje s školjkami, polži in brahiopodi.
Z zbranimi mikropaleontološkimi podatki smo dokazali in izločili vse enote, ki
jih uporabljamo pri biostratigrafski razčlenitvi jurskih plasti Zunanjih Dinaridov,
in sicer: Palaeodasycladus mediterraneus, Mesoendothyra croatica, Selliporella
donzella, Salpingoporella sellii in Clypeina jurassica. Nekatere biostratigrafske
188_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
enote so razdeljene v podcone. Nadalje smo primerjali jurske sedimente in fosile ko-
čevske lagune, vrhniško-logaškega zagrebenskega območja ter grebenskega in pred-
grebenskega območja Suhe krajine. V zagrebenskem območju smo ugotovili cenoco-
no Palaeodasycladus mediterraneus s podcono Orbitopsella praecursor, horizont
Dictyoconus cayeuxi in cenocono Protopeneroplis striata.
Introduction
The aim of the present study is to offer a detailed biostratigraphic classification of
the Jurrassic shallow-marine carbonate stratigraphie sequence in southeastern Slo-
venia.
In the years from 1959 tol965S. Buser geologically mapped the territory of south
Slovenia from the Italian-Slovenian border in the west, across Trnovski gozd, Hruši-
ca, Nanos, Logatec and Bloke plateau with Javomiki, Krim-Mokrec hills and Lower
Camiola, to Suha krajina in the east. During this work he collected a rich fossil ma-
terial, and achieved the subdivision of Jurassic beds (B u s e r, 1965).
Fig. 1. Distribution of the Jurassic beds in Slovenia and the location sketch map of the study area
Sl. 1. Razširjenost jurskih plasti v Sloveniji in položajna skica ozemlja
The systematic regional mapping of the Slovene territory between Logatec, Žu-
žemberk and the river Kolpa (fig. 1) was carried out in the years between 1960 and
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_191
1980 within the framework of regional mapping for the Geologic map of Yugoslavia
on the scale of 1:100000. In the study area this enormous project was accomplished
by Bus er (1974), Pleničar & Premru (1977), Bukovac et al. (1984) and
Savie & Dozet (1985) who elaborated geological maps on the scale of 1:100 000
with corresponding explanatory texts. A number of new biostratigraphic and other
geological data were obtained. Further on, Turnšek, Buser and Ogorelec
(1981) described the Upper Jurassic reef complex in the Slovene area. Detailed geolo-
gical investigations have been carried out in the sections Krka-Mali Korinj and
Kompolje-Ogorelec in the Suha Krajina area about 35 kilometres SSE from Ljublja-
na (Strohmenger & Dozet 1991). In these sections the complete stratigraphie
sequence of the Jurassic beds including the contacts between the Upper Triassic and
Lower Liassic as well as the Upper Malm and the Lower Cretaceous is exposed. Fi-
nally, in the framework of regional investigations for the Geologic Map of Slovenia
on the scale of 1:50000 detailed regional mapping of the Suha Krajina region has be-
en carried out by Stevo Dozet and Božo Stojanovič.
On the other hand, the following Serbian and Croatian geologists have made a gre-
at contribution to the Jurassic biostratigraphy in the Outer Dinarides: Radoičić
(1964,1966,1969,1987), Gušić (1969), Gušić et al. (1971), Velić (1977), N i k 1 e r
& S ok a č (1968).
Not at last the present work is based upon the geological investigations and bio-
stratigraphical knowledge of the Mesozoic beds from the Apennines in Italy. The first
complete biostratigraphical investigations and subdivision of the Mesozoic beds of
the southern Apennines were made by Sartoni and Crescenti (1962). These
were followed by De Castro (1962,1963), Crescenti and Sartoni (1964),
Crescenti (1966), Catenacci, De Castro and Sgrosso (1963). A cor-
relation of the Central Apennines and the Outer Dinarides Jurassic and Cretaceous
beds was executed by Farinacci and Radoičić (1964). Crescenti (1969)
recognized in the Jurassic and Cretaceous outcrops of the Central Apennines three
principal facies, and defined the litostratigraphic and biostratigraphic units and the-
ir paleogeographical distribution. B u s e r and Debeljak (1994/95) studied the
distribution of lithiotids in the Jurassic beds of south Slovenia. The horizon with bi-
valves (lithiotid horizon) is attributed to Pleinsbachian (Domerian). The most intere-
sting are three large bivalve species: Lithiotis problematica, Cochlearites loppianus
and Lithiopedalion scutatus. In addition, the following genera can be found: Gervil-
leioperna, Mytilus, Opisoma and Pachyrisma (with subgenera Pachymegalodon and
Durga).
The carbonate rocks are classified according to F o 1 k's (1959) practical pétrogra-
phie classification of limestones. The microfauna and microflora are determined by
the authors of this paper and Rajka Radoičić. Hydrozoans, sponges and corals were
determined by Dragica Tumšek.
Jurassic Bistratigraphy in the Shelf Lagoon Area
In the southeastern part of Slovenia, the Outer Dinarides respectively, comprising
Kočevje, Bela Krajina, Kočevski Rog and the extreme northern part of the Gorski
Kotar area (Croatia), the complete development of Jurassic beds has been revealed.
The 1500 m to 2000 metres thick Jurassic sedimentary succession lies concordantly
upon the Upper Triassic dolomite and continually passes upwards into the Lower
190_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Cretaceous limestone and dolomite. The Jurassic beds exposed in the area mentioned
consist of shallow-marine carbonate rocks: limestones, dolomites as well as calcareo-
us-, dolomitic-, and calcareous-dolomitic breccias. These carbonate sediments were
formed in various carbonate platform environments, such as intertidal, supratidal,
subtidal, restricted shoals and lagoons. Generally speaking, the Jurassic sedimentary
succession is predominantly built of limestones. The dolomites are subordinated.
Breccias occur in larger quantities at the Lower Malm/Upper Malm and Jura/Lower
Cretaceous boundaries. The bauxite bodies are arranged along the Lower Kimmerid-
gian/Upper Kimmeridgian contact in the form of lenses and funnel-shaped bodies.
Marls, clays, coal and chert appear in extremely subordinate quantities.
On the basis of significant lithofacies and biofacies as well as their superposition
the shallow water Jurassic sedimentary succession was divided into eight lithostrati-
graphic units. They follow from the oldest to the youngest in this way: 1)- grained bi-
tuminous dolomite (Lower Liassic), 2)- lithiotid limestones and dolomites (Middle
Liassic), 3)- spotted limestones (Upper Liassic), 4)- foraminiferal, algal and micritic
limestones (Dogger), 5)- Cladocoropsis limestones and dolomites (Oxfordian and
Lower Kimmeridgian), 6)- bauxite, 7)- Clypeina-Tintinnina limestones and dolomites
(Upper Kimmeridgian and Tithonian), 8)- limestones and dolomites with chert (Up-
per Kimmeridgian and Tithonian).
From the biostratigraphic point of view, the Jurassic sedimentary successions of
the Kočevje area and the whole shelf lagoon area in southeastern Slovenia are subdi-
vided by algae and foraminifers into five cenozones and three subzones. The biostra-
tigraphic subdivision is comparable with the chronostratigraphic one.
Lower and Middle Liassic - Cenozone Palaeodasycladus mediterraneus
The Upper Triassic cryptocrystalline and stromatolitic dolomite with rare oncoids,
foraminifers and megalodontids grades upwards into the dark-gray, coarsely crystal-
line, bituminous late diagenetic dolomite containing lithiotids in its upper part, or
into the dark-gray shallow-marine limestones alternating with dolomites. The main
lithologie characteristics of the Middle Liassic successions is - in addition to lithiotid
horizons - the alternation of oolitic, intraoosparitic, and dolomitic layers. Generally
speaking, in southern Slovenia three lithologie developments of the Lower and Mid-
dle Liassic are distinguished: dolomitic, calcareous-dolomitic, calcareous.
The cenozone Palaeodasycladus mediterraneus was established by Sartoni
and Crescenti (1959) comprising originally the whole Liassic. In the Slovenian
part of the Dinarides, its appartenance has been proved only in relation to the Lower
and Middle Liassic. The Lower and Middle Liassic beds are usually rather rich in
fossil remains (Plate 1). Among the most important ones are lithiotids.
Lithiotids are very widespread, easily recognizable and relatively well-preserved
megafossils with a limited (Middle Liassic) chronostratigraphic range; for this reason
we consider them the most convenient fossils for designation of Middle Liassic in the
Outer Dinarides.
Within the framework of the Palaeodasycladus mediterraneus cenozone the subzo-
ne Orbitopsella praecursor Guembel (Middle Liassic) is separated and distinguished
by the following fossil association:
Foraminifers: Orbitopsella praecursor Guembel (Plate 1/3), Mayncina termieri
Hottinger, Haurania amiji Henson, H. deserta Henson, Litousepta recoarensis Cati,
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_191
Orbitopsella sp., Involutina sp., Trocholina sp., Frondicularia sp., Verneuilinidae, Mi-
liolidae, Textulariidae, Lituolidae.
Algae: Palaeodasycladus mediterraneus (Pia) (Plate 1/2), Thaumatoporella parvo-
vesiculifera (Raineri), Codiaceae.
Lithiotids: Lithiotis problematica Guembel, Cochlearites loppianus.
Upper Liassic - Zone of spotted limestones
The upper part of the Liassic sedimentary succession includes spotted limestones
characterized by lithologie uniformity and lack of fossils. The Upper Liassic shows
the same development throughout the carbonate platform area. These beds are com-
posed of micritic limestones intercalated with oomicritic and intramicritic ones. The
spotted limestones are characterized by numerous spots as a result of irregular mine-
ral and chemical rock composition, selective late diagenetic dolomitization of lime-
stones, bioturbation, decolourized iron, and different contents of clay and organic
substances. In the considered beds, fossil remains are very rare. They belong to bio-
stratigraphically insignificant foraminifers. Algae, ostracods, microgastropods, and
other molluscs. The characteristics of the sediments indicate a deposition in a so-
mewhat deeper restricted shelf environment.
The described succession of limestones lies everywhere in the Kočevje area confor-
mably upon Lithiotid limestones, and it is conformably overlain by sediments with
guide Dogger microfossils. Thus, its stratigraphie position is clear, although the li-
mestones do not contain index fossils.
Lower Dogger - Cenozone Mesoendothyra croatica
The Lower Dogger beds are uniformly developed in the form of micritic limestones
with rare interlayers of biomicrites and grained bituminous dolomite, especially in
the lower part of the succession. Among the biomicritic limestones the foraminiferal
ones predominate.
Mudstone and wackestone sedimentary structures and law energy index indicate a
calm sedimentation in the shallow restricted shelf, or lagoon. The interlayers of in-
traformational breccia and biointrasparitic limestones point to a temporary agitated
environment with a relatively high energy index and periodical influences from the
open sea.
The Mesoendothyra croatica cenozone comprises calcareous beds with the follo-
wing association:
Foraminifers: Mesoendothyra croatica Gušič, Verneuilinidae, Textulariidae, Glo-
mospira sp..
Algae: Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Codiaceae and other fossils
such as Favreina salevensis (Paréjas), Echinodermata, ostracods and microgastropods.
Upper Dogger - Cenozone Selliporella donzella
The Upper Dogger sedimentation is very similar to the one from the Lower Dogger,
additionally including interlayers of intraformational breccia and algal biointraspa-
192_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
rite. The relatively uniform sedimentation of micritic, pelmicritic and biopelmicritic
sediments indicates that the Upper Dogger beds were formed in the predominantly
calm and shallow water of the restricted shelf or even in a lagoon. On the other hand,
rare thin intraclastic and breccia interbeds were formed in short periods when inter-
tidal and shallow subtidal conditions predominated.
The Upper Dogger beds are generally more rich in fossils than the Lower Dogger
ones, and contain the following fossil association:
Algae: Selliporella donzella Sartoni & Crescenti, Thaumatoporella parvovesiculi-
fera (Raineri), Cyanophyta.
Foraminifers: Meyendorfina bathonica Aurouze & Bizon, Trocholina elongata (Le-
upold), Pfenderina salernitana Sartoni & Crescenti (Plate 2/4), P. cf. neocomiensis (De
Castro), Protopeneroplis striata Weynschenk, Pfenderina sp., Endothyra sp., Nodosa-
ria sp., Favreina sp., Verneuilinidae, Textulariidae, Lituolidae as well as Ostracoda,
and Echinodermata.
Lower Malm - Cenozone Salpingoporella sellii
Concordantly on the Dogger foraminiferal, algal and micritic limestones rest in
the study area limestones and dolomites characterized by mass appereance of hydro-
zoan Cladocoropsis mirabilis Felix (Plate 4/1-2). The most significant facies of the
succession are Cladocoropsis limestones and dolomite as well as foraminiferal, algal,
brachiopod and oncolitic limestones. In the lower part of this sedimentary succession
micritic, biomicritic and biosparitic limestones alternate. In the middle part of the
succession biocalcarenites are predominant. At some places there are minor parastro-
matoporoid patch reefs and lenses of oolitic and oncolitic limestones. In the whole
succession limestones are predominant.
On the basis of the determined macrofauna, microfauna and flora the Malm beds
have been divided into two parts: The lower part comprises the Oxfordian and Lower
Kimmeridgian, and the upper one includes the Upper Kimmeridgian and Tithonian.
Limestones, dolomites and calcareous breccias of the lower part of Malm have been
assigned to the Salpingoporella sellii cenozone. This biostratigraphic unit is well do-
cumented with Algae, foraminifers and megafossils.
Algae: Salpingoporella {=Macroporella) sellii (Crescenti), plate 3/1-2, Gryphopo-
rella minima Nikler & Sokač, Salpingoporella annulata Carozzi, Thaumatoporella
parvovesiculifera (Raineri), Aeolisaccus dunningtoni Elliot, Codiaceae, Cyanophyta.
Foraminifers: Nautiloculina oolithica Möhler, Kurnubia palastiniensis Henson,
Protopeneroplis striata Weynschenk, Labyrinthina mirabilis Weynschenk, Pfenderina
salernitana Sartoni & Crescenti, Pfenderina trochoidea Smouth & Sugden, Trocholi-
na elongata (Leupold), plate 3/3-4, Trocholina alpina (Leupold), Verneuilinidae, Bio-
kovinidae, Textulariidae and Lituolidae.
Hydrozoans: Cladocoropsis mirabilis Favre, Shuqraia arrabidensis.
Anthozoans: Microphyllia bachmayeri Geyer, Convexastraea sexradiata (Gold-
fuss), Rhipidogyra cf. alata (Quensted), Acanthogyra miera Eliašova, Montlivaltia
sp., Epistreptophyllum tenue Milaschewitsch.
The hydrozoans and corals were determined by Dragica Tumšek.
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_195
Upper Malm - Cenozone Clypeina jurassica
The upper part of the Malm succession is uniformly developed in the whole study
area. It consists of limestones, dolomites and calcareous-dolomitic breccias. The Up-
per Malm succession begins usually with intrasparruditic limestone or intraformatio-
nal breccia. The most frequent sediments in the succession are Clypeina limestones
and dolomites. In the upper part of the succession intensely dolomitized limestone
and dolomite are frequent. In the uppermost part of the succession the beds with
aberrant tintinnins predominate. The Clypeina, Clypeina-Tintinnina (Plate 6, 7/1-2)
and Tintinnina limestones and dolomites are the most typical facies of this unit.
In spots, in the upper part of the Upper Malm succession there occur limestones
and dolomites with oval, lenticular, rarely irregular chert concretions. The chert no-
dules in limestones and dolomites are of diagenetic origin. They were probably for-
med in still unconsolidated carbonate mud by the action of the silica-rich solutions
on carbonate, where the carbonates were substituted by silica.
The Upper Malm beds of the Kočevje, Bela Krajina and Gorski Kotar area were
formed on the vast carbonate platform in the shallow waters of subtidal, intertidal,
supratidal and lagoonal environments. The presence of the organic substance in the
sediments indicates a reducing environment. Intraformational conglomerate, and bi-
olaminated limestones and dolomites with nodules and lenses of chert were formed in
the intertidal and supratidal environments. The beds of limestones and dolomites
with nodules and lenses of chert were formed in a lagoon or in a shallow subtidal en-
vironment.
Limestones and calcareous dolomites contain a relatively rich microfossil associa-
tion with the following Algae, foraminifers and other fossils.
Algae: Clypeina jurassica Favre (Plate 5/1-4), Salpingoporella (Pianella) grudii
(Radoičić), Salpingoporella annulata (Carozzi), Actinoporella podolica Alth, Thau-
matoporella parvovesiculifera (Raineri), Cyanophyta, Charophyta and Codiaceae.
Foraminifers: Kurnubia palastiniensis Henson, Trocholina elongata (Leupold),
Trocholina alpina (Leupold), Pseudocyclammina lituus (Yokoyama), plate 7/4, Verne-
uilinidae, Lituolidae, Biokovinidae, Textulariidae, Opthalmidiidae, Miliolidae.
Aberrant tintinnids: Campbelliella milesi milesi Radoičić (Plate 8).
Gastropods: Nerinea jeanjeani Roman, Ptygmatis minuta Yin as well as fossils
Favreina salevensis (Paréjas), Echinodermata and ostracods.
Correlation between the Shelf Lagoon and Reef Complex Sedimentation,
Biostratigraphy and Paleogeography in Southeastern Slovenia
Three different sedimentary areas in southern Slovenia are considered and correla-
ted in this paper: 1 - the carbonate platform area (Kočevje, Bela Krajina, Kočevski
rog. Gorski Kotar), 2 - the back-reef area (Vrhnika, Logatec plateau, southern Suha
Krajina, and 3 - central and fore reef area (northern Suha Krajina, Novo mesto, Me-
tlika).
In the relatively small region of southern Slovenia Turnšek (1969) recognized
three types of hydrozoan fauna which were connected with the three mentioned are-
as: the hydrozoan Cladocoropsis in the southern faunistic area, the parastromatopo-
ridian hydrozoans, corals, and chaetetids in the central faunistic area, and the acti-
nostromaridian hydrozoans in the northern faunistic area. These different types had
194_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
developed due to the different ecologie conditions prevalent in each of these areas.
The areas with individual faunistic types follow each other in narrow and long belts
extending from the southwest to the northeast.
Generally speaking, in the Jurassic beds of the study area in southeastern Slovenia
five particular facies are recognizable: shelf lagoon facies, back-reef bioclastic and
oolitic facies as well as organic reef facies (central reef) and fore reef facies.
In the Lower Liassic there was a constant shelf lagoon sedimentation all over the
area of southeastern Slovenia. The significant differentiation of the Dinaric carbona-
te platform (fig. 2) environment began there in the Middle Liassic. The back-reef fa-
cies had its beginning after the shelf lagoon sedimentation in the Middle Liassic. The
reef sedimentation began and ended there in the Malm period.
Fig. 2. Paleogeographic map of the Jurassic beds in the study are
Sl. 2. Paleogeografska karta jurskih plasti obravnavanega ozemlja
The Shelf Lagoon Area
In inner parts of the Dinaric carbonate platform in the Kočevje, Bela Krajina and
Gorski Kotar area the carbonate platform shelf lagoon facies existed. It has been al-
ready described in detail (Radoičič, 1966, 1969; B u s e r, 1974, 1978; Pleničar,
1970; Dozet & Š r i b a r, 1981; Bukovac et aL, 1984; Savie & Dozet,
1985; Dozet, 1990, 1993, 1996; and Strohmenger & Dozet, 1991). Howe-
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_195
ver, it is necessary to emphasize the continuity and diversity of the sedimentation
there. It w^as most extensive in Lower and Middle Liassic comprising the whole sou-
thern Slovenia. Very interesting is the Lower Liassic limestone development at Krka
in the Suha Krajina area (Dozet, 1993) composed of shallow water lagoonal lime-
stones formed in subtidal, intertidal, and supratidal environments. The succession is
characterized by predominantly dark grey carbonate sediments among which micri-
tic, biomiciritic, oomicritic and oncomicritic limestones prevail. The main characteri-
stics of Krka limestones is the well-developed rhythmic sedimentation. The cycles are
composed of three members such as cyclothems in the type locality Loferer Steinber-
ge (F i s h e r, 1964).
The Krka limestone succession with Lofer cyclic sedimentation lies concordantly
between the Upper Triassic Hauptdolomit and the Middle Liassic beds with lithio-
tids. The stratigraphie position of the Krka limestones points to their Lower Liassic
age. Their age is also confirmed by the fossils: Palaeodasycladus mediterraneus Pia,
P. elongatus Praturlon, Linoporella lucasi Gros & Lemoine, Thaumatoporella parvo-
vesiculifera (Raineri), Gyroporella sp., Palaeodasycladus sp., and Codiacea as well as
fossils Favreina salevensis Paréjas, Textulariidae, and Verneuilinidae. Besides the
microfauna and microflora, megalodontids and gastropods also appear in the consi-
dered beds.
The Back-Reef Area
The back-reef sedimentation in southeastern Slovenia is represented by oolitic and
bioclastic calcarenites which are most typically developed at Vrhnika and in the sou-
thern Suha Krajina area. Tidal-bar oolitic limestones are massive to thick-bedded.
They consist of well-sorted ooids, well-rounded intraclasts, and fossil detritus sho-
wing in spots clear graded bedding and cross-bedding. Stromatoporoid hydrozoans,
chaetetids, corals, echinoids, bryozoans, pelecypods and benthic foraminifers occur
sporadically in the oolitic limestones. In the limestones coated bioclasts are quite fre-
quently encountered. The sedimentologie features in the limestones point to a trans-
port of the clasts in a rather agitated environment. The fossil contents in the limesto-
nes indicate the existence of small patch reefs. Numerous echinoid fragments also in-
dicate the proximity to reefs. Oolitic limestones have a thickness of some hundred
metres. The oolitic limestones at Vrhnika are of the Middle Liassic to the Lower Kim-
meridgian age.
Winnowed edge bioclastic limestones are rocks consisting of fragmental and bro-
ken remains of Malm reef-building organisms and calcitic cement. Larger limestone
and megafossil fragments and minor arenitic microfossil ones are the main constitu-
ents of the limestones. The fragments mostly originate from the Jurassic hydrozoans,
sponges, corals. Algae, echinoids, gastropods and other molluscs, as well as bryozo-
ans. From the structural point of view the bioclastic limestones are represented by
intrabiosparites in which a strong recrystallization of fossils and fragments of areni-
tic size is present. Predominantly micritic intraclasts are strongly recrystallized. Also
the original matrix is recrystallized. Bioclastic sediments are usually massive to we-
akly stratified. In spots, the limestones pass laterally and vertically into dolomites
formed by a selective late diagenetic dolomitization of the limestones.
The back-reef biostratigraphy differs from the carbonate platform one and is only
partly applicable there. In the Jurassic back-reef sedimentary succession the folio-
196_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Table 1. Biostratigraphic subdivision of the back-reef Jurassic beds in the southeastern Slovenia
Tabela 1. Biostratigrafska razčlenitev zagrebenskih plasti južnovzhodne Slovenije
v^^ing biostratigraphic units (table 1) are defined (from bottom to top): 1 - Cenozone
Palaeodasycladus mediterraneus Pia, 2 - Dictyoconus cayeuxi Lucas horizon, 3 - Ce-
nozone Protopeneroplis striata Weynschenk.
Lower and Middle Liassic - Cenozone Palaeodasycladus mediterraneus
The cenozone Palaeodasycladus mediterraneus (Pia) with the Orbitopsella prae-
cursor (Guembel) subzone was first described in the southern Apennines in the Veni-
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_199
ce and Trento districts by Sartoni and Crescenti (1959). The biozone was
ascribed to the Liassic, and the subzone to the Middle Liassic.
In the Dinaric carbonate platform area this cenozone corresponds to the stratigra-
phie range of alga P. mediterraneus (Pia) comprising the Lower and Middle Liassic.
In the oolitic limestones of the back-reef area, only the upper part of the P. mediter-
raneus cenozone is presented which is of the Middle Liassic age. In the middle part of
the cenozone the Orbitopsella praecursor subzone is defined. The Middle Liassic se-
dimentary succession contains numerous microfossils among which predominate fo-
raminifers: Orbitopsella praecursor (Guembel), Lituosepta recoarensis (Cati), Ageri-
na mariana (Farinacci), Orbitopsella sp., Glomospira sp., Textulariidae, Ophthalmi-
diidae, Verneuilinidae, and Lagenidae.
In addition to foraminifers there also appear Algae: Paleodasycladus mediterrane-
us Pia, Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Palaeodasycladus sp., Cyanoph-
yta, Codiaceae and blue-green algae. Rarely found are the species Favreina salevensis
(Paréjas) and fragments of alga Aeolisaccus sp. In addition to foraminifers and Al-
gae, remains of hydrozoans, bryozoans, corals, ostracods, echinoids and molluscs can
also be found.
Dogger - Dictyoconus cayeuxi horizon
The horizon D. cayeuxi was considered by Crescenti (1969) as coinciding
with the stratigraphie range of the foraminifera Dictyoconus cayeuxi Lucas. In the
Outer Dinarides area it is referable to the Dogger. It is characterized by the following
microfossils:
Foraminifera: Dictyoconus cayeuxi Lucas, Spiraloconulus perconigi Allemann &
Schroeder, Nautiloculina oolithica Möhler, Mesoendothyra croatica Gušić, Mesoen-
dothyra sp., Trocholina sp., Protopeneroplis sp., Evertycyclammina sp., Frondicula-
ria sp., Verneuilinidae, Textulariidae, Miliolidae, Trochaminidae, Lituolidae and
Ophthalmidiidae.
Algae: Selliporella donzella Sartoni & Crescenti, Thaumatoporella parvovesiculi-
fera (Raineri), Cyanophycea, Codiacea.
Ostracods, corals, gastropods and other molluscs as well as bryozoans.
Dogger and Lower Malm - Cenozone Protopeneroplis striata
This cenozone is most characteristic of the oolitic facies in the back-reef area. It
was established by Sartoni and Crescenti (1962), its lower limit being
marked by the extinction of Dictyoconus cayeuxi as well as by the appearance of
Protopeneroplis striata. The cenozone is relatively rich in microfossils, especially
foraminifers, among which the species P. striata is of major extent and importan-
ce.
Foraminifera: Protopeneroplis striata Weynschenk (Plate 2/2-3), I^abyrinthina mi-
rabilis Weynschenk, Nautiloculina oolithica Möhler, Trocholina elongata (Leupold),
Trocholina alpina (Leupold), Kurnubia palastiniensis Henson, Pfenderina sp., Proto-
peneroplis sp., Trocholina sp., Lepidocyclina sp., Frondicularia sp., Cristelaria sp.,
Lituolidae, Textulariidae, Verneuilinidae, Miliolidae, Lagenidae.
Algae: Salpingoporella annulata Carozzi, Heteroporella anici Nikler & Sokač,
198_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Palaeosyphonium convolvens (Pratur-
lon), Solenopora jurassica (Nicholson).
In addition to microfossils there also appear some megafossils:
Hydrozoans: Cladocoropsis mirabilis Felix (Plate 4/1-2), Dehornella omanensis
Hudson, D. crustans Hudson, Milleporidium remesi, Parastromatopora japónica Yabe
& Sugiyama, P. memoria naumanni Yabe & Sugiyama, Shuqraia zuffardii.
Chaetetids: Acanthochaetetes foroiuliensis (Zuffardi & Comerci), Bauneia multita-
bulata (Deninger), Chaetetopsis crinita (Neumayr).
Corals: Allocoenia trochiformis Etallon, Calamophylliopsis moreauana Michelin,
Comoseris baltovensis Roniewicz, Meandrophyllia amedei Etallon, Meandrophillia
edwardsi (Michelin), Microsolena thurmanni Koby, M. agariciformis (Etallon), Helio-
coenia orbigny Roniewicz, Heliocoenia variabilis Etallon, Pseudocoenia variabilis, P
limbata (Goldfuss), P. longiseptata Roniewicz, Plesiosmilia compressa (Koby), Puha-
straea kamiennae Roniewicz, Stylosmilia corallina Koby, Stylosmilia pumila, Tha-
mnasteria concanna Goldfuss, Pleurophyllia sp., Enhalhellia sp., Thamnasteria sp.,
Halisitastraea sp. as well as bryozoans, echinoids and molusc.
Central and Fore Reef Area
In the Jurassic period on the Dinaric carbonate platform a shallow water shelf sedi-
mentation was established. The sedimentation was continuous, if we exclude the local
short-lasting interruption on the Lower Malm-Upper Malm transition, when in periods
of the short land phase thin bauxite deposits were formed. On the other hand, in the
transition area between the shelf and the Slovenian trench, orogenetic activity was pre-
sent, causing the lifting of the marginal parts of the Dinaric carbonate platform, thus
forming dry land at the end of the Middle Liassic. With the formation of the dry land
the sedimentation was completely interrupted there and such conditions were preser-
ved until the Lower Malm. The Middle Liassic-Lower Malm stratigraphie gap is
proved by the absence of the Lower Liassic and Dogger sediments. On the other hand,
an erosional-tectonic discordance between the Triassic-Liassic succession and the reef
sediments points to orogenic movements in that interval, which we connect with the
movements of the Mesokimmerian orogenic phase (Tollmann, 1966). The conside-
red stratigraphie gap is an evident proof of an emersion after the deposition of the Mid-
dle Liassic beds which lasted until the Lower Malm transgression. The mentioned Mid-
dle Liassic-Lower Malm emersion was not a local phenomenon, for it has been obser-
ved and proved in several parts of the Slovenian, Croatian and Bosnian Dinarides. (T u
rnšek, 1969; B u s e r, 1974; Bukovac et al., 1974; Š p a r i c a, 1981; Dozet,
1989, 1994). The above-mentioned authors and others emphasized that the paleogeo-
graphical and structural changes which appeared in the Dinarides after the deposition
of the Middle Liassic beds, were expressed by the Middle Liassic-Lower Malm strati-
graphic gap. In that time interval some areas in the Outer Dinarides were completely
without sedimentation, and are understood paleogeographically as a bar with greater
and minor elevations. They could be interpreted as a part of a imiform island chain ex-
tending from Bosnia Krajina, over Kordun, Banija, Žužemberk, Bela krajina. Suha
krajina, Trnovski gozd, onward to the northwest. This morphologically well-exposed
narrow bar was in the closest connection with the differentiation of the sedimentary
areas on the - by that time uniform - Dinaric carbonate platform. Malm hydrozoan-co-
ral reefs were also formed. The reef complex is thought to be a barrier-reef that develo-
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_201
ped along the shelf margin of an ancient carbonate platform (Turnšek, Buser &
Ogorelec, 1981). It should be recalled that in the inner carbonate platform area no
tectonic movements occurred in the Mesozoic period (Dozet, 1989), because no fol-
ding, thrusting or nappe-tectonic traces, traces of volcanism or metasomatic changes
on sedimentary rocks in that time can be found there. Nowhere any tectonic-discordant
contacts can be seen; on the contrary, in all cases concordance or at most only light di-
scordance is dealt with. In the carbonate platform area also no coarse-grained basal
transgressive formations can be found so that we are right in affirming that the conti-
nuity of sedimentation was disturbed only by the periodical interruptions as a reflec-
tion of weak or stronger epeirogenic movements of the carbonate platform. These mo-
vements gave rise to periodical land in the Mesozic; they also affected the differentia-
tion of the environment and in this way had a considerable influence on the sedimen-
tation.
Relatively continuous sedimentation - though of another type - also occurred all
over the Jurassic period in the areas of the Dinaric carbonate platform near to the
bar, i.e. in the back-reef areas.
The central and fore reef area is built by sediments the main constituents of which
are fossils or their fragments. Consequently, the considered sedimentation is repre-
sented by organic biolithitic limestones and fore reef breccias.
The organic reef is composed of light gray, medium gray, gray, rarely dark gray bi-
olithitic limestones. Biolithitic limestones are unstratified rocks of the calcareous re-
mains of reef-building organisms cemented by calcium carbonate. The central reef
was built by Jurassic reef-building organisms such as hydrozoans, sponges, corals,
bryozoans, chaetetids. Algae, gastropods and other molluscs and echinoids. The rela-
tively numerous bioherms and the extension of the reef carbonate rocks in southea-
stern Slovenia indicate reefs of barrier type. In the basal part of the reef limestones
there are gray, dark gray, thick-bedded limestones with nodules, lenses and thin la-
yers of chert. The reef limestones have a thickness of 400 m to 550 m. Hydrozoans
were the main reef-building organisms there. Among the hydrozoans the predomi-
nant family is Sphaeractinidae with genres Sphaeractinia and Ellipsactinia, but the-
re are also numerous other hydrozoans of Actinostromariicea. Therefore Turnšek
(1966, 1969) named the hydrozoans of the northern area as the actinostromarid type.
Chaetetids, corals and pelecypods are rare there. The form of the colonies, the great
amount of the reef-building fauna, and the structure of the sediments indicate that
this northern faunistic area was a true reef formation. Because of the great prevalen-
ce of the hydrozoan fauna, Turnšek (1966, 1969) even called it the hydrozoan reef.
This actinostromarid reef formed a reef barrier that represented the border between
the shelf and the deeper sea.
Fore reef breccias are sedimentary rocks formed by the consolidation of fragments
of Jurassic limestone and reef-building organisms broken off from reefs by the action
of waves. In the rocks the most frequent fragments are those of hydrozoans, corals
and pelecypods. They are cemented by calcitic cement.
Conclusions
Three different paleogeographic and sedimentary areas are considered and in some
way correlated in this paper; these are: the shelf lagoon area, the back-reef area, as
well as central reef and fore reef areas. Likewise, in the Jurassic outcrops of southea-
200_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
stern Slovenia, generally five different facies are recognizable: shelf lagoon facies,
oolitic facies, bioclastic facies as well as organic reef and fore reef facies.
Biostratigraphically, the area studied in greatest detail is the carbonate platform
in the Kočevje area. Five cenozones and three subzones are present there; these are:
Palaeodasycladus mediterraneus, Mesoendothyra croatica, Selliporella donzella,
Macroporella sellii and Clypeina jurassica (cenozones); Orbitopsella praecursor,
Clypeina jurassica, and Clypeina jurassica + aberrant tintinnids (subzones). The ce-
nozone Palaeodasycladus mediterraneus covers the Lower and Middle Liassic. Due
to the lack of significant fossils, the zone of the platy dolomites (Lower Liassic) and
the zone of spotted limestones (Upper Liassic) were separated. The cenozone Mesoen-
dothyra croatica covers the lower part of the Middle Jurassic succession while the ce-
nozone Selliporella donzella covers the upper one. For the carbonate platform in the
Slovenian part of the Outer Dinarides the bipartite subdivision of the Malm successi-
on is proposed: the cenozone Salpingoporella sellii, covering the lower part of the
Malm, and Clypeina jurassica representing the upper part of Malm.
In the Jurassic sedimentary succession of the back-reef area three following bio-
stratigraphic units have been defined. The cenozone Palaeodasycladus mediterrane-
us, the Dictyoconus cayeuxi horizon, and the cenozone Protopeneroplis striata. As in
the inner carbonate platform, in the back reef area the cenozone Palaeodasycladus
mediterraneus comprising Lower and Middle Liassic was established. The horizon
Dictyoconus cayeuxi appears in Dogger Finally, the third biostratigraphic unit, the
Protopeneroplis striata cenozone includes the uppermost part of Dogger and Lower
Malm.
Acknowledgements
The authors are most grateful to Dr Dragica Tumšek for the determination of
hydrozoans, sponges, corals and chaetetids and to Dr Rajka Radoičić for determina-
tion of several microfossils and valuable suggestions. Appreciation is expressed to
Prof. Dr. Mario Pleničar and Prof. Dr Stanko Buser for critical review of the manu-
script and to Prof. Dr. Simon Pire for his revision of the translation into English. For
technical assistance in drafting and typing we would like to thank Ms. Metka Karer
and Ms. Marjeta Oman.
Biostratigrafija plitvovodnih jurskih plasti južnovzhodne Slovenije
Sklep
Jurske plasti so poleg triasnih najbolj razširjene kamnine obravnavanega ozemlja.
Skladovnica jurskega apnenca in dolomita leži konkordantno na zgomjetriasnem do-
lomitu; prehod iz zgomjetriasnega stromatolitnega dolomita v zmati bituminozni
jurski (liasni) dolomit je postopen. Med Krko in Zagradcem predstavlja spodnjeliasne
plasti apnenčev razvoj, kontakt z glavnim dolomitom pa je oster Spodnjeliasni Krki-
ni apnenci so plastnati, temno sivi do čmi. V struktumem pogledu prevladujejo mi-
kriti in biomikriti z algami. V spodnjeliasnih apnencih je med drugim najdena in do-
ločena tudi alga Palaeodasycladus mediterraneus Pia. Poleg omenjenih se v spodnje-
Biostratigrafija plitvovodnih jurskih plasti južnovzhodne Slovenije_
liasnem zaporedju pojavljajo še oomikritni, intrasparitni in biointrasparitni apnenci
z vložki intraf ormaci j skih breč in konglomeratov, fenestralnih apnencev, stromatoli-
tnih apnencev, tu in tam dolomitov. Našteti sedimenti kažejo izrazite plitvomorske
karakteristike in so nastajali v podplimskem, medplimskem in nadplimskem okolju.
Srednjeliasna sedimentacija je bila precej bolj pestra kot spodnjeliasna. Srednjelia-
sno sedimentno zaporedje sestoji iz zrnatih dolomitov, intraf ormacij skih dolomitnih
breč, biopelmikritnih, oosparitnih, oointrasparitnih ter litiotidnih in megalodonti-
dnih apnencev. Gre za eno najbolj tipičnih jurskih formacij, ki obsega pestro zapore-
dje karbonatnih sedimentov, katerim skupna značilnost je vsebnost litiotid. Litiotide
so ponavadi nakopičene v obliki lumakel: V spodnjem delu so lumakele redkejše in
tanjše ali pa najdemo le posamične preseke in litiotidne odlomke. Litiotidni apnenci
so temno sivi do sivkasto črni biomikriti, redkeje biospariti. So debeloplastnati, sla-
bo plastnati ali celo masivni. V spodnjem delu litiotidne enote se pogosto pojavljajo
biointrasparitni, oosparitni in biomikritni apnenci z orbitopsellami in drugimi mi-
krofosili, niso pa tudi redki vložki dolomita. V litiotidni formaciji prevladuje bio-
stromni tip sedimentacije, zrnati apnenci in dolomiti pa so nastajali predvsem v pli-
tvem podplimskem, medplimskem in tudi nadplimskem okolju. V srednjeliasnih pla-
steh južnovzhodne Slovenije so bogata nahajališča značilnih školjk, ki so v pliensba-
chiju in toarciju množično poselile obsežne med seboj povezane plitvomorske predele
Dinarske karbonatne platforme. Najzanimivejše so tri vrste velikih školjk (B u s e r
& Debeljak, 1994/95): Lithiotis problematica, Cochlearites loppianus in Lithio-
pedalion scutatus. Poleg teh najdemo v srednjeliasnih apnencih še druge rodove, ka-
kor npr Gervilleioperna, Mytilus, Opisoma in Pachyrisma (s podrodovoma Pachyme-
galodon in Durga).
Zgornjeliasne plasti se pojavljajo v obliki nekaj deset metrov debelega pasu. Odgo-
varjajo formaciji marogastih apnencev. Gre za sive do sivkasto čme mikritne in di-
smikritne apnence z redkimi ostanki alg in foraminifer. V mikritno osnovo so bili z
valovi in tokovi naneseni bolj ali manj številni ooidi, pseudoooidi, onkoidi ali intra-
klasti. Med teksturnimi oblikami opazujemo v teh apnencih le rahlo, zelo drobno la-
minacijo. Po strukturnih in tekstumih posebnostih obravnavanih sedimentov sklepa-
mo, da so se le-ti oblikovali v zatišnem delu šelfa, okolje pa je moralo biti za žive or-
ganizme precej neugodno. Po stratigrafski legi sodeč, je opisano zaporedje sedimen-
tov zgornjeliasne starosti. Leži namreč med litiotidnimi apnenci in doggerskimi ooli-
tnimi apnenci.
Konkordantno na marogastih apnencih leže foraminifemi, algni in mikritni
apnenci, med katerimi prevladujejo temno sivi mikritni apnenci z vložki foraminifer-
nih in algnih biomikritnih apnencev. V spodnjem delu skladovnice prevladujejo med
apnenci biomikriti z mezoendotirami, v zgornjem delu pa biomikriti s selliporelami.
Zgomjedoggersko skladovnico sestavljajo apnenec, apnenčeva breča in dolomit. Opi-
sano zaporedje je običajno revno s fosili. Sedimentne oblike in posebnosti spodnje-
doggerskih kamenin kažejo na pretežno mimo sedimentacijo v plitvem zaprtem šelfu,
ponekod tudi v plitvih lagunah.
Sem in tja so se na prehodu iz liasne v doggersko dobo sedimentaci j ske razmere
močno spremenile, kljub temu pa se je karbonatna sedimentacija še naprej nadalje-
vala. Nad marogastimi apnenci leži več kot sto metrov debela skladovnica temno si-
vih, sivkasto čmih in črnih, redkeje sivih oolitnih apnencev, v katerih so našli spo-
dnjedoggersko in srednjedoggersko mikrofavno in floro. V strukturnem pogledu gre
za srednjezrnate oosparitne in intraoosparitne apnence, ki se ločijo od spodnjemal-
skih oolitnih apnencev po temnejši barvi in po tem, da ne vsebujejo grebenske favne.
202_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Povečini gre za dobro sortirane in izprane sedimente, ki vsebujejo v glavnem le redke
odlomke fosilov. V glavnem gre za foraminifere. Največ mikrofavne in flore sledimo v
tankih vložkih sivih in temno sivih biomikritov.
Lagunske plasti spodnjega dela malma so litološko zelo pestre. Njihovo zaporedje
se ponavadi prične s srednje sivim in sivim plastnatim sparitnim, mikritnim in bio-
mikritnim apnencem, ki so bolj ali manj dolomitizirani. Navzgor sledi temno sivi in
čmi plastnati apnenec, ki pripada različnim struktumim tipom. Za ta del zaporedja
so ponekod značilne lumakele z brahiopodi in vložki dolomita s cladocoropsisi. V vr-
hnjem delu zaporedja prevladujejo biokalkareniti, ponekod pa so ugotovljeni tudi
manjši grebeni in leče oolitnega in onkoidnega apnenca. V spodnjem in srednjem delu
obravnavanega sedimentnega zaporedja so tanjše in debelejše partije drobno-, sre-
dnje- in debelozmatega, nekoliko bituminoznega dolomita. Spodnjemalmsko zapore-
dje sedimentov zaključujejo plasti intraformacijskega konglomerata in breče. Našteti
sedimenti so ponavadi jasno plastnati in ponekod laminirani ali celo stromatolitni.
Straktura je zelo drobnozmata, arenitna in mditna. V struktumem pogledu ločimo
mikritne, biomikritne, pelmikritne, intrasparitne, biointrasparitne in dmge prehodne
oblike. Opisane spodnjemalmske plasti so se oblikovale na obsežni karbonatni plat-
formi v mirni vodi plitvih lagun ter v med- in podplimskem pasu. Tu se je usedalo
apnenčevo blato, iz katerega je nastal mikrit. Okolje je bilo ugodno predvsem za ra-
zvoj alg in foraminifer, manj za druge organizme. Od časa do časa so nastopile ugo-
dne razmere za rast spongij, brahiopodov, školjk in polžev. S kopičenjem njihovih
skeletov so ponekod nastale lumakele, ki so se ohranile v obliki tanjših vložkov zno-
traj spodnjemalmske skladovnice.
