Poštnina pavšalirana. Uredništvo In upravništvo lista je v Ljub'janl Breg št. 12. Telefon 119. Štev. 3. V L5"rbi?an3, 21. januarja 1922. Leto II. Izhaja vsako soboto Celoletna naročnina 37 50 D mrse!na 3 50 „ Posamezne številke se ra-čunljo po 75 p. Inserati se računajo: pol str. 350 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda ?5 p. Državno kolo zastaja. Razdor, ki je nastal meji Hrvati in Srbi postaja od dne do dne hujši. Vidovdanska ustava, na podlagi katere naj bi se bila rešila vsa mogoča ustavna in državna vprašanja kraljevine SHS, se je pokazala kot skrajno škodljiva za obstoj države same, kajti danes ni nikakega dvoma več, da je ravno vidovdanska ustava največ kriva neznosnim političnim razmeram, ki so zavladale v naši državi. To pa zaradi tega, ker je proglasila vidovdanska ustava centralizem za edino zveličavno podlago našega političnega življenja, ker hoče namesto svobodne države svobodnih državljanov napraviti iz države navadno kasarno in iz svobodnih državljanov lesene vojake, ki naj bi se gibali vsi na en mig in na eno komando iz Belgrada. Vidovdanska centralistična ustava je zgrajena na popolnoma napačnih in neresničnih osnovah. Kjer je pa temelj za nič, tam tudi poslopje ne drži. Lahko bi sklepali tudi narobe: Kjer se podira poslopje, je gotovo temelj slab. In ker preti hrvaško-srbski spor državno zgradbo ne !e pretresti, ampak celo podreti, zato mora biti temelj slab. Ta slabi temelj pa je vidovdanska centralistična ustava. Vidovdanska ustava predpostavlja, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi en sam narod. Mogoče smo to bili nekdaj. Kako pa je danes? Ali res živi v srcih in v dušah Srbov Hrvatov in Slovencev zavest, da smo eno? Kjer ni te zavesti in dokler je ni, ne morem« nikakor govoriti o enotnosti naroda. Ali so Poljaki in Rusi — ali da gremo še bližje: Ali so Rusi in Rusini en narod? Ali živi v njihovih srcih ta zavest? Če bi obstojala v resnici: ali bi potem nosili dva ali tri imena? Slovenec, ki hoče srbske knjige citati, se mora srbščine ravno tako učiti, kakor se mora učiti nemščine, ako hoče čitati nemške knjige. To je suho dejstvo, ki nam ga polaga na mizo brezobzirna resničnost življenja. Tega dejstva pa vidovdanska ustava ne priznava. Vidovdanska ustava predpostavlja dalje enotno kulturno življenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kjer ni kulturne enotnosti, tam se ne more držati centralizem trajno. Izobraženi in civilizirani deli naroda ne morejo nazaj, ker stremijo za napredkom vedno višje in višje. Zaostali pa ne morejo delati prenaglih skokov, ampak dohajajo naprednejše dele le polagoma. Tudi med Srbi, Hrvati in Slovenci ni kulturne enotnosti. Nimamo namena nikogar žaliti, ampak priznati moramo zopet le golo, suho dejstvo: Med kulturo srbskega dela našega naroda, zlasti onega, ki je živel v bivši kraljevini Srbiji, in pa med kulturo Hrvatov in Slovencev obstoji velika razlika! Res je sicer, da Srbi niso krivi svoji zaostalosti, ker jih je pač nesrečna njihova zgodovina v kulturnem oizru pritisnila ob zid, ravno tako pa je res, da kulturne razlike obstoje ravno tako, kakor obstoje jezikovne. Vidovdanska centralistična ustava pa tudi teh razlik noče videti in jih ne priznava. Vidovdanska centralistična ustava ne priznava socijalnih razlik med Srbi, Hrvati in Slovenci. Gospodarsko življenje in socijalni razvoj sta v veliki meri odvisna od podnebja, od kakovosti zemlje itd. Slovenci smo severnjaki in obdelujemo z veliko težavo nerodovitno zemljo, ki nas komaj preživi. Zato smo prisiljeni oprijemati se obrti in industrije. Macedonci so južnjaki, katerim silno rodovitna ezmlja po trikrat, celo po štirikrat na leto nosi in nosi. Iz teh različnih pridelovalnih razmer so nastala različna lastninska razmerja, na katera so vplivali tudi politični dogodki in sicer povsod drugače. Različna lastninska razmerja in različna razmerja med delodajalci in delojemalci pa zahtevajo popolnoma različno zakonodajo, če hočemo zadovoljiti ene