Časopis ta kritiko znanosti; 1991; 140/183; 143-157 143 Retorika droge Intervju z Jacguesom Defridajem Med biografskimi podatki Jacquesa Derridaja naletimo na kuriozum. Leta lOfll rf jc - potem ko je, 7 namenom, da bi pomagal č<*£ki*»lovaškim intelektualcem, skupaj t Jeanorn Pierrom Vernantom in nekaterimi prijatelji ustanovil Združenje Jean Hus - udeležil seminarja na Češkoslovaškem, ki ni tmelo dovoljenja tamkajšnjih oblasti. Dogodek m minil, ne da bi vzbudil pozornost domačih varnostnih služb. Po večdnevnem zalezovanju in "pogovoru* ob koncu seminarja so mu varnostni organi pred odhodom na letaliVu pregledali kovček in v njem "našli" rjavi prašek. Jacmkssa Derridaja so aretirali (>od obtožbo "proizvodnje tn prometa z mamili". Češke oblasti so ga bile pripravljene izpustiti šele po akciji zbiranja podpisov med francoskimi intelektualci in energičitetu posredovanju predsednika Fra»n;oisaMitteranda in francoske vlade. Intervju z Jaequesom Derridajem o drogah in toksikoinaniji ("loksikomanija" v uporabljenem kontekstu ne odstopa od našega izraza "narkotnamja"), ki smo ga v prevodu nekoliko skrajšali, je bil objavljen v francoski reviji Autrrment, it. 106/1989 Resda niste strokovnjak za toksikomamjo. vendar menimo, da kot filozof lahko poveste marsikaj, kar zadeva njeno sftecifično polje. Čeprav morda le prek splošnih pojmov: odvisnosti, svobode, zadovoljstva, ulitka. Prav, izbajajva s stališča nestrokovnjaka, kar dejansko tudi sem. Hkrati pa se boste strinjali z menoj, da ne gre za področje, ki bi ga bilo mogoče zamejiti. Kriteriji pristojnosti, predvsem poklicne, so na tem področju zelo vprašljivi. Pogovor nas bo posredno ali neposredno nazadnje privedel prav do teh kriterijev. Ko ste me imenovali filozofa, nestrokovnjaka za lo zadevo, ki ji pravijo "toksikomanija", ste navedli nekaj visoko filozofskih pojmov, ki naj bi jim filozofija dajala prednost: "svoboda", "odvisnost", "zadovoljstvo" ali "užitek , itn. Naj bo tako. Vendar predlagam, da začneva preprosto s "pojmom", s pojmom pojma. !)<■ preden ji pritaknemo navednice in s tem označimo, da "stvari same" bolj omenjamo kol uporabljamo, kupujemo, prodajamo ali trošimo, je "droga" tudi beseda in "pojem". 184 Jacquet Dcmda Pripomba ni nevtralno, nedolžno filozofska, logična ali spekulativna. Kdor bi prav tako upravičeno pripomnil, da je določena korenina, določena snov za nas tudi pojem, "stvar", ki jo zapopadomo z imenom pojma in z dispozitivom določene interpretacije, tega ne bi storil z enakimi razlogi in pod istim zaglavjem. Ne, v primeru "drog" je režim pojma dnigačen: "v naravi" ni drog. Obstajajo "naravni" strupi, celo naravno smrtonosni strupi, vendar ne obstajajo kot droge. Podobno kot pojem toksikomanije tudi pojem droge predpostavlja institucionalizirano in institucionalno dcfinicijo: potrebuje neko zgodovino, neko kulturo, sprevmitve, presoje, norme, mrežo zamotanih govoric, eksplicitno ali eliptično retoriko. Ni objektivne, znanstvene, fizikalne (fizi-kalistične), naturalistične" definicije droge (ali bolje: da, definicija je lahko "naturalistična', če s tem razumemo, da hoče naturalizirati, kar uhaja vsaki definiciji narave in naravne realnosti). I^ahkosi umišljamo, da definiramo naravo toksikomana, vendar vsi toksikomani niso dro-giranci in jih kot take tudi ne obravnavajo. Iz tega lahko že sedaj naredimo sklep, daje droga neznanstven pojem, ki je nastal iz moralnih ali političnih presoj: vsebuje normo ali prepoved. Je geslo, ki ne dopušča nikakršne možnosti deskripcije ali konstatacije. Najpogosteje je geslo prepovedujoče. Včasih se, nasprotno, vzdigne do himne in hvalnice. Prekletstvo in blagoslov se vedno kličeLa in implicirata. Kakor hitro izgovorimo besedo "droga", je, če to hočemo ali ne, pred vsako "adikcijo" na delu že neka določbena ali normativna "dikcija", "performativnost". Ta "pojern" nikoli ne bo povsem teoretski, nikoli ga ne bo mogoče docela teoretizirati. Če ni teoremov o drogi, potem tudi nikomur ne moremo pripisovati