članki
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ V DUŠEVNIH IN SOCIALNIH TEZAVAH:
DRAGOCENA OBLIKA DELA NA MEJI MED PSIHIATRIJO IN
SOCIALNIM DELOM
Bernard Stritih
Spremembe v zrtačllnostih uporabnikov socialnega dela
Službe za varstvo duševne,ga zdravja in socialnp službe se v sedanjem času sre-
čujejo s celo vrsto novih problemskih situacij. Od tega, ali bomo zaznali nove
potrebe in probleme, ki se na te potrebe navezujejo, in od tega, kako bomo
na nove potrebe reagirali, je v veliki meri odvisen nadaljnji razvoj naših strok,
pa tudi družbeni razvoj v širšem smislu.
Naj najprej navedem nekaj novosti, ki jih prinaša razvoj, morda celo nekoliko
mimo organiziranih prizadevanj strokovnih služb in samoupravnih interesnih
struktur.
Spreminja se krog ljudi, ki potrebujejo pomoč psihiatrije, in podobno se spre-
minja krog ljudi, ki potrebujejo pomoč socialnega dela. Hkrati se spreminja tu-
di krog ljudi, ki se zanimajo za ta področja oziroma se začenjajo na njih zain-
teresirano angažirati.
Trenutno je težko reči, kje so vzroki teh sprememb, ali se v tem kažejo posle-
dice delovanja z družbenim razvojem pogojenih patogenih dejavnikov (sprememba
strukture družine, spremembe v zvezi z delom in zaposlitvijo, urbanizacija, spre-
membe v kulturni sferi ipd.). Na spremembe v strukturi uporabnikov gotovo vpli-
vata tudi spremenjen položaj in vloga strokovnih služb v družbi (socialno zavaro-
vanje, sistem socialnega skrbstva, spremembe v financiranju in upravljanju usta-
nov na področju zdravstva in socialnega skrbstva i.dr.).
- 98 -
Ne spreminja se le sestava ljudi in težav, s katerimi se obračajo po pomoč na
strokovne službe, ampak se zlasti spreminja družbena opredelitev populacije
upravičencev oziroma uporabnikov psihiatrične pomoči in prav tako pomoči so-
cialnega skrbstva. Ne glede na znanstvene in strokovne opredelitve ter poklic-
no etiko je populacijo ljudi z duševnimi težavami vse težje razmejiti od osta-
lega prebivalstva, kar velja tudi za prejemnike pomoči socialnih služb.	'
Problemi duševnega zdravja se vse bolj prepletajo s socialno problematiko. Obo-
jega pogosto ni več mogoče oddvojiti in obravnavati v ločenih institucijah, ven-
dar je za uspešnost nuđenja bodisi psihiatrične ali socialne pomoči potrebno
razlikovati med obema vidikoma procesa. Povezovanje psihiatrične in socialne
pomoči v celovit proces je toliko uspešnejše, kolikor bolj nam uspe jasno raz-
likovati med obojim in seveda če nam uspe ravnati v skladu s celotnim gledan-
jem na posameznike v njihovih medčloveških in družbenih odnosih.
Tako v zdravstvene ustanove kot v službe socialnega skrbstva prihaja po pomoč
vse več takih ljudi, pri katerih lahko ugotavljamo obojno problematiko in kate-
rim v okviru dosedanje doktrine, ki strogo ločuje psihološko ali osebno in so-
cialno pomoč, ni mogoče pomagati. To še prav posebno velja za obravnavanje
otrok in mladine. Po drugi strani pa praktični poskusi povezovanja psihoterapi-
je in socialnega dela pogosto dajejo protislovne rezultate.
Na obeh straneh ločnice, ki deli področje psihiatrije in področje socialnega de-
la, nahajamo skupine problemov, te je po etiologiji možno povsem jasno opre-
deliti, vendar pa glede na naravo problematike potrebujejo bifokalno naravnane
oblike pomoči.
V okviru psihiatrične domene se postavlja vprašanje cele vrste motenj, kjer pa-
cienti praviloma ne razpolagajo z zadostnim ego potencialom za sodelovanje v
klasični psihoterapiji (borderline - psihopatije, bolezni odvisnosti, delno pa tudi
psihosomatika in depresije). Na drugi strani pa v okviru socialne problematike
srečujemo vse bolj množične pojave socialnih stisk, ki zapuščajo trajne poškod-
be osebnosti (invalidi, dolgotrajna brezposelnost, stresi v delovnem okolju, dru-
žinske krize).
Günter Ammon je izoblikoval teoretski model, ki bi ga bilo možno uporabiti
- 99 -
kot okvirni koncept za vrsto alternativniin postopkov, ki so se v zadnjih deset-
letjih razvili v okviru psihiatrije in zunaj nje. Pri mnogih alternativnih oblikah
dela so se povsem jasno pokazali uspehi, hkrati pa se je pokazalo, da te me-
tode ne morejo nadomestiti standardnih metod dela. Pokazalo se je, da tudi
alternativni pristopi niso varni pred podobnimi mistifikacijami, kakršne se do-
gajajo v tradicionalnih institucijah.
Bistvo standardnih tehnik analitske terapije lahko opredelimo kot proces, v ka-
terem se v medsebojni interakciji med terapevtom in skupino pojasnjujejo tran-
sferne težnje in vedenjski vzorci, ki služijo uresničevanju odpora v terapevtski
situaciji. Na osnovi izkušenj iz terapevtske situacije pacient lahko pride do vpo-
gleda v mehanizme, ki y njegovem vsakdanjem življenju in delu služijo reproduk-
ciji osebno in socialno nezadovoljivih oblik vedenja. Na ta način posameznik lah-
ko doživi olajšanje in osvoboditev v odnosu do infantilnih bojazni, to pa vpliva
na to, da pričnejo prisile, ki so doslej vplivale na ponavljanje, ugašati. Izboljša
se komunikacija z drugimi in s seboj, s tem pa se odpirajo nove možnosti krea-
tivnega reševanja življenjskih in delovnih problemov. Za sodelovanje v analitski
psihoterapiji je potreben določen egopotencial, ki posamezniku omogoča reflek-
tiranje lastnega doživljanja in sodelovanje v procesu, ki je opredeljen s postav-
kami terapevtskega pakta.
Pri velikem številu ljudi, ki iščejo pomoč v stiski, ne moremo predpostavljati
zadovoljivega egopotenciala, ker se zaradi globljih poškodb osebnosti struktura
jaza ni razvila do dovolj visoke stopnje. Ti posamezniki praviloma niso sposob-
ni reflektirati svojih problemov oziroma tega niso sposobni narediti na tak na-
čin, da bi lahko prišli do občutka lastne odgovornosti, hkrati pa čutijo nenehno
prisilo po odreagiranju čustvenih problemov. Ammon ugotavlja, da so sanje pa-
cientov z arhaičnimi poškodbami jaza bolj konkretne kot pri ljudeh z nevrotski-
mi težavami in da je simbolika mnogo revnejša in enostavnejša. To se ujema z
ugotovitvami drugih avtorjev od Freuda dalje. Ce bi parafraziral misel Ivana Ili-
ća, da sodobni človek bogato sanja in revno živi, potem za vedno večji krog lju-
di velja, da niso sposobni bogato sanjati, zato pa poskušajo živeti tako kot v
sanjah.
Mejna skupina uporabnikov socialnega skrbstva se po osebnostnih značilnostih
bistveno razlikuje od naštetih tipov psihičnih težav, pa vendar je egopotencial
- IGO -
tudi pri teh posameznikih sekundarno zmanjšan. To so praviloma ljudje, ki so
v življenju izgubili eno od bistvenih možnosti zadovoljevanja lastnih potreb, za-
to se tudi pri njih zniža raven funkcioniranja v smislu konkretističnega mišljen-
ja, povečuje pa se potreba po izživljanju emocionalnih doživetij.