in druge, nikdar pa se ne dajo razmerja, ki so nastala tekom dolgih stoletij vsled naravnega razvoja, prosto izgladiti čez noč. Tudi to je dejstvo, s katerim vidovdanska ustava ne računa. Vidovdanska centralistična ustava ne priznava verskih razlik. Zadovoljuje se le s priznavanjem vseh ver, t. j. ona priznava načelo verske strpnosti ali tolerance. Vprašanje pa je, če je načelo verske strpnosti že v vseh delih naše države izvedljivo. Mi si dovoljujemo o tem prav resne dvome. Verski nauki (pravoslavni, muslimanski in tudi kato-ški) so prešli ljudem tako globoko v meso in kri, da so postali danes del narodne svojine in narodne zavesti in tradicije. To je treba ugotoviti in priznati kot dejstvo. Tudi na to dejstvo se vidovdanska ustava malo ali nič ne ozira. Vidovdanska centralistična ustava vseh teh na resničnih dejstvih slonečih temeljev ne priznava. Na čem pa temelji pravzaprav vidovdanska ustava? Odgovor je kratek: Ona temelji na željah. Ona temelji na želji, da bi biii Srbi, Hrvati in Slovenci en sam narod. Ona temelji na želji, da ne bi bilo med Srbi, Hrvati in Slovenci nobenih kulturnih razlik. Ona temelji na želji po izenačenju vsega našega gospodarskega in so-cijalnega življenja. Ona temelji na želji po verski strpnosti (mogoče tudi po odpravi vseh ver). Povsod same želje, in sicer želje, ki niso vstvarljive, ker ne izvirajo iz priznanja dejstev, ampak iz njihovega zanikanja. Zato poka v zidovju naše državne zgradbe na vseh koncih in krajih in zato državni voz zastaja v blatu, kamor so ga zapeljali naši prenapeti centralisti. Odtod izvira vse nezadovoljstvo, v Srbiji sami nič manj kakor pri nas „pre-čanih“, in ki najbolj odseva iz hrvaško-srbskega spora. Mi poznamo samo eno zdravilo, da se rešimo pred državnim polomom, in to je temeljita revizja ustave. Mi hočemo ustavo, ki bo dajala vsakemu svoje. 'laka ustava pa mora priznavati načelo avtonomije. Politični pregled A. NOTRANJA POLITIKA. Parlament je začel zasedati 16. januarja. Na dnevnem redu je razprava o vladni deklaraciji (— izjavi). Navada je namreč, da se vsaka nova vlada predstavi parlamentu s posebno izjavo, v kateri razloži svoje politične načrte in pove, kaj hoče narediti in kaj opustiti. Take jasne izjave vlada parlamentu ni dala. To so tud: ugotovili različni govorniki, ki so doslej govorili v imenu opozicije. Vsa razprava je popolnoma brez pomena in se ž njo samo trati čas. Centralistična večina bo glasovala za zaupnico vladi, poslanci bodo vlekli lepe dnevnice in bodo uživali lepe počitnice, povabljeni bodo morebiti tudi še na kraljevo ženitovanje, mi bomo pa mirno prenašali draginjo, študirali o izboljšanju prometa in o dvigu valute in — kleli. Nove volitve. Že mnogo listov je pisalo, da bi bil izhod iz sedanjega negotovega položaja — nove volitve. Teh pa še ne bo kmalu. Pravijo, da zato ne, ker se ne sme kaliti vladarju ženito-vanjskega veselja s kakimi neprijetnimi volilnimi rezultati. Opozicija bo z odlaganjem novih volitev gotovo zadovoljna. Njen uspeh bo tem večji, kolikor pozneje bodo volitve. Z odlaganjem volitev bo zadovoljna tudi vlada, ker bo lahko še eno leto ostala na svojem mestu. Zadovoljno bo torej vse: vlada in opozicija. Ali ni to lepo? Muslimanska organizacija v Bosni je začela siliti iz vlade, češ, da vlada ne drži svojih obljub, ki jih je dala muslimanom. Očividno gre tu za netočno izplačevanje nagrade, ki jo je vlada obljubila Turkom, da so glasovali za centralistično ustavo. Kakor vedno, bo znala vlada tudi to pot Turke potolažiti. Kakor hitro bo natisnjeno dovolj novih bankovcev, bodo turški veleposestniki prejeli svoje plačilo. Novi časopisi. Kakor javljajo časopisi, so ustanovili srbski radikalci v Vojvodini, ki niso zadovoljni z delom sedanje vlade, svoj list. Tudi v Bosni se je pojavila med srbskimi radikalci struja, ki ni zadovoljna z belgrajsko politiko in namerava ustanoviti svoj list. To je zanimiv pojav. Srbi v Vojvodini in Bosni so sicer „prečani“, ampak vendar Srbi. Zakaj so Srbi sami