Slovenski etnograf Kaj je ljudska umetnost Poslikano pohištvo v Dolini Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi Narodna noša Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini Kompozicija desetih črt v »križ« s pomenom »deset« in »desetletje« Letnik XXIII -XXIV 1970-7 1 Slovenski etnografski muzej Ljubljana 1972 Slika na ovitku: Skrinja z letnico 1858, slikarska delavnica Janeza Kajžarja (Gorenjski muzej) Slovenski etnograf Letnik XXIII-XXIV 1 9 7 0 - 7 1 Slovenski etnografski muzej Ljubljana 1972 Izdal in založil Slovenski etnografski muzej Uredniški odbor Boris Kuhar Gorazd Makarovič Ivan Sedej France Zupan Tehnični urednik Marjan Loboda Odgovorni urednik Boris Kuhar Vsebina — Table des matieres Gorazd M a k a r o v i č, Kaj je ljudska umetnost............. What is The Folk Art Anka Novak, Poslikano pohištvo v Dolini...............19 Bemalte IVIobel in der Dolina Cene Avguštin, Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi...........39 Der griine Stein in der Architektur von Gorenjsko Marija IVIakarovič, Narodna noša..................' 537 The National Costume Angeles Baš, Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini..... The Gathering of Hops on Peasants' Farms in the Savinjska Valley Tine Kurent, Kompozicija desetih črt v »križ« s pomenom »deset« in »desetletje« 99 La composition des dix lignes en «croix» dans la signification de «dix» et de «décennie» V spomin — In memoriam Petar Vlahi ović, Dr. Božo Škerij in njegov pomen za etnično antropologijo ... 101 Božo Škerij et son importance pour l'anthropologie éthique Poročila — Comptes rendus ^ Dušan Drljača, Jugoslovanski dokumentarni film z etnološl-ak Slika 4. Skrinja z letnico 1748, Dovje (GM E-1126) geljnaste ali zvončaste oblike rastejo iz vaz ali iz srca, vitice s cveti zapolnjujejo tudi ploskev na zunanji strani arkadnih polj. Pilastri ob arkadnih poljih so slikarsko okrašeni z motivi manjših polj baročne oblike. Na obeh bočnih stranicah je nasli- kana velika šesterolista rozeta v krogu, ki ga na zunanji strani spremlja še cik- cakasta črta. Ta oblika rozete je pogost okrasni element tudi na skrinjah iz 2. polo- vice 18. stoletja. Okrasje je upodobljeno s prevladujočo črno barvo na naravnem lesu — poleg črne uporablja slikar še pompejansko rdečo barvo. Posamezni mo- tivi so naslikani s šablonami ali pa s prosto roko. Profilirani robovi letev so barvno poudarjeni, izmenično so s črno in rdečo barvo poslikana tudi polja manjših kaset, nanizanih v pas na spodnjem delu prednje ploskve. Izdelek istega slikarja je tudi skrinja brez letnice, ki se je ohranila v Podkorenu. Enaka je členitev prednje ploskve, enaki okrasni motivi, prav tako upodobljeni s črno in rdečo barvo na lesu. Skrinja iz Podkorena se razlikuje le po papirnatih nalepkah, ki so v obeh stranskih poljih zamenjale originalni slikarski okras; to so grafike z baročnimi vzorci. Okraševanje pohištva s papirnatimi grafikami je v 18. stoletju znano v sosednjih alpskih deželah. Na Gorenjskem so tako okrašene skrinje prav izjemne (dve skrinji iz okolice Kranja). Pravo baročno večbarvno poslikavanje pohištva s slikanjem ozadja polj in celotne površine poslikanega predmeta se v Dolini začne šele v 19. stoletju. Vendar je delavnica, ki je v zadnji četrtini 18. stoletja delovala v rateško-kranjskogorskem kotu, že napovedovala novo obdobje v slikarskem izrazu na poslikanem pohištvu. Od Rateč do Srednjega vrha nad Kranjsko goro se je ohranilo nekaj skrinj, ki so izdelki slikarske delavnice izrazito individualnih slikarskih lastnosti. Najstarejša skrinja ima letnico 1783, najmlajša pa 1793 (si. 5). V arhitekturni členitvi prednje stranice se vse te skrinje naslanjajo na členitev, ki smo jo opisali pri skrinji iz 1. 1696, le da sta kvadratni kaseti med pokončnimi pravokotniki s posnetimi ogli. Slikarski okras je upodobljen na naravno barvo lesa. V srednjem polju je na- Poslikano poiiištvo v Dolini 25 Slika 5. Skrinja z letnico 1788, Rateče (GM E-1128) slikan monogram IHS v krogu iz pičic ali pa ga spremljajo motivi marjetičnih cve- tov, ki zapolnjujejo tudi polja manjših spodnjih kaset. V vseh štirih stranskih kase- tah so upodobljeni še vedno močno stilizirani motivi cvetličnih šopkov, ki rastejo iz lončkov ali Iz srca. Motivi cvetličnih šopkov so močno poenostavljeni in spo- minjajo bolj na vitice z spiralasto zavitimi listi, med katere so vkomponirani cve- tlični motivi. Rdeči kepasti cvetovi spominjajo na nagelj, neopredeljiv je motiv zvončastega cveta. Profilirani robovi ob okrasnih poljih so poudarjeni z belo ali rdečo barvo in marmorirani s pasovi valovitih črt rdeče ali modre barve. Slikarski okras je kljub rahlim poskusom senčenja še vedno močno ploskovit, slikarija je prav risarsko ujeta v skromno barvno lestvico: ob prevladujoči rdeči in beli barvi uporablja slikar še zeleno, modro, v manjši meri rjavo in črno barvo. Iz 2. polovice 18. stoletja sta se ohranila v Podkorenu dva lesena poslikana stropa. V obeh primerih gre za strop v zgornji »ta leseni kamri«. Prvi, pri Prezeljnu v Pod- korenu št. 32, ima letnico 1764, drugi, pri Plešu, v Podkorenu št. 28, pa letnico 1779. Slikarski okras na obeh stropih je izdelek iste roke in ne kaže sorodnosti s slikarijami na opisanih skrinjah iz prve polovice in iz zadnje četrtine 18. stoletja. Okrasni motivi na stropih kažejo sicer pripadnost določeni časovni skupnosti, cvetlični motivi so močno idealizirani. Slikarski okras je izrazito grafično upodob- ljen s pompejansko rdečo barvo na naravnem lesu. S starejšo slikarsko delavnico povezujemo slikarijo na stropovih po motivu šesterolistne rozete v krogu, ki jo obdaja še krog v cikcakasti črti; isti motiv je naslikan tudi na bočnih stranicah skrinje z letnico 1748 z Dovjega. Z mlajšo slikarsko delavnico povezuje to slika- rijo na stropih zlasti oblika stebelnih listov. 26 Anka Novak Večbarvno poslikano pohištvo — 19. stoletje V 19. stoletju je bila Dolina izredno živo slikarsko središče. Tu je delovalo več slikarjev z različno mero slikarskega znanja. Poleg obrtniških slikarskih delavnic se je s poslikavanjem pohištva ukvarjalo tudi nekaj samouških slikarjev. Posa- mezne delavnice so večidel poslikavale pohištvo za določen krog vasi, tako se je izoblikovalo nekaj tipov pohištvenih slikarij, ki jih moremo tudi krajevno oprede- liti. Poleg slikarskega okrasja, motivike, njene razvrstitve po okrasni ploskvi pa kolorita, ki so ga gojile posamezne delavnice, obstajajo neke krajevne značilnosti tudi v načinu in obliki členitve fasadne stranice skrinje. V zgornjem delu Doline (v rateško-borovskem kotu) je v 19. stoletju še živa kasetasta členitev iz konca 17. in 18. stoletja, vendar prevladuje členitev v troje velikih kasetastih polj, ki so ločena med seboj s širšimi letvami z globoko profiliranimi robovi. V spodnjem delu Doline pa že od konca 18. in do 70 let 19. stoletja prevladuje členitev v troje manjših polj, ki imajo okvire baročnih oblik, plitvo izrezane v sami stranici skrinje, izrezani profili so barvno poudarjeni. Slikarske delavnice v zgornjem delu Doline Od Rateč do Srednjega vrha nad Kranjsko goro se je ohranilo nekaj skrinj, ki so izdelki slikarja individualnih slikarskih lastnosti. Najstarejša skrinja ima letnico 1810, najmlajša pa 1821 (si. 6). V srednjem polju je upodobljena figura božjepotne Marije ali pa zvezdasta rozeta, v