znanstvene kompetence, ki ne bi bila naddoločena z etično političnimi normami. Zato sem pričel z zadržki glede delitve na strokovnjake in nestrokovnjake. Iz teh premis so mogoči različni, celo protislovni etično politični sklepi. Prvi je v nekem smislu naturalističen. Nekateri bodo rekli: "Ker sla "droga" in "narkomanija" normativna koncepta, institucionalni presoji in določbi, moramo lo prevaro zmanjšati. Vrnimo se k pravi naravni svobodi. Naravno pravo narekuje, da željo, dušointelo, kakor tudi stvar, ki nosi vzdevek "droga", prepustimo vsakemu posamezniku. Odstranimo že enkrat zakon, ki ga je zgodovina konvencij in etičnih norm tako globoko vpisala v pojem "droge". Odstranimo to represijo in potlačitev, vrnimo se k naravi." Izhajajoč iz istih premis, lahko temu naturalističnemu, liberalnemu ali širokovestnemu geslu postavimo nasproti zvijačno politiko in namensko represivno stališče, ki v določenih okoliščinah lahko prejme - kot tudi prvo stališče - terapevtsko, preventivistično, če lahko lako rečem, prepričevalno in |ieriagoško obličje. Dejali bodo: "Priznavamo, da je Retorika droge 185 pojem droge vzpostavljena norma. Njena zgodovina in izvor sta nejasna in nista analitično izpeljana iz znanstvenega koncepta naravne toksičnosti. Ne glede na napore v tej smeri, to ne bo nikoli mogoče. S tem, ko zapovedno in represivno logiko te konvencije v celoti sprejemamo, verjamemo, da naša dnižba, naša kultura in naše konvencije to prepoved |>olrcbujejo. Prikažimo jih dosledno. Gre za zdravje, varnost, produktivnost, za dobro delovanje teh institucij. S tem dodatnim in temeljnim zakonom, ki s prepovedjo drog zagotavlja integriteto in odgovornost subjektov zakona, državljanov itn., institucije varujejo samo možnost zakona. Brez prisebnega, čuječega, normalnega gospodarja svojih namenov in želja ni zakona. Ta prepoved in ta zakon ni le artefakt med mnogimi drugimi, temveč pogoj možnosti spoštovanja zakona v naši družbi sploh. Ni gotovo, da je prepoved slaba, ni nujno, da dobi brutalne oblike, njene poti so lahko vijugave in simbolno naddoločene, vendar ni mogoče zanikali, da je ta prepoved izvirno vsebovana v preživetju. Lastna je njegovemu pojmu, itn." Zdi se, da s tem, ko priznamo institucionalno naravo določenega pojma droge, loksikomanije, mamila, strupenosti, postavimo drugo proti drugi dve etično politični aksiornatiki. Da končam, nisem prepričan, daje to nasprotje kaj več kot videz. Dvomim, da bi katera od obeh logik lahko šla do konca svojih posledic. Dvomim tudi v radikalnost njunega vzajemnega izključevanja. Ne pozabimo, da imata iste premise, namreč nasprotje med naravo in institucijo. Ne le preprosto opozicijo narave in zakona, pač pa dveh zakonov, dveh gesel. Naturalizem ni nič bolj naraven od konvencionalizma. Izraz toksikomanija se je pojavil ob koncu prejšnjega stoletja. Pred tem so v Angliji uporabljali stari termin zasvojenost (addietion/. kije poudarjal subjektovo odvisnost od določenega proizvoda, vendar ni šlo za toksikomanijo. Toksikomanija je sodobna moderni dobi, moderni znanosti. Za trenutek se zaustavimo pri modernosti. Kot vselej je droga v njej učinek neke interpretacije. Droga je "slaba", vendar zlo v njej ni preprosto "škodljivost". Alkohol in tohak sta kot objekta potrošnje prav tako umetna in njuni škodljivosti nihče več ne oporeka. Tako, kot to počenja zdravniško osebje in del socialnih služb, lahko predpišemo vzdržnost pred pitjem (alkoholom, predvsem za volanom - odločilno vprašanje jat nega/zasebnega) in pred kajenjem (tobakom, predvsem v javnih prostorih). Alkohola in tobaka nihče ne obsoja kol mamila, nihče jima ne pripisuje moralnega zla, čeprav veljata za "škodljiva" zdravju 186 Jacques Derruía in varnosti na cestah. Njuno razmerje do "socialne varnosti" je torej drugačno. Če kdo poreče, da sta tohak in alkohol "drogi", lo gotovo stori z ironičnim podtonom, kot hi |M>udaril določeno retorično premestitev. Če trezno premislimo, ugotovimo, da alkohol in tohak nista drogi. Njuna