LJUBLJANSKI ČASNIK.
S t. 101.
V petih 19. G rutina.
1851.
^etalroId 30 kra^I- 7a rnIIptnn , ' 'n , "T \ ' ^	«» celo leto pri založniku Jožefu Blatniku G gold., za pol le,a 3 gold., za četert
3	.	, po« Ijanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plaeilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gol,!. 4;, kraje. - Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vradni tlel«
Ljubljana 15. decembra 1851.
Predvčerajšnim je prispel drugi generalad jutant njegovega veličanstva cesarja, gospod generalmajor Kellner od Kollenstein popoto vaje iz Laškega v Postojno obiskat po naj višjem naročilu po zadnjej povodnji poškodova ne doline Notrajnskega in tudi tukaj blago slove cesarske milosti in pomoči deliti, ktere je njegovo veličanstvo tamošnjem prebivavcem toliko pripravniše podelilo, ker je krajnska dežela o viharnej dobi leta 1848 staro nepremakljivo zvestobo do cesarskega prestola in najvišje cesarske hiše stanovitno pokazalo Ko je gospod general-adjutant v nesrečo padle kraje ogledal, izroči okrajnemu poglavarju baronu Mac-Neven v imenu njegovega veličanstva cesarsko darilo 13,000 goldinarjev z namenom, od teh 8000 goldinarjev nesrečnim v Loški dolini, 3000 gold. v Planini in 2000 gold. dolinčarjev na Pivki in Reki po razmeri škode , ktero so terpeli in potrebe, ktera jih zavolj tega tare. To novo znamnje cesarske milosti, ki je tolikim solze iz očesa obrisalo, je navdalo vsih serca z velikim veseljem in gorko zahvalo in v Starem tergu v Ložki dolini ko je bilo pri božji službi darilo njegovega veličanstvo zbrani množici oznanjeno, pobožna množica veselo zahvalno pesem zapoje, da bi Bog preljubljenemu vladarju srečo in blagoslov podelil, ki povsod v naj daljih krajih blagoslov njegove milosti razliva, da le zve o nesreči njegovih deržavljanov.
nih privilegij. — Bazpis c. k. krajnskega poglavarstva 7. Novembra 1851 zavoljo pora-bljevanja necesarskih žrebeov za pleme. Bazpis kupčijskega ministerstva 1. Novembra 1851, s kterim se razglasi sklenjeni dogovor med ces. avstrijanskim in kr. bavarskim vladarstvom zastrau širokosti platiš na tistih vozeh , s kterimi se na mejah vozari.—Raz pis dnarstvinega ministerstva 11. Novembra 1851, s kterim se za hrastov les, kterega iz morskih ladjostaj ali pristani! avstr. cesarstva v tuje dežele po morju pravažvajo, po sebna davšina pod imenom, Diritto di albo-raggio" vstanovi.
Danes boLXIV. del, III. tečaja 1851, deželnega zakonika in vladnega lista za krajnska kronovino izdan in razposlan.
Ljubljana 19. decembra 1851.
Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko.
Oznanilo. Za Andreja Malenšeka mlinarja v Tacnu, kteremu je voda 3. novembra t. 1. toliko nesrečo storila, mi je poslal Mihael Kogovšek, fajmošter v Šmarlnu spod
Šmarne gore .... 20 gold. 30 kr. potem gosp. Martin Innoch namestnik fajmoštra v Čer-nučih....... 1 „ 30 „
Skupej 14 gold. — kr.
S tem , da se imenovanima gospodoma serčno zahvalim in za daljno podporo prosim, Ie to še pristavim, da se je Andreju Malenšeku naznanilo, po omenjene milodare priti.
Ljubljana 15. decembra 1851.
Tomaž Glančnik, s. r.
C. k. okrajni poglavar.
16. decembra 1851 jebilLXIII. del, III. tečaja deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan; ki zapopade:
Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 7. Oktobra 1851 podeljenih privilegij. — Razpis C. k. kupčijskega ministerstva 10. Oktobra 1851. Podaljšanje privilegie. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 10. Oktobra 1851. Prenešenje privilegie. — Razpis c. k. kupčijskega ministerstva 20. Oktobra 1851. Prenešenje privilegie. — Spisek od c. k. kupčijskega ministerstva 17. Oktobra 1851 podelje-
Nct radiii del*
NaSe nedeljske šole.
(Iz Danice.)
(Konec.)
Kar duhovšino zastran nedeljske šole za dene, je gotovo, de lahko veliko in še veliko več kot učitelj storiti zamore. Le tam, kjer učitelj in duhovšina eden drugimu pomagajo in eden drugiga podpirajo, le tam se more reci, de gre vse veselo in odročno naprej. Gorje vsaki šoli, kjer tega ni! — Duhovšina je izgled učitelju in učencam. Ko bi tedaj pri duhovšini malo veselja bilo, kako bi ga potlej še le pri učitelju in učencih kaj bilo?— Vidi se in skušnja uči, kako vesele, kako pridne so tiste šole, kjer sta učitelj in duhovnik oba eden in eden oba. — Duhovšina in učitelji imajo tedaj velike dolžnosti do svoje šolske mladine; veliko dobriga, velike lepiga zamorejo zasaditi in izrediti. Vendar tudi duhovšini in učiteljem ni vselej mogoče vse le iz lastne moči storiti in izpeljati, velikrat potrebujejo k temu tudi ptuje pomoči, to je — varstva od gosposke in vikših. — Vselej je bolje, če se šola mora mirno brez vsiga siljenja in moranja opravljati, tode pri marsikterih sirovih stariših se ne da do konca nikakor z lepim opraviti. Veliko jih je, ki za šolo in take reči skoro nič ne marajo, ako se jim še tako pravi in dokazuje. Ako lukaj svaritev duhov-šine in učiteljev nič ne pomaga, je treba, de gosposka svojo postavno pot nastopi. Taki merzli stariši vidijo zdaj, de tudi gosposka s šolo derži, kmalo spoznajo, de to vender ni prazna reč, se sramujejo pred drugimi, in tako se pervič nekako tlačansko vdajo, potlej pa vendar do praviga pridejo. Prav bi bilo, de bi se nobeden nikjer v službo ne vzel, ako bi šolske spričbe zastran nedeljske šole pokazati ne imel. Še pri odrašenih bi bilo prav, de bi se še možiti in poročiti pred ne smeli,
dokler bi take spričbe ne imeli. Potem takim bi bila šola vedno bolj obrajlana in očitno spoštovana. — Prid in dobiček nedeljskih šol bi se kmalo pokazal. — Reče in piše se lahko, bo zdaj marsikteri rekel, ali izpeljati in storiti se ne da koj tako. — Res je taka, tode če se ena reč Ie dolgo in dolgo popravlja, boljša in širi, je vendar tudi vedno boljši in terdniši. Vse na enkrat se nikoli ne da in ne more izpeljati, tode počasi se vendar pride deleč! Če ne bomo nikoli sejali in sadili, tudi nikoli želi in vživali ne bomo. „Kdor zgodaj seje, zgodaj žanje."