Tako lahko pri obeh skupinah ljudi opažamo precej podobne vzorce navezovanja
medsebojnih odnosov in podobne vedenjske načine. V odnosih teh ljudi se pra-
viloma odslikava notranji razcep oziroma pomanjkljiva integracijska funkcija ja-
za. Odnosne osebe predstavljajo delno primarne objekte, to pa posamezniku
omogoča, da vedno znova "dramatizira" svoje temeljne konflikte. Hkrati se pri
obeh skupinah kaže nesposobnost verbalnega reflektiranja problemov na simbol-
ni ravni.
V sedanjem času se ambivalentni motivi izkoriščajo kot dejavnik potrošniškega
vedenja pa tudi kot dejavnik, ki vpliva na komercialno uspešnost množične kul-
ture. Po drugi strani so posamezniki, ki niso sposobni razmejitve, in relativnega
obvladovanja svojih motivov, tudi tarče najrazličnejših oblik izkoriščanja pri za-
poslovanju, vzpostavljanju medčloveških odnosov, v seksualnih razmerjih itd. Za-
radi interference zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na izkoriščanje psihičnih sla-
bosti posameznikov, se po eni strani hitro slabša njihov družbenoekonomski po-
ložaj, po drugi strani pa se manjšajo tudi možnosti uvidevanja zvez med lastnim
vedenjem in socialnimi spremembami.
S socialnim delom je takim posameznikom možno pomagati takrat, ko se nji-
hove slabosti v okolju poskuša izrabiti.
Ustanove socialnega skrbstva lahko nudijo pomoč za premostitev eksistenčnih
kriz, ki so neizogibne.
Hkrati se moramo zavedati, da ima socialna pomoč tudi naravo komunikacije
med posameznikom in družbenim okoljem. Medtem ko niti posameznik s psiho-
patske strukturo osebnosti niti človek, ki je bil izpostavljen dolgotrajnemu stre-
su, nista sposobna za sodelovanje v verbalnem razčiščevanju transfernih odnosov,
sta oba dojemljiva za pozitivno sporočilo, da jima je zagotovljena socialna var-
nost. V obeh primerih pa lahko pričakujemo skrajno ambivalenten odnos do po-
moči: (+) pomoč me potrjuje kot človeka in občana, (-) pomoč me degradira,
zato bom poskušal izrabiti vse možnosti.
- 101 -
Tako pri ljudeh z arhaičnimi oškodovanostmi jaza kakor pri ljudeh, ki so doži-
veli globlje osebnostne poškodbe zaradi socialnih dejavnikov, ne moremo priča-
kovati, da bodo v odnosu do virov socialne pomoči delovali samoregulativni me-
hanizmi, ki omogočajo konstruktivno izrabo pomoči in ustrezno osebno razmeji-
tev. Zato se od socialnih delavcev pričakuje, da po eni strani s pomočjo prav-
nonormativnih regulatorjev vzpostavijo nepristranski odnos do materialnih potreb
uporabnikov socialnih pomoči in da po drugi strani vzpostavijo z uporabniki po-
globljen osebni odnos, ki omogoča tudi doseganje svetovalnoterapevtskih ciljev.
Pri tem se moramo zavedati, da je socialna pomoč sicer celovita, pa vendar jo
sestavljata komponenti, ki sta si po svojih osnovnih značilnostih v medsebojnem
nasprotju. Pravnoadministrativni vidik po svoji naravi zahteva nepristransko pre-
sojo razmer in neosebno razumevanje medsebojnih odnosov ljudi v primarnih sku-
pinah in v delovnem procesu ter uporabo predpisanih standardov in meril, s ka-
terimi se opredeljujejo pravice in raven zadovoljitve potreb. Nasprotno pa sveto-
valno delo zahteva vzpostavitev poglobljenega osebnega odnosa, podporo posamez-
nikovim prizadevanjem pri iskanju lastne identitete ter individualno presojo raz-
mer in medsebojnih odnosov.
Razmerje med obema vidikoma socialne pomoči si lahko predstavljamo podobno,
kot je Mihael Balint v petdesetih letih razmejeval osebno pomoč (ki s pomočjo
razvijanja terapevtskega odnosa dosega pozitivne vplive na osebnost pacienta) in
medicinsko-tehnično pomoč (ki meri na somatske bolezenske pojave). Balint je
menil, da moramo v odnosu do pacienta obravnavati bolezenske (somatske) po-
jave na dva načina: po eni strani kot bolezenska stanja v tradicionalnem smislu
in po drugi kot sestavino psihičnega doživljanja z določenim simbolnim pomenom.
Po Balintovem mnenju so bolezenski pojavi za pacienta marsikdaj edina sredstva
medsebojne komunikacije, so pa tudi zelo pomembni v odnosu pacienta do sebe.
Menimo, da imajo tudi nekateri ponavljajoči se problemi v okolju lahko podob-
no funkcijo oziroma da jih je v socialnem delu potrebno na ta način obravnava-
ti.
Po Ammonu je v terapevtskem obravnavanju navedenih skupin psihične problema-
tike potrebno posvečati posebno pozornost socialnoenergetskim procesom v odno-
su s terapevtom ter v odnosih v terapevtski skupini. Medtem ko imajo ljudje z
nevrotskimi težavami praviloma celo vrsto relativno zadovoljivih odnosov v svojih
primarnih skupinah in iz teh odnosov lahko črpajo energijo za vztrajanje pri te-
- 102 -
rapi)'!, je pri problematiki borderline stanje precej drugačno. Odnosi teh ljudi
z okoljem so fragmentirani na posamezne segmente, posebni problemi so po-
vezani s pomanjkljivo funkcijo notranje in zunanje razmejitve jaza, vse to pa
vpliva na deficitarnost socialnoenergetskih procesov. Destruktivnost je pogosto
v funkciji negativne energizacije vedenja. Menimo, da so tudi pri ljudeh s so-
cialnimi težavami pogosti podobni pojavi, zato bi morali pri koncipiranju dela
z obema skupinama posvečati posebno pozornost temu problemu.
Ob tem ko se srečujemo z novimi vrstami osebnih problemov, ki postajajo bolj
pogosti in bolj zapleteni, zlasti pa jih je težje razmejiti od pojavov, ki jih oz-
načujemo s pojmom duševna bolezen, se v socialnem delu vse bolj širijo spoz-
nanja, kako zelo omejene so možnosti svetovalnega dela s posamezniki ali s
skupinami uporabnikov pomoči in storitev socialnega dela. Zato v industrijsko
razvitih deželah vedno večjo pozornost posvečajo negovanju in razvijanju raznih
oblik prostovoljnega dela in raznim oblikam samopomoči.
Skupine za samopomoč
V zadnjih dvajsetih letih se v industrijsko razvitih deželah pojavljajo nove obli-
ke organiziranega povezovanja ljudi, da bi si tako med seboj pomagali oziroma
se podpirali. Zanimajo nas predvsem skupine, ki bi jih lahko uvrstili v okvire
pomoči za urejanje družinskih odnosov, vzgoje otrok, pomoči ljudem, ki so od-
visni od alkohola ali drugih drog, in pomoči ljudem v duševnih stiskah.
Michael L. Moeller je na začetku prikaza zgodovine tega gibanja omenil knjigo
Pjotra Aleksejeviča Kropotkina "Medsebojna pomoč v razvoju", ki je izšla leta
1904. V tej knjigi je avtor nasproti Darwinovemu principu boja za obstanek, ki
deluje v smeri selekcije močnejših individov, postavil princip medsebojne pomo-
či in zaščite, ki naj bi bil po njegovem temeljnega pomena za vsesplošen raz-
voj in tudi za razvoj človeka, njegove kulture in družbe.
Vendar isti avtor potem navaja nekatere oblike medsebojne pomoči, ki so mno-
go starejše, n.pr. Zar kult v Etiopiji, kjer so se poleg ljudi, ki so kazali znake
duševnih bolezni, v skupini zbrali tudi ljudje, ki so kdaj prej trpeli podobne te-
žave, pa so jih uspešno premagali in so zdaj lahko pomagali duševno bolnim.
Na sploh pa je bilo v preteklosti tako, da je bila temeljna oblika pomoči lju-
- 103 -
dem s težavam' njihova integracija (Moeiler 1976, st?. 45). O skupinah za sa-
mopomoč dejansko lahko govorimo šele v obdobju razvite industrijske družbe.