nezadovoljni s srbsko upravo v Belgradu? Nove afere. Belgrajski listi poročajo o neki novi aferi, ki je nastala zaradi oddaje ribolova na Ohridskem jezeru v zakup neki privatni družbi. — O neki drugi aferi poroča „Naša Vas“ slovensko glasilo srbskih zemljoradni-kov. Gre baje za podkupovanje slovenskih samostojnežev od strani g. dr. Žerjava. Kakor javlja ..Kmetijski list“, so obdolženi vložili tožbo. O izidu tožbe bomo poročali, če bo sploh prišlo do obravnave v doglednem času. O natančnejši vsebini teh afer ni vredno poročati, ker itak nič ne pomara. Včasih je zadostovala mala časnikarska notica, in začela se je stroga preiskava. Danes pa je drugače. Naj bo kakšna stvar še tako umazana, samo da nese! Če ljudje vidijo, da je kdo znal zaslužiti, se prav nič ne zgražajo nad načinom, kako je kdo prišel do denarja, ampak pravijo: To je pameten in bister človek! Koncem koncev imajo tudi prav, čisto po receptu: Kjer hiša gori, grejmo se vsi! Proti upravni razdelitvi države na ..oblasti" so se izrekli tudi bosanski Turki. Za nedeljivo Slovenijo je nastopil ..Srpski Književni Glasnik11, ki je najboljši srbski mesečnik. V svojem političnem pregledu trdi, da je delitev Slovenije popolnoma nepotrebno. Tako še pameten Srb. Med Slovenci je pa še vedno nekaj ljudi, ki hočejo Slovenijo deliti, ker se boje ..klerikalcev". Strah in bojazen sta pa vedno znak nezmožnosti in nespobnosti. LISTEK. „Mizerere“ ali stiske od ali te nove vlade (V Belgradu je nastopila o Božiču nova vlada. Dolgo so gospodje gliliali za njen ..program". Na številnih „sejah“ so razni ministrski kandidati zastopali svoja „sta-lišča". Posrečilo se nam je dobiti od ene od ali teh sej kratek zapisnik. Na začudenje je besedilo posneto iz znane Koritkove zbirke ..Slovenske pesmi kranjskega naroda", ki ie izšla že leta 1839. pri Blasniku v Ljubljani. Podajamo zapisnik po izvirnem besedilu.) Seja obdržana dne 18. decembra 1. 1921. v Belgradu. Dnevni red: Kdo naj postane minister? Sklicatelj nepoznan. Vrši se brez predsedstva. Kandidat za ministrsko predsedstvo otvori sejo takole: Mizerere, mizerere, bom pel dokler bom živ! Danes se bo revno godilo, ker revno bo kosilo... Kandidat za ministrstvo vseh pro-svet in ver mu odgovarja: Mizerere mi bo župa, jok solata, ajmoht skupa, vino pa teče čez oči... Kandidat za ministrstvo socijalne smrti se na to vmeša: Zena začela je močno stokat, otroci pa po hiši jokat... Pride vel’ ka družina, zmanjka žita, kruha, vina ... Bivši minister socijalnih dobrot napravi sledeči medklic: Otroci pač zmiraj kriče! Kandidat za policijsko ministrstvo: En otrok prav’: mama, ata... Drug prav’: mama kakat! Tretji pravi: me glava boli... Kandidat za prvega turškega ministra: Četrti pa milo zdihuje, peti kriči: buba! Kandidat za vdde: In šesti lula! Kandidat za drugega turškega ministra: Daj, mama, „cuza“! Pod odprtim oknom se oglasi ljudstvo, pojoč unisono: Kjer bo takšno življenje, bo močno trpljenje! Pri ognju se nič ne kuha, peč noče peč’t kruha! S hriba dol se sliši glas „Avtono-mista“:: Vse gre h koncu, nič ni v loncu, v trebuhu Vam poldan zvoni! Zapisnik se sklene in podpiše. Podpišejo se samo novi ministri. Slede znani podpisi. Zrnja. V politiki ni bilo nikoli dovoljno odkritosrčnosti. Če premotrimo posamezne politične stranke, bomo spoznali, da je večina njih vzela konec vsled svoje neodkritosrčnosti. Izvor iste pa je navadno vedno v tem, da smatrajo posamezniki ali pa posamezne klike svoje misli in svoja hotenja za edino pravilna, ker podcenjujejo vse druge. * Marsikdo je danes opozicijonalec. Marsikdo kriči, rohni in kritizira. Če bi se lahko pogledalo v srce, pa bi se marsikje zagledala strašna — hinavšči- na! Misliš, da imaš poleg sebe prijatelja in zaveznika, pa nevedoma gojiš na svojih prsih — kačo! Da so razmere v naši državi tako žalostne kakor so, ni kriva samo vlada, temveč tudi ljudstvo, ki le prerado veruje v navidezno kritiko. Če bi vsa opozicija, ki se lehkomiselnemu ljudstvu kaže kot nezlomljiva, resnično