ČIBEJEVO POJMOVANJE BISTVA LITERATURE IN POSTMODERNA DOBA
(Ob stoletnici rojstva dr. Franja Čibeja, 1901-1929)1
Zgodovina literarne vede na Slovenskem še ni ocenila literarnoteoretičnih razmišljanj dr. Franja Čibeja, niti njegove glavne razprave Funkcije pesništva (Čibej 1926),2 v kateri predstavi svoje netradicionalno pojmovanje bistva literature3 in opozori, da se čas »estetik« kot filozofij umetnosti bolj ali manj izteka, ker se je »pojavila umetnostna veda, ki noče biti estetika, in skuša izkazati, da za umetnine ni bistvena lepota, kot smo do zdaj mislili«, temveč imajo več funkcij, ki »sicer niso med seboj ločljive - kakor bomo videli, so vse med sabo zvezane in gredo celo na en osnovni vir nazaj - a kljub temu se dajo ločiti« (Čibej 1926: 587-588).
Pri svojih trditvah se sklicuje na teoretike obče umetnostne vede in poudari, da so Max Dessoir, Emil Utitz in še nekateri »skušali utemeljiti umetnostno vedo v nasprotju z estetiko«,4 ter doda, da če »se svet estetičnega ne krije z umetnostjo«, to še »nikakor ne opravičuje ločitve med njima in trditve, da v umetnini ni lepote«, saj je v njej udeležena kot »funkcija lepote«, ki se »vrši na najrazličnejše načine« (Čibej 1926: 593-4).
Odmeva na ta Čibejev članek skoraj ni bilo; nanj je 1928 opozorila le Alma Sodnik v eni od opomb v svoji knjigi Zgodovinski razvoj estetskih problemov, ko je Čibeja uvrstila med umetnostne teoretike, tako kot Dessoirja, Utitza, Hermana Nohla in še nekatere (Sodnik 1928: 330-334).
Čez več kot pol stoletja je v spisu Umetnost in estetsko v postmoderni dobi Janko Kos opozoril, da je Sodnikova uvrstila omenjene teoretike »v zgodovino estetike, kot da ji v ničemer ne nasprotujejo, čeprav sta Dessoir in Utitz že na začetku 20. stoletja razglašala, da se »estetika«, kakor se je imenovala filozofija umetnosti od romantike dalje, bliža koncu. Ker pa je estetika v resnici posebna veda o lepem sploh, le v manjšem delu zadeva umetnost, na kar da je že leta 1925 v svoji Estetiki opozoril France Veber, ki pa je prav tako uvrstil umetnost v področje estetike (Kos 1991:155-156, 414-415).5
1	Dr. Franjo Čibej (Gorica, 21. 6. 1901-Ljubljana, 15. 5. 1929) je po gimnaziji v Gradcu in Ljubljani 1920-1924 študiral filozofijo pri Francetu Vebru, pedagogiko pri Karlu Ozvaldu in 1925 sociologijo pri Aloisu Fischerju v Münchnu; 1925 je doktoriral (Predmetno-psiholo{ka analiza socialnih form) pri Vebru; 1927-1929 je učil na ljubljanskem učiteljišču. Prošnji za Turnerjevo štipendijo je priložil 30 naslovov svojih objavljenih del, a zaradi nenadne smrti ni dočakal odgovora (Brecelj 1976; Ozvald 1929). Po eni strani se je usmeril k predmetni teoriji in njej sorodni fenomenološki šoli Edmunda Husserla in njegovih učencev (posebno Maxa. Schelerja), po drugi strani pa se je priključil moderni kulturni pedagogiki in pedagoški psihologiji (Gogala 1929: 6).
2	Čibeja so privlačile s filozofijo povezane literarnoteoretične panoge, poleg literarne fenomeno-logije v članku Funkcije pesništva (Čibej 1926), še ontologija literarnega dela, n. pr. vprašanje o primarni eksistenci literarnega dela v nekaterih poglavjih študij Otroška in mladinska psihologija pri Ivanu Cankarju (Čibej 1926/1927) in Umetni{ko ustvarjanje Ivana Cankarja (Čibej 1927b; prim. Vodnik: 1928) ter literarna aksiologija, zlasti v spisu Ki~ in {und (Čibej 1929; prim. Hladnik 1983, 66-67). Posredno zadevajo literarno teorijo še nekateri njegovi članki, n. pr. Doneski k utemeljitvi sociologije umetnosti (Čibej 1925; prim. Sodnik 1928: 304), Pregled novej{e umetnostno-filozofi~ne literature (Čibej 1927a).