škodljivost je nedvomno lahko predmet odvračcvalnih kampanj in kvazimo-ralne |>edagogije, vendar uživanje teh proizvodov samo po sebi ni predmet moralne obsodbe, predvsem pa ni predmet kazenskega pregona. Alkoholika preganjajo, ker je hkrati nevaren voznik, ne pa zalo, ker bi bil alkohol "klasificirali" (če naj prevzamemo člene zakona, ki opredeljuje Hoj proti loksikomaniji) kot "mamilo". Če se ne molim, je bila laična prohibicija alkohola v zgodovini ljudi le kratka epizoda. Fenomen toksikomanije sproža roj nejasnih vprašanj. Eno od teh vodi k vsej silno zamotani zgodovini delitve ja v nega/zasebnega. Vanjo si (na tem mestu) ne drznem poseči. Pridajmo le lo, da (francoski, op. prev.) zakoni iz 1. 1970 obsojajo tako javno kot tudi zasebno uživanje drog in ne samo trgovanje, oziroma kar čl. 626 imenuje "proizvekulamusl ni presenetljiva. Neizčrpna je. Določena oblika toksiko-manijc lahko tudi sama odseva isto fanlazmo ponovne prilastitve. To lahko stori na naiven ali na zelo "k uiti vi ran" način, sanja lahko o emancipaciji in o restavraciji nekega "jaza" ali lastnega telesa, oz. o subjektu, ki je končno ugrabljen odlujevalnim silam, represiji in potlačitvi, zakonu, ki spregovori v religiji, politiki, metafiziki, družini itn. Čeravno je logika ponovne prilastitve še tako paradoksna in skroto-vičena, zlasti ko se vmeša simulaker*, ji ni nikoli mogoče povsem * Gradov francosko-slovenski slovar prevaja (le) simulacre z "videz; iluzija, slepilo, privid, prikazen; fasada"; Robertov slovar francoskega jezika izraz oprode I i kot "videz, ki se predstavlja kot realnost". Beseda je v francoščino prišla iz latinščine in ima tako kot simulacija koren v glagolu simulo (1. podobno delali, upodobiti, posnemati, spremeniti se v nekaj, 2. delali se, hliniti, pretvarjati se). Pomensko polje latinskega simulacrum se večinoma prekriva s pomeni francoskega simulacre. V filozofsko tradicijo je izraz vstopil kol alternativen latinski prevod (poleg species) za grški eidolon (tiboikov). ki nastopa \ epikurejski teoriji pogleda. Eidola »osnovne podobe predmeta, ki jih ta oddaja v vse smeri in v čutilih povzročijo zaznavo predmeta. V navezavi na Epikura nastopa simulacrum npr. v Lucrecijevi filozofski pesnitvi De rerum natura (IV, 130 in nasi.; prim, tudi V. Ronchi: Storiadella luce, Pirenze, 1952, str. 24 in nasi.). O bogastvu niza pomenskih odtenkov besede "simulacrum" priča tudi raba zgodnjih cerkvenih očetov, ki so z njim označevali že ustvarjenega, vendar še neoživljenega človeka, (op. prev.) 190 Jacques DemJa ubežati. Sklada sr z mišljenjem ali izkušnjo lastnega, ki jo nedvomno zanese onstran nje same, izkušnjo, ki se razvnema in razlašča drugače. Meja na tem področju ne poteka med dvema nasprotnima poljema ali dvema metafizikama, kjer bi jasno videli vse, kar imata skupnega. Meja ne poteka med "potlačitvijo" in "odstranitvijo potlačitve", med repres-ivnostjo in nerepresivnostjo, temveč med ne-končnim številom izkušenj, četudi se te izkušnje lahko podajajo, ali morajo do neke mere podati bolj ali manj pretanjenim tipologijam. Boljše besede, kot je izkušnja, tj. potovanje, ki prehaja mejo, ne najdem. Izkušnja med dvema izkušnjama: na eni strani prepolovanje, odiseja, z nostalgijo ali brez nje - morda poznate tekst Adorna in Horkheimerja o Lotofagih in homerskem nostos , tavanje, ki je laltko tudi brez vrnitve, te možnosti vsebuje neka etimologija besede "izkušnja" in včasih jih povezujemo, tako kot "trip", z izkušnjo "droge", z razmerjem do drugega in odprtostjo do sveta nasploh; in na drugi strani organizirano eksperimentiranje, eksperimentalno kot "organizirano potovanje". Kaj pomeni ta med? Morda to, da se izkušnja, o kateri govorim, misel te izkušnje in ta izkušnja kot mišljena, še ne pusti določiti izhajajoč iz prevzetih opozicij, npr. narava/tehnika, narava/umetno, nedelo/delo. 1 Ena od prvih pustolovščin resničnega nostos sega... mnogo dlje od barbarskega obdobja karikatur demonov in čarobnih bogov. Gre za zgodbo o