V tako imenovanih državah socialnega blagostanja so velike možnosti za zago-
tovitev minimalnih življenjskih sredstev za vsakega državljana, zato se odpira
toliko več vprašanj v zvezi s potrebami po osebni pomoči tem ljudem. Nathan
Hurwitz vidi vzročnost razvoja skupin za samopomoč v ZDA v naslednjih treh
momentih:
1.	uveljavljanju demokratičnega ideala enakosti, ki se je kazal v pionirskih
časih in ki se na neki način uveljavlja tudi v ideologiji tehnološkega raz-
voja,
2.	moči humanističnih stališč in tradicije, ki se je izražala v množici privat-
nih dobrodelnih ustanov in organizacij,
3.	individualnem psihološkem gledanju na človeško naravo, n.pr. vpliv J. De-
weyjeve filozofije, ki meni, da lahko le posameznik sam nekaj naredi iz sebe.
Prva organizirana oblika samopomoči v psihološko terapevtskem smislu, je bila
po mnenju večine gibanje anonimnih alkoholikov. Za rojstni datum tega gibanja
velja maj 1935. To je čas velike gospodarske krize in čas po ukinitvi prohibici-
je v letu 1933. Oba ustanovitelja AA, borzni agent William Griffith Wilson,
imenovan Bill, in kirurg dr. Robert Holbrook Smith, imenovan dr. Bob, sta se
srečala v "Oxfordski skupini"; to je bila skupina, ki je izhajala iz religioznega
izročila in naj bi služila iskanju novih življenjskih načinov. Oba sta osebno ime-
la za sabo izkušnjo z alkoholizmom. Njun koncept dvanajstih korakov, ki tvori-
jo proces zdravljena, je še danes vreden resnega premisleka in upoštevanja. Iz
tega programa so se neposredno razvile tudi skupine Synanon za samopomoč
ljudem, ki so zašli v odvisnost od drog. Tudi gibanje za mentalno zdravje, ki
ga je ustanovil nekdanji pacient Clifford Beers, ima posebno zgodovino in ogro-
men vpliv na nadaljnje širjenje različnih oblik samopomoči.
Do prave eksplozije skupin za samopomoč v duševni in socialni stiski je prišlo
v ZDA koncu šestdesetih let, v razvitih evropskih državah pa sredi sedemdese-
tih. M. L. Moeiler meni, da so poglavitni razvojni inpulzi v šestdesetih letih
prišli iz velikih družbenih gibanj, ki so takrat močno vzburkala javno mnenje v
ZDA. Ta gibanja so: gibanje za državljanske pravice, gibanje za socialno bla-
gostanje, gibanje proti vojni v Vietnamu, gibanje za enakopravnost žensk, giban-
je za zaščito potrošnikov in ekološko gibanje.
- 104 -
Mnoge skupine za samopomoč so nastale takrat, ko se je politična plima šest-
desetih let sesedla, ko se je kljub delnim uspehom pokazala prav tragična ne-
moč in nemožnost množične participacije v političnih akcijah. Mnogi aktivisti
političnih shodov in manifestacij so v skupinah za samopomoč zagledali mož-
nost, da v svojem času in prostoru lahko nekaj naredijo za sebe in za nekaj
drugih - največkrat znancev, ki so v podobnih težavah. Poleg duševnega zdrav-
ja, bogatitve medsebojnih odnosov in osebnostne rasti se med cilji skupin za
samopomoč pogosto omenja tudi prizadevanje za kvaliteto življenja.
Čeprav v mnogih skupinah za samopomoč vlada kritičnost do strokovnih usta-
nov in so si tudi dejansko v opoziciji, je vendar med enimi in drugimi tudi ve-
liko sodelovanja. Mnoge strokovne službe v razvitih zahodnih državah štejejo
sodelovanje in podporo skupinam za samopomoč med svoje najpomembnejše
funkcije.
Razlike med terapevtskimi skupinami in skupinami za samopomoč
Pomembno je, da odločitev za skupino izhaja iz izkušnje, da posameznik sam
ne more biti kos stiski, ki jo prične prepoznavati predvsem kot lastno, to je
osebno stisko. Večina ljudi, ki jih srečujemo v skupinah za samopomoč, ima
že bogate izkušnje z raznimi oblikami strokovne pomoči (psihiatrične, vzgojno-
pedagoške ali socialne). Verjetna je domneva, da se ljudje vključujejo v skupi-
ne za samopomoč, ko na svoji koži spoznajo omejitve glede možnosti učinko-
vite strokovne pomoči. Pogosto pomeni sodelovanje v skupini za samopomoč le
dodatno obliko pomoči, ki poteka bolj ali manj vzporedno s strokovnimi oblika-
mi; pogosto pa sodelovanje v skupini za samopomoč pomeni nadaljevanje stro-
kovnih oblik pomoči; nemalokrat pomenijo skupine za samopomoč alternativno
obliko pomoči.
V svetu komercialne propagande, ki posamezniku ponuja in obljublja srečo pre-
ko uživanja potrošnih dobrin, je izkušnja neizogibnosti lastnega trpljenja ključ-
nega pomena za vključitev v skupino za samopomoč. Nekaj podobnega lahko re-
čemo za prevladujoče mite raznih strok, ki vabijo uporabnike z obljubami "zna-
nosti". Ce posameznik ne doživi razočaranja, ko spozna meje strokovne pomoči,
največkrat ni sposoben, da bi se odločil za sodelovanje v skupini za samopomoč.
- 105 -
Posameznik, ki se vključuje v tako skupino, se znajde v precepu:
-	tvega, da izgubi strokovno pomoč in razne ugodnosti, ki so mu priznane, če
je njegov problem strokovno opredeljen kot stanje bolezni ali kot socialno
tveganje,
-	tvega, da ga okolje označi, ker se vključuje v skupino, v kateri so tudi posa-
mezniki, ki so v preteklosti že dobili usodno težke diagnoze in ki so se že
znašli na robu družbe,
-	tvega, da izgubi možnost, da bi sam pred seboj in pred svojimi najbližjimi
zakrivali kako hude stiske doživlja,
-	-paradi prevladujočega načina mišljenja in vere v strokovne avtoritete, ki ju
posreduje šola, si ljudje praviloma ne morejo predstavljati, kakšno pomoč in
kaj koristnega bi sploh-lahko dobili v skupini za samopomoč.
Ko se posameznik vključuje v psihiatrično ustanovo ali v kak socialni zavod, se
znajde v paradoksalni situaciji. Ustanova je zainteresirana, da posameznik in
njegovi svojci, pristanejo na obravnavo, s tem ustanova uresničuje prodajo svo-
jih strokovnih uslug oziroma izpolnjuje pogoje za črpanje določenih finančnih
sredstev. Posameznik lahko ocenjuje le zunanje vidike strokovnih postopkov (iz-
gled opreme, udobje, hrano, uspešnost zmanjševanja bolečih doživetij ipd.), pra-
viloma pa niti posamezni uporabnik niti svojci nimajo možnosti, da bi presoja-
li uspešnost zdravljenja.
Lahko rečemo, da uporabniki vse bolj izgubljajo zaupanje v moč poklicne etike
zdravstvenih delavcev, delavcev v vzgoji in izobraževanju ter socialnih službah,
pa tudi, da strokovne službe le malo vlagajo v to, da bi se razvilo zaupanje
uporabnikov, ki bi temeljilo na doslednem uresničevanju poklicne etike v med-
sebojnih odnosih. Namesto tega se vedno več vlaga v videz znanstvenosti usta-
nove in v vse tisto, kar predstavlja zunanjo fasado. K. temu spada tudi zunanji
videz demokratičnosti in mehkobe, ki se uresničuje predvsem z lepimi obljuba-
mi, s "humanimi oblikami" prikrivanja težavnosti problemov, s površno vljud-
nostjo in z ustvarjanjem videza človeškega razumevanja, medtem ko se ustano-
va dejansko drži takih načinov notranje organizacije, ki so povzeti po industri-
ji-
V opisani paradoksalni situaciji potekajo postopki tako, da uporabnik doživi
predvsem zunanji videz ustanove, ki je prežeta z dobro organizirano znanstve-
- ¡06 -
nostjo, in kjer so strokovni delavci zaradi svoje humane ter permisivne orienta-
cije pripravljeni lajšati bolečine in skrbi pa tudi občutke odgovornosti za lastno
zdravje in socialno blagostanje. Medtem ko strokovnjaki vestno zapisujejo vse,
kar kaže na težavnost obolenja - saj je to ustanovi potrebno za finančno ovre-
dnotenje opravljenih storitev v pogovorih s pacienti in svojci pogosto tolažijo
in vzpodbudno zamolčijo vse, kar bi uporabnika "po nepotrebnem" prizadelo.