3	Izraz »pesništvo« pomeni Čibeju sinonim za izraz »literatura«, ki ga uporablja za vse tri glavne literarne vrste (prim. Čibej 1926: 587, 592).
4	V opombah Čibej navaja literaturo: „Prim. k temu: H. Nohl, Die mehrseitige Funktion der Kunst» (Čibej 1926: 588). (...) »Dessoir, Ästhetik und allgemeine Kunstwissenschaft. 2. A. 1923. - Utitz, Grundlegung der allgemeinen Kunstwissenschaft. 2 Bde. 1914-1920« (Čibej 1926: 593).
5	«Nihanje med umetnostjo in estetskim, ki ga je zaznati vsaj rahlo ,e pri Vebru, se torej ni razvilo v izrecno razlikovanje obojega in zato ni moglo prerasti v samostojno raziskovanje, kaj je umetnost, kaj so estetski objekti in kakšna je razlika med obojim (Kos 1991: 156).
V zvezi z omenjenimi razli~nimi pogledi na bistvo umetnosti, se zdi primerno ob Cibejevi stoletnici rojstva opozoriti tudi na njegovo pojmovanje bistva literature ob iztekanju moderne dobe in vse bolj opaznih težnjah po drugačnem pojmovanju sveta.
1 Izvori Cibejevega zavračanja »estetike« kot filozofije umetnosti
Sodnikova na koncu svoje knjige o zgodovini estetike, v poglavju Splošna umetnostna veda zapiše, da je za teoretike obče umetnostne vede »centralno« vprašanje, »kako je razmerje med umetnostjo in estetičnostjo« (Sodnik 1928: 330). S to mislijo se približa Vebrovi tezi, da sega predmet estetike daleč »preko onih meja, ki jih v tem pogledu vsaj po navadi postavlja tradicija« (Veber 1925: 25), da je estetika nauk o estetskem vseh pojavov, od katerih le manjši del sodi v umetnost, zaradi česarje razumljivo, da se Veber v svoji Estetiki zelo malo ukvarja z umetnostnimi problemi (prim. Kos 1991: 156).
Vebrovo netradicionalno pojmovanje estetike je Cibej brez dvoma poznal, ker je poslušal njegova predavanja iz estetike v letih 1920-1922, gotovo pa je bral tudi njegovo Estetiko (1925). Prav Vebrovo razlikovanje med estetskimi predmeti in umetninami je verjetno v veliki meri spodbudilo Cibeja k razmišljanju o literaturi in njenem bistvu, za kar je pozneje našel največ opore v obči umetnostni vedi, v delih Dessoirja, Utitza in Nohla (prim. Cibej 1926: 593) ter v sami literaturi, zlasti v razglabljanjih o besedni umetnosti v romanih Marcela Prousta, veliko manj pa v literarni vedi, pravzaprav skoraj samo pri Ernstu Robertu Curtiusu.6
Cibej je namreč kmalu ugotovil, da tedanjih literarnih teoretikov omenjena vprašanja skorajda niso zanimala, zato se je obrnil kar na literaturo samo, k literarnoteoretičnemu razmišljanju Prou-stovega romanesknega pripovedovalca v ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa, in pri tem upošteval pomembno študijo o Proustovih delih E. R. Curtiusa (Cibej 1926: 589). Tako je ravnal verjetno v veri, da bo njegov spis o bistvu literature še marsikoga spodbudil k razmišljanju v tej smeri, in gotovo ni niti slutil, da na to vprašanje ne bo nedvoumnega odgovora še niti ob koncu 20. stoletja.7
Cibejev spis Funkcije pesništva je povsem pozabljen, dasi ga Sodnikova v svoji knjigi o razvoju estetike ocenjuje pozitivno, ko pojasnjuje, da avtor priznava štirih umetnostne funkcije iz Nohlove razprave o funkcijah umetnosti (prim. Nohl 1924), ki omogočajo, da »umotvor izraža, hoče biti resničen, haramoničen in simbolno pomemben«. Cibej pa da jim doda še funkcijo »tolmačenja življenja«, ker je literatura tudi »organ za razumevanje življenja in njegovih problemov, poet da je videc, ki skuša doumeti življenje v vsej prepletenosti« (Sodnik 1928: 334).