Oolitne apnence srečujemo v juri že v srednjeliasnih plasteh, vendar se tu pojavlja-
jo le v obliki tanjših ali debelejših vložkov. Nekaj sto metrov debelo skladovnico ooli-
tnih apnencev pa imamo v spodnjem delu malmskih plasti. Gre za masivne, ponekod
tudi slabo plastnate, praviloma dobro sortirane oosparitne, ooonkosparitne in intrao-
osparitne apnence, ki vsebujejo bolj ali manj številne foraminifere, alge, odlomke
moluskov ter posamične korale in hidrozoje. Večinoma gre za dobro izprane apnence
tipa "grainstone". Slabo izprani oolitni apnenci so redki, pripadajo pa oomikritu in
biomikritu tipa "packstone". V oolitnih apnencih dobimo vložke mikritov, biomikri-
tov, včasih tudi nepravilne leče ali vložke poznodiagenetskega dolomita. V oolitnih
apnencih se pojavljajo vodoravna in navzkrižna laminiranost ter postopna zmavost.
Ponekod so organizmi nakopičeni v toliki množini, da sestavljajo manjše ozke grebe-
ne, ki se bočno izklinjajo. Med grebenotvornimi organizmi so prevladovali hidrozoji,
spongije in korale, na območju grebenov pa so živeli tudi polži (nerineide), školjke,
briozoji, alge in foraminifere. Redki so bili grebeni, ki so jih sestavljali stromatoporo-
idi, korale in hetetide. Opisane grebene uvrščamo med zatišne grebene.
Proti koncu spodnjega malma je morje postajalo vse plitvejše. Med spodnjim in
zgomjim kimmeridgijem je ponekod prišlo celo do lokalnih emerzij. Na nastalem ko-
pnem sta nastajala breča in boksit. Talnino malmskega boksita sestavljajo oolitni
apnenci, ki so na površini precej zakraseli. Malmski boksiti so sivkasto, opekasto,
rjavo in oranžno rdeči, redkeje sivkasto rumeni. Struktura boksitov je pelitna, ooli-
tna in pizolitna. Boksiti se pojavljajo v lečah in tankih plasteh. Debelina boksitnih
teles je nekaj metrov. Ponekod imajo povečano vsebnost kaolinita in jih prištevamo h
glinastim boksitom. V sestavi boksitov se najpogosteje pojavljajo boehmit, kaolinit,
hematit in kremen.
Zgomjemalmsko zaporedje sedimentov sestavljajo algni in foraminifemi apnenci,
dolomiti in njihove breče. Sedimenti, ki smo jih uvrstili v zgornji malm, se odlikujejo
Biostratigrafija plitvovodnih jurskih plasti južnovzhodne Slovenije_20^
z bogato mikrofosilno združbo modro zelenih alg in bentonskih foraminifer, zaradi
česar jih upravičeno imenujemo algni in foraminifemi. Zgornjemalmski sedimenti
južnovzhodne Slovenije so nastajali na obsežni karbonatni platformi v plitvi vodi
podplimskih, medplimskih, nadplimskih in tudi lagunarnih okolij. Prisotnost organ-
ske snovi, s katero so ti sedimenti ponekod impregnirani in jim v večini primerov daje
temno rjavkasto barvo, kaže na občasno redukcijsko okolje. Nadplimski konglomerat
in laminiti z izsušitvenimi razpokami so se oblikovali v medplimskem in nadplim-
skem okolju.
Konkordantno in kontinuirano na opisanem jurskem sedimentnem zaporedju leže
spodnjekredne plasti. Ponekod se med vrhnjimi jurskimi in bazalnimi krednimi pla-
stmi opaža rahla kotna diskordanca, na jurskih kamninah pa počivajo tektonsko in
erozijsko odložene, nekaj sto metrov debele plasti berriasij sko-valanginij sko-haute-
rivijskega konglomerata. V biostratigrafskem pogledu je bila razmejitev obeh siste-
mov postopna. Plasti, ki vsebujejo združbo klipein in tintinin, ter plasti z aberantni-
mi tintininami so še malmske. Navzgor sledijo sedimenti z neznačilno in mešano mi-
krofavno in floro, ki kaže na berriasijsko stopnjo.
Zahvala
Avtorja se zahvaljujeva dr. Dragici Turnšek za determinacijo hidrozojev, spongij,
koral in hetetid ter dr Raj ki Radoičič za določanje več mikrofosilov in za koristne
nasvete. Za kritično oceno rokopisa, ki je pripomogla k njegovi izboljšavi, se zahva-
ljujeva akad. prof. dr Mariu Pleničarju in uredniku revije prof. dr. Stanku Buserju.
Nadaljnja zahvala velja prof. dr Simonu Pircu za pomoč pri prevajanju v angleščino,
sodelavkam Meti Karer, Majdi Saradjen in Marjeti Oman pa za tehnično pripravo
članka.
204_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
References
Bukovac, J., Velie, L & Sokač, B. 1974: Stratigraphie gap Middle Lias-Middle
Malm. Locality Martinščak (south from Karlovac). Excursion guide book. - The З"' Symposium
of the Yugoslav Sedimentologists, 3-6, Zagreb.
Bukovac, J., Poljak, M., Šušnjar, M. & Čakalo, M. 1984: The explanatoiy
text of the Črnomelj sheet. Basic geologic map of Yugoslavia, 1:100 000.- Federal Geological
Survey, 1-63 pp., Beograd.
B u s e r, S. 1965: Stratigrafski razvoj jurskih skladov na južnem Primorskem, Notranjskem
in zahodni Dolenjski. - Doktorska disertacija, 101 pp. 20 pl., 3 geol. karte. Naravoslovnotehni-
ška fakulteta. Oddelek za geologijo, Aškerčeva 2, Ljubljana.
B u s e r, S. 1974: The explanatory text of the Ribnica map sheet. Basic geologic map of Yu-
goslavia, 1:100 000. - Federal Geological Survey, 1-60 pp., Beograd.
B u s e r, S. 1978: The Jurassic strata of Trnovski gozd, Hrušica and Logaška planota.- Rud.-
Met. Zbornik, 4, 385-406, Ljubljana.
Buser, S, & Debeljak, I. 1994/95: Lower Jurassic beds with bivalves in south Slove-
nia. - Geologija, 37, 38, 23-62, Ljubljana.
Catenacci, E., De Castro, P. & Sgrosso, I. 1963: Complesse-guida del Mesozoi-
co calcareo-dolomitico nella zona orientale del massiccio del Mátese. - Mem. Soc. Geol. Ital., 4,
1-20, Bologna.
Crescenti, U. 1966: Osservazioni sulla stratigrafia dell'Appennino meridionale alla luce
delle recenti ricerche micropaleontologiche. - Boi. Soc. Geol. Ital., 4, 541-579, Roma.
Crescenti, U. 1969: Biostratigrafia delle facies mesozoiche dell'Appennino centrale:
correlazioni. - Geol. Romana, 8, 15-40, Roma.
Crescenti, U. & Sartoni, S. 1964: Sintesi biostratigrafica del Mesozoico dell'Italia
meridionale. - Mem. Soc. Geol. Ital., 4, 2, 685-692, Bologna.
De Castro, P. 1962: II Giura-Lias dei Monti Lattari e dei rilievi ad ovest della Valle
del,Imo e della Piana di Montoro. - Boll. Soc. Natur, 71, 3-34, Napoli.
De Castro, P. 1963: Sulla presenza del Giura (Dogger e Malm) nei Monti Aurunei.- Boll.
Soc. Natur, 71, 16-19, Napoli.
Dozet, S. 1989: Tectonic movements in the Younger Paleozoic and Mesozoic in the Kočev-
je area (Southem Slovenia). - Rud.-Met. Zbomik, 36/4, 663-673, Ljubljana.
Dozet, S. 1990: Biostratigraphic subdivision of the Jurassic and Lower Cretaceous beds in
Kočevje and Gorski Kotar area. - Rud.-Met. Zbornik, 33/1, 3-18, Ljubljana.
Dozet, S. 1993: Lofer cyclothems from the Lower Liassic Krka Limestones. - Riv. It. Pale-
ont. Strat., 99, 1, 88-100, Milano.
Dozet, S. 1994: Stratigraphy of the Suha Krajina area (Slovenia) and stratigraphie gap
Middle Liassic-Lower Malm. - Rud.-Met. Zbomik, 41, 231-238, Ljubljana.
Dozet, S. 1996: Foraminiferal and algal biostratigraphy of the Jurassic beds in southeast-
em Slovenia. - Rud.-Met. Zbomik, 43/1-2, 3-10, Ljubljana.
Dozet, S. & Šribar, L. 1981: Biostratigraphy of Jurassic beds south of Prezid in Gors-
ki Kotar area. - Geol.-Razpr. Por, 24, 1, 109-126, Ljubljana.
Farinacci, A. & Radoičič, R. 1964: Correlazione fra serie giuresi e cretacee
dell'Appennino centrale e delle Dinaridi esterne. - Ric. sci., 34, 2a, 269-300, Roma.
Fisher, A. G. 1964: The Lofer cyclothems of the Alpine Triassic. Symposium on cyclic
sedimentation. In: M e r r i a m D. E (Ed). - Kansas Geol. Surv., BuU., 169, 107-149, Lawrence.
Folk, R. L. 1959: Practical pétrographie classification of limestones. - Am. Assoc. Petrol.
Geol. Bull., 43, 1, 1-38, Tulsa.
G u š i Č, L 1969: Biostratigraphic and micropaleontologic characteristics of some Jurassic
cross-sections in central Croatia. - Geol. Vjes., 22, 89-97, Zagreb.
G u š i Ć, I., Nikler, L. & Sokač, B. 1971: The Jurassic in the Dinaric mountains of
Croatia and the problems of its subdivision. - Ann. Inst. Geol. Pubi. Hung., 54/2, 165-183,
Budapest.
Nikler, L. & Sokač, B. 1968: Biostratigraphy of the Jurassic of Velebit. - Geol. Vjesn.,
21, 161-176, Zagreb.
Pleničar, M. 1970: The explanatory text of the Postojna map sheet. Basic geologic map
of Yugoslavia, 1:100 000. - Federal Geological Survey, 1-62 pp., Beograd.
Pleničar, M. & Premru, U. 1977: The explanatory text of the Novo mesto map sheet.
Basic geologic map of Yugoslavia, 1:100 000. - Federal Geological Survey, 61 pp., Beograd.
Radoičič, R. 1964: Micropaleontologic characteristics and stratigraphie correlation of
some Jurassic columns in Outer Dinarides. - Nafta, 10, 293-303, Zagreb.
Radoičič, R. 1966: Microfaciès du Jurassique des Dinarides extemes de la Yougoslavie. -
Geologija, 9, 5-378, Ljubljana.
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia_205
Radoičić, R. 1969: La branche aberrante des Tintinnines fossiles. (Sous-Ordre Tintinnina).
- Palaeont. Jugoslavica, SAZU, 9, 5-71, Zagreb.
Radoičić, R. 1987: Spiraloconulus perconigi Allemann & Schroeder (Foraminifera) in
some Jurassic series of Yugoslavia, Greece and Iraq. - Geol. glas., 12, 117-139, Titograd.
Sartoni, S. & Crescenti, U. 1959: La zona a Palaeodasycladus mediterraneus (Pia)
nel Lias dell'Appennino meridionale. - Giom. Geol. Ann. Museo Geol., 2, 27, 115-139, Bologna.
Sartoni, S. & Crescenti, U. 1962: Ricerche biostratigrafiche nel Mesozoico dell'Ap-
pennino meridionale. - Giom. Geol. Arm. Museo Geol., 2a, 29, 161-304, Bologna.
Savie, D. & Dozet, S. 1985: The explanatory text of the Delnice map sheet. Basic geo-
logie map of Yugoslavia, 1:100 000. - Federal Geological Survey, 66 pp., Beograd.
Strohmenger, C. & Dozet, S. 1991: Stratigraphy and geochemistry of Jurassic car-
bonate rocks from Suha Krajina and Mala gora mountain (Southern Slovenia). - Geologija, 33,
315-351, Ljubljana.
Š p a r i c a, M. 1981: The Mesozoic of the Banija, Kordun and Bosnia area. -Nafta, 2-5, Za-
greb.
Tollmann, A. 1966: Die alpidischen Gebirgsbildungs-Phasen in den Ostalpen und West-
karpaten. - Geotektonische Forschungen, 21, 1-156, Stuttgart.
Turnšek, D. 1966: Upper Jurassic hydrozoan fauna from southern Slovenia. - Razpr. Prir.
Med. Ved., Cl. 4, 9, 8, 337-428, Ljubljana.
Turnšek, D. 1969: A contribution to the paleoecology of Jurassic hydrozoa from Slove-
nia. - Razpr. Prir Med. Ved., Cl. 4, 12, 5, 211-237, Ljubljana.
Turnšek, D. 1972: Upper Jurassic corals of southern Slovenia. - Razpr. Prir. Med. Ved.,
Cl. 4, 15, 6, 147-265, Ljubljana.
Turnšek, D., B u s e r, S. & Ogorelec, B. 1981: An Upper Jurassic reef complex
from Slovenia, Yugoslavia. - SEPM. spec, pubi., 30, 361-369, Tulsa.
Velić, I. 1977: Jurassic and Lower Cretaceous assemblage-zones in Mt. Velika Kapela,
Central Croatia. - Prir. Istr. Acta Geol., 9, 2, 42, 15-37, Zagreb.
206_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 1 - Tabla 1
1	Biooosparitic limestone with fragments of gastropods and pelecypods (8 x)
Cross-section Krka-Hočevje, Lower Liassic
Biooosparitni apnenec z ostanki polžev in školjk (8 x)
Profil Krka-Hočevje, spodnji lias
2	Biopelmicrosparitic limestone with remains of alga Palaeodasycladus mediterraneus (Pia),
30 X, Mala gora - Middle Liassic
Biopelmikrosparitni apnenec z ostanki alg Palaeodasycladus mediterraneus (Pia), 30 x
Mala gora - srednji lias
3	Pelintrasparitic limestone with Orbitopsella praecursor (Guembel), 35 x
Trnovski gozd. Middle Liassic
Pelintrasparitni apnenec z algo Orbitopsella praecursor (Guembel), 35 x
Trnovski gozd, srednji lias
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
207
208_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 2 - Tabla 2
1	Pelmicrosparitic limestone with Orbitopsella praecursor (Guembel), 34 x
Dolenja Ponikva, Middle Liassic
Pelmikrosparitni apnenec z Orbitopsella praecursor (Guembel), 34 x
Dolenja Ponikva, srednji lias
2	Oosparitic limestone with foraminifer Protopeneroplis striata Weynschenk (84 x)
Cross section Krka-Hočevje, Dogger-Malm
Oosparitni apnenec s foraminifero Protopeneroplis striata Weynschenk (84 x)
Profil Krka-Hočevje, dogger-malm
3	Dismicrosparitic limestone with foraminifer Protopeneroplis striata Weynschenk (70 x)
W of Komama vas
Upper Dogger-Lower Malm
Dismikrosparitni apnenec s foraminifero Protopeneroplis striata Weynschenk (70 x)
W od Komame vasi
Zgomji dogger-spodnji malm
4	Pfenderina salernitana Sartoni & Crescenti (34 x)
W of Komama vas
Upper Dogger-Lower Malm
Pfenderina salernitana Sartoni & Crescenti (34 x)
W od Komame vasi
Zgomji dogger-spodnji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
209
210_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 3 - Tabla 3
1, 2 Microsparitic limestone with alga Salpingoporella sellii (Crescenti), 42 x
NE of Milanov vrh, Lower Malm
Mikrosparitni apnenec z algo Salpingoporella sellii (Crescenti), 42 x
NE od Milanovega vrha, spodnji malm
3, 4 Biointrasparitic limestone with trocholinids, pfenderinas and verneuilinidas (42 x)
N of Ajbik, Lower Malm
Biointrasparitni apnenec s trocholinami, pfenderinami in verneuilinidami (42 x)
N od Ajbika, spodnji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
211
212_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 4 - Tabla 4
1	Cladocoropsis mirabilis Felix (8 x)
Transverse section of coenosteum, section Krka-Hočevje, Lower Malm
Cladocoropsis mirabilis Felix (8 x)
Prečni presek cenosteja, profil Krka-Hočevje, spodnji malm
2	Cladocoropsis mirabilis Felix (8 x)
Longitudinal section, section Krka-Hočevje, Lower Malm
Cladocoropsis mirabilis Felix (8 x)
Vzdolžni presek, profil Кхка-Hočevje, spodnji malm
3	Biooosparitic limestone, Trocholina alpina (Leupold), 16 x
Črnomelj, Lower Malm
Biooosparitni apnenec, Trocholina alpina (Leupold), 16 x
Črnomelj, spodnji malm
4	Biooosparitic limestone, Trocholina alpina (Leupold), 50 x
Črnomelj, Lower Malm
Biooosparitni apnenec, Trocholina alpina (Leupold), 50 x
Črnomelj, spodnji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
213
214_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 5 - Tabla 5
1	Biopelmicrosparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre (18 x)
N of Ajbik, Upper Malm
Biopelmikrosparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre (18 x)
N od Ajbika, zgornji malm
2	Algal biolithite, Clypeina jurassica Favre (8 x)
N of Ajbik, Upper Malm
Algni biolitit, Clypeina jurassica Favre (8 x)
N od Ajbika, zgornji malm
3	Biopelmicrosparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre (18 x)
N of Ajbik, Upper Malm
Biopelmikrosparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre (18 x)
N od Ajbika, zgomji malm
4	Biopelmicrosparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre (18 x)
Čabranska polica, Upper Malm
Biopelmikrosparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre (18 x)
Čabranska polica, zgomji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
215
216_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 6 - Tabla 6
1	Biopelsparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre and aberrant tintinnids
(34 x), NW of Vid, Upper Malm
Biopelsparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre in aberantnimi tintininami
(34 x), NW od Vida, zgomji malm
2	Biointrasparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre and aberrant tintinnids
(34 x), Škrempljevec, Upper Malm
Biointrasparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre in aberantnimi tintininami
(34 x), Škrempljevec, zgomji malm
3	Biointrasparitic limestone with alga Clypeina jurassica Favre and aberrant tintinnids
(34 X), NW of Vid, Upper Malm
Biointrasparitni apnenec z algo Clypeina jurassica Favre in aberantnimi tintininami
(34 x), NW od Vida, zgomji malm
4	Detritic biolithitic limestone, Clypeina jurassica Favre, Solenopora sp.,
Tintinnopsella sp., (30 x)
Kmica, Upper Malm
Detritični biolititni apnenec, Clypeina jurassica Favre, Solenopora sp.,
Tintinnopsella sp., (30 x),
Kmica, zgomji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
217
218_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 7 - Tabla 7
1	Clypeina jurassica Favre (34 x)
E of Vid, Upper Malm
Clypeina jurassica Favre (34 x)
E od Vida, zgomji malm
2	Aberrant tintinnids (34 x)
Jurna vas. Upper Malm
Aberantne tintinine (34 x)
Juma vas, zgornji malm
3	Piannella cf. gigantea Carozzi (34 x)
W of V. Slatnek, Upper Malm
Piannella cf. gigantea Carozzi (34 x)
W od V. Slatneka, zgornji malm
4	Biopelsparitic limestone with Pseudocyclammina lituus (Yokoyama), 34 x
Ušivec-Birčna vas. Upper Malm
Biopelsparitni apnenec s Pseudocyclammina lituus (Yokoyama), 34 x
Ušivec-Birčna vas, zgomji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
219
220_Stevo Dozet & Ljudmila Šribar
Plate 8 - Tabla 8
1	Biomicritic limestone, Tintinnopsella sp., aberrant tintinnids (34 x)
W od Jablanica, Upper Malm
Biomikritni apnenec, Tintinnopsella sp., aberantne tintinine (34 x)
W od Jablanice, zgomji malm
2	Biomicritic limestone, Cambelliella milesi Radoičić (34 x)
Petekovec, Upper Malm
Biomikritni apnenec, Cambelliella milesi Radoičić (34 x)
Petekovec, zgornji malm
3	Biomicritic limestone, aberrant tintinnids and Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
NE of Zabiče, Upper Malm
Biomikritni apnenec, aberantne tintinine in Salpingoporella annulata Carozzi (34 x)
NE od Zabič, zgomji malm
4	Pelmicrosparitic limestone, Tintinnopsella sp. (34 x)
Čabranska polica. Upper Malm
Pelmikrosparitni apnenec, Tintinnopsella sp. (34 x)
Čabranska polica, zgomji malm
Biostratigraphy of Shallow Marine Jurassic Beds in Southeastern Slovenia
221
GEOLOGIJA 40, 223-221 (1997), Ljubljana 1998
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien
Ergebnisse eigener Untersuchungen
Zgornjetriasna konodontna stratigrafija v Sloveniji
Rezultati lastnih raziskav
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo.
Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
Schlüsselworte: Conodonten, Biostratigraphie, Obertrias, Slowenien
Ključne besede: konodonti, biostratigrafija, zgornji trias, Slovenija
Zusammenfassung
Bedeutende Ergebnisse meiner obertriassischen Conodonten-Untersuchungen in
Slowenien sind dargestellt. Die untersuchten conodontenführenden Kalke sind
überwiegend oberkarnischen Alters mit den häufigsten Arten Paragondolella poly-
gnathiformis und Epigondolella nodosa, nur untergeordnet norischen Alters mit der
häufigsten Art Epigondolella abneptis.
Kratka vsebina
Predstavljeni so pomembnejši izsledki mojih zgomjetriasnih konodontnih razi-
skav v Sloveniji. Raziskovani apnenci s konodonti so pretežno zgornjekamijski z
najpogostnejšima vrstama Paragondolella polygnathiformis in Epigondolella nodo-
sa, manj je norijskih apnencev z najpogostnejšo vrsto Epigondolella abneptis.
Einleitung
In den letzten Jahrzehnten habe ich meine biostratigraphischen Untersuchungen
überwiegend den Conodontenuntersuchungen gewidmet. Die neuuntersuchten Ober-
trias-Schichten lieferten seltener leitende Makrofossilien und die Schichten konnte
man nicht stratigraphisch einstufen und feiner gliedern. Auch die meist seltenen Mi-
krofossilien waren feinstratigraphisch meist nicht brauchbar
Bei den Conodontenuntersuchungen konnte ich anhand von Conodonten an meh-
reren Stellen eine sichere stratigraphische Einstufung des Kam und des Nor beson-
ders in makrofossilleeren Kalken erzielen oder das vermutete Alter bestätigen. Meh-
rere feinstratigraphischen Conodontenuntersuchungen stehen jedoch weiterhin noch
aus. Vor Augen habe ich auch die schon angekündigten Revisionen der Obertrias-Co-
224_Anton Ramovš
nodonten und andere Revisionen, die von Conodontenforschem im Gange sind. De-
shalb ist auch manches Neue in Nomenklatur noch zu erwarten.
Regional-geologische Einleitung
Die tiefsten Obertrias-Schichten (Cordevol-Unterstufe) konnte ich mit Conodon-
ten nicht nachweisen. Cordevol ist meist als zuckerförmiger Dolomit oder Diplopo-
renkalk ausgebildet. In den Julischen Alpen ist er einerseits als Korallen-Spongien-
Riffkalk und anderswo als diploporenführender Kalk vertreten. Häufige Übergänge
von der Mitteltrias zur Obertrias sind nachgewiesen.
Im Oberkam (Tuval) hat sich das vorher seichte Meer vertieft; conodontenführen-
de Kalke sind in Slowenien weit verbreitet. Sie sind in den Julischen Alpen und de-
ren Vorland, im Mittel- und Ostslowenien vertreten und als dunkle, gut gebankte
Kalke und mergelige Kalke, hie und da mit mergeligen Zwischenlagen ausgebildet.
Die norische und rhaetische Stufe sind in Slowenien grösstenteils als Dachstein-
kalk und Dolomit ("Hauptdolomit") ausgebildet. Der Bildungsraum des Nor/Rhaet-
Dolomites war eine seichte Lagunenregion, des geschichteten Dachsteinkalkes eine
Flachsee, des Dachstein-Riffkalkes ein Vorriff, -Riff- und Hinterriff-Bereich. In die-
sen Sedimentationsbereichen waren die Bedingungen anscheinend lebensfeindlich
bzw. nicht gut geeignet für das Leben der Conodontentiere.
In den Julischen Alpen und in den Kamniker-Savinjer Alpen hat man auch eine
tiefmarine Ausbildung des Nor nachgewiesen. Die hornsteinführenden gut gebank-
ten Kalke führen auch leitende Conodonten. Die Conodonten beweisen den nori-
schen Anteil auch in den obersten Amphiclinen-Schichten und in den Kalken von
Železniki.
Kossmatschen Amphiclinen-Schichten, hornsteinführender Plattenkalk von Škofja
Loka (Bischoflack), Kalke und Dolomite von Železniki (Eisnern)
Die Conodontenuntersuchungen haben auch einen bedeutenden Beitrag zum Alter
der noch nicht befriedigend geklärten chronostratigraphischen Position folgender
Kossmatscher stratigraphischer Einheiten gebracht: 1. Dunkle Kalke und sandig to-
nige Schichten mit Amphiclinen (= Amphiclinen-Schichten), 2. homsteinführender
Plattenkalk von Škofja Loka und 3. Kalke und Dolomite von Železniki ( K o s s m a t,
1910).
Amphiclinen-Schichten
Hudajužna. In der Ortschaft Hudajužna (Bača-Tal) lieferten die Amphiclinen-
Schichten (Tonschieferkomplex mit Einschaltungen von Sandsteinen und Kalk-
bänken) auch eine artenarme Conodontenfauna mit Paragondolella polygnathiformis
(Budurov & Štefanov), Ozarkodina tortilis (Tatge) und Enantiognathus ziegleri (Die-
bel). 251 Exemplare von P. polygnathiformis aus sämtlichen conodontenführenden
Bänken des Strassenprofiles wurden gefunden. Sie beweisen das obere Kam (Tuval):
die Paragondolella polygnathiformis-Zone von Mosher 1968 (Flügel, 1969, 137;
Flügel & Ramovš, 1970). Ausser der Art P. polygnathiformis kommt auch Epi-
gondolella nodosa vor: "Exemplare mit dem gekömten Plattformrand" (in F 1 ü g e 1
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien_ 227
& Ramovš, 1970, 24, Taf. 1, Fig. 3). Die Conodontenfauna von Hudajužna ist in
die Epigondolella nodosa A.-Z. einzustufen (nach Kozur, 1989a, 394).
Südabhang des Porezen-Berges. Die Amphiclinen-Schichten, weit verbreitet im
Gebiet vom Südostabhang des Porezen-Berges, nördlich von Cerkno und östlich von
Poče im Osten, ziehen sich gegen Westen über das Bača-Tal bei Hudajužna und Gra-
hovo weiter nach westen über Temljine und Loje. Sie wurden von Kossmat als dunkle
Kalke und sandigtonige Schichten mit Amphiclinen in a) dunkle Kalke und b) sandig
schiefrige Amphiclinen-Schichten unterteilt (Kossmat, 1910, 46-50). Wegen des
Alters schreibt Kossmat: "Es ist demnach ganz gut möglich, das die Amphiclinen-
schichten noch in das Raibler-Niveau emporreichen".
Nördlich von der Ortschaft Jesenica, oberhalb von Cerkno habe ich aus dunkel-
grauen Kalken Epigondolella nodosa Hayashi, E. pérmica Hayashi (= Epigondolella
nodosa), Neogondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov) und Neospathodus
sp. bestimmt und die Schichten in den höchsten Abschnitt der Tuval-Unterstufe ein-
gestuft (Placer et al., 1977, 26).
Später (Ramovš, 1994a) habe ich aus den obersten zwei Kalkbänken in der
Amphiclinen-Schichtfolge Epigondolella triangularis triangularis Budurov und Bu-
durovignathus slovenicus Ramovš beschrieben. Sie beweisen das untere Nor der
obersten Lagen der Amphiclinen-Schichten. Die Sedimentation der Amphiclinen-
Schichten hat sich aus dem obersten Kam noch bis in das tiefste Nor fortgesetzt. Die
Kam/Nor-Grenze liegt im obersten Abschnitt der Amphiclinen-Schichten. Die litho-
logische Grenze Amphiclinen-Schichten/Bača-Dolomit war gleichzeitig nicht auch
die Kam/Nor-Grenze.
Hornsteinführende Plattenkalke von Škof j a Loka
"Diese grauen, deutlich plattigen, homsteinführenden Kalke, welche sich aus den
Schiefem des oberen Muschelkalkes durch Wechsellagerung entwickeln, setzen den
Zug des Margaretenberges bei Krainburg und die randlichen Höhen südlich von
Bischoflack zusammen. Was die stratigraphische Stellung miteinander eng verkn-
üpfter Schichtgruppen anbelangt, halte ich es für das wahrscheinlichste, dass es sich
um die Äquivalente der Schiefer und Plattenkalke des oberen Muschelkalkes (mit
Balatonites) handelt, welche in den Karawanken bei Neumarktl unterhalb des ladi-
nischen Porphymiveaus typisch entwickelt sind" (Kossmat, 1910, 32).
"Die Schiefer treten an der Velika Hrasta SO von Bischoflack in das Blatt ein und
ziehen über Vodovje-Ehrengmben und die Brezgalica bei Feichting zum Südhang des
Margaretenberges bei Krainburg" (Kossmat, 1910, 32).
Der homsteinführende Kalk (Kalk von Škof j a Loka /apnenec z rožencem, škofje-
loški apnenec/), besonders im Steinbruch bei Škof j a Loka gut aufgeschlossen, ist
ladinisch-karnischen Alters, umfasst vielleicht noch die norische Stufe (Grad &
Ferjančič, 1976, 35). Ein gleicher Kalk kommt auch im Bereich von Šmarjetna
gora bei Kranj vor (Grad & Ferjančič, 1976, 35).
Buser(1990) hat die Kossmatschen homsteinführenden Plattenkalke von Škof j a
Loka als plattigen Bača-Dolomit und homsteinführenden Kalk bezeichnet und in die
Trias, neulich (B u s e r, 1997, 315) in den Lias eingestuft.
226_Anton Ramovš
Das Gebiet in der Umgebung von Škofja Loka
Crngrob. Der erste Nachweis von kamischen Kalken im Gebiet von Škofja Loka
kam aus der Mauer, die die Kirche von Cmgrob (Ehrengruben) umgibt. Eine schwar-
ze Kalkplatte führte einen unbestimmbaren Ammonit und die Conodontenprobe
Gondolella polygnathiformis, seltene Fischzähnchen, häufige Schwebcrinoiden-Reste
und einen Holothurien-Sklerit (Ramovš, 1981).
Später habe ich die Umgebung von Cmgrob näher untersucht. In der Nähe des
ehemaligen, heute zugeschütteten Steinbruchs kommt ein plattiger und schichtiger
schwarzer mikritischer Kalk vor, stellenweise mit dünnen Lagen und Knollen von
schwarzem Hornstein. Im Kalk sind kleine involute Ammoniten gefunden worden.
Die Kalke führen Paragondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov) und Epi-
gondolella nodosa (Hayashi), die obertuvalisches Alter beweisen. Die Conodonten sind
von Fischzähnchen und -schuppen und Holothurienskleriten begleitet (Ramovš,
1987). Diese Kalke werden als Schiefer des oberen Muschelkalks (Kossmatsche
Geologische Karte von Bischoflack, 1909), grauer und brauner überwiegend plattiger
Kalk mit Homstein - Škofja Loka Einheit (Grad & Ferjančič, Geologische
Karte des Blattes Kranj, 1974, 1:100000) und als triassischer plattiger homstein-
führender Dolomit und Kalk (B u s e r, 1990), neulich als liasischer Kalk (B u s e r,
1997, 315) bezeichnet.
Kobila-Gabrov o. Westlich von Škofja Loka kommen auf dem Weg, der von Kobila
nach Gabrovo führt und in der Umgebung, schwarze mikritische gebankte Kalke mit
Homsteinlagen und Knollen vor. In den schwarzen Kalken fand man seltene Ammo-
niten der Tropitiden-Fauna und ziemlich häufige Conodonten Paragondolella poly-
gnathiformis und Epigondolella nodosa. Sie sind von Fischzähnchen und -schuppen,
Schwebcrinoiden-Resten und Holothurien-Skleriten begleitet (Ramovš, 1986c).
Auch diese Kalke sind obertuvalischen Alters.
Im Kossmatschen homsteinführenden Plattenkalk vom Bischof lack (Škofja Loka),
im homsteinführenden Bača-Dolomit und Kalk (Tuval, Nor, Rhaet) nach Grad und
Ferjančič (1974, 1976), und im plattigen Bača-Dolomit und Kalk mit Homstein
nach B u s e r (1990) fand ich keine Conodonten.
Šmarjetna gora-Berg bei Kranj
Im Jahre 1977 habe ich an der neuangelegten Strasse Šmartin-Šmarjetna gora
zwei Conodontenproben genommen und in den plattigen Kalken mit Epigondolella
nodosa und E. abneptis obertuvalisches bis untemorisches Alter nachgewiesen. Die
Kalke des Šmarjetna gora-Berges sind gröstenteils jünger als die Kalke in der Umge-
bung von Škofja Loka (die tuvalischen Kalke von Cmgrob und die tuvalischen Kalke
zwischen Kobila und Gabrovo) und auch lithologisch gut trennbar.
Kalke und Dolomite von Železniki
Die vorherrschenden Gesteine sind graue bis schwarze, oft etwas sandige Kalke
und mit diesen wechsellagernde kömige Dolomite, beide zeichen sich ziemlich oft
durch Kieselausscheidungen aus. Kossmat verglich diese Gesteine erst mit devoni-
schen Bänderkalkproben aus dem Wolayergebiet in den Kamischen Alpen und stufte
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien_ 229
sie ins Devon ein (Kossmat, 1910, 15). Später (Kossmat, 1913, 78) schrieb er
über das Alter dieser Schichtfolge: "... ich sehe mich also veranlasst, meine frühere
Auffassung über die Gesteine von Eisnern abzuändern und diese mit den obertria-
dischen Kalken und Dolomiten des südlichen Porezenhanges zu identifizieren".
Gleichzeitig hat sich Kossmat (1913, 80) auch über das Alter der begleitenden
Serizit-Grauwacken, Tonschiefer usw. auseinandergesetzt: "Was die Serizit-Grau-
wacken, Tonschiefer usw. anbelangt, .. halte ich .. die von mir schon oft besprochene
Annahme für wahrscheinlich, dass hier eine ladinische Transgression über Gesteinen
einer alten Schieferserie vorliegt, so dass es, besonders bei intensiver Faltung, schwer
ist, "Pseudogailtaler" Bildungen und paläozoische Unterlage auseinanderzuhalten".
Grad und Ferjančič (1976, 35, 36) stuften die Kossmatschen Kalke und Do-
lomite von Železniki als Bača-Dolomit in das Nor/Rhaet ein mit der Möglichket, dass
die ältesten Teile der Schichtfolge schon dem Tuval angehören. Sie führen jedoch keine
paläontologischen Beweise für das Alter dieser Folge an.
B u s e r (1990) hat die Schichten in der Ortschaft Železniki und westlich von Že-
lezniki zuerst als Trias-Plattenkalk, Tonschiefer und Hornstein und später (B u s e r,
1997, 315) als Lias bezeichnet.
Železniki. Im unteren Abschnitt des Conodontenprofils Škovine, in der Ortschaft
Železniki findet sich eine Wechsellagerung von bräunlichen Sandsteinen, schiefrigen
Sandsteinen, Tonschiefem, schwarzen mikritischen Kalken und mergeligen Kalken.
Kalke führen Epigondolella nodosa (Hayashi), Gladigondolella malayensis Nogami
und ParagrondoZeZZa tadpoZe (Hayashi) (Ramovš, 1994c).
In der darüber folgenden bis 50 m mächtigen Folge von dunkelgrauen bis schwar-
zen Plattenkalken kommen E. nodosa (zahlreich), Paragondolella polygnathiformis
(Budurov & Štefanov) und Paragondolella tadpole (Hayashi) vor. Diese Kalke sind
von hornsteinführenden Dolomiten überlagert.
Im Graben auf der Südseite des Sora-Flusses gibt es über der Sandstein/Tonschie-
fer-Schichtfolge schwarze Plattenkalke (im unteren Abschnitt noch in Wechsellage-
rang mit Klastiten) mit E. nodosa, G. malayensis und P. polygnathiformis. In allen
Fundorten ist E. nodosa überwiegend Ramovš, 1994c).
Die untersten conodontenführenden Schichten mit Gladigondolella malayensis im
Gebiet von Železniki sind in den Jul/ Tuval-Grenzbereich einzustufen. Die darüber
folgenden Plattenkalke mit überwiegender Epigondolella nodosa sind tuvalischen
Alters.
An der Strasse Železniki Na Plavžu - Oj stri vrh kommt in den schwarzen Platten-
kalken Epigondolella abneptis (Huckriede) vor. Der oberste Abschnitt der Kalke von
Železniki reicht demnach noch in das untere Nor (Ramovš, 1978b, 36).
Plenšak-Graben. Im Plenšak-Graben, der sich von Jesenovec, südwestlich von Že-
lezniki gegen die Ortschaft Prtovč zieht, führen schwarze tuvalische Plattenkalke
Epigondolella nodosa. Das ganze Profil im Plenšak-Graben steht für genauere Unter-
suchung noch aus (Ramovš, 1978b, 44, 45).
Prtovč. Auf dem Weg von Prtovč durch Razor gegen den Ratitovec-Berg folgt der
Grauwacken/Tonschiefer-Schichtfolge eine Wechsellagerang von Kalksandsteinen
und dunkelgrauen Kalken mit Homsteinknollen- und Linsen. Im mittleren Abschnitt
kommen Konglomerate und Sandsteine mit vereinzelten Kalklagen vor In der Höhe
von 1100 m überwiegt ein geschichteter homsteinführender Kalk. Kalke führen Epi-
gondolella nodosa und Paragondolella polygnathiformis mit häufigen astförmigen
Conodonten, sie sind ins Tuval einzustufen. Diese Schichtfolge hat Kossmat
(1910) als Kalke und Dolomite von Eisnem bezeichnet (Ramovš, 1978b, 61, 62).
228_Anton Ramovš
Zgornja Davča. An der Strasse zur Sandgrube oberhalb des ersten Davča-Wasser-
falls (Ortschaft Zgornja Davča) kommt in einem ammonitenführenden Kalk Epigon-
dolella nodosa vor, jedoch ohne P. polygnathiformis. Dieser Kalk ist von einem hom-
steinführenden Kalk überlagert. Auch diese Kalke sind tuvalischen Alters (Oberkam).
Die Julischen Alpen
Karnische Stufe
Der erste Nachweis der conodontenführenden kamischen Kalke in den Julischen
Alpen stammt von Dieter Meischner. Gegenüber des Šupca-Aussichtspunktes haben
Dieter Meischner und ich während einer geologischen Exkursion 1965 im gut ge-
bankten grauen Kalk zwei Conodontenproben genommen. Sie enthalten auch Gondo-
lella polygnathiformis und damit war kamisches Alter nachgewiesen (briefliche Mit-
teilung von D. Meischner).
Die conodontenführenden Kalke sind später südlich des Požar-Berges zwischen
dem Vrata- und dem Kot-Tal nachgewiesen. Am Osthang der Rušnata Mlinarica ent-
halten etwa 20 m mächtige mikritische, bräunliche Kalke Paragondolella polygnathi-
formis (Budurov & Štefanov), Epigondolella nodosa (Hayashi) und Epigondolella sp.
Sie beweisen den obersten Abschnitt der Tuval-Unterstufe. Bei den im Jahre 1985
durchgeführten Untersuchungen fand man in der Nähe auch seltene Ammoniten
(Projuvavites sp.). Die conodontenführenden Schichten sind von dem Osthang des
Rušnata Mlinarica Berges in das obere Kot-Tal zu verfolgen und von dort weiter un-
ter die steilen Stan- und Macesnovec-Wände, in einer Länge von etwa 4 km.
Die konkordant nach oben folgenden, etwa 4 m mächtigen gut geschichteten Kal-
ke des Dachsteintypus ohne Conodonten und Makrofossilen und die darauf liegenden
Korallen- und Spongien-Riffkalke stellen das tiefste Nor dar (Ramovš, 1984,
1986a).
Bei den weiteren systematischen Untersuchungen in den nördlichen Julischen Al-
pen konnte ich eine ähnliche gleichalterige oberkamische Ausbildung erst im Rjav-
čev Graben nachweisen.
Rjavčev Graben. Im Gebiet von Rjavčev Graben oberhalb des Vrata-Tales enthält
die etwa 85 m machtige Schichtfolge eines dunkelgrauen und schwarzen, plattigen
und gut gebankten Kalkes in mehr als 100 Schichten zahlreiche Muscheln der Art
Halobia cf. fallax Mojsisovics, auch die Conodontenarten Neogondolella polygnathi-
forms (Budurov & Štefanov) und Paragondolella nodosa (Hayashi). Die Conodonten
reihen sich bis zur Kam/Nor-Grenze (Ramovš, 1986a, 136).
Später habe ich (Ramovš, 1994d) die Conodontenarten Paragondolella poly-
gnathiformis und Epigondolella nodosa von Rjavčev Graben beschrieben und die
Frage des dortigen Auftretens von Epigondolella abneptis diskutiert. Bei der emeu-
ten Revision des Conodontenmaterials und der Stellung der Epigondolella abneptis
A.-Z. von Rjavčev Graben konnte ich keine E. abneptis finden. In den obersten
schwarzen Kalklagen kommen nur P. polygnathiformis und E. nodosa vor, begleitet
von folgenden astförmigen Elementen: cypridodelliformes Element, hibbardeliformes
Element, hindeodelliformes Element und prioniodelliformes Element.
Die dunkelgrauen und schwarzen plattigen und gebankten Kalke sind auch im
Rjavčev Graben nur oberkamischen Alters.
Der Razor- und Planja-Berg. Der wichtigste Fundort des Oberkarns in den Juli-
schen Alpen liegt unterhalb des Razor-Gipfels und westlich von dem Rjavčev Graben
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien_ 229
und dem Gebiet zwischen der Rušnata Mlinarica und dem Macesnovec, welche einen
einheitlichen Raum gebildet haben. Über dem gut gebankten, grauen karnischen Ra-
zor-Kalk folgt konkordant eine etwa 8 m mächtige Folge von Plattenkalk, der nach
oben in dünngeschichtete Kalke übergeht. Der Kalk ist im unteren Teil dunkelgrau,
bräunlich, gelblich bis rötlich-grau und hat knolig-wulstige Oberflächen.
In den unteren und oberen Cephalopodenkalken mit Projuvavites jaworskii (Die-
ner), Discotropites plinii (Mojsisovics), Barrandeites turbina (Dittmar) u.a. kommen
Paragondolella polygnathiformis (Budurov & Štefanov) und Epigondolella nodosa
(Hayashi) vor. Nach der Gattung Barrandeites kann die Einstufung dieser Kalke auf
den oberen Teil der plinii-Subzone (Tuval 3/II) präzisiert werden. Damit ist auch die
Kam/ Nor-Grenze festgelegt (Ramovš, 1986a, 134, 135; 1986b).