Situacija v skupini za samopomoč je v marsičem ravno obratna kot v strokovnih
ustanovah
Splošna miselnost, ki prežema življenje velike večine ljudi, vpliva na to, da po-
sameznik, v odnosu do skupine lahko razvija le pasivna pričakovanja, ki bi jih
lahko izrazili v naslednjih stavkih: "Izkusil sem že vse mogoče oblike pomoči..,
le kaj mi lahko nudi ta skupina? Doživel sem boleč razkorak med tem, kar se
v ustanovah proglaša kot strokovne in humane oblike pomoči, in tistim, kar se
resnično dela; upam, da bom v skupini našel vsaj delček tiste humanosti, ki se
v institucijah sicer deklarira, a se ne izvaja; v skupini za samopomoč tega si-
cer ne deklarirajo, a mislim, da ne more biti drugače, kot da se to tam izva-
ja, kaj pa naj bi skupina za samopomoč sicer lahko nudila posamezniku. Saj
vem, da strokovnih napotkov na vedenje in reševanje problemov v taki skupini
ne morem pričakovati, če mi tega niso mogli nuditi visoko strokovno usposob-
ljeni specialisti, kako naj bi mi to nudili nekakšni amaterji, upam pa, da se
bom s temi ljudmi lahko zbližal, da bom enak med enakimi, da bom zaradi
svojih težav deležen še večje topline in skrbi drugih članov."
V resnici pa je tako, da so v strokovnih ustanovah profesionalci večinoma za-
interesirani za to, da uporabnikom nudijo videz prijaznosti, človeške topline in
razumevanja. Res je, da uporabnik prej ali slej spozna, da je to le fasada, res
pa je tudi, da nepoklicni člani skupin za samopomoč niso niti zainteresirani, da
bi ustvarili vsaj tak videz, in največkrat tega niti ne morejo delati. Močni so
ravno tam, kjer novinec ni kaj dosti pričakoval, člani skupine za samopomoč
razpolagajo z manjšo ali večjo zalogo izkušenj, ki jih znajo oblikovati kot izho-
dišče za konstruktivno in hkrati skrajno realistično razmišljanje o vprašanjih
vsakega življenja ter medčloveških odnosov, še zlasti za razmišljanje in spremin-
janje odnosa do sebe ter do svoje težave.
- 107 -
Kakršenkoli razgovor o nujnosti zavzemanja aktivnega odnosa do lastnih težav
lahko izhaja le iz jasne zavesti o subjektivnih in objektivnih vidikih problema.
Zastavljanje vprašanj v zvezi s subjektivnimi vidiki problema posameznik kaj lah-
ko doživi kot žaljivo vmešavanje v osebne zadeve. Novinec gleda na svoj prob-
lem največkrat na način, ki odgovarja splošni miselnosti, to pomeni, da niti
sebi niti drugim ni pripravljen priznati svoje krivde; to pomeni še več, da se
človek, ki ima težak problem, o svoji krivdi in o svojih napakah vedenja niti
ni pripravljen pogovarjati. Ce posameznik to dopusti, se odreče raznim privile-
gijem, ki se v našem času nudijo ljudem, ki trpijo zaradi različnih problemov,
in po drugi strani to tudi pomeni, da posameznik tvega srečanje s hudo, mor-
da celo neznosno bolečino.
Vedeti moramo, da so na drugi strani, to je pri članih skupine za samopomoč,
meje strpnosti do novega člana bistveno drugačne, kot pri profesionalnih stro-
kovnjakih v ustanovi. Rečeno je že bilo, da člani skupine največkrat niti niso
trenirani niti motivirani za ustvarjanje videza topline, pokroviteljstva in razume-
vajoče popustljivosti. Po drugi strani morajo člani skupine neprestano doživljati
potrditve lastne "realne življenjske politike", ki jim omogoča, da držijo v šahu
dejavnike lastne subjektivne ogroženosti. Člani skupine za samopomoč tudi ne
morejo biti strpni do neuspešnega razreševanja subjektivnih problemov katerega
koli od članov. Lahko bi rekli, da je skupini za samopomoč meja strpnosti za
neuspešno reševanje ali celo za bolj aii manj očitne oblike sabotaže pri urejan-
ju lastnih problemov vsakega človeka odvisna od potrebe po ohranjanju konstruk-
tivnega vzdušja v skupini, pa tudi od potrebe po negovanju vere v možnost od-
govornega-regresivnega in konstruktivnega reševanja vseh življenjskih vprašanj
vsakega človeka.
Verjetno se vključitev v skupine za samopomoč večinoma prične s postavljanjem
vprašanja: "Kaj te je privedlo k nam in kaj iščeš tukaj?" Takoj za tem pa sle-
di povsem jasno vprašanje: "Ali si pripravljen narediti to in to? Kako in kdaj
boš naredil prvi korak?" Prvi korak praviloma ni le prihod v skupino, kakor to
največkrat velja v strokovnih ustanovah, ampak je ponavadi nekaj, kar pomeni
resno prekinitev z dotakratnim načinom vedenja. Npr. v klubih Anonimnih alko-
holikov se največkrat zahteva, da posameznik pokaže uvidevnost za svoj alkoho-
lizem in da preneha s pitjem alkoholnih pijač; v klubih Anonimnih nevrotikov
so podobne zahteve, kar se tiče uvidevnosti za psihične težave, pa tudi zahteve.
- 108 -
s katerimi se prerežejo bistvene niti nevrotskih odnosov in iger. Pogosto posa-
meznik dobi nasvet, naj v primeru, da brez simptoma ne more zdržati, pokliče
nekoga od članov skupine, ki mu bo potem osebno pomagal vzdržati in morda
tudi poiskati kako nadomestno obliko vedenja, ki bo v njegovi življenjski situa-
ciji dejansko uresničljiva in s katero bo posameznik lahko razmeroma uspešno
zapolnil doživljajsko praznino, ki bo nevarno zazijala v trenutku, ko se bo odre-
kel določenim oblikam vedenja ali doživljanja.
Zahteva po spremembi vedenja, ki je pogoj za vključitev v skupino za samopo-
moč, ima verjetno mnogovrsten pomen:
-	Pomeni obliko neverbalnega-vedenjskega odgovora na vprašanje, ali si priprav-
ljen iskati bolj konstruktiven način življenja.
-	To pomeni tudi preventivni ukrep zoper možne oblike paternalističnih odnosov
v skupini. "Čeprav si v skupini novinec, si že nekaj odgovornega naredil za
svoje življenje. Torej smo si v nečem bistveno enaki med seboj - vsakdo od
nas se bori, da bi do neke mere obvladal svojo usodo - vsakdo od nas je že
nekaj naredil za to - in vsakdo od nas ima že tudi svoje izkušnje.
-	Zahtevane spremembe imajo pogosto »^ual praktičen pomen. Zahteve večino-
ma izhajajo iz izkušnje, da iskanje zrelejših, socialno bolj učinkovitih in od-
govornih načinov vedenja ni združljivo z nekaterimi oblikami simptomatskega
vedenja; npr. zdravljeni alkoholiki ne morejo niti izpolnjevati novih oblik ve-
denja niti se ne morejo resno soočiti z življenjsko realnostjo, dokler pijejo,
ipd.
