Sirota
Zunaj veter brije,
plan in goro krije
črna noč.
Jadno dete kliče
iz grobov mrliče
na pomoč.
Mati mu umrla,
oča v grob zaprla
bela smrt.
Samo je ostalo,
tužno pribežalo
v božji vrt.
»Zlata mama moja,
glej, sirota tvoja
tu stoji;
nima kaj obleči,
nima kam se vleči,
glad preti.
Vzemi mene k sebi,
dobro je pri tebi,
mamica!
Nimam druge mame,
da bi ona name
gledala.«
Dete se sklonilo,
vleglo na gomilo
k mamici.
Zarja rumenila,
ni ga prebudila
v post'ljici.
194