A. Praprotnik.
Se m bilja.
(Iz Novie leta 1844.)
Kd or koli perložnost ima, se pri nas z kme-tain in rokodelcam večkrat pogovarjati, se bo lahko prepričal, kako terdno vero oba na tako imenovano šembiljsko prerokvanje še dan da-našen stavita. Posebno so pa kerčme in če-belniške klopi že od nekdaj pripravne prižni-ce, na kterih prosti kmet in rokodelec praviga preroškiga duha iz polniga kozarca ali iz peržgane pipice vlečeta. Očitno krivico bi pa možkimu spolu delal, ko bi samo njega le te stare in neumne navade, ktera iz nagle in nepresojene vere v Šembilja izvira, dolžiti hotel; tudi ženske, ktere — kakor je znano v dobrih, slabih in abotnili navadah možake tako rade posnemajo — tudi ženske, rečem, posebno ob dolgih zimskih večerih od zaupanja v te preroške marnje vnete, per kolovratu ali mofovilu žalostne prihodne pergodbe, ktere se skorej v vsaki verstici Šembilje berejo, z trepečim glasam mladim deklicam pripovedujejo, in tako že v mladih sercih prazno in mnogokrat krivo vero cepijo.
De bodo pa moji pošteni kmetijski in rokodelski rojaki, od prazne vere Šembiljniga prerok vanja se prepričati zamogli, si bom per-zadjal, ti, posebno od starih ljudi časteni Boginji venec , ki se ji ne spodobi, iz nje sive glave potegniti, in jo postaviti v tiste čase, kjer ljuč keršanstva še svetila in solnce praviga spoznanja še posijalo ni, postaviti med tiste narode, kteri so od malikovanja in nasledkov vraž oslepljeni, mlado Šembiljko zibali in nje peljmce tkali. Zabuči tedaj zgodovina trobenta in pokliči mi mogočniga Bimca in prebrisaniga Gerka iz kamnatiga groba, tolmači še v današne čase ohranjene napise, pokaži njim razvaline lempeljnov, v kterih so nar dražji dišave iz kadilnic prot nebu puhli-le, —-in upanje imam, de prepričani bojo od goJufije čez mero častene prerokinje. — Babilona" in Kaldejci, Bimci in Gerki so Šem-biljo tiste ženske imenovali, ktere so, brez de bi bile služabnice v kakimu posebnimu tem-peljnu, po lastnim pričovanju od preroškiga duha navdane, prihodne reči oznanovale. Zavolj števila takih prerokinj, kterih začetek se v tamnih časih malikvavstva zgubi, so se ljudje dolga prepirali. Varo govori od desetih,
Suida od štirnajstih, še drugi od štirih, treh in nekteri le od dveh Šembflj. Zadnjic terdi Petit v svojih v letu 1686 od te čudne ženske spisanih bukvah, de je samo ena Šembi-Ija in sicer v Jonii živela, kjer so po spriče-vanju Laktancija vse prave Šembiljske bukve v gerškimu spisane bile. V njenim dolgimu življenju in dolgimu popotvanju iše vzrok, de je bilo od večšembilj govorjenje. Po spriče-vanju Plinja, rimskih zgodovin pisarja, je prinesla neka stara baba rimskimu kralju Tar-kvinja pervimu devetero bukev, terdila je, de so Šembiljske , ter mu jih za veliko denarjev ponudi. Ker jih pa Tarkvini zavoljo preve like cene kupiti ni mogel, pobaše stara baba svoje kopita in, po tem, ko je troje sožgala, šestere za ravno tisto ceno, ktero je popred za vsih devetero imeti hotla. Kralj , kterimu so se bukve zavoljo manjšiga števila še bolj precenjene zdele, odpravi zopet babo od sebe. Draga teržanka pobere zopet drugič svojih šestero kopit in jih verže, kakor popred, troje v ogenj. Pa še k tretjimu prekrevlja sitna baba po dvornih stopinjah in jih kralju k tretjimu ponudi, tode ne drugači, kakor po pervi ceni, svoje troje zadnje bukve. Tarkvini jih vzame , nekaj zato, ker se mu je ta cela prigodba prav čudna zdela, nekaj pa zato, de bi bil že enkrat sitno babo od sebe odpravil, in kupi te troje bukve za ravno ti sto ceno, za ktero bi bil malo pred vsih de vetero dobiti zamogel.