Za ilustracijo, kako drugače poteka vključitev v skupino za samopomoč, nava-
jam kratek odlomek iz dela Michaela Lukasa Moellerja, ki je svojo knjigo po-
svetil Jutti. V uvodu knjige je popisana njena zgodba, hkrati pa že na prvi stra-
ni izvemo, da je Jutta v svojih prizadevanjih za samopomoč našla pravo pot, da
živi dokaj plodovito življenje, da je v dobrem stiku z realnostjo, da je dalj časa
delovala kot aktivistka gibanja za samopomoč ljudi z duševnimi težavami in da
v svojih stališčih ni destruktivna v odnosu do psihiatričnih ustanov, ampak da z
njimi uspešno sodeluje. Po dolgotrajnih stiskah, v katerih se kažejo tako znaki
odvisnostne problematike kot znaki globokih osebnostnih motenj v smislu jedrne
nevroze ali v širšem smislu sindroma borderline in po večkratnih psihiatričnih ob-
ravnavah, se je srečala s skupino za samopomoč, najprej pri organizaciji Ano-
nimni alkoholiki. Tam sicer ni našla poti, ki bi jo privedla iz stisk, pa vendar
- 109 -
je prav ob vključitvi v AA spoznala novo kvaliteto teh izkušenj in to je bilo od-
ločilno tudi za njeno nadaljnje življenje. Leta 1973 je Jutta takole pripovedovala
svojo zgodbo.
Končno sem zopet pričela misliti na socialne ustano 'e. Bila sem na najboljši
poti, da ponovim isto kakor prej, ko sem bila še v šoli. Začela sem pogosto
klicati telefonsko službo za pomoč ljudem v duševni stiski, zaposlovala sem jih
s pogovori, ki so trajali eno do dve uri. Tudi oni so sodelovali v igrici. Počasi
sem pri njih postala poznana kot kak "šekast pes". Po cele dneve sem tekala
naokrog, potrebovala sem stik, istočasno sem se tega tudi bala. Tako je to po-
stal dober pripomoček za to, da sem z nekom lahko čvekala. Službi telefonske
pomoči v duševni stiski sem pripovedovala v najbolj pisanih barvah, kaj vse sem
naredila tako in tako, kako slabo mi je šlo in kako sem bila potem uboga. Ne-
kega dne so mi rekli: "Potem vendar že enkrat pojdite k Anonimnim alkoholi-
kom." O tem sem slišala 'že prej v kliniki. Da, tam je bila celo skupina alko-
holikov, ki je bila precej sproščena in odprta. K njim si lahko prisedel, če te
je to veselilo. Ampak jaz sploh nisem ničesar razumela, kaj so si pripovedovali.
Ko je nekdo nekaj rekel, so takoj rekli: "Zapri usta in ne čvekaj takih neum-
nosti." Mislila sem si, le zakaj pa tile sploh sedijo tukaj? Vendar so se mi oni
tudi veliko smejali in se šli razne besedne igrice. Najbrž takrat nisem ničesar
razumela, ker sem bila povsem omamljena od tablet. Vedno znova sem slišala
stavke kakor "Najprej prosim najpomembnejše" in "Ti boš moral enkrat presed-
lati na manjši avto".
Vedno znova sem si mislila, da bi morala enkrat oditi tja. Zelo verjetno sem
hotela tudi z njimi pričeti znano igrico. Ko sem res prišla tja, so mi rekli le:
"No ja, potem moraš enkrat nehati." Drugega niso naredili. To se mi je zdelo
nekoliko bedasto in mi ni bilo všeč. Ampak ena od članic AA se mi je ponu-
dila, da bo nekoliko poskrbela zame. Povabila me je k sebi. To je bila zelo ve-
lika družina, pet otrok. Tudi mož je bil pri AA. Dopoldan okrog enajstih sem
priskakljala tja, postregli so mi s trdo kuhanim jajcem, potem pa sta se pogo-
varjala z menoj. Ona je skrbela zame kot prava mama. To se mi je zdelo lepo
in sem uživala v tem. Med drugim mi je rekla tudi, da moram sedaj preneha-
ti. Nekega dne sem prinesla k njej tudi celotno kramo tablet in sama nad se-
boj sem bila ganjena, kako razumno sem ravnala. Nenadoma pa sem zopet po-
stala nemirna. Te stanovitvnosti mi je bilo že preveč. Rekla sem si: "Sedaj pa
- 110 -
moraš iti." In sem tudi šla.
Oskrbela sem si novo stekleničko žganja in v prvi lekarni sem dobila tudi no-
ve tablete. Zmanjkalo pa mi je denarja, da bi si kupila valium. Potem sem je-
mala tablete za spanje ali za bolečine, kakor je pač naneslo. Toda moja ma-
terinska prijateljica se ni prav zares vključila v to igrico. Vprašala me je le:
"Koliko pa si vzela?" Moj odgovor je komentirala le s "tako, tako" in "hm,
hm". To me je verjetno še navajalo k temu, da sem še bolj noro nadaljevala
svoje igre. Morda sem s tem hotela pridobiti več pozornosti. Končno sem se
ponoči znašla na cesti, divje pijana in polna tablet, začela sem tudi s samo-
poškodbami. To sem doživela pri mlajši deklici v razredu, ki je redno počela
take reči. To je naredilo name močan vtis. Potem sem tudi jaz začela ugaša-
ti svoje cigarete na lastni roki ali pa se rezati. Tako sem si končno naredila
na roki precej noro podobo.
Potem na dobrih dveh straneh sledi opis doživetij na zaprtem oddelku psihiatri-
čne bolnice. Znašla se je skoro v brezizhodnem položaju. Zdravnik jo je nago-
varjal v prvi osebi množine: "Ja, kje pa smo sedaj? Kako pa se imenujemo..."
Osebje je obravnavalo vse ljudi iz zaprtega oddelka enako; v veliki sobi z dvaj-
setimi posteljami je dan in noč vladalo vzdušje napetega mrtvila norišnice, do-
godki so bili le izpadi posameznih bolnikov, za katere so ostali bolniki večino-
ma sploh niso menili. Ko je Jutta vprašala zdravnika, kakšen je pravzaprav njen
status, je bil odgovor odrezav: "Nikakršen. Ali še ne razumete, da sploh nima-
te nikakršnega statusa."
Zdi se, kot da je po vseh problemih in po vseh oblikah neuspešnih obravnav, s
čimer je bil verjetno popisan zajeten dosje, nekje padla kocka in da so se vra-
ta institucije za Jutto dokončno zaprla Po vsej verjetnosti je Jutta dobila ozna-
ko nepoboljšljivega psihopata, s katerim ni možen nikakršen dogovor, ker vsako-
gar "zmanipulira". S posredovanjem AA je do Jutte vendarle prišla njena mati,
ki je kljub dolgi vrsti bolečih doživetij s hčerko zavrnila strokovno mnenje, da
spada na zaprti oddelek, in je vztrajala pri zahtevi, da ponovno prevzame star-
ševsko skrb nad hčerko, ker ta še ni izpolnila enaindvajsetega leta starosti in
je torej v nekem smislu še mladoletna.
Jutta je nadaljevala svojo zgodbo. Celotno doživetje je na mene napravilo mno-
- Ill -
go niočnejši vtis kot karkoli drugega v mojem življenju, do takrat. Zelo sem
se bala, da se mi kaj takega lahko zgodi še enkrat. Torej sem se doma used-
la in se najprej sama povsem streznila in očistila vseh strupov. Sklenila sem,
da odslej ne bom več imela nobenih tablet niti alkohola. Nenadoma mi je bi-
lo povsem jasno: Kdo je pil? - Jaz. Kdo je jedel tablete? - Jaz. Kdo je bil
čemeren in komu je bilo nerodno v stikih z ljudmi? - Meni. Kdo je prenehal
spati in kdo ni več jedel? - Jaz. Kdo je bil v stalnem pričakovanju, a ni niče-
sar naredil razen tega, da se je kratkočasil s sistematičnim uničevanjem last-
nega telesa in duševnosti? - Jaz. Postalo mi je torej jasno, da je moje stanje
tesno povezano s tem, kar sem naredila, in s tem, česar nisem naredila, pa bi
morala, če nisem bila morda celo čisto sama odgovorne za to. Ce sem torej
hotela spremeniti svoje stanje, sem morala spremeniti svojo dejavnost in nede-
javnost, spremeniti svoje vedenje. Morala sem opustiti prav tisto, kar sem ved-
no delala, namesto tega sem se morala lotiti stvari, katerim sem se dosledno
izogibala. Po štirinajstih dneh so prenehali vsi znaki abstinenčne krize. Ne da
bi vedela, sem nenadoma spoznala del tistega, kar sem vendarle najbrž pridobi-
la ob svLjem kratkem obisku pri AA. Posvetilo se mi je, kaj so mislili.