Iz takšne predstavitve Cibejevega razumevanja bistva umetnosti je že mogoče ugotoviti nekatere vire njegovega zavračanja ozkega pojmovanja bistva umetnine kot ene same njene razsežnosti, lepote, kar je počela tradicionalna »estetika« kot filozofija umetnosti.
Kar pa zadeva posamezne funkcije umetnine, Cibej in Nohl v resnici upoštevata le tiste tri, ki jih je priznaval že Aristotel: mimetično ali »funkcijo resničnosti«, estetsko ali »funkcijo lepote« in etično, ki jo Cibej razčleni na tri dele: na »izrazno funkcijo«, ki jo Nohl primerja z Aristotelovo katarzo (prim. Nohl 1924: 189), »funkcijo tolmačenja življenja« in na »simbolično funkcijo«, ker je umetnina »več ali manj simbol« (Cibej 1926: 588).
6	Cibejeva opomba: »V naslednjem so zgledi večkrat vzeti iz velikega romana Marcela Prousta: A la recherche du temps perdu in iz E. R. Curtiusove knjige: Französischer Geist im neuen Europa. 1925« (Cibej 1926: 589; prim. Legiša1969: 160).
7	Dessoir, kot je zapisal Kos, je res že leta 1906 ugotovil, da se področje umetnosti in estetskega med sabo razločujeta, s tem pa tudi vedi o enem in drugem, a se kljub temu vse do našega časa dogaja, da razmišljanje o umetnosti imenujejo kar po estetiki, tudi na Slovenskem, skoraj edina izjema da je njegov Očrt literarne teorije iz leta 1983 (Kos 1991: 155-157).
Takšen Cibejev pogled na bistvo umetnosti kot strukturno celoto organsko povezanih funkcij pa ne izhaja le iz njegovega upoštevanja izsledkov teoretikov obče umetnostne vede, temveč predvsem iz njegovega odnosa do nihilističnega temelja novoveške duhovnozgodovinske strukture, ki ga v Funkcijah pesništva izizpostavi, ko opozori na »ozadje« pogostega enačenja estetskih predmetov z umetninami in obratno v času po baroku (Cibej 1926: 592). Sicer pa o novoveškem prikritem nihilizmu, kakor tudi povsem odprtem ob prehodu 19. v 20. stoletje, ter njegovih različnih posledicah, posebno v umetnosti, opozarja zlasti v svojih člankih o F. Nietzscheju (Cibej 1922) in I. Kantu (Cibej 1924). V Funkcijah pesništva pa v tistem delu, kjer pojasnjuje, da so posebno sodobne težnje mladih po »novem življenju« v tem pogledu »jako občutljive« zaradi novega načina gledanja sveta in sebe. Kajti kultura zadnjih desetletij »mladih« ni mogla zadovoljiti; umetnost, se jim je često zdela kot »lep nakit«, a v ozadje ni bilo »izgleda«; umetnik je napravil celo vrsto plasti, da bi pri tem pozabil na »resničnost«. Potem pa se Cibej obrne proti moderni dobi, ki je utemeljena v metafizičnemu nihilizmu, prav z njenim lastnim orožjem, z razumom. Preprosto prizna, da je prav moderna doba mlade »naredila trezne«, da tam, »kjer ni nič, kjer ni metafizične substance, kjer so brezno in uganka«, nočejo več »kopren in vmesnih plasti«, z lepoto prikritega niča, kajti njihov »pogled gre iz ospredja naravnost v ozadje, v kaos ali transcendenco« (Cibej 1926: 591-592).
O moderni dobi Cibej piše (zlasti pod vplivom Ernsta Troeltscha) tudi v članku ob Kantovi dvestoletici (Cibej 1924). V njem razlaga, da je v ozadju Kantove filozofije, »takozvana pro-svetljenska doba«, v kateri se je že od konca 17. stoletja »vršil v duhovnem življenju Evrope velik duhovni preobrat«, ker se je začel »moderni svet«. Znanost je prevzela vodilno vlogo, »filozofija je na podlagi naravoslovnih izsledkov kritizirala dotedanji religiozni svetovni nazor«, medtem ko je znanost »postala konfesionalno indiferentna«. »Moderni svet« je postajal »vedno bolj kompliciran«, nova doba pa je prinesla tudi »nov pojem resničnosti, sloneč na avtonomnem notranjem prepričanju«. Nadaljuje, da je bil v tem pogledu »Kant konsekventen prosvetljenec«, a »spoznal je meje, kjer se jasnost in razvidnost neha, kjer se začno pravice iracionalnosti, - razumu, intelektualno doživljajočemu duhu nedostopna istinitost«. Kantje torej »gnal racionalizacijo sveta in življenja do skrajnosti« zato, da bi z »odločno roko potegnil meje in določil ostanek, kos sveta, ki ostane za razum nedosegljiv« Nazadnje še poudari, da celo Kantu nasprotujoča »fenomenologija«, črpa iz njegovih virov (Cibej 1924: 83- 85).