Kukova špica-Berg. Die gleichen cephalopoden- und conodontenführenden bunten
Kalke wie auf dem Razor-Berg bilden wieder den obersten Teil des Kukova špica-
Berges. Alle Conodontenproben lieferten vollständig erhalten Paragondolella poly-
gnathiformis und Epigondolella nodosa, häufige astförmige Elemente, zahlreiche
Steinkeme von Foraminiferen und vereinzelte Holothuriensklerite und Reste von
Schwebcrinoiden (Ramovš, 1986a, 136).
Paläogeographische Deutungen. Die kurzdauemde cephalopodenreiche Hallstat-
ter Fazies im oberen Tuval stellt in den östlichen Julischen Alpen den ersten Nach-
weis dieser Fazies in den Südalpen dar. Die im unteren Kam noch einheitliche Kar-
bonatplattform mit den mächtigen unterkamischen Cordevol-Riffkalken und massi-
gen Diploporenkalken, mit darauf folgenden teils massigen, teils geschichteten Dolo-
miten (= Oberjul/Untertuval) zerfiel im obersten Tuval. Durch den mittleren Teil der
Plattform formierte sich eine in Ost-West-Richtung verlaufende Furche, ein Kanal, in
welchem es zur Ablagerung einer Sonderfazies des Hallstätter Kalkes kam. Der neu-
entstandene Bildungsraum erhielt Verbindung mit der Hallstätter Zone der heutigen
Nördlichen Kalkalpen. Die Hallsätter Kalke der Julischen Alpen müssen in einem
Seitenkanal gebildet worden sein, welcher sich im oberen Tuval vom südjuvavischen
Hallstätter Kanal (= Südkanal) abgezweigt hatte. Die kurzdauemde Hallstätter Ce-
phalopodenfazies konnte jedoch in den Julischen Alpen nur im oberen Anatropites-
Bereich nachgewiesen werden. Schon an der Karn/Nor Wende kam es erneut zu Sta-
bilisierung der julischen Plattform (Ramovš, 1986a, 136, 138).
Die gleichen cephalopoden- und conodontenführenden bunten Kalke sind auch als
Erosionsreste in weglosem Hochgebirge zwischen dem Razor, der Škrlatica, dem
Dovški križ und der Kukova špica zu erwarten.
Norische Stufe
Pokljuška soteska. In Pokljuška soteska (Pokljuka-Klamm) bei der Ortschaft
Zgornje Gorje, nordwestlich von Bled, Julische Alpen, sind dichte, graue geschichtete
Kalke mit grauen und schwarzen Hornstein-Knollen aufgeschlossen. Sie führen Ne-
ospathodus hernsteini (Mostler) und Epigondolella cf. bidentata (Mosher), und
astförmige Conodonten (hindeodelliformes Element, cypridodelliformes Element,
?pollognathiformes Element), Holothuriensklerite und Reste von Schwebcrinoiden
(Ramovš, 1986d, 149-150). Diese in der Geologischen Karte des Blattes Celovec
(Klagenfurt) 1:100.000 (B u s e r, 1978) als Ladin festgestellten Schichten sind dem
oberen Teil der norischen Stufe zuzuschreiben.
230_Anton Ramovš
Die Kamniker-Savinjer Alpen
Oberkarn in der Hallstätter Ausbildung
In der Nähe vom Biwak unterhalb des Skuta-Berges, mittlere Kamniker-Savinjer
Alpen, führen die grauen und bräunlichen Plattenkalke vereinzelte Ammonitenreste,
häufige Brachiopoden, zahlreiche Foraminiferen und Epigondolella nodosa (Haya-
shi). Die Conodonten sind von Holothurien Skleriten, Schwebcrinoiden Resten,
Fischzähnchen und Ostracoden begleitet. E. nodosa besagt tuvalisches Alter. Die
Kalke unterhalb des Skuta-Berges sind ein Äquivalent der oberkamischen Kalke in
den nördlichen Julischen Alpen, welche ein Äquivalent der oberkamischen Hallstatt-
Ausbildung der Nördlichen Kalkalpen darstellen (Ramovš, 1989).
Unternorische conodontenführende Kalke in Kamniker-Savinjer Alpen
Im Fundort Sleme, südlich des Skuta-Berges, mittlere Kamniker-Savinjer Alpen,
kommen dunkelgraue gut gebankte homsteinknollen- und linsenführende mikritische
Kalke vor. Sie haben eine ausserordentlich artenreiche Holothurienfauna und verein-
zelte Conodonten geliefert. Epigondolella abneptis (Huckriede) und E. spatulata (Ha-
yashi) beweisen das Untemor Die Plattformconodonten sind von häufigen ramiformen
Conodonten-Elementen, Schwebcrinoiden-Resten, Fischzähnchen und - schuppen,
auch Nurella, begleitet (Ramovš, 1994b).
Eine ähnliche tiefmarine unternorische Ausbildung ist noch an anderen Orten zu
erwarten.
Das Gebiet in der Umgebung von Mirna und Krmelj
Im alten Steinbmch südlich der Eisenbahnstation Mirna, nordwestlich von Novo
mesto habe ich die Tuval-Unterstufe mit zahlreichen Paragondolella polygnathifor-
mis (Budurov & Štefanov), Enantiognathus ziegleri (Diebel), Ozarkodina tortilis Tat-
ge und Bmchstücken der Tropitidenfauna nachgewiesen (Ramovš, 1975, 105, 106).
Später (Ramovš, 1978a) wurden die gut gebankten Kalke im alten und neuen
Steinbruch in Mima Ortschaft mit 37 Conodontenproben genauer untersucht. Im un-
teren Abschnitt der Schichtfolge (12 Conodontenproben) überwiegt Paragondolella
polygnathiformis (Budurov & Štefanov). Nur zwei Proben lieferten auch Epigondo-
lella nodosa (Hayashi) (subbulatus-Zone und unterer anatropites-Bereich). Der mitt-
lere Abschnitt der Schichtfolge mit überwiegender Epigondolella nodosa und weni-
ger häufigen P. polygnathiformis wurde in die macrolobatus-Zone (oberer anatropi-
tes-Bereich) eingereicht. Im obersten Abschnitt der Schichtfolge bei Debenec kom-
men Epigondolella abneptis (Huckriede) und E. nodosa vor P polygnathiformis ist
nicht vertreten. Diese Kalke sind in die kerri-Zone (unteres Nor) eingestuft.
In dem kleinen verlassenen Steinbmch and der Strasse Krmelj-Šentjanž, nördlich
von Novo mesto führen wechsellagernde dunkelgraue plattige Kalke, Mergelkalke
und Mergelschiefer eine kleine Tropitiden-Fauna mit Tropites cf. subbulatus (Hauer),
T. cf. discobullatus (Mojsisovics), Paratropites cf. dittmari (Mojsisovics) und Arcestes
cf. parvogaleatus Mojsisovics (letzter nur Lac, Untemor) (Kühn & Ramovš,
1965). In diesen ammonitenführenden Kalken kommen Paragondolella polygnathi-
formis und Epigondolella nodosa, sowie Holothuriensklerite, Radiolarien, Schweb-
Conodonten-Stratigraphie der Obertrias von Slowenien_ 231
crinoiden-Reste, pelagische Muscheln und Echinodermenreste vor (Ramovš, 1983,
154).
Im Gebiet von Dolenjska (Ostslowenien) berichtet Ramovš (1975, 106) von co-
nodonten- und ammonitenführenden homsteinführenden Kalken zwischen Krmelj
und Šentjanž. Metapolygnathus (= Paragondolella) polygnatiformis (Budurov & Šte-
fanov), Enantiognathus ziegleri (Diebel) und Ozarkodina tortilis (Tatge) kommen zahl-
reich vor Tropitiden-Ammoniten und Conodonten der polygnathiformis-Zone bewei-
sen oberkamisches Alter
Schriftum
B u s e r, S. 1978: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000, Celovec (Klagenfurt). - Geološki
zavod Beograd, Beograd.
В u s e r, S. 1990: Slovenija. Geološka karta 1:500.000. - Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana.
В u s e r, S. 1997: Slovenija. Kamnine. - Enciklopedija Slovenije 11, 314-319, Ljubljana.
F 1 Ü g e 1, Н. 1969: Zum Alter der Amphiclinen-Schichten (Trias, Slowenien). - Oester Akad.
Wiss; Sitzung math.-naturwiss. Kl. vom 29. Mai 1969, 137, Wien.
Flügel, H. & Ramovš, A. 1970: Zur Kenntnis der Amphiclinen-Schichten Sloweniens.
-	Geol. vjesnik 23, 21-37, Zagreb.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1974: Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100.000, Kranj. - Ge-
ološki zavod Beograd, Beograd.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976: Tolmač za list Kranj. Osnovna Geološka karta SFRJ
1:100.000. - Zvezni geološki zavod Beograd, 70 str, Beograd.
Kossmat, F. 1909: Geologische Spezialkarte der Oesterreichisch-ungarischen Monarchie.
Bischoflack und Idria. - Geol. Reichsanst., Wien.
Kossmat, F. 1910: Erläuterungen zur Geologischen Karte Bischof lack und Idria. - Geol.
Reichsanst. Wien, 101 S., Wien.
Kossmat, F. 1913: Die adriatische Umrandung in der Faltenregion. - Mitt. Geol. Ges. Wien
6, 61-165, Wien.
Kozur, H. 1989: Significance of events in conodont evolution for the Permian and Triassic
stratigraphy. - Courier Forsch. Inst. Senckenberg 117, 385-408, Frankfurt/M.
Kühn, O. & Ramovš, A. 1965: Zwei neue Trias-Ammonitenfaunen der Umgebung von
Novo mesto. - Jugoslav. Akad. znan. umjet.. Acta Geologica 5, 13-41, Zagreb.
Placer, L., Car, J., Ogorelec, B., Ramovš, A., Babic, L., Z up ani č. J., Čadež,
F, Cigale, M. & H i n t e r 1 e c h n e r, A. 1977: Triadna tektonika okolice Cerknega. - MNS,
Inštitut za geologijo FNT, 58 str, manuskript, Ljubljana.
Ramovš, A. 1975: Zgornjekamijski skladi pri Mimi na Dolenjskem (The Upper Camian
beds at Mima in Lower Camiola). - Geologija 18, 105-106, Ljubljana.
Ramovš, A. 1978a: Zgomjekamijski in spodnjenoriški konodonti v okolici Mime na Do-
lenjskem (Upper Camian and Lower Norian conodonts from Mima in Lower Camiola). - Geolo-
gija 21, 47-60, Ljubljana.
R a m o V šj A. 1978b: Ratitovec. - Vodniki po loškem ozemlju 2, Muzejsko društvo v Škofji
Loki, 154 str Skofja Loka (A. Ramovš pisec in urednik).
Ramovš, A. 1983: Geologija. - Univerza v Ljubljani, Fil. fak., Oddelek za geografijo in Bio-
tehn. Fak., VTOZD za biol., 197 str in 45 str slik fosilov, Ljubljana.
Ramovš, A. 1981: Zanimive triasne okamnine v obzidju crngrobske cerkve (Interessante
Triasversteinerungen in der Umfassungsmauer der Kirche in Crngrob). - Loški razgledi 28, 271-
275, Škof j a Loka.
Ramovš, A. 1984: Nova spoznanja o kamijsko-norijski meji v vzhodnih Julijskih Alpah
(Neue Erkenntnisse über die Karn/ Nor-Grenze in den östlichen Julischen Alpen). - Zbomik ra-
dova povodom jubileja akademika Radoslava Jovanoviča. Radovi 75, Odelj. tehn. nauka 8, 213-
218, Sarajevo.
Ramovš, A. 1986a: Paläontologisch bewiesene Kam/Nor-Grenze in den Julischen Alpen.
-	Newsl. Strat. 16, 133-138, Berlin-Stuttgart.
Ramovš, A. 1986b: Carnian-Norian boundary in the Julian Alps, Slovenia, NW Yugosla-
via. - Albertiana 5, 21-22, Münster
Ramovš, A. 1986c: Globljemorski zgomjetriasni (kamijski) apnenci na loškem ozemlju
(Pelagische obertriadische (karnische) Kalksteine im Gebiet von Škofja Loka. - Loški razgledi
33, 111-114, Škof ja Loka.
232_Anton Ramovš
Ramovš, A. 1986d: Pokljuška soteska - svojevrsten naravni spomenik. - Proteus 49, 147-
150, Ljubljana.
Ramovš, A. 1987: Zgomjetriasni tuvalski apnenci nad Crngrobom (Obertriassische (obe-
res Tuval) Kalke oberhalb von Cmgrob). - Loški razgledi 34, 77-78, Škofja Loka.
Ramovš, A. 1989: Zgomjetuvalski apnenci (kamij, zgornji trias) v hallstattskem razvoju
tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah (Upper Tuvalian limestones (Carnian, Upper Triassic) in the
Hallstatt development also in Kamniško-Savinjske Alps). - Rudar, -metal, zbomik 36, 191-197,
Ljubljana.
Ramovš, A. 1994a: Conodonten aus den obersten Amphiclinen-Schichten und die
Kam/Nor-Grenze im voralpinen Raum der Julischen Alpen. - Razprave IV. razr. SAZU 35, 101-
109, Ljubljana.
Ramovš, A. 1994b: Epigondolella abneptis und E. spatulata in the Lower Norian in the
central Kamnik Alps, Slovenia. - Geologija 36, 69-74, Ljubljana.
Ramovš, A. 1994c: Eine Obertrias-Conodontenfauna (Kamium) aus dem unteren Ab-
schnitt der "Kalke und Dolomite von Železniki" (Eisnern, West-Slowenien). - Abh. Geol. B. A.
(Festschrift zum 60. Geburtstag von Erik Flügel) 50, 361-365, Wien.
Ramovš, A. 1994d: Kamische Conodonten (Obertrias) vom Rjavčev-Graben, Julische Al-
pen. Die Frage des dortigen Auftretens von Epigondolella abneptis. - Rudar.-metal, zbornik 41,
19-23, Ljubljana.
GEOLOGIJA 40, 233-221 (1997), Ljubljana 1998
Integrated biostratig^raphy of the Novi Pazar
Campanian/Maastrichtian sequence (Vardar Zone)
Paola de Capoa
Dipartimento Scienze della Terra, Università "Federico П"
30138 - Napoli, Largo Marcellino, 10, Italy
Svetlana Polavder
Geoinstitut, Rovinjska 12, 11000 Beograd, Yugoslavia
Rajka Radoičić
Kr. Petra 38, 11000 Beograd, Yugoslavia
Key words: nannoplankton, biostratigraphy, Campanian, Maastrichtian, preflysch,
Vardar Zone
Abstract
Hemipelagic and pelagic sediments (=lower and middle part of the preflysch auct)
outcropping in Mur section (Novi Pazar, Vardar Zone) have been subject of calcareo-
us nannoplankton analysis. Four calcareous nannofossils zones were recognized in
the studied sequence. The obtained data agree with biostratigraphic evidence co-
ming from benthonic and planktonic forams. The consideration that flysch must be
post-Maastrichtian in age is supported by calcareous nannoplankton indicating a
Middle Eocene age of some samples coming from the flysch of Novi Pazar area.
Introduction
Cretaceous deposits in the Raška region (surroundings of Novi Pazar, Vardar Zone,
fig. 1) trangressively overlie Paleozoic rocks. They have been described in the Bajevi-
ca Mur area, SW of Novi Pazar, as follows: 1) basal conglomerate and sandstones, 2)
rudistid limestone (Santonian), 3) preflysch sediments (Campanian - Maastrichtian)
and 4) Maastrichtian flysch (R a m p n o u x, 1964; Petrovič & Jankičević,
1988).
Shallow water limestones of the Mur section (fig. 2) bear Santonian-Campanian ru-
distid assemblages (P e j o v i c, 1978, 1996). Jerotijević (1996), described a
rich benthonic foraminiferal association (Idalina antiqua association) as Late San-
tonian-earliest Campanian in age. The rudistid limestones grade into hemipelagic
and pelagic sediments (=part of the preflysch sediments according to Petrovič
& Jankičević, 1988). In about 35 m elevata and ventricosa zones have been
234	Paola de Canoa. Svetlana Polavder & Raika Radoičić
Fig. 1 Geological map of the studied area, according to Milovanović and Ćirić, 1968
recognized (J e r o t i j e v i c, 1996; Jerotijević - Polavder, 1997). The
successive planktonic foraminiferal zones have not been documented.
The lithoclastic-bioclastic breccia bed rich in rudist fragments and transported
large forams (Siderolites calcitrapoides, Orbitoididae) has been dated as Early Maas-
trichtian. The Campanian/Maastrichtian boundary is hypothetically placed a fev^^
meters below the breccia bed.
Integrated biostratigraphy of the Novi Pazar
235
Fig. 2. Stratigraphie column of the Mur succession
To obtain more detailed stratigraphie results, we studied the calcareous nanno-
plankton associations from the same section.
236_Paola de Canoa. Svetlana Polavder & Raika Radoičić
Calcareous nannoplankton biostratigraphy
Eight samples (S126-S137) have been studied coming from the hemipelagic sedi-
ments of the Mur sequence (figs. 1 and 2). The following nannoplankton associations
have been recognized.
-	Sample S126
Aspidolithus parous (Stradner) Noël
Braarudosphaera bigelowi (Gran & Braarud) Deflandre
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Eijfellithus sp.
Eprolithus floralis (Stradner)
Lucianorhabdus arcuatus Forchheimer
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Watznaueria bamesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Watznaueria communis Bukry
Watznaueria sp.
Age: Early Campanian
Biozone: CC18
-	Sample S128
Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina
Aspidolithus parcus (Stradner) Noël
Calculites obscurus (Deflandre) Prins & Sissingh
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eiffellithus eximius (Stover) Perch-Nielsen
Lithraphidites carniolensis Deflandre
Lucianorhabdus cayeuxii Deflandre
Manivitella pemmatoidea (Deflandre) Thierstein
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Prediscosphaera cretacea (Arkhangelsky) Gartner
Quadrum gothicum (Deflandre) Prins & Perch-Nielsen
Quadrum trifidum (Stradner) Prins & Perch-Nielsen
Reinhardtites authophorus (Deflandre) Perch-Nielsen
Stradneria crenulata (Bramlette & Martini) Noël
Tranolithus exiguus Stover
Tranolithus phacelosus Stover
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Watznaueria communis Reinhardt
Age: Middle Campanian
B i o z o n e: NCI9b Watznaueria spp.
-	Sample S130
Acuturris scotus (Risatti) Wind & Wise
Calculites obscurus (Deflandre) Prins & Sissingh
Integrated biostratigraphy of the Novi Pazar_239
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandrecay*
Lucianorhabdus maleformis Reinhardt
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Quadrum gothicum (Deflandre) Prins & Perch-Nielsen
Stradneria crenulata (Bramlette & Martini) Noël
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria spp.
Age: Late Campanian
Biozone: NC20
-	Sample S131
Biscutum constans (Gorka) Black
Calculites obscurus (Deflandre) Prins & Sissingh
Ceratolithoides aculeus (Stradner) Prins & Sissingh <90°
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eijfellithus turriseiffelii (Deflandre) Reinhardt
Lucianorhabdus cayeuxi Deflandre
Lucianorhabdus maleformis Reinhardt
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Prediscosphaera spinosa (Bramlette & Martini) Gartner
Quadrum gothicum (Deflandre) Prins & Perch-Nielsen
Reinhardtites levis Prins & Sissingh
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Age: Campanian/basalMaastrichtian
Biozone: top NC20
-	Sample S133
Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina
Arkhangelskiella specillata Vekshina
Biscutum constans (Gorka) Black
Braarudosphaera bigelowi (Gran & Braarud) Deflandre
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eiffellithus eximius (Stover) Perch-Nielsen
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Stradneria crenulata (Bramlette & Martini) Noel
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Age: Early Maastrichtian
Biozone: NC21
-	Sample S134
Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina
Arkhangelskiella specillata Vekshina
238_Paola de Canoa. Svetlana Polavder & Raika Radoičić
Aspidolithus parcus constrictus (Hattner et al.) Perch-Nielsen
Braarudosphaera bigelowi (Gran & Braarud) Deflandre
Ceratolithoides aculeus (Stradner) Prins & Sissingh <90°
Calculites obscurus (Deflandre) Prins & Sissingh
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eiffellithus eximius (Stover) Perch-Nielsen
Lucianorhabdus cayeuxi Deflandre
Lucianorhabdus melaformis Reinhardt
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Micula praemura (Burkry) Stradner & Steinmetz
Parhabdolithus embergeri (Noel) Stradner
Prediscosphaera cretacea (Arkhangelsky) Gartner
Stradneria crenulata (Bramlette & Martini) Noël
Thoracosphaera spp.
Age: Early Maastrichtian
Biozone: NC21
-	Sample S135
Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina
Aspidolithus parcus (Stradner) Noël
Ceratolithoides aculeus (Stradner) Prins & Sissingh
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eiffellithus eximius (Stover) Perch-Nielsen
Eiffellithus turriseiffelii (Deflandre) Reinhardt
Kamptnerius magnificus Deflandre
Lithraphidites camiolensis Deflandre
Lithraphidites praequadratus Roth
Lucianorhabdus cayeuxi Deflandre
Manivitella pemmatoidea (Deflandre) Thierstein
Microrhabdulus decoratus (Deflandre)
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Parhabdolithus embergeri (Noël) Stradner
Quadrum trifidum (Stradner) Prins & Perch-Nielsen
Reinhardtites levis Prins & Sissingh
Stradneria crenulata (Bramlette & Martini) Noël
Tranolithus gabalus Stover
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Age: Early Maastrichtian
Biozone: NC21
-	Sample S137
Arkhangelskiella cymbiformis Vekshina
Arkhangelskiella specillata Vekshina
Braarudosphaera bigelowi (Gran & Braarud) Deflandre
Integrated biostratigraphy of the Novi Pazar_241
Cribrosphaerella ehrenbergii (Arkhangelsky) Deflandre
Cyclagelosphaera margerelii Noël
Eiffellithus turriseiffelii (Deflandre) Reinhardt
Lithraphidites praequadratus Roth
Lucianorhabdus cayeuxii Deflandre
Lucianorhabdus maleformis Reinhardt
Micula concava (Stradner) Verbeek
Micula decussata Vekshina
Micula praemura (Bukry) Stradner & Steinmetz
Prediscosphaera cretacea (Arkhangelsky) Gartner
Watznaueria barnesae (Black) Perch-Nielsen
Watznaueria biporta Bukry
Age: Middle? Maastrichtian
Biozone: NC21
Conclusions
The obtained nannoplankton data agree with biostratigraphic evidence coming
from benthonic and planktonic forams. Particularly, calcareous nannofossils confirm
the Campanian/Maastrichtian boundary below the breccia level with Siderolites cal-
citrapoides. The upper part of the studied sequence, from sample S131 to S135, has
been attributed to Early Maastrichtian. The uppermost studied sample (S137, few
tens m up to S135) bears nannofossils of Middle Maastrichtian. His stratigraphie
position, below the upper part of the preflysch sequence, indicates that the flysch
of the studied area must be post-Maastrichtian in the age (according to Petrovič
& Jankičević, 1988, thickness of preflysch sequence is estimated 350-380 m).
This consideration is supported by calcareous nannoplankton indicating Middle
Eocene age of some samples coming from the flysch of Novi Pazar area (de Capoa
& Radoičič, in preparation). The first attempt to apply integral biostratigraphy
(PFZ, NPZ) in Campanian-Maastrichtian succession of the Vardar Zone has given the
results which encourage a detailed multidisciplinar study (PFZ, NPZ, magnetostrati-
graphy) of these sedimentary rocks.
240_Paola de Canoa. Svetlana Polavder & Raika Radoičić
References
Jerotijević, S. 1996: Mikrofauna gomje krede Mura i Gradine u okolini Novog Pazara
-	Magistarska teza.
Jerotijević-Polavder, S. 1997: Starost preflišnih sedimenata JZ od Novog Pazara.
-	Radovi Geoinst., knj. 34 (in press).
Milovanović, В. & Ćirić, В. 1968: Carte géologique de la R. S. de Serbie 1:200000,
Beograd.
P e j o V i Ć, D. 1978: Boumonia murensis n. sp. iz senonskih sedimenata kod Novog Pazara.
-	Geol. an. Balk, poluos., XLII, 371-385, Beograd.
P e j o v i ć, D. 1996: List of rudistid assemblages in the Cretaceous of Novi Pazar. In:
Jerotijević. Mikrofauna gomje krede Mura i Gradine u okolini Novog Pazara - Magistar-
ska teza.
Perch-Nielson, К. 1985: Mesozoic calcareous nannofossils. In: Boli i, Saunders
& Perch-Nielsen (eds.). Plankton stratigraphy v.o.n. 11, Cambridge University Press,
329-426, Cambridge.
Petrovič, M. & Jankičević, J. 1988: Stratigrafski stub gomje krede okoline Novog
Pazara. - Geol. an. Balk. Poluos., LII, 107-113, Beograd.
R a m p n o u X, J. P. 1964: Sur le Crétacé du versant ouest du Kopaonik, région de Novi Pa-
zar (Stara Raška), Yugoslavia. - Bull. Soc. géol. France (7), VI/2, 219-224, Paris.
GEOLOGIJA 40, 241-221 (1997), Ljubljana 1998
Granites of Straža and their sedimentary roof
(SW Serbia)
Graniti Straže i njihova sedimentna povlata
(JZ Srbija)
Zlatko Radovanović, Danica Popovic, Radmilo Jovanović & Divna Jovanović
Geological Institut "Gemini",
Karadjordjeva 48, YU-11000 Belgrade
Key words: granite, roof rocks. Lower Triassic age, non-melange tectonic setting
Ključne reči: granit, povlatne stene, donjotrijaska starost, nemelanžna tektonska
građa
Abstract
In many localities on N, NE and SE hillslopes of Murtenica Mt. several varieties
of red granites are exposed. The roof rock of granites consists of different Lower
Triassic sedimentary rocks which discordantly overlie the granites. They are the
Kladnica clastites Em., Seisian clastites. Bioturbate Em. and Conglomeratic sand-
stones and conglomerates.
Apstrakt
Na S, SI i JI padinama planine Murtenice na više lokaliteta pojavljuju se različiti
varijeteti crvenih granita. Povlatu granita čine razni tipovi donjotrijaskih sedime-
nata koji preko njih leže diskordantno. To su: Klastiti Kladnice, Sajski klastiti,
Bioturbatna formacija i Konglomeratični peščari i konglomerati.
In many localities on N, NE and SE hillslopes of Murtenica Mt. (section Kokin Brod,
1:25000) were noticed and studied small masses of granites-granitoides named the gra-
nites of Straža. Earlier, they have never been investigated in more detail. The authors
consider the age of granites to be Lower Triassic (T e r z i c, 1957; Markovi ć, 1968),
Neogene (Ć i r i ć et al., 1980), Carboniferous, or older than Carboniferous, and the
rock intensively tectonically reworked (K a r a m a t a et al., 1996). In our investiga-
tions we studied some new features of the granites. The outcrops are mostly in the vi-
cinity of villages Ljubiš, Gornja Bela Reka, Jasenovo and Ojkovica (Fig. 1), and in lo-
calities Cmi vrh. Gornja ravan, Jadžici and Žunici, on hills Zabrdje and Brkovica
glavica, on N hillside of Karaula and in the Metaljka area (Kučani). The localities of
granite exposures are mostly covered, so the relations between granites and overlying
formations are difficult to observe. They are usually disintegrated to grus, but better
242	Zlatko Radovanović, Danica Ponović, Radmilo Jovanović & Divna Jovanović
Fig. 1. Geographie position and geology of Murtenica Mt.
1 Diabases and spilites; 2 Bedded limestones of Jurassic age;
3 Olistostrome melange; 4 Limestones of Triassic age;
5 Volcanic-sedimentary Sirogojno Formation; 6 Bioturbate
Formation; 7 Conglomeratic sandstones and conglomerates;
8 Granites
Sl. 1. Geografski položaj i geologija planine Murtenice
1 Dijabazi i spiliti; 2 Slojeviti krečnjaci jurske starosti;
3 Olistostromski melanž; 4 Krečnjaci trijaske starosti; 5 Vul-
kanogeno-sedimentna formacija Sirogojna; 6 Bioturbatna
formacija; 7 Konglomeratični peščari i konglomerati; 8 Gra-
niti
preserved rocks are found in localities Zabrdje and Brkovica glavica. Strong tectonic
movements and blocky composition (blocks are separated by vertical faults) are typi-
cal for this area (Radovanović et al., 1996). Some authors consider granites of
Granites of Straža and their sedimentary roof__243
this area as blocks-olistoliths in the Diabase-Cherty Formation (K aramata et
al., 1994). However, we found the granites in tectonic position with "rigid" unmelan-
ged, bedded limestones of Jurassic age (Jovanovc et al., 1994; Radovanović
et. al., 1996). These various rocks (i.e. granites and bedded limestones of Jurassic age)
were brought to the same level along vertical faults, and their olistostromal character
is excluded.
Granites and granitoids occur in small masses of metric to decametric dimensions
in numerous localities. They are characterized by red colour of various intensity de-
pending on size and types of mineral grains, and can be easily recognized in the field.
They are often cataclastic, even schistose and weathered to grus.
At Straža occur biotitic granites with porphyroidal quartz diorites and elongated
lenses of pegmatites. The porphyroidal quartz diorites are dark red coloured with
phenocrysts of plagioclase and microlites of plagioclase, biotite, amphibole, clino-
pyroxene, small quantities of quartz and alcaline feldspars. Small, partly resorbed
enclaves of quartzites are noticed. In the vicinity of village Spasojevići fine-grained,
dark red coloured porphyroidal granodiorites are exposed which gradually pass in
coarse-grained varieties. In the granitoid mass of Mumlavski potok (Hajdučka voda)
occur homblende-biotitic granites and granitoides. In the Zabrdje locality leucocra-
tic granites are cut by small masses of light red coloured aplites. The metamorphic
roof rock of granites was not found till nowadays.
As roof rocks of granites-granitoids appear various types of sedimentary rocks of
the Lower Triassic age. In the investigated area four types of sedimentary roof rock
were established: the Kladnica clastites Fm., Seisian clastites. Bioturbate Fm. and
Conglomeratic sandstones and conglomerates. The covered contacts and complex
tectonic relations often prevent to establish the clear relations between granites and
the overlying beds.
The most rarely as roof rock are the Kladnica clastites Fm., found at localities Cmi
vrh, W hillslope of Zabrdje, and on road Jadžici-Jagnjilo (Žunici). At locality Cmi
vrh over granites lie red quartz conglomerates and sandstones of the channel facies
of braided river deposits (Jovanović, 1996). Paleodeposits of the braided river
channel facies are on the road Jadžici-Jagnjilo too.
The Seisian clastites (Dimitrijević et al., 1987) only rarely appear over gra-
nites. They directly overlie granites in localities Jadžina stena, W part of Djunatovac
and S part of Brkovića glavica. They are uneven in thickness (10-30 m), and often lie
under limestones of the Bioturbate Fm. and over the Conglomeratic sandstones. They
are thin bedded (beds not thicker than 5 cm), parallel and rarely cross-laminated.
They are represented by fermginous-carbonate sandstones that pass into sandy li-
mestones or by very micaceous sandstones. Clastites are composed of quartz grains
which are predominating (angular, undulóse, well sorted), parallel sericite concentra-
tions and Fe-calcite of euhedral shapes. The cement is silica-fermginous or calcite-
fermginous.
Bioturbate Fm. (Dimitrijević et al., 1987) represents the highest level of the
Lower Triassic beds in this area, because it overlies the Kladnica clastites Fm., Seisian
clastites and Conglomeratic sandstones and conglomerates. On Straža, where they di-
rectly overlie granite, cm-accordion folds were observed (some parts of Biottirbate
Fm. are moved over granites, some tectonically reduced). The same case occurs at lo-
cality Mumlavski potok (Hajdučka voda). The thickness of formation is less than 20 m.
It consists of very thin to thin micritic limestones partially enriched in clayey, silty or
sandy fraction, and with visible bioturbations. The limestones can be dolomitized.
244_Zlatko Radovanović, Danica Popović, Radmilo Jovanović & Divna Jovanović
Conglomeratic sandstones and conglomerates are the most frequent roof rock of
granites-granitoides. They are located on both banks of Kraljev potok, on Brdo and
Kolovoz, in Jadjići and Djunatovac, in Gornja ravan, Brkovica glavica and along the
line Ilidi-Bjeliborje. Contacts with granitic rocks are usually covered, but the mine-
rals derived from granitic rocks are clearly visible and they are distinguished from
granites with difficulty. Because of high content of feldspars they are arkosic and su-
barkosic, and characterized by red colour owing to presence of feldspars, and green
colour when chlorite is abundant. In localities Gomja ravan, Jadžina stena. Krst and
Zabrdje they are underlain by Seisian clastites and at locality Sanduk by the Biotur-
bate Fm.
Conglomerates are not compact, usually schistose, with well rounded fragments (3-
10 mm), reddish and greenish in colour Predominate the mono- and poly crystalline
quartz and fragments of rocks: quartz sandstones, cherts, schists, shales. They are ce-
mented by sandy or silty matrix or by silica with chlorite and sericite concentrations.
Conglomeratic sandstones are often called "granitic" since their mineral composi-
tion is similar to granites (minerals of granites are reworked in this sandstones). Red
coloured fledspars are usually fragmented, sericitized or argillized. Presence of chlo-
rite caused the green colour Besides the feldspars which give arkosic character to
rock and confirm its granitic provenance, the quartz is present (unsorted, undulated,
often corroded). The sandstones are massive, rarely banded or schistose. They can be
silicified (line Ilici-Bjeliborje), or they pass into siltstones (Jadžici and Brdo). Silica
cement with chlorite and sericite is the most common, and ferruginous matter is pre-
sent too.
Conclusion
On the basis of investigations of granites and granitoids, and their sedimentary roof
rock in the Ljubiš-Jasenovo area (Murtenica Mt.), we consider the granites of Straža
Lower Triassic or Paleozoic in age. They represent the same level as the bedded lime-
stones of Jurassic age, and have not the olistostromal character.
Graniti Straže i njihova sedimentna povlata
Na više lokaliteta, na padinama planine Murtenice uočene su i ispitane manje
mase granita-granitoida koje smo zajedničkim imenom nazvali granitima Straže.
Tereni na kojima se graniti pojavljuju su uglavnom jako pokriveni, pa je teško po-
smatrati njihov odnos sa drugim formacijama. Često su grusificirani. Ovo područje
(Radovanović et al., 1996) se karakteriše intenzivnom tektonikom i blokov-
skom gradjom (pri čemu su blokovi razdvojeni vertikalnim rasedima). Iako granite
ovog područja neki autori (К aramata et al., 1996) smatraju blokovima-olistoliti-
ma u okviru Dijabaz-rožnačke formacije, mi smatramo da su u tektonskom odnosu sa
"krutim", nemelanžiranim, slojevitim krečnjacima jurske starosti, jer su duž verti-
kalnih raseda ove različite tvorevine dovedene u isti nivo, pri čemu je isključen nji-
hov olistostromni karakter.
Graniti i granitoidne stene se pojavljuju u manjim masama m-Dm dimenzija. Odli-
kuju se crvenom bojom različitih nijansi u zavisnosti od veličine i vrste mineralnih
Granites of Straža and their sedimentary roof_	245
sastojaka, te su lako prepoznatljivi na terenu. Često su kataklazirani, čak škriljavi i
grusificirani. Kao sedimentna povlata granitskih-granitoidskih stena pojavljuju se
različiti varijeteti sedimentnih stena donjotrijaske starosti. To su: Klastiti Kladnice,
Sajski klastiti, Bioturbatna formacija i Konglomeratični peščari i konglomerati. Veli-
ka pokrivenost terena i složeni tektonski odnosi sprečavaju da se uoči jasna veza
izmedju granita i formacija koje leže preko njih.
Najredje se kao povlata preko granita pojavljuju klastiti Kladnice, predstavljeni,
npr na lokalitetu Crni vrh, crvenim kvarcnim konglomeratima i peščarima kanalskih
facija upletenih reka (Jovanović, 1996). I Sajski klastiti (Dimitrijević &
Dimitrijević, 1987) se redje pojavljuju kao povlata granita. Leže ili direktno
preko granita, ili su često ispod krečnjaka Bioturbatne formacije, a preko konglome-
ratičnih peščara. Bioturbatna formacija (Dimitrijević & Dimitrijević,
1987) predstavlja najviši nivo donjotrijaskih krečnjaka na ovom području, jer često
leži preko sve tri pomenute formacije. Formacija je male debljine sa karakterističnim
bioturbacijama. Kao povlata granita-granitoida najčešće se pojavljuju konglomerati-
čni peščari i konglomerati. Kontakti sa granitima su obično pokriveni, ali su u njima
jasno vidljivi minerali iz granitskih stena. Zbog visokog procenta feldspata predstav-
ljaju arkoze i subarkoze. Crvenkasti su ili zeleni.
Proučavajući granite-granitoide Straže i njihovu sedimentnu povlatu na padinama
Murtenice, na teritoriji izmedju Ljubiša i Jasenova, došli smo do izvesnih zaključaka
koji su bitni za razrešavanje geologije ovog područja. Granite i dalje smatramo pre-
trijaskim, odnosno stenama paleozojske starosti. Ne smatramo ih olistolitima, jer su
izraženom tektonikom dovedeni u isti nivo kao i jurski slojeviti krečnjaci, a da pri
tom nije bilo melanžiranja.
References
Ćirić, A., Ob r a din o vi ć, Z., Novković, D., Popović, A., K a r a j i č i ć, Lj.,
Jović, В. J. & Serdar, R. 1980: Tumač za list Prijepolje K 34-16, OGK 1:100000. Savezni
geološki zavod, Beograd.
Dimitrijević, М. N. & Dimitrijević, М. D. 1987: Trijaska karbonatna platfor-
ma Drinsko-Ivanjičkog elementa. - Geološki glasnik, XII, 5-34, Zavod za geol. istraž. SR Crne
Gore, Titograd.
Jovanović, D., Ljubović-Obradović, D. & Radovanović, Z. 1994: Slo-
jeviti krečnjaci kao poseban član Dijabaz-rožnačke formacije (Brajska reka, JZ Srbija). - Vesnik
Geološkog zavoda, A i В, 46, 145-153, Beograd.
Jovanović, D., Popović, D. & Ljubović-Obradović, D. 1996: Geološka
karta Jugoslavije 1:50000, Projekt Do "Neflišni mezozoik JZ Srbije". Godišnji izveštaj za 1995.
godinu. Fond za geol. istraž., Beograd.
Jovanović, R. 1996: Kontinentalni donjotrijaski crveni slojevi zapadne Srbije. - Doktor-
ska disertacija. Rudarsko-geološki fakultet, 212 p., Beograd.
Karamata, S., Knežević, V, Puškare v, J. & Cvetković, V. 1996: Graniti
Straže. Geologija Zlatibora. - Geoinstitut, Monografije, Pos. izd. 18, 49-50, Beograd.
Markovi ć, В. 1968: Dijabaz-rožnačka formacija u okolini Zlatibora. - Rasprave Zavoda
za geol. i geof. istraž., IX, 1-79, Beograd.
Radovanović, Z., Ljubović-Obradović, D. & Jovanović, D. 1996: Se-
dimenti Trijebinske reke (okolina Sjenice, JZ Srbija). VII skup sedimentologa Jugoslavije (aps-
trakt, u štampi), Beograd.
T e r z i č, S. 1957: Pojava granita na istočnom obodu Zlatiborskog masiva. - Zbomik rado-
va Geol. inst. "Jovan Žujović" 9, 209-212, Beograd.
GEOLOGIJA 40, 247-221 (1997), Ljubljana 1998
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks, northern
Slovenia
Zeoliti V vulkanoklasticnih kamninah smrekovškega podgorja
(severna Slovenija)
Polona Kralj
Institute of Geology, Geotechnics and Geophysics,
Dimičeva 14, 1000, Ljubljana, Slovenia
Key words: hydrothermal alteration, laumontite, analcime, zeolites, volcanicla-
stics
Ključne besede: hidrotermalne spremembe, laumontit, analcim, zeoliti, vulkano-
klastiti
Abstract
Volcaniclastics from the Upper Oligocene Smrekovec volcanic complex comprise
autoclastic deposits, locally resedimented hyaloclastite deposits, pyroclastic depo-
sits, volcaniclastic debris flow and turbidite ash flow deposits and reworked turbi-
dite ash flow deposits. Particularly coarser-grained rocks underwent changes in mi-
neralogy characterised by the development of zeolites and related new-formed sili-
cate minerals: albite, quartz, chlorite, interlayered chlorite/smectite, prehnite, pum-
pellyite and sphene. Among zeolites, laumontite is the most widespread mineral; it
primarily occurs in veins and as interstitial cement but may also replace volcanic
glass, pj^ogenetic plagioclases and fine-grained matrix. Other zeolites - heulandite,
heulandite-clinoptilolite, analcime, stilbite, yugawaralite and thomsonite are less
abundant, and are more localised in occurrence. The formation of zeolites and other
new-formed silicate minerals is related to hydrothermal conditions generated by
emplacement of high-level intrusive bodies into soft, water-saturated sediments.
Kratka vsebina
Med vulkanoklastiti smrekovškega podgorja najdemo avtoklastične kamnine, lo-
kalno presedimentirane hialoklastite, piroklastite, vulkanoklastične debrite in tur-
bidite ter lokalno presedimentirane vulkanoklastične turbidite. Zeoliti in drugi av-
tigeni minerali: albit, kremen, klorit, glineni minerali z zmesno strukturo vrste klo-
rit/montmorillonit, prehnit, pumpellyit in sfen so nastali predvsem v bolj debelozr-
natih kamninah. Med zeoliti je najbolj razprostranjen laumontit, ki se najpogosteje
pojavlja kot žilni mineral ali pomi cement, ponekod pa lahko nadomešča tudi prvo-
tne sestavine kamnine - vulkansko steklo, pirogene plagioklaze ali drobnozmato
tufsko osnovo. Drugi zeoliti, heulandit, trdne raztopine heulandita in klinoptilolita,
analcim, stilbit, yugawaralit in thomsonit so v vulkanoklastičnih kamninah smre-
kovškega podgorja zastopani mnogo redkeje. Nastanek zeolitov je vezan na delova-
nje hidrotermalnih raztopin, ki so nastale s pregrevanjem pomih vod v vulkanokla-
stičnih sedimentih tedaj, ko je vanje intrudirala andezitna magma.
248_Polona Kralj
Introduction
Volcaniclastic material is particularly susceptible to alteration processes. Being
formed at much higher temperatures than that of the depositional medium, it is gene-
rally not in equilibrium with its low-temperature sedimentary environment. In res-
ponse to essentially diffrent chemical and physical conditions on the Earth's surface,
volcaniclastic constituents undergo the changes in mineralogy, characterised by reac-
tions of hydration. These changes are particulary pronounced in aqueous environ-
ments.