Nadaljevanje Juttine zgodbe dobro ponazarja, kako pomembno je bilo, da se je
eksplicitno, s povsem jasno izrečenimi besedami in tudi z dejanji odločila, da
bo zaradi nemoči pred alkoholom odslej sodelovala v skupini, da bo prenehala
piti in da bo aktivno, v sodelovanju z drugimi iskala drugačen način življenja.
Kako tudi nadaljnji proces vodi skozi vedno nove paradokse, priča tudi klasič-
na molitev, ki jo uporabljajo AA od nastanka pa vse do današnjega časa. Gla-
si se približno takole: "O bog, daj mi da bi sprejel tista življenjska dejstva, ki
jih ni mogoče spremeniti; daj mi, da bi vsvojem življenju spremenil tisto, kar
je potrebno spremeniti; omogoči mi spoznanje, da bom znal razlikovati med
enim in drugim."
Vključitev v skupino za samopomoč lahko pomeni tak uvid, ki je za posamezni-
ka dobesedno "usodno pomemben," vendar ta odločitev in dejanja, ki so s tem
povezana, pomenijo šele prvi korak nazelo dolgi poti. Ob življenjskem križišču,
kjer se posameznik odloča za ta korak, praviloma stojijo povsem paradoksni ka-
žipoti.
- Padel sem tako globoko, da ne bi mogel globlje, a če ne zberem vseh moči
in nečesa ne naredim, bom zdrsnil še mnogo globlje.
- 112 -
-	Svojega problema ne morem lešiti sam za sebe, zato rabim druge ljudi, a
svoje probleme bom lahko rešil le z lastnimi odločitvami in dejanji.
-	Samo z govorjenjem se nič ne reši, vendar za učinkovito reševanje lastnih
problemov ne zadostujejo le dejanja, nujne so tudi jasne besede in misli, ki
odslikavajo doživetja in dejanja in ki omogočajo celovito razumevanje sebe,
svojega življenja in sveta.
-	Člani skupine za samopomoč si pomagajo tako, da ne pomagajo drug druge-
mu, pa vendar so njihova stališča in gledanja prežeta z aktivno naravnanost-
jo.
-	Lastnemu trpljenju se ni možno izogniti, v skupini za samopomoč človek naj-
de globlji smisel trpljenja, s tem pa se mu odprejo nove možnosti, da naj-
de lepoto in užitek in da se poveča notranji občutek intenzivnosti življenja.
-	C.G.Jung, ki je s svojo strokovno doktrino, zlasti pa s svojimi etičnimi gle-
danji, botroval nastanku prve skupine Anonimnih alkoholikov, je v uvodu Psi-
hologije alkemije zapisal tole paradoksno misel, ki bi lahko veljala v mnogih
gibanjih za samopomoč ljudi v duševnih stiskah: "Nekaj se v njih nečesa kr-
čevito oklepa, pogosto z obupno močjo, kakor da bi se oni ali ono lahko zru-
šilo v nič, če se ne bi uspeli obdržati. Iščejo trdna tla, na katerih bi lahko
stali. Ker pa jim nikakršno zunanje zavetišče ne koristi, ga morajo na koncu
najti v sebi, kar je - priznam - najmanj verjetno s stališča razuma, a popol-
noma možno s stališča nezavednega" (C.G.Jung 1972, str. 35).
Osnovne vrednote in metodični principi skupin za samopomoč
V različnih programih in priročnikih za delo v skupinah za samopomoč nastopa
vse bolj jasen oris teh načinov, ki razvijajo svojo drugačnost in potenciale, ki
si jih v strokovnih ustanovah ne bi mogli niti zamisliti.
1. Samoodločanje posameznika v stiski nasproti odločanju strokovnjakov in
svojcev za nje^^a. Neverjetno dosledno se uveljavljajo postopki, v katerih
se vedno znova računa na samoodločanje človeka v stiski in kjer se samo-
odločanje tudi na razne načine podpira. Iz tega izhajajo močni vplivi teh
skupin na aktiviranje ljudi in na večanje njihove avtonomnosti. Praviloma
velja neomejena možnost za vključevanje v take skupine in za ustanavljan-
je novih; vstopnico za skupine največkrat predstavljajo dejanja, v katerih
se kaže pripravljenost zavzeti aktiven odnos do svojih problemov. Skupina
- 113 -
se dejansko sestavi sama brez seznamov in napotnic profesionalcev. V sku-
pinah se razvijajo pretežno simetrični odnosi.
2.	Pristnost in avtentičnost nasproti manipulativnosti in pretežno obrambnim
oblikam vedenja. Odnosi v skupini naj bi bili odprti in pristni in nikakor
se naj ne bi skušali za vsako ceno izogniti konfliktom. Pomembno je, da
se konflikti v medsebojnih odnosih pokažejo, iz tega je mogoče dobiti ko-
ristne izkušnje o strukturi intrapsihičnih konfliktov, pa tudi o notranjih in
zunanjih mejah jaza pri posameznem članu.
Avtentičnost v medsebojnih odnosih lahko resnično dopuščajo in negujejo
le ljudje, ki so sami doživeli podobne stiske.
3.	Upanje nasproti občutkom nemoči in strahu. Misli se, da je z upanjem po-
dobno kot z ljubeznijo - človek se lahko odloča za to, da bo negoval upan-
je. Kali upanja so verjetno v previ.rbalnih doživetjih. Z obujanjem upanja,
ki ga lahko najde vsak odrasel človek in ki korenini v doživetjih in odno-
sih, ki so mu nekoč omogočili, da se je ohranilo njegovo življenje, se kre-
pijo potenciali za samozdravljenje. Upanje daje odnosom v skupini za samo-
pomoč dejansko karizmatično kvaliteto. Upanje je dvosmerno povezano z
zaupanjem v sebe in druge.
Д. Solidariziranje nasproti defektivnim odnosom. Člani skupine za samopomoč
so v bistvu enakopravni in so drug drugemu izjemno pomembni. Pri tem
velja posebej poudariti, da se vzpostavlja solidarnost v skupinah za samo-
pomoč med ljudmi, ki so v stiski, vendar cilj povezovanja ni medsebojna
tolažba ali zadovoljevanje potreb po človeški bližini, seksu, zabavi ali čem
podobnem. Gre v prvi vrsti za to, da najdejo možnost kreativne uresničit-
ve svojih najboljših in najglobljih potencialov, s tem tudi trpljenje posamez-
nika zadobi drugačen pomen in smisel. Čeprav je vsebina odnosov med čla-
ni skupine na videz ozka, vendarle lahko rečemo, da se oblikuje solidarnost
med njimi prav v zvezi z osrednjimi eksistencialnimi vprašanji vsakogar. Me-
nim, da je dejanska solidarnost med ljudmi v skupinah za samopomoč po-
membnejša kot verske in ideološke predstave, ki jih te skupine pogosto go-
jijo. Verjetno se nbnje med seboj dopolnjuje in tvori celoto v smislu delu-
jočega sistema solidarno povezanih ljudi, ki ne gojijo skupnih odnosov le
- 114 -
zaradi iskanja lastnega duševnega zdravje., ampak tudi kot prispevak kultu-
ri našega časa. Solidarnost ljudi v skupinah za samopomoč se praviloma
prenaša tudi na ljudi s podobnimi problemi, ki niso vključeni v skupino.