hotela zboljšati razmere, bi to storila z lahkoto. Veliko je poklicanih, pa malo je izvoljenih! Tudi pri nas so poslanci, ki vedre — na Kranjskem, v Belgradu pa prosijo — dežja! * Politična morala je navadno na zelo slabem glasu. Morala predpostavlja poštenost, politika pa se le prerada druži z zvijačnostjo, s hinavščino in z zahrbtnostjo. Kdor je zvit in zahrbten, slovi kot dober „dipIomat“ iu kot velik politik. Kdor je pošten, ga imajo za nesposobnega. Končno pa le prevladuje __________ morala. Politika dosega trcnotne uspehe, morala pa trajne. B. VNANJA POLITIKA. Naš novi minister vnanjih zadev dr. Ninčlč je številnim časnikarjem razlagal svoj političen program. Lepih besed je izrekel dovolj, jasnega in določnega je pa povedal prav malo ali pa nič. A tudi če bi bil kaj povedal, nam ne bi bilo mnogo pomagano Predpogoj dobre, močne in samostojne vnanje politike je dobra notranja politika. Te pa nimamo. Zato bo moral tudi novi minister kolebati sem in tja. On ne bo mogel delati, kar bi hotel in želel on sam, ampak kakor bodo zapovedovali drugi. Konferenca za obnovo Evrope. V spoznanju, da pomeni gospodarski razpad Srednje Evrope tudi za zmagovalne zapadno-evropske države veliko škodo in nesrečo, je sklical angleški ministrski predsednik konferenco velikih držav v Cannes (izgovori: Kan). Na tej konferenci so sklenili, da se morajo revidirati pogodbe, ki nalagajo Nemčiji plačevanje ogromne vojne odškodnine v kratk h obrokih. Sklenili so, da se ne- i at'rim zahtevam Nemčije ugodi. Ta sklep pa Francozom ni bil všeč in so konferenco zapustili. Vsled odhoda Francozov so konferenco zapustili tudi Nemci, "vsled česar je postala konferenca brezpredmetna. Sedaj se trudijo Angleži, da skličejo novo konferenco v Genovo, ki bo začela zborovati začetkom marca. Nova francoska vlada. Vsled sklepa konference v Cannesu, da se dovolijo Nemcem neke olajšave pri plačevanju vojne odškodnine, je nastalo na Francoskem silno razburjenje. Francoski ministrski predsednik Briand, ki se je pokazal po mnenju francoskih kapitalistov napram Nemcem preveč popustljivega, je moral odstopiti. Na njegovo mesto je stopil P 'incare (reci Poenkarč), ki zastopa politiko skrajne nepomirljivosti in divjega sovraštva proti Nemčiji, seveda iz strahu pred nemškim maščevanjem. V Ameriki, ki zastopa politiko miru in sprave, je napravil odstop Brianda zelo neprijeten vtis in Amerikanci pravijo, da je danes Splošno nezadovoljstvo z razmerami v naši državi je čuden pojav, čuden zaradi tega, ker so z „državo“ nezadovoljni vsi, ki so jo hoteli in želeli. Nezadovoljni so Srbi, nezadovoljni so Hrvati, nezadovoljni so Slovenci. — Nezadovoljni so kmetje in nezadovoljni so delavci. — Nezadovoljni so pravoslavni, nezadovoljni so katoličani in Turki. Nezadovoljnost vlada toiej pri nas ined plemeni, nezadovoljnost med verami, nezadovoljnost med socijalnimi plastmi in sloji. Vsi pa so nezadovoljni z „dr-žavo“. Ali je to res? Ali je to mogoče? Vsaj so vendar 1. 1918. Jugoslavijo vsi želeli in hoteli! Vprašajmo se, kaj je pravzaprav „država“? Država je državna uprava. Ni torej prav rečeno, če trdimo, da so ljudje nezadovoljni z ,,državo , ampak pravilnejše moramo reči: ljudje so nezadovoljni z državno upravo. Ni t°rei res, čc nam naši politični nasprotniki očitajo, da hočemo razbiti »državo", res pa je, da hočemo in tudi moramo izpre-meniti do korena našo državno upravo in državno gospodarstvo, če hočemo ohraniti svojo državo. Kako smo prišli do sedanje državne uprave, ki je zakrivila toliko zla in rodila tolika nezadovoljstva? L. 1918. je razpadla bivša avstro-ogrska monarhija. Na jugu so nastale takrat nove države, katerim so načelovale „revolucijonarne“ narodne vlade. Tako „narodno vlado“ smo imeli v Sloveniji, na Hrvatskem, v Bosni, v Vojvodini in v Dalmaciji. Narodne vlade so si postavile neko vrhovno oblast v „Na-rodnem veču“ v Zagrebu. To »Narodno Veče“ je nato sklenilo koncem novembra I. 1918. „ujedinjenje“ z bivšo kraljevino Srbijo, ki je bilo slovesno