Dridfca zgo^&a shopnlia. (Dalje.) Pogledali so proti svetišču in videli, kako je dvignil modri, iki je cčividno končal molitev, glavo, se obrnil in opazil trojico romarjev. Navzočnost tujcev ga je potrla, ker so bili priča zamaknjenju. Takoj je zbral prisotnost duha, njegov častitljivi obraz se je raztegnil v dobrohotno smehljanje. Pozdravil jih je z roko in nagovoril: »Sedite, otroci moji!« Glas tujega svečenika je donel mehko. Njegov nekoliko polni, od bele brade obrobljeni obraz je pričal o častitljivosti starosti, njegove oči so gledale prijazno Mohameda iz Khadaka. Tako po strani ga je izpraševal in Mohamed je pripovedoval iz svojega življenja, o skromnosti svoje hiše, o ženi, ki nima otrok. Delal se je reveža, ikolikor je mogel in je tudi namignil, da životari začasno od dobrotljivosti obeh pridigarjev. Slednjič je spregovoril modri: »Znaš li, dobri Mohamed, zakaj sem hotel to vse vedeti?« »Ne«, ss je glasil svečenikov odgovor, a je zamolcal, kako nestrpno je čakal odgovor na to vprašanje. »Poslušaj, svetniški mož, sveto je tvoje življenje, kakor sem razbral iz tvojih besed. Pred nekaj dnevi se mi je prikazala v sanjah sveta podoba preroka. Ustrašil sem se. Prerok me je nagovoril tcr rekel, da gre pesek v uri mojega življenja h kraju. Predno bo pa ikonec z menoj, mi je zaukazal, naj romam na grob svetega Mama Hajani. Tukaj bom naletel na svetega moža, ki je moje vere in poklica. Temu svetcu se naj približam in mu zaupam svojo skrivnost. Glas iz moje notrajnosti mi šepeče, ti si oni sveti mož.« Tujec se je poglobil v molk, Mohamed iz Khadaka se ni upal niti geniti. Kar mu je bilo ravnokar prcrokovano, mu je stiskalo srce in koprnel je še po nadaljnih besedah modrijana.