Ker je pa babše po storjeni dobri kupčii zginilo in ga nihče po tem več videl ni, in ker so rimski poglavarji dobro vedili, kako lahko bodo nevedno in vrazno ljudstvo za nos vodili, je bilo zasijano, de so le te trojne bukve, v kterih so prihodne zgodbe llimcov po pisane, še gorke iz rok Šembilje prejeli. Iz berejo si torej dva nova, v razlaganju in svi-jačinah umetna popa, in zhranfjo bukve vKa-pitolju, tempeljnu Jupitcrja, kakor nar dražj zaklad. Če je lakomen in gospodarstva želni Rimic hotel mirnim ptujcam vojsko napovedati ali če je primoran bil, se sovražnikam v bran postaviti, če je kuga ali kaka druga velika nesreča gospodarje sveta zadela, že so se zbrali Šembiljski popi, ter so z veliko častjo bukve prebirali. Ker so pa tako zvito spisane bile, de je samo potreba bilo, eno kratko besedico od perviga dela verslicc k zadnjimu potegniti, de se je k pervimu ravno nasprotno glasilo, bo vsak lahko spoznal, de ni bilo kmalo mogoče, de bi Šembilja lagala bila Od vojskinih poglavarjev podkupleni popi so prerokvali zmago skorej vselej rimskimu orožju, ker so dobro vedili, z kako serčnostj se bo vojak sovražnika lotil ali pa njemu v bran postavil, ako bo imel že popred prero ka, de bo z slavnim lorberjem ovenčan, se bahal po lepih rimskih ulicah. Če je bil pa premagan ošaben Rimic, urno so imeli pri pravljeno drugo verstico, ali so se pa na pre grehe ljudstva zgovarjali in napovedali, de se morajo bogovi z daritvami in obhajilami po tolažiti.
Per vsi skerbi je pa vender le Šembiljske bukve strašen pogor Kapitolja v letu 671 po rimskimu številu, v pepel premenil. Ker so poglavarji rimskiga mesta iz lastne skušnj od velikiga prida Šembiljskih bukev pripričani bili, so urno novo prerokvanje, koder koli so ga nagnati mogli, preskerbelj , med ljudstvo pa zatrosili, de so z pomočjo mogočniga, Rim cam posebno nagnjeniga Jupiterja , Šembiljske bukve od ognja nepoškodvane ostale.
Ker so se pa skoz nepoklicane preroke Šem biljske bukve tako pomnožile, de se je cesar August začel bali, de bi sc k zatiranju nje gove oblasti rabiti ne pričele, je zapovedal
per ti priliki pokončanih. Pa tem je vkazal vse pravo Šembiljske verstiee skupej spraviti, vnovič pregledati in marsiktero prenarediti, in dc bi bil temu ponovljenimu prerokvanju staro častitljivo podobo dal, ga pusti od petnajstih pomnoženih Šembiljinih popov na pripravno platno pisati in v lepo poslačcnimu jredalčiku v Apoloviinu tempeljnu hraniti. Ondi so ostale 405 let po Kristusovimu rojstvu do časov cesarja Honorja, kteri je nekirnu Stilihu apovedal, sožgati jih. Skorej ravno tako vero in ravno tako zaupanje, kakor stari, v bojih srečni Rimci so stavili v Šimbiljo tudi nekdanji, v vsih učenostih pred vsimi drugimi narodami imenitni, ravno tako pa tudi v zvijačinah in goljufijah
prekanjeni Gerki. Gori je bilo rečeno, de so se Šembiljske bukve v gerškimu jeziku pisane bile. Iz tega, in ker je bila Šembilja večidel ritrejska imenovana, sodi Petit! de je ona v Joniškimu mestu Eritreja, živela. Tudi v gerških deželah so se zavoljo števila Šembilj vseskozi prepirali, in nar lagljej bi se razne misli zjediniti zamogle , če verjamemo, de je tavžent let živela, zakaj po spričevanju Plu-tarha, je, de si ravno sedem sto let stara, vender le v svoji nar boljši starosti bila, ker je še tri sto let živeti imela. Tudi je bila Eritrejska Šembilja med vsimi drugimi nar menitniši. Imenovala se je kmalo žena, kmalo sestra, kmalo pa hči Apolova. Pokopana je bila. na Trojanski zemlji v borštu, ki je temu bogu posvečen bil, pod marmornim stebram z naslednim napisani: „Jest sim imenitna Šembilja, ktero je Apolo v tolmačo svojiga pre-okvanja izvoljil, popred zgovorna devica, zdaj pa mutasta pod leni kamnam k vednimu molku obsojena."
(Konec sledi.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Milodarov se za povodnjence in reveže Metliške in Černomeljske okolice še zmiraj veliko nabera. Odbor Ivrajncov je v Terstu do 13. t. m. že nabral 2809 11. 30 kr., nadvojvoda Ludevik je poslal 300 11., nadvojvoda Maksimilian 10011., Krajnske deželni stanovi so namenili 1000 ti., iz igre v kazini se je skupilo 193 11., iz igre slrelske družbe 252 11. 22 kr., — še več pa je donesel koncert, ki ga je unidan po prizadevanju svojiga vodja g. H. Costa-ta Alharmoniška družba napravila; odrajtalo se je v ta blagi namen 300 11.; toliko še noben koncert ni donesel; tudi ravno naznanjeni pregled politiške osnov Krajnske dežele, ktero je g. J. Pradač, taj nik c. k. dež. poglavarstva, na veliki poli na svitlo dal in skupšino (dobi se v bukvarnici g Kleinmayerja in Rambcrga po 6 kr.) Metli čanam in Černomeljanam namenil, bo revnim marsikak goldinar naklonil, ker je ta „pre gled" (Tableau) na več strani znaminjiv.
(Novice.)
# Kar Melličane in Černomljane vtiče, sli širno , da g. deželni poglavar, pe nasvetu od več strani, misli iz nabranih denarjev večidel žita revežem kupiti., kar mora vsak za dobro spoznati, ker ve, da v tacih nadlogah se re vežem vselej bolj gotovo z blagam, kot z de narjem pomaga.
Koroško.