proglašeno v znanem proglasu sedanjega kralja Aleksandra dne 1. decembra leta 1918. Kaj jo obsegalo to ujedinjenje? Po naših mislih je bilo to ujedinjenje zgolj politično. To se pravi: Zastopniki (ne-voljeni! op. ur.) Srbov, Hrvatov in Slovencev so sklenili, da hočejo živeti v skupni državi. O kakem upravnem uje-dinjenju pa ni moglo biti niti govora, vsaj med pametnimi ljudmi ne, ki so se v Evropi Francija ravno taka nemirna država, kaokr je bila pred vojno Nemčija. Zato se danes od francoske poli tike odvrača ves svet, izvzemši našo državo, in se pridružuje mirni politiki Anglije in Amerike. Celo Italija se nagiblje na angleško stran. Kakor poročajo listi, hoče tudi Češka slediti angleški politiki. Danes ni dvoma, da bodo Francozi kmalu popolnoma osamljeni, če ne bodo popustili od svoje pretiranosti v politiki napram Nemčiji in še bolj proii Rusiji. Razpad velike antante. Vsled naravnost blazne politike sovraštva Francozov proti Nemcem je prišlo do velikega razdora med francoskimi in angleškimi državniki. Ta razdor se bo dal težko zravnati, bržkone nikdar več. Prijateljstvo med Angleži in Francozi ni bilo nikdar odkritosrčno, vsaj je znano iz zgodovine, da so si bili Francozi in Angleži večni sovražniki. Oba nasprotnika je združilo le skupno sovraštvo proti Nemcem v času, ko so znali spretni Angleži pridobiti Francoze na svojo stran kot svojo pomožno četo proti Nemcem. Po zmagi nad Nemčijo pa je postalo Angležem prijateljstvo s Francozi postranska stvar, dočim so F-an-cozi brez angleške pomoči izročeni nemški maščevalnosti na milost in nemilost. Francozi bodo morali Angležem znatno popustiti, če si bodo hoteli ohraniti njihovo naklonjenost. O razmerah na Slovaškem piše glasilo agrarne (— kmečke) češke stranke „Venkov“ zelo neugodno. Slovaki zahtevajo vedno glasneje svojo avtonomijo, sovraštvo proti češkemu centralizmu raste, boj za književni jezik jc vedno hujši. Slovaške stranke se družijo proti češki centralistični politiki in slovaški politični voditelji vedno bolj razpravljajo o švicarskem kantonalnem sistemu (ki je skrajno federalističen). Slovaški otroci ne hodijo v češke šole, ampak v madžarske itd. — Taki so plodovi pretiranega centralizma — tudi pri nas. zavedali ogromnih težav izenačenja zakonodaje, brez katere upravno ujedinje-nje ni mogoče. Belgrad torej za enkrat ni mogel biti za nas nič drugega kakor politično središče, nikakor pa ne upravno. „Na-rodne vlade“ — ali kar bi bilo stopilo na njihovo mesto — bi bile moiale voditi v svojih področjih domače upravne posle tako dolgo, dokler ne bi pametni in razsodni upravniki določili po skrbnih študijah, kaj naj sc izenači in kaj ne in pa kako naj se izenači. To pa se ni zgodilo. „Narodne vlade*1 so bile sestavljene iz poverjenikov. Poverjeniki so bili neke vrste ministri, t. j. opravljali so iste posle in imeli so enak delokrog, kakor so ga imeli v Avstriji in na Ogrskem ministri. Tako je zahtevala stalnost uprave, da se je ohranila poleg glavarstev in deželne (,.narodne") vlade tudi tretja, namreč ministrska inštanca. Kakor hitro pa je bi! Belgrad proglašen za politično središče skupne države, so začele „narodne vlude“ smatrati Belgrad tudi za svoje unravno središče brez predhodne določitve kompetenc in s tem činom je bila narejena zgodovinska uorav-na napaka, na katere usodepolnih posledica!« še danes trpimo. V tem koraku »narodnih vlad“ vidimo glavni vzrok vsega sedanjega nezadovoljstva. Bivša kraljevina Srbija je kot neodvisna (suverena) država imela svoja ministrstva. Naravno je, da so bili i ministri i višji in nižji uradniki v minstrstvih zgolj Srbi iz Srbije, od katerih mnogi niso bili celo svoje življenje niti v Zemunu, kaj šele v Zagrebu ali v Ljubljani ali v Sarajevu ali v Dalmaciji. Ti gospodje so bili mogoče čisto dobri upravniki za Srbijo, nikakor pa niso bili kos in tudi niso mogli biti kos ogromni novi nalogi, pred katero so se naenkrat znašli. namreč upravi velike Jugoslavije, ki je obstojala iz pet različnih upravnih