Pozitivne vplive skupin za samopomoč lahko razumemo, če poleg naštetih
vrednostnih opredelitev, upoštevamo še temeljna metodična načela.
Temeljna metodična načela
1. Načela kontinuitete.Večina raziskav skupin traja najmanj leto in pol do
tri leta in največ pet let. Ljudje, ki vztrajajo v takih skupinah nad tri le-
ta, so večinoma ostali v skupinah zaradi centralne vloge v medsebojnih od-
nosih v skupini, ki so si jo sčasoma pridobili oziroma ki jim je pripadla.
M.L.Moelle- meni, da poteka proces spreminjanja po naslednjih stopnjah:
-	srečanje z odpori, ki jih mora posameznik identificirati in se s pomoč-
jo skupine dokopati do tega, da razume njihov vpliv,
-	odkrivanje kompleksnosti procesov v skupini, npr. večdimenzionalnost kon-
fliktov,
-	privajanje na novonastalo samoumevnost,
-	uresničevanje novih uvidov, do katerih je prišel posameznik v skupini za
samopomoč, v vsakdanjem življenju,
-	razvijanje sposobnosti za progresivno reševanje lastnih konfliktov.
M.L.Moeller meni, da z dolgotrajnim sodeloval Jem v skupini za samopomoč
pride do zmanjševanja notranje razcepljenosti posameznih motivov. Meni, da
je bistvena značilnost psihičnih konfliktov njihova časovna diskontinuiteta.
Konflikt, ki nastaja zaradi delovanja psihičnega mehanizma potlačevanja,
ne pripada v celoti situaciji "tu in sedaj", ampak je nasledek neke pretek-
le situacije, konflikti se ohranjajo z izogibanjem in s segmentiranjem od-
nosov, Problemi nastopajo največkrat šele kot posledica izogibanja lastni
"senci". S kontinuiteto odnosov v določenem krogu ljudi pride do povezo-
vanja med prej razbitimi vsebinami izkustva samega sebe.
Kontinuiteta odnosov omogoča postopno naknadno izpolnitev narcističnega
deficita, ki je nastal že v obdobju pred razvojem govora. Prav ta dimenzi-
ja dogajanja v skupinah za samopomoč je v današnjem času prevladujočih
- 115 -
funkcionalnih odnosov med ljudmi morda najpomembnejša. S tem, ko posa-
meznik doživi kontinuiteto odnosov v skupini za samopomoč, se uči novih
oblik vedenja in osvaja nove drže v medčloveških odnosih, da lahko zdrži.
Za svoje ustvarjanje dobi vračilo, ker s časom raste tudi medsebojna na-
klonjenost, hkrati pa ne pride do stabilizacije in fiksacije odnosov in vlog,
ki se pogosto zgodi v prvih dveh letih obstoja družinske skupine.
2. Načelo dela v skupini. Skupine za ađmopomoč štejejo največkrat od 5 do
15 ali 20 članov. Sestajajo se večinoma po enkrat tedensko na enainpol-
do triurnih sestankih. Formalna struktura skupin je zelo fleksibilna in ne-
izrazita. Večinoma delujejo po načelu odgovornosti vsakega člana, da po
svojih močeh prispeva k vsem opravilom in funkcijam, ki jih je potrebno
opraviti za obstoj in delovanje skupine. Na ta način pride med člani sku-
pine do neposredne izmenjave, pri čemer so vedno odločujoči medsebojni
odnosi, medtem ko je v večini drugih družbenih skupin pomembnejši polo-
žaj posameznikov.
Skupina omogoča, da posameznik premaga zunanjo in notranjo izolacijo.
Odnosi med člani skupin ne ostanejo na površini, ampak prihaja tudi do
stikov na globljih transfernih ravneh, to pa posamezniku omogoča tudi po-
stopno zbližanje z nekaterimi sestavinami lastnega doživljanja. Vrednost
skupinskega izkustva je v številnih možnostih kombinacije različnih človeš-
kih kvalitet članov.
Lahko si predstavljamo, da se konflikti v skupini inscenirajo podobno, ka-
kor so se razvijali v času njihovega nastajanja. Pri tem je pomembno, da
so skupine za samopomoč večkrat bolj podobne naravnim skupinam, kakor
terapevtske skupine, ki jih vodijo poklicni terapevti. V skupinah za samo-
pomoč običajno velja pravilo, da člani drug drugemu vračajo enako za ena-
ko; to ni nepomembno kot vzpodbuda za socialno učenje posameznih čla-
nov.
Kar se tiče skupin mladostnikov, naj navedem še mnenje antropologa Earl
Counta, ki dokazuje, da je socializacija v simetričnih skupinah vrstnikov fi-
logenetsko starejša od socializacije otrok in mladostnikov v asimetričnih
odnosih z odraslimi oziroma s starši. Isti avtor meni, da so vplivi sociali-
- 116 -
zacljp v skupinah vrstnikov globlji in trajnejši kot vplivi družine, slednja je
po njegovem mnenju le epizoda v razvoju človeštva in človeške družbe.
3. Načelo samopomoči. To je načelo, ki velja tudi v vsakdanjem življenju. V
zamisli skupin za samopomoč se meni, da ni mogoča nikakršna medseboj-
na pomoč enega člana drugemu članu, ampak da je možna le "medseboj-
na samopomoč", kar zveni zelo paradoksalno. V teh skupinah se pogosto
omenja nekakšno geslo "Pomagaj sebi in s tem boš pomagal drugim, da
si bodo pomagali".
Jutta je primerjala skupino za samopomoč s samopostrežno trgovino, kjer
vsakdo izbira sam in vzame le tisto, kar si izbere.
John Holt piše: Otrok se ne uči s tem, da prevzema proceduro, ki se zdi naj-
boljša nam, ampak da prevzame tisto, ki se zdi najboljša njemu; s tem torej,
ko on poskuša vključiti nekaj novega v svojo strukturo idej in odnosov, v svojo
duhovno podobno sveta, ne prevzame tistega, kar mu je po našem mišljenju naj-
bližje, ampak tisto, kar mu je najbližje po njegovi percepciji. Podobno velja za
učenje v skupini, spoznavanje drugih, spoznavanje lastnih konfliktov, učenje, ka-
ko ravnati s konflikti, kako konflikte predstaviti, kako jih zmanjšati. Skupine za
samopomoč lahko posamezniku omogočijo izkušnje, ki v večji meri odgovarjajo
njegovemu trenutnemu položaju. Znanje, ki si ga posameznik pridobi sam, je
očitno in deluje bolj prepričljivo kot še tako globoke misli drugega človeka. Se-
že globlje in drži bolje, je bolj predelano in trajnejše (King, Janis 1956, str. 177).
Člani skupin za samopomoč med svojimi cilji pogosto navajajo "sebe akceptirati,
pametneje obravnavati samega sebe; biti odkrit do sebe", s tem se odpirajo mož-
nosti "sebe odkriti in sebe razumeti" (Schnecken-Burger 1978, str. 17). Zato v
mnogih skupinah veljajo p-avila: Nobenih vprašanj. Vsak o sebi. Nobenih nasvetov.
M.L.Moeller piše, da so bili v raziskavi to najbolj pogosti odgovori na vprašanje,
po kakšnih pravilih se ravnate v vaši skupini.
Seveda se tudi v skupinah za samopomoč ni možno izogniti doživetjem strahu in
bojazni. Nasprotno, šele ko posameznik vzame strah nase in to zdrži, se določe-
ne naravnanosti lahko bremenijo in pride do tega, da se naravnanosti, ki so od-
cepljene, dezintegrirane ali disociirane umaknejo naravnanosti, ki so akceptirane
- 117 -
in integrirane.
Vsak član se uči na dva načina:
-	ko on predstavlja svoj primer drugim članom in s tem določene naravnanosti
utrdi,
-	ko najde podobnosti pri drugih članih.