obeh stranskih kasetah pa veliki cvetlični šopki v majhnih trebušastih vazah. V sestavi šopka nastopajo rdeči kepasti, modri in beli marjetični in tulipanasti cvetovi. Večbarvne ornamentalne motive slika slikar še vedno na les. Značilna je oblika stebelnih listov, ki jih slika tudi nad cvetovi. V tridesetih letih 19. stoletja se razvije v zgornjem delu Doline izredno produk- tivna slikarska delavnica, ki je izoblikovala samosvoj slikarski izraz na pohištvu rateško-borovskega kota (si. 7). Poleg skrinj, zibk in postelj izvirajo iz te delavnice tudi jedilne omare, ohišja ur, poslikane škarje za posteljo, pa poslikana lesena ogra- jica za bohkov kot. Zanesljivo spada med njene izdelke tudi freska z upodobitvijo Marijinega kronanja, ki se je ohranila na Kruščevi hiši v Ratečah št. 152. Naj- starejši ohranjeni kos poslikanega pohištva je zibka z letnico 1834 (GM, E-1152), najmlajša pa je skrinja z letnico 1883. V zbirki GM spada med izdelke te delavnice 6 skrinj, 7 zibelk, ohišje ure, dve poslikani postelji, poslikane škarje za posteljo, jedilna omara in manjša skrinjica — otroška igrača. Slikarski okras na posameznih predmetih se podreja obliki okrasne ploskve. Vso prednjo ploskev skrinje delijo široke letve z globoko profiliranimi robovi v troje velikih kaset; stranski sta kvadrata s posnetimi ogli ali z baročno lomljenimi stranicami, srednje je pokončni pravokotnik. Na nekaterih skrinjah se je še ob- držala starejša členitev (primerjal skrinjo na si. 4). Profilirani robovi so rdeče po- barvani in marmorirani s pasovi temnejše rdečih in belih valovitih črt. V srednjem polju je vedno upodobljen svetnik ali nabožen prizor, v obeh stranskih poljih pa značilni cvetlični šopek v veliki trebušasti vazi. Osrednjo kompozicijo šopka se- stavlja troje trikotno ali četvero v vrsto postavljenih rdečih ali belih cvetov vrtnič- nih oblik, ki jih obdajajo široki nazobčani stebelni listi. V osrednji kompoziciji šopka je včasih upodobljen tudi motiv sončničnega cveta. Krog tega so pahljačasto Poslikano poiiištvo v Dolini 27 Slika 6. Poslikana skrinja iz Podkorena z letnico 1821 i Slika 7. Poslikana končnica postelje z letnico 1847, Podkoren (GM E-822) 28 Anka Novak nanizani motivi rdečih nageljnov, v vrhu šopka pa je pogosto tulipanov cvet. V se- stavu šopka skoraj vedno nastopajo drobni, v grozd nanizani cvetovi. Priljubljen je motiv polovičnega marjetičnega cveta s povešenimi listi. Podobno kot na skri- njah je razvrščen po okrasni ploskvi tudi slikarski okras na poslikanih zglavnih končnicah postelje." Motiv cvetličnega šopka je somerno komponiran na obeh straneh nabožne podobe, v ločno oblikovanem vrhu končnice je vedno naslikan cvetlični šopek s pentljo. Na zibkah je motiv božjepotne Marije pravilo, na obeh straneh ga spremlja cvetlični šopek. Cvetlični motivi krasijo tudi ploskev zunaj okvirjenega polja, pogosto so slikani v košaricah. Na nasprotni končnici je naslikan pentagram z apotropejskim pomenom.Na skrinjah so barvno poudarjena manjša okrasna polja, npr. trikotna polnila ob posnetih vogalih kaset, manjša polja v ob- liki krožnega izseka na vogalih pokrova, s pisanimi valovnicami okrašeni pravo- kotni sklepi ob lemljenih stranicah srednje kasete. Bočni stranici skrinje, podolžne stranice zibk in postelj krasijo manjša, slikarsko zaznamovana polja v obliki ležečih pravokotnikov z lunetnima izpahoma v navpičnih stranicah. V vseh teh slikarsko zaznamovanih poljih so upodobljeni manjši cvetlični motivi značilnih oblik. Slikarska delavnica upodablja naslednje nabožne motive: prevladuje figura božje- potne Marije (na zibkah je pravilo), pogostne so upodobitve sv. Neže, sv. Katarine, sv. Helene, sv. Uršule, dalje sv. Jedert, Brezmadežna, sv. Ana z Marijo, Marija zaščitnica s plaščem, Marija z detetom in svečo, Marija z detetom in mečem, sv. Magdalena, sv. Andrej, sv. Frančišek, sv. Janez Nepomuk, sv. Boštjan, sv. Si- mon, sv. Pavel, sv. Družina, Pieta in Krst v Jordanu. Ozadja okrasnih polj na skrinjah so rumene, modre, zelene, redkeje bele ali rahlo rožnate barve. Zeleno-modra, sivo-zelena, modra barva so barvne podlage pohištva iz te delavnice. Skrinje in jedilne omare so pogosto lešnikovo rjavo ali temno rjavo poslikane. Vsa skrinja je pogosto »flodrana« ali pa okrašena z ravnimi ali valovi- timi črtami; na rjavih skrinjah so te črte temnejše rjave barve, na zeleno-modrih pa črne in bele barve. Cvetlični okras je naslikan plastično, slikovito. Senčenja so bela, temnejše rdeča, rumena; stebelni listi so sečneni s temnejšo zeleno ali črno barvo. V primerjavi z baročno slikovitimi upodobitvami cvetličnih motivov so figuralni nabožni motivi naslikani dosti bolj naivno, primitivno, bolj ploskovito. Značilna je groba rdeče-rjava obrisna risba obrazov, rok, sivkasto tonirana barva polti. Figure so nesorazmerne. Nekateri kosi poslikanega pohištva iz sredine 19. stoletja se ločijo od drugih prav po kvalitetnejšem slikanju figuralnih motivov (npr. poslikana postelja z letnico 1856, GM, E-820). Očitno je, da je tu delovalo vsaj dvoje slikarjev z različno mero slikarskega znanja. Izredno živo ljudsko izročilo v Podkorenu povezuje delavnico z imenom Janeza Kajžnika. Ta da je imel v Makovčevi hiši v Podkorenu svojo trgovinico in da se je preživljal tudi s tem, da je poslikaval skrinje, zibke in postelje. Steska omenja slikarja in podobarja Janeza Kajžarja. Rojen je bil 3. 10. 1823 pri Plešu v Podkorenu št. 13, umrl je 1. 3. 1884. »...ker mu je umetnost premalo nosila, je bil obenem branjevec. V Planici pri Ratečah hrani cerkovnik posnetke Layerjeve slike v glav- nem oltarju ..V Ratečah omenjene kopije Layerjeve slike ni več. Tudi druge " Fanči šarf, n.d., si. 3. Marija Jagodic-Makarovič, Zibelka na Slovenskem, SE XII, Ljubljana 1959, str. 26 in si. 1/2. " Viktor Steska, Slovenska umetnost. L, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 282 in Anka Novak, IZ, 1962. Poslikano pohištvo v Dolini 29 Slika 8. Zibelka iz delavnice Janeza Hrovata Kajžarjeve slike, ki jih omenja Steska, niso dosegljive. Primerjava, ki bi jasno po- kazala, kolikšen je bil Kajžarjev delež pri oblikovanju slikarskega izraza na posli- kanem pohištvu rateško-borovskega kota za zdaj ni mogoča. Najstarejši kos po- hištva z letnico 1834 dokazuje, da je slikarska delavnica delovala, ko je bilo Kaj- žarju komaj 11 let. Tradicija te slikarske delavnice z zgornjega kota Doline je živela naprej v slikarstvu Janeza Hrovata in njegovega sina Martina. Živo ljudsko izročilo pripoveduje, da se je Janez Hrovat, po domače Sednjek iz Podkorena, naučil slikanja pri Janezu »Kajžniku«. Najstarejša Hrovatova skrinja je datirana z letnico 1868, torej je nastala v času, ko je bila starejša delavnica še živa. Vztrajanje pri starejšem izročilu se kaže v kasetasti členitvi fasadne plsokve na skrinji v troje večjih polj, v kompo- ziciji slikarskega okrasja tudi v izbiri okrasnih motivov, ki pa jih oba slikarja — oče in sin — oblikujeta močno po svoje. Kljub skupnim značilnostim se slikarstvo, ki je živelo v delavnici obeh Hrovatov, močno loči od starejše tradicije. Harmonija barv jima je tuja, bolj komplicirane oblike cvetov poenostavljata, slike učinkujejo bolj kot risbe, plastičnost, h kateri je težila starejša delavnica, se tu izgublja. Ozad- ja okrasnih polj na skrinjah so belo, živo zeleno ali rožnato poslikana. Vsa skrinja je rjave, največkrat pa svetlo modre ali močne pariško modre barve. Priljubljena je vijoličasta barva [si. 8). Janez Hrovat je bil rojen 19. januarja 1835 na Zgornji Dobravi pri Otočah. Bil je mizar, rezbar in pozlatar. V Podkoren je prišel zaradi dela v cerkvi. Tu se je oženil, si kupil hišico in nekaj zemlje. Umrl je 6. avgusta 1915. leta.i" Za cerkev v Pod- korenu je naslikal križev pot. Sliko križevega pota (Gorenjski muzej) je signiral " FančI Šarf, n.d., str. 88—89 in Anka Novak, TZ, 1962. 