Lotofagih, tistih, ki jedo lotos. Kdor je njihovo hrano, podleže na podoben način kot tisti, ki poslušajosirene, ali tisti, ki se jih dotakne Kirkina paličica. Vendar žrtve ne umrejo: "Lotofagi niso prizadejali nikakršnega zla našim tovarišem." Preti jim samo pozaba in izguba lastne volje. Prekletstvo jih obsoja samo na prastanje brez dela in boja na "plodnih poljih". Brezvoljnost, neproduktivnost (nabiralnika družba) nedelo, pozaba kot pozaba države. Adorno in Horkheimer te motive upravičeno povezujeta med seboj in jih postavljata nasproti zahodni zgodovini resnice in racionalnosti. Predlagata tudi moderno politično branje: "Takšne idile, podobne sreči, ki jo v togih družbenih sistemih nudijo mamila in na ta način omogočijo znosnost neznosnega, pristaši samoohranitvenega uma ne morejo priznati. Ta sreča je r resnici le iluzija, apatično in bedno vegetiranje, podobno livljenju Hvali. V najboljšem primeru je enako pomanjkanju zavesti o nesreči. Vendar sreča prikriva resnico: v bistvu je rezultat. Razvije se z odpravo trpljenja. Nesrečni junak, ki ne more sprejeti, da bi ostal pri Lotofagih, ima zato prav. Nasproti jim postavi njihovo lastno stvar, uresničitev utopije v zgodovinskem, delu..." (Horkheimer/Adorno: Dialektika razsvetljenstva, v srbohrvaški izdaji:Dia-lektika prosvetiteljstva, Vesel in Masleša, Sarajevo, str. 73, 1974 (1989)). Menim, daje vsaj v okviru splošne perspektive knjige, ki sicer terja drugačna vprašanja, v katera se tu ne morem spustiti, takšno branje prepričljivo. Retorika droge 191 naravna izkušnja/umetno eksperimentiranje, itn. Ne govorim samo o doživetjih droge in doživetjih ne-droge (mar je ne-droge v naravi kaj več kot droge?), temveč o kvalitativno, včasih celo za isti individuum. zelo različnih izkušnjah, ki jih ni mogoče vpeljati, ne da bi hkrati pomnožili opredelitve in gledišča. Vsa imena in vsi pojmi, ki jih lahko uporabimo pri definiranju teh kriterijev, opredelitev in gledišč, so prevzeti iz zelo omejujočih segmentov diskurzivnosti. Ustrezajo zelo ustaljenemu programu, ki ga je težko razgraditi. Gre za metafizično breme in za zgodovino, ki je nikoli ne bi smeli prenehati premišljevali. \ igri so nič manj kot jaz, zavest, um, svoboda, odgovoren subjekt, odtujitev, lastno telo ali luje telo, spolna razlika, nezavedno, pollačitev ali represija, različni "deli" telesa,Injekcija, introjekcija in oralna (ali drugačna) inkorporacija. razmerje do smrti (žalovanje in ponotran-jenje), irlealizacija. suhlimacija, realno in zakon, dobro, tu neham... Ali vsi toksikomani pripovedujejo o izgubljenem telesu oz. o telesu, ki ga moramo najti, o idealnem telesu, o popolnem telesu? Tudi tu opozicija z dominantnimi ali kanonskimi diskurzi ni radikalna. Za sekundarno se izkaže spričo aksiomatike, ki ostaja skupna večini listih, ki govorijo ali delujejo zoper toksikomanijo, in tistih, ki jo branijo oz. delujejo njej v prid - ali se prepovedi skušajo vsaj izogniti z ovinkom prek liberalnejšib, mehkejših (svobodna prodaja "mehkih" drog, npr.) oz. inteligentnejših, kompromisnih, posredovalnih, pogajalskih oblik (kajti takšni, ki bi toksikomanijo kol tako javno priporočali, so v naših družbah bolj redki). Kdor prc|>oveduje, skuša družbo zavarovati pred vsem, kar se povezuje s toksikomanijo: pred neodgovornostjo, nedelom, iracionalnostjo, neproduktivnostjo, prestopni št vom - spolnim in nestalnim, boleznijo in pred družbenimi stroški, ki jih prinaša toksiko-inanija, ter pred splošnim uničenjem družbene tezi. Vendar se varovanje družbene vezi, in s tem določene simbolnosti oz. racionalnosti nasploh, skoraj vedno predstavlja kot varstvo "naravne" normalnosti telesa, družite nega telesa in individua-uda. Boj proti narkomaniji, proti njenim tujim, umetnim in patološkim agresijam, poteka v imenu te organske in izvirne naravnosti telesa. Tudi tu gre za ponovno vzjKistavitcv tega, kar sle imenovali "idealno telo", "popolno telo". Po drugi strani lahko prav tako rečemo - kot ste to storili maloprej - nasprotno (vendar sami vidite, da ostaja ta opozicija problematična): da, "proizvode", o katerih velja prepričanje, da so nevarni in nenaravni, pogosto obravnavajo kot primerne za (o, da taisto "idealno" ali "popolno telo" osvobodijo vseh družbenih pritiskov, represivnosli, pollačitev ali reaktivnega nasilja, ki omejuje, krči, naravne sile ali želje oz. "primarne procese". Ista naturalistična metafiziku, ki skuša restav- 192 Jacquft Urrnda rirati takšno "predhodno" telo - rekli hi lahko malodane predhodno padcu se lahko prevaja prek različnih kodov ("ničejanskega", "frojdovskega", "artojevskega", "markuzejanskega". itn. tipa). Ko sem to lažno nasprotje skušal shematizirati in poudariti njegove poteze, sem govoril o kanonskih ali dominantnih diskurzih. V analizi njihovih skupnih gibal, ki jo predlagam, bi si med drugim morali zastaviti tudi prav to vprašanje: kako in zakaj so postali "kanonski in dominantni" Od kod njihova moč in avtoriteta? Kateri sporazum jih povezuje? Kaj skupno izključujejo itn.? Katera protislovja in napetosti delujejo znotraj kanonskega? To so po mojem mnenju vprašanja, ali bolje, hkrati najnujnnejše "filozofsko politične" geste. Nuja pritiaja do besede v Vseh "krizah" in "simptomih kriz", ki jih v tem trenutku preživljajo naše družbe, in je ne moremo preslišali. Niti prvi niti drugi od teh dveh nasprotnih "kanonov" ne upošteva tega, kar bi lahko poimenovali tehnološka pogojenost: naravnega ali izvirnega telesa ni in tehnika se mu ne pridružuje kot tuje telo od zunaj ali naknadno. Rečemo lahko vsaj to, da je tuj ali nevaren dodatek "izvorno" že umeščen in deluje v domnevni idealni notranjosti "telesa in duše". Je v srcu srca. Kar danes dobiva posebne makroskopske oblike - če naj nekoliko pohiti m - in ni povsem novo, je paradoks "krize", kol se temu površno reče, naravnosti. Domnevna "kriza" se kaže npr. v vseh biotehnoloških problemih, v vseh novih, ti. "umetnih" možnostih obdelovanja življenja, od rojstva do smrti, kot da bi naravnost kdajkoli obstajala in kot da bi bilo mogoče objektivirati mejo med naravo in njenim drugim. Določena tvegana eksperimentiranja s tem, kar imenujemo "droga", lahko, mimogrede rečeno, v določenih, vselej specifičnih pogojih vodi želja, da bi mislili obe strani le domnevne meje, tj. da bi mislili mejo kot tako, da bi si približali njeno naslajanje, simulacijo oz. simulaker v nastajanju (kajti te meje ni, nikoli ni prisotna in nima nobenega bistva). Izkušnja (vanjo se včasih spustijo "umetniki" ali "misleci", vendar ni niti najmanj prepuščena zgolj tistim, ki jim je ta status priznan ali si ga sami podeljujejo) je mogoča s tem ali brez tega, kar imenujemo "droga", mogoče jo je zastaviti tudi brez mamila, kot ga "klasificira" zakon. Vedno bodo na razpolago nadomestki ali neklasificirana mamila, mamila, ki jih ne bo mogoče klasificirati. Konec koncev ima vsakdo svojega, pri čemer ne mislim nujno na stvari, ki jih lahko vbrizgamo, vdahnemo ali zaužijemo. Znano je, da ima inlrojckcija ali inkorporacija drugega toliko drugačnih možnosti, zvijač, ovinkov... Lahko si najde toliko drugih odprtin, poleg tistih, ki naj bi nam bili, kot npr. ušla, na razpolago po naravi. Sicer pa se oralnost ne odpira samo zato, da bi Kttonka droge 193 sprejemala, • tudi oddaja lahko in morali bi se vprašati, ali je bistvo narkomanije izključno v sprejemanju, v sprejemanju vase in ne morda v "izražanju" navzven, npr. v govorjenju ali petju na določen način, v pitju ali ne-pitju lega, kar je "izpljunjeno". Vsaj za oralnost, za sluh in za slišal-praviti nedvomno velja, da obstaja območje, ko sprejemanje in dajanje, vdih in izdih, vtis in iztis, pasivnost in aktivnost le stežka postavimo drugega nasproti drugemu, oz. ju ločimo; sploh pa se ustno zaužitje, če predpostavimo, da ga lahko omejimo, ne ustavi pri tem ali onem klasificiranem poživilu, nič bolj kot pri določenem neklasificir-anern objektu kompulzivnega prehranjevanja, kot je čokolada ali mandljeva krema, alkohol, kava ali tobak. Ne