Čuk piše...
M o j e 14. p o r o č i 1 o.
Zamerili so mi zadnjič Ptujčani, da sem jih v svojem poročilu prezrl', a ne-kateri so si oddahnili v dobri veri, da. sem jih žc — sit. Lepo priznanje, zares. Ker me mika bolj na deželo, bom zaen-krat govoril o inteligentnih kravah, to pa zato, da ptujskih inteligentov(vseh' vrst in spolov) ne bi razžalil. Mene pra1" nič ne briga več, kaj ,,ooegavi" gospod s tremi službami in ali je zvest svoji že-ni in kaj uganja zasebno. To so njegove stvari. Če je kdo zaigral svojo suknjo v uradnem prostoru, je to diskrecija. Na te komedije pa se bom še povrnil. Pa pustimo te neumnosti, ki so silno dvoumne m ufegnejo k večjemu po-vzročiti neslogo med ljubečimi. — S te-m\ zadevami je velik križ! —
Zato je tudi moj molk povsem ra-zumljiv. Ker pa še ni vseh dni konec, pride tudi še marsikaj pod moj oste' kljun. Le potrpljenja je treba, potrpljen-ja, ki je božia mast... D(o tedaj pa naj vse ptujske farizeje forbec Iomi po pra-vilu ,,kaj me briga, če osel riga." — M o j e 15. p o r o č i 1 o.
Nisem mogel drugače,. zaneslo me je zopet k Sv. Urbanu. Na sam Mari jin praznik je bilo. Diarinke ni bil<* doma. Prav žalosten sem bil raditega. Odšia je bojda v — Zagreb. Gotovo, prav gotovo mi ni zamerila mojega vi-težkega obiska pri sv. . Urbanu, kjer bi živela kakor pregnanka v Sibirij:, da ni tam dobrih Ijudi. Tolaži jo m\-sel, da ni osamljena v svoji usodi. —¦ Ker se nisem mogel ž njo pomenit, vam nadaljujem obečane c' ogodivščinet o inteligentnj, muzikalični kravi, ki ]e šla po stopnicah in se lotila gramofona. Nadalje o Fiirthnerjevih ž rinljah in o Rakuševih štrucah, o obracanju oči ni pet deklet in o drugem, do im . gospc-du, ki je dobii za 10 dni odmora, ne bom pisal. Se lahko vsak^mu priped taka smolasta stvar. —                        4
Ker sem prehlajen pa na svidenje prihodnjič. —