Volcaniclastic sediments may be deposited in environments with high chemical
gradient of reacting solutions, in areas of high-temperature gradients and/or hydro-
thermal activity, and in subsiding sedimentary basins. Herein, volcaniclastic material
is subjected to physical and chemical conditions departing further from those that
prevailed during deposition and early stage diagenesis. As a result, many of the initi-
ally stable minerals become unstable or metastable, whereas the stability conditions
of many of other secondary minerals are still far from being attained. The mineral re-
actions taking place are a response to this instability and tend to establish or re-esta-
blish equilibrium between various phases and between the phases and the environ-
ment.
The most pronounced new-formed minerals in volcaniclastic rocks are zeolites
(Steiner, 1953; Coombs et al., 1959; Kossovskaya & Shutov, 1961;
O t al or a, 1964; lijima & Utada, 1966; 1972; I i j i m a, 1978; 1980; 1984;
1988; Rostov, 1969; S eki et al., 1969; Hay & lijima, 1968a, 1968b; Utada,
1973; 1988; Hay, 1980). Most common zeolite species are clinoptilolite, heulandite,
analcime, phillipsite, chabasite, mordenite, erionite, laumontite and wairakite, so-
mewhat rarer in occurrence are yugawaralite, stilbite, natrolite, gonnardite, thomso-
nite, harmotome and le vynite (Gottardi & Galli, 1985). They form in volcanic
rocks in varying geologic environments and due to diverse processes: weathering,
percolating of meteoric water, in saline-alkaline lake deposits, by deep sea hal-
myrolysis, upon burial diagenesis, and by contact metamorphism and hydrothermal
alteration (lijima, 1984; Utada, 1987).
Zeolites form by weathering upon surface conditions in alkali soils of semiarid
areas by interaction of volcaniclastic constituents with alkaline soil water. Hay
(1970, 1978) has described the alteration of trachytic glass being replaced by philli-
psite, chabasite and analcime.
Another environment favourable for the zeolite formation is the so-called open
hydrologie system. Meteoric water percolating through a tuff reacts with volcanic
glass to increase in pH and alkalinity until zeolites precipitate in interstitial pores
and voids of dissolved glass shards. Zeolites and other new-formed minerals are di-
stributed in vertical zones consisting of surface soil, fresh tuff or slightly altered
opal- and montmorillonite-cemented tuff, and zeolitic tuff. This type of zeolitization
was described for the first time in volcaniclastics of alkali-basaltic composition from
Hawaii by H a y and lijima (1968a, b) and lijima and H a r a d a (1968). The
open system alteration was also recognised in the Pliocene alkali basaltic volcanicla-
stic rocks at Grad, NE Slovenia (Kralj, 1995). Common zeolites encountered in
this type of environment are phillipsite, chabasite and analcime; gonnardite and na-
trolite may also occur In tuffs of rhyolitic composition clinoptilolite and abundant
smectites form by interaction of silicic glass with percolating ground water (lijima,
1984).
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_249
Alkaline saline lakes are closed hydrologie system where zeolites form by interac-
tion of volcanic glass and alkaline brines (Hay, 1966; 1978; Sheppard, 1973;
Surdam & Sheppard, 1978; Sheppard & Gude, 1968; 1969). Typical
zeolites produced in lake deposits of mafic composition are phillipsite, chabasite and
erionite. In volcaniclastic sediments of silicic composition, clinoptilolite and morde-
nite occur Zonation of new-formed minerals is horizontal, extending from the lake-
margins to the lake-centre.
Halmyrolysis includes the reactions of volcanic glass from ash layers of youn-
ger geologic age, deposited on the bottom of the World's Oceans (I i j i m a,
1978; Kastner & Stonecipher, 1978; Honnorez, 1978). In mafic tuffs
and pelagic brown clay, encountered in the Pacific and Indian Oceans, phillipsite is
the dominant authigenic mineral. Clinoptilolite is more abundant in altered silicic
tuff, pelagic clay and siliceous oozes in the region of Atlantic Ocean and marginal
seas.
Diverse species of zeolites form upon burial diagenesis of volcaniclastic rocks in
widespread géosynclinal systems (Coombs et al., 1959; Kossovskaya &
S hut o V, 1961; lijima & Utada, 1966; Boles & Coombs, 1975; 1977;
Boles, 1989). During early diagenesis clinoptilolite and mordenite form in silicic
glass; upon progressive burial earlier developed zeolites alter further to analcime
and/or heulandite and finally to albite and laumontite.
Zeolitization in hydrothermally active environments is rather complex. According
to Utada (1987) it can be subdivided into four main types - Kuroko, Iceland, Oki-
nobe and Yellowstone, characterised by different zeolite zoning, the zone morphology
and extension, the temperature of zeolite formation and the chemistry of reacting so-
lutions. Some authors, i. e. lijima (1984), also cathegorise contact metamorphism
among hydrothermal occurrences.
The development of zeolites and other new-formed hydrous silicates in a hydro-
thermally active environment is strongly controlled by the temperature and chemi-
stry of reacting solutions. Chemical composition, porosity and permeability of the
host rock may also be important in zeolitization processes. In volcaniclastic sediments
and rocks of mafic composition, heulandite, stilbite, mordenite, laumontite, wairakite
and yugawaralite are the most significant zeolites (Kristmannsdottir &
Tomasson, 1978; Steiner, 1953; Utada, 1987). In tuffs of silicic composi-
tion, clinoptilolite, mordenite and analcime develop (Utada, 1988; Honda &
Muffler, 1970).
Geological setting of the Smrekovec volcaniclastics
The Smrekovec mountains, located in northern Slovenia (fig. 1) are characterised
by a widespread occurrence of coherent volcanic rocks and volcaniclastic deposits.
The complex encompasses an area of approx. 15 sq. km and includes three major mo-
untain peaks, Komen, Krnes and Smrekovec, reaching 1684 m, 1613 m and 1577 m
respectively. The basement consists mainly of Mesozoic carbonates encountered as
tectonically uplifted blocks on the NW and SE margins of the Smrekovec volcanic
complex. A NW-SE trending fault of the peri-Adriatic lineament zone separates this
complex from the Karavanke tonalité (Mioč, 1983). The Smrekovec volcanic com-
plex represents a part of a wider volcanic belt, named the "Smrekovec series", exten-
ding along a distance of about 100 km towards the southeast (Mioč, 1978; Mioč
250
Polona Kralj
Fig. 1. The Smrekovec volcanic complex: geological sketch map (after Mioč, 1983)
Sl. 1. Poenostavljena geološka karta smrekovškega podgorja (po M i o č u, 1983)
et al., 1986). The Smrekovec volcanics are of Upper Oligocene stratigraphie age, as
determined on the basis of foraminifera fauna, found in the locally underlying mari-
ne marls and siltstones (R i j a v e c, 1966).
The present rather complicated situation in northern and north-eastem Slovenia is
associated with global tectonic processes of Late Cretaceous to Tertiary subduction and
collision of the continental African and oceanic European plates and their segmented
parts, Apulia and the Pannonian fragment (Oberhauser, 1980; Roy den, 1988;
Dereourt et al., 1986). In early Miocene, the Pannonian fragment separated from
Apulia and began to escape eastward from the collision zone in Eastern Alps. Due to
the mentioned eastward escapement, an extension of the Pannonian fragment began,
being followed by subsidence, and consequently, the formation of a back-arc basin -
the Pannonian basin.
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_253
It remains imdefined whether the Smrekovec volcanism is related to an active con-
tinental margin or to one of the collision combinations: island arc - active continental
margin - passive continental margin (Gill, 1981). However, chemical composition of
the Smrekovec intermediate volcanics is not very characteristic of orogene andesites
(Kralj, 1997). It indicates that tholeiitic magma very possibly underwent a differen-
tiation due to crystal fractionation. Consequently, basalts, basaltic andesites, acid an-
desites, dacites and finally rhyodacites evolved in time, forming a volcanic suite. The
Smrekovec volcanism may be related to local extension and leakage at the plate boun-
dary, as it is the case in central California (Dickinson & Snyder, 1979a, b).
Smrekovec volcanic activity built a complex of submarine stratovolcano(es) with a
significantly elevated relief composed of lavas, high-level intrusive bodies, autocla-
stic deposits, pyroclastic deposits and syn-eruptive resedimented volcaniclastic de-
posits (Kralj, 1997). The early stage of volcanic activity was dominantly non-ex-
plosive. Basalts and basaltic andesites were emplaced as submarine lavas or high-le-
vel intrusive bodies. The style of fragmentation was mainly autoclastic, related to
chill and quench processes. The late-stage volcanic activity is characterised not only
by non-explosive volcanism of acidic andesitic to rhyodacitic composition, but also
by explosions, either combined hydrovolcanic and magmatic, or solely hydrovolca-
nic. Juvenile material, chiefly pumice and glass shards, became relatively abundant.
Explosive volcanic activity was probably instrumental in generation of volcaniclastic
debris flows and turbidite ash flows. Their deposits are recently the most widespread
throughout the Smrekovec volcanic complex.
Lithofacieses of volcaniclastic deposits were subdivided into four main groups
(Kralj, 1997):
1.	lithofacieses of autoclastic deposits and resedimented hyaloclastite deposits com-
prising sublithofacieses of hyaloclastite breccia, hyaloclastites, peperitic breccia, and
peperites;
2.	lithofacieses of assumed pyroclastic deposits;
3.	lithofacieses of volcanic debris flow and turbidity ash flow deposits comprising
sublithofacieses of polymict volcaniclastic breccia,volcaniclastic tuff-breccia, hori-
zontally stratified coarse-grained tuffs, horizontally laminated and vaguely lamina-
ted fine-grained tuffs, and massive fine-grained tuffs;
4.	lithofacieses of reworked turbidite ash deposits which comprise sublithofacieses
of massive tuffaceous sandstone, through-cross stratified tuffaceous sandstone and
massive tuffaceous sandstone.
Zeolites and accompanying secondary minerals in the Smrekovec volcanics
Some of the volcaniclastic, autoclastic and coherent volcanic rocks have undergo-
ne the changes in mineralogy, characterised by the development of zeolites and other
new-formed minerals: interlayered chlorite/smectite, albite, quartz, prehnite, pum-
pellyite, epidote, sphene, apophyllite, alkali feldspars and amphiboles (K o v i č &
Krošl-Kuščer, 1986; K o v i č, 1988). They are abundantly developed on the
contacts of high-level intrusive bodies with the enclosing sediments or in their vici-
nity. Particularly zeolitization was strongly controlled by porosity and permeability
of sediments and is more pronounced in the coarser-grained volcaniclastics. This can
easily be recognised in interbedded coarser- and finer-grained volcaniclastic rocks
from the same profile: in coarser-grained varieties, laumontite, prehnite and pumpel-
252_Polona Kralj
lyite developed, whereas interbedded, well-sealed fine-grained volcaniclastics do not
contain either laumontite or prehnite and pumpellyite.
Rock composition controlled the kind of zeolite developed, although to some ex-
tent only. Laumontite occurs in the rocks of various composition, from basaltic to
rhyodacitic. It replaces the primary constituents (volcanic glass, fine-grained matrix
or plagioclases) or infills interstitial space, voids or fissure systems. On the other
hand, clinoptilolite and heulandite occur mainly in hyaloclastites of acid andesitic to
dacitic composition replacing volcanic glass and infilling vesicles and the rock pore
space. Analcime and thomsonite developed in some complexly altered rocks of basal-
tic to basaltic andesitic composition. Herein, analcime replaces formerly developed
laumontite, and albitised plagioclases. Yugawaralite and stilbite are characteristic
vein minerals, and do not seem to be influenced by the host rock composition.
Studies of zeolites and accompanying new-formed minerals in the Smrekovec vol-
canics are based on X-ray diffraction (determination of mineral composition of 94
powdered samples, and determination of cell parameters for 3 analcimes), pétrogra-
phie investigation under the microscope (86 thin sections), elemental analysis by
scanning electron microscope and energy dispersive X-ray spectrometry (30 zeolites
and accompanying new-formed minerals), and combined chemical analysis - wet,
atomic absorption spectrometry and emission spectrometry with inductively coupled
plasma source (4 zeolite bearing rocks and 3 separated analcimes).
Laumontite - Ca^iAl^Si^ßO^g).I6H2O
Laumontite is the most widespread new-formed zeolite in the Smrekovec volca-
nics. Very commonly, it can be encountered in veinlet systems (plate 1, fig. 1). It also
infills vesicles of volcanic lithic fragments (plate 2, fig. 1, 2) and interstitial pore spa-
ce (plate 2, fig. 3). Replacements of the primary constituents - pyrogenetic plagiocla-
ses (plate 2, fig. 4) or volcanic glass (plate 3, fig. 1, 2) are somewhat less abundant. In
general, the amount of laumontite rarely exceeds 20 wt.% of the whole rock, even in
the most extensively altered volcanics. The average laumontite content, determined
by X-ray diffraction method in 48 of the laumontite-bearing rock samples, ranged
between 5 and 15 wt.%. The accompanying new-formed minerals determined are qu-
artz, albite, chlorite and interlayered chlorite/smectite, written in the order of de-
scending abundance. The amounts of prehnite, sphene, pumpellyite, epidote or
apophyllite were beyond the X-ray detection limits; these minerals can only be reco-
gnised under the microscope.
Laumontite crystals are very seldom transparent in a hand specimen (plate 1, fig. 1);
most commonly they are earthy whitish. Crystal size ranges from some 10 pim up to 2
mm; the largest crystals formed in veins. Elemental analysis of ten laumontite sam-
ples by scanning electron microscope and energy dispersive X-ray spectrometry
(SEM-EDX) revealed that laumontite may also contain small amounts (approx. up to
2 wt.%) of K2O (fig. 2) besides calcium; sodium has not been detected in any of the
examined samples.
Laumontite commonly replaces volcanic glass along with albite and quartz as ac-
companying new-formed minerals (plate 3, fig. 1, 2). Intergrowths of laumontite, al-
bite and quartz are sometimes very fine-grained, detectable by X-ray diffraction
only, although sometimes they may be recognised under the microscope, too. Replace-
ments of volcanic glass by laumontite are often observed in hyaloclasts of autobrecci-
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
253
Fig. 2. Energy dispersive X-ray spectrum (EDX) yielding the major
elements of laumontite (sample Sm 29, northern slopes of Smrekovec)
Sl. 2. Energijsko disperzijski spekter rentgenskih žarkov (EDX), na
katerem so prikazane glavne prvine laumontita (vzorec Sm 29, severno
pobočje Smrekovca)
ated lavas, high-level intrusive bodies and peperitic breccias. Rapid heat transfer
from the emplaced high-level intrusive body into soft volcaniclastic sediments cau-
sed sudden increase in temperature of the enclosing sediments and their pore waters.
Consequently, local hydrothermal conditions arised affecting predominantly margi-
nal parts of the high-level intrusive body and the hyaloclasts of peperitic breccias.
The laumontite-albite-quartz mineral assemblage commonly replaces spherical areas
of hydrated volcanic glass produced by perlitic cracks (plate 3, fig. 1, 2).
Laumontite from the Smrekovec volcanics can also replace pyrogenetic plagiocla-
ses and alkali feldspars, although the majority of plagioclases is albitised. According
to Coombs et al. (1959), laumontite replaces the anorthite component in plagio-
clases whereas the albite component alters to fine-grained aggregates of albite. Some
of alkali feldspars are altered to laumontite and secondary alkali feldspars. The two
new-formed minerals are not intimately intergrown but replace crystal grains in the
form of irregular patches, attaining a few tenths of mm in length.
Microfissures developed in the Smrekovec volcanics are often infilled solely by la-
umontite (table 1) although veinlets containing besides laumontite also one or two
other zeolites - i.e. analcime (plate 3, fig. 3, 4), stilbite, yugawaralite, or yugawaralite
and analcime, can also be encountered. On the other hand, the prehnite association
with laumontite is rather common, not only in veins, but also in interstitial infillings
of volcaniclastic and autoclastic rocks (plate 1, fig. 3, 4; plate 2, fig. 3). Laumontite
postdates and also replaces prehnite. This is a very exceptional relationship between
the two minerals, since in burial environments where prehnite replaces laumontite,
the situation is opposite (Boles & Coombs, 1975; 1977, Thompson, 1971).
According to the activity diagram of phase relations for laumontite, heulandite and
prehnite (Boles & Coombs, 1977), heulandite alters either to laumontite or
254_Polona Kralj
Table 1. X-ray powder pattern of laumontite
Tabela 1. Zapis rentgenske difrakcije vprašenega vzorca iz laumontitne žilice
Sample (GN 38v) from a laumontite veinlet. Northern slopes of Komen;
Philips diffractometer, Ni filtered CuK^^ radiation (A,= 1.54051), slits 1°,
0.1 mm, 1°, scanning speed 17niin
prehnite when the activity of hydrous silica ajj4SiQ4(aq) decreases. Both reactions are
strongly controlled by the activity ratio аса2+/(ан+)^- The reaction from laumontite to
prehnite occurs unlikely in the presence of waters saturated with quartz, since silica
is, along with water and the H"^ ions the reaction byproduct (Boles & Coombs,
1977. Instability of prehnite and its conversion to laumontite evidenced in the Smre-
kovec volcaniclastic rocks could therefore be related to the decreased ratio
аса2+/(ан+)^ in reacting solutions; additional favourable conditions might be the in-
creased activity of hydrous silica aH4Si04(aq) ^^^^ the decreased temperature of reac-
ting solutions.
Heulandite (Na,K) Ca^(AlgSÌ2jOj2} • 24H2O and clinoptilolite
(Na,K)e(AleSÌ3o072) • 2OH2O
Heulandite and clinoptilolite form a continuous solid solution series along the join
between the stoichiometric fomulae given above (Mumpton, 1960; Gottardi
& Galli, 1985). Heulandite, clinoptilolite and numerous members of the heulandi-
te-clinoptilolite solid solution series altogether belong to the heulandite group; for
this reason, the name heulandite may sometimes refer to the whole genus. For proper
distinction of heulandite and clinoptilolite at least the thermal test of Mumpton
(1960) must be applied.
Heulandite is very common in hydrothermally altered basic volcanics as vesicle
and fissure filling. Sedimentary occurrences of heulandite with proper evidence are
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_257
rare. On the contrary, clinoptilolite is a veiy rare hydrothermal mineral and has been
shown to be the main constituent of many sediments, and is hence much more abun-
dant in the Earth's crust than heulandite (Gottardi & Galli, 1985).
In the Smrekovec volcanics heulandite replaces volcanic glass of acid andesitic
composition, being accompanied by cristobalite/quartz and montmorillonite; it also
infills pore space in the same rock. Heulandite has not been encountered as vesicle
and fissure filling in the rocks of more basic composition; therein, laumontite is the
predominant zeolite.
Common hostrocks of heulandite are resedimented hyaloclastites (plate 4, figs. 1,
3, 4) which also contain pumice lapilli and glassy, fine-grained matrix of similar
composition. Plagioclases are fresh. The new-formed minerals are very fine-grained
and can not be recognised under the microscope. Heulandite crystals sometimes atta-
in up to some hundred pm (plate 3, fig. 1); smectite montmorillonite occurs in globu-
lar aggregates having a few hundred pm in diameter (plate 3, fig. 1). Heulandite and
cristobalite or microcrystalline quartz are intimately intergrown when replacing vol-
canic glass. Besides heulandite, very small amounts of analcime may locally occur.
According to Mumpton (1960) clinoptilolite remains stable after being heated for
twelve hours at 600°C, whereas the heulandite lattice collapses. X-ray diffraction
patterns of four thermally treated samples have confirmed the presence of heulandi-
te; in one of the samples solid solution heulandite-clinoptilolite with predominating
heulandite component has been determined (figs. 3a, 3b).
Resedimented hyaloclastites with pumice lapilli occur in the form of scarce,
small and isolated erosional remnants on the top of the mountain range from Ko-
men to Smrekovec. They are also to be found along the southern and northern
slopes of Komen, Krnes and Smrekovec, dipping outward from the top of Komen
towards the southeast and northwest, respectively. In general, the hyaloclastites
contain heulandite, heulandite-clinoptilolite, smectite and quartz. Locally, they
can be found altered to laumontite, albite, quartz, interlayered chlorite/smectite
and traces of analcime. The laumontite-albite-quartz-chlorite/smectite-(analci-
me) mineral assemblage occurring in the same rock layer as the heulandite-cri-
stobalite/quartz-smectite could indicate the presence of the progressive zeolite
reaction pattern: silicic andesitic/dacitic glass -> clinoptilolite-cristobalite/qu-
artz-smectite (mordenite)-heulandite-analcime-cristobalite/quartz-smectite
laumontite-albite-quartz-interlayered chlorite/smectite. However, the relation-
ship between laumontite and heulandite seems to be more complicated. In heu-
landite-bearing hyaloclastites, laumontite locally occurs in very small amounts
being developed as the replacement of volcanic glass in larger hyaloclasts or as
interstitial cement. Herein, laumontite was found to be partially replaced by cli-
noptilolite-heulandite (plate 4, fig. 2). Microscopic observation and X-ray analy-
sis indicate the transformation can be either direct or related to prior alteration
of laumontite to kaolinite or montmorillonite. The occurrence indicates that a
post-hydrothermal process, diagenesis or halmyrolysis, must be superimposed on
the earlier alteration.
Analcime Naiß(AlieSi320gß).16H20
Besides some subordinate occurrences of analcime developed during the progressi-
ve alteration of silicic andesitic or dacitic glass to heulandite, smectite and cristoba-
256
Polona Kralj
Fig. 3a. X-ray diffraction pattern of heulandite-clinoptilolite (sample Ko 1/2-87 L) before thermal treatment
Fig. 3b. X-ray diffraction pattern of heulandite-clinoptilolite (sample Ko 1/2-87 L) after being heated at 600°C for 12 hours. The heulan-
dite lattice collapsed whereas clinoptilolite persisted. Analyst M. Mišič
Sl. 3a. Difraktogram trdne raztopine heulandita in klinoptilolita (vzorec Ko 1/2-87 L) pred termično obdelavo
Sl. 3b. Difraktogram trdne raztopine heulandita in klinoptilolita (vzorec Ko 1/2-87 L) po segrevanju na 600°C v trajanju 12 ur Struktura
heulandita se je porušila, struktura klinoptilolita pa se je ohranila tudi po segrevanju. Analitik M. Mišič
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_257
lite, analcime may also show very exceptional style of formation. In the northern
slopes of Smrekovec, extensively altered autoclastic and volcaniclastic rocks occur
containing up to 60% of analcime (plate 1, fig. 2). Herein, analcime replaces formerly
developed laumontite and albitised plagioclases, and is accompanied by interlayered
smectite/chlorite.
A complex alteration history leading to analcime development can be observed in
a 50 metres thick profile in the northern slopes of Smrekovec. The early stage of alte-
ration is characterised by an intrusion of basaltic andesite into volcaniclastic sedi-
ments. Andesite marginal parts were autobrecciated and autoclasts partially admix-
ted to the enclosing sediments. A plagioclase-rich dyke of similar composition cuts
the andesite. By contact metamorphism and hydrothermal activity related to the an-
desite emplacement laumontite extensively developed in the layer of autoclastic an-
desite along with albite, quarz, interlayered chlorite/smectite and traces of sphene.
Small amounts of prehnite and pumpellyite also occur in this autoclastic layer that
was situated immediately above the source of heat. Herein, pumpellyite may replace
plagioclases along with albite and prehnite (plate 5, fig. 1, 2) or infills vesicles in au-
toclasts (plate 5, fig. 4). The laumontite-albite-quartz-chlorite/smectite mineral as-
semblage is developed above the andesite intrusive body for over 120 metres, up to
the top of Smrekovec. However, the laumontite content in the section is fairly varia-
ble, but is generally much lower in volcaniclastic rocks (5-20 wt.%) than in the auto-
clastic layer where it may attain up to 50 wt.%. Interstratified fine-grained volcani-
clastic rocks, even if situated in close vicinity of the intrusive andesite, contain only
traces of zeolites, whereas plagioclases are completely albitised and the matrix re-
placed by interlayered chlorite/smectite.
This high-level intrusive body of basaltic andesitic composition is interrupted by
another andesite body - probably a feeder dyke - which is of acidic andesitic compo-
sition. Analcime is closely related to this late-stage intrusion and predominantly fol-
lows previous alteration replacing laumontite. It is very localised in occurrence; at a
distance of some 10 metres laterally from the intrusion, analcime becomes very scarce
- often below the X-ray detection limit. Herein, incomplete replacements of lau-
montite by analcime are commonly encountered (plate 3, fig. 3, 4). Closer to the in-
trusion, analcime becomes more pronounced, replacing not only laumontite but also
albitised plagioclases (plate 1, fig. 2). Analcime is particularly abundand in autocla-
stic rocks that previously underwent extensive laumontite alteration. The replace-
ment of laumontite by analcime is accompanied by crystallisation of alkali feldspars
(plate 5, fig. 3). The presence of alkali feldspars was confirmed by elemental analysis
of seven analcime-rich samples by scanning electron microscope and energy dispersi-
ve X-ray spectrometry (fig. 4). As already mentioned, laumontite may also contain,
besides calcium, small amounts (approx. up to 2 wt.%) of K2O (fig. 2); during the re-
action from laumontite to analcime, potassium might have been fixed by crystalisati-
on of alkali feldspars. Together with alkali feldspars, up to 200 mp sized exsolutions
of thomsonite sometimes occur
Chemical analyses of four analcime- or laumontite-bearing rocks important for in-
terpretation of analcime occurrence in the Smrekovec volcaniclastics is shown in ta-
ble 2. The rock samples no. 3 (Sm 34/51) and no. 4 (Sm 34/11) are texturally alike and
also, similarly extensively altered. The only conspicuous difference is in the type of
zeolite developed: the rock sample no. 3 contains analcime, and the rock sample no.
4, laumontite. It is very interesting that no obvious distinction between the abundan-
ces of major elements can be observed, although at least the difference in the sodium
258
Polona Kralj
Fig. 4. Ener^ dispersive x-ray spectrum (EDX) yielding the major ele-
ments of alkali feldspar exsolutions in analcime (sample Sm 34 c)
Sl. 4. Energijsko disperzijski spekter rentgenskih žarkov (EDX), na kate-
rem so prikazane glavne prvine alkalnega glinenca, ki je kristaliziral med
nadomeščanjem laumontita po analcimu (vzorec Sm 34 c)
and calcium contents would be expected. The rocks could have undergone some ion
exchange processes in interlayered smectite/chlorite clay minerals after crystallisati-
on of zeolites.
Analcime has been separated almost completely from the bulk samples of extensively
altered rocks by the use of heavy liquids. Three relatively pure analcime samples contai-
ning no other minerals detectable by X-ray diffraction were obtained. The analcime
samples were investigated by the means of X-ray diffraction method (tables 3, 4, 5) and
combined wet chemical analysis, atomic absorption spectrometry and optical emission
spectrometry with inductively coupled plasma source (table 6). The results have
shown that analcimes are cubic, low-silica and calcian varieties. No solid solution with
wairakite (A oki & Minato, 1980; Harada & Sudo, 1976) can be assumed.
The analcime occurrence bears evidence of a very complex alteration history of the
Smrekovec volcaniclastic rocks. Analcime is superimposed on the earlier, laumontite
yielding alteration, and is related to the late-stage emplacement of an acid andesite
body - probably a feeder dyke. Experimental work on hydrothermal alteration of the
Smrekovec volcanics (table 1, sample no. 1) performed by Barth-Wirsching
(pers. comm.) indicates laumontite alters to analcime in closed or open system at the
temperatures of above 150°C by action of sodium-bearing reacting solutions. Hydro-
thermal fluids responsible for the laumontite to analcime transformation could have
been magmatic in origin but it is also possible that marine water from the sea-bottom
became superheated when penetrating along the fissures opening the pathway of the
ascending magma.
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_261
Table 2. Chemical composition of four analcime- or laumontite- bearing rocks
Tabela 2. Kemična sestava štirih vzorcev kamenin, ki vsebujejo analcim ali laumontit
1.	Ko-3, altered basaltic rock from northern slopes of Komen. Mineral composition, determined
by X-ray diffraction method: laumontite (20-25%), albite (15-20%), interlayered chlori-
te/smectite (50-65%^ quartz (<5%), K-feldspars in traces. Optically observer traces of pre-
hnite and sphene
2.	Sm 31a, altered coarse-grained volcaniclastic rock, northeren slopes of Smrekovec. Mineral
composition, determined by X-ray diffraction method: albite (35%), interlayered chlori-
te/smectite (20-30%), laumontite (20-30), quartz (15-16%)
3.	Sm 34/51, altered volcaniclastic rock, northern slopes of Smrekovec. Mineral composition de-
termined by X-ray diffraction method: analcime (40-45%), interlayered chlorite/smectite (45-
50%), quartz (<5%), albite in traces
4.	Sm 34/11, altered autoclastic rock, northern slopes of Smrekovec. Mineral composition, deter-
mined by X-ray diffraction method: albite (35%), laumontite (20-25%), interlayered chlori-
te/smectite (35-45%), quartz (<5%)
Sample (Ko-3) was analysed in X-RAL Activation Services Inc., Ann Arbor, Michigan. Samples
Sm 31a, Sm 34/51 and Sm 34Д1 were analysed in National Chemical Institute (KIBK), Ljubljana
Stilbite NaCa4(AlgSÌ270j2)-30H20 and yugawaralite Ca2Al2Sij2032-8H20
Stilbite and jaigawaralite are typical hydrothermal zeolites (Gottardi & Galli,
1985). In the Smrekovec volcanics both stilbite (fig. 5a) and yugawaralite (fig. 5b)
occur only as vein minerals, being always accompanied by laumontite. Stilbite com-
monly crystallises at lower temperatures than laumontite (lijima, 1984; Boles
& Coombs, 1975; L i o u, 1971a). Yugawaralite develops at higher temperatures
than laumontite and in comparison with wairakite at lower pressures (L i o u, 1971b).
In veins, yugawaralite and laumontite may also be accompanied by analcime. One
of the veinlets containing yugawaralite, laumontite and analcime occurs in a fine-
grained tuff which does not contain zeolites but is located in the vicinity of analcime-
rich rocks. Immediately above the contact with tuff, a few mm thick layer of fine-
grained laumontite and yugawaralite occurs. Above this layer, cubic crystals of anal-
260_Polona Kralj
Table 3. X-ray diffraction pattern of analcime (sample N 34 1/4 L)
Tabela 3. Zapis rentgenske difrakcije vprašenega vzorca analcima, izdvojenega iz kamenine v
težki tekočini (vzorec N 34 1/4 L)
Sample N 34 1/4 L, separated from altered volcaniclastic rock from nor-
thern slopes of Smrekovec; Philips diffractometer, Ni filtered CuK„ radi-
ation (X = 1.54051), slits 1°, 0.1 mm, 1°, scanning speed l°/min; cuMc cell
parameter a = 13.1950
cime developed; the analcime crystals are of approx. equal size of 2-3 mm. On the
analcime crystals, fine-grained laumontite occurs. The described succession of vein
zeolites indicates that laumontite crystallised before and after the analcime. Analci-
me, occurring between the layers of calcic zeolites seems to crystallise during short
episode of sodium-yielding hydrothermal activity.
Zeolite formation in the Smrekovec volcaniclastic rocks
The occurrence of zeolites and other new-formed minerals in the Smrekovec vol-
caniclastics is rather complex. The most common zeolite is laumontite; heulandite,
heulandite-clinoptilolite, analcime, yugawaralite, stilbite and thomsonite are subor-
dinate and more localised in occurrence. The accompanying new-formed minerals are
quartz, albite, chlorite, interlayered chlorite/montmorillonite, prehnite, pumpellyite,
sphene, epidote, zoisite and apophyllite.
Laumontite is a common zeolite in different environments. Upon burial and con-
tact metamorphism, it forms from a zeolite precursor - most frequently heulandite,
but also mordenite or clinoptilolite (Coombs et al., 1959; Boles & Coombs,
1975; 1977; lijima & Utada, 1966; Utada, 1973). On the other hand, hydro-
thermal genesis of laumontite, attributed to those crystals filling veins and fractures
with no obvious reaction of the mineralising fluid with the wallrock, is also rather
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_261
Table 4. X-ray diffraction pattern of analcime (sample Sm 34/31)
Tabela 4. Zapis rentgenske difrakcije vprašenega vzorca analcima, izdvojenega iz kamenine v
težki tekočini (vzorec Sm 34/31)
Sample Sm 34/31, separated from altered volcaniclastic rock from nor-
thern slopes of Smrekovec; Philips diffractometer. Ni filtered CuK„ radi-
ation (X = 1.54051), slits 1°, 0.1 mm, 1°, scanning speed l°/niin; cumc cell
parameter 13.7143
common (Gottardi & Galli, 1985). For comparison of the laumontite occur-
rence in the Smrekovec volcaniclastics, the alteration upon contact metamorphism,
encountered in Neogene sediments of Japan is particularly interesting. The following
text is a very breef summary of the comprehensive work of Utada (1973).
Neogene sediments surrounding volcano-plutonic masses underwent complex
changes in mineralogy related to contact metamorphic, diagenetic and hydrothermal
alteration. According to the assemblages of new-formed minerals eight alteration zo-
nes were recognised. Higher-grade zones are completely metamorphic and comprise:
the homblende-plagioclase zone, the actinolite-plagioclase-chlorite zone, the prehni-
te-epidote-plagioclase-chlorite zone, and the chlorite-epidote-plagioclase-quartz zo-
ne. Lower-grade alteration zones comprising abundant zeolites are the following: the
laumontite-chlorite-plagioclase-quartz zone, the analcime-heulandite-chlorite-mont-
morillonite-quartz zone, the mordenite-montmorillonite-opal/quartz or the clinopti-
lolite-mordenite-montmorillonite-opal zone, and the zone of altered volcanic glass,
montmorillonite and opal. The laumontite-bearing zone commonly spreads in the ou-
ter areas apart from the intrusive mass but sometimes it also immediately surrounds
intrusive bodies of small sizes. Laumontite replaces plagioclase phenocrysts, fine-
grained matrix and groundmass of various rocks, and is interspersed with other new-
formed minerals. It also occurs in druses and as a vein mineral. The original rock tex-
ture is relatively well preserved.
262_Polona Kralj
Table 5. X-ray diffraction pattern of analcime (sample Sm 34/60 L)
Tabela 5. Zapis rentgenske difrakcije vprašenega vzorca analcima, izdvojenega iz kamenine v
težki tekočini (vzorec Sm 34/60 L)
Sample Sm 34/60 L, separated from altered volcaniclastic rock from nor-
thern slopes of Smrekovec; Philips diffractometer. Ni filtered CuK„ radi-
ation (k = 1.54051), slits 1°, 0.1 mm, 1°, scanning speed IVniin; сишс cell
parameter 13.7231
In the Smrekovec volcaniclastics laumontite is the most widespread zeolite, deve-
loped as interstitial filling, a vein mineral or replacement of volcanic glass and plagio-
clases. The average laumontite content in altered volcaniclastic rocks rarely exceeds
20 wt.% of the bulk composition. The replacements of volcanic glass and pyrogenetic
plagioclases are more localised in occurrence and related to the proximity of high-le-
vel intrusive bodies. The degree of zeolitisation is also strongly dependent on porosity
and permeability of the host-rock; this relationship is the most obvious in the secti-
ons, composed of interbedded coarse-grained rocks containing abundant zeolites,
and fine-grained tuffs which lack of zeolites, except for fissure fillings.
Laumontite and other zeolites show no obvious zonal arrangement. Away from ex-
tensively altered rocks encountered in close vicinity of high-level intrusive bodies, la-
umontite-cemented volcaniclastics grade into the rocks in which zeolites do not oc-
cur any more, not even as vein minerals. The only occurrence which could indicate
the presence of two possible zones with defined progressive reaction pattern, is rela-
ted to resedimented hyaloclastites spreading from the top of Komen towards the so-
uth-east and north-west. The hyaloclastites are generally altered to heulandite, heu-
landite-clinoptilolite, quartz and montmorillonite. Locally, laumontite, albite, quartz
and interlayered chlorite/montmorillonite are encountered in the same type of rocks;
due to extensive erosion of hyaloclastites it is uncertain whether the two alteration
patterns occur in exactly the same layer. In heulandite-bearing rocks, scarce remains
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
263
.2 ^ i «
p
li
QfüD	MO
^rt "è S
5	So
^ co SÇv
00	П o;	í®
6	is
§ ад
ЗД	§
ђВ o OJ 'g
|f§ ili
Oß 11 i
ils 3
01	ч-i er	o _
ö	^ NN
•"öS s —ö
ce	O) O)
•ÜSiPI
¡lis
o Оч^ N °
Sii o ^ o co w
« g M > Ö-Ö ï
«ü -e g ^ .y g^ N
I -S >12
1 Isi S laf
Ì lil i sls
«5 tí.S S л ao-^
Ф § S tJ	griííX!
I^isllr
OÍ	И ^ ti	rf
^ Д	3	-S	g
«g	Tí	сб	ö
tí	tž	s	S
g |l 6 g-^
ij je+3 « g tí
topee h, S O
^ s «S
§ o s ^
tí ^ 2
o	s S tí
S Q 2-1
cè II
? -Ig " L^
X 2'i as
« SÖ >	2 ë
ÜC
s 2-g
' n	^н ce
«s	N
ПЗ	m "-I
§	cß 2
264_Polona Kralj
Table 6. Analcimes: chemical composition, formulae on the basis of 96 oxygens and lattice con-
stants in Â
Tabela 6. Analcimi: kemična sestava, formule na osnovi 96 kisikov ter mrežne konstante v Â
1.	Sample N34 1/4L, separated analcime from volcaniclastic rock form northern slopes of Smre-
kovec. Chemical formula: (Na+K+2Ca)i4 28 Al^e.oe 86 ^96 •
2.	Sample 34/31 2L, separated analcime from volcaniclastic rock form northern slopes of Smre-
kovec. Chemical formula: (Na+K+2Ca)i4 93 Alj^5 4g SÌ32 28 O96 •
3.	Sample 34/60 L, separated analcime from volcaniclastic rock form northern slopes of Smre-
kovec. Chemical formula: (Na+K+2Ca)i5 Alj^5 45 SÌ32 33 Ogg . 17.3 H2O
Chemical analyses were performed in National Chemical Institute (KIBK) in Ljubljana. Cell di-
mensions were determined in University of Belgrade, Faculty for Mining and Geology, Yugoslavia
of laumontite occur being extensively replaced by clinoptilolite-heulandite. This re-
lationship between the two minerals would hardly justify the progressive reaction
pattern and the existence of zonal arrangement of zeolites. It strongly suggests that
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_265
other mechanisms - diagenesis or halmyrolysis - must have operated after the hydro-
thermal stage of alteration.
Yugawaralite is a vein mineral genetically related to crystallisation from hydro-
thermal fluids. Stilbite is very common hydrothermal zeolite although it can also be
encountered in burial environments as is the case in Taringatura Hills, New Zealand
(Boles & Coombs, 1975; 1977). Analcime in the Smrekovec volcaniclastics is of
hydrothermal origin formed during late-stage emplacement of a high-level intrusive
body - most probably a feeder dyke.
If the zeolite occurrence in the Smrekovec volcaniclastics is compared with the
previously described contact metamorphic alteration, it can be concluded that hig-
her-grade metamorphic zones are missing. Zeolites do not show any obvious zonal
arrangement although an enhanced rock alteration in close vicinity of the outcrops of
high-level intrusive bodies suggests their emplacement must have been instrumental
in the development of laumontite and other zeolites but was probably too small to
produce zonation recognisable on larger scale. On the other hand, laumontite and he-
ulandite locally replace volcanic glass indicating the precipitation from hydrother-
mal fluids could not have been the only mechanism responsible for the zeolite develo-
pment.
Conclusions
The Smrekovec volcaniclastic rocks underwent alteration characterised by the
development of zeolites and related silicate minerals: albite, quartz, chlorite and
interlayered chlorite/smectite. Laumontite is the most widespread in occurrence;
heulandite, heulandite-clinoptilolite and analcime may locally be abundant where-
as stilbite and yugawaralite can be encountered only as vein minerals. Laumontite
developed as replacement of the primary constituents - volcanic glass, pyrogenetic
plagioclases and a fine-grained matrix, and as abundant interstitial filling and a
vein mineral. Heulandite and heulandite-clinoptilolite occur abundantly in resedi-
mented hyaloclastites of acid andesitic to dacitic composition. Herein, they replace
volcanic glass and infill vesicles in glassy hyaloclasts or pumice lapilli. Analcime-
rich rocks are very localised in occurrence. Herein, analcime replaces previously
developed laumontite, and rarely also albitised plagioclases. It formed during the
late-stage emplacement of a dyke into already lithified and alterd volcaniclastic
rocks.
Zeolites developed in the Smrekovec volcaniclastics, their occurrence and associa-
tion with prehnite and pumpellyite indicate their formation to be closely related to
local hydrothermal conditions generated in water-saturated sediments by emplace-
ment of high-level intrusive bodies. This intrusives were obviously too small sources
of heat to produce zonation on kilometre scale as encountered in contact metamor-
phic settings.
Quartz, interlayered chlorite/smectite and albite are widely developed throughout
the Smrekovec volcanic complex, irrespective to finer- or coarser-grained texture of
volcaniclastic rocks, their position or zeolite content. For this reason, they could have
also developed upon shallow burial diagenesis.
266_Polona Kralj
Acknowledgements
I am much obliged to the Institute of Geology, Geotechnics and Geophisics for ha-
ving enabled me to work on this problem. The study was supported by the Ministry of
Science and Technology of the Republic of Slovenia. Many thanks to my mentor Prof.
Dr. Vera Gregorič.
I express my cordial thanks to Prof. Dr. Josip Tišljar from The University of Za-
greb, Croatia, for revision of the manuscript and many helpful comments.
Zeoliti V vulkanoklastičnih kamninah smrekovškega podgorja
Uvod
Piroklastičen material se je potem, ko je bil odložen na zemljini površini, hitro
spreminjal, saj so temperature in tlaki v novem okolju mnogo nižji kot tisti, ki je v
njem nastajala magma. Predvsem vulkansko steklo se zelo hitro hidratizira, še pose-
bno, če je bil piroklastični material odložen na jezerskem ali morskem dnu. Reakci-
jam hidratad j e slede spremembe v mineralni sestavi tako, da začno kristalizirati gli-
neni minerali, opal, odvisno od danih okoliščin pa tudi zeoliti.
Ker sedimentacijsko okolje ni statično, temveč se nenehno spreminja, se tudi vul-
kanski material prilagaja novim kemičnim in fizikalnim razmeram. Pri tem je kineti-
ka reakcij navadno počasnejša od hitrosti sprememb v okolju. Zato lahko - sicer v ne-
katerih danostih tlaka, temperature in kemične sestave delujočih fluidov - nestabilni
minerali zelo dolgo obstanejo kot metastabilne faze. Značilni minerali te vrste so
prav zeoliti, ki lahko obstajajo kot metastabilni celo več milijonov let.