Nietzschejev odkriti nihilizem, njegovo razglasitev »smrti« Boga, pa Cibej obravnava že v svojem prvem objavljenem članku, v analizi pojmovanja transcendence literarnih oseb pri Do-stojevskem in Nietzscheju. Ivanov pogled na svet v Bratih Karamazovih primerja s Cezannovimi krajinami, »kojih zadnje plasti, čudovito komponirane, ne dopuščajo nobene sinteze« (Cibej 1922: 18). Ob liku Zaratustre pa poudari njegovo dvojnost in zapiše, da »poleg tega svetnika, če ga smemo tako imenovati, ki je spoznal puhlost in formalnost verskega življenja današnjega človeka - stoji divje neprijazen cinik, antikrist, ki je zanikal vse drugo, ki je priznaval le hrumečo in prekipevajočo življenjaželjnost, ono brezciljno tavanje in teženje po izživetju ter se brazbožno usajal kot človek-bog« (Cibej 1922: 12).
Oba članka kažeta Cibejevo poznavanje izvorov tradicionalnega razumevanja bistva umetnine kot nečesa estetskega, ki samo prikriva pogled »v ozadje«, v »brezno« metafizičnega nihilizma. Zato je razumljivo, ker si kot eden od »mladih« prizadeva, da bi bila nihilistična epoha čimprej presežena.
2 Večfunkcionalna struktura besedne umetnine
Tezo o nesprejemljivosti oženja bistva umetnin samo na estetsko razsežnost in priznavanje večfunkcionalne strukture umetnin prenese Cibej tudi na literaturo, da bi pospešil razreševanje »navideznih problemov« pri razločevanju med umetniškimi in neumetniškimi jezikovnimi tvorbami. Zato že na začetku spisa nekoliko ironično zavrne literarne »historike«, ki pod vplivom ideolo-
gij 19. stoletja vključujejo v literaturo vse, kar je »idealno-etično« in »narodno«, torej besedila s prevladujočo spoznavno ali etično funkcijo (Čibej 1926: 587), in pozabljajo, da se umetniku »svet prikaže v svojevrstni luč« in ga ne more »podati v formi kot znanstvenik« (Čibej 1926: 593). Literatura ima namreč več funkciji, ko pa ena od njih manjka ali pa katero spodrine, »že vsakdanja govorica sodi, da je pesnitev plehka, šibka, neduhovita, izrazno neoblikovana« (Čibej 1926: 589). V nadaljevanju se zgleduje pri Nohlu, ki ugotavlja, da so vse funkcije umetnine povezane na način katere od večjih duhovnozgodovinskih struktur, tako da povezanost funkcij deluje kot naključnosti osvobojena resničnost, razvidna enota, skladna s človekovo težnjo po celovitosti, »totaliteti«; samo takšna enotnost namreč lahko odpre svojo metafizično globino (prim. Nohl 1924: 192; Čibej 1926: 595).
Podobno kot Nohl bistvo umetnosti sploh, Čibej obravnava bistvo literature, vendar poudari, da bistva literature ne določa le to, kar jo veže z vsemi umetnostmi, temveč tudi tisto, po čemer se od njih razlikuje, namreč jezik, in navede nekaj primerov iz Curtiusove razprave »Marcel Proust« in Proustovih romanov (Čibej 1926: 589). Prvi Čibejev primer se nanaša na opis prvotnega literarnega doživljaja Proustovega romanesknega pripovedovalca iz motiva o treh zvonikih (Proust 1971: 185-188; Curtius 1925: 28 - 33) v uvodnem delu romana Vswannovem svetu, prvem iz cikla Iskanje izgubljenega časa. Čibej opozori na tisti del romana, v katerem se Proustov pripovedovalec spominja, da je bilo »tisto«, kar se je skrivalo za zvoniki in ga še kot otroka pritegnilo k pisanju, najbrž nekaj takega kot čedno zasukan stavek, ker se mu je prikazalo v obliki besed, ki so mu nudile užitek (Čibej 1926: 591). Ta motiv pa je eden od tistih, ki jih Proust povezuje s temo keltskega verovanja v možnost odčaranja v predmete ujete pokojnikove duše, ko prepoznamo njen klic, n. pr. v motivu o koščku magdalenice, ki s svojim okusom prebudi »neizmerno stavbo spomina« (Proust 1971: 46-49). Tako Čibej opozori, kako je za literarno delo jezik bistveno pomemben, ker se je pisatelju v Proustovem romanu šele »z oblikovanjem razvezal jezik«, da so v besedah »predmeti zadobili besedo« in da so lahko tudi bralce »ti stavki osrečili« Takšno avtorjevo ravnanje pa je bilo »posledica vsega njegovega življenjskega nazora«, njegove udeleženosti v spoznavnem in nespoznavnem.