sistemov. Če bi bilo takrat vladalo v glavah naših politikov hladno računanje z razmerami, bi bili morali reči: Srbski uradniki ne poznajo drugega kakor Srbijo, Slovenci poznajo le Slovenijo. Hrvatje Hrvatsko, Bosanci Bosno, Dalmatinci Dalmacijo in Vojvodinci Vojvodino. Vsak izmed teh pozna le zakonodajo svoje pokrajine, zato ni nihče sposoben, da vlada nad drugimi. Ker je pa neka skupna oblast potrebna, zato naj se osnuje skupno ministrstvo, v katerem bodo zastopani ne le politiki vseh omenjenih pokrajin kot ministri, ampak v pr- vi vrsti upravniki. Narodne vlade naj ostanejo začasno, kar so — deloma so tudi ostale — toda tudi belgrajska vlada mora napraviti korak nazaj na stopinjo pokrajinske vlade in se pokoriti novi skupni vladi. Toda ogromno narodnostno navdušenje, ki je takrat vladalo pri nas za zmagovito Srbijo, tega edino pametnega koraka ni dopuščalo. Za upravo in njeno skupno ureditev se ni nihče brigal, ker so vse oči štrlele kot hipnotizirane le v Pariz, za upravna vprašanja se pa nihče ni brigal. Dalje je tudi vprašanje, če bi bili Srbi takrat v svojem prvem zmagovalskem navdušenju pri volji trpeti tako »ponižanje" pred premaganimi »prečam". Da nas smatrajo Srbi še danes samo za navadne premagance in ne kot enakopravne državljane, o tem se lahko vsak prepriča, kadar sc hoče. Mogoče pa je srbsko javno mnenje danes drugačno? Tolažljivo jc, da je. Današnji popolni zastoj političnega življenja in splošna nezadovoljnost odpirata tudi Srbom oči. Nekaj časa si je gospoda v Belgradu pomagala s tem, da je dolžila obsovražene »prečane", češ da so ti krivi »kuge, lakote in vojske". Danes ta govorica ne vžiga več. Voina je vsepovsod na svetu napravila silno škodo železnicam. Vlaki so drdrali dan in noč, neprestano po vseh progah. Za reparaturc ni bilo časa. Za popravo prog vozov, lokomotiv ni nihče skrbel čeprav so vsi vedeli, da se je tekom vojnih let marsikaj pokvarilo, omajalo, razbilo. Po vojni so toraj bile železnice vsepovsod, kjer je vihralo klanje, v silno žalostnem stanju. Zato so se vse države takoj po vojni z veliko energijo poprijele obnovitvenega dela na železnicah. V Nemčiji, na Češkem, v Italiji in celo v beraški Nemški Avstriji so se jeli pridno izdelovati novi vagoni, stroji, popravljati stari, izmenjavale so se tračnice in popravljale proge. Do danes so v vseh sosednih deželah železniški promet že znatno zboljšali in obnovili. Celo v sovjetski Rusiji, kjer so lansko in predlansko leto silno trpeli na razrovanem železniškem prometu, se je sovjetski vladi posrečilo promet zopet nekoliko izboljšati. Vlaki vozijo tam precej točno. Tudi pri nas v Jugoslaviji, sc je o tem veliko govorilo in pisalo. Storilo pa se prav za prav ni nič. Železniški strokovnjaki so nam zatrdili, da so železnice pri nas danes v veliko slabšem položaju, kakor pa so bile pred tremi leti, takoj po dolgoletni vojni. Zagrebški direktor železnic, znan strokovnjak, se je baje izrazil: Odkar je zanustil železniško ministrstvo dr. Korošec, je ostalo vse na mrtvi točki. On je bil prvi železniški minister v Jugoslaviji, ki je uvidel potrebo reform in obnovitve v železniškem prometu. Toda delo, ki ga je komaj započel, se po njegovem odhodu ni nadaljevalo. — Zadnje čase smo slišali o velikih železniških nesrečah na naših državnih železnicah. Strokovnjaki trdijo, da lahko povedo dan, ko se bo ves promet sploh ustavil, ako ne pride pravočasno pomoč in sicer temeljita pomoč. Proge so silno oslabele. Najdejo se primeri, da ponekod drži tračnico na »prog" le še en sam vijak. Nevarnosti, da pade vlak s tira so torej tu. Aparati, ki prestavljajo tire, ponekod sploh več ne funkci-joniraio. Stroji pogosto odrečejo Vozovi so večji del zanemarjeni in polomljeni. Zima je dolga in huda. Od ljudstva zahteva marsikaj: boljše hrane, obutve, obleke, drv, zdravil za številne bolezni, ki jih prinaša zima seboj. Celo v starih, boljših časih, sc je zlasti revnejše ljudstvo s skrbjo pripravljalo na zimo. Tudi sedaj imamo zimo. Ioda