Če se piroklastični sediment, v katerem so se že pričele spremembe, začne pogreza-
ti ali pa je izpostavljen hidrotermalnemu delovanju, visokemu termičnemu ali kemi-
čnemu gradientu, postanejo prej obstojni avtigeni minerali neobstojni. Namesto njih
prično kristalizirati drugi, ki so bolj prilagojeni novim razmeram v okolju. Pri tem
lahko nekatere faze dosežejo v danih okoljih termodinamično ravnotežje, druge pa
ne, vendar kljub temu lahko obstajajo še naprej kot metastabilne faze. V okolju dia-
geneze tonjenja se spremembe tlaka, temperature in sestave pomih raztopin spremi-
njajo sorazmerno počasi. Zato nastajajo in obstajajo določene združbe zeolitov in
drugih avtigenih mineralov v bolj ali manj debelih slojih, imenovanih zone zeolitov
(Coombs et al., 1959; Kossovskaya & Shutov, 1961; lijima & Utada,
1966; Boles & Coombs, 1975; 1977). V okoljih, kjer se pojavlja hidrotermalno
delovanje, pa so nihanja v temperaturi in predvsem v sestavi delujočih fluidov znatna
in so zato zone zeolitov le malokje razvite (lijima, 1984), razen na kontaktih glo-
bočnin in sedimentov v geosinklinalnih območjih (Utada, 1973).
Zeoliti so hidratizirani alumosilikati alkalnih in zemljoalkalnih kovin in so najbolj
razširjeni avtigeni minerali v piroklastičnih sedimentih (Utada, 1987). Nastajajo v
številnih geoloških okoljih in zaradi različnih procesov: s površinskim preperevanjem
vulkanskega pepela alkalne sestave, v slanih-alkalnih jezerih (zaprti hidrološki siste-
mi), v odprtih hidroloških sistemih zaradi pronicanja meteornih vod, s halmirolizo
vulkanskega stekla na dnu oceanov, pri diagenezi tonjenja in v hidrotermalno aktiv-
nih sistemih (lijima, 1984). Združbe zeolitov, ki pri tem nastajajo, so odvisne od
Zeoliti v vulkanoklastičnih kamninah smrekovškega podgorja_267
temperature, tlaka, sestave delujočih raztopin, sestave prikamnine in pogosto tudi
njene poroznosti in permebilnosti.
Geološko okolje smrekovških vulkanoklastitov
Smrekovško podgorje (sl. 1) grade zgornjeoligocenske vulkanske kamnine, v kate-
rih se pojavljajo zeoliti in drugi avtigeni minerali. Raztezajo se na površini približno
petnajst kvadratnih kilometrov in predstavljajo osrednji del obsežnejšega vulkanske-
ga pasu, imenovanega tudi smrekovška serija (Mioč, 1978; 1983; Mioč et al.,
1986). Najvišje se vzpno vrhovi Komen (1684), Kmes (1613) in Smrekovec (1577).
Zgomjeoligocenska starost predomin je določena na osnovi foraminifeme favne, vse-
bovane v meljastih sedimentih podlage (Rijavec, 1966).
Vulkanizem je pričel delovati v morskem okolju, kjer je nastal vulkanski masiv z
enim ali več stratovulkanov in izrazitim pozitivnim reliefom. Sestava magme se je za-
radi frakcijske kristalizacije bazaltne taline s časom spreminjala od bazaltne prek
bazaltne andezitne in kisle andezitne do dacitne in tako ustvarila vulkanski diferen-
ciacij ski niz.
Smrekovške vulkanoklastične kamnine obsegajo tri glavne zvrsti - avtoklastične
kamnine s presedimentiranimi hialoklastiti, vulkanoklastične debrite in turbidite ter
lokalno presedimentirane sedimente vulkanoklastičnih tubiditov. Za pojav zeolitiza-
cije so najpomembnejše plitve intruzije magme v vlažne, še nekonsolidirane sedimen-
te, saj so le-te predstavljale glavni izvor toplote, zaradi katere so se pome vode v vla-
žnih sedimentih segrele in povzročile kristalizacijo zeolitov.
Zeoliti v vulkanoklastitih smrekovškega podgorja
Zeolite in druge avtigene minerale smo preiskovali z različnimi metodami: z mikro-
skopijo v presevni polarizirani svetlobi, kjer sem pregledala 86 zbmskov; z rentgensko
difrakcijo 94 vprašenih vzorcev, z elektronsko mikroskopijo, kombinirano z ener-
gij sko-disperzijskim spektrometrom rentgenskih žarkov (SEM-EDX), kjer smo pregle-
dali 30 vzorcev in s kemično analizo (kombinirana mokra analitska metoda, atomska
absorpcijska spektroskopija in emisijska spektroskopija z induktivno sklopljeno pla-
zmo), kjer smo analizirali 4 vzorce kamnine in 3 vzorce separiranega analcima.
Laumontit - Ca4(AlgSiiß048).16H20
Med zeoliti v vulkanoklastičnih kamninah smrekovškega podgorja je najbolj raz-
širjen laumontit. Pojavlja se kot žilni mineral (tabla 1, sl. 1), zapolnitev votlinic plin-
skih mehurčkov (tabla 2, sl. 1, 2) ali kot pomi cement (tabla 2, sl. 3). Lahko pa nado-
mešča tudi plagioklaze (tabla 2, sl. 4), vulkansko steklo (tabla 3, sl. 1, 2) in drobnozr-
nato tufsko osnovo. Kot žilni mineral ali pomi cement se pogosto pojavlja sam, vča-
sih pa ga spremljajo tudi stilbit, yugawaralit, analcim (tabla 3, sl. 3, 4) ali prehnit (ta-
bla 1, sl. 3, 4). V kamninah je njegova zastopanost običajno skromna, saj le redkokje
presega 20 mas.% celotne kamnine. Najpogostejši minerali, ki v vulkanoklastitih
smrekovškega podgorja spremljajo laumontit, so albit, kremen, klorit in glineni mi-
nerali vrste klorit/montmorillonit. V slednih količinah je pogosto prisoten sfen, pone-
268_Polona Kralj
kod pa se pojavljata tudi prehnit in pumpellyit. Prav pojav prehnita z laumontitom je
zelo neobičajen, saj v vulkanoklastitih smrekovškega podgorja laumontit ne le da je
kristaliziral kasneje kakor prehnit, temveč ga tudi nadomešča (tabla 1, sl. 3, 4). V
okolju diageneze tonjenja prehnit nadomešča laumontit. Iz diagrama stabilnosti heu-
landita, laumontita in prehnita (Boles & Coombs, 1977) je mogoče nakazati,
da bi morda iz prehnita retrogradno lahko nastajal laumontit ob povišani aktivnosti
kremeniee aH4Si04(aq) zmanjšanem razmerju aktivnosti kalcijevih in vodikovih io-
nov аса2+/(ан+) •
Raziskave z vrstičnim elektronskim mikroskopom, kombiniranim z energijsko-dis-
perzijskim spektrometrom rentgenskih žarkov (SEM-EDX) so pokazale, da vsebujejo
nekatera kristalna zma laumontita poleg kalcija tudi manjše količine kalija (sl. 2).
Laumontit lahko nadomešča tudi vulkansko steklo; tedaj nastajata poleg laumon-
tita še albit in kremen. Nadomeščanja vulkanskega stekla po laumontitu, albitu in
kremenu so manj pogosta in so vezana na bližino plitvo ležečih intrazivov, kjer je bila
temperatura dovolj visoka. Spremembe je mogoče opazovati v robnih, avtoklastičnih
delih intmzivov, kjer najdemo avtoklaste andezita z različno stopnjo spremen j enosti
steklaste osnovne mase.
Heulandit (Na,K) Ca^(AlgSi270^2) • 24H2O in klinoptilolit
(Na,K)e(AlßSi3o072) • 2OH2O
Med heulanditom in klinoptilolitom obstaja cel niz trdnih raztopin (Gottardi
& Galli, 1985). Ime heulandit se najpogosteje nanaša na celotno skupino, sicer pa
oba končna člena niza trdnih raztopin ni mogoče ločiti samo z rentgensko difrak-
cijsko metodo, temveč je treba vpeljati vsaj termični test - po Mumptonu (1960).
Po segrevanju vzorca na 600°C se stmktura heulandita poruši, klinoptilolit pa ostane
kot nespremenjena kristalna faza tudi po toplotni obdelavi.
V vzorcih vulkanoklastitov smrekovškega podgorja smo našli heulandit in trdno
raztopino heulandita in klinoptilolita (sl. 3a, 3b). Toplotno obdelane vzorce je anali-
ziral M. Mišič iz Inštituta za geologijo, geotehniko in geofiziko v Ljubljani. Heulandit
in trdna raztopina heulandita in klinoptilolita se pojavljata v presedimentiranih hia-
loklastitih, kjer nadomeščata vulkansko steklo in zapolnjujeta prazne prostore v ka-
mnini. Spremljajoča avtigena minerala sta montmorillonit in kristobalit (ponekod
tudi mikrokristalni kremen). Plagioklazi so sorazmemo sveži. Zanimivo je, da se v
istem tipu kamnine pod vrhom Komna, kjer izdanja andezit, pojavljajo kot avtigeni
minerali laumontit, albit, kremen in glineni minerali z zmesno strukturo vrste klo-
rit/montmorillonit. Ti dve združbi avtigenih mineralov bi torej lahko predstavljali
progradni reakcijski niz oziroma dve zoni zeolitov.
Analcim Naiß(Al2ßSi320gß).16H20
Poleg manjših količin analcima, ki spremlja zeolitizirane presedimentirane hialo-
klastite, izdanjajo na sevemem pobočju Smrekovca tudi kamnine, ki vsebujejo do 60
mas.% analcima (tabla 1, sl. 2). Pojav analcima v teh kamninah je zelo nenavaden,
kajti analcim nadomešča predhodno nastali laumontit, tu in tam pa tudi albitizirane
plagioklaze (sl. 4; tabla 5, sl. 1, 2). Obseg z analcimom bogatih kamnin je prostorsko
zelo omejen. Pojav analcima je vezan na kasnejšo intmzijo kislega andezita - verje-
Zeoliti v vulkanoklastičnih kamninah smrekovškega podgorja_269
tno dovodnega dyka v že spremenjeno kamnino. Glede na nadomeščanja kalcijskega
zeolita laumontita z natrijskim zeolitom analcimom so morale biti delujoče raztopine
bogate z natrijem. Eksperimentalno delo na vzorcih s smrekovškega podgorja, ki smo
ga opravili s sodelavci Tehniške visoke šole v Gradcu (Barth-Wirsching, osebna
komunikacija), je te domneve potrdilo. Analcim je nastajal iz laumontita v odprtem
in zaprtem sistemu pri temperaturah, višjih od 150°C.
Kemična sestava preiskanih vzorcev analcima (tabela 6) je pokazala, da pripadajo
nizkosilicijskemu kalcijskemu tipu kubične strukture. Tako je izključena možnost, da
bi analcim predstavljal trdno raztopino analcima in wairakita.
Stilbit NaCa4(AlgSÌ27O-j2)-^0H2O in yugawaralit Ca2Al2Sii2022-8H20
Yugawaralit in stilbit sta značina hidrotermalna zeolita, četudi se stilbit lahko po-
javlja tudi v okolju diageneze tonjenja (Boles & Coombs, 1975). Nastanek stil-
bita je navadno vezan na temperature, ki so nižje kakor za laumontit (lijima,
1984; L i o u, 1971 a). Yugawaralite pa nastaja pri temperaturah, ki so višje kakor za
laumontit; glede na wairakit kristalizira pri nižjih tlakih (L i o u, 1971 b).
V vulkanoklastitih smrekovškega podgorja dobimo stilbit in yugawaralit^navadno
v žilicah skupaj z laumontitom (sl. 5a, 5b). Blizu izdankov z analcimom bogatih ka-
mnin so tudi žilice, kjer najdemo ob prikamnini yugawaralit z laumontitom nad njim
še analcim in nato laumontit. Zaporedje mineralov v teh žilicah kaže na to, da so bili
procesi zeolitizacije zelo zapleteni.
Nastanek zeolitov v vulkanoklastitih smrekovškega podgorja
Pojav zeolitov v vulkanoklastitih smrekovškega podgorja kaže, da je njihov izvor
predvsem hidrotermalen. Hidrotermalne razmere so ustvarile intruzije andezitne ma-
gme v še nekonsolidirane, z vodo prepojene sedimente. Najmočneje so kamnine spre-
menjene prav v bližini takšnih intruzivnih teles, kjer laumontit, skupaj z albitom in
kremenom, nadomešča tudi vulkansko steklo in drobnozmato tufsko osnovo. Ti in-
tmzivi so nastali v sklopu vulkanskega delovanja, s katerim je nastal kompleks stra-
tovulkana pa so bili ali premajhni ali tudi preplitvo ležeči, da bi lahko povzročili
kontaktno metamorfne spremembe večjih, kilometrskih razsežnosti.
Kremen, albit in glineni minerali z zmesno stmkturo vrste klorit/montmorillonit
so močno razširjeni v vseh kamninah smrekovškega vulkanskega kompleksa ne glede
na njihovo bolj ali manj debelozmato strukturo, lego ali vsebnost zeolitov. Zato je
verjetno, da so vsaj deloma nastali med zgodnjo diagenezo tonjenja.
Zahvala
Zahvaljujem se Inštitutu za geologijo, geotehniko in geofiziko, ki mi je omogočil
delo na tej problematiki. Raziskave je financiralo Ministrstvo Reublike Slovenije za
znanost in tehnologijo. Prof. dr Veri Gregorič se iskreno zahvaljujem za mentorstvo
pri magistrskem delu.
Prisrčna zahvala velja prof. dr Josipu Tišljarju iz Univerze v Zagrebu za recenzijo
rokopisa in številne koristne nasvete.
270_Polona Kralj
References
A o k i, M. & Minato, H. 1980: Lattice constants of wairakite as a function of chemical
composition. - Amer Miner. 65, 1212-1216, Washington.
Boles, J. R. 1989: Zeolites in low-grade metamorphic rocks. In: F. A. Mumpton (ed.).
Mineralogy and geology of natural zeolites. - Mineral. Soc. Am., 103-135, Washington.
Boles, J. R. & Coombs, D. S. 1975: Mineral reactions in zeolitic Triassic tuff, Hoko-
nui Hills, New Zealand. - Geol. Soc. Am. Bull. 86, 163-173, Boulder
Boles, J. R. & Coombs, D. S. 1977: Zeolite facies alteration of sandstones in the Sou-
thland syncline. New Zealand. - Am. J. Sci. 277, 982-1012, New Haven.
Coombs, D. S., Ellis, A. J., Fyfe, W. S. & Taylor, A. M. 1959: The zeolite faci-
es, with the comments on the interpretation of hydrothermal synthesis. - Geochim. Cosmochim.
Acta 17, 53-107, New York.
Dereourt, J., Z o n e n s h a i n, L. P., R i c o u, L. E., K a z m i n, V. G., Le Pichón,
X., Knipper, A. L., Grandjacqu et, C., S b o r t s h i k o v, I. M., G e y s s a n t, J.,
Lepvrier, C., Pechersky, D. H., Boulin, G., S i b u e t, J. C., S a v o s t i n, L. A.,
S o r 0 k h t i n, O., W e s p h a 1, M., B a z h e n o v, M. L., Lauer, J. P. & B i j o u - D u v a 1,
B. 1986: Geological evolution of the Tethys from Atlantic to Pamir since the Lias. - Tectonoph-
ysics, 123, 241-315, Amsterdam.
Dickinson, W. R. & Snyder, W. S. 1979 a: Geometry of triple junction related to
San Andreas transform. - J. Geophys. Res. 84, 561-572, London.
Dickinson, W. R. & Snyder, W. S. 1979 b: Geometry of triple junction related to
San Andreas transform. - J. Geophys. Res. 87, 609-628, London.
Gill, J. B. 1981: Orogenic andesites and plate tectonics. - Springer-Verlag, 390 pp., Berlin.
Gottardi, G. & Galli, E. 1985: Natural zeolites. - Springer Verlag, 409 pp., Berlin.
Harada, K. & Sudo, T. 1976: A consideration on the wairakite-analcime series. Is va-
lid a new mineral name for sodium analogue of monoclinic wairakite?. - Miner J. 8, 246-251,
London.
Hay, R. L. 1966: Zeolites and zeolitic reactions in sedimentary rocks. - Geol. Soc. Amer
Special Papers 85, 1-125, Boulder
Hay, R. L. 1970: Silicate reactions in three lithofacies of a semi-arid basin, Olduvai Gorge,
Tanzania. - Miner Soc. Amer Spec. Pap. 3, 237-255.
Hay, R. L. 1978: Geologic occurrence of zeolites. In: L. B. Sand & F. A. Mumpton
(eds.). Natural zeolites. - Pergamon Press, 135-143, Oxford.
Hay, R. L. 1980: Zeolitic weathering of tuffs in Olduvai Gorge, Tanzania. In: L. V. C.
Rees (ed.). Proceedings of the fifth international conference on zeolites. - Heyden, 155-163,
London.
Hay, R. L. & lijima, A. 1968a: Nature and origin of palagonite tuffs of the Honolulu
group on Oahu, Hawaii. - Geol. Soc. Amer Mem. 116, 331-376, Boulder
Hay, R. L. & lijima, A. 1968b: Petrology of palagonite tuffs of Koko craters, Oahu, Ha-
waii. - Contrib. Miner Petrol. 17, 141-156, Heidelberg.
Honda, S. & Muffler, L. J. P. 1970: Hydrothermal alteration in core from research
drill hole Y-1, Upper Geyser Basin, Yellowstone National Park, Wyoming. - Amer. Mineral. 55,
1714-1737.
Honnorez, J. 1978: Generation of phillipsites by palagonitization of basaltic glass in sea
water and the origin of K-rich deep-sea sediments. In: L. B. Sand & F A. Mumpton
(eds.), Natural zeolites. - Pergamon, 245-258, Oxford.
lijima, A 1978: Geological occurrences of zeolites in marine environments. In: L. B.
Sand & F A. Mumpton (eds.). Natural zeolites. - Pergamon, 175-198, Oxford.
lijima, A. 1980: Geology of natural zeolites and zeolitic rocks. In: L. V. C. Rees (ed.).
Proceedings of the fifth international conference on zeolites. - Heyden, 103-118, London.
lijima, A. 1984: A petrochemical aspect of the zeolite formation in volcaniclastic rocks.
In: Proceedings of the 27th International Geological Congress, Vol. 4, 29-52. - VNU Science
Press, Utrecht.
lijima, A. 1988: Diagenetic transformations of minerals as exemplified by zeolites and si-
lica minerals - a Japanese view. In: G. V.Chilingarian & K. H. Wolf (eds.), Diagene-
sis II. - Developments in sedimentology 43, 147-188, Elsevier, Amsterdam.
lijima, A. & Harada, K. 1968: Authigenic zeolites in zeolitic palagonite tuffs on Oa-
hu, Hawaii. - Amer Mineral. 54, 182-197.
lijima, A. & Utada, M. 1966: Zeolites in sedimentary rocks, with reference to deposi-
tional environments and zonal distribution. - Sedimentology 7, 327-357, Amsterdam.
lijima, A. & Utada, M. 1972: A critical review on the occurrence of zeolites in sedi-
mentary rocks in Japan. - Japan. Geol. Geogr 42, 61-84, Tsukuba.
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks_271
Kastner, M. & Stonecipher, S. A. 1978: Zeolites in pelagic sediments of the
Atlantic, Pacific and Indian Oceans. In: L. B. Sand & F. A. Mumpton (eds.). Natural
zeolites. - Pergamon, 199-220, Oxford.
Kossovskaya A. G. & Shutov, V. D. 1961: the correlation of zones of regional epi-
genesis and metagenesis in terrigenous and volcanic rocks. - Dokl. Acad. Sci. U.S.S.R., Earth
Sci. Sect. 139/3, 732-736, Moscow.
Kostov, I. 1969: Zoning in the development of volcanogenic zeolites. - Neues Jahrb. Mi-
ner Abh. Ill, 264-278, Stuttgart.
K o V i Č, P. 1988: Avtigeni minerali v piroklastitih s Smrekovca. - Ms. D. Thesis, Univerza v
Ljubljani, 85 pp., Ljubljana.
Kovič, P. & Krošl-Kuščer, N. 1986: Hydrothermal zeolite occurrence from the
Smrekovec Mt. area, Slovenia, Yugoslavia. In: Y. Murakami, A. lijima & J. W. Ward
(eds.). New developments in zeolite science and technology. - Kodansha-Elsevier, 87-92, Tokyo.
Kralj, P. 1985: Litofacijesi pliocenskog vulkanoklastičnog i fluvijalnog kompleksa podru-
čja Grada u sjeveroistočnoj Sloveniji. - Ph. D. Thesis, Sveučilište u Zagrebu, 172 pp., Zagreb.
Kralj, P. 1997: Lithofacies characteristics of the Smrekovec volcaniclastics, northern Slo-
venia. - Geologija 39, 159-191, Ljubljana.
Kristmannsdottir, Н. & Tomasson, J. 1978: Zeolite zones in geothermal areas
in Iceland. In: L. B. Sand & F. A. Mumpton (eds.). Natural zeolites. - Pergamon, 277-
284, Oxford.
L i o u, J. G. 1971 a: Stilbite-laumontite equilibrium. - Contrib. Miner. Petrol. 31, 171-177,
Berlin.
Liou, J. G. 1971 b: P-T stabilities of laumontite, wairakite, lawsonite and related minerais
in the system CaAlaSioOg-SiOo-HaO. - J. Petrol. 12, 379-411, London.
Mioč, P. 1978: Tolmač za list Slovenj Gradec. -Zvezni geološki zavod, 74 pp., Beograd.
Mioč, P. 1983: Tolmač za list Ravne na Koroškem. -Zvezni geološki zavod, 69 pp., Beograd.
Mioč, P, A n i č i Ć, B. & Ž n i d a r č i č, M. 1986: Sedimentation of the Smrekovec sedi-
mentary-volcanic series in the northern Slovenia (NW Yugoslavia). In: V. skup sedimentologa
Jugoslavije, sažeci predavanja. - Hrvatsko geološko društvo, 61-63, Zagreb.
Mumpton, E A.: Clinoptilolite redefined. - Amer. Miner 45, 315-369, Washington.
Oberhauser, R. 1980: Das Altalpidikum (Die geologische Entwicklung von der mittlem
Kreide bis an die Wende Eozän-Oligozän). In: R. Oberhauser (ed.). Der geologische Auf-
bau Österreich. -Springer, 35-47, Wien.
O t a 1 o r a, G. 1964: Zeolites and related minerals in Cretaceous rocks of east-central Puer-
to Rico. - Am. J. Sci. 262, 726-734, New Haven.
Rijavec, L. 1966: Mikropaleontološka preiskava vzorcev na listu Ravne na Koroškem in
Slovenj Gradec. - Poročilo, Arhiva Geološkega zavoda Ljubljana, Ljubljana.
R o y d e n, L. H. 1988: Late Cenozoic tectonics of the Pannonian basin. In: L. H. R o y d e n
& F. Horváth (eds.). The Pannonian basin. - The AAPG, 27-48, Tulsa.
S e k i, Y, Takayasu, T., N a k a j i m a, M. & O n u k i, H. 1968: Wairakite from Ha-
nawa mining district, northem Japan. - J. Japan. Ass. Mineralog. Econ. Geolog. 59, 246-263,
Tokyo.
S h e p p a r d, R. A. 1973: Zeolites in sedimentary rocks. - U. S. Geol. Surv. Prof. Paper 820,
689-695, Boulder
S h e p p a r d, R. A. & Gude, A. J. 3"^ 1968: Distribution and genesis of authigenic sili-
cate minerais in tuffs of Pleistocene Lake Тесора, Inyo County, California. - U. S. Geol. Surv.
Prof. Paper 597, 1-38, Boulder.
S h e p p a r d, R. A. & Gude, A. J. 3"^ 1969: Diagenesis of tuffs in the Barstow Formati-
on, Mud Hills, San Bernardino County, Califomia. - U. S. Geol. Surv. Prof. Paper 634, 1-35, Bo-
ulder.
S u r d a m, R. C. & S h e p p a r d, R. A. 1978: Zeolites in saline, alkaline-lake deposits.
In: L. B. Sand & F. A. Mumpton (eds.). Natural zeolites. - Pergamon, 145-174, Oxford.
Steiner, A. 1953: Hydrothermal rock alteration at Wairakei. - Econ. Geol. 48, 1-13, Lan-
caster.
Thompson, A. B. 1971: PCO2 in low-grade metamorphism; zeolite, carbonate, clay mi-
neral, prehnite relations in the system Ca0-Al203-Si02-C02-H20. - Contib. Miner. Petrol. 271,
79-92.
Utada, M. 1973: The types of alteration in the Neogene sediments relating to the intrusion
of volcano-plutonic complexes in Japan. - Sci. Pap. Coll. Gen. Educ. Univ. Tokyo 23/2, 167-216,
Tokyo.
Utada, M. 1987: Zeolitizations in the continental margin, with special reference to those
in the Green tuff region in Japan. - Yerbilimleri 14, 35-43, Haccetepe.
Utada, M. 1988: Hydrothermal alteration envelope relating to Kuroko-type mineralizati-
on: A reviw. - Mining Geol. Spec. Issue 12, 79-92, Tsukuba.
272_Polona Kralj
Plate 1 - Tabla 1
Fig. 1. A laumontite veinlet system in andesite from Vranji Vrh
SL 1. Sistem žilic laumontita v andezitu z Vranjega Vrha
Fig. 2. Analcime (A) replacing laumontite and a plagioclase feldspar grain (F). Crossed niçois,
magnification 66 x
Sl. 2. Analcim (A), ki nadomešča laumontit in zrno plagioklaza (F). Pogled med navzkrižnimi
nikoli, povečano 66 x
Fig. 3. Laumontite (L) and prehnite (P) as cementing minerals in a coarse-grained volcaniclastic
rock. Plane polarised light, magnification 53 x
Sl. 3. Laumontit (L) in prehnit (P) kot cement v debelozrnati vulkanoklastični kamenini. Pre-
sevna polarizirana svetloba, povečano 53 x
Fig. 4. The same as in the previous photo, under crossed niçois
Sl. 4. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
273
274_Polona Kralj
Plate 2 - Tabla 2
Fig. 1. Laumontite infilling a vesicle (larger one) in a lithic fragment. Plane polarised light, ma-
gnification 66 X
Sl. 1. Laumontit, ki zapolnjuje votlinico plinskega mehurčka v litičnem drobcu. Presevna pola-
rizirana svetloba, povečano 66 x
Fig. 2. The same as in the previous photo, under crossed niçois
Sl. 2. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli
Fig. 3. Laumontite (L) and prehnite (P) as interstitial filling. Crossed niçois, magnification 66 x
Sl. 3. Laumontit (L) in prehnit (P) kot zapolnitev medzmskega prostora. Pogled med navzkri-
žnimi nikoli, povečano 66 X
Fig. 4. Laumontite (L) and albite (F) replacing a plagioclase feldspar grain. Crossed niçois, ma-
gnification 53 X
Sl. 4. Laumontit (L) in albit (F), ki nadomeščata zmo plagioklaza. Pogled med navzkrižnimi ni-
koli, povečano 53 X
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
275
276_Polona Kralj
Plate 3 - Tabla 3
Fig. 1. Laumontite (L) replacing volcanic glass in a lithic fragment with perlitic texture. Plane
polarised light, magnification 53 X
Sl. 1. Laumontit (L), ki nadomešča vulkansko steklo v litičnem drobcu s perlitsko strukturo.
Presevna polarizirana svetloba, povečano 53 x
Fig. 2. The same as in the previous photo, under crossed niçois
Sl. 2. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli
Fig. 3. Laumontit from a veinlet. Plane polarised light, magnification 66 x
Fig. 3. Laumontit v žilici. Presevna polarizirana svetloba, povečano 66 X
Fig. 4. The same as in the previous photo, under crossed niçois. Analcime (A) replaces laumontite
Sl. 4. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli. Analcim (A) nadomešča laumontit
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
277
278_Polona Kralj
Plate 4 - Tabla 4
Fig. 1. Heulandite (H) infilling vesicle in a pumice lapillus and replacing volcanic glass. Dark-
coloured spherical aggregates are composed of montmorillonite. Plane polarised light, magnifi-
cation 53 X
Sl. 1. Heulandit (H), ki zapolnjuje votlinice plinskih mehurčkov in nadomešča vulkansko steklo.
Temni kroglasti skupki sestoje iz montmorillonita. Presevna polarizirana svetloba, povečano 53 X
Fig. 2. Heulandite (H) replacing laumontite (L) in a glassy fragment. Crossed niçois, magnifica-
tion 85 X
Sl. 2. Heulandit (H), ki nadomešča laumontit (L) v steklastem drobcu. Pogled med navzkrižnimi
nikoli, povečano 85 x
Fig. 3. Heulandite (H) replacing a fine-grained matrix. Plane polarised light, magnification 66 x
Sl. 3. Heulandit (H), ki nadomešča drobnozmato osnovo. Presevna polarizirana svetloba, pove-
čano 66 X
Fig. 4. The same as in the previous photo, under crossed niçois
Sl. 4. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
279
280_Polona Kralj
Plate 5 - Tabla 5
Fig. 1. A plagioclase grain replaced by analcime (A), prehnite (Pr) and pumpellyite (Pu). Plane
polarised light, magnification 53 x
Sl. 1. Zrno plagioklaza, ki ga nadomeščajo analcim (A), prehnit (Pr) in pumpellyit (Pu), poveča-
no 53 X
Fig. 2. The same as in the previous photo, under crossed niçois
Sl. 2. Enako kot na prejšnji sliki, med navzkrižnimi nikoli
Fig. 3. Alkali feldspars (Kf) and analcime (A) replacing laumontite. Plane polarised light, ma-
gnification 66 X
Sl. 3. Alkalni glinenec (Kf) in analcim (A), ki nadomeščata laumontit. Presevna polarizirana
svetloba, povečano 66 X
Fig. 4. Needles of pumpellyite as a vesicle filling. Plane polarised light, magnification 66 x
Sl. 4. Igličast pumpellyit, ki zapolnjuje votlinice plinskih mehurčkov. Presevna polarizirana sve-
tloba, povečano 66 X
Zeolites in the Smrekovec volcaniclastic rocks
281
GEOLOGIJA 40, 283-221 (1997), Ljubljana 1998
Zn-rich pyroxenes from the ore occurrences in the mixed series
in the upper part of the Babuna River, Macedonia
Simeon Jancev
Faculty of Technology and Metallurgy, Sv. Kiril i Metodij University
91000 Skopje, Macedonia
Key words: new mineral varieties, very rare minerals, peculiar Zn-rich aegirine-
augite, electron micro-probe, Macedonia
Abstract
The basic purpose of this report was the determination of very fine-grained (cca
0.02-0.05 mm) corroded Zn-rich pyroxenes relics that occur in the mineralized dolo-
mite marbles and baryte schists.
The determination was performed particularly by means of the electron micro-
probe analysis that established the new mineral varieties of Zn-rich aegirine-augite
composition. The examined pyroxenes were confirmed as pyroxenes, and establi-
shed by X-ray powder data inside of a complex polyphase mineral system consi-
sting of Zn-rich pyroxenes, Zn-rich richterite, Zn-rich phologopite and baryte.
Introduction
According to earlier examinations, quartz-cymrite, baryte-cymrite, hyalopha-
ne-cymrite, baryte - Zn-rich richterite - Zn-rich glaucophane - tilasite schists we-
re discovered in the surrounding area of the high alkaline aegirine meta-rhyolite
in the frame of the so called mixed series of the upper part of the Babuna River re-
gion (Jancev, 1975). In this region were discovered next to common (baiyte, galena,
cleiophane, hematite, pyrite etc.) also very rare minerals (gahnite, piemontite, fran-
klinite by Baric (1960) and Baric and Ivanov (1960). By Jancev (1975,
1984a, b, 1990, 1994) and Jancev and Bermanee (1997) were discovered later
cymrite, sanbomite, hedyphane, celsiane, Pb-piemontite, hancockite, Mn-rich hancoc-
kite or Pb-rich piemontite, hyalophane, tilasite, Sb-rich gahnite, Sb-rich franklinite,
Zn-rich richterite, and Zn-rich glaucophane.
Experimental
The Zn-rich pyroxenes samples were primarily reported macroscopic as discrete
discontinuous layers or lenses (the thickness of which was around or less than 1 mm)
enclosed in dolomite marbles mineralized with barvte. tilasite. Pb-oiemontite etc.
284_Simeon Jančev
Later, Zn-rich pyroxenes were discovered in baryte-Zn-rich richterite-Zn-rich glau-
cophane-tilasite schists collected many years ago from different parts and levels of
the complex polymetallic ore occurrences. These Zn-rich pyroxene lenses are dark
greenish-yellowish coloured and resembling epidote. Besides Zn-rich pyroxene layers
or lenses in the aforementioned dolomite marbles and baryte schists, also impregna-
tions and disseminated mineralizations of these minerals were discovered.
Zn-rich pyroxenes samples were examined by microscopic methods in thin secti-
ons. These examinations show that Zn-rich pyroxenes associations in the frame of the
aforementioned lenses or disseminated mineralizations are very fine-grained (less
than 0,05 mm) corroded relics and replacements by the younger hydrothermal mine-
rals representing a real handicap for optical and powder X-ray diffraction examinati-
ons (Fig. 2 to Fig. 6). Therefore, the considered Zn-rich pyroxenes were determined by
means of the electron micro-probe analysis (performed by S. Korikowski from IGEM -
AN in Moscow, Russia, and by H. Stančev from IGG in Sofia, Bulgaria) that furnished
the preliminaiy results which were very important for further examinations.
The chemical composition of the minerals was determined at more points scanning
at different randomly selected positions from center to the edge of the grain. Chemi-
cal formulas were obtained by standard procedures.
The examined pyroxenes were confirmed also by X-ray powder data in a complex
poly-phase mineral system containing pyroxenes, richterite, phlogopite in the frame
of the treated fine-grained lenses of the mineralized dolomite marbles.
Acknowledgement. I am deeply thankful to my colleagues H. Stančev and S. Kori-
kowski for electron micro-probe analysis of the described minerals from Macedonia.
Results and discussion
In this report are presented data of the Zn-rich pyroxenes that are peculiar mine-
ral varieties of the Zn-rich aegirine-augite composition.
Zn-rich aegirine-augite
Occurrence. In the frame of discrete greenish-yellowish lenses or layers up to 1
mm in thickness, enclosed in dolomite cipolins, Zn-rich aegirine-augite relics were
discovered in form of very fine-grained (0,01-0,05 mm), irregular, fibrous, rounded
and corroded grains. Besides of Zn-rich pyroxenes in these cipolins were determined
Sb-rich gahnite, Sb-rich franklinite, Zn-rich richterite, Zn-rich phlogopite as well as
typical hydrothermal minerals - quartz, albite, dolomite, baryte, tilasite etc.
X-ray powder data. The greenish-yellowish lenses were separated of the rock by
means of a binocular microscope and then treated by classical X-ray diffractometer
procedure (Cu К^ / Ni, 40 kV, 20 mA). In the examined sample (Fig. 1) were deter-
mined pyroxenes (d(Â)6,30, 4,38, 3,650, 3,350, 3,161, 2,961 etc.), richterite
(d(Â)8,19, 3,350, 3,220, 3,160, 2,961 etc.), phlogopite (d(Â)10,04, 3,350, 3,220, 3,022,
2,613 etc.).
Chemistry. In the aforementioned corroded pyroxen relics by means of ten elec-
tron micro-probe analyses performed by H. Stančev (samples 1, 2, 4,...10) and S. Ko-
rikowski (sample 3) the Zn-rich aegirine-augite varieties were determined as fol-
lows (Tab. 1):
Zn-rich pyroxenes from the ore occurrences in the mixed series_287
~ Table 1. Chemical composition of Zn-rich aegirine-augite samples (%)
Remark: total Fe as Ее20з
Formulas:
(1)
(4)
(Nao,66Mgo,25Cao,o5Zno,01)0,97(Feo,4oAlo,33Cao,i5Sio
доМпо 01)0,99^11,9506
(7)
(Nao,5lMgo_34Znoд5)l,o(Alo,ззFeo,28Mgo,26Cao,loMno_o2)o,99Sil,9906
(10)
(Nao,56Mgo,22Zno,22)1,o(Mgo,4iFeo,38Alo,
iOao,o6)o,95^12,0505
The examined Zn-rich aegirine-augite samples show an evident and very strong li-
near correlation between MgO and ZnO contents. So, in the aegirine-augite samples
containing more than 10% MgO a maximum of 4-8 % ZnO was reported, while sam-
ples with less MgO contents (0,35-5,5 % MgO) show 0,44-0,85 % ZnO.
Examined samples No. 3, No. 5 to No. 8 and No. 10 (with cca 4-8 % ZnO respecti-
vely) could be considered as peculiar and probably new mineral varieties - Zn-rich
aegirine-augite inside of the aegirine-augite series vis á vis the Zn-rich schefferite
(with 3,31-3,38 % ZnO) and jeffersonite (with 7,14-10,15 % ZnO), (P a 1 a c h e, 1960).
Genesis
The aforementioned Zn-rich pyroxenes determined as Zn-rich aegirine-augite we-
re discovered in mineralized dolomite marbles in forms of fine-grained (cca 0,01-0,05
mm) relics very intensively replaced by younger hydrothermal minerals (baryte, quartz,
tilasite etc.) and consequently considered as a contact-metasomatic product that ori-
ginated at highest temperatures immediately after spinels of gahnite-franklinite type
from the post-magmatic oversaturated fluids.
286_Simeon Jančev
Conclusions
In dolomite marbles and baryte Zn-rich richterite-tilasite schists from a mixed se-
ries in the Precambrian complex of the Pelagonian massif in the upper part of the
Babuna river, Macedonia, were discovered the Zn-rich pyroxenes as follows:
-	Zn-rich aegirine-augite containing cca 0,5-0,8% ZnO, and
-	Zn-rich aegirine-augite with cca 4-8% ZnO as a peculiar mineral variety inside
the aegirine-augite series.
The aforementioned Zn-rich pyroxenes are considered as typical contact-metaso-
matic products originated by the action of oversaturated post-magmatic fluids in do-
lomite marbles and baryte-Zn-rich richterite-tilasite schists.
References
Baric, L j. 1960: Piemontit, Gahnit und Rutil aus dem Fundort der Blei und Zinkerze bei
dem Dorfe Nežilovo in Mazedonien. - Glasnik prirod, muzeja, ser A., 13, Beograd.
Baric, Lj. & Ivanov, T. 1960: Mineral Vergesellschaftung in der Umgebung des Dorfes
Nežilovo am Jakupica-Gebirge in Mazedonien. - Bull, sei., 5, 2, Zagreb.
Jančev, S. 1975: Ore occurrence of cymrite at the village of Nežilovo in Macedonia. -Bui.
sci.. A, 20, 9-10. Zagreb.
Jančev, S. 1984a: Pojave arsenata tipa tilazita (tilasite) i hedifana (hedyphane) iz rudnih
pojava barita iz mešane serije izvorišnog dela r Babune, Makedonija. - JAM, Beograd.
Jančev, S. 1984b: A mineral of hedyphane (Pb,Ca)5(As04)3 Cl structure from the mixed
series of the Babuna river, Macedonia. - Geologica Macedonica, Štip.
Jančev, S. 1990: Pb-piemontit od rudnite pojavi vo mešanata serija na izvorišniot del od
r Babuna, Makedonija. - XII Kongres geologa Jugoslavije, II, 62-66, Ohrid.
Jančev, S. 1994: Ba-rich and Zn-rich silicate minerals, Sb-rich gahnite and braunite from
the ore occurrences in the mixed series of the Pelagonian massif at the village of Nežilovo, Ma-
cedonia. - Geologica Macedonica, 8, 1, 39-44, Štip.
Jančev, S. & Bermanee, V. 1997: Solid solution between epidote and hancockite
from Nežilovo, Macedonia. - Geologica Croatica, Zagreb (in press).
Palache, Ch. 1960: The minerals of Franklin and Sterling Hill, Sussex County, New Jer-
sey. - Geological Survey Professional Paper 180, U.S. Government Printing Office, Washington.
Zn-rich pyroxenes from the ore occurrences in the mixed series
287
Fig. 1. X-ray powder diagram of Zn-rich aegirine-augite (py) associated with Zn-rich richterite
(r.), Zn-rich phlogopite (p.), baryte (by), chlorite (ch) in the frame of a veinlet enclosed in the
mineralized dolomite marbles
Fig. 2. Corroded and replaced Zn-rich aegirine-augite (a) relics by baryte (b) in
baryte schists (N-;-, photo: S. Jancev)
288
Simeon Jančev
Fig. 3. An association of Zn-rich aegirine-augite (a), tilasite (t), ore minerals (o)
inside of a tilasite veinlet enclosed in baryte (b) schist (N+, photo: S. Jančev)
Fig. 4. An association of Zn-rich aegirine-augite (a) and Zn-rich richterite (r)
enclosed in baryte (b) schist (N+, photo: S. Jančev)
Zn-rich pyroxenes from the ore occurrences in the mixed series
289
Fig. 5. Replacements of Zn-rich aegirine-augite (a) by Zn-rich richterite (r) inside
of baryte (b) schist (N+, photo: S. Jančev)
Fig. 6. Super fine-grained associations of Zn-rich aegirine-augite (a) replaced by
Zn-rich richterite (r) fibres enclosed in dolomite marble (N+, photo: S. Jancev)
GEOLOGIJA 40, 291-221 (1997), Ljubljana 1998
Wocheinit - boksit iz Bohinja
Wocheinite - Bauxite from Bohinj
Borut Razinger
Hrušica 175, 4276 Hrušica, Sl-Slovenija
Ključne besede: wocheinit, rudnik in rudarjenje, boksitni minerali, boksit, ke-
mijska in mineraloška analiza wocheinita, Bohinj
Key words: wocheinite, bauxite mine and mining, bauxite minerals, bauxite,
chemical and mineralogical analysis of wocheinite, Bohinj
Kratka vsebina
Le malo Slovencev, razen geologov in strokovnjakov za boksit pozna boksit z
imenom wocheinit, ki so ga začeli kopati v Bohinju že leta 1868. To je bil čas, ko so
odkrivali različne nove aluminijeve minerale (bauxit, kljakit), ki so jih običajno
imenovali po njihovih nahajališčih. Kasneje so ugotovili, da je ta aluminijeva ruda
boksit mešanica različnih aluminijevih mineralov: hidrargilita, boehmita, gibbsita
in diasporja, prisotne pa so tudi različne železove rude, ki mu dajejo barvo. Zaradi
tega so tu natančneje opisani ti pomembnejši aluminijevi minerali. Podatki kemij-
ske in mineraloške analize različnih vzorcev wocheinita, najdenih v vasi Brod, ka-
žejo na to, da pripada ruda hidrargilitno-boehmitni vrsti boksitov, po vsebnosti že-
leza pa goethitno-hematitni vrsti. V našem prispevku so zbrani podatki o rudniku
boksita in o rudarjenju v Bohinju.
Abstract
Only few Slovenians except for geologists and experts for bauxite know the bau-
xite variety called wocheinite that was mined in Bohinj since 1868. This was the ti-
me when various new aluminium minerals were discovered (bauxite, kljakite) and
usually named after the localities of their occurrence. Later it was discovered that
aluminium ore bauxite was a mixture of distinct aluminium minerals: hydrargilite
(gibbsite), boehmite and diaspore, and in addition several iron minerals that give
the ore its colour Therefore here these important aluminium minerals are described.
Chemical and mineralogical determinations of several wocheinite samples collected
at the vilage of Brod suggest the hydrargilite-boehmite type of bauxite, and with
respect to iron the goethite-hematite variety. In the paper also the information on
the bauxite mine and mining in Bohinj is summarized.