3 »Celovitost« literarnega dela in njegovo umetniško bistvo
Po predstavitvi literarno umetniških načel Proustovega literarnega subjekta, Čibej še odločneje poudari, da literatura omogoča umetniški, ne zgolj estetski doživljaj, najbolj na koncu spisa, ko predstavi simbolično funkcijo:
Kje tiči v umetnini je težko dopovedljivo. Menimo, da povsod. V umetnini je pač bolj ali manj skrivnost, ki se odteza našemu prijemu. (^) A ko smo doumeli to plast, umetnina in predmeti začno govoriti; zdi se, da kličejo, da kličejo »kot ljubljeno bitje, ki je izgubilo govorico«, ki pa jim mi lahko vrnemo življenje, če jih doživimo in doumemo. Tako prihajamo do simbola in smisla (Čibej 1926: 598).
S citatatom »kot ljubljeno bitje, ki je izgubilo govorico«, iz romana V senci cvetočih deklet (Proust 1975: 316), Čibej osvetli še na enega od motiv, ki so povezani z že omenjeno glavno temo Proustovih romanov, s temo o smislu literarno umetniškega, ne zgolj biografskega oživljanja spominov (prim. Proust 1971: 45-50). Proustovi trditvi v odlomku o bistvu literature kot nečem, kar kaže preko sebe, v nespoznavno, Čibej pritrdi brez ugovora, še več, po citatu iz Prousta svoj članek vsebinsko preprosto zaključi: »Prišli smo nekemu smislu na sled - kaj je to? Ali je tudi metafizično, religiozno, ali samo umetniško - ne vemo« (Čibej 1926: 599).
Seveda so takšni Čibejevi pogledi na bistvo literature povsem v nasprotuju z esteticističnim novoveškim pojmovanjem umetnosti, kakršno se je prikrito pojavljalo od Descartesa do Hegla, vse bolj odkrito pa od romantike n. pr. z geslom »lepota zaradi lepote«, in po Nietzschejevi razglasitvi »smrti« Boga, resnice in morale, na kar v spisu o bistvu umetnosti opozori tudi Kos (1991: 945-946,
951). Zato Cibej svari pred vse pogostejšim istovetenjem umetnosti z »lepim nakitom« ali - še huje -priznavanjem »lepega nakita« za umetnino (Cibej 1926: 592), in tako kaže na posledice novoveškega metafizičnega nihilizma na področju umetnosti. Vendar pa, kljub popolnemu zavračanju nihilizma, priznava, da nas je, po dokončnem Nietzschejevem razkritju, naredil »trezne«, zato nasprotuje poskusom širjenja vere v obnovo preteklih dob, še prav posebno srednjeveške, ki jo je poveličeval ruski filozof Nikolaj Berdjajev. Na to Cibejovo nasprotovanje veri v novi srednji vek, je opozoril Franc Zadravec (1972: 25).
Cibej namreč s tem, da razume besedno umetnino kot »življenje v vsej totaliteti«, ki pa kaže preko sebe (Cibej 1926: 595), uveljavlja tudi povsem novo, skorajda postmoderno pojmovanje sveta. V tem smislu razume umetniško delo, tudi literarno, kot nekakšno mimetično celoto ali »totaliteto« vsega človekovemu dojemanju dostopnega, ki v vsakdanjem življenju ni mogoča. Te celote, v kateri so udeležene vse umetnostne funkcije, pa ne pojmuje kot umetniškost, bistvo umetnine, temveč kot edino možno podlago nekemu umetniškemu, skritemu v tej celoti, nečemu komaj, komaj dojemljivemu in doumljivemu.