30 Anka Novak Slika 9. Poslikana skrinja z letnico 1822, Mojstrana S svojim imenom: Joh. Ctirowath (pinz. iz Sp. Korena). Kot njegove slii segom naročil je raslo tudi število novih delavnic ali so se širile stare: v Kranju, ) kjer so delovali Puharji, v Moravski dolini, v Škofji Loki in na meji Gorenjske v j Savinjski dolini, kjer je zrasla v Žalcu v prvi polovici 19. stoletja pomembna kamno-J 44 Cene Avguštin seska delavnica, ki je zalagala s svojimi izdelki široko območje Štajerske prav do praga Maribora. Značilno za te delavnice je bilo, da so se v oblikovnem pogledu bolj ali manj opirale na sodobne srednjeevropske, predvsem koroške in severno- štajarske vzore in so se tako počasi [pač zaradi vedno bolj pogostih neposrednih stikov in žive izmenjave oblikovnih dosežkov) včlenile v proces določenega po- enotenja arhitekturnega snovanja; ta je dobil svojo končno podobo v 2. polovici 19. stoletja z izoblikovanjem t. i. avstrijskega uradnega sloga, ki je zrastel iz okvira historizirajočih teženj sočasne evropske arhitekture. Nasprotno pa je bolj kot arhitekturno sosedstvo vplivala na izoblikovanje delav- niškega sloga peraškega kamnoseštva 19. stoletja lastna tradicija in prav v duhu ljudske umetnosti preoblikovanje ustaljenih stilnih značilnosti. Močna konserva- tivnost je to kamnoseško dejavnost še bolj približevala zakonitostim ljudskega snovanja. V 19. stoletju je Kocijančič s svojimi deli zalagal velik del Gorenjske, s posameznimi izdelki pa je segel prav do Kamnika, Moravč, Ljubljane in celo onstran Karavank v obmejna področja Koroške. V Kranju in okolici je s svojimi cenejšimi izdelki tekmoval s Puharjevo kamnoseško delavnico, uveljavljal pa se je celo na takratnem škofjeloškem področju. Tudi izbira kamnoseških izdelkov je v primeri z 18. stoletjem zrasla. Portalom, arkadnim stebričem, okenskim okvi- rom, dušnikom, levam in zidnim vitrinam v kmečkih hišah, kapelicam in znamenjem so se pridružile klesane klopi in ograje, zidne kapelice in odprte lope. Cerkvena arhitektura se je podobno kot v 18. stoletju nekako ogibala izdelkov Kocijančičeve delavnice in opremljala stavbe z bolj obstojnimi kamnoseškimi iz- delki. Le skromnejše podružnice so se zadovoljevale z izdelki iz zelenega groha. Mesto plemiškega naročnika je prevzel v 19. stoletju lastnik fužin in tako se je v tem času na Gorenjskem izoblikoval poseben tip fužinarskih dvorcev, kakršne poznamo npr. iz Stare Fužine, Bohinjske Bistrice, Jesenic, Kamne gorice; le-ti po- menijo v oblikovnem pogledu nadaljevanje oz. obujanje tradicije renesančnih fuži- narskih dvorcev, ki jih nahajamo v Železnikih in v Kropi in so zrasli iz vzorov podeželske graščinske arhitekture 16. stoletja. Bogat kamnoseški okras fasadne ploskve, posebno njene središčne osi, je v večini primerov izdelek Kocijančičeve delavnice, ki je podobno kot nekdaj na gradu Kamnu, Katzensteinu ali v cerkvenih portalih 17. stoletja tudi tu pokazala vso svojo zmogljivost in zmožnost. Medtem ko so na starejših primerih, kot je npr. Zoisova graščina v Stari Fužini, ki je na- stala krog leta 1800, prevladovali še stari baročni elementi, je Kapusova graščina v Kamni gorici iz zgodnjega 19. stoletja že oblikovana po novem klasicističnem načinu, ki se mu je moral podrediti tudi kamnosek. Podobno je s Tomanovo hišo v istem kraju. Pri njej se je uveljavil za zgodnje 19. stoletje značilni tip portala z levjo glavo. Vzporedno z arhitekturo fužinarskih dvorcev se je v Kropi in Kamni gorici razvil tip fužinarske stanovanjske hiše, ki se je po svojem tlorisnem sestavu in bogastvu arhitekturnih členov približal meščanski arhitekturi te dobe, deloma pa se je ravnal po značilnostih okoliške kmečke hiše. Veliki požari, ki so leta 1811 prizadeli Kranj in Tržič, leta 1835 pa Radovljico, so močno spremenili podobo teh mest ter vplivali tudi na organizacijo tlorisa prosto- rov in zunanjščine meščanskih hiš. Arhitekturni program baročne dobe in program klasicizma sta si pri gorenjski meščanski hiši zelo sorodna. Tako je marsikatero stilno pobudo, ki jo barok ni mogel realizirati, kasneje uresničil klasicizem. Podobno se je doba 1. polovice 19. stoletja lotila preoblikovanja in krasitve nekdanjih skoraj praznih fasadnih ploskev s tem, da jih je prepredla s pilastri, zidci in drugim pla- stičnim ornamentnim dekorjem, kar je drugod, npr. v Ljubljani, storil že barok. Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 45 Slika 6. Baročni portal iz prve polovice 18. stoletja v predmestju Kranja (Savski breg) Slika 7. Kamna gorica. Za kasno 18. stoletje značilen izdelek Kocijančičeve delavnice — portal z glavo na temenu loka Slika 8. Vhod v zakristijo iz 18. stoletja pri cerkvi sv. Petra nad Begunjami Slika 9. Kocijančičev portal iz klasicistične dobe (po letu 1800) z ohranjenimi baročnimi elementi (Kranj) 46 Cene Avguštin Spremenila se je le oblika arhitekturnih členov, načelo oblikovanja pa je ostalo isto. Druga polovica 19. stoletja je hotenje po krasitvi pročelij mestnih hiš spre- menila v pravo modo. Hiše so dobile plastično preoblikovan in bahav izraz, ki je postal značilen za takratno malomeščansko podobo gorenjskih in seveda tudi dru- gih slovenskih mest. Podoben pojav kot pri meščanski opažamo tudi pri kmečki arhitekturi. Tudi pri njej se v bistvu še nadaljuje arhitekturni program baročne dobe. Podobno kot v mestih je vplivalo novo obdobje postopoma le na spremembo arhitekturnih čle- nov in na izmenjavo gradiva; v skladu z uveljavljanjem novih požarnih redov so les počasi nadomeščali s kamnom. Oblikovanje nadstropnosti je postalo pri boga- tejših kmečkih stavbah skoraj pravilo in s tem v zvezi so rasle tudi zahteve pri krasitvi povečanih fasadnih ploskev z istimi elementi, kot jih je poznala meščanska hiša. V tem pogledu lahko na podeželju že od srede 19. stoletja spremljamo živo dejavnost, ki se je končala šele na pragu našega časa. Hotenje po poživitvi fasad- nih ploskev so kazala v tem času z arkadnimi hodniki poživljena pročelja hiš, kakršno poznamo npr. s Kokrice pri Kranju ali iz okolice Domžal in ki imajo svoj daljnji vzor še v renesansi. Bolj iz funkcionalnih razlogov kot zaradi poživitve fasade so nastala odprta pritličja pri kovačijah, vodnih obratih in drugod. Kot v 18. stoletju tudi v tem času dvoriščne arkade še niso izgubile pomena. Iz mest so se razširile na podeželje, kjer so jih opremljali s svojevrstnimi klasicističnimi oblikovnimi dodatki. Na obogatitev arhitekturne podobe gorenjskih mest in vasi je v tem času še vedno vplival program zidave dvorcev po starem renesančnem vzoru (prim. Drnča, Tržič, Radovljica itd.), le da je nekdanjega plemiškega lastnika v 19. stoletju zamenjal meščan in na vasi gruntar ali manufakturist, podobno kot smo v drugačnem zapo- redju to ugotovili pri fužinarski arhitekturi. Z razvojem blagovnega in poštnega prometa se je poleg omenjenih