Boksit z imenom wocheinit pozna le malo Slovencev razen geologov in strokovnja-
kov za boksite, čeprav so ga kopali v Bohinju že od leta 1868 do druge svetovne vojne, o
čemer sta pisala Č e š m i g a (1959) in M o h o r i č (1978). Zgodba se začenja, ko so
leta 1821 v južni Franciji pri mestu Les Baux v bližini Arlesa odkrili bogata nahajališča
292_Borut Razinger
aluminijeve rude, ki ji je francoski mineralog P. Bertie po nahajališču dal ime "bauxi-
te" (slovensko ime je boksit) in ime se je obdržalo za rudo aluminija, ki vsebuje razli-
čne aluminijeve minerale.
Nekoliko kasneje, leta 1847, so odkrili podobno rudo v Dalmaciji pri Drnišu. Ker
se je nahajališče imenovalo Kljaka, ji je hrvaški mineralog M. Kišpetič po nahajali-
šču dal ime "kljakit" in tudi to ime se je obdržalo, vendar za poseben aluminijev mi-
neral. Nato so leta 1868 začeli kopati rudo tudi na Kranjskem, v Bohinju, in jo po
takratnem nemškem krajevnem imenu Wochein za Bohinj imenovali "wocheinit".
Če je Lili leta 1865 še dvomil, ali je wocheinit pravzaprav boksit, je to naslednje
leto potrdil Fleckner (1866). Zato staro ime najdemo le še v starejši mineraloški
literaturi, kakor na primer pri Tučanu (1957).
V prispevku so zbrani podatki o rudniku in rudarjenju v Bohinju oziroma na Ru-
dnici in najnovejši fizikalno-kemijski in drugi podatki o pomembnejših mineralih
aluminija, iz katerih je sestavljen boksit. Literature o boksitu je veliko, nekaj člankov
o wocheinitu pa je bilo objavljenih v slovenski strokovni literaturi. Ker so to snov do-
slej obravnavali metalurgi, rudarji in geologi, bi bilo mogoče zanimivo, če bo obdela-
na še s kemijsko-mineraloškega stališča. Opis wocheinita se pridružuje opisom še
treh pomembnejših "zgodovinskih" rud z Gorenjske: sideritu iz Savskih jam, bobov-
cem z Zatrnika in braunitu z Begunjščice, ki jih je opisal Razinger leta 1995.
Rudnik in rudarjenje
Rudo so kopali na Rudnici med vasjo Brod in Studor v Bohinju že leta 1868 in jo
vozili trideset kilometrov daleč na železniško postajo Lesce, o čemer piše M o h o r i č
(1978). Strokovni časopis Der Techniker (št. 22 iz leta 1870) je o tem poročal in nave-
del podatek, da iz Bohinja letno izvažajo 30.000 stotov rude. Ko so leta 1870 odprli
gorenjsko železnico iz Ljubljane do Trbiža, se je zanimanje za rudo povečalo. Ko pa
so v 90. letih prejšnjega stoletja odkrili precejšnja nahajališča boksita v Istri, se je
izvoz rude takoj zmanjšal. V Bohinju so takrat, da bi rudo izkoristili, pričeli celo ra-
zmišljati o domači lončarski industriji. Seveda so jo poskušali spet tudi izvažati v
Nemčijo in Švico, kjer so iz nje izdelovali korund. Nato se je pojavilo neko angleško
podjetje in zaprosilo za vzorce, analizo in druge podatke. Žal pa so analize štirih
vzorcev pokazale, da je ruda precej neenakomerne kakovosti, zato Angleži zanjo niso
kazali več nobenega zanimanja. Ko pa so leta 1906 dogradili bohinjsko železnico, je
razdalja od skladišča do železniške postaje Bohinjska Bistrica znašala samo tri kilo-
metre in se je zato občutno pocenil prevoz. Tega leta pa so v Ljubljani postavili veliko
tovarno za predelavo boksita (kasnejšo Kemično tovarno Moste) in zanimanje za bo-
hinjsko rudo se je spet povečalo.
Tako je Rudarsko glavarstvo v Celovcu leta 1909 rudarski družbi Wocheinit iz Lju-
bljane, ki je bila ustanovljena v tem letu, podelilo rudarske pravice na dvanajst enoj-
nih jamskih mer s skupno površino 54,13 ha. V letu 1920 so dobili še osem enojnih
jamskih mer, ki jih je podelilo Rudarsko glavarstvo v Ljubljani (Č e š m i g a, 1959).
Rudišče boksitne rude je bilo približno 250 metrov nad dolino. Debelina rudnih
teles se je gibala med 20 in 250 centimetri, plasti pa so vpadale proti severozahodu.
Boksit je zapolnjeval plitve en do dva metra globoke jame v apnencih in v njih je bi-
lo po nekaj ton rude; le v rudarskem polju Triglav so iz ene jame izkopali 600 ton ru-
de. Izkop je bil zelo drag, saj so morali na eno tono tude izkopati tri do štiri tone jalo-
vine (Zaje, 1964). Obstajali so trije dnevni kopi, ki so se imenovali Maria, Savica in
Wocheinit - boksit iz Bohinja_295
Triglav, rudnik Johannes pa so predstavljali trije med seboj povezani jaški: Janez I,
Janez II in Janez III, ki so jih Nemci leta 1942 zminirali, da jih ne bi mogli uporablja-
ti partizani. Rudo so vozili sprva s samotežnimi sanmi po stari rudni drči z Rudnice
(946 m) v dolino (približno 520 m), o čemer piše Čop (1988). Bohinjski domači fan-
tje, ki so opravljali ta težaški posel, so bili zato oproščeni vojaščine. Zaradi hudih te-
žav s prevozom so zgradili zasilno žičnico, dolgo 200 metrov, ki je rudo vozila v Zajčji
Gradec, od koder so jo s samotežnimi vozovi in tudi s konji in poleti v zaboju ("tru-
gi") na dveh kolesih vozili po srednji poti skozi Križ do deponije Pri skalci, od tam pa
z vozovi s konjsko vprego na železniško postajo Bohinjska Bistrica (Č o p, 1994).
Po podatkih Mo h o r i č a (1978) je imela naprava zmogljivost 360 vagonov rude
letno. Leta 1937 so bile rudniške naprave in posest last podjetja Schaffgott Werke Gle-
iwitz, Treibacher Chemische Werke A. G. in M. E. Chorceja z Dunaja. To leto so izvozi-
li v Avstrijo 503 tone rude, naslednje leto pa 485 ton. Zanimiv je podatek istega avtor-
ja, da je med prvo svetovno vojno rudnik izkoriščala avstrijska vojaška uprava, ki je v
štirih letih vojne izvozila iz Bohinja 14.000 vagonov rude. V tem času je imela v vasi
Brod vojaška policija celo strelišče, saj so rudo kopali pod njeno zaščito (Č o p, 1988).
Da so se za rudo iz Bohinja zanimali po svetu, dokazuje tudi pismo pisatelja dr Ja-
neza Mencingerja, ki ga je pisal 28. avgusta 1880 svojemu bratu Gregorju na Brod in
ki ga je našel Čop (1988): "En gospod v Kranji bi rad imel dva lepa kosa enega bel-
kastega in enega rdečkastega od Bohinjskega kamna, da bi ga poslal v Ameriko. Ka-
kor hitro moreš tedaj dobodi dva taka kosa vsak okoli ene kile težak, in jih v papir ali
cunjo zavite daj na pošto, da jih dobim v Kranj. Poštnino bom jest plačal."
V Bohinju je bilo zanimanje za rudnik in rudarjenje vedno živo, saj so ljudje vede-
li, da v rudniku kopljejo "ta rmen, ta rdeč ali temn, pa ta pisan na potico devan bo-
hinšč kamn". Že med prvo svetovno vojno in tudi kasneje se je bistriška šola zanima-
la za rudarjenje. Šolarji so zbirali podatke in pripovedi, žal pa so šolski arhiv in knji-
žnico leta 1945 prenesli v klet stare carinarnice na Jesenice in so tako zanimiva priče-
vanja verjetno za vedno izgubljena, na kar nas je opozoril Čop (1994).
Minerali boksita
Podatki za minerale so zbrani iz novejše literature o mineralih: Roessler
(1991), Duda in Reji (1986) in iz L a p i s o v e g a priročnika (1990).
Diaspor
Ime: iz grškega diaspereih, tj. razsuti, ker pred puhalko razpade; ime je leta 1801
predlagal Hauy. Trdota: 6,5 do 7 po Mohsovi trdotni lestvici. Raza: bela. Barva: brez-
barven, bel, rumen, rožnat, rdečkast, vijoličen, siv. Sijaj: steklen, biseren. Kristalni si-
stem, oblika: rombski, oblike ploščic in dvojčkov, kristali, ploščati agregati, masiven,
prevleke. Gostota: 3,3 do 3,5. Posebne lastnosti: včasih svetlorumena luminiscenca.
Kemijska sestava: alfa AlOOH, teoretično vsebuje 84,99% AI2O3 in 15,01% vode. Ke-
mijske lastnosti: v plamenu poka, ampak se ne tali, pri 450°C preide v alfa aluminijev
oksid, netopen v kislinah in lugih, težko se raztaplja v fluorovodikovi kislini. Nasta-
nek: metamorfno, kontaktno metamorfno. Spremljajoči minerali: kalcit, kianit, ko-
rund. Nahajališča: Greigner-Avstrija, Copolungo-Švica, Langesundsfjord-Norveška,
Maasachusetts-ZDA, Grčija, Češka, Rusija.
294_Borut Razinger
Boehmit
Ime: po nemškem geologu in paleontologu J. Boehmu, ime je predlagal leta 1925
Lapparent. Trdota: 3. Raza: bela. Barva: bela, svetlorumena, rumenozelena. Sijaj:
steklen, biseren. Kristalni sistem, oblika: rombski, ploščice, redko kristaliničen, obi-
čajno kriptokristaliničen, agregati v boksitu. Gostota: 3,07. Kemijska sestava: gama
AlOOH, teoretično ima 84,99% AI2O3 in 15,01% vode. Kemijske lastnosti: netopen v
kislinah, topi se 54 g/l v raztopini luga koncentracije 100 g Na20/1 pri 125°C, pri ža-
renju na 350°C preide v gama aluminijev oksid. Podobni minerali: gibbsit. Nastanek:
eksogen, produkt preperevanja. Spremljajoči minerali: kaolinit, gibbsit, diaspor Na-
hajališča: redko v boksitih Francije, Nemčije, Madžarske, Rusije in ZDA.
Gibbsit (hidrargilit)
Ime: po ameriškem zbiralcu J. Gibbsu, ime je predlagal leta 1822 Torrey, sinonim
hidrargilit. Trdota: 2,5 do 3. Raza: bela. Barva: bela, sivobela, kremnobela. Sijaj: ste-
klen, biseren. Kristalni sistem in oblika: monoklinski, ploščice, dvojčki, zelo majhni
kristali, radialno vlaknati in skorjasti agregati. Gostota: 2,3 do 2,4. Posebne lastnosti:
včasih zelena ali oranžna luminiscenca v kratkovalovni ultravioletni svetlobi. Kemij-
ska sestava: А1(0Н)з, ki ima teoretično 65,4% AI2O3 in 34,6% vode, pa tudi primesi
železa in galija. Kemijske lastnosti: topen v vročih kislinah in lugih (topi se 128 g/l v
lužnati raztopini s 100 g Na20/1 pri 125°C), netaljiv, izgublja vodo, ob žarenju pri
150°C preide v gama aluminijev oksid in postane bel in trd. Podobni minerali: mu-
skovit, diaspor Nastanek: hidrotermalen, sekundaren. Spremljajoči minerali: boe-
hmit, limonit, diaspor, korund. Nahajališča: Vogelsberg v Nemčiji, Zlatoust na Uralu,
Routivaare na Švedskem, Brazilija, ZDA, Francija, bivša Jugoslavija, Madžarska.
Poleg naštetih glavnih aluminijevih mineralov najdemo v boksitih še naslednje
aluminijeve minerale: alumogel (sporogelit ali kljakit), bayerit, scarborit, doyleit,
nordstrandit, tučanit, korund in špinel.
Boksit
Ime: po francoskem nahajališču Les Baux, ime je predlagal P. Bertie. Trdota: 1 do
3. Barva: bela, rumena, rdeča, roza, vijolična, zelena, rjava, rdeča kakor opeka, črna
(mangan). Gostota: 2,4 do 2,5. Oblika: masiven, pogosto ooliti. Kemijska sestava: ker
je boksit sestavljen iz več mineralov aluminija, ni mogoče napisati enotne formule.
Spremljajoči minerali: kremen, kalcit, dolomit, železovi, titanovi in manganovi mine-
rali, organske snovi, silikati. Nastanek: obstaja več teorij različnih avtorjev, poznamo
pa tri vrste nahajališč.
1.	Lateritna nahajališča so nastala iz magmatskih in metamorfnih kamnin, ki so
vsebovale glinenec, piroksene in amfibole. Velika nahajališča tega tipa so v tropskem
in subtropskem podnebju z obilnimi padavinami, ki so izpirale kamnine in boksit
odlagale na drugo mesto. V teh boksitih je najpogostejši aluminijev mineral hidrargi-
lit.
2.	Kraška nahajališča so predvsem netopni ostanek apnencev in dolomitov in
predstavljajo v glavnem fosilno jerovico ali rdečo zemljo ("terra rossa"). Boksiti tega
tipa vsebujejo boehmit in hidrargilit, redkeje diaspor
Wocheinit - boksit iz Bohinja_295
3. Dedritična nahajališča so pravzaprav mešanica lateritnih in kraških nahajališč,
pri čemer je bil material prenesen in odložen na drugo mesto.
Iz sestave mineralov aluminija, barve in mikrostrukture lahko sklepamo na način
nastanka boksitov; vendar to niso zanesljivi znaki. Zelo zanimiva je praksa, ki jo
uporabljajo stokovnjaki, ki določajo starost in torej tudi način nastanka po krovnini
ali talnini (kamninah nad ležiščem rude ali pod njim), kjer je boksit nastal, pri tem
pa si pomagajo tudi z značilnimi okamninami iz različni geoloških dob, o čemer sta
pisala Buser in Lukacs (1966).
Nahajališča: boksit je ena najbolj razširjenih rud, zato ga najdemo skoraj povsod.
Znana nahajališča so na Madžarskem, v Nemčiji, Franciji, Grčiji, Romuniji, na Šved-
skem, na Češkem, v Italiji, Rusiji, Gvineji, Gvajani, Indiji, Avstraliji in v ZDA. Nek-
danja Jugoslavija je bila v svetu poznana po bogatih nahajališčih boksita, vendar so
bili podatki pogosto neresnični, saj se še vsi spomnimo Obrovca, kjer so zgradili to-
varno glinice, ki s proizvodnjo nikoli sploh ni začela in so jo razrezali v staro železo.
Uporaba: boksit je glavna ruda za pridobivanje elementarnega aluminija, upora-
bljamo pa ga tudi za aluminatni cement, za dodatek portland cementu in za proizvo-
dnjo različnih proti ognju odpornih materialov. Iz boksita pridobljeno glinico pa upo-
rabljamo za proizvodnjo elektrokorunda (brusna sredstva), v kemijski industriji za
proizvodnjo aluminijevih soli (hidratna glinica, aluminijev sulfat), v proizvodnji
varilnih elektrod, v steklarstvu, papirni industriji, kot pigment, kot katalizator, kot
polnilo in v kozmetični in farmacevtski industriji.
Mineraloška sestava boksita
Poleg naštetih mineralov aluminija so v boksitu še drugi minerali (B a r d o s s y,
1982). Od železovih mineralov najdemo v njem hematit, maghemit, magnetit, siderit,
kromit, hercinit, gosthit, pirit, lepidokrokit in chamozit. Minerali titana so rutil,
anatas, brookit, pseudobrookit, ilmenit in perovskit. Od mineralov mangana so obi-
čajni piroluzit, kriptomelan, hausmannit, groutit, manganit, todorokit in verjetno še
kakšen manganov mineral iz množice najmanj 260 mineralov mangana, ki jih po-
znamo doslej. V boksitih je tudi cela vrsta silikatov: taki, ki vsebujejo tudi aluminij
(kaolinit, leucit, nefelin), najdemo pa tudi granat, cirkon, disten, staurolit, topaz in
titanit.
Glede na vsebnost različnih mineralov aluminija delimo boksite v nekaj tipov (v
oklepaju je navedena pogostnost nahajališč): hidrargilitni (24%), boehmitni (23%),
diasporni (20%), boehmitno-hidrargilitni (15%), diasporno-boehmitni (13%), korun-
dno-hidrargilitni (2%) in korundni (1%). Po vsebnosti železovih mineralov pa delimo
boksite v hematitno-goethitne (24%), hematitne (23%), šamozitne (12%), goethitne
(8%) in maghemitne.
Kakovost boksitov je pomembna za proizvodnjo glinice po Bayerjevem alkalnem
postopku. Pri tem je zelo pomembno, da je aluminij vezan na minerale, ki so topni v
lugu. Pomembna je tudi vsebnost kremena, saj po vsebnosti kremena razvrščamo
boksite v štiri skupine: v prvi skupini je nad 20%, v drugi od 10 do 20%, v tretji od
4 do 10% in v četrti pod 4% kremena. Kremen namreč gradi z lugom vodotopno vo-
dno steklo, ki ovira razklop rude v avtoklavih, zato mora biti kremena čimmanj. Po
vsebnosti železa pa boksite delimo v tri skupine: v prvi skupini je nad 25%, v drugi
od 10 do 25% in v tretji pod 10% železa, kar je neposredno vezano na vsebnost alu-
minija. Čim več je železa, tem manj je aluminijevega oksida in tem revnejša je ruda.
296_Borut Razinger
Pri Bayerjevem postopku nastajajo iz železovih rud v boksitih velike količine jalovi-
ne, imenovane "rdeče blato", ki zaradi bazičnosti zelo obremenjuje okolje.
Razmerja med minerali aluminija in drugimi minerali v boksitu so različna in zato
se spreminja tudi kemijska sestava boksitov. Vso pisanost različne kakovosti kažejo
stari podatki za jugoslovanske boksite (T u č a n, 1957), saj so ti imeli od 50 do 70%
aluminijevega oksida, od 1,85 do 26 % železovega oksida, od 11 do 15% vode, od 0,3
do 24% kremena in od 1 do 8% titanovega oksida, v manjših količinah pa je bilo mo-
goče najti v njih še spojine mangana, kalija, litija, natrija, fosfora, vanadija in kroma.
Novejši podatki (Buser & Lukaes, 1966) pa kažejo, da vsebujejo boksiti
poleg teh spojin še celo vrsto mikroelementov (v ppm enotah, tj. v gramih na tono
rude). Ti elementi so: bor, berilij, galij, niobij, tantal, nikelj, kobalt, baker, cink, ka-
dmij, mangan, cirkon, skandij, kositer, itrij, elementi lantanidne skupine, stroncij,
svinec, barij, arzen, molibden, neodim, cerij in še nekateri. Za boksit iz Bohinja je
zanimiv podatek, da ima ta ruda v primerjavi z drugimi mediteranskimi boksiti neo-
bičajno visoko koncentracijo nekaterih mikroelementov (cink, kadmij, mangan, itrij
in stroncij). Koncentracija teh "mobilnih" (ker jih voda nosi s seboj) elementov kaže
na to, da je boksitizacija wocheinita potekala povsem ločeno v posebnih razmerah
("in situ"). Z mikrosondo so našli sledove naslednjih mineralov: bravoit (pirit, obo-
gaten z nikljem), halkopirit (bakrov železov sulfid), greenockit (kadmijev sulfid),
cirkon (cirkonov silikat), cheralit (oksidi kalcija, cerija, torija, fosfora in silicija) in
ksenotim (itrijev fosfat). Pri tem je bil v wocheinitu greenockit prvič odkrit, pa tudi
takšna združba omenjenih mineralov doslej še ni bila odkrita (Maksimovič &
B u s e r, 1986).
O nastanku wocheinita obstaja dovolj podatkov (Buser & Lukaes, 1986).
Kakor pri vseh slovenskih boksitih je tudi nastanek te rude vezan na karbonatne ka-
mnine (apnenec in dolomit), ki so preperevale. Te kamnine so bile v različnih geolo-
ških dobah dvignjene iznad morja, preperevanje pa je vezano bolj na kemijske in mi-
neraloške spremembe. Struktura rude je kriptokristalinična, včasih pa najdemo tudi
pizolite. Geološko je ruda nastala med zgornjo kredo in oligocenom. Talnina je sve-
tlosivi apnenec, krovnina pa svetli oligocenski apnenec z mnogoštevilnimi okamnina-
mi (haraceje) ali pa glinasti lapor z ostanki mehkužcev in rastlin.
Zanimivo je, da se rezultati starih in novih kemičnih analiz (tabela 1) za silicijev in
železov oksid zelo dobro ujemajo, vrednosti za aluminijev oksid pa so pri starih ana-
lizah previsoke. Žal ne vemo, s kakšnimi postopki so takrat analizirali to sestavino.
Iz rezultatov kemijske analize se tudi vidi, da se vsebnost aluminijevega oksida zni-
žuje sorazmerno z naraščanjem železovega oksida. Boksitu daje rjavo barvo pretežno
goethit, ki običajno prevladuje, kar potrjujejo rezultati kemijske analize (vsebnost
dvovalentnega železovega oksida se giblje od 16,00 do 22,3%). Če je v rudi hematit, je
ta rdečkaste barve, običajno pa sta sočasno prisotna oba železova minerala. Zanimivo
je, da starejše analize nimajo rezultatov za fosfor, ki je razmeroma visok, a tega naj-
brž nihče ni pričakoval, saj običajno boksiti ne vsebujejo fosfora.
Tudi rezultati mineraloških analiz (tabela 2) se dobro ujemajo z najnovejšimi. Mi-
nerali v boksitu so tako majhni, da si pri analizi ne moremo pomagati niti z močnim
mikroskopom, ampak moramo uporabiti rentgensko difrakcijsko analizo. Analizni
rezultati kažejo, da je bil wocheinit zelo nehomogen: mogoče je bilo to odvisno od po-
sameznega rudišča. Tako rezultati kažejo, da v vzorcu belega boksita ni kaolinita.
Nekatere analize Kikelj-Dolinarjeve (1986) pa kažejo, da so poleg omenje-
nih mineralov včasih navzoči še pirit, rodohrozit, siderit, alunit, neidentificirani
manganov mineral in majhne količine rutila.
Wocheinit - boksit iz Bohinja_299
Tabela 1. Kemijske analize boksita iz Bohinja
Vzorci boksita:
1.	rdeči boksit, analiza iz časopisa Der Techniker št. 22/1870
2.	svetli boksit, analiza iz časopisa Der Techniker št. 22/1870
3.	stare analize, Kikelj-Dolinar, 1980
4.	nova analiza, Kikelj-Dolinar, 1980
5.	beli boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
6.	pisani boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
7.	rdeči boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
Tabela 2. Mineraloške analize boksita iz Bohinja
Opomba: vzorci nosijo iste številke kot v tabeli 1, pri vzorcu št. 8 so podatki iz literature. Mine-
rali so razvrščeni po vrsti tako, da je na vrhu stolpca mineral, ki ima največji delež v rudi
Na podlagi rentgenskih analiz lahko potrdimo, da pripada wocheinit glede na vse-
bnost aluminijevih mineralov hidrargilitno-boehmitni vrsti boksita, po vsebnosti že-
lezovih mineralov pa spada v goethitno-hematitno vrsto rude.
Vsebnost fosfora v rudi so običajno pripisovali navzočnosti minerala apatita, ki je
po sestavi kalcijev fosfat. Ker pa je kalcija v vzorcih zelo malo, bi bilo treba poiskati
druge minerale, ki vsebujejo fosfor Če to iskanje povežemo z novejšo literaturo, opazi-
mo med mikroelementi take elemente, ki sestavljajo fosfatne minerale. To so: goyazit
(8гА1з(0Н)бР0з(0Н)(Р04)), crandallit (СаА1з(0Н)бР0з)(0Н)/Р04), monazit (La,Ce,-
Nd/P04) in še nekateri, mineral ksenotim (Y/PO4) pa so že našli. V wocheinitu so
namreč našli povečane količine mikroelementov: mangana, cinka, kadmija, stroncija
in itrija. Ker so greenockit (kadmijev sulfid) v njem že našli, verjetno drugi del žvepla
pripada sfaleritu (cinkov sulfid), posebno še, ker se ta dva minerala običajno pojav-
298_Borut Razinger
Ijata skupaj. Vendar so to le domneve, saj bo treba neznane fosforjeve minerale v
vzorcih zares najti.
Sklep
Boksit je po sestavi zelo zapletena ruda, saj je sestavljena iz vrste mineralov alu-
minija, železa in titana, vsebuje pa lahko še zelo majhne količine drugih redkih mine-
ralov. Za boksit v Bohinju, ki so ga nekoč imenovali wocheinit, je dokazano, da pri-
pada hidrargilitno-boehmitni vrsti boksitov, po vsebnosti železa pa spada med goe-
thitno-hematitno vrsto rude. Doslej v wocheinitu še ni bil analiziran fosfor: na po-
dlagi analiz tega elementa in nekaterih mikroelementov domnevamo, da ruda lahko
vsebuje nekatere nove, neznane fosforjeve minerale, ki jih bo treba še poiskati.
Rudniki na Rudnici nimajo več nobenega praktičnega pomena, saj so zaloge izčr-
pane. Tako pomenijo samo še geološko in rudarsko-tehnološko zgodovino, čeprav od
njih ni ostalo ničesar: vse je zaraščeno in težko je dobiti celo vzorce rude, čeprav je od
miniranja rudnikov minilo dobrih petdeset let. Zanimivo pa je, da se v Bohinju in
okolici predvsem starejši ljudje še danes spominjajo rudarjenja na Rudnici. S prevo-
zom rude so namreč nekateri zelo dobro zaslužili, kar je vsekakor vredno lepega spo-
mina. Domačini vedo še danes povedati, da je bila ruda zelo neenakomerne kakovo-
sti, kar so ocenjevali po različni barvi rude in so za to imeli celo posebna domača
imena.
Mislim, da zdaj Slovenci, pa tudi drugi narodi, kar nekaj vemo o wocheinitu, to pa
je tudi zasluga mag. Uroša Herleca, ki mi je pomagal s koristnimi nasveti, in dr. Stan-
ka Buserja, ki je članek recenziral. Obema najlepša hvala za pomoč.
Literatura
Bardossy, G. 1982: Karst Bauxites. - Akademiai Kiado, Budapest.
B u s e r, S. & Lukaes, E. 1966: Rezultati novejših geoloških raziskav boksitov v Slove-
nijij^ Ohrid.
Č e š m i g a, I. 1959: Rudarstvo Slovenije. - Nova proizvodnja, Ljubljana.
Čop, J. 1959: Neobjavljeni zapiski o Rudnici in bohinitu.
Čop, J. 30. januar 1988: Pismo dr Stanku Buserju.
Duda, R. & Reji, L. 1986: Minerals of the World. - Arch Cape Press, New York.
Dass Grosse Lapis Mineralienverzeichnis, 1990: Verlag Weise, Muen-
chen.
Fleckner, A. 1866: Thonerdehydrat aus der Wochein. - Verh. Geol. R. A., Wien.
K i k e 1 j-D o 1 i n a r, B. 1980: Mineralogija boksitov iz Bohinja. - Diplomska naloga št.
114-VZ-80.
Maksimovič, Z. 1982: Mineralogija itrijuma i lantanida u mediteranskim karsnim bo-
ksitima, Budva.
Maksimovič, Z. & Buser, S. 1986: Geohemijske karakteristike nekih boksita Slove-
nije, Tara.
M o h o r i č, J. 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. - 1. in 2. knjiga. Založ-
ba Obzorja, Maribor
Lili, M. 1865: Thonerde-Eisenoxyd-Hydrat (Bauxit?) aus Wochein. - Oesterr Zeitschrift
fuer Berg und Huettenwesen, Wien.
Razinger, B. 1995: Tri rude z Gorenjskega. - Jeseniški zbornik, Jesenice.
Roes s 1er, H. J. 1991: Lehrbuch der Mineralogie. - Deuscher Verlag fuer Grundstoffindu-
strie, Leipzig.
Tucan, F. 1957: Specijalna mineralogija. - Školska knjiga, Zagreb.
Z a j c, J. 1964: O nahajališčih boksita v Bohinju. - Arhiv Geološkega zavoda.
GEOLOGIJA 40, 299-221 (1997), Ljubljana 1998
Primer uporabe naravnega kamna na objektih Eda Mihevca
The example of use of natural stone on buildings designed by Edo Mihevc
Jasna Kralj Pavlovec
Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 Ljubljana
Ključne besede: naravni kamen, arhitektura
Key words: natural stone, architecture
Kratka vsebina
Arhitektura Eda Mihevca ima nacionalno in osebno identiteto, kar je bilo do se-
daj prezrto v laičnih in strokovnih krogih. Uporaba različnih vrst naravnega kamna
na fasadnih opnah javnih zgradb je ena od razpoznavnih potez oblikovanja mestne-
ga prostora, ki ga Edo Mihevc uporablja v vseh mestnih središčih, izjemoma ne le na
Primorskem. To je prispevek tudi za geologe, ki se zanimajo za naravni kamen.
Abstract
The architecture of Edo Mihevc has a national as well as personal identity which
has been ignored up till now in both lay and professional circles. The use of various
types of natural stone on the facades of public buildings is one of the distinctive
features of Edo Mihevc's architectural design of all urban centers, with the excepti-
on of those in the coastal region. The article is written also for geologists, who work
in the field of the natural stone.
Uvod
Edo Mihevc (1911-1985) je bil vsestranski arhitekt moderne, ki je prevzel ideje no-
vega gibanja in jih povezal z rešitvami tradicionalne gradnje. Življenjska pot od slo-
venskega študenta prek graditelja temeljev slovenske industrije do profesorja na Fa-
kulteti za arhitekturo, urbanista slovenske obale, načrtovalca velikih turističnih
objektov, oblikovalca dveh slovenskih kulturnih domov v Italiji pa do učitelja mladih
arhitektov narekuje podrobno obravnavo njegove osebnosti kot arhitekta, urbanista,
oblikovalca in pedagoga. Vzgojen pri mojstru Plečniku je svoj odnos do naravnih ma-
terialov in mojstrov, ki so jih obdelovali, vcepljal tudi svojim študentom.
Poleg naravnih materialov - opeke in lesa - je Mihevc predvsem pri javnih zgrad-
bah mnogokrat uporabljal naravni kamen, pri čemer je posegal po domačih, takrat
jugoslovanskih kamnih. Zasluga Mihevca in njegovih sodobnikov je, da se je uporaba
kamna po drugi svetovni vojni močno povečala. Mihevc je uporabljal kamen - kot
300_Jasna Kralj Pavlovec
oblogo parterja pri vseh mestnih oziroma javnih zgradbah, mnogokrat kot oblogo fa-
sad in pomembnejših prostorov v notranjosti objekta - zaradi trajnosti in neobčutlji-
vosti materiala, preprostega vzdrževanja in nenazadnje zaradi estetskega videza.
Takšna arhitektura se ne stara v smislu propadanja - prav nasprotno, s časom in upo-
rabo pridobiva, se plemeniti.
Zelo lep primer uporabe različnih vrst kamna sta objekta v Ljubljani, in sicer po-
slovno-stanovanjski objekt Kozolec^^) in poslovni kompleks Na trgu - nasproti Kozol-
ca, morda bolj znanega pod imenom Kora-bar, ki skupaj oblikujeta severna mestna
vrata. Narejena sta v funkcionalističnem duhu moderne, vendar so detajli in uporaba
materialov avtorsko razpoznavni in prežeti s tradicijo Plečnikove šole.
Kozolec
Poslovno stanovanjski blok Kozolec je nastal leta 1956 kot interpretacija Le Cor-
busierjevega Unité d'Habitation v Marseilleu, ki je s svojimi tipološkimi značilno-
stmi, s svojo identiteto, s svojo arhitektonsko govorico in z novo filozofijo bivanja
sprožil val posnemanja po vsem svetu. Model Corbusierjevega bloka je tu uporabljen
disciplinirano, tako da upošteva obstoječe mestno tkivo, gradbeno črto in smer Ko-
zolec je mestna palača, postavljena v ulični prostor tako, da soustvarja ulico, se z njo
prek parterja povezuje in prepleta ter s tem negira osnovno Le Corbusierjevo idejo o
"vertikalnem mestu v naravi". Stanovanjske etaže so odmaknjene v višja nadstropja
in zavarovane s pasovi balkonskih horizontal. Uporabljena skeletna konstrukcija, še
danes le izjema v stanovanjski gradnji pri nas, omogoča svobodno zasnovo tlorisa in s
tem prilagajanje objekta skozi čas. Objekt je vmeščen v mestni kare, ki ga obkrožajo
na severu Dvoržakova ulica, na jugu Gosposvetska cesta, na zahodu Kersnikova ulica
in na vzhodu Slovenska cesta.
Istočasno s Kozolcem je Mihevc gradil hotel v Ohridu (1953). Tam je spoznal ma-
kedonske kamne, ki so poleg estetske vrednosti imeli ugodno ceno in so vgrajeni v
kompleks Na trgu.
V	fasadno opno Kozolca so vgrajeni štirje naravni kamni, ki v različnih obdelavah
prehajajo tudi v notranjost objekta. To so:
•	jurski apnenec s kamnoseškim imenom kirmenjak - iz istoimenskega kamnoloma
pri Rovinju
•	črni apnenec z Drenovega Griča
•	zgornjekredna apnenčeva breča iz Rubij
•	pohorski čizlakit.
V	veliki meri je Mihevčeva zasluga, da so nanovo zaživeli nekateri kamnolomi v
Istri. V Kozolcu so tla in stene v notranjosti in zunanji stranski fasadi iz istrskega
jurskega apnenca - iz kamnoloma Kirmenjak blizu Rovinja, ki je bil takrat poleg Bal
in Vrsarja največji kamnolom v Istri. Kirmenjak je izredno obstojen v morski vodi,
(1). Ime Kozolec je objekt dobil že med gradnjo; zaradi svoje takrat nedokončane oblike - polni
stranski stranici in skeletno ogrodje s poudarjenimi horizontalnimi ploščami - je dal sredi neza-
zidanih parcel slutiti obliko slovenskega kozolca. Še dandanes je v uporabi ime Kozolec tako v
strokovnih kakor tudi v laičnih krogih.
Sprva je imel Kozolec drugačna imena. Uradno so ga imenovali Stanovanjski blok Titova (zara-
di lokacije ob Titovi cesti, sedaj Slovenski cesti). Nekaj časa so ga imenovali tudi Blok Evropa
(najverjetneje zaradi internacionalnega sloga, ki je tedaj preplavil Evropo in ves svet); Edo Mi-
hevc ga je poimenoval Palača Gradiš.
Primer uporabe naravnega kamna na objektih Eda Mihevca_301
kar lahko vidimo v Benetkah. Tla so kombinirana s črnim apnencem z Drenovega
Griča. Iz enakega materiala so tudi mozaične obloge zunanjih in notranjih stebrov.
Mozaik je sestavljen iz sorazmerno enako lomljenih kosov, velikih približno 2 krat 2
cm, s tem da je notranji mozaik poliran, zunanji pa ne. Ulična fasada Kozolca je de-
loma iz zgornjekredne apnenčeve breče iz Rubi j, nekaj pa je tudi čizlakita, ki ga je
zob časa marsikje dodobra načel.
Pri Kozolcu je bil glavni mojster montaže kamna montažer Karel Zupančič iz Ma-
ribora. Mojster za mozaike in najljubši Mihevčev kamnoseški mojster pa je bil Alfio
Tambosso, ki je kasneje ustanovil kamnoseško šolo in prvi začel uvažati kamne iz tu-
jine.
Na trgu
Poslovni kompleks Na trgu je bil v celoti zgrajen leta 1973 in leži med Slovensko
cesto na zahodu, Cigaletovo ulico na vzhodu, na severu ga zapira Pražakova ulica in
na jugu Trdinova ulica. Imena posameznih objektov so določena glede na podjetja, ki
so imela, oziroma imajo prostore v njih. Od severa proti jugu si sledijo Elektronaba-
va, Borza, SCT, Avtotehna in Turistična agencija.
Kamnine, omenjene pri Kozolcu, je Mihevc dosledno uporabil tudi na nasprotni
strani Slovenske ceste - Na trgu, kjer je dodal še druge naravne kamne iz Makedonije
in Srbije.
Tla trga je želel Mihevc v celoti obložiti z 8 cm debelimi ploščami zgornje jurskega
apnenca iz opuščenega kamnoloma Reštovo na Hrvaškem, nedaleč od Metlike, polo-
ženimi neposredno v pesek. Zaradi visoke cene plošč je moral arhitekt narediti kom-
promis s tem, da je tlak na obeh straneh stolpnice Avtotehne izvedel v tej obliki, med-
tem ko je preostali del trga oblikoval v rastru granodioritnih kock in pranih beton-
skih plošč. Tla stebriščnega hodnika, ki povezuje vse objekte med seboj, so oblikova-
na iz granodioritnih plošč, položenih v beton.
Stebri in fasade v pritličju kompleksa Na trgu so obložene z granodioritom iz
Oplotnice. Kamen vključuje več belih aplitnih žil.
Na fasadi Elektronabave je marmor oziroma marmorna breča "plavi tok" iz okoli-
ce Požege v Srbiji. Okenske odprtine so obdane s ploščami apnenca z Drenovega Gri-
ča. Za notranje obloge preddverij in okenske obrobe je Mihevc uporabil svetlo sivi
marmor (sivec) iz okolice Prilepa v Makedoniji, medtem ko je fasado SCT-ja in Borze
obložil s sivim "kristalno plavim" marmorjem iz okolice Gostivarja v Makedoniji. V
notranjosti reprezentančnih vhodnih prostorov je svetlo sivi kalcitni marmor breča-
stega videza - imenovan "vitez" iz Gornje Banjice pri Gostivarju. Fasada Turistične
agencije je obložena z rustikalno apnenčevo oblogo z Drenovega Griča. Posamezni
kosi so veliki približno 8 krat 4 cm. Klesana struktura neenakomerne reliefne obloge
daje z igro svetlobe in senc vtis razgibanosti in časovne enkratnosti.
Tehnika montaže je bila pri Kozolcu in Na trgu enotna - tako imenovana mokra
montaža, pri čemer so kamen od sporaj navzgor lepili na osnovno konstrukcijo.
Če je Edo Mihevc pri Kozolcu še uporabil barvno paleto naravnih kamnov - od
bele in zelene do črne barve, je celotni kompleks Na trgu obložil v številne kamne
enotnega barvnega videza in s tem objekte povezal v estetsko celoto.
302_Jasna Kralj Pavlovec
Sklep
Ugotovimo lahko, da je bil Edo Mihevc dober poznavalec naravnega kamna, da je
v veliki meri rad uporabljal različne kamne na enem samem objektu, kar takrat ni bil
običaj, še manj pravilo. V tem primeru je do neke mere oral ledino pri nas. To je bil
njegov osebni barviti izraz, ki se je odražal v oblikovanju interierjev, notranje opreme
in primorskih fasad. Opisani kompleks je lep primer arhitektovega gledanja na na-
ravni kamen, pri čemer se je Mihevc rad posvetoval z mojstri in strokovnjaki. Glede
na stanje, v kakršnem so uporabljeni materiali še danes po več desetletjih, je jasno,
da so bili - z manjšimi izjemami - izbrani kvalitetni naravni kamni.
Na koncu se želim zahvaliti za pomoč pri raziskovanju in ugotavljanju naravnega
kamna na Mihevčevih objektih diplomiranima inženirjema geologije Andreji Senega-
čnik in Jožetu Veselu ter gospodoma Antonu Čuku in Francu Mrzlikarju. Podatke
sem dobila tudi v literaturi (B u s e r, 1987; Kres al, 1987; Vesel et al., 1992).
The example of use of natural stone on buildings designed by Edo Mihevc
Summary
The versatile architect Edo Mihevc (1911-1985) was an architect of Modernism
who borrowed the ideas of the new movement and combined them with the architec-
tural solutions of traditional building construction. Apart from natural materials -
brick and wood - his public buildings are also characterized by the ample use of na-
tural stone, especially from the local, at that time still Yugoslav quarries. Two very
beautiful examples of the use of various kinds of stone are the apartment-office buil-
ding Kozolec and the office building complex Na trgu, opposite Kozolec, which toge-
ther form the northern Ljubljana gate. They are built in the functionalist spirit of
Modernism, but the details and the use of materials, imbued with the tradition of
Plečnik's school, make their authorship quite distinctive.
It is largely thanks to Mihevc that after the Second World War some quarries in
Istria were revitalized or even revived. The floors as well as the interior and exteri-
or walls of Kozolec are made of Istrian limestone from the Kirmenjak quarry near
Rovinj. The floors are combined with black limestone from Drenov grič. The same
material is also used for the mosaic covering the interior and exterior columns. The
facade of Kozolec is partly covered with tonalité (from the quarries in Oplotnica
and perhaps also in Josipdol in North Slovenia), and partly with čizlakite from
Oplotnica, but in many parts both of them have been damaged by the ravages of ti-
me.
All the above-mentioned materials were consistently used by Mihevc also on the
opposite side of the road, in the office building complex Na trgu, where he added
other materials as well. Simultaneously with Kozolec, Mihevc was building a hotel in
Ohrid (1953). There he got familiar with Macedonian stone, which had, besides its
aesthetic value, also a favorable price. For the interior coverings and window borders
in the office complex Na trgu Mihevc used light gray marble called "sivec" from the
vicinity of Prilep in Macedonia. The facade of Elektroobnova's office building is co-
vered with marble breccia "plavi tok" from the vicinity of Požega in Serbia, while
the facades of the building opposite it and of that of the Ljubljana Stock Exchange
Primer uporabe naravnega kamna na objektih Eda Mihevca_303
are covered with gray "kristalino plavi" marble from the vicinity of Gostivar in Ma-
cedonia. The interior of the entry halls is covered with light gray calcite breccia-like
marble called "vitez" from Gornja Banjica near Gostivar
While in Kozolec Edo Mihevc used natural stones the colors of which range from
white and green to black, he covered the entire complex Na trgu with stones of a mo-
re uniform appearance, thereby linking the buildings into an aesthetic whole.
Literatura
B u s e r, S. 1987: Naravni arhitektonsko-gradbeni kamni v Ljubljani. - Geološki zbornik 8,
61-67, Ljubljana.
K r e s a 1, J. 1987: Kamen v sodobni arhitekturi. - Geološki zbornik 8, 161-167, Ljubljana.
Vesel, J., Strmole, D., S e n e g a č n i k. A., P a v š i č, J. & Pavlovec, R. 1992:
Naravni kamen - Kamnarsko geološki leksikon. - Geološki zavod Ljubljana, Inštitut za geologi-
jo, geotehniko in geofiziko, Združenje slovenske kamnarske industrije, Odsek za geologijo, 100
p., Ljubljana.