Pričujoče razmišljanje je mogoče zaključiti, da Cibej v spisu Funkcije pesništva - v nasprotju z različnimi avtorji novoveških in modernističnih »estetik« - zlasti na podlagi razmišljanj Prousto-vega romanesknega pripovedovalca, nasprotuje esteticističnemu, v nihilizmu utemeljenemu pojmovanju bistva literature.
Cibejeve ugotovitve pa so ostale brez odmeva, ker je prevladovalo prepričanje, da je pri jezikovni umetnini glavno dojemanje njene estetske funkcije, medtem ko Cibej poudarja, da je bistveno doživljanje njene resničnemu življenju podobne strukturne »totalitete« kot sledi resničnosti, ki pa kaže preko sebe, in jo avtor v svojem prvotnem literarnem doživljaju, potem pa bralec, ko podoživlja literarno umetnino, dojemata kot nekakšno »sled« skrivnostnega umetniškega bistva ali umetniškost. In ko Sodnikova v svoji knjigi o razvoju estetike uvrsti ta Cibejev spis Funkcije pesništva med dela, ki nasprotujeo »modernemu« (esteticističnemu) razumevanju bistva umetnin, ga v resnici postavi med prve poskuse drugačnega, skorajda postmodernega pojmovanja sveta na začetku 20. stoletja.
Navedenke in literatura
Curtius, Ernst, Robert, 1925: Französischer Geist im neuen Europa. Stuttgart, Berlin und Leipzig:
Deutsche Verlags-Anstalt. Cibej, Franjo, 1922: Kristus in tragika človeškega srca. Almanah katoli{kega dija{tva. Ljubljana. 11-21.
—	1924: Ob dvestoletnici Immanuela Kanta. Socialna misel 3/4. 82-86.
—	1925: Doneski k utemeljitvi sociologije umetnosti. Dom in svet 38/1-4.
—	1926: Funkcije pesništva. Ljubljanski zvon 46/10. 587-599.
—	1926/1927; Otroška in mladinska psihologija pri Ivanu Cankarju. Popotnik 48/2-5. 7.
—	1927a: Pregled novejše umetnostno-filozofične literature. Dom in svet 40/8. 272-278.
—	1927b: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja. Ljubljanski zvon 47/6. 10-11.
—	- 1929: Kič in šund. Dom in svet 42/3. 89-92.
Gogala, Stanko, 1929: Dr. Cibejevo znanstveno ter kulturno-literarno delo. Pedagoški zbornik 25.
Ljubljana. Slovenska šolska matica. 5-39. Hladnik, Miran, 1983: Trivialna literatura. Ljubljana. DZS (Literarni leksikon 21). Kos, Janko, 1991: Umetnost in estetsko v postmoderni dobi. Sodobnost. 39. 2-12.
—	1994: Očrt literarne teorije. 2. popravljena in dopolnjena izdaja iz leta 1983. Ljubljana. DZS.
Legiša, Lino, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI. Ljubljana. Slovenska matica.
Nohl, Herman, 1924: Die mehrseitige Funktion der Kunst. Deutsche Vierteljahrsschrift für Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte. Halle (Saale): Max Niemeyer Verlag. II/2. 179-192.
Ozvald, Karel, 1928/1929: t Dr. Franjo Čibej. U~iteljski tovari{. 69/40. 2.
Proust, Marcel, 1971: V Swannovem svetu. I-II. Uvod napisal Anton Ocvirk. Prev. Radojka Vrančič. Ljubljana. DZS (Sto romanov 50, 1-2).
— 1975: V senci cveto~ih deklet. Prev. Radojka Vrančič. Ljubljana. DZS.
Sodnik, Alma, 1928: Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Ljubljana. Znanstveno društvo za humanistične vede (Filozofska sekcija 4).
Veber, France, 1985: Estetika. Jezikovno nepopravljena 1. izdaja iz leta 1925. Ljubljana. Slovenska matica. Spremno besedo napisal Frane Jerman (Slovenska filozofska misel 2).
Vodnik, Anton, 1928: Fr. Čibej: »Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja«. Dom in svet 41/1-2. 51-54.
Zadravec, Franc, 1972: Zgodovina slovenskega slovstva 6. 1. del. Maribor. Založba Obzorja.
Fran~i{ka Buttolo Ljubljana