arhitekturno bogateje zasnovanih stavb v 19. stoletju razvil poseben tip arhitekture: t. i. poštne postaje in vozarske gostilne; te srečujemo ob vseh glavnih cestah, ki vežejo Gorenjsko z Ljubljano, Štajersko, Koroško in Italijo. Vse oblikovno ne pripadajo enotnemu tipu, večkrat se vežejo na obliko v višino in širino razširjene in za določene kraje značilne kmečke domačije, ki so ji dodana obsežna gospodarska poslopja. Dober izhod pri povečevanju stanovanjskih površin družbeno šibkejših stanov je pomenilo od srede 19. stoletja nastajanje t. i. hiš s frčado, ki so se najprej razvile pri družbeno ne povsem jasno opredeljenih hišah na mestnem obrobju, in so se v drugi polovici stoletja prenesle tudi na vas. Začetek tega razvoja je mansardno čelo, ki se polagoma razvija v samostojno, iz fasadne osi štrleče in večkrat na stebrne ali slopne nosilce oprto telo. Pobude za njegov razvoj lahko iščemo v osred- njem, s trikotnim čelom sklenjenem rizalitu v fužinarski, plemiški ali bogatejši meščanski arhitekturi prve polovice 19. stoletja, medtem ko same začetke tega načina oblikovanja fasad lahko zasledimo že v kasni renesančni dobi v arhitekturah s poudarjeno fasadno osjo. Klasicizem je v svojem podedovanem prizadevanju po oživitvi fasadnih ploskev temeljito zamenjal nekdanje preprostejše portalne in oken- ske odprtine in pri tem segel tudi v notranjščine stavb, ki so začele dobivati boga- tejši videz. Bogati in obširni stavbni program 19. stoletja, ki so ga narekovale nove potrebe in oblike življenja, je postavil tudi kamnoseški dejavnosti na Gorenjskem velike Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 47 Slika 10. Kmečka hiša v Srednji vasi pri Kranju iz prve polovice 19. stoletja s portalom baročne oblike Slika 11. Kamnit okenski okvir in dušnik iz srede 19. stoletja na kmečki hiši v Srednji vasi pri Kranju \ 48 Cene Avguštin ! in številne naloge. Vzporedno z gospodarsko blaginjo je rastlo tudi prizadevanje meščanov po zunanji uveljavitvi njihovega ekonomskega in socialnega položaja. Tako je našla peraška delavnica v meščanu močnega odjemalca posebno ob obnovi pogorelega Tržiča in Radovljice in deloma tudi Kranja; njemu se je kmalu pridružil tudi kmet. Vzporedno z njima je manifestirala, kot smo videli, svoje ne samo utilitaristične, temveč tudi stilne zahteve fužinarska arhitektura in seveda tudi druga stavbarska dejavnost. V 19. stoletju so uredili Kocijančiči na Černivcu v samem kamnolomu velik obrat, ki je zaposloval okrog dvajset kamnoseških pomočnikov. Kamnoseški delavci, ki so delali in se vzgajali v delavnici, so prihajali z malih kmečkih domačij v okoliških vaseh: Černivca, Noš, Leš, Brezij, Zgornjega in Spodnjega Otoka, Peračice, Mošenj itd. Kot še danes pomnijo, je imelo v teh vaseh veliko hiš svojega kamnoseka. V primerjavi s sicer skromno arhitekturo stanovanjske stavbe odlikuje te domove izredno bogat kamnoseški okras, delo domačega kamnoseka. Med stilno najbolj značilnimi izdelki delavnice stojijo v 1. polovici 19. stoletja na prvem mestu portali, ki jih po naročniku lahko delimo na kmečke, meščanske, fužinarske in cerkvene. Kmet je postavljal navadno drugačne, v primeri z drugimi naročniki skromnejše zahteve in je večkrat vztrajal pri že ustaljenih konservativnih oblikah. Tako je za kmečko podeželje tudi v 19. stoletju še vedno značilen nekdanji baročni portal enostavne polkrožne oblike s poudarjenim temenskim kamnom in kapiteli. Počasi se je spreminjalo le njegovo razmerje, postal je vitkejši ali pa se mu je sploščil lok (Podljubelj, Bohinjska Bistrica). Dediščino baroka je prenesel v 19. stoletju tudi t. i. portal z ušesi [npr. Voglje) in s profiliranimi podboji, ki jih pozna tudi meščanska arhitektura (Begunje, Tržič itd.). Med zapuščino baročnega ornamentalnega dekorja je bil najpogostnejši baročni okvirni motiv, ki je preprezal nošene in noseče dele portala in se kazal tako na vasi kot v mestu (Šenčur, Ra- dovljica itd.). Kasnobaročna sakralna in fužinarska arhitektura sta vplivali na izob- likovanje t. i. portala s cofi (Zasip, Križe, Kranj, černivec itd.). Kasnobaročnega tipa so tudi portali s stiliziranim rastlinskim okrasjem v ločnem segmentu med pravokotno okvirno arhitekturo portala in polkrožno vhodno odprtino (Brezje, Čer- nivec, Bodešče). Ta tip dekoracije sta poznala renesansa in barok in je pri nas •¦azširjen na vasi, po mestih in fužinarskih naseljih (Tržič itd.). Tudi portali z motivi volute imajo svoje vzore v kasnobaročnem cerkvenem kamnoseštvu, le da jih je kamnosek v 19. stoletju poljubno razmeščal po površini portala (Zasip, Noše). Motivika kasnobaročnega t. i. »Zopfstila« se je ohranila v portalih z listnatimi venci na Dobravi, v Kamni gorici in drugod. Ponekod se je ta motiv omejil le na temenski kamen (Bohinjska Bela, Tržič itd.). Posebno močno razširjeno skupino portalov sestavljajo vhodi s figuralnim sklepnikom, ki se po vsej Evropi od rene- sanse čez barok vzdržujejo daleč v klasicistično obdobje (Radovljica, Brezje, Kamna gorica, Černivec itd.). Za klasicistično obdobje peraške kamnoseške dejavnosti je značilen tudi tip portala z levjo glavo, ki ga srečujemo na Brezjah, na Spodnjem Otoku, v Pangerščici pri Kranju, v Tržiču, Kamniku in v Radovljici. Zdi se, da je kmečkemu naročniku kamnoseških izdelkov bližji svet baročnih oblik kot pa rene- sančne forme, ki so blizu bolj hladno, če hočemo bolj klasicistično razpoloženemu meščanu. Tako so za renesanso nekdaj tipični portali z vrhnjo svetlobo (npr. Tržič) ali portali z napuščem, oprtim na konzole (Tržič, Kranj), dalje portali, ki imajo paličasto obliko friza, ki ga v drugačni kombinaciji srečujemo že v Kocijančičevih portalih 17. stoletja (Radovljica), ter končno portali s kaneliranimi pilastri, ki jih nahajamo npr. v Radovljici in Tržiču, zelo pogostni v našem nieščanskem gradivu.. Zeleni kamen v gorenjski artiitekturi 49 Slika 12. Klasicistični portal iz zelenega kamna na fasadi nekdanjega župnišča v Lomu nad Tržičem Med arhitekturno najbolj monumentalno izdelane portale peraške delavnice šteje- mo v tem času polkrožno ali pravokotno oblikovan vhod, vkomponiran v pravokoten arhitekturni okvir z dvema predstojećima stebroma (Tržič, Jesenice), ki se je iz bogatejšega baročnega in kasnejšega klasicističnega srednjeevropskega meščan- skega okolja prenesel tudi na Gorenjsko. Nedvoumno razpoznavno znamenje ce- lotne klasicistične portalne arhitekture je postal že okrog I. 1800 stari antični in renesančni motiv rozete, ki jo je peraška delavnica v vseh mogočih kombinacijah na široko uporabljala kot okras temenskih kamnov (npr. Zgoša), segmentnih polj 4 — Slovenski etnograf 50 Cene Avguštin Slika 13. Portal hiše št. 33 pri Sv. Neži nad Tržičem iz leta 1901. Primer de- generacije nekdanjega ornamentalnega okrasa kamnitih podbojev V zunanjem pravokotnem okviru portala (Mošnje), na navpičnih delih podbojev (Noše) itd. Na podoben način so se uveljavljali tudi drugi ornamentalni motivi, znani iz renesanse: rombi, diski, luskavec itd. (Radovljica, Rečica pri Bledu itd.). V neštetih variacijah klasicističnih, baročnih in renesančnih motivov, ki so pove- zane s sadovi lastne ustvarjalne sile, so dela peraške delavnice v 1. polovici in sredi 19. stoletja preplavila večji del Gorenjske in izoblikovala pravi pokrajinski stil, posebno gorenjsko različico klasicizma. Za formalni izraz