letošnja zima je najhujša, kolikor pomni sedanji rod. K vsem zimskim skrbem se je pridružila še — draginja. Draginja, pod katere pezo ne stoka več samo de- Mogoče še pri par bedakih, med pametnejšimi Srbi pa ne več. Danes uvidevajo Srbi sami, da so pač mojstri v orožju in hrabri junaki, česar jim nihče ne taji in ne jemlje, vidijo, pa tudi, da niso upravni organizatorji in da jim bo treba na tem polju kreniti na čisto nova pota. Mnogo so krive današnjih upravnih razmer tudi bivše narodne vlade vsled tega, ker so pošiljale v Belgrad v rešitev akte, ki bi jih bile lahko reševale same doma. Na ta način bi si bile ohranile mnogo večjo samostojnost, ki je danes vsled prevelike resnične ali navidezne »pokorščine" že skoro popolnoma izginila. Naj omenimo še eno dejstvo, ki je istotako postalo usodno. Ko so 1. 1918. stranke določale svoje zastopnike za »Narodno Veče", so imenovale tudi svoje zastopnike za pokrajinske zbore. Nič ni oviralo tedanjih narodnih vlad, da te pokrajinske zbore tudi skličejo na zasedanja. To se ni zgodilo. Zakaj ne, o tem bo pisala zgodovina. Mogoče se je to zgodilo iz komodnosti, ali pa mogoče iz strahu pred kontrolo vladnega delovanja po ljudskih zastopnikih? Naj bo že vzrok ta ali ta, eno je gotovo: Če bi bili pravočasno sklicani pokrajinski zbori, bi danes ne imeli nesrečne vidovdanske ustave, zato pa tudi takega nezadovoljstva ne kakor ga imamo. Opustitev pokrajinskih zborov je bila največja zgodovinska napaka in silno težko jo bo popraviti, če se sploh še da popraviti. Na največjih progali vlaki niso niti kurjeni niti razsvetljeni. Tovorni promet gre počasi in nesigurno naprej. Vagoni za prevoz blaga se le težko dobe; nasprotno pa na posameznih zapuščenih štacijah stojih mnogo praznih vozov mesece in mesece dolgo. Žito moramo pri nas prevažati n. pr. v odprtih vagonih. Poleg tega je finančni položaj državnih železnic strašen. Z merodajnega mesta nismo sicer doslej še nič slišali o tem, poznavalci razmer pa z vso gotovostjo trdijo, da imajo naše državne železnice dve milijardi kron deficita. Če jc temu tako, potem že razumemo, da železniška uprava ne more nabaviti svojim uslužbencem oblek in jim dati primernih plač. Edina železnica, ki pri nas vsaj za sedanje čase promet dobro vzdržuje — jc privatna Južna železnica. Slišimo pa, da se v Belgradu potegujejo zato, da tudi proge Južne železnice podržavijo. * Mislimo, da bi bilo pametnejše, če bi v Belgradu najpreje napravili red v lastni hiši in šele potem mislili tudi na podr-žavljenje privatnih železnic. Sicer pa tega stremljenja ne razumemo, ker ču-jemo od druge, zanesljive strani, da se istočasno v Belgradu bavijo z mislijo — ker ne vidijo nobenega izhoda iz sedanje velike zagate v finančnem in strokovnem oziru! — da bi se dale državne železnice v zakup privatnim družbam! Pri tem se misli na ustvaritev posebnega bančnega sindikata, ki bi ga tvorile domače in inozemske finančne skupine. Beležimo vse to, da pokažemo, kako daleč je ]>rivedel nesrečni belgrajski centralizem tudi naše državne železnice. To kar zmore privatna Južna železnica, tega naše centralizirano državno gospodarstvo in upravljanje ne zmore! Naše železnice se nahajajo v strašno težkem položaju. Sedanja pot njihovega upravljanja vodi v katastrofo. Neko jutro utegnemo zaznati, da sc jc promet ustavil povsod. Saj nekatere proge v Srbiji že danes več ne obratujejo. Dežela, ki nima prometa ali pa ima le nezadostnega, obuboža. Njen denar ne more imeti kaj prida vrednosti in kredita! lavsko in ktnetiško ljudstvo, temveč tudi že tisti srednji sloji, ki smo jih časih tudi šteli med »premožne". In na ustih vseh, ki pošteno žive od svojega dela, stoji nemo vprašnje: „Kaj bo? Kako bomo živeli?“ Večina teh ljudi ima še vedno trdno upanje, da se življenje in razmere zboljšajo. Upajo, da bo naš denar v velikem svetu dobil čez noč zopet večjo vrednost in veljavo. Na ta način bi se življe- Zgodovinske napake. Naše držsvne železnice v nevarnosti „Kaj bo? Kako bomo živeli?