GEOLOGIJA 40, 305-221 (1997), Ljubljana 1998
Structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer
Dinarides
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi
Ladislav Placer
Geološki zavod Ljubljana
Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko
Dimičeva 14, 1000 Ljubljana, Slovenija
Jože Čar
Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta. Oddelek za geologijo
Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana, Slovenija
Key words: boundary Inner-Outer Dinarides, Slovenia
Ključne besede: meja Notranji-Zunanji Dinaridi, Slovenija
Abstract
The boundary between the Inner and the Outer Dinarides in the sense of B u s e r
(1987b) west of the Zagreb lineament is predominantly of overthrust character The
Inner Dinarides are ovethrusted on the Outer Dinarides. Mt. Blegoš, situated in the
Outer Dinarides west of Ljubljana, on the boundary with the Inner Dinarides, con-
sists of horses that were formed during overthrusting of the Outer Dinarides from
the direction of the Dinaric carbonate platform towards the Adriatic platform, i.e.
in the present sense from northeast to southwest, probably during the Upper Eoce-
ne. After Sarmatian time these horses were first folded and then rotated around the
W-E axis owing to the overthrusting of the Inner Dinarides and Southern Alps from
north towards south on the Outer Dinarides. The footwall nappe plane along which
the Inner Dinarides in the Blegoš area were overthrusted southwards on the Outer
Dinarides is besides the footwall nappe plane of the Southern Alps the most impor-
tant nappe line south of the Periadriatic lineament. In the area from Ljubljana ba-
sin to Tolmin this boundary is clearly expressed, whereas westwards and eastwards
it has not been uniformly defined. Along the considered footwall nappe plain the
Outer Dinarides were clearly rotated towards the Inner Dinarides and the Southern
Alps for 30° to 45°, and thrusted under them.
Kratka vsebina
Meja med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi v Buserjevem smislu (1987b)
zahodno od Zagrebškega lineamenta je pretežno narivna. Notranji Dinaridi so nari-
njeni na Zunanje Dinaride. Blegoš v Zunanjih Dinaridih na meji z Notranjimi Dina-
ridi zahodno od Ljubljane je zgrajen iz lusk, ki so nastale med krovnim narivanjem
Zunanjih Dinaridov iz smeri od Dinarske karbonatne platforme proti Jadranski plat-
formi, kar pomeni v današnjem smislu od severovzhoda proti jugozahodu, verjetno v
zgornjem eocenu. Te luske so bile po sarmatski dobi zaradi narivanja Notranjih
306	Ladislav Placer & Jože Čar
Dinaridov in Južnih Alp od severa proti jugu na Zunanje Dinaride najprej naguba-
ne, nato pa zarotirane okoli osi W-E. Osnovna krovna narivna ploskev, ob kateri so
bili Notranji Dinaridi na območju Blegoša narinjeni proti jugu na Zunanje Dinari-
de, je poleg osnovne krovne narivne ploskve Južnih Alp najpomembnejša krovna
narivna črta južno od Periadriatskega lineamenta. Na prostoru od Ljubljanske ko-
tline do Tolmina je ta meja jasna, medtem ko zahodno in vzhodno od tod še ni ne-
dvoumno definirana. Ob obravnavani osnovni krovni narivni ploskvi so Zunanji Di-
naridi jasno zasukani nasproti Notranjim Dinaridom in Južnim Alpam za 30° do 45°
in pod le-te podrinjeni.
Introduction
In the hinterland of the Triest bay, west of the Zagreb lineament, the terms Alpine
(W-E) and Dinaric (NW-SE) directions, or Alpine and Dinaric structural elements,
obtained their right of existence in the geological professional jargon. They certainly
cannot be used along the global extension of the Alpides, but they have a considera-
ble value for local communication, since they efficiently illustrate the circumstances
at the contact of Outer Dinarides with the Inner Dinarides (Fig. 1). On the spatially
Fig. 1. Slovenia. Synthetic geotectonic sketch-map of the contact of
Eastern Alps and Dinarides, after Buser (1987b), Premru (1989), Kazmer
and Kovacs (1989), Csontos et al. (1992), Ravnik et al. (1995)
1 Eastern Alps; 2 Southern Alps; 3 Inner Dinarides; 4 Outer Dinarides;
5 Tisa unit
Sl. 1. Slovenija. Sintetična geotektonska skica stika Vzhodnih Alp in Dina-
ridov. Po predlogah: Buser (1987b), Premru (1980), Kazmer in Kovacs
(1989), Csontos s sodelavci (1992), Ravnik s sodelavci (1985)
1 Vzhodne Alpe; 2 Južne Alpe; 3 Notranji Dinaridi; 4 Zunanji Dinaridi;
5 Enota Tisa
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides_307
limited territory of Slovenia the structures strike in the alpine direction in the Sou-
thern Alps and the predominant part of the Inner Dinarides, while the structures in
the Outer Dinarides have the dinaric direction. Only in the belt along the Inner Dina-
rides the dinaric structures are in places masked by the alpine trending directions,
especially in areas where the Outer Dinarides consist of softer Lower Triassic and
Paleozoic rocks. In this paper we are interested in the boundary between the Inner
and the Outer Dinarides in western Slovenia, and its geometric and kinematic cha-
racteristics that shall be described at the example of the structure of Mt. Blegoš (1562
m) west of Ljubljana (Fig. 2), as well as the significance of these findings for the
study of genesis of the present structure of the Dinarides. This research is based on
geological mapping partially performed by Čar, and on kinematic analysis that was
done by Placer.
Structure of Mt. Blegoš
The environs of Blegoš were mapped geologically several times, first during the Au-
stro-Hungarian monarchy at the scale 1:75000 (Kossmat, 1910), then for the Basic
geological map of Yugoslavia at 1:100000 (Grad & Ferjančič, 1974,1976; B u s e r,
1986, 1987a), and finally in detail, at the scale 1:10000, in the frame of prospecting for
mercury, copper and uranium (unpublished reports by Mlakar, Placer and Čar), so that
the presented ideas on the structure of this area are founded on a large number of fac-
tographic data. This territory consists of three units that are all built of nappes (Fig. 1,
Fig. 2). These are the Southern Alps in the north, consisting of Mesozoic rocks of the
Julian carbonate platform, the Inner Dinarides, of pelagic Triassic, Jurassic and Cre-
taceous clastics, marl and platy limestones of the Slovenian basin and its basement,
and the Outer Dinarides that consist in the Blegoš area of the Tmovo and the Hrušica
nappes. Of the latter, the first nappe consists of Carboniferous and Permian clastics,
and more southwestwards of Triassic, Jurassic and Cretaceous carbonate rocks, and
the second one of Triassic carbonate rocks. The carbonate beds of the Trnovo and
Hrušica nappes form the marginal part of the Dinaric carbonate platform. The Hruši-
ca nappe appears in the studied territory in the tectonic halfwindow below the Trnovo
nappe, named in the geological-morphological sense the Poljane-Vrhnika region. The
latter divides the Trnovo nappe into the Idrija-Žiri region in southwest, and the Ško-
fja Loka-Polhov Gradec region in the northeast. The internal structural elements in
the Trnovo and Hrušica nappes are expressively dinaric, which is characteristic for
the strike of beds and of internal thrust planes. In nappes of the Inner Dinarides the
structures are generally of W-E direction. Kinematically the nappes of the Outer Di-
narides are older, and theay have been overthrusted in the present sense from north-
east towards southwest. The Tmovo nappe is overthrusted on the Eocene flysch of the
Vipava valley, and is therefore of Upper Eocene or Lower Eocene age. The Inner Dina-
rides are overthmsted from north towards south on the Tmovo and Hrušica nappes.
As indicated by Upper Miocene beds that were folded in the Eastern Sava folds in
connection with this overthrusting, these nappes are of Post-Miocene age. With res-
pect to the fact that the dinaric trending antiform of the Poljane-Vrhnika region repo-
sed on the footwall nappe plane of the Inner Dinarides which is not folded, it follows
that the antiform dates from time before forming of these nappes.
The general relationship between the alpine and dinaric trending overthrust struc-
tures in west Slovenia can be found in all works of earlier researchers of this territoiy.
308_Ladislav Placer & Jože Čar
Kossmat (1913, Plate V), Winkler (1923, Plate IV), Grad and Ferjančič
(1974, 1976), Premru (1980) and B u s e r (1986, 1987a). However, Premru deci-
dedly stated that the younger alpine trending overthrust sheets that were moved from
north to south during the Rhodanian orogeny, cover the older dinaric trending over-
thrust sheets that were overthrusted from northeast to southwest in the Illyric-Pyre-
nean orogeny, an observation that at present cannot be denied.
In all nappe units appears in the Blegoš area an expressive structural geometric
anomaly the center of which is the carbonate massif of Blegoš in the extreme north-
western part of the Poljane-Vrhnika region, consequently in the place where the com-
petent carbonate rocks of the Hrušica nappe below the incompetent rocks of the Tr-
novo nappe come in contact with the Inner Dinarides.
Fig. 2. Nappe subdivision of wider Blegoš surroundings
Sl. 2. Krovna rajonizacija širše okolice Blegoša
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides
309
Fig. 3. Geological sketch-map of Blegoš. Used unpublished data of Mlakar (Škofje) and Čar
(Črni vrh, western part of Blegoš)
1 Jelovica nappe (Grad & Ferjančič, 1974, 1976); 2 Nappes of Inner Dinarides (Fig. 2),
Podmelec nappe (Fig. 3); 3 Tmovo nappe; 4 Hrušica nappe; 5 Plioquatemary and Quaternary;
6 More important subvertical fault; 7 Footwall nappe plane of Southem Alps and Inner
Dinarides; 8 Thrust plane of Tmovo nappe; 9 Thrust plane within the Hrušica nappe; 10 Blegoš
horses; 11 Bounda^ of uplift of eastem part of Blegoš; 12 Davča anticline; 13 Blegoš syncline;
14 Valovnik anticline; 15 Thermal spring in the Kopačnica Valley; 16 Inclined fold axis; 17 Ge-
neral directin of thnisting; 18 Noiraal beds; 19 Inverse beds; 20 Inverse horizontal beds
Sl. 3. Geološka skica Blegoša. Uporabljeni so neobjavljeni podatki Mlakarja (Škofje) in Čarja
(Cmi vrh, zahodni del Blegoša)
1 Jelovški pokrov (Grad & Ferjančič, 1974, 1976); 2 Pokrovi Notranjih Dinaridov (sl. 2),
Podmelški pokrov (sl. 3); 3 Trnovski pokrov; 4 Hrušiški pokrov; 5 Pliokvartar in kvartar;
6 Pomembnejši subvertikalni prelom; 7 Osnovna krovna narivna ploskev Južnih Alp in
Notranjih Dinaridov; 8 Krovna narivna ploskev Trnovskega pokrova; 9 Narivna ploskev zno-
traj Hrušiškega pokrova; 10 Blegoške krovne luske; 11 Meja dviga vzhodnega dela Blegoša;
12 Davška antiklinala; 13 Blegoška sinklinala; 14 Valovniška antiklinala; 15 Termalni izvir
ob Kopačnici; 16 Poševna os gube; 17 Generalna smer narivanja; 18 Normalne plasti; 19 In-
verzne plasti; 20 Inverzne horizontalne plasti
310
Ladislav Placer & Jože Čar
Fig. 4. Lithostratigraphic development of nappe units in the Blegoš area
Sl. 4. Litostratigrafski razvoj krovnih enot na območju Blegoša
In naming the nappe units we used the terms that are not yet generally accepted,
since no consens was reached yet on the extent of individual units, and the differen-
ces in ideas usually also result in to different naming. The rocks of the Slovenian ba-
sin west of the Ljubljana basin were named, e.g. after Winkler (1923) the Julian
outer zone, after Grad and Ferjančič (1976) the Selce zone, they are included
after Premru (1980) into the Sorica and Selce overthrusts, and according to B u s e r
(1986) into the Kobla, Rute and Podmelec nappes. As a curiosity it should be mentio-
ned that for the same unit the term Tolmin nappe was proposed by K r y s t i n et al.
(1994, 415). The nappe structure of the Southern Alps and Inner Dinarides was not
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides_313
subdivided by us, since there is no need for it in this article. The Trnovo nappe is un-
derstood in the sense of Mlakar (1969, Žiri-Tmovo nappe). Grad and F e r j a n-
Č i č (1974, 1976, Škofja Loka-Trnovo nappe), and Placer (1981, Trnovo nappe),
and Hrušica nappe in the sense of Placer (1981).
Before continuing the regional discussion, the structure of Blegoš should be descri-
bed in some more detail, as shown schematically on Fig. 3. Lithostratigraphy appears
on Fig. 4. The massif of the mountain consists of the extensive Blegoš syncline (B)
that steeply is inclined towards southwest. Northwards it passes over into the smaller
Davča anticline (D) just below the footwall nappe plane of the Inner Dinarides, and
southwards into the Vaio vnik anticline (V) that straightens out into the Poljane-
Vrhnika region of dinaric trending beds. The axes of these three folds are subparallel,
and the dip elements for the Davča anticline and the Blegoš syncline amount to
235/50, and for the Valovnik anticline 245/65. The Blegoš syncline consists of several
horses named the Blegoš horses that were folded together with beds. The angle bet-
ween the thrust plane of the horses and the beds is small, abot 5o only. The lowest
horse in the sequence is horse 1 consisting of normally lying Middle Triassic and Cor-
devolian beds of the Pseudozilja Formation in the sense of Placer and Kolar-
Jurkovšek (1990). Follows the horse 2 of normally lying Middle Triassic pyrocla-
stics of the lower part of Pseudozilja Formation that discordantly overly the Carbo-
niferous-Permian clastics and rocks of the Groden, Bellerophon and Werfen Formati-
on. Next is the horse 3 of normally lying beds of the Pseudozilja, Rabelj, Transition
and Main dolomite Formation the horse 4 of normally lying beds of the upper part of
Rabelj Formation and of the rocks of Transition, Main dolomite and Dachstein For-
mation. Above the 4th horse the horse 5 is overthrusted. It consist of beds of the Pseu-
dozilja Formation and lower part of Rabelj Formation in normal position, followed
by the horse 6 from the same rocks in inverse position, and finally horse 7 of Bellero-
phon and Werfen Formation and discordantly deposited Langobardian pyroclastics
in inverse position. The belt of overthrusted rocks at the bottom of the Podmelec nap-
pe is formed of the Pseudozilja and Amphiclina Formation rocks. This suggests a wi-
der overthrust zone, that structurally is not analysed yet. The internal structure of
horses with normally lying beds is best exposed in horse 3 where the normal boun-
dary between the variegated lower part of Rabelj clastics and transition beds in the
northem flank of the Blegoš syncline is cut by the hanging wall thrust plane, and in
the southern flank by the footwall thrust plane of the mentioned horse. Consequently,
a beautiful exposure of the oblique cut within the Hrušica nappe that was formed in
the stage of genesis of the nappe structure of the Outer Dinarides. The starting form
for the kinematic development of Blegoš horses can be illustrated by an overthrown
fold (Fig. 5) where the succession of appearing horses is well visible, and also the re-
lations between the horses with the normal and the inverse position of beds.
The second characteristics of the Blegoš stmcture is its northeastem, eastem, sou-
theastem and southem to southwestem boundary with the surrounding rocks that in-
dicates the extreme uplift of the eastern part of the Blegoš massif (Fig. 6). The uplift
can be explained by the tilt of the axes of folds towards southwest. This siginifies ro-
tation of the originally subhorizontal folded beds and horses into the present steep po-
sition. The uplift of the eastern part of Blegoš must have happened along pre-existing
sub vertical faults of various directions (Fig. 2) that are marked in Fig. 3 with a special
sign. The movements in question are consequently of the inherited character. East of
this boundary appear inversely lying beds of the Pseudozilja Formation in discordant
relationship with the Lower Triassic beds. Therefore they are compared with equal
312
Ladislav Placer & Jože Čar
Fig. 5. Initial structure of the Blegoš horses in the Hrušica nappe
1 Tmovo nappe; 2 Lithostratigraphic structure of horses on the surface, Fig. 3;
3 Thrust plane of Trnovo nappe; 4 Thrust plane within the Hrušica nappe; 5 Blegoš
horses; 6 Normal boundary; 7 Unconformity; D.F. Dachstein Formation; M.D.F.
Main dolomite Formation; T.F Transition Formation; R.F. Rabelj Formation;
P.F. Pseudozilja Formation; M.F. Mendola Formation; W.F Werfen Formation
Sl. 5. Izhodiščna struktura blegoških lusk v Hrušiškem pokrovu
1 Trnovski pokrov; 2 Litostratigrafska zgradba lusk na površju, sl. 3; 3 Krovna
narivna ploskev Trnovskega pokrova; 4 Narivna ploskev znotraj Hrušiškega
pokrova; 5 Blegoške luske; 6 Normalna meja; 7 Diskordanca; D.F. Dachsteinska
formacija; M.D.E Glavnodolomitna formacija; T.F. Prehodna formacija; R.F. Rabeljska
formacija; P.F. Psevdoziljska formacija; M.F Mendolska formacija; W.F. Werfenska
formacija
beds of horse 7 west of the Blegoš summit. This horse is covered east of Blegoš by the
Carboniferous-Permian beds of the Tmovo nappe. The nappe character of the Tmovo
stmcture is indicated in this area by the nearby tectonic window
The folded structure of Blegoš continues south west ward also in the Tmovo nappe.
In the core of the Blegoš syncline occurs the structure of Škofje, and in the core of the
Valovnik anticline the tectonic halfwindow consisting of rocks of the Hrušica nappe
east of Škofje along Podplečica brook.
The geometric anomaly in the Blegoš area occurs also in the structure of the Inner
Dinardes. It is expressed by a deviation of its footwall nappe plane from the W-E di-
rection into the SW-NE direction, and with a parallel deviation of strike of beds. Tha
massif of Blegoš is represented consequently by a core of competent rocks of the Hru-
šica nappe surrounded by incompetent rocks of the Tmovo nappe and the Inner Di-
narides.
Interesting from the kinematic standpoint is certainly the question on the mecha-
nism that resulted into the Blegoš stmcture. Before defining the starting data the
stmcture of the Poljane-Vrhnika region should be reviewed somewhat more in detail
(Fig. 7). This structure is represented by an anticlinal arch of rocks of the Hrušica
nappe in the NW-SE direction in which occurs also the anticlinally arched thrust
plane of the Trnovo nappe. The nappe is proved by tectonic klippes of Carboniferous-
Permian elastics amidst the anticlinal arch, and by tectonic halfwindows in valleys
transversely to the anticlinal ridge, where the carbonate rocks of the Hrušica nappe
pass deeply below the clastics of the Tmovo nappe. In the C-D profile of the Basic ge-
ological map, sheet Kranj (Grad & Ferjančič, 1974) that passes across the
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides
313
Fig. 6. Cross section across the summit of Blegoš SW-NE. Section 2. Position of the
section on Fig. 3
1 Trnovo nappe; 2 Podmelec nappe; 3 Footwall nappe plane of the Inner Dinerides;
4 Thrust plane of the Trnovo nappe; 5 Thrust plane within the Hrušica nappe; 6 Ble-
goš horses; 7 Normal beds; 8 Inverse beds; 9 Fault; 10 Boundary of uplift of eastern
part of Blegoš; 11 Virtual throw along to the boundary of uplift of eastem part of
Blegoš
Sl. 6. Profil prek vrha Blegoša v smeri SW-NE. Profil 2. Lega profila na sl. 3
1 Trnovski pokrov; 2 Podmelški pokrov; 3 Osnovna krovna narivna ploskev Notra-
njih Dinaridov; 4 Krovna narivna ploskev Trnovskega pokrova; 5 Narivna ploskev
znotraj Hrušiškega pokrova; 6 Blegoške luske; 7 Normalne plasti; 8 Inverzne plasti;
9 Prelom; 10 Meja dviga vzhodnega dela Blegoša; 11 Navidezni skok ob meji dviga
vzhodnega dela Blegoša
Poljane-Vrhnika region, no thrust planes appear that would cut beds at a small angle
of around 5 degrees. However, these nappes in Blegoš exist, and we presume they are
either not everywhere developed, or they were not mapped. The beds of the Poljane-
Vrhnika region are folded, but they are generally subhorizontal and dipping more or
less steeply towards southwest in the southwestern flank, and towards northeast in
the northeastern flank.
The geometry of the alpine and dinaric systems of nappes is presented in Fig. 8.
Circumstances in the surroundings of Blegoš are a variant of this scheme (Fig. 9).
From it the present structure of Blegoš can be derived. The starting structure is con-
sequently represented by: (1) strike and dip of the footwall nappe plane of the Inner
Dinarides, (2) strike and dip of beds in the Poljane-Vrhnika region and (3), strike and
dip of internal thrust planes in this unit. The direction of the footwall nappe plane of
the Inner Dinarides can be determined from the geological map, whereas the dip an-
gle can be measured directly. For this, the dips of the nappe planes in the Inner Dina-
rides themselves, as given by B u s e r (1987a) on the geological map, sheets Tolmin
314
Ladislav Placer & Jože Čar
Fig. 7. Cross section of the Poljane-Vrhnika region. Section 1. Position of the section on Fig 2.
Legend as on Fig. 5
Sl. 7. Prečni profil Poljansko-Vrhniškega ozemlja. Profil 1. Lega profila na sl. 2.
Legenda na sl. 5
Fig. 8. Relationship between nappe thrusts of al-
pine and dinaric directions. Legend as on Fig. 9
Sl. 8. Odnos med krovnimi narivi alpske in dinarske
smeri. Legenda na sl. 9
and Videm, amount to about 20°. Hence, the dip elements of the footwall nappe plane
of the Inner Dinarides and their variation in the Blegoš area would be 310/20+10. The
average dip of beds and internal thrust planes in the Poljane-Vrhnika region can be
considered together, since the difference of around 5° between them is negligible in the
general analysis. The dips of beds on the basic geological map, sheet Kranj (Grad &
Ferjančič, 1974) vary widely, so in the analysis the dips towards southwest and
northeast up to 30° were taken into account, and the subhorizontal position.
The starting point for genetic analysis of the actual Blegoš structure is the as-
sumption that the beds and the formed horses within the Hrušica nappe owing to
overthrusting of the Inner Dinarides from north southwards were first folded, and
then rotated from north towards south. The axis of the peri-nappe folds is according
to theory the line of intersection between the beds of the Poljane-Vrhnika region and
the footwall nappe plane of the Inner Dinarides, and the rotation of the formed folds
took place around the axis in the W-E direction, conformingly with overthrusting of
the Inner Dinarides from north towards the south.
With respect to the enumerated variants of dips of beds exist several variants of
possible intersecting lines with the footwall nappe plane of the Inner Dinarides (Fig.
10). With the dip of the footwall nappe plane of the Inner Dinarides of 310/20±10 and
with variants of dips of beds (225/0-30, 45/0-30) two fields of lines of intersection re-
sult, and they are at the same time the axes of newly formed folds (fields 1 and 2).
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides_315
Fig. 9. Relationship between the footwall nappe plane
of the Inner Dinarides and thrust plane of the Trnovo
nappe in the Blegoš area
1 FootwaU nappe plane of the Inner Dinarides; 2 Thrust
plane of Trnovo nappe; 3 Variant of the primary posi-
tion of footwall nappe plane of Inner Dinarides
Sl. 9. Odnos med osnovno krovno narivno ploskvijo
Notranjih Dinaridov in krovno narivno ploskvijo
Trnovskega pokrova na območju Blegoša
1 Osnovna krovna narivna ploskev Notranjih Dinari-
dov; 2 Krovna narivna ploskev Trnovskega pokrova;
3 Varianta prvotne lege osnovne krovne narivne
ploskve Notranjih Dinaridov
With regard to the mode of formation of the present positon of the Blegoš folds (V, D,
B) by rotation of the lines of intersection around the W-E axis, it becomes at the first
look evident that the lines of intersection in field 1 cannot be rotated into the actual
position of the axes of the Blegoš folds. This can be performed only with the segment
of field 2, and this between the traces of rotation a and b that touch the external bo-
undaries of the limits of influence of the axes of Blegoš fods V, D, B (field 3). The data
on oleate show that at the selected variant of dip of the nappe basal plane 310/20+10
the dip of the beds in the Poljane-Vrhnika region in the initial phase of overthrusting
of the Inner Dinarides must have been between 45/1 to 45/13, or rounded at 45/0-15.
The difference between the original direction of folds (field 2) and the present positi-
on confirms the virtual uplift of the eastern part of Blegoš which amounts to around
3000 m according to construction from section across the summit of Blegoš in the
SW-NE direction (Fig. 6).
Besides the described model of reconstruction a second model ought to be mentio-
ned. In analysis on Fig. 10 the starting point was the primary anomalous position of
the footwall nappe plane of the Inner Dinarides in the 220-40 direction (line 1 on the
Fig. 9). However, if the general direction of the mentioned footwall nappe plane W-E
316
Ladislav Placer & Jože Čar
Fig. 10. Kinematic genesis of the structure of Blegoš,
variant
1 Footwall nappe plane of the Inner Dinarides; 2 Dip of
beds of the Poljane-Vrhnika region; 3 Field of dispersion
of lines of intersection between the footwall nappe plane
of the Inner Dinarides and beds in southwestern flank of
the Poljane-Vrhnika region; 4 Field of dispersion of lines
of intersection between the footwall nappe plane of the
Inner Dinarides and beds in northeastern flank of the Po-
ljane-Vrhnika region; 5 Field of dispersion of axes of Ble-
goš folds; 6 Boundary traces of rotation; 7 Extreme lines
of intersection in field 2
Sl. 10. Kinematska geneza strukture Blegoša, 1. varianta
1	Osnovna krovna narivna ploskev Notranjih Dinaridov;
2	Vpad plasti Poljansko-Vrhniškega ozemlja; 3 Polje
sipanja presečnic med osnovno krovno narivno ploskvijo
Notranjih Dinaridov in plastmi v jugozahodnem krilu
Poljansko-Vrhniškega ozemlja; 4 Polje sipanja presečnic
med osnovno krovno narivno ploskvijo Notranjih Dina-
ridov in plastmi v severovzhodnem krilu Poljansko-
Vrhniškega ozemlja; 5 Polje sipanja osi blegoških gub;
6 Mejni trasi rotacije; 7 Skrajni presečnici v polju 2
is taken into account (line 3 on the Fig. 9), and the assumption is made of its later de-
formation owing to the hindrance of competent rocks of the Poljane-Vrhnika region,
then the starting point of kinematic analysis becomes somewhat different. With the
general direction of the footwall nappe plane of the Inner Dinarides 360/20+10 it is
possible to reconstruct the Blegoš structure at the condition of northeastern dip of
beds in the Poljane-Vrhnika region, which is identical with results of the first analy-
sis, with the difference in the starting dip of beds that is somewhat higher, amounting
to 45/8 to 45/28, or rounded 45/10-30 (Fig. 11).
structure of Mt. Blegoš between the Inner and the Outer Dinarides
317
Fig. 11. Kinematic genesis of the Blegoš structure,
variant. Legend as on figure 10
Sl. 11. Kinematska geneza strukture Blegoša, 2. varian-
ta. Legenda na sliki 10
Discussion
The relationship between the Inner and the Outer Dinarides in the Blegoš area
suggests the contact of two different nappe systems: (1) the south alpine system that
comprises the Southern Alps and the Inner Dinarides west of the Ljubljana basin,
and (2), the dinaric system that consists of the Outer Dinarides. Deformations in the
alpine direction that occur in places in the dinaric system below the footwall nappe
plane of the Inner Dinarides were formed owing to overthrusting from north towards
the south. This signifies that the dinarically oriented structures are masked by the al-
pine directed structures, as witnessed by the actual structure of Blegoš and by W-E
folds in incompetent clastic beds of the Trnovo nappe. The boundary between the al-
pine and the dinaric system of overthrusting is clear in the Ljubljana basin - Tolmin
area. Less so in the west and east, where the dinaric nappe units are entirely permea-
ted with the secondary alpine structures.
It follows from our conclusions that the footwall nappe plane of the Inner Dinari-
des in the Blegoš area represents the southern boundary of the south alpine nappes.
This boundary has a deeper structural significance, since it does not involve local ro-
tation of a smaller block of the Outer Dinarides with respect to the Inner Dinarides
west of the Zagreb lineament, but the contact of two extensive units that had been
originally most likely veiy far apart, the reasoning which is in hypothetical discussi-
ons of genesis of the Dinarides much too little considered. Here we deal with the con-
tact zone whose geometry and genesis are not yet satisfactorily solved. The conside-
red footwall nappe plane in the hinterland of the Triest Bay represents besides the fo-
otwall nappe plane of the Southern Alps the most important overthrust structure so-
318_Ladislav Placer & Jože Čar
uth of the Periadriatic lineament. Along it the rotation of the Outer Dinarides with
respect to the Inner Dinarides and Southem Alps for 40° to 45° is well expressed.
The comparison of individual concepts on the structure of the boundary between
the Inner and the Outer Dinarides was not the object of this article.
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi
Uvod
V zaledju Tržaškega zaliva zahodno od Zagrebškega lineamenta sta se v geološkem
strokovnem žargonu uveljavila termina alpska (W-E) in dinarska (NW-SE) smer ozi-
roma alpski in dinarski elementi strukture, ki ju seveda ne moremo uporabljati v
smislu planetarne razsežnosti Alpidov, temveč imata zgolj lokalni sporazumevalni
pomen, saj na tem prostoru dobro ponazarjata razmere na stiku Zunanjih z Notranji-
mi Dinaridi (sl. 1). Na prostorsko omejenem ozemlju Slovenije potekajo strukture v
alpski smeri v Južnih Alpah in pretežnem delu Notranjih Dinaridov, dinarsko smer
pa imajo strukture v Zunanjih Dinaridih. Le v pasu ob Notranjih Dinaridih, pre-
dvsem tam, kjer grade Zunanje Dinaride mehkejše spodnjetriasne in paleozojske ka-
mnine, so dinarsko usmerjene strukture ponekod maskirane z alpsko usmerjenimi. V
tem prispevku nas zanima meja med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi v zahodni
Sloveniji oziroma njene geometrijske in kinematske karakteristike, ki jih bomo opi-
sali na primeru zgradbe Blegoša (1562 m) zahodno od Ljubljane (sl. 2) in pomen teh
ugotovitev za študij geneze aktualne zgradbe Dinaridov. Prispevek Čar j a v tem član-
ku je kartografski, medtem ko je kinematska analiza Placer j evo delo.
Zgradba Blegoša
Okolica Blegoša je bila geološko kartirana večkrat, najprej v času avstro-ogrske
monarhije v merilu 1:75000 (Kossmat, 1910), nato za Osnovno geološko karto Ju-
goslavije v merilu 1:100000 (Grad & Ferjančič, 1974,1976; B u s e r, 1986,
1987a) in nazadnje podrobno v merilu 1:10000 v okviru raziskav na živo srebro, baker
in uran (neobjavljena poročila Mlakarja, Placer j a in Čar j a), tako, da temeljijo predlo-
žena spoznanja o zgradbi tega območja na velikem številu faktografskih podatkov. To
ozemlje sestavljajo tri enote, ki so vse zgrajene iz pokrovov (sl. 1, sl. 2). To so: Južne
Alpe na severu iz mezozojskih kamnin Julijske karbonatne platforme, Notranji Dina-
ridi iz pelagičnih, triasnih, jurskih in krednih klastitov, laporja in ploščnatih apnen-
cev Slovenskega bazena in njegove podlage ter Zunanji Dinaridi, ki jih na območju
Blegoša sestavljata Trnovski in Hrušiški pokrov. Prvi je iz karbonskih in permskih
klastitov ter bolj proti jugozahodu iz triasnih, jurskih in krednih karbonatov, drugi je
iz triasnih karbonatov. Karbonatne kamnine Trnovskega in Hrušiškega pokrova se-
stavljajo robni del Dinarske karbonatne platforme. Hrušiški pokrov oblikuje na pri-
kazanem ozemlju tektonsko polokno izpod Trnovskega pokrova, imenovano v geolo-
ško morfološkem smislu Poljansko-Vrhniško ozemlje, ki deli Trnovski pokrov na
Idrijsko-Žirovsko ozemlje na jugozahodu in Škofjeloško-Polhograjsko ozemlje na se-
verovzhodu. Notranji elementi strukture v Trnovskem in Hrušiškem pokrovu so izra-
zito dinarski, kar je značilno za smeri plasti in internih narivnih ploskev. V pokrovih
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi_3J_9
Notranjih Dinaridov imajo strukture v splošnem alpsko smer. V kinematskem smislu
so pokrovi Zunanjih Dinaridov starejši in so narinjeni v današnjem smislu od seve-
rovzhoda proti jugozahodu. Trnovski pokrov je narinjen na eoeenski fliš Vipavske do-
line, zato je zgornjeeoeenske ali spodnjeoligocenske starosti. Notranji Dinaridi so na-
rinjeni od severa proti jugu na Trnovski in Hrušiški pokrov. Po zgornjemioeenskih
plasteh, ki so se v Vzhodnih Posavskih gubah nagubale v zvezi s tem narivanjem, so ti
pokrovi postmioeenske starosti. Glede na to, da se dinarsko usmerjena antiforma Po-
ljansko-Vrhniškega ozemlja naslanja na osnovno krovno narivno ploskev Notranjih
Dinaridov, ki ni nagubana, ugotavljamo, da je antiforma nastala že pred oblikova-
njem južnoalpskih pokrovov.
Generalno razmerje med alpsko in dinarsko usmerjenimi narivnimi strukturami
v zahodni Sloveniji je razvidno v vseh delih dosedanjih raziskovalcev tega ozemlja
pri Kossmatu (1913, tabla V), W i n k 1 e r j u (1923, tabla IV), Gradu in
Ferjančiču (1974, 1976), P r e m r u j u (1980) in Buserju (1986, 1987a).
Vendar je le Premru določno zapisal, da mlajše alpsko usmerjene narivne enote, nari-
njene od severa proti jugu v rodanski fazi, prekrivajo starejše dinarsko usmerjene na-
rivne enote narinjene od severovzhoda proti jugozahodu v ilirsko-pirenejski fazi, če-
mur danes ne moremo oporekati.
V vseh krovnih enotah nastopa na območju Blegoša izrazita strukturna geometrij-
ska anomalija, katere središče je karbonatni masiv Blegoša v skrajnem severozaho-
dnem delu Poljansko-Vrhniškega ozemlja, torej tam, kjer se kompetentne karbonatne
kamnine Hrušiškega pokrova izpod nekompetentnih kamnin Trnovskega pokrova do-
tikajo Notranjih Dinaridov.
Pri poimenovanju krovnih enot smo uporabili izraze, ki še niso splošno sprejeti, ker
še ni enotnega mnenja o obsegu posameznih enot, razlika v pojmovanju pa pomeni
običajno tudi drugačno poimenovanje. Kamnine Slovenskega bazena zahodno od Lju-
bljanske kotline so npr po Winklerju (1923) Julijska zunanja cona, po Gradu
in Ferjančiču (1976) Selška cona, po Premruju (1980) so vključene v Sori-
ški in Selški nariv, po Buserju (1986) pa v Koblanski, Rutarski in Podmelški
pokrov. Kot zanimivost naj navedemo, da za isto enoto predlagajo Krystyn in
sodelavci (1994, 415) termin Tolminski pokrov. Krovne zgradbe Južnih Alp in No-
tranjih Dinaridov nismo razčlenjevali, ker v tem prispevku to ni potrebno. Trnovski
pokrov razumemo v smislu Mlakarja (1969, Žirovsko-Trnovski pokrov). Grada
in Ferjančiča (1974, 1976, Škofjeloško-Tmovski pokrov) in P 1 a e e r j a (1981,
Trnovski pokrov); Hrušiški pokrov v smislu Placerja (1981).
Preden nadaljujemo z regionalnimi razglabljanji naj podrobneje opišemo struktu-
ro Blegoša, ki je shematizirano podana na sl. 3. Litostratigrafija je podana na sl. 4.
Sam masiv gore gradi obsežna Blegoška sinklinala (B), ki strmo tone proti jugozaho-
du. Ta se proti severu tik pod osnovno krovno narivno ploskvijo Notranjih Dinaridov
previje v neznatnejšo Davško antiklinalo (D), proti jugu pa v Valovniško antiklinalo
(V), ki se izravna v Poljansko-Vrhniško ozemlje z dinarsko usmerjenimi plastmi. Osi
vseh treh gub so subparalelne, elementi vpada znašajo za Davško antiklinalo in Ble-
goško sinklinalo 235/50, za Valovniško antiklinalo 245/65. Blegoška sinklinala je iz
več lusk, imenovanih blegoške luske, ki so nagubane skupaj s plastmi. Kot med na-
rivno ploskvijo lusk in plastmi je neznaten in znaša 5°. Najnižja v skladovnici lusk je
luska 1 iz normalno ležečih plasti Psevdoziljske formacije srednjetriasne in cordevol-
ske starosti v smislu Placerja in Kolar-Jurkovškove (1990). Sledi ji
luska 2 iz normalno ležečih srednjetriasnih piroklastitov iz spodnjega dela Psevdo-
ziljske formacije, ki ležijo diskordantno na karbonsko-permskih klastitih in kamni-
320_Ladislav Placer & Jože Čar
nah Grödenske, Bellerophonske in Werfenske formacije. Nato sledijo luska 3 iz nor-
malno ležečih plasti Psevdoziljske formacije ter kamnin Rabeljske, Prehodne in
Glavnodolomitne formacije, luska 4 iz normalnih plasti zgornjega dela Rabeljske for-
macije in iz kamnin Prehodne, Glavnodolomitne in Dachsteinske formacije, na 4. lu-
sko so narinjene luska 5 iz plasti Psevdoziljske formacije in spodnjega dela Rabeljske
formacije v normalni legi, nato luska 6 iz enakih plasti v inverzni legi in končno lu-
ska 7 iz Bellerophonske in Werfenske formacije ter diskordantno odloženih lango-
bardskih piroklastitov spodnjega dela Psevdoziljske formacije v inverzni legi. Pas na-
rinjenih kamnin v dnu Podmelškega pokrova grade kamnine Psevdoziljske in Amphi-
clinske formacije, kar kaže na širšo narivno cono, ki pa strukturno še ni razčlenjena.
Notranja struktura lusk z normalno ležečimi plastmi je najlepše razvidna v luski 3,
kjer je normalna meja med pisanim zgornjim delom Rabelj skih klastitov in prehodni-
mi plastmi v severnem krilu Blegoške sinklinale odrezana s krovninsko, v južnem
krilu pa s talninsko narivno ploskvijo omenjene luske. Gre torej za lepo viden pošev-
ni rez znotraj Hrušiškega pokrova, ki je nastal v stadiju geneze krovne zgradbe Zuna-
njih Dinaridov. Izhodno formo za kinematski razvoj blegoških lusk je mogoče prika-
zati s poleglo gubo (sl. 5), kjer je nazorno razvidno zaporedje nastopajočih lusk in
odnosov med luskami z normalno in inverzno lego plasti.
Druga značilnost strukture Blegoša je njena severovzhodna, vzhodna in jugovzho-
dna do južna in jugozahodna meja nasproti okolnim kamninam, ki kaže na ekstremni
dvig vzhodnega dela masiva Blegoša (sl. 6). Dvig je razviden iz nagnjenosti osi gub
proti jugozahodu, kar pomeni, da gre za rotacijo prvotno subhorizontalnih nagubanih
plasti in lusk v strmo lego. Dvig vzhodnega dela Blegoša se je moral zgoditi ob že prej
obstoječih subvertikalnih prelomih različnih smeri (sl. 2), ki so na sl. 3 označeni s po-
sebno oznako. Gre torej za nasledstvene premike. Vzhodno od te meje se javljajo in-
verzno ležeče plasti Psevdoziljske formacije v diskordantnem odnosu s spodnjetriasni-
mi skladi, zaradi česar jih vzporejamo z enakimi plastmi luske 7 zahodno od vrha Ble-
goša. To lusko prekrivajo vzhodno od Blegoša karbonsko-permske plasti Trnovskega
pokrova. Tektonsko okno nedaleč od tod dokazuje krovni značaj Trnovskega pokrova.
Nagubana zgradba Blegoša se nadaljuje proti jugozahodu tudi v Trnovskem po-
krovu. V jedru Blegoške sinklinale je struktura Škof j ega, v jedru Valovniške antikli-
nale pa tektonsko polokno iz kamnin Hrušiškega pokrova jugovzhodno od Škofjega
ob Podplečici.
Geometrijska anomalija na območju Blegoša nastopa tudi v zgradbi Notranjih Di-
naridov. Izražena je z odklonom njihove osnovne krovne narivne ploskve od smeri W-
E v smer SW-NE in z vzporednim odklonom smeri plasti. Masiv Blegoša predstavlja
potemtakem jedro kompetentnih kamnin Hrušiškega pokrova, obdano z nekompe-
tentnimi kamninami Trnovskega pokrova in Notranjih Dinaridov.
V kinematskem smislu nas seveda zanima, kakšen mehanizem je ustvaril strukturo
Blegoša. Za določitev izhodiščnih podatkov si nekoliko podrobneje oglejmo zgradbo
Poljansko-Vrhniškega ozemlja (sl. 7), ki predstavlja antiklinalni svod iz kamnin Hru-
šiškega pokrova v smeri NW-SE, v katerem je antiklinalno usločena tudi narivna plo-
skev Trnovskega pokrova. Pokrov dokazujejo tektonske krpe karbonsko-permskih
klastitov sredi antiklinalnega hrbta in tektonska polokna v dolinah prečno na anti-
klinalni hrbet, kjer se karbonati Hrušiškega pokrova zajedajo globoko pod Mastite
Trnovskega pokrova. V profilu C-D na osnovni geološki karti, list Kranj (Grad &
Ferjančič, 1974), ki poteka prek Poljansko-Vrhniškega ozemlja, sicer ni narivnih
ploskev, ki bi blago sekale plasti pod kotom okoli 5°, vendar te na Blegošu obstajajo,
zato sklepamo, da niso povsod razvite ali pa niso bile kartirane. Plasti na Poljansko-
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi_3J_9
Vrhniškem ozemlju so sicer nagubane, vendar so v generalnem smislu subhorizontal-
ne in vpadajo ponekod bolj, ponekod manj strmo proti jugozahodu v jugozahodnem
krilu in proti severovzhodu v severovzhodnem krilu.
Geometrija alpskega in dinarskega sistema krovnih narivov je razvidna na sl. 8.
Razmere v okolici Blegoša so varianta te sheme (sl. 9). Iz te je mogoče izpeljati seda-
njo strukturo Blegoša. Izhodno strukturo torej predstavljajo: 1. smer in vpad osnovne
krovne narivne ploskve Notranjih Dinaridov, 2. smer in vpad plasti na Poljansko-Vr-
hniškem ozemlju in 3. smer in vpad internih narivnih ploskev v tej enoti. Smer
osnovne krovne narivne ploskve Notranjih Dinaridov je mogoče določiti po geološki
karti, velikosti vpada pa se ne da izmeriti neposredno. Nasloniti se je treba na vpade
krovnih narivnih ploskev v samih Notranjih Dinaridih, ki jih posreduje B u s e r
(1987a) na geološki karti, lista Tolmin in Videm, in znašajo okoli 20°. Tako bi elemen-
ti vpada osnovne krovne narivne ploskve Notranjih Dinaridov in njegove variacije na
območju Blegoša znašali 310/20+10. Povprečni vpad plasti in internih narivnih plo-
skev na Poljansko-Vrhniškem ozemlju lahko obravnavamo skupaj, saj je razlika med
njima 5° za generalno analizo zanemarljiva. Vpadi plasti na osnovni geološki karti,
list Kranj (Grad & Ferjančič, 1974) močno nihajo, zato smo pri analizi upoš-
tevali vpade proti jugozahodu in severovzhodu do 30° in subhorizontalno lego.