Kocijančičeve kamnoseške dejavnosti je v tej dobi kct tudi sicer značilna konservativnost oblik, mešanje form in pomanjkanje spontanega oblikov- nega razvoja, saj se arhitekturni in ornamentalni svet teh izdelkov spreminja le počasi. Nagnjenost k čim intenzivnejši krasitvi praznih ploskev arhitekturne podlage in način preoblikovanja veljavnih stilnih značilnosti približuje to dejavnost — vsaj v podeželskem okolju — ljudskemu umetnostnemu snovanju. Medtem ko je navezanost na stilne oblike v naprednejšem in zahtevnejšem meščanskem, ple- miškem oz. fužinarskem ali cerkvenem okolju bolj vidna, se v kmečkem okolju — pač v neki odvisnosti od zahtev naročnika in temeljne nagnjenosti izdelovalca — kažejo oblike in motivi, ki večkrat segajo močno čez okvir veljavnih stilnih zako- nitosti in se morebiti prav zaradi tega povezujejo z obstoječo kmečko arhitekturo v oblikovno zgledno celoto. Zeleni kamen v gorenjski arhitekturi 51 V drugi polovici 19. stoletja, v času umetnostnega zastoja, ko kamnoseka nado- mestita štukater in fasadar, je upadala tudi kvaliteta Izdelkov Kocijančičevega kamnoseštva, ki je z ustanovitvijo Vurnikove In Pavlinove kamnoseške delavnice v Radovljici dokončno Izgubilo svoj stoletni monopolni položaj, dokler ni v novejši dobi skoraj zamrlo. Zusammenfassung Der grüne Stein in der Architektur von Gorenjsko Die Steinmetzwerkstatt von Kocijančič in Černivec bei Radovljica. Im 16. Jahrhundert erscheint in der Steinmetzerei von Gorenjsko (Oberkrain) ein neues Material — der grünfarbige vulkanische Tuffstein, der im Peračica-Tal bei Radovljica ge- brochen wird. Die älteste Denkmalgruppe (wenn wir den Ausnahmsfund — die römische Grabplatte von Lesce ausnehmen) aus diesem Stein gemeißelt, stellen die spätgotisch ge- formten Fensterrahmen dar, die im 16. Jahrhundert auf dem Schloß Kamen bei Begunje und noch in einigen Bürgerhäusern in Radovljica erscheinen. Am Anfang des 17. Jahrhunderts treffen wir in der Kirche an der Save in Jesenice das älteste Kirchenportal and, gemeinßelt aus »grünen Stein«, wie der vulkanische Tuffstein in Gorenjsko genant wird. In den Tauf- büchern und Sterberegistern des 17. Jahrhunderts finden wir zum erstenmal auch die Namen der Steinmetzmeister aus der Familie Kocijančič aus Černivec — einem Dorf In unmittelbarer Nähe des Steinbruchs. Dem Namen Kocjančič folgen wir nach Primorsko (in das Küstenland) und auf den Kras (den Karst), ein Land mit alter und entwickelter Steinmetztradition. Von liier soll der Stamm Kocijančič nach Gorenjsko gekommen sein, wo er in dem neuen, zur Bearbeitung sehr geeigneten Material, seine Steinmetzfähig- keiten bis zu einem so hohen Grad entwickelt hat, wie kaum irgendeine Werkstatt dieser Art in Slowenien. Die Reniassanceformen, vor allem Portale und Fensterrahmen, mit reichem Ornamental- schmuck bedeckt, fanden im 17. Jahrhundert durch Vermittlung der Kocijančič-Steinmetz- werkstatt obwohl mit Verspätung den Weg nach Gorenjsko. Wie auf den »Goldaltären« aus Holz des 17. Jahrhunderts, so erblühte auch auf den steinernen Eingängen manchmal der abgelegensten Tochterkirchen ein Reichtum verschiedenster Renaisssanceformen. Darunter vermissen wir fast kein Ornamentalelement, das auch in angeseheneren Ambienten er- scheint, nur daß die Plastik der Dekorbearbeitung häufig durch eine einfachere, leichter ausführbare und flachere Form vertauscht ist, als hätte man die Zeichnung in Stein ge- schnitten. Das Architekturbild der größeren Kirchenportale (Sv. Lucija unter dem Dobrča oder Bitnje in Bohinj aus der Mitte des 17. Jahrhunderts) erinnert mit seinen Grund- bestandteilen an den Kompositionsentwurf der sogenannten »Goldaltäre«, die zu der Zeit in Gorenjsko entstehen, indem die kleineren Eingänge den Formen der Renaissancemuster folgen. Die Neigung der Peracica-Steinmetzwerkstatt zur mannigfaltigsten ornamentalen Wieder- belebung der Portalflächen läßt in der Barokzeit infolge einer anderen Auffassung des ornamentalen Dekors nach. Dieser lebt kein eigenes Leben mehr, sondern paßt sich in 52 Cene Avguštin Form verschiedenster linearer Profile der Grundform der Architekturunterlage an. Wegen Anwendung beständigerer und mehr repräsentativer Baumateriale in baroken Architektur- konzepten verliert die Kocijančič Werkstatt ihren bisherigen kirchlichen Auftraggeber, i ihre Steinmetzen — in der Werkstatt des Meisters angelernte Einheimische — aber ' fertigen für die wirtschaftlich gestärkte Bauernprovinz eine fast unübersichtliche Zahl ; einander sehr ähnlicher, für die Barokzeit charakteristischer, halbkreisartiger Portale mit dem Schlußstein in Form der Volute und mit leicht betonten Kapitellen bzw. Basen der Bogenträger. Zusammen mit der Gruppe der Fenster, die ein reich profiliertes Gesims haben (und in der Öffnung ein sehr mannigfaltig gestaltetes Schmiede-Gitter), bildet das \ Portal ein charakteristisches Bild der Fassade des Bauernhauses von Gorenjsko im 18. und , einem beträchtlichen Teil des 19. Jahrhunderts. Die Mannigfaltigkeit der Formen, die ähnlich wie von der Renaissance auch vom Klassi- zismus in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts verkündet wird, hallt auch aus den Bestrebungen der Kocijancic-Werkstatt wieder. Dem Bauern als Auftraggeber gesellt sich der Bürger, besonders nach den großen Bränden, die im J. 1811 Tržič, Kranj und im J. 1835 Radovljica in Asche verwandelten. Durch das nicht geringe Verdienst der Peracica-Werk- statt erwuchs ein neues Bild der erwähnten Städte mit Portalen, Fenstern verschiedenster Formen, die einen bedeutenden Beitrag zur Entwicklung der slowenischen klassizistischen Architektur darstellen. Die Originalität, die die Peracica-Steinmetztätigkeit bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts aufweist, entartet später in phantasielose Nachahmung der Formen, die vom Historismus i der 2. Hälfte des Jahrhunderts propagiert wird. I Obwohl sich die Peracica-Steinmetztätigkeit auf verschiedenen Gebieten des Architektur- schaffens geltend gemacht hat, in der Schloß-, Kirchen, Bauern, und der bürgerlichen Archi- tektur, gehört sie doch in die Kategorie der ländlichen Bildhauerkunst, für welche eine Ver- spätung bei der Aufnahme der Stillanregungen, eine Vereinfachung oder eigenwillige An- wendung der empfangen Formen und ein eifriges Bemühen um die Erhaltung der Tradition usw. charakteristisch sind. Inwiefern diese Eigenschaften schon an sich nicht für unser ländliches Kunstschaffen charakteristisch sind, hat die Anpassungsfähigkeit der Werkstatt dem bäuerlichen Auftraggeber, seinen Bedürfnissen und seinen Bestrebungen viel zur Gestaltung der volkstümlichen Architektur von Gorenjsko beigetragen und Ist so ihr l Bestandteil geworden. Marija Mal- Noše in dečve in naši športniki. Pripravila in uredila Marija Šarcova, Naša skrinja, 1927. Za opozorilo se zahvaljujem J. Bogataju. Narodna noša 59 Slika 4. Kraljica IMarija Karađorđević v narodni noši Slika 5. Narodne noše za procesijo, Ljubljana, okoli 1930 Slika 6. Orjuna iz Slovenije na poti na kongres v Beograd, 1925 Slika 7. Pred spomenikom Ivana Cankarja, Vrhnika ok. 1910 poklicev in starosti, ki oblačijo narodno nošo in z njo sodelujejo na raznih pri- reditvah, iz leta v leto narašča." Tako je bilo leta 1965 na kmečki ohceti prijavljenih 80, in leta 1971 že okoli 1900 udeležencev. Marija Makarovič, Terenski