“ nje pocenilo. Upajo dan za dnevom, potrpežljivo kakor globoko verujoči človek. Toda dan za dnevom črta huda usoda njihove upapolne račune. Vrednost našega denarja pada stalno, draginja vsega, kar se za najbolj preprosto življenje potrebuje, pa raste in raste. Kar smo brali lansko leto o Nemški Avstriji in bedi njenega prebivalstva, to doživljamo letos mi sami! Pravijo, da je naša država bogata. Saj je res. Naša država je predvsem kmetiška država. Najmanj 70 odstotkov vsega njenega prebivalstva se peča s poljedeljstvom in živinorejo. V taki državi navadno pride človeški želodec z lahkoto na svoj račun. V takšni državi se lahko zgodi, da ljudem zmanjka n. pr. obutve in obleke, lepih ovratnikov, dragih mobilij; toda stradati v dobri kmeti-ški državi navadno ni treba nikomur. V naši državi pa z lahkoto najdete kraje, kjer prebivalstvo ne pogreša samo dobre obutve, tople obleke, lepih in raznovrstnih obrtnih ter industrijskih izdelkov, temveč naravnost — kruha! To je skoro neverjetno! Poglejmo v Nen.ško Avstrijo! Tam, zlasti po mestih, velik del prebivalstva res strada in trpi na pomanjkanju živeža. Toda tega, kar ti ljudje sami izdelujejo — obutve, oblek, gospodarskih, obrtnih in industrijskih izdelkov navadno nikjer ne manjka. O tem sc tam ne sliši posebnih pritožb; slišijo se le pritožbe o hrani, o žitu, mesu itd., česar vsega tam ne pridelajo preveč in v obilici! Pri nas obrtnih in industrijskih izdelkov res ni prav veliko. Zato jih moramo tudi uvažati. Uvažamo tudi čevlje, obleko, stroje itd. Da tega tu ali tam zmanjkuje ali pa je predrago, je še ne- „Ali — ali“. Pod tem naslovom je priobčil pretekli teden „Slov. Narod“ notico, v kateri zahteva, naj se proti Hrvatom uporablja tudi skrajna sredstva, ako nočejo od svoje sedanje „upor-nc politike odnehati. Takoj naslednjega dne pa je list objavil uvodni članek, v katerem odločno obsoja vsako nasilno politiko proti Hrvatom in zahteva, naj še odstranijo od političnega vodstva države nesposobni „zgagarji“, ki so v svoji nerodnosti ustvarili na Hrvaškem sedanje neznosno politično stanje. Kakor govore, je bil napisan dotični uvodnik na povelje, ne povedo pa, na čegavo. — Še bolj zanimiv je bil takoj po objavi omenjenega članka v „Na-rodu“ izišli uvodnik v centralističnem „Jutru". Tam zahteva člankar sporazum med Hrvati in Srbi. Beseda „spo-razum" je bila še nedavno v „Jutru" prokleta. „0 sporazumu med Hrvati in Srbi ne more biti govora" — je ,,Jutro" vedno pisalo — ,.ker za sporazum sta potrebna dva, Hrvati in Srbi pa so eno." Isto „Jutro“ torej sedaj že pri znava možnost sporazuma in s tem priznava tudi, da Hrvati in Srbi le niso tako trdna enota, kakor smo to doslej v „Jutru" brali. — Cc preudarimo vsebino vseh omenjenih notic in člankov, moramo ugotoviti, da sc vrši v našem političnem mišljenju velik notranji preobrat. Danes niso naši centralisti svojim prvotnim načelom nič kaj posebno zvesti, ampak se silno bližajo našemu, avtonomističnemu stališču. Nas to iskreno veseli; bojimo se samo enega, namreč da bi postal „Avtonomist“ lepega dne še glavno glasilo — državotvor-cev. Tisti. „Avtonomist", ki je bil nedavno še „rdeč jezuit", prevraten element" itd. Tako se menjajo časi... Dobra delitev. Tam doli nekje v Tetovu ali v Piškopeji je zavladala vsled zadnje suše huda lakota. Ministrstvo v Belgradu se je bednega prebivalstva usmililo in je poslalo na adreso srezkega ali okružnega načelnika 28 vagonov koruze z nalogom, da to koruzo razdeli na 7 prizadetih občin. To je bil za gospoda načelnika težak račun. Mo-dri pisarji, ki jih je imel v službi, so zmajajoč z glavami odšli, češ da niso dovolj pismeni. Gospod načelnik se je spomnil, da sc je nekdaj učil v šoli tudi računa, ki mu pravijo delitev, ampak prav natanko le ni vedel, kako stvar gre. Za poskušnjo vzame košček papirja in naniše nanj 28:7. Nato prične: 7 v 8 je zapopadeno 1 krat in ostane 1. — To ostalo enojko zapiše pod 8 in ra- goslaviji notabene! — zmanjkuje živil za želodec — to je čudo! To ne gre v