Pri našem slovenskem tiskarju Janezu Leonu v Celovcu se je jela tiskati prav podučna in kratkočasna povest za mladost in odraščene ljudi pod nadpisom: Rog nikomur dolžen ne ostane. Prestavljena je iz nemškega v prav gladkem in lahko razumljivem jeziku. — Ravno
*	Prošnja in zahvala. Ravno kar je natisnjen tudi drugi del mojega „slovensko-nem-
kega slovarja" in bo te dni razposlan; s čim je celo 75 tiskanih pol debelo delo dokončano. Serčno se zahvalim za veliko prijaznost, s tero je bila moja slaba poskušnja sprejeta; zraven pa tudi poprosim vse čast. rodoljube, mi pod nadpisom: Na vredništvo bčele še dalej pomanjkljive besede in druge pogreške bla-govolne naznanovati, da se slovar čedalje bolj dopolni in popravi. Kakor hitro spet kaj besedi naberem, jih bodo prejemniki slovarja v „dostavku" natisnjene prejeli. Le sjedinjenem močem se da kaj popolnega dognati.
Ant. Janežič.
*	Ravno pred dokončanjem našega lista smo irejeli dolgo in težko pričakovan koledar: Zora, jugoslavenski zabavnik za prestupno leto 1852. Od Radoslav Razlaga in Ivana Vinkoviča. Knjiga je okoli 180 strani debela in velja 30 kr. sr. Cela sostava je tako iz-verstna, da se bode gotovo vsakomu priku-jila. Razun navadne pratike obseže Zora tudi mnogo pripovesti, pesem in drugih drobtinc od naj glasovitiših leposlovnih pisateljev: R. Razlaga, L. Tomana, Josipine Turnogradske, Bož. Raiča in Iv. Vinkoviča. Radostni moramo obstati, da vse druge jugoslavenske koledarje daleč prekosi. Spisana je v duhu uzajemno-sli, sloge. Da si te prekrasni koledar gotovo vsaki Jugoslavjan nakupi!
Štajar&ka.
Iz Frauhajma 1. grudna. Ljube Novice! Ve široko po svetu hodite ino marsikteri domorodec vas željno prebira; oznanite po vsih krajih Slovenske zemlje sledečo važno reč: Gosp. Anton Janežič, vrednik Slovenske Rče-le v Celovci, je pretekli mesec poziv do Slovenskih domorodcev oglasil, da bi Slovenske narodne pesmi, ino kolikor je koli mogoče z napevi vred, potler pripovedke ino prislovice med ljudstvom skerbno pobirali ino jih njemu v Celovec pošiljali; on bi jih, če ne drugači, s pomočjo „družtva sv. Mahorja" izdal. Domorodci! to je imenitna reč, in za njo tudi zadnji čas. Zdaj je še najti tega narodnega blaga, ktero pak vidoma zmirom na menje ino menje gre, vsej je tudi v ravni meri prave dobrovoljnosti ino zadovoljnosti med ljudmi zmirom menje. Zato domorodci! poslednja doba je, še oteti, kar še ni celo izginulo. — Kakor je znano, je naš dragi rojak, Slavenstvu prerano umerli, gosp. St Vraz že v leti 1839 v Zagrebu 1. razdelek slovenskih narodnih pesem na svetlo dal, in od teh dob za 2. razdelek še jih neprenehama nabiral. Ali nemila smert mu je to ino še veliko drugih važnih del ustavila. Hodi mu žemljica lehka! — Za izgled bi nam pač imeli biti Lužičanje, kterih je toliko malo na svetu, ino vender imajo, bi rekel, naj skerbneje ino naj lepše v versto spravljene narode pesmi z napevi, pripovedke ino prislovice ino še prejako v Nemško prestavljene. V nabiri Haupta ino Smolarja je 531 pesem, 18 pripovedk ino 199 prislovic. Vaš rajni Vraz pak ima v svoji 1. knjigi le 114 pesem, ino Ivorilko v 5 zvezkih le 226!!!
Cafov.
vse preroške bukve in spiske ljudem pobrati I tam bodo tudi težko pričakovane „Drobtince" in v ogenj vreči. Okoli dveh tavžent je bilo I skorej na svitlo prišle.
Ilorvaška.
Ravno kar smo prejeli povabilo na naročbo krasoslovnega jugoslavenskega časopisa: „Ne-ven", ki ga bo ilirska matica v Zagrebu od novega leta vsak teden na celej poli velike osmerke izdajala. Taisti bo v dva glavna razdelka razdeljen. Pervi oddelk bo donašal na-učne sostavke o krasoslovju in vsili lepih umetnostih, naznanila in kritike novejših in važnejših krasoslovnih del, umotvorov in igrališ-nih predstavljenj. Vsi ti sostavki bodo prosto in zanimivo, ne pa strogo znanstveno in za-meršeno pisani. Drugi oddelk bo zaderžal
pesme vsake verste , pripovesti, pravlice, basni, novele, manje romane , krajša dramatična dela , životopise krasoslovnih spisateljev in umetnikov, potopise, opise znamenitosti in narodnih običajev , smešnice , ojstroumne izreke, zastavice in druge imenitniše nepolitične dnevne dogodbe. Naročnina znese s poštnino vred 5 zl. (gld.) sr. na celo leto. Vendar se more tudi na pol ali na četert leta predplatiti. Na-ročivni denarji se imajo g. Naumu Mallinu, podpredsedniku gospodarskega odbora Matice u Zagrebu pošiljati.
Ni dvomiti , da si bo tudi lepo število Slovencev te časopis oskerbelo in s tim pred vsi-mi Jugoslaveni tudi v djanju pokazalo, da jim vzajemnost in bratovska sloga resnično pri sercu leži.	(Bčela.)