zapiski, o. c, in podatki v Arhivu kmečke ohceti. GO Marija Makarovič 3 Krajši pregled razvoja slovenske narodne noše kaže naslednjo zemljepisno razšir- jenost in formalne značilnosti. Od taborskega gibanja naprej po nekako do prve svetovne vojne spoznavamo na slovenskem ozemlju kot najvidnejše predstavnice troje narodnih noš: na eni strani je to narodna noša alpskega ozemlja, ki jo oblačijo predvsem na Gorenjskem, v ljub- ljanski okolici, v delu Štajerskega, Dolenjskega in Primorskega. Na drugi strani sta narodni noši tržaške okolice, tako imenovana mandrijerska, ki ima precej skup- nih krojnih potez z nošo alpskega območja, in brska noša, pogosteje imenovana škedenjska, po kraju Skedenj, kjer so jo v največjem številu nosili (si. 11).'" Ome- njenim nošam je podlaga kmečka pražnja noša iz sredine 19. stoletja. Predvsem za alpsko ozemlje pa velja, da je narodni noši vzor pražnja oprava premoženjskega kmeta.Mimo tega je to noša, ki je tudi še po današnjih predstavah ljudi naša naj- bolj »narodna noša«, saj jo zlasti pri obisku v tujini oblačijo »ansambli«, ki igrajo in pojejo gorenjske pa primorske in belokranjske viže. Poleg teh noš, ki so se oblačile kot narodne, se je na alpskem ozemlju do danes ohranila tako v Ratečah kot v Ziljski dolini na Koroškem, noša, ki se je razvila na podlagi starejše oblačilne tradicije. Podobno kot na primer po drugih krajih »posvojeno« narodno nošo oblačijo domačini v Ratečah in na Zilji svojo nošo za v parado in za udeleževanje pri verskih obredih, kot so telovske procesije, vsta- jenje in blagoslov jedil. Tedaj se namreč, kot pravijo v Ratečah, v nasprotju z vsak- danjim »gosposkim« načinom oblačenja oblečejo »po ratešk«. Ziljska dekleta in fantje pa gledajo in izvajajo vsakoletni obred štehvanja v nošah, ki so se razvile po vzoru noš preteklega stoletja. Kot poudarjajo domačini v Ratečah, pa v zadnjih letih tudi njihovo »paradno, rateško nošo« vzdržujejo pri življenju zunanji vzgibi, predvsem razne spektakularno-zabavne prireditve. Zato se je tudi tukaj v zadnjih letih namesto domačega imena »rateška noša« že precej udomačilo ime narodna noša. Oblačilni razvoj Bele krajine in Prekmurja kaže glede narodne noše nekoliko dru- gačen videz. V obeh pokrajinah, kjer je bila v času taborskih gibanj in še na pre- hodu v 20. stoletje v nekaterih vaseh Predgrad, Stari trg, Vinica, Adlešiči, Kobilje in še nekaj vasi ob madžarski meji), zlasti pri starejših ljudeh še živa oblačilna tradicija po vzorih 19. stoletja, se je začela oblikovati narodna noša šele po prvi in v večjem številu po drugi svetovni vojni. V primerjavi z gospodarsko napred- nejšim in zavoljo narodne ogroženosti zavednejšim in politično dejavnejšim alp- skim ter primorskim ozemljem sta bili Bela krajina in Prekmurje, politično in go- spodarsko nezavedni ozemlji, kar se je navsezadnje kazalo tudi pri udeležbah ljudi na raznih manifestacijah. Splošne poteze narodnih noš, krojenih za politične, verske in turistične sloves- nosti in prireditve, so: moška kot ženska oblačila so krojena iz industrijskega blaga, na alpskem ozemlju pri ženskah večinoma iz svile, v zadnjem času tudi iz umetnih tkanin. Namesto domačega platna so moška in ženska oblačila panon- skega območja skrojena iz bombažnega ali polbombažnega blaga. Za narodno nošo Nadrobnejšo obdelavo tržaške narodne noše glej v diplomski nalogi Žive Grudnove (se- minar za etnologijo na Fil. fak. v Ljubljani). '5 O tej obliki noše je podal zanimivo kritično oceno France Stele, Kmečka kultura, Ljub- ljana 1944, str. 31—32. Narodna noša 61 Slika 8. Naša skrinja, skice za obnavljanje noŠ. Marija Šare, Ljubljana 1927 Slika 10. Kamniške gospe v narodni noši, Kamnik Okoli 1925 Slika 9. Dan narodnih noš v Kamniku, 1967 (Noše iz Podgorja) 62 Marija MalLares-, voi. V). XIV, str. 216—217. 167. KURET, Nlko; Deutsches Jahrbuch fur Volkskunde. Herausgegeben vom Institut fur deutsche Volks- kunde an der Deutschen Akademie der Wissen- schaften zu Berlin durch Wilhelm Fraenger. Funf- ter Band. Jahrgang 1959, Teil II. Akademie-Verlag, Berlin. Str. (131)—548, slik. prilog IX—XX. XIV, str. 217—218. 168. KURET, Nlko: Claude Seignolle, Le Folklore du Languedoc (Gard-Hérault-Lozere). Cérémonies fa- miliales. Sorcellerie et médecine populaire. Fol- klore de la nature. — Besson & Chantemerle. Pa- ris 1960. Str. 304 (= Contributions au folklore des provinces de France, tome VI). XIV, str. 216—217. 169. KURET, Nlko: Deutsches Jahrbuch fur Volkskunde. Herausgegeben vom Institut fiJr deutsche Volks- kunde an der Deutschen Akademie der Wissen- schaften zu Berlin. Sechster Band. Jahrgang 1960, Teil I. Akademie-Verlag, Berlin. Str. 1—238. XIV, str. 217—218. 170. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: »Sveznadar-. Nauka i znanje u riječi i slici. Zagreb 1953. VIII, str. 281. 171. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: lise Schwidetzky, Das Problem des Vôlkertodes. Eine Studie zur hlsto- rischen Bevôlkerungsbiologie. Verlag Ferdinand Enke, Stuttgart 1954, str. VI. 165. IX, str. 312. 172. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: Willy Helipach, Ein- fuhrung in die Vôlkerpsychologie, Verlag Ferdi- nand Enke. Stuttgart 1954, str. VIN. 210. IX. str. 312. 173. KUS-NIKOLAJEV. Mirko: Hans Weinert, Der gel- stige Aufstieg der Menschheit vom Ursprung bis zur Gegenwart. Zweite umgearbeitete Auflage; Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1951, VII. 297 str. X, str. 238. 174. KUS-NIKOJEV, Mirko; Gerhard Wurzbacher, Das Dorf im Spannungsfeld Industrieller Entwicklung. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954, XII. 307 str. X, str. 237. 175. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: R. J. Bauman, Einfuhrung In die Soziologie. Obersetzung der 6. hollandi- schen Auflage von Maria Fuchs. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1955, VII. 172 str. X, str. 238. 176. KUS-NIKOLAJEV, Mirko; Egon Freiherr von Elck- stedt. Atom und Psyché, Ein Deutungsversuch. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954, str. 158. XI, str. 246. 177. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: Wilkelm Emil Muhlmann, Arici und Marnala. Eine ethnologische, religions- soziologische und historische Studie uber die polynesischen Kulturbiinde. Studien zur Kultur- kunde XIV. Franz Steiner Verlag GmbH, Wies- baden 1955, str. X-1- 268. XI, str. 245-246. 178. KUS-NIKOLAJEV, Mirko; Robert Beck, Grundfor- men soziaien Verhaltens. Beitrâge zu experimen- tallen Soziaipsychologie. Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1954, (str. 144). XIV, str. 233. 179. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: Werner Ziegenfuss, Ge- sellschaftsphilosophie. Grundzuge der Théorie vom Wesen und Erkenntnis der Gesellschaft. Fer- dinand Enke Verlag, Stuttgart 1954. (str. 150). XIV, str. 232—233. 180. KUS-NIKOLAJEV, Mirko: Erhard Schlesier, Die melanesischen Geheimkulte. Untersuchung uber ein Grenzgeblet der ethnologischen Religions- und Gesellschaftsforschung und zur Sledlungs- geschichte Mélanésiens. Musterschmidt-Verlag (20 b), Gottingen 1958 (str. 390). XIV, str. 233. 181. KUS-NIKOLAJEV, Mirko; Leonhard Adam und Her- man Trimbom, Lehrbuch der Volkerkunde. Fer- dinand Enke Verlag, Stuttgart 1958. (str. 304). XIV, str. 232. 