Izhodišče za analizo geneze sedanje strukture Blegoša je podmena, da so se plasti
in že formirane luske znotraj Hrušiškega pokrova zaradi narivanja Notranjih Dinari-
dov od severa proti jugu najprej nagubale in nato zasukale od severa proti jugu. Os
obnarivnih gub je po teoriji presečnica med plastmi Poljansko-Vrhniškega ozemlja in
osnovno krovno narivno ploskvijo Notranjih Dinaridov, sukanje nastalih gub pa se je
zgodilo okoli osi v smeri W-E skladno z narivanjem Notranjih Dinaridov od severa
proti jugu.
Glede na naštete variante vpadov plasti obstaja več variant možnih presečnic z
osnovno krovno narivno ploskvijo Notranjih Dinaridov (sl. 10). Pri vpadu osnovne
krovne narivne ploskve Notranjih Dinaridov 310/20±10 in pri variantah vpadov pla-
sti (225/0-30, 45/0-30) dobimo dve polji presečnic, ki so hkrati možne smeri osi novo-
nastalih gub (polji 1 in 2). Glede na to, da je današnja lega osi blegoških gub (V, B, D)
nastala z rotacijo presečnic okoli osi W-E, je že na prvi pogled očitno, da presečnic v
polju 1 ne moremo zarotirati v aktualno lego osi blegoških gub. To lahko opravimo le
s segmentom polja 2, in sicer med trasama rotacije a in b, ki se dotikata zunanjih mej
vplivnega polja osi blegoških gub V, B, D (polje 3). Iz oleate je razvidno, da je bil pri
izbrani varianti vpada krovne narivne ploskve 310/20±10 vpad plasti na Poljansko-
Vrhniškem ozemlju v začetni fazi narivanja Notranjih Dinaridov med 45/1 do 45/13
ali zaokroženo 45/0-15. Razlika med prvotno smerjo gub (polje 2) in sedanjo lego po-
trjuje navidezni dvig vzhodnega dela Blegoša, ki znaša po konstrukciji v profilu prek
vrha Blegoša v smeri SW-NE (sl. 6) okoli 3000 m.
Poleg opisanega modela rekonstrukcije je treba omeniti še enega. Pri analizi na sl.
10 smo izhajali iz primarne anomalne lege osnovne krovne narivne ploskve Notranjih
Dinaridov v smeri 220-40. Če pa upoštevamo generalno smer omenjene krovne nariv-
ne ploskve W-E (sl. 9) in postavimo, da se je le-ta deformirala pozneje zaradi ovire iz
kompetentnih kamnin Poljansko-Vrhniškega ozemlja, je izhodišče kinematske anali-
ze nekoliko drugačno. Pri generalni smeri osnovne krovne narivne ploskve Notranjih
Dinaridov 360/20±10 je mogoče rekonstruirati zgradbo Blegoša pri pogoju, da vpada-
jo plasti na Poljansko-Vrhniškem ozemlju proti severovzhodu, kar je identično z re-
zultati prve analize, le da je izhodiščni vpad plasti nekoliko večji in znaša 45/8 do
45/28 ali zaokroženo 45/10-30 (sl. 11).
322_Ladislav Placer & Jože Čar
Razprava
Odnos med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi na območju Blegoša kaže na stik
dveh različnih krovnih sistemov: 1. južnoalpskega, ki zajema Južne Alpe in Notranje
Dinaride zahodno od Ljubljanske kotline in 2. dinarskega, ki zajema Zunanje Dina-
ride. Deformacije v alpski smeri, ki nastopajo ponekod v dinarskem sistemu pod
osnovno krovno narivno ploskvijo Notranjih Dinaridov, so nastale zaradi narivanja
od severa proti jugu. To pomeni, da so dinarsko usmerjene strukture prekrite z alpsko
usmerjenimi strukturami, na kar kažejo aktualna zgradba Blegoša in gube v smeri
W-E v nekompetentnih klastičnih kamninah Trnovskega pokrova. Meja med alpskim
in dinarskim sistemom narivanja je od Ljubljanske kotline do Tolmina jasna, medtem
ko proti zahodu in vzhodu ni tako; tu so dinarske krovne enote povsem preparirane s
sekundarnimi alpskimi strukturami.
Iz naših ugotovitev izhaja, da predstavlja osnovna krovna narivna ploskev Notra-
njih Dinaridov na območju Blegoša južno mejo južnoalpskih pokrovov, ki ima globlji
strukturni pomen, saj ne gre za lokalno rotacijo manjšega bloka Zunanjih Dinaridov
nasproti Notranjim Dinaridom zahodno od Zagrebškega lineamenta, temveč za stik
dveh obsežnih enot, ki sta bili prvotno po vsej verjetnosti daleč narazen, kar je v ge-
nezi Dinaridov v dosedanjih hipotetičnih razglabljanjih premalo prisotno. Gre za sti-
čno cono, ki geometrijsko in genetsko še ni zadovoljivo rešena. Obravnavana krovna
narivna ploskev v zaledju Tržaškega zaliva predstavlja poleg osnovne krovne narivne
ploskve Južnih Alp najpomembnejšo narivno strukturo južno od Periadriatskega li-
neamenta. Ob njej je jasno izražena rotacija Zunanjih Dinaridov nasproti Notranjim
Dinaridom in Južnim Alpam za 30° do 45°.
Primerjava posameznih idej o zgradbi meje med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi
ni predmet tega prispevka.
Zgradba Blegoša med Notranjimi in Zunanjimi Dinaridi_3J_9
References
B u s e r, S. 1986: Tolmač listov Tolmin in Videm (Udine), Osnovna geološka karta SFRJ,
1:100.000. Zvezni geološki zavod, Beograd, pp. 103.
B u s e r, S. 1987a: Osnovna geološka karta SFRJ, Lista Tolmin in Videm (Udine) 1:100.000.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
B u s e r, S. 1987b: Development of the Dinaric and the Julian Carbonate Platforms and of
the Intermediate Slovenian Basin (NW Yugoslavia). - Mem. Soc. Geol. It. 40, 313-320.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1974: Osnovna geološka karta SFRJ, List Kranj, 1:100.000.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976: Tolmač lista Kranj, Osnovna geološka karta SFRJ,
1:100.000. Zvezni geološki zavod, Beograd, pp. 70.
Kazmer, M. & Kovač s, S. 1989: Ћ-iassic and Jurassic oceanic/paraoceanic belts in the
Carpathian-Pannonian Region and its surroundings. Tectonic Evolution of the Tethyan Region,
NATO ASI Series, Springer - Verlag, 77-92.
Kossmat, F. 1910: Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack und Idria. - Geol. Ra.,
Wien, pp. 101.
Kossmat, F. 1913: Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. - Mitt. Geol.
Ges. 6, 61-165, Wien.
K r y s t y n. L., Lein, R., Schlaf, J. & Bauer, F. 1994: Über ein neues obertria-
disch-jurassisches Intraplattformbecken in den Südkarawanken. - Jubiläumschrift 20 Jahre
Geol. Zusammenarbeit Òster. - Ung. 2, 409-416, Wien.
Mlakar, I. 1969: Krovna zgradba Idrijsko-Žirovskega ozemlja. - Geologija 12, 5-72, Ljub-
ljana.
Placer, L. 1981: Tektonska zgradba jugozahodne Slovenije. - Geologija 24, 27-60, Ljub-
ljana.
Placer, L. & Kolar-Jurkovšek, T. 1990: O starosti psevdoziljskih skladov v vzho-
dnih Posavskih gubah. - Rud.-met. zbornik 37/4, Ljubljana.
Premru, U. 1980: Geološka zgradba osrednje Slovenije. - Geologija 23/2, 226-273, Ljub-
ljana.
Ravnik, D., R a j v e r. D., Poljak, M. & Ž i v č i d, M. 1995: Overview of the geo-
thermal field of Slovenia in the area between the Alps, the Dinarides and the Pannonian basin.
- Tectonophysics 250, 135-149.
Winkler, A. 1923: Ueber den Bau der östlichen Südalpen. - Mitt. Geol. Ges. 16, 1-272,
Wien.
GEOLOGIJA 40, 325-221 (1997), Ljubljana 1998
Paleomagnetic, Tectonic and Stratigraphie Correlation
of Tertia^ Formations in Slovenia and Hungary along
the Periadriatic and Mid-Hungarian Tectonic Zone
(Preliminary Communication)
Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciarja vzdolž
periadriatske cone v Sloveniji in srednjemadžarske tektonske cone
(Predhodno obvestilo)
Bogomir Jelen', Emo Márton^, László Fodor\ Maria Báldi*, Jože Čar\
Helena Rifelj', Dragomir Skaberne' & Marko Vrabec^
^Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics, Dimičeva 14, 1109 Ljubljana, Slovenia
^Eötvös Loránd Geophysical Institute of Hungary, Columbus u. 17-23, 1145 Budapest, Hungary
'Department of Applied and Environmental Geology, Eötvös Loránd University, Múzeum
krt. 4/A, 1088 Budapest, Hungary
''Rákóczi u. 42, 2096 üröm, Hungary
^Geological Department, Faculty of Natural Sciences and Engineering, University of Ljubljana
Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana, Slovenia
Key words: Paleomagnetism, structural geology, tectonics, stratigraphy. Tertiary,
Slovenia, Hungary
Ključne besede: paleomagnetizem, strukturna geologija, tektonika, stratigrafija,
terciar, Slovenija, Madžarska
Introduction
A project with the above title was conducted from 1995-1996 as a part of the Slo-
venian-Hungarian intergovernmental science and technology cooperation program
under the No. 21/95. Although the thorough reporting of results will be published so-
on, we provide here a preliminary account of our activities and preliminary results.
Preliminary Communication
The understanding of the stratigraphy of the Tertiary in Eastern Slovenia was im-
proved with the application of a tectonostratigraphic model (Jelen et al., 1992).
Stratigraphie research showed that the Donat tectonic zone is a contact between two
tectonostratigraphic units, and that the role of the zone is equivalent to the role of
the Buda line in Hungary (Jelen et al., 1992). This new aspects of the correlation
326_B. Jelen, E. Márton, L. Fodor, M. Báldi, J. Čar, H. Rifelj, D. Skaberne & M. Vrabec
of the Tertiary formations within the Periadriatic zone, the mid-Hungarian tectonic
zone, and the adjacent areas, are important from the viewpoint of the continental
escape tectonics along the Periadriatic zone, and mid-Hungarian zone (Jelen,
1994) because of the collision of the European and African tectonic plates (K á z m é r,
1984; Kázmér & Kovács, 1985). In the escape process the units of the Carpa-
tho-Pannonian area must have moved eastward. Thus, the formerly uniform Paleoge-
ne basin may be found today in two pieces, the northern part in Hungary and sou-
thern Slovakia, and the southern part in Slovenia (C s o n t o s et al., 1992). The dex-
tral separation of these pieces was estimated by Kázmér (1984) to be 450-500 km
and by Tari (1994) to be 350-550 km.
Since the first application of the escape theory to the Alpine-Carpathian-Pannoni-
an region in the last decade, many studies have dealt with different aspects of it. Ho-
wever, the problem is very complex, and several questions have remained unanswe-
red. Our project concentrated on the following aspects of this problem:
1.	Direct stratigraphie comparison (not using information from the literature only)
of the Slovenian and the Hungarian Paleogene basins.
2.	The study of the manner and timing of the tectonic movements in the "source"
area of the displaced continental slivers in N Slovenia.
For these purposes, paleomagnetic method was applied for the first time in the
Tertiary of Eastern Slovenia, along with microtectonic measurements and analysis
which revealed the orientation of paleostress axes, enabled the separation of diffe-
rent stress regimes and their timing, and constrained the kinematics of movements
along faults.
For direct stratigraphical comparison, the Slovenian team with the guidance of
the Hungarian party made two field trips to Hungary and examined the following
Tertiary formations (middle Eocene through Karpatian): Darvastó Formation, Szöc
Formation, Padrag Formation, Dorog Formation, Szépvôlgy Formation, Piszke For-
mation, Buda Formation, Tard Formation, lower part of Kiscell Formation, Iharkut
Formation, Mäny Formation, Csatka Formation, Eger Formation, Szécsény Forma-
tion, Pétervására and Budafok Formation, Gyulakeszi rhyolite tuff horizons, Garáb
Formation and Egyházasgerge Formation. Micropaleontologic samples were taken
for the biostratigraphic correlation. Nannoplankton biostratigraphy and biochrono-
logy of the Slovenian sections was established by M. Báldi. Lithostratigraphy, fora-
miniferal biostratigraphy and biochronology and stratigraphie correlation were per-
formed at the Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics, Ljubljana.
The stratigraphie correlation gave important results. Stratigraphie equivalents of
the Szépvôlgy Limestone, Buda Marl and Tard Clay and sedimentary transition from
Eocene beds into Oligocene beds have been found for the first time in Slovenia. Bio-
stratigraphic analysis revealed nannoplankton biochronozone NP 21 and planktonic
foraminifera biochronozone 7P17/P18 (uppermost Priabonian) for the Slovenian equ-
ivalent of the Szépvôlgy Limestone, nannoplankton biochronozone NP 21 and plank-
tonic foraminifera biochronozone PI8 (uppermost Priabonian and lowermost
Rupelian) for the Slovenian equivalent of the Buda Marl, and nannoplankton bio-
chronozones from NP 21 through the lower part of NP 23 and planktonic foraminife-
ra biochronozones from P18 through aproximately PI9 (lower Rupelian) for the Slo-
venian equivalent of the Tard Clay. These stratigraphie units which were found from
Luče area (upper Savinja valley) in the west to Rogaška Slatina area in the east charac-
terize a tectonostratigraphic unit bounded by Donat tectonic zone (in sensu Jelen et
al., 1992) and Celje fault (in sensu B u s e r, 1979).
Paleomagnetic, Tectonic and Stratigraphie Correlation of Tertiary_327
Structural measurment were carried out by a joint Hungarian-Slovenian team at
90 localities in Slovenia along the eastern terminantion of the Periadriatic zone and
in the surrounding areas. The measured data were analysed and different deformati-
on phases were separated. Paleostress calculations were carried out for sites where
permitted by the data sets (the presence of slickensided fault planes). Tectonic and
structural analyses and interpretations were made at the Department of Applied and
Environmental Geology of Eötvös Loránd University and at the Department of Geo-
logy, University of Ljubljana.
Our analysis demonstrates repeated, progressive dextral transpression of the study
area within and in-between the large shear zones of Periadriatic-Šoštanj and Sava-
Celje faults. The brittle deformation is characterized by NW-SE to N-S compression
and perpendicular tension. The penetrative strike-slip faulting was accompanied
with folding and verticalization of beds (as in the Donat tectonic zone). Between the
shear zones, in a rather rigid Savinja block, sinistral transpression occured in the
west (Smrekovec area), and dextral transtension in the east due to the accompanying
mechanisms of deformation. These observations indicate a modified tectonic model
of relatively rigid domino blocks rotating clockwise between the two dextral strike-
slip zones.
Dextral transpresion started in Early Miocene and occured in several more inten-
sive periods until the recent time.
Detailed study of the young transtensional activity and the relative timing of tec-
tonic events was made in the Velenje basin area with use of the subsurface data.
The paleomagnetic studies involved drilling and orienting of paleomagnetic sam-
ples in the field by a Hungarian-Slovenian team. So far 69 localities (577 samples) we-
re measured, demagnetized in several steps and finally evaluated from paleomagnetic
point of view in the Paleomagnetic Laboratory of Eötvös Loránd Geophysical Institu-
te of Hungary. About half of the samples were collected and processed before the start
of the present project, but the conclusions we make here are based on all observations.
The main results of the paleomagnetic studies are the following:
1.	A relatively large area (with Eastern Alpine basement) north of the Periadriatic
lineament and the Ljutomer fault is characterised by 30-40° uniform counterclockwi-
se rotation. The age of the rotation is post-Badenian, not yet constrained more preci-
sely. This area must have moved as a single microplate.
2.	In the area with Dinaric basement, south of the Sava-Celje fault system, data
from the Tertiary show very moderate (up to 20°) clockwise rotation.
3.	The zone between the above described rotated blocks is a complex shear zone,
characterised mostly by large (60-140°) clockwise rotations. The distribution of the
paleomagnetic declinations in time indicates that the rotations occured in at least
two tectonic phases, the first taking place in late Karpatian (about 16.5 Ma) and the
second in post-Pontian (younger than 6 Ma) time.
4.	In certain places, counterclockwise rotated or apparently non-rotated localities
are found. This might be explained by the complex internal structure of the shear zo-
nes themselves which are right-lateral, yet allow counterclockwise rotation between
a pair of secondary sinistral shear zones.
The orientation of stress axes, the presence and amount of tectonic rotation of the
blocks, the chronology of deformation, and the resulting fault patterns were compa-
red to similar data from central, north-eastern and southern Hungary. Our research
confirmed the earlier suggestions that the Slovenian and the north-eastern Hungari-
an Paleogene basin segments must have formed a single uniform basin. Contrary to
328_B. Jelen, E. Márton, L. Fodor, M. Báldi, J. Čar, H. Rifelj, D. Skaberne & M. Vrabec
the current opinion, our results imply that the Slovenian part of the Paleogene basin
is not a homogeneous unit, but rather an assemblage of tectonic slices that originated
in different Paleogene basins. The Early Miocene dextral slip along the Periadriatic
fault system and the shear zone of Slovenia continued into the mid-Hungarian zone
between the Lake Balaton and the Mecsek area.
The results of this project are important for the future geodynamic interpretations
and reconstructions of the Alpine-Dinaric-Carpathian-Pannonian region. The stress
field evolution of the study area, the young rotations indicated by paleomagnetic me-
asurements, the chronology of intesive tectonic periods and related faulting, especi-
ally the indications for the Quaternary to Recent activity, are meaningful for the regi-
onal seismic risk evaluation. The structural correlation with the Hungarian side of
the study area, where hydrocarbon resources are present, gives new insights for the
hydrocarbon exploration in Slovenia.
Our studies answered several questions concerning the stratigraphie and tectonic
evolution of the Alpine-Carpatho-Pannonian area. At the same time, they suggest
new fields of investigation especially in constraining the timing of the young move-
ments, exact reconstruction of the formerly Paleogene basin and diagenesis.
Acknowledgement
The authors are grateful to the Ministry of Science and Technology of Slovenia, to
the Hungarian National Committee for Technological Development, to OTKA (Hun-
garian National Science Foundation) research grants (number T 017008 and F
014186), and to Dr. B. Ogorelec, Head of the Department of Petrology and Paleonto-
logy of the Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics in Ljubljana, for ma-
king this research possible.
Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciarja vzdolž
periadriatske cone v Sloveniji in srednjemadžarske tektonske cone
Uvod
V letih 1995-1996 je v okviru slovensko-madžarskega medvladnega programa o
znanstveno-tehnološkem sodelovanju tekel projekt št. 21/95 z zgornjim naslovom.
Čeprav bodo objave kmalu tiskane, želimo predhodno poročati o projektu in njegovih
rezultatih.
Predhodno obvestilo
Razumevanje stratigrafske zgradbe terciarja vzhodne Slovenije se je popolnoma
spremenilo s postavitvijo tektonostratigrafskega modela (Jelen et al., 1992).
Novi vidik smo vzeli za ključnega pri potrjevanju hipoteze o bočnem iztisnjenju de-
la kontinentalne skorje v vzhodnih Alpah (zasilni prevod angleškega izraza lateral ex-
trusion ali tudi continental escape) (Jelen, 1994), ki sta jo postavila Kázmér
(1984) in Kázmér in Kovács (1985). V okviru hipoteze sta domnevala o 450-500
Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciarja..._З^
km dolgem desnem zmiku ob periadriatskem lineamentu in balatonski liniji; še neko-
liko daljšega, 350-550 km, pa Tari (1994). Csontos s sodelavci (1992) so zatem
domnevali o razmaknitvi prvotno enotnega paleogenskega bazena na slovenski paleo-
genski bazen (SPB) in madžarski paleogenski bazen (MPB). Čeprav so se od postavitve
hipoteze o bočnem iztisnjenju v E Alpah mnoge raziskave ukvarjale s številnimi
problemi iztisnjenja, zaradi zapletenosti še vedno niso pojasnjeni vsi njegovi vidiki.
S projektom smo se lotili naslednjih dveh vidikov:
1.	neposredne stratigrafske korelacije SPB in MPB,
2.	načina in časovnega poteka tektonskih premikanj v severni in vzhodni Sloveniji,
ki je po Csontosu s sodelavci (1992) izhodišče pobega.
Da bi dobili kriterije za presojanje, smo si v MPB ogledali razvoje terciarnih for-
macij od srednjega eocena do karpatija: formacijo Darvastó, formacijo Szöc, forma-
cijo Padrag, formacijo Dorog, formacijo Szépvôlgy, formaciji Piszka in Buda, forma-
cijo Tard, spodnji del formacije Kiscell, formacije Szécsény, Pétervására in Budafok,
spodnjemiocenske Gyulakesci horizonte riolitnih tufov in formaciji Gáráb ter
Egyházasgerge in vzeli mikropaleontološke vzorce za biostratigrafsko korelacijo. Na
novo smo morali raziskati stratigrafsko zgradbo v tektonostratigrafski enoti SPB
med donačko tektonsko cono (v smislu Jelen et al., 1992) in celjskim prelomom (v
smislu Buserja, 1979). V periadriatski coni in v podaljšku srednjemadžarske tek-
tonske cone v Slovenijo ter južno in severno od njiju smo izvedli mikrotektonske me-
ritve in strukturno analizo ter opravili paleomagnetske meritve zasukov tektonskih
blokov. Sledili so korelacijski postopki. Paleomagnetske meritve in interpretacije so
bile opravljene v Paleomagnetskem laboratoriju Geofizikalnega inštituta Eötvös
Loránd v Budimpešti, tektonska in strukturna analiza ter interpretacije pa na Oddel-
ku za uporabno geologijo in okolje budipeštanske univerze Eötvös Loránd in na Od-
delku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Nanoplanktonsko bi-
ostratigrafijo in biokronologijo je za slovenske razvoje razvrstila dr M. Baldi. Na Inš-
titutu za geologijo, geotehniko in geofiziko v Ljubljani pa smo prispevali litostrati-
grafijo, foraminiferno biostratigrafijo z biokronologijo in stratigrafsko korelacijo.
Stratigrafska raziskava je dala pomembne kriterije za presojanje. Prvič smo v Slo-
veniji ugotovili sedimentacijski prehod iz eoeenskih v oligocenske plasti in da so kar-
bonatni in siliciklastični razvoji med donačko prelomno cono in celjskim prelomom
stratigrafski ekvivalenti razvojem v MPB: Szépvôlgy apnencem, Buda laporjem in
Tard glinam. Karbonatni razvoj, ekvivaleten Szépvôlgy apnencem, pripada nano-
planktonski biokronoconi NP21 oziroma planktonski foraminifemi biokronoconi
7P17/P18 (najvišji priabonij). Razvoj, ekvivalenten Buda laporjem, pripada biokrono-
coni NP 21 oziroma PIB (najvišji priabonij in najnižji rupelij). Razvoj, ekvivalenten
Tard glinam, pripada biokronoconam od NP 21 do spodnjega dela NP 23 oziroma od
P18 do približno P19 (spodnji rupelij). Dosedanji raziskovalci so tem ekvivalentom,
ki so bili ugotovljeni od Luč v zgornji Savinjski dolini do Rogaške Slatine, določali
drugačne starosti.
Mikrotektonske meritve smo opravili na 90 golicah. Rezultat terenskih meritev,
določitev smeri glavnih napetosti in tektonske analize ter reinterpretacije listov
osnovne geološke karte Slovenije 1:100 000 je nova strukturna karta severne in vzho-
dne Slovenije. Ugotovljeni so bili različni tipi in časovna obdobja deformiranja. V
območju velenjskega bazena smo z analizo podpovršinskih podatkov podrobno preu-
čili mlado transtenzijsko aktivnost in relativno kronologijo tektonskih dogodkov.
Desna progresivna transpresija, ki se je začela v spodnjem miocenu, traja z izrazi-
tejšimi obdobji do danes. Izraža se v dveh močnih strižnih conah: (1) med periadriat-
330_B. Jelen, E. Márton, L. Fodor, M. Báldi, J. Čar, H. Rifelj, D. Skaberne & M. Vrabec
skim lineamentom in šoštanjskim prelomom in (2) ob savsko-celjskem prelomu. Vmes
je relativno togi savinjski blok, na zahodu deformiran s transpresijskimi in na vzho-
du s transtenzijskimi razmerami. Penetrativne zmike je spremljalo gubanje in verti-
kalizaeija plasti (npr v Donački prelomni coni). Disjunktivne tektonske deformacije
so posledica tlačnih napetosti v smereh NW-SE do N-S in nateznih napetosti pravo-
kotno na smer tlačnih napetosti.
Za paleomagnetsko raziskavo zasukov tektonskih blokov smo na 69 lokacijah vzeli
577 orientiranih jeder Približno polovica vzorcev je bila odvzeta, merjena in inter-
pretirana že pred začetkom projekta.
Glavni rezultati paleomagnetske raziskave so naslednji:
1.	Severno od periadriatskega lineamenta in ljutomerskega preloma, kjer so v po-
dlagi terciarja kamenine vzhodnoalpskega razvoja, neogenske sedimentne kamenine
enotno izkazujejo rotacijo za 30-40° v nasprotni smeri urinega kazalca. Zasuk se je
zgodil po badeniju in še ni natančneje datiran. Območje se je sukalo kot mikroplošča.
2.	Južno od savskega in celjskega preloma, kjer leži terciar na dinaridih, so ugo-
tovljeni zasuki do 20° v smeri urinega kazalca.
3.	Med blokoma z vzhodnoalpsko in dinarsko podlago je zapleteno zgrajena prev-
ladujoče desno zmična strižna cona z velikimi zasuki (60-140°) v smeri urinega kazal-
ca. Porazdelitev paleomagnetskih deklinacij v času kaže na vsaj dve tektonski fazi
kot povzročiteljici zasukov. Prva se je dogodila v poznem karpatiju pred =16,5 milijo-
nov let in druga po pontiju pred manj kot 6 milijonov let.
4.	Znotraj strižne cone so ugotovljeni tudi zasuki v nasprotni smeri od urinega ka-
zalca in ničelne rotacije. Razlagamo si jih s podrejenimi deformacijami v desnozmi-
čnih strižnih conah, ko med dvema sekundarnima levostrižnima conama pride do za-
suka v nasprotni smeri urinega kazalca.
Tektonska, paleomagnetska in stratigrafska korelacija je pokazala, da se slovenska
strižna cona nadaljuje v srednjemadžarsko tektonsko (strižno) cono med Balatonskim
jezerom in Mecsekom in da SPB leži južno od strižne cone, MPB, ki je bil z desnim
zmikom premeščen daleč na vzhod, pa severno od strižne cone. Menimo, da je projek-
tna raziskava potrdila hipotezi K á z m é r j a (1984), Kázmérjá in Kovácsa
(1985) in Csontosa s sodelavci (1992). V nasprotju s prejšnjimi raziskavami smo
ugotovili, da SPB ni homogena enota, temveč je sestavljena iz tektonskih fragmentov,
ki izhajajo iz različnih paleogenskih bazenov.
Rezultati projekta so pomembni za bodoče geodinamske interpretacije in rekon-
strukcije Alpske-Dinarske-Karpatske-Panonske regije. Evolucija napetostnega polja,
mladi zasuki tektonskih blokov in dodanašnje tektonske aktivnosti bodo zelo po-
membni za oceno seizmične tveganosti. Nekatere raziskovane strukture so na Ma-
džarskem nosilke fosilnih ogljikovodikov, zato bodo lahko rezultati strukturne kore-
lacije v pomoč bodočemu iskanju nafte in plina v Sloveniji.
S projektom smo odgovorili na več vprašanj povezanih z bočnim iztisnjenjem kon-
tinentalne skorje v vzhodnih Alpah. Hkrati pa so se postavila nova vprašanja, kot
npr: datiranje mladih tektonskih premikov, rekonstrukcija prvotnega bazena in po-
tek diageneze bazenskih sedimentov.
Paleomagnetska, tektonska in stratigrafska korelacija terciarja..._331
Zahvala
Raziskavo so omogočili Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije
in Nacionalni komite za tehnološki razvoj Republike Madžarske s slovensko-madžar-
skim medvladnim projektom št. 21/95, Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republi-
ke Slovenije s projektoma št. Jl-7018-0215 in Jl-7017-0215 iz nacionalnega razisko-
valnega programa, OTKA (Hungarian National Science Foundation) s projektoma št.
TO 17008 in FO14186 in vodja Oddelka za petrologijo in paleontologijo na Inštitutu za
geologijo, geotehniko in geofiziko dr B. Ogorelec, za kar se jim avtorji iskreno zahva-
ljujemo.
References
B u s e r, S. 1979: Tolmač lista Celje (Geology of Sheet Celje). - Zvezni geološki zavod, 72 pp.,
Beograd.
Csontos, L., Nagymarosy, A., Horváth, F. & Kovác, M. 1992: Tertiary evo-
lution of the Intra-Carpathian area: a model. - Tectonophysics, 208, 221-241, Amsterdam.
Jelen, B. 1994: Koncepti nove znanstvene paradigme za stratigrafsko paleontologijo. -
Glasnik slovenske matice, 18, 1-2, 18-29, Ljubljana.
Jelen, B., A n i č i č, B., B r e z i g a r. A., B u s e r, S., Cimerman, F., Drobne,
K., Monostori, M., Kedves, M., P a v š i č, J. & Skaberne, D. 1992: Model of po-
sitional relationships for Upper Paleogene and Miocene strata in Slovenia. Interdisciplinary
conference on the Miocene with emphasis on the Umbria-Marche sequence, Ancona, 11-15 No-
vember - Abstracts and field trips, 71-72, Ancona.
K á z m é r, M. 1984: Continental escape of the Bakony - Drauzug Unit in the Paleogene. -
General Geological Review, 20, 53-101, Budapest.
Kázmér, M. & Kovác s, S. 1985: Permian-Paleogene paleogeography along the ea-
stern part of the Insubric-Periadriatic Lineament System: evidence for continental escape of the
Bakony - Drauzug Unit. - Acta Geol. Hung., 28, 1/2, 71-84, Budapest.
Tari, G. 1994: Alpine tectonics of the Pannonian basin. - Unpubl. PhD Thesis, Rice Uni-
versity, Houston, 501 pp. Texas.
NOVE KNJIGE - BOOK REVIEWS
Gert Michel: Mineral- und Thermalwässer, Allgemeine Baineogeologie,
Gebrüder Borntraeger, Berlin - Stuttgart, 1997. Obseg: XII, 398 strani, 104 slike in 72
tabel.
Knjiga je izšla v zbirki učbenikov hidrogeologije kot 7. zvezek (Lehrbuch der
Hydrogeologie, Band 7). Urednik te zbirke je prof, dr Matthess z Geološko-paleonto-
loškega inštituta Univerze v Kielu (Geologisch-Paläontologisches Institut der Uni-
versität Kiel).
Mineralne in termalne vode so podzemne vode s posebnimi kemijskimi in fizikal-
nimi lastnostmi. Poznane so bile že pračloveku. Znanstvena geologija pa se je z njimi
pričela ukvarjati šele pred manj kakor sto leti. V tej knjigi je avtor obdelal vse njiho-
ve aspekte od definicij do pravnih pogledov. Sam avtor pravi, da je njegovo delo na-
daljevanje in razširitev leta 1975 objavljene monografije Walter j a Carleja o mineral-
nih in termalnih vodah Srednje Evrope. Namenjena je strokovnjakom vseh področij,
ki se ukvarjajo z mineralnimi oziroma termalnimi vodami - od hidrogeologov, rudar-
jev, kemikov, biologov do različnih terapevtov, pravnikov in poslovodnih struktur v
zdraviliščih in polnilnicah mineralnih vod.
Knjiga ima devet poglavij, izredno obsežen del s citirano literaturo in registre poj-
mov, oseb in krajev.
V	prvem poglavju avtor na kratko in zgoščeno opisuje zgodovino balneologije in
balneogeologije. Evropska kultura uživanja mineralnih vod in njihove uporabe v bal-
neološke namene sega že v antiko. Stari Grki so uvedli kulturo kopanja tako v vsak-
danje življenje kakor tudi v religiozne obrede. Rimljani so jo izpopolnili in razširili
po vsem svojem takratnem imperiju. Poznali niso le kopalnih kur, ampak tudi pitne,
kar dokazujejo najdbe vrčev za pitje. V Srednji Evropi je najstarejše poznano zajetje
termalne vode v St. Moritzu. Mauritiusov izvir (Mauritiusquelle) je bil zajet že v bro-
nasti dobi, pred več kot 3000 leti. V srednjem veku je bila balneologija praktično po-
polnoma pozabljena. Šele konec srednjega veka se je ponovno obudilo zanimanje za
opuščene izvire termalnih vod. Od takrat se zanimanje za mineralne in termalne vode
povečuje. Popularnost zdravilišč se je nekoliko zmanjšala po I. svetovni vojni z ra-
zvojem obmorskega turizma. V zadnjih desetletjih pa so obstoječa zdravilišča dobila
ponovni zagon, nastalo jih je tudi mnogo novih. V Srednji Evropi so postala pomem-
bna turistična gospodarska panoga.
V	drugem poglavju predstavlja avtor osnovne pojme, definicije in nomenklaturo.
Sodobna nemška balneologija temelji na leta 1907 izdani knjigi o nemških zdravili-
ščih (Deutsches Bäderbuch). V njej sta avtorja E. Hinitz in L. Grünhut razmejila mi-
neralne in termalne vode s 1000 mg/kg raztopljenih trdnih snovi in temperaturno me-
jo 20°C. Ti dve omejitvi so kasneje privzele skoraj vse države Srednje Evrope in sta
praktično še vedno veljavni. V Nauheimerskih sklepih iz leta 1911, ki sledijo nemški
knjigi o zdraviliščih, pa so postavljene definicije in mejne vrednosti za mineralno vo-
334_Nove knjige
do kot zdravilno. Načela teh zaključkov so prav tako veljavna še danes. Tako ločijo v
Nemčiji lokalne naravne zdravilne vode, lokalne naravne zdravilne vode, lokalne na-
ravne zdravilne pline in naravne mineralne vode. Sedaj je v Nemčiji razen naravnih
mineralnih vod mogoče polniti in distribuirati še izvirsko vodo in namizno vodo (vo-
do, kateri so lahko dodane nekatere snovi, kakor npr morska voda, posamezne mine-
ralne snovi ali plin CO2). Poglavje se končuje s stanjem v drugih državah: Avstriji,
Poljski in Španiji.
Tretje poglavje obravnava v vodi raztopljene snovi, fizikalne lastnosti raztopine in
organizme. Zajeti so praktično vsi elementi, vključno s slednimi in radioaktivnimi,
pa tudi plinaste faze. Organizme v vodi loči na fosilne in recentne. Glavne sestavine
mineralnih vod so tudi najvažnejši deli človekovih telesnih tekočin in celic, ki imajo
tudi značilno in konstantno količino elektrolitov. Od kationov so to predvsem natrij,
kalij, magnezij in kalcij, od anionov pa klorid, hidrogenkarbonat, fosfat, sulfat, or-
ganske kisline in proteinat. Zdravilne vode se po kemizmu delijo v tri glavne skupine:
kloridne, hidrogenkarbonatne in sulfatne. Sledne prvine so zastopane v zelo majhnih
količinah, vendar so mnogokrat pomembne. Lahko so zaželene ali pa moteče.
Nekatere so v večjih količinah celo toksične, kot npr arzen, berilij, kadmij, živo sre-
bro ali svinec. V tem poglavju je omenjena tudi mineralna voda Radenska kot izredno
bogata s cinkom. Med plinastimi primesmi so nekatere celo radioaktivne, kakor npr
radon. Radon je plin, ki se topi v vodi in v maščobah. Ob razpadu oddaja a-žarke,
razpolovna doba pa znaša 3,82 dneva. Zaradi kratke razpolovne dobe in svoje sposo-
bnosti, da se topi v maščobah, je zaželen pri t.i. tretmajih pomlajevanja celic, saj v
zelo kratkem času prodre prek dihalnih organov in krvnega sistema do vseh organov
oziroma celic. Če je v vodi prisoten plin, je skoraj vedno primešan tudi plin CO2, ki v
primernih količinah pivca osveži. V termalnih vodah sta prav tako kakor v običajni
podtalnici zastopani tudi specifična flora in favna. Na osnovi termalnih življenjskih
možnosti tudi ločimo štiri tipe izvirov.
Četrto poglavje obravnava avtor v nasprotnem vrstnem redu. Regionalno razširje-
nost mineralnih in termalnih vod poda najprej na kratko za vso Zemljo, nato pa še
posebej za Nemčijo. V tem poglavju je Slovenija tudi prvič omenjena.
Najobšimejše je peto poglavje, ki obravnava genezo mineralnih in termalnih vod.
Celotno poglavje je zelo dobro obdelano in dobro razumljivo tudi za laika. Že Plinius
(23-79 po n. št.) je spoznal, da je voda sestavljena tako kakor podzemlje, po katerem
se pretaka. To spoznanje, da zemljina skorja, skoz katero se pretaka voda, pogojuje
njeno mineralno sestavo, je danes popolnoma jasno in zato je geneza mineralnih in
termalnih vod v celoti odvisna od geneze zemljine skorje, stare do 500 milijonov let.
Ob nastajanju vode in njenega obnavljanja sta pri pestrosti različnih komponent za-
nimiva predvsem izvor različnih raztopljenih snovi in primarna temperatura. Pri-
marna geneza zajema tako magmatske kakor globoke geotermalne sisteme in kislice.
Magmatske termalne vode lahko raztapljajo mineralne snovi iz globočnin ali predor-
nin. Globoki geotermalni sistemi so lahko vezani na sinklinalne strukture, globoke
prelomnice ali sisteme sedimentacijskih bazenov. Med kislice štejemo tiste mineralne
vode, ki imajo naravno raztopljenega več kot 1000 mg/l ogljikovega dioksida. Izvor
le-tega je lahko anorganski (vulkanski, neposredno iz plašča, metamorfni iz karbona-
tov, kemijski iz karbonatov) ali organski (razpad organske snovi ali oksidacija oglji-
kovodikov in presnova rastlinskih ostankov v premog). Kot sekundarno genezo avtor
obravnava kloridne in sulfatne vode ter kot terciarno vode, bogate z žveplom.
Šesto poglavje obravnava kvantitativne aspekte nastanka mineralnih vod. Razlo-
ženi so različni podzemni hidravljični sistemi in izdatnosti.
Book reviews_З^
Metode raziskav so podane v sedmem poglavju. Obravnavane so številne metode -
od prospekcije do detajlnih analiz stabilnih in radioaktivnih izotopov. Geološke me-
tode so osnova vsake prospekcije. Geolog mora čimbolje določiti obliko, lego in lito-
loško sestavo geotermalnega vodonosnika in prikamnine. Skupaj z določitvijo tempe-
rature v posameznih delih vodonosnika in tektonsko zgradbo, ki lahko dovoljuje do-
tok termalnih vod in predvsem plinov iz globljih delov, mineralog lahko predvidi tip
mineralne oziroma termalne vode. Kolikor so razmere dovolj dobro poznane, lahko
mineralog določi tudi dele ležišča s specifično mineralno sestavo, oziroma količino
raztopljenih plinov v vodi. Pri kvalitetnih raziskavah sta odločilnega pomena kvali-
tetni odvzem vzorcev in kvalitetna analitika. Kontroliramo ju lahko s ponovitvami
analiz na enak način odvzetih vzorcev. V zadnjih štiridesetih letih so se razvile zelo
kvalitetne izotopske-hidrološke metode, ki zelo dobro nadgrajujejo klasično analiti-
ko. Danes si kvalitetnih raziskav brez njih ne moremo več zamisliti.
V osmem poglavju so obdelane tehnike odkrivanja in zajemanja termalnih in mi-
neralnih vod. Poglavje je zanimivo predvsem za tehnične stroke. Da bi naravne izvire
ljudje lažje izkoriščali, so jih morali zajeti. Najprej so to bili leseni hlodi, s katerimi
so izvire obdali in jih iz zunanje strani utrdili, da so bili dostopnejši. Kasneje so se te-
hnike izpopolnjevale vse do kopanih vodnjakov, šahtov in vrtanih vrtin. Vrtanje je v
Evropi poznano že okoli 200, na Kitajskem pa preko 2000 let. Z vrtinami zajamemo
izvire (dotoke) termalnih in mineralnih vod v večji globini in zato so te vode toplejše
in niso mešane s plitvo podtalnico. Zato so tudi umetno zajete termalne in mineralne
vode lahko imenovane "zdravilni vrelci". V vrtine se lahko vgrajujejo kovinske ali
nekovinske cevi, kar je odvisno predvsem od kemijskih in fizikalnih lastnosti zajete
vode. Termalne in mineralne vode so običajno agresivne, mineralne pa praviloma za-
radi znižanja tlaka in temperature izločajo raztopljene mineralne snovi, kar lahko bi-
stveno otežkoča izrabo teh vod.
Zadnje poglavje obravnava pravne in gospodarske vidike izkoriščanja termalnih
in mineralnih vod. Poglavje je posebno zanimivo za naše razmere v Sloveniji, ko se
pripravljamo na vstop v Evropsko unijo in ji prilagajamo našo zakonodajo. Zdravilne
vode in zdravilni plini so vode oziroma plini, ki izvirajo iz zemlje, oziroma so umetno
zajeti in so na osnovi svoje kemijske sestave in fizikalnih lastnosti ali na osnovi dol-
goletnih balneoloških izkušenj primerne za terapevtske namene. Kemijska sestava in
fizikalne lastnosti vsaki zdravilni vodi oziroma zdravilnemu plinu določajo, v okviru
naravnih nihanj, njegove individualne značilnosti zdravilnega vrelca. Varovanje
zdravilnih vrelcev je posebna oblika varovanja podzemnih vod in se bistveno razliku-
je od varovanja pitnih vod, saj ščiti predvsem njihovo specifičnost in kvantiteto. Ure-
ja predpise, ki so potrebni, da ščitijo zdravilne vrelce pred dejavniki, ki lahko vpliva-
jo na spremembo kemijske sestave, fizikalnih parametrov ali prisotnih plinov. Varo-
vanje obsega predvsem kvalitetno higijensko zaščito zajetja.
Knjiga predstavlja velik strokovni prispevek, saj tovrstne literature že kronično
primanjkuje. Knjigo priporočam tako operativnim geologom, vsem, ki se kakorkoli
ukvarjajo z mineralnimi ali termalnimi vodami, pa tudi vsaj vsem študentom hidro-
geologije. Žal avtor v knjigi ni bil preveč radodaren s podatki iz Slovenije, kar pa je
razumljivo, saj knjiga predstavlja predvsem učbenik za nemške študente in strokov-
njake. Zato bi bilo za naše razmere primerno in zaželeno knjigo dopolniti s podatki iz
Slovenije in okoliških držav.
Peter Kralj