— 247 —
O poskusu pri telesni poškodlDi.
C. kr. deželna sodnija v Ljubljani je z razsodbo od 28. julija 1882 1., št. 7410 izrekla: J. K., 41 let star, katolik in oženjen, čevljar v L, zakrivel je hudodelstvo težke telesne poškodbe po §. 8, 152, kaz. zak., katero je izvršil s tem, da je dne 16. junija 1881 1. Melhijora Jagerja s čevljarskim nožem v trebuh suniti poskušal, — sicer ne iz nakane usmrtiti ga, pač pa v hudobnem
— 248 —
namenu, pri katerej priliki bi pa bil lehko Melhijora Jagerja težko poškodoval, da ni Jager ročno odskočil, tako da ga je samo na hlače zadel, — da je torej izvršil čin, ki je hotel istinito izvršitev prouzročiti, katera pa je le za tega delj izostala, ker je tuja zapreka vmes stopila; obsodi se torej po §. 154 kaz. zak. pri uporabi §§. 54 in 55 v dvamesečni zapor, poojstren vsak teden s postom, in po §. 389 kaz. proc. reda v stroške.
Razlogi.
Dne 16. junija 1881, zvečer, nastal je mej J. K. in Anton Jagerom prepir. Pri tem je prvi zadnjemu očital, da mu ženo zapeljuje. Po tem očitanji razkačen, planil je Jager proti K., ki se je takoj v beg podal. Ah K. se je kmalo povrnil, ter prinesel s sabo čevljarski nož, in hotel z njim Jagra napasti. Po vrišu, ki je pri tem nastal, opozorila sta se Anton Jagrova sinova, ter sta, boječ se za svojega očeta, ravno v hipu na mesto prihitela, ko je K. dvignil roko z nožem, da bi sunil Antona Jagra v trebuh, — ali le-ta, ki je bil nekoliko korakov oddaljen, odskočil je ter se sunku odtegnil. K. je potem pograbil sina Melhijorja Jagra za roko ter ga sunil proti trebuhu. Melhijor Jager rešil se je pred zabodbo samo s tem, da se je takoj sklonil ter trebuh nazaj potisnil.
Objektivno je tedaj dokazano hudodelstvo teške telesne poškodbe po §. 152, kaz. zak. Ker je po zapriseženih pričah Melhijoru in Francu Jagru dokazano, da je toženi v istini proti trebuhu Melhijora Jagra s čevljarskim nožem meril, da pa se je leta teški telesni poškodbi samo s tem odtegnil, da se je sklonil; da je potem takem izvršitev hudodelstva samo vsled tuje zapreke izostala; da je dalje sovražni namen razviden iz celega dejanja kakor tudi iz besed, ki jih je zatoženi proti Melbijorju Jagru zakričal, rekoč: „ti si glih tak lump, kakor tvoj oče!" in ker popolno pijanost, katero zatoženi ugovarja, priče nikakor potrditi niso mogle: se je toženi po §. 8, 152. kaz. zak. obsoditi moral.
K obsodbi po §. 8, 155, a, kaz. zak. se po državno-pravd-niškem predlogu sodišče ni moglo odločiti in sicer za tega delj ne:
a) Ker se je sicer pri glavni obravnavi dokazalo, da je toženi sovražni čin sicer v sovražni nakani izvršil, da je torej činil z
— 249 —
„dolus generalis ali indirectus," nikakor pa ni dokazano, da je zatoženi v zatožbi dejani čin direktno s kakim v §. 152 kaz. zakona naštetim vspehom, torej s kakim specijelnim dolus-om izvršiti hotel;
b) ker se v predležečem zdravniškem „mnenji" skušenci o tem niso izrekli, je li orožje, katero je zatoženi v tem slučaji rabil, tako bilo, da splošno nevarnost na življenji prouzročuje. Po tem takem se ravno moment, ki je k uporabi lit. a, §. 155 kaz. zak. neobhodno potreben, nikakor ni dokazal.
Pri določbi kazni ni bilo v ozir jemati nikakega obteževalnega momenta, v olehčavo pa se je štelo, da je čin ostal pri poskusu, pijanost in neomadeževano prejšnje življenje. Ker se tedaj samo olehčevalne okoljščine nahajajo, katere poboljšanje obsojenega po vsej pravici obetajo, smel se je §. 54 kaz. zak. in glede na nedolžno obitelj tudi §.55 kaz. zak. v porabo vzeti. Druge določbe v razsodbi opravičujejo se po zakonih, ki so ondi navedeni.
(Dalje prihodnjič.)