182. LAH, M(arija): Bulletin folklorique d'Ile de Fran- ce. Organe de liaison publié par la Fédération Folklorique d'Ile-de-France, fondé en 1938. Di- recteur fondateur de la publication: Roger Lacotté, 38, rue Truffaut, Paris (17e). XVIII—XIX, str. 225—226. 183. LAH, M (arija): DIctionary of American Folklore by Marjorie Tal Iman. New York 1959. S. 320. XVI11—XIX, str. 226. 148 Bibliografija 184. LOŽAR, IVIarta: Jovan Kovačević, Srednjevekovna nošnja balkanskih Slovena. Studija iz istorije srednjevekovne kulture Balkana. Izdala Srpska akademija nauka, Istorijski institut, knj. 4. Po- sebna izdanja knJ. CCXV, Beograd 1953. Vili, str. 278—280. 185. MAKAROVIČ, Gorazd: Edita Okalova, Ludové dre- vené sosky. Edicia Zbierky Slovenského nârod- ného muzea — Nérodopisného odboru v Martine. Zvazok III. Banske Bystrica 1964. Delo vsebuje tekst z naslovom -Ludové drevené sosky v Sloven- skom narodnom muzeu«, katalog lesenih ljudskih plastik V Slovaškem narodnem muzeju. 7 barvnih in 85 črnobelih reprodukcij. Izvod v knjižnici Slo- venskega etnografskega muzeja v Ljubljani ima inv. št. 3325. XVIII—XIX, str. 207—209. 186. MAKAROVIČ, Marija: Angelos Baš, Noša v poz- nem srednjem veku In 16. stoletju na Slovenskem. Ljubljana 1959, str. 1—75, 14 slikovnih prilog. XIII, str. 238—239. 187. MAKAROVIČ, Marija: Evon Z. Vogt and Ray Hy- men, Water Witching U. S. A. Chicago 1959. str. 248, 23 slikovnih prilog. XIII, str. 249—250. 188. MAKAROVIČ, Marija: Erich Krawc, Drasta Serbow wokoio Wojerec (Serbske narodne drasty 3). Lu- dowe nakladnistwo Domowina. Budysin 1959. 64 strani in 81 slik na posebnih prilogah. XIV, str. 215. 189. MAKAROVIČ, Marija: Gaetano Perusini, II costu- me popolare Udinese dal secolo XIV al secolo XIX. Udine 1966, str. 59—126. (Estrato da .Me- morie Storiche Forogluliesi«, vol. XLVI.). XX, str. 206. 190. MAKAROVIČ, Marija: Zeszyty panstwowego mu- zeum etnograficznego w Warszawie. Tom IV—V. 1963/1964. Warszawa 1966, str. 5—186. XX, str. 211. 191. MAL, Josip: Sigismund Herberstein, Moskovski zapiski. — Prevedel in z opombami opremil Lu- dovik Modest Golia. Založila Državna založba Slo- venije. Ljubljana 1951, 8», str. 277. VI—Vil, str. 341—345. 192. MATIČETOV, Milko: »Sovjetska etnografija« 1947. 1, str. 121—125. 193. MATIČETOV, Milko: Dve zbirki makedonskih ljud- skih pesmi. II, str. 147—149. 194. MATIČETOV, Milko: Moderndorferjeve zbirke ko- roških ljudskih pripovedk. II, str. 137—140. 195. MATIČETOV, Milko: Arturo Cronia, Poesia popo- lare degli Slavi meridionali. Corso di filologia slava per l'anno accademico 1946—47. Padova, Editoria Zanocco & C. 1947, 8", 144 strani. Ili— IV, str. 439^44. 196. MATIČETOV, Milko: Ob Jadranu. Etnografski za- piski in študije. Uredil Rado Lenček. Trst 1947. (V samozaložbi.) Z dovoljenjem AIS dotiskano 1. Jul. 1947 v tiskarni G. lucchl v Gorici. III—IV, str. 439. 197. MATIČETOV, Milko: Gaetano Perusini, Antiche usanze Friulane. Estratto da .Lares« 1949, fase. 1—2. Firenze, Olschki. HI—IV, str. 457—458. 198. MATIČETOV, Milko: Gianfranco D'Aronco, Biblio- grafia ragionata delle tradizioni popolari Friulane. (Contributo.) Appendice agli .Annali della Scuola Friulana.. Udine 1950 . 8", 168 str. IH—IV, str. 456-^57. 199. MATIČETOV, Milko: Ivan Grafenauer, Legendama pesem .Spokorjeni grešnik« In staroalpska krvno- duhovna sestavina slovenskega naroda. SAZU, Razred za zgodovino In družbene vede. Razprave 1. LJubljana 1950, str. 5—52. (Pos. odtis, 48 str.). Ili—IV. str. 425—430. 200. MATIČETOV, Milko: Ivan Grafenauer, Legendarna pesem .Spokorjeni grešnik« in staroalpska krvno- duhovna sestavina slovenskega naroda. SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede. Razprave I, Ljubljana 1950, str. 5—52. (Pos. odtis, 48 str.). 111—IV, str. 432. 201. MATIČETOV, Milko: Milovan Gavazzi, Dva motiva iz narodne poezije gradiščanskih Hrvata. Pos. oti- sak iz »Zbornika radova« I. Sveučilište u Zagrebu. Filozofski fakultet. God. 1951, str. 203—220 (s kartico obravnavanega ozemlja). III—IV, str. 446—447. 202. MATIČETOV, Milko: Gianfranco D'Aronco, Guida bibliografica allo studio dello strambotto. Modena 1951 (Collezione di Testi e Manuali fondata da G. Bertoni e diretta da A. Monteverdi — No. 34). V, str. 291—292. 203. MATIČETOV, Milko: P. S. o Kralju Matjažu. VI- VI 1, str. 320. 204. MATIČETOV, Milko: Giuseppe Vidossi, Canzoni popolari narrative dell'Istria. Estratto dalla Mi- scellanea .Scritti vari« (II) a cura della Facolta di Magistero di Torino. Torino 1951, 8', 36 strani. VI—VII, str. 359—360. 205. MATIČETOV, Milko: Ivan Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu. SAZU, Razred za filološke in literarne vede. Dela — 4 (Inštitut za slovensko narodopisje — 1). Ljubljana 1951, 252 strani. VI—VII, str. 311—319. 206. MATIČETOV, Milko: Gianfranco D'Aronco, Dodici canti popolari raccolti in Provincia di Udine. Udi- ne, Societa Filologica Friulana. 1952, 8", 68 stra- ni. VI—VII, str. 361—362. 207. MATIČETOV, Milko: Romagna tradizionale. Usi e costumi, credenze e pregiudizi. A cura di Paolo Toschi. L. Capelli ed., Bologna 1952, 8», XXXVIII + 315 strani. VI—Vii, str. 359. 208. MATIČETOV, Milko: Eugenio Cirese, I canti po- polari del Molise. Con saggi delle colonie alba- nesi e slave. Volume primo. Nobili, Rieti 1953, 8», XV+ 248 strani, VI—VII, str. 362. 209. MATIČETOV, Milko: Gianfranca D'Aronco, Indice delle fiabe toscane. Prefazione di Vittorio Santoli. Firenze — L. S. Olschki — 1953. (Biblioteca dell' »Archivum Romanicum«, Serie I, vol. 36.) 233 strani. Vili, str. 290—291. 210. MATIČETOV, Milko: Giovani Bronzini, Tradizioni popolari In Lucania — Ciclo della »Vita umana«. Prefazione di Paolo Toschi. Universita di Roma e Museo di etnografia italiana. Studi e testi di tradizioni popolari. Edizioni Montemurro, Matera 1953, 8», 329 strani. Vili, str. 289—290. 211. MATIČETOV, Milko: Arturo Cronia, Nel centro- cinquanteslmo anniversario della morte di Alberto Fortis. Estratto dalle Memorie della Accademia patavina. Classe di scienze morali, lettere ed arti. Voi. LXVI (1953—54). Padova 1954 , 26 str. Vili, str. 276. 212. MATIČETOV, Milko: Branislav Rusić, Nemušti Jezik u predanju I usmenoj književnosti Južnih Slovena. Etnološka istraživanja o pitanju toga ve- rovanja kod nas I u nauci uopće. Filozofski fa- kultet na univerzitetot — Skopje, Istorisko-filo- loški oddel. Posebni izdanija, kniga 5, 1954 , 8«, 135 strani. Vili, str. 291—292. 213. MATIČETOV, Milko: Drobno pojasnilo. IX, str. 320. 214. MATIČETOV, Milko: A. Miliien et P. Delarue, Contes du Nivernais et du Morvan. Éditions Éras- me — Paris, 1953. 8», XI + 298 strani. IX, str. 314. 215. MATIČETOV, Milko: Kurt Ranke, Schleswig-Hol- steinische Volksmarchen (ATh 300—402). Aus den Sammlungen der Kieler Universitatsbiblio- thek, der Schleswig-Holsteinischen Landesbibllo- thek und des Germanistischen Seminars der Uni- versitat Kiel. Herausgegeben und mit Anmerkun- gen versehen von Ferdinand Hirt in Kiel, 1955. 8", 359 strani. IX, str. 315—316. 216. MATIČETOV, Milko: Pertev Naili Boratov, Contes turcs. Éditions Érasme, Paris 1955. Dessins de Abidine Dino, 8», 222 strani. IX, str. 315. 217. MATIČETOV, Milko: Stith Thompson, Motif-Index of Folk Literature. A Classification of Narrative Eléments in Folktales, Ballads, Myths, Fables, Madiaeval Romances, Exemple, Fabliaux, Jest- Books and Local Legends. New enlarged and re- vised Edition. Volume I (A—C). Rosenkilde and Bagger, Copenhagen 1955. IX, str. 316. Bibliografija 149 218. MATIČETOV, Milko: Gianfranco D'Aronco, Le fiabe dl magia in Italia. Estratto dagli Atti dell'Accademia di Udine. Serie VI, Voi. XIV, Udine 1957, str. 91 + (13). XI, str. 248. 