vprašujte me, če sem za katero od obeh nasprotnih "ideologij". Danes, tukaj, zdaj, v svojem zasebno javnem življenju in v danih razmerah "naše" družbe se najbolj nagibam k, recimo mu, etosu. ki bi ga znotraj dominantnih kodov in vsaj kar zadeva "klasificirane" droge, lahko tolmačili kot pretežno represivnega in prepovedoval nega. (Kol sem že namignil, je moč pojem in izkušnjo droge razširiti daleč onstran njene pravno medicinske definicije in v prostoru, ki je hkrati javen in idiosinkratičen, organizirali vsakovrstne prakse, užitke in trpljenja, za katera ne bo mogel v strogem pomenu nihče dokazati, da so brez vsake analogije z narkomanijo. Možnosti so na tem področju brezštevilne in malodane idiomatične. Vsaka fantazmatska, bodisi individualna, bodisi kolektivna organizacija, ki je lahko, a ne nujno, afrodiziak, s svojo proizvodnjo, potrošnjo, napol tajnostjo, s svojim napol zasebnim tržiščem, itn., je iznajdba neke droge ali neke retorike drog.) Če naj bi skušal utemeljiti elhos, ki me vodi k navidez "represivni" drži (do klasificiranih" drog), ne bi smel v zadnji instanci poseči po nobenem od diskurzov, katerih analizo sem nakazal. Strogo vzeto bi bilo to nujno, vendar kako težavno! Zahtevam tega upravičenja ne morein zadostiti, če se lahko tako izrazim, v improviziranem pogovoru ali na nekaj straneh. Kot ste najbrž uganili, me v vsem tem, kar lahko "javno" ali "zasebno" rečem ali storim, tudi tedaj, ko se zdi, da ne gre več za drogo kol tako, vodi nujnost • ali težavnost - vprašanja. Če k temu dodate še mojo nezaupanje v nezmotljivost pcrtinence razlikovanja javno/zasebno (ogroža ga sama struktura jezika, še pred jezikom pa ponovljivost vsake sledi) in v enostavno bistvo afrodiziaka (ekonomija užitka je tako zapletena...), bo moja zadržanost razumljivejša. Obe strani, oba kanona ne tolerirata najbolje logike tehnološke su-plementarnosti. "Novo" (novo mišljenje, nova praksa, nova politika) glede tega predpostavlja zadostno formalizacijo, s katero bi lahko premestili aksiomatiko, ki ostaja oherna kanonoma skupna, in na ta način hkrati razumeli oba. Do novosti lahko imamo dvoje protislovnih 194 Jacquet Derruía čustev. Na eni strani, sodni dan ne bo jutri, kot pravijo. Takšna formalizacija ne bo nikoli povsem dosegljiva. Drži. Pa vendar - "povsem dosegljiva" - mar nista polnost in absolutna dosegljivost ponoven padec v diskurz obeh kanonov, skupna želja narkomana in tistega, ki je proti drogi? Po drugi strani je prav tako jasno, da formalizacija in premestitev v praksi že potekata in da je potek težaven, turbulenten, na videz kaotičen; gre za samo doživljanje sedanje "krize". Če se danes pri vprašanju droge križa in zgoščuje toliko socio-etično-političnih vprašanj, ni vzrok za to zgolj že omenjena moderna tehnologija. Neraz-družlji vost vseh nujnosti, nemožnost osamitve "vprašanja droge", postaja vidnejša, hkrati z njo pa tudi nujnost takšnega obravnavanja, ki hi se stekalo v "splošni logiki" diskurzov o drogi in hkrati o umetni oploditvi, bankah sperme m trgovanju nosečnic in presaditvi organov, i/i cvtanaziji in spremembi spola in dopingu v športu in predvsem, predvsem o aidsu, o katerem bi morali spregovoriti pred koncem. Ali airls ni prednosten in neizogiben pristop k vsem tem vprašanjem? Situacija je ironična: športniki, kijih naši mladini dajejo za zgled, se z dopmgom znajdejo v prvih vrstah pri problemu narkomanije. Kolesar se dopinga poslužuje, da bi prišel prvi na vrh hriba, mar narkomani ne dopovedujejo, da hočejo priti - morda res ne pn i - na vrh hriba, ki je življenje? Da, ko napredujemo, se nam vprašanje droge ne kaže več samo kot neločljivo povezano z neizmernimi vprašanji, imenovanimi "pojem", "um", "resnica", "spomin", "delo" itn., temveč je neločljivo povezano tudi s hudimi žarišči, v katerih se zdi, da sc na simptomatičen način združujejo vse stvari: npr., kaj družba naredi z literaturo? z rojstvom in smrtjo? z aidsom? in da, prav imate, s športom? itn. Vse kar danes zadeva politiko š|M>rta (diskurz, tržišče, spektakel itn.) odpira novo kraljevsko pot k analizi družbene vezi. Problemu dopinga se ne bomo nikoli izognili: Kje se začne? Kako razvrstiti in izslediti izdelke? V imenu česa obsoditi doping ali določeno kemično protezo? Kaj pa vprašanje atletinj, ki zanosijo, ker ima zanositev dopingu podobne endokrine učinke, in po tekmi nosečnost prekinejo? V vseh teh primerih služi za podlago obsodbe predpostavka, da mora športni heroj s svojim telesom ravnati naravno. Telo športnika deluje v proizvodnji, ki ni samo individualna. Vse kar zadeva vzgojo, postane zastavek tako profesionalne kot tudi neprofesionalne socializacije športa, tega domnevno ravnodušnega dela. V prvi vrsti vzgoja volje kot preseganje sebe v sebi: v tem smislu sprt ne le rnora ubežati drogi, je protidroga, drogin protistrup, to, kar mora biti na varnem pred drogo, daleč od vsake nevarnosti kontaminacije. Ničesar ni, kar bi lahko bilo bolj predvid- Retorika droge 195 Ijivo, območje, ki bi bilo bližje zlu, bolj "analogno", bolj eksponirano temu, kar izključuje. Ne le zato, ker lahko ijtort kot praksa in spektakel dejansko postane omamen in depolitizarijski (mesto neke pijanosti, če vam je ljubše), tako da politične sile resnično lahko z njim manipulirajo. Pač pa zato, ker tekmovalnost prav z dopingom skuša razmakniti meje ti. "naravnih" zmogljivosti telesa (in duše: ni športa brez duše! stavim, da je v športu kdo že odkril to, kar je lastno samo človeku. Ne pozabimo, da je človek, razumna žival, ki je tudi politična žival, človek, za katerega naj bi bili rezervirani tudi smeh, izkušnja smrti in druge "človeku lastne" izkušnje • med njimi droga! - tudi športna žival). Povsem naravno, reči hočem neizogibno je, da se v prizadevanjih za razširitev meje svojih "naravnih" moči domisli posega po umetno naravnih sredstvih, da bi na ta način prešel človeka: na poti k heroju, nadčloveku in drugim figuram človeka, ki bi bil človečnejši, bolj človek od človeka... Doping v športu obsojajo, ker vara glede narave in določene ideje pravice (enakost vseh tekmovalcev pred preizkušnjo). Poleg integritete naravnega telesa je treba ohraniti tudi integriteto dobrih namenov, zavesti in duha, ki upravljajo telo v športnem delu, tem brezplačnem delu ali v tem politično zdravem delu, kar je športno tekmovanje od Platona do današnjih dni. Tisti, ki hranijo s predpisanimi okviri omejen doping, bodo dodali, da ostane neodvisnost volje z dopingom neokrnjena: to potemtakem ni narkomanija. To velja tem bolj zato, ker anaboliki ne prinašajo nikakršnega individualnega, desocializacijskega užitka. Sicer pa - rekli smo že - običajno droge ne obsojajo, ker prinaša užitek, temveč zato, ker ta afrodizijak ni pravi: povzroči trpljenje in razkroj jaza, desociali-zira. Pripada diaboličnemu paru užitka in trpljenja, ki ga razodeva vsa obtožnica proti drogi. Hierarhija užitkov je vzporedna metafiziki dela in (praktične ali teoretične, torej včasih tudi kontemplativne) dejavnosti, ki se meša z zgodovino zahodnega urna. Tudi tu sta Adorno in Horkheimer upravičeno opozorila, da so kulturo drog vedno povezovali z orienlalnimi etikami in religijami, z drugim Zahoda'^. Ne moremo torej reči, da je narkomanski užitek kot lak prepovedan. Prepovedan je užitek, ki je samotarski, desocializacijski in vendar hkrati kužen za socitis. Pretvarjamo se, da verjamemo, da bi v primeru možnosti povsem zasebnega užitka, ko bi narkoman posegal le po sveti pravici lastnine nad svojim telesom in svojo dušo, dopustili tudi najbolj preteče užitke. To hipotezo lahko a priori izključimo: uporabnik je tudi kupec, torej se vključuje v obtok, v tržišče in s tem v javen diskurz. 2 Prav. tam, str. 73-74. 