Učenje v skupini ni usmerjeno le na spreminjanje napačnih naravnanosti oziro-
ma ustvarjanje povezav z disociiranimi deli psihične strukture, ampak pomeni
tudi naknadno dopolnjevanje osebnostnih deficitov, se pravi razvijanje tistih se-
stavin osebnostne strukture, ki posamezniku manjkajo. Npr. psihosomatiki vča-
sih spoznajo, da so emocionalni analfabeti. Jutta je pripovedovala: "V tej sku-
pini sem prvič dobila inforitiacijo, da moje depresije, strahovi in zmedenost ni-
so bili nekaj usodnega, ampak le znak, izraz nekega primanjkljaja v meni. Z
delom v skupini sem prišla do izkušnje, da doslej nisem izkusila in se nisem na-
učila življenjsko važnih stvari in da sem tu med ljudmi, ki so mi bili enaki, do-
bila življenjsko priložnost, da nadomestim primankljaj, da doživim, da se učim
in da vadim" (Moeller 1978, str. 273). Funkcionalne in strukturalne motnje se
ne pojavljajo posebej, ampak so največkrat povezane. Delo na funkcionalnih mot-
njah je pretežno delo s konflikti, delo na strukturalnih motnjah pa zahteva na-
knadno razvijanje določenih doživljajskih potencialov. Npr. v skupini za samopo-
moč mater, ki so imele hude težave z vzgojo otrok, se je pokazalo, da je bilo
grobo maltretiranje in napadanje otrok s strani mater zelo hud problem. Sprva
je kazalo, da do izbruhov divje jeze pride povsem nenadoma le zaradi provoka-
tivnega vedenja otrok, vendar so ob pogovorih o konkretnih dohodkih matere pri-
povedovale tudi o tem, da so se že pred dogodkom počutile drugače. Prišlo je
do dogovora, da vsaka od članic, ki začuti znake "aure", po telefonu pokliče
eno od članic in se z njo pogovori. Nasilno ravnanje z otroki se je pričelo opaz-
no zmanjševati, hkrati pa so matere ugotavljale, da jim manjkajo nekatere bist-
vene osebnostne strukture oziroma lastnosti. Kasneje je v pogovorih prihajajo tu-
di do takihle dialogov: "Kaj mislite o tem, kar se mi je zgodilo včeraj... ali
mislite, da je kaj na tem, kar mi vedno pravi moja mama, da ne znam posta-
viti meje med seboj in hčerko... Na take pripombe sem bila vedno najbolj ob-
čutljiva, sedaj pa se mi zdi, da mi na tem področju res nekaj manjka - čut za
pravo bližino in distanco ob različnih priložnostih. Obračam se na tebe, zdi se
mi, da imaš ti ta čut izredno dobro razvit in da si v odnosih lahko zelo fleksi-
- Ii8 -
bilna... Povej mi, kako bi ti doživela takole situacijo... Kaj bi ti naredila."
Socializacijski in terapevtski učinki dela v skupini za samopomoč so neodtujljivi
dosežki vsakega člana samega za sebe, zato so ti dosežki za njega praviloma
bolj zadovoljivi, posameznik je na svoje dosežke lahko ponosen, ker mu predstav-
ljajo zanesljiv dokaz lastnih sposobnosti. Lahko bi rekli, da imajo ti dosežki več-
jo narcistično vrednost, kakor spoznanja, do katerih pridejo posamezniki v tera-
pevtskih skupinah, ki jih vodijo strokovnjaki. Hkrati je tudi manjša nevarnost po-
predmetenja odnosov in socializadjskih ter terapevtskih učinkov. Spoznanje^ do
katerega je prišel posameznik v skupini za samopomoč, se bolje prilega struktu-
ri celotne osebnosti in se v celoti bolj globoko usede (M.L.Moeller 1979, str.279).
Samopomoč v skupini je pravzaprav kombinacija skupinskega principa in principa
samopomoči. To se pogosto izraža v stavkih, kot npr. "brigaj se za sebe in ne
za druge". Na ta način ni blokirano le delovanje nevrotskega altruizma, ki po-
meni, da posameznik s skrbjo za druge dejansko maskira in zanika lastne proble-
me, ampak je to pravzaprav osnovna zahteva, ki omogoča medsebojno razmejitev
članov. Ta zahteva sama po sebi deluje tudi kot mehanizem, ki omejuje razraš-
čanje regresivnih in simbiotskih teženj, ter nastajanje idealizacij, s katerimi se
navadno prekriva nesposobnost za zrelo in odgovorno čustveno doživljanje. Dina-
mika odnosov v skupini, kjer posamezniki stalno skrbijo za medsebojno razmeje-
nost, vodi v smeri medsebojnega dialoga in omogoča tudi vsakemu posamezniku
notranji dialog in stik z nezavednim umom oziroma s potenciali za intuitivno
mišljenje. Moeiler pravi, da se pogosto misli, da je ljudem večinoma zelo težko
priti do sistemskega načina mišljenja, v skupini za samopomoč pa člani najprej
pridejo do doživetij, ki vsebujejo take kvalitete, da po svoji logiki vodijo v sme-
ri sistemskega mišljenja, četudi posameznik še nima tovrstnih teoretskih znanj.
Gornjo misel Moeiler zopet ilustrira z delčkom Juttine zgodbe, torej z delčkom
resničnih doživetij nekdanje članice skupine za samopomoč Anonimni nevrotiki.
"Postala sem bolj potrpežljiva do sebe in do drugih. Vsak od kolegov v naši sku-
pini nosi v sebi tudi del mene. Danes lahko prenesem, ko se znajdem pred ogle-
dalom. Drugim (in tudi sebi) lahko dopuščam in jih lahko spremljam, ko se kdo
še brani in bori ter zanika svoj položaj. Čutim hvaležnost, ko zaslutim, da lahko
sprejemam njega (in sebe brez notranjih rušilnih napetosti). Sedaj sem sposobna
zaupati v moči skupine. Zaupati v to, da bo skupina vplivala tudi na tega prija-
- 119 -
telja, če se bo le dosledno in redno izpostavljal njenemu delovanju - če bo le
ostal. To pa je zopet prepuščeno njegovim lastnim odločitvam. Ta tolerantnost
me razbremenjuje, mi pomaga, da štedim z energijo. Nisem kriva niti za njego-
vo nesrečo niti nimam zaslug za njegovo srečo. Odgovorna sem le za sebe. To
pa v celoti."
Ko razmišljamo o medsebojnih vplivih v skupinah za samopomoč o smislu sis-
temske teorije, nikakor niso sprejemljivi linearni miselni modeli vzrok - posle-
dica. Učinki so do neke mere vzrok svojih vzrokov (M.-.Moeller, str. 278) -
učinki sami postajajo dejavnik terapije, člani skupine se osposobijo za vztraj-
nejše in kreativnejše delovanje pri uresničevanju lastnih in skupnih ciljev. To
se pokaže v rastoči sposobnosti povezovanja: to jača povezanost članov z nji-
hovimi cilji, jača občutek skupine in solidarnost v skupini. To pri posamezni-
kih odpira možnosti, da sedaj v bolj stabilnih odnosih do drugih članov pre-
delujejo in prenašajo tudi močnejše napetosti ali negativne efekte. Sposobnost
medsebojnega povezovanja kot terapevtski učinek postane sama po sebi dejav-
nik terapije in socializacije v skupini za samopomoč. Celoten proces bi bilo
torej možno opisati le kot kompleksen sistem, v katerem je sleherna sestavina
v vzajemni medsebojni interakciji z vsako drugo sestavino.
Lahko zaključimo, da je v skupinah za samopomoč celota oziroma kontekst ved-
no pomembnejši kot posamezna dejanja in posameznosti, ki tvorijo celoto, in
da tudi brez sleherne posameznosti ta celota ne bi bila identična sama sebi.
Tudi skupinska dinamika ima v skupinah za samopomoč bistveno drugačen ka-
rakter kot v terapevtskih skupinah, ki jih vodijo strokovnjaki.
Bernard Stritih, dipl.psih., viš. predavatelj. Višja šola za socialne delavce, Sa-
ranovičeva 5, 61GG0 Ljubljana.