219. MATIČETOV, Milko: R. Wossidio — G. Henssen, Meckienburger erzahlen. Marchen. Schwanke und Schnurren aus der Sammiung Richard Wossidios herausgegeben und durch elgene Aufzeichnungen vermehrt von Gottfried Henssen. Akademie Ver- lag, Berlin 1957, 8", XIX + 232 strani, cena 15 DM. XII, str. 272. 220. MATIČETOV, Milko: Kurt Ranke, Schleswig-Hol- steinische Volksmarchen (ATh 403—465). Ferdi- nand Hirt in Klel, 1958. 8», 404 strani. XII, str. 271—272. 221. MATIČETOV, Milko: Rudolf Tauscher, Volksmar- chen aus dem Jeyporeland. Gesammelt und her- ausgegeben von R. T., mit Anmerkungen versehen von Warren E. Roberts, Walter Anderson. W. de Gruyter et Co., Berlin 1959; in 8», VI + 196 str., cena 30 DM. XII, str. 271. 222. MATIČETOV, Milko: Giovanni Bronzini, La can- zone epico-lirica nell'Italia Centro-Meridionale. Angelo Signorelli editore, Roma 1956, 531 strani. XIII, str. 256. 223. MATIČETOV. Milko: Alberto M. Cirese, I canti popolari del Molise. Volume secondo. Nobili. Rieti 1957. X + 346 strani. XIII, str. 255—256. 224. MATIČETOV, Milko; Leopold Kretzenbacher, Die Seelenwaage. Zur religiôsen Idee vom Jenseits- gericht auf der Schicksalsw/aage im Hochreligion, Bildkunst und Volksglaube. Buchreihe des Lan- desmuseums fur Kârnten, 4. Band. Klagenfurt 1958, 243 strani. XIII, str. 254—255. 225. MATIČETOV. Milko; Venček ljudskih pripovednih pesmi. Izbral, uvod in opombe napisal Jože Gre- gorič. Mohorjeva družba, Celje 1956. 126 + (2) strani, m. 8«. XIV, str. 234—235. 226. MATIČETOV, Milko; Ciganske pravljice. Izbral in prevedel dr. Niko Kuret. Ilustriral Jože Ciuha. Mladinska knjiga, Ljubljana 1958. 258 strani, 8». XIV, str. 235—236. 227. MATIČETOV, Milko; Giuseppe Vidossî, Saggi e scritti minori di folklore. Prefazione a cura di Paolo Toschi. Bottega d'Erasmo, Torino 1960. XXXVIII + 542 strani, v. 8". XIV. str. 237. 228. MATIČETOV, Milko; Maria Gladyszowa, Wiedza ludowa 0 gwiazdach. Zaklad Narodowy im. Osso- llnsklch — Wydaw/nictwo Poiskiej Akademii Nauk. Wroclaw 1960 . 236 strani + 15 map, v. 8". XIV, str. 236—237. 229. MATIČETOV, Milko; Giovanni Tucci, Contributo allo studio del rombo. Estratto dalla .Rivista di etnografia. (Vili—IX: 1954—1955), Napoli 1955, 16 strani. XV, str. 284. 230. MATIČETOV, Milko; Istarske narodne priče. Re- dakcija, uvod i komentari Maja Bošković-Stulli. Narodno stvaralaštvo, knjiga I, urednik Zoran Palčok. Institut za narodnu umjetnost, Zagreb 1959. 288 strani, 8«. XV, str. 285—286. 231. MATIČETOV, Milko: Novelline popolari sammari- nesi pubblicate ed annotate da Walter Anderson. 1- 1927, II- 1929, III- 1933. Acta et Commentatio- nes Universltatis Tartuensis (Dorpatensis) : B X. 5, B XIX. 3. B XXX. 2. — Riproduzione anastatica, a tiratura limitata, 1960. Bottega d'Erasmo, Tori- no. 198 strani, 8". XV. str. 287. 232. MATIČETOV, Milko; BInca Maria Galanti, Vita tradizionale dell'Abruzzo e del Molise. Saggi sto- rico-critici. Biblioteca di .Lares., organo della Societa di etnografia Italiana e dell'Istituto di storia delle tradizioni popolari presso l'Univer- sita di Roma — Voi. VII. Firenze, Leo S. Olschki editore. 1961. 242 strani, 8", cena 3000 lir. XV, str. 287. 233. NOVAK, Vilko; Milenko 8. Filipovič, Nesrodnička i predvojena zadruga. Beograd 1945, str. 63 (cir.). II. str. 146—147. 234. NOVAK, Vilko: Milenko S. Filipovič, GalIpoljskI Srbi. Beograd 1946, str. 124 (cir.). II, str. 149. 235. NOVAK, Vilko: Branimir Bratanić, Uz problem do- seljenja južnih Slovena. Nekoliko etnografsko- leksičkih činjenica. Sveučilište u Zagrebu. Fi- lozofski fakultet. Zbornik radova. Knjiga I., 1951. Str. 221—248. III—IV, str. 445—446. 236. NOVAK, Vilko: Eriche Seemanna novejši spisi o slovenskem ljudskem pesništvu. V, str. 274—276. 237. NOVAK, Vilko: Milenko S. Filipović, Ženska ke- ramika kod balkanskih naroda. Srpska akademija nauka. Posebna izdanja. Knjiga CLXXX1. Etno- grafski institut, knjiga 2. Beograd 1951. (Summa- ry:) Primitive ceramics mede by womenamong the Balcan peoples. 185 str., 1 karta, 10 prilog. V. str. 282—283. 238. NOVAK, Vilko; Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slovena. Knjiga 35. Uredili akademik Dra- gutin Boranič i profesor Milovan Gavazzi. Za- greb 1951. V, str. 283. 239. NOVAK, Vilko: Zbornik za narodni život i obi- čaje Južnih Slovena. Knjiga 34. Antropogeograf- ska ispitivanja. Uredili: akademik Dragutin Bo- ranič i prof. dr. Ivo Rubič, Zagreb 1950. Str. 308. VI—Vil, str. 336. 240. NOVAK, Vilko: Ernst Burgstaller, Das Fragewerk zu den volkskundlichen Karten. Durchfuhrungs. bericht zum ersten Fragebogen von-. Linz 1952 Str. 63-1-6 prilog. VI—VII, str. 348. 241. NOVAK. Vilko: Oskar Moser, Der Heurechen. Ver such einer volkskundlichen Bestandsaufnahme des Arbeitsgerëtes in Karnten. Von —, Sonderab druck aus Carinthia I, 142 Jhg. Klagenfurt 1952 Str. 463-492. VI—VII, str. 349. 242. NOVAK, Vilko: Zbornik za narodni život i ob čaje Južnih Slovena. Knjiga 36. Antropogeograf- ska istraživanja II. Uredili: akademik Dragutir Boranič i prof. dr. Ivo Rubič. Zagreb 1953. Ju goslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Str 130. VI—VII. str. 337. 243. NOVAK. Vilko: Zbornik za narodni život i ob čaje Južnih Slovena. Knjiga 37. Uredili: akademik Dragutin Boranič i prof. dr. Milovan Gavazzi. Ju goslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Za- greb 1953. Str. 269. VI—VII, str. 337. 244. NOVAK, Vilko: George A. Megas, The Greek House. Its évolution and its relation to the houses of the other Balkan peoples. Athens 1951. Séries of publications of the Ministry of recon- struction No 37. Str. 134 + XVIII prilog. IX, str. 307—308. 245. NOVAK, Vilko: Néprajzi Értesitô. Nemzeti mu- zeum. Néprajzi muzeum Évkonyve. XXXVI. 1954. Str. 316. — XXXVII. 1955. Str. 316. Budapest. IX, str. 306—307. 246. NOVAK, Vilko: Pavel Josef Safafik, Slovansky nšrodopis. K vydéni pripravila Hana Hynkovâ za spoluprace Josefa Hurského a Luboše Rehačka. československš akademie vëd. Ustav pro ethno- grafii a folkloristiku. Klasikové vedy, sekce fi- losofie a historié. Nakiadatelstvl CS A V Praha 1955. Str. 289 + 7 kart. IX. str. 299—300. 247. NOVAK, Vilko: Theodor Hornberger, Der Schëfer. Landes- und volkskundliche Bedeutung eines Be- rufsstandes in Suddeutschland. Schwabische Volkskunde. N. V. 11/12. Buch. 1955. W. Kohl- hammer Verlag Stuttgart. Str. 246 + 88 slik na prilogah. IX, str. 309—310. 248. NOVAK, Vilko: Kotnikov zbornik. Narodopisni za- piski z Gornjegrajskega in Kozjanskega. Prispev- ke so napisali člani narodopisne skupine celjske- ga muzeja. Uredila France Kotnik in Vlado No- vak. Izdal in založil Mestni muzej v Celju. Celje 1956. Str. 159 + 12. X, str. 220—221. 249. NOVAK, Vilko; Index ethnographicus. I. évf. 2. SZ. 1956 december. — II. évf. 1. sz. 1957 junius. Kézirat gyanânt. A Magyar Nemzeti Muzeum Né- prajzi Muzeuménak kônyvtârl tajékoztatéja. Bu- dapest. Str. 181 + 105. XI, str. 242. 250. NOVAK, Vilko: Néprajzi kôzlemények. I. évfolyam, 1—4 szém. Kézirat gyanânt. Magyar Nemzeti Mu- zeum-Néprajzl Muzeum. Budapest 1956, str. 286. 150 Bibliografija — II. évfolyam, 1—2. szém. 1957, str. 352. Szer- l