196 ]acques Derrida Sicer pa o iiarkomanskem dejanju lahko porečete, da je strukturi rano kot govorica. Zategadelj ne more biti povsem zasebno. Družbeni vezi naj bi tako grozilo, da bo vstopilo v igro. Vselej naletimo na problematično nezadostnost meje med zasebnim in javnim • tokrat prav v hipu, ko je prekoračena na precej nejasen in dogmatičen način. Razsvetljenstvo uma (AuJkUirung), ki ga opredeljuje motiv javnosti, javna narava vseh dejanj uma, je samo |k> sebi vojna napoved drugam. Zdi se, da se, kar zadeva Seksualne perverzije, meja zasebno/javno postavlja drugače. Izvirna in neizbrisna danost našega časa je pojavitev aidsa. Aids ni nekaj, kar brezmejno zadeva človeštvo le na zemeljski površini, temveč zadeva tudi samo izkušnjo družbene vezi. Načini, čas in okoliščine tega prenašanja smrti nam odtegujejo vse, kar si je razmerje, predvsem pa želja, do drugega lahko izmislila, da hi zavarovala integriteto in s tem neodtujljivo identiteto nečesa takega, kot je subjekt: v njegovem "telesu", seveda, vendar tudi v vsej njegovi simbolni organizaciji, v jazu in nezavednem, subjekt v svoji ločenosti in absolutni skrivnosti. Virus (ki ne pripada niti življenju niti smrti) je tedno lahko že načel katerikoli "intersubjektivni" kanal. Ko so čas in prostor, struktura odlogov in mrež dani, ni nobeno človeško bitje več varno pred aidsom. Ta možnost se je torej vsidrala v srce družbene vezi kot intersubjektivnosti. V srce tega, kar bi hoteli ohraniti kot dualno intersubjektivnost vpisuje smrtno in neuničljivo sled tretjega. Ne gre za tretjega kot pogoj simbolizacije in zakona, pač pa za tretjega kot destruirajočo strukturo družbene vezi. Kot družbeno razvezo in celo kot razvezo pretrganja, kot tretjega "brez-razmerja", ki je lahko oblikoval razmerje do drugega v njegovi domnevni normalnosti. Sam tretji ni več tretji, in zgodovina le normalnosti bolje prikaže svoje simulakre; kot bi aids ustvarjal sliko iz svojega odrtega telesa. Dejali boste, da je bilo vedno tako, in o tem sem prepričan. Vendar aids zagotavlja masivno, dejansko, vsakodnevno berljivost - na sliki ali na velikem ekranu -temu, kar so kanonski diskurzi, o katerih smo govorili, morali zanikati, kar jim je bilo usojeno zanikati, saj jih je oblikovala samo to zatajevanje. Če sem spregovoril o dogodku in neuničljivosti, je bilo to zato, ker že sedaj, ob zori te tako nove in tako starodavne stvari, vemo, da je travmatizem, četudi bi človeštvo v prihodnosti (potrebovalo bo vsaj eno generacijo) obvladalo aids, vse do najbolj nezavednih simbolnih predelov nepovratno prizadel izkušnjo želje in tega, kar mirno imenujemo intersubjektivnost, razmerje do alter ega, itn. Tu bom končal ta odmik, kajti očitate mi lahko, da se oddaljujem od naše teme. Gre prav za to: če ni teoremov o drogi, je to zato, ker ni več subjekta, ki bi ga lahko identificirali in omejili. Izplen je vsaj ta: o sodobnem problemu droge so že presodili, da sla njegov nastanek in Rftorika drttgr 197 obravnavanje neločljiva od problema prestopništva nasploh (ne le preslopništva kot narkomanije). Vprašanje je ie nerazdružljivo povezano s problemom aidsa - in mu podrejeno. Če pomislimo, tla aidsa ni bilo mogoče zadržati na robu družbe (dclinkvt-nca, homoseksualnost, narkomanija) tako, kot so nekateri verjeli ali upali, se soočimo s tem, da imamo v družbeni vezi nekaj, kar bi še vedno radi presojali kot destrukturirajočo in depolitizirajočo poli|>erverzriast. Nedvomno izviren vozel ali zgodovinski razplet. V teh okoliščinah so (restrukturir-ajoče in v svojem samorazumevanju repolitizirajoče) reakcije zelo nepredvidljive in lahko reproducirajo najhujše oblike političnega nasilja. Kakorkoli že, naj poskusim nemogoče in diskusijo omejim na drogo: če hočemo ta vprašanja obravnavali na ustrezen način, hkrati in koordinirano, lahko ustvarjamo hierarhije, izigramo najslabše s slabim, liberaliziramo prodajo igel, da bi se borili proti širjenju aidsa, liberaliziramo spolno vzgojo, kot je nismo še nikoli pred lem, presen al it iramo vse polje družbenega, začenši s šolo in z mediji. Medtem ko se državam zdi, da se proti mednarodni protidržavi droge, prepoznavnemu sovražniku, lahko organizirajo, premešča aids politično fronto, fronto političnega, strukture civilne družbe in države. Prevedel Igor Pribac