*	Čedalje bolj se bliža doba realiziranja nasveta slavne ilirske matice v Zagrebu zastran vseslovanskega knjiševnega jezika. Kakor je iz „Narodni novin" in drugih časopisov zvedeti , je ruski poslanec na Dunaju v imenu svoje vlade naše vladarstvo poprašal, ali pripusti od ilirske matice nasvetovane shod slav-janskih jezikoslovcev. Ali ga naša vlada, kakor ni dvomiti, pripusti, se bodo tudi ruski jezikoslovci pri taistem vdeležili. Zategadel je naše vis. ministerstvo znotrajnih opravil vodnijo ilirske matice poprašalo, kako se je ona bez vednosti in privolenja vlade clo formalen zbor sklicati podstopila? Pri tej priliki je tirjalo ministerstvo tudi objasnenjo, ali ilirska matica dro po pravici in zakonito obstoji? Na to je ilirska matica 14. pr. m. odgovorila, da ilirska matica nobenega shoda ne v Zagreb ne kam drugam sklicala ni, temuč samo potrebo tega pokazala, da bisetaksbor slav-janskih jezikoslovcev deržal, kakor jih nemški že davno imajo; kar se pa zakonitosti matice vtiče, so bile dokazivne listine predložene , da je ona s privolenjem cesarske in tudi banalske vlade postala.	(.Bčela.)
Češka.
Na bavarski meji se bodo začele spomladi železnice delati po pogodbah, ktere ste avstrijanska in bavarska vlada storile.
Cesar Ferdinand je ukazal svojo knjižnico v Prago na Hradšin prenesti, kjer je zanjo velika dvorana z šestimi sobami pripravljena.
*	Matica češka v Praze je izdala sile imenitno delo Fr. L. Čelakovsky-ga: „Mudroslovi narodu slovanskeho ve prislovicli" (Modro-slovje slovanskega naroda v prislovicah.) Celo delo šteje 644 str. na velikem formatu in ob-seže prislovice in prigovore vsih slovanskih plemen, v kterih se djanjska filosolija celega velikega slov. roda sercali. Velike hvale vredno je to, da so prislovice vsakega slov. plemena v svojem narečju in pisu natisnjene. Tu se objema latinica v prijalelskej zvezi s cirilico. Bliža se doba, pristavijo slov. novine, bliža se doba, da bodo Slovani ravno tako vsa različna narečja razumili, kakor so se nekdaj Gerki med seboj zastopili.
*	Slavni češki spisatelj v Praze, g. Fr. Šu-mavsky je oznanil, da bo začel prihodnje leto „vseslovanski slovar" izdajali, v kterem bo vsaka beseda v štirih glavnih slovanskih narečjih in v slaroslovenščini po redu naznanjena.
Tuje dežele. Černagora.
Poslednje trenutke rajncega vladika černogorskega, ki je bil leta 1813 ne pa 1811 rojen; kakor smo unokrat povedali, popisuje „Oss. dalm." takole: „Ivo je vladika počutil, da se približuje poslednja ura njegovega življenja, je skupil okoli sebe poglavarje svojega
naroda, ter jim naznanil, da je oporoko (testament) zapustil, od ktere se jeden prepis pri ruskem konzulu v Dubrovniku, drugi pri ruskem poslaniku na Dunaju in tretji pri ruskem popečiteljstvu v Petrogradu znajde. Živo jim je priporočil, da naj njegovo v oporoci izraženo željo izpolnijo in proklel vsakega, ki bi se temu zoperstavljal. Za tim jim je naznanil, da je za svojega naslednika Danila Petroviča opredelil (določil), kterega je prek Dunaja v Petrograd odposlal, da tam svoje nauke doverši, — in da je, dokler se Danilo ne verne, svojega brata Petra začasno predsednika senata postavil. Dalej jim je priporočil, da med seboj v slogi žive in da s Avstrijo in posebno s stanovnici Boke kotorske v Ijubavi in prijatelstvu ostanejo. — Starešine polka so vladiku obljubili, da čejo njegovo poslednjo voljo spoštovali in se v vsem po njej ravnati. — Precej po njegovej smerti sta odpravljena dva perjanika (stražnika) v Do-brovnik k ruskemu konzulu, da prevzemela tam položena oporoko rajncega gospodarja, in brat vladikov je zavzel bes vsacega prigovora predsedništvo senata. Med tem so se v Ce-tinju tudi ostale poglavarji in starešini naroda snidili, da so pri razglašenju oporoke pričujoči.
Kakor sta se hilro perjanika iz Dubrovnika vernila, prebere glasno tajnik Milakovič sku-pljenemu narodu poslednjo voljo vladika in neko pismo ruskega poslanika, u kterem jih na slogo pozivlje in da se natanjčno derže poslednje volje svojega vladika. Na to so obljubili vsi, da se hočejo vladikovej volji pokoriti. Njegov rojak Gjorgje, od kterega se je mislilo, da stoji na čelu neke stranke, ktera noče Danila za naslednika spoznati, je bil pervi, ki je predsednika senata priznal, njega (Petra Petroviča) svojega gospodarja na-znal in mu v znamnje svoje podložnosti roko poljubil. Gjorgjov primer so sledili vsi starešini in ostali sbrani Cernogorci.
Predsednik senata je deržal potem kratek nagovor na sbrau narod; obljubil je pred vsim blagor naroda pred očmi imeti; pozval je vse, da naj bodo složni, mirni in da vzderžijo dobro in prijatelsko ljubav s sosednimi svojimi avstrijanskimi brati; zraven je zapretil vsakemu smert, ki bi se podstopil; mir zrušiti in kako zločinstvo na avslrijanskej strani doprinesti.
Potem je zavzel predsednik vladikovo stanovanje, njegova pisma peneze in dragocenosti. Vladika je odločil v svojej oporoci, da se obresti od onih 100,000 gld. ki so v Beču vloženi, jednako razdeliti in njegovemu še živemu očetu, njegovej materi in dvema vdanima sestrama do njih smerti dajati, obresti od drugih 100,000 v Petrogradu vloženih goldinarjev se imajo pa za zeuialjske potrebe obračati. Sicer se imajo na Dunaju vloženi penezi vzdignuti in v Petrogradu uložiti. Po smerti svojih starišev in sester slišite obe istin-ge černogorskemu narodu. Dalej se ima iz tistih 50,1)00 gld. ki ,se v Cetinskej peneznici znajdejo , izplačati mezde svetovavcev in per-janikov (častne telesne straže vladika) in drugi zamaljski troškovi in od ostalih 50,000 gld. ki se v ravno tistej blagajnici znajdejo, se ima v manjih delih po štiri od sto tistim Černogorcem posojevati, ki penezov potrebujejo.
Razun dobrega prijatelstva s Avstrijo in Hercegovino je preporočil vladika narodu, da imajo Busii vselej svojo ljubezen in spoštovanje skazovati.	(Bčela.)
* Černagoro (Montenegro), od ktere se po smerti slavniga vladika v časnikih veliko piše, bolj natanjko poznali, bo mikalo tudi veči del naših bravcov.
Ta samostojna deržavica, v kteri še malo
omikan slovansk narod prebiva, in ktero vlada vladar, v kteriga rokah ste nar vikši dežel-ska in duhovna oblast zedinjena, ki se vladika imenuje, se znajde na izhodnojutrovi meji Dalmatinskiga in se razprostira na Turško. Zlo divja z gostimi gojzdi prepletena in nerodovitna dežela je krog in krog z visocimi gorami obdana; na prostoru 100 štirjaških milj šteje okoli 127,000 prebivavcov. Od Turkov nikdar premagani so se Čtrnagorci vunder še le v letu 1795 Turške oblasti popolnama rešili. Iz rodovine Petrovičev, ki je več kot skozi poldrugo stoletje veliko hrabrih junakov deželi v hrambo rodila, je bil tudi rajnki vladika Peter Petrovič II. slavniga spomina.
Njegov stric Peter Petrovič I. ga je za svojiga naslednika izvolil; mladenč še le 18 let star (Njeguš je bil njegov rojstni kraj v letu 1812) še takrat diakon (duhoven) ni bil; vunder volja njegoviga strica mu je bila zapoved , in mladi Radoje Petrovič, po samostanskim (klošterskiui) imenu Peter, je bil koj po smerti svojiga strica, s škofovo palico v roci, na pod , Ivana Černojeviča peljan in od zbrane množice z neizrečeno slavo za vladika Petra II. pozdravljen; 3 leta pozneje je bil še le v Petrogradu za vladika (škofa) posvečen.
O napadu Turkov, ki so čez Černagorce planili in ktere je premagal, si je pridobil pervi biser svoje slave. Potem je začel notranje zadeve Černagorske deržave popravljati , kar mu je popolnama še le po tem mogoče bilo, ko je bil Radonič iz dežele pregnan, ki se je hotel deželske vlada povlastili.
V	letu 1831 je osnoval rajnki vladika odbor starašinski (senat), ki postave snuje in ima vikši sodniško oblast; ta vikši sodnica obstoji iz predsednika (brata vladika), ki dobiva 3600 dvajsetic plačila na leto, iz pred-sednikoviga namestnika z 3000 dvajselicami plačila, in iz 12 odbornikov, kteri po 600 dvajsetic na leto debivajo. Vunanje zadeve opravlja minister vunanjih oprav, ki ima za to 2400 dvajsetic plačila.
(Konec sledi.)
Francoska.
Do 6. t. m. so v Parizu 2500—2800 v puntu padlih naštelih. — Smešna novica se krog razširuje da je na Francoskem Košut za predsednika republike zvoljen, nekdo je s to novico celo že ljudi sleparil, in si precej denarja nabral.
*	V Pariza se še vedno ljudje zaperajo, novica se razširjuje, da bodo štir vjete generale na barko peljali in z njimi od suhega odrinuli.
Predsednik za delavce stori, kar mu je mogoče , da se ne puntajo: delavci so mu pa tudi hvaležni.
V	Clamecy je nemir vstal, ki je bil pa kmalo vdušen. — V Parizu vlada tihi mir.
#	Thiers se je v London podal.
Angleško.
Ko se beguni v Londono zvedili, kaj da se je na Francoskem prigodilo , se počne veliko gibanje med njimi, Ledru-Bollin se je v Pariz napotil, ko pa na poti zve, daje siciali-stiška stranke v Parizu zmagana, se spet v London poverne.
Ljubljanski novičar.
* Ker je novi evangeljski cerkvi v Ljubljani cesarsko poterjenje duhovniga pastirja unidan došlo in je cerkev že tudi popolnoma izdelana, je v Ljublj. časopisu predstojnik evangeljske občine naznanil, da bo na dan sv. treh kraljev slovesno posvečenje nove cerkve, ktera je v tem naznanilu ^Kristusova cerkev" imenovana,
ilfi!
Arov in Zman.
^Narodna pripovedka.)
Spina! Janez Te rd i na.
(Dalje.)
Ze ko se je zvedilo, da bi umreti utegnul, se je posadka okol njegove postlje zbrala in ga prosila, da naj jej voskovodja zbere, ki bi jih, ako bi on več ne vstal, vodil in vladal. On reče vojvodsko palico prinesti in jo daZmanu. Potem svojo vojsko opominja, mu ravno tako zvesta biti, kakor je njemu bila. Ko se je proti Arovu obernul in mu posebej nekaj reči hotel, se mu je glas zaperl, in potem ni več besedice govoril. Koj po zagrebu Zman posadko skupej pokliče, da bi mu po stari šegi prisegla. On se ustopi na visoko stolico med njo; vojšaki mu na sveti križ prisežejo in ga trikrat visoko v zrak na stolu vzdignejo. Pri vsakem povzdigu zagromi „živio", da se deleč razlega. Novi vojskovodja si zvoli potem stotnike in podpoveljnike in napravi krasen obed. To bi bilo nemogoče, ako bi ne bila poprejni dan neka čeda trumo Turkov prepadla in jej mnogo hrane vsake baže in verste pobrala.
Posadka je zdaj, kar brambo zadene, zopet brez skerbi: nektere clo misel obhaja, da bo pod mladim vodjem boljši šlo, kot pod starim in kakor se jim zdi, vse prepočasnim Oster-varom. Pa popolnoma nasprotnih misel je Arov. On je na vse na tanko pazil in po dol-prevdarku ima za gotovo, strašno resnico, da je Zman to kar je bil — Turk na duhu, mnenju in namenu. Že način in izpeljava njegovega pribega k gradu s sumom in pomišljen-
i"em navda. Čudno se mu zdi, da Turki takrat, o so že vidili, da jim odide, niso pušk rabili in pobegnjenca vstrelili. Čudno se mu zdi, da so po tisti dogodbi sovražniki veliko pred, kakor poprej bežali in da se potem dostikrat cele trume herbot obernule, če se je le en mož iz po-sade pokazal. Nespametno bi bilo, to le strahu pred Zmanom pripisati. Da je pri tem kaka posebna skrivnost, ni mogoče dvomiti. Tudi, da je Zman berš po pogrebu prisego tirjal in da je
bil memo druzih častnikov Arov le na nizko stopnjo djan, poterdi sum prebrisanega Slovenca. Bistro gleda on na vse, kar se godi, kuje in vari. Njegovi pazljivosti ne odide, da je eno noč nekdo skoz grajska vrata po griču u turško staniše korakal in se čez kake pol ure nazaj podal. Sklep njegovih oči razmotri dobro, da ima nazaj pridši velike berke in malo las sprodej , kterih znamenj ni med celo posadko drugi kot Zman imel. Drugo pot je zapazil, dasta dva moža po griču prišla, kte-rima so se vrata po kratkem šeptanju odperle. Po teh in druzih pogodkih se Arov prepriča, da je grad v nar hujši nevarnosti predanja in pogube in on začne misliti, kako bi se pripo-inoč dobila, nevarnosti v okom priti in jo berš ko mogoče odvernuti. Pa tudi Zman je sčasoma spregledal, da za svoje naklepe ne ve več sam, temuč da ima stražnika in čuvaja pri svojem namenu. Arov je bil edini Slovenec ki je naredbe vojskovodja znesti in poventati zamogel. Zatorej se ga Zman po lahki poti znebiti misli. Pokliče ga namreč k sebi in mu da povelje, se skoz turške ležaje zmuzati in tisto slovensko vojsko na pomoč pripeljati, ki se je še davnej okoli Kamneka u otetbo Homca nabirala. Mislil si je, da bodo Arova al že Turki zasačili , ali pa da bo on tako dolgo na poti, da že njegovega naklepa ne bode razdreti mogel. Tiste slovenske armade pri Kam-neku pa se ni bilo clo nič bati. Bila je zlo pičla in je menila, da jej ni potreba Turke napasti, ker jim je že hrabro obnašanje posadke dosti opraviti dalo. Arov je sicer razumel, da mora doveršenje Zmanovih misel blizo biti, ker si ga zdaj s poveljem spoti spraviti želi, vendar mu to luč prižge, to reč na tanko pri Turkih samih pozvediti in na to pozvedbo terdnjavi in posadki pomoč in rešenje izmisliti in pripraviti. Ponižno posluša tedej zapoved svojega turškega vojskovodja in zapusti brez oporeke slovenski grad.
Temna noč je že nastopila, ko skoz ger-movje po nar stermejših krajih v turški tabor
dospe. Sklenul je ne dalje iti, preden bi mu bili sovražni naklepi znani. Ker je turški jezik za silo govoriti umel, ga ni druzega sker-belo, ko njegova od maometanske čisto razločna obleka. Vender si ve modra glava kmalo pomagati. Blizo enega šotora se mu zdi, da nekdo smerčiin ko potipa, vidi da je res Turk na tleh ležal in terdo spal. Derž potegne svoj lianžar in ga neverniku tak globoko v oserčje porine, da po kratkem ječanju pogine. Ko se oblačila ubitega polasti in ga na se dene, se od tod naglo pobere in po rajdah nebrojnih stanov zgubi. Večkrat je sicer poslušal in tu in tam postal, pa vse je tiho, razun klicanja in rožlanja stražnikov. Cez nekoliko pride u ulice, ki^se mu bolj kot druga znane zazdevajo in koj ga misel obide, da je že tu enkrat bil. On nekoliko postoji in vidi, da so na tistim kraju posebno veliki in krasni šotori. Še bolj pa se zavzame ko šeptanje začuje, ki iz bližnjega stana na njegova ušesa bije. On si dih in sapo zaderžuje, počene tik stene šotora, pazi in sluša.
„Na jutri večer tedej, pravi en glas, bodite pripravljezi. Ob tem času mora biti zmaga naša in grad u turških rokah.
Kot merzlicah pri teh besedah Arova spre-1 iti. V
„„Se je pa na Zinana res popolnoma zanesti?"" vpraša drugi glas.
„Kakor na sedem stolpov v Carigradu, pravi pervi, preden štir in dvajset ur mine, nam bo zvesto Homec izročil."
„„Ga po pa posadka poslušala,"" bara drugi.
„Ne boj se! odgovori pervi, že sim ti povedal, kako se bo zgodilo; brambovci menijo za terdno, da bi mi pebegnuli, ako bi tako imenovana Kamneška vojska u nas udarila. Na to je naš naklep narejen. Posadka Zmanu popolnama zaupa. On jej bo prigovarjal in jo jutri o mraku večidel iz terdnjave peljal. Da bo vun šla; jej bomo že toliko prostora dali." (Dalje sledi.)
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Vradni list št. 8?.
St. 5925.
Oznanilo.
(220.) C 1
Po sklepu občinskega svetovavstva od 27. novembra t. 1. se imajo v mestu in ljubljanskih predmestjih vsi rokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati ne glede na starost, kakor tudi vsi fanti in deklici, kterih dolžnost je v nedeljsko šolo hoditi, popisati.
Na podlagi te odločbe se bo vsacemu hiš nemu posestniku pola poslala z naročilom, zase, potem za vsako stranko rubrike spolniti, tako spolnjeno polo pa o dveh dneh zadevajočemu okrajnemu predstojniku nazaj poslati.
Gospodom hišnim posestnikom se posebno priporoči, tej naredbi natanjko vbogali, in ob enem se jim naznani, da se bo mojster, ako kakega učenca zamolči, po postavi kaznoval, in da je od zdaj zanaprej vsak mojster odgovoren, vsako premembo ali odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti.
Ljubljansko mestno poglavarstvo 7. decembra 1851.
Dr. Burger, s. r. "župan.
št. 5925. Oznanilo. (22i)ci
Občinsko svetovavstvo je v seji 27. novembra sklenulo :
1.	Da se vsi rokodelski učenci, ki so dolžni šolo obiskati, popišejo brez razločka starosti, in da ima vsaka fara take vpisne bukve imeti.
2.	Da se bo zamolčanje kacega učenca od mojstra po postavi kaznovalo, in da je ravno tako vsak mojster odgovoren vsako premembo in novo odinjanje brez mude mestnemu poglavarstvu naznaniti.
3.	Da se vpisovanje rokodelskih učeneov učenikom nedeljske šole, kakor tudi kate-hetom fare z naročilom prepusti, ako kak učenec iz šole ostane, vsakbart mestnemu poglavarstvu naznaniti, da bo mojstra poklicalo in potrebno storilo.
4.	Da se za učenca le tisti sme odinjati, ki sspričali poterdi, da je dva trivialna šol-
ska reda doveršil in se brati, pisati in ra-čuniti naučil. Le pri zlo teških obertni jah, pri kterih je pesebne telesne moči potreba, se zamorejo v posebnih primer-lejili, ker zdaj še niso skoz in skoz farne šole vpeljane, še skoz 6 let, tedej do konca leta 1857 učenci brez spričal jemati. Po preteku te dobe se pa (udi pri teh obertnijah ne sme noben za učenca odinjati brez imenovanih šolskih spričal, 5. Da imata, da se potrebni red v šoli ob-derži, vsako nedeljo ali zapovedani praznik po redu od mestnega poglavarstva vstanovljenem, dva mojstra v soli pričujoča bili.
Ljubljansko mestno svetovavstvo 7. decembra 1Š51.
Dr. Burger, s. r. župan.
St. 9963.
Proglas.
(222.) C J
Podpisani, rojeni leta 1830 namreč: Anton Hlebš iz Dobrujn	št. 25
Juri Šusteršič „ Jezera	„ 8
Jožef Pernot „ Verhnike	„ 140
Jernej Božič „ Polhovega gradca,, 38 Martin Zupančič „ Velike stare vasi „ 18 Anton Kramar „ Zaloga	„ 14
Valentin Rosman „ Zgornih Pirnič „ 34 Anion Okorn „ llake	,, 6
22 3 15 11
Janez Podvies „ Gosteč	„ 12
in Jožef Sever ,, Ježče	,, 24
Št. 9791.
Oznanilo.
(219.) C 3
28. augusta 1851 je Franc Petkovšek, 10 let star fant svojim staršem, ki v Zaplani pod št. 39 stanujejo, ušel, da se ne ve kam.
Ti fant je majhine čokaste postave, ima rujave lase in širok pravilni obraz; ko je ušel je imel navadni okrogli kmetiški klobuk černe barve, černo suknjeno jopo brez telovnika, rudečo sviljeno čertasto ruto krog vrata, dolge hlače iz plavoštrafastega suknja in škornje , ki so mu bile nekoliko prevelike.
Razun ravno imenovanih reči je fant tudi černe platnene in plave suknjene hlače in rumeno pavolnato ruto za vrat saboj vzel.
Ker se je Ljubljansko, Krajnsko, Kamniško in Trebniško okrajno poglavarstvo zastonj trudilo zvediti, kam da je fant Franc Petkovšek prišel, da bi se bil'zamogel svojim star-sem v Zaplano izročiti, prosim gospode duhovnike in občinske predstojnike in tudi vse druge gospode in prebivavce krajnske kronovine, mi pred kot je mogoče naznaniti, kje da živi zgorej popisani fant, da bom zamogel staršem, ki že tri mesce po njem žalujejo, naznaniti, da ponj pojdejo.
C. k. okrajni poglavar. Ljubljana 29. novembra 1851.
St. 9747.
Oznanilo.
(218.) C 3
Gašper Setina „ Zlil
Smolnika
Blaž Praprotnik „
Filip Samagor „ Prevoja	„
Pavel Zaveršnik „ Hriba	„
„ Gosteč	„
Jezce	^
se še niso za vojaško nabiro za leto 1851 oglasili, se toraj pozovejo, o treh mescih toliko bolj gotovo pri c. k. okrajnem poglavarstvu v Ljubljaui se oglasiti in se opravičiti, zakaj da se dozdaj niso predstavili, ker se bo sicer z njimi kakor z begovci ravnalo. C. k. okrajno poglavarstvo
Po smerti okrajne babice Marie Lukanovi v fari Stranje, se ta stopnja, s ktero je na leto 20. goldinarjev plačila združenega, ki se iz okrajne denarnice v Kamniku plačuje, s pristavkom razpiše, da naj tiste, ki se za to stopnjo oglase, svoje prošnje s priloženim kerstnim in ubožnim listom, z pričalom lepega zaderžanja in z šolskimi spričali in diplomom za babice do konca mesca decembra t. 1. pri tem c. k. okrajnem poglavarstvu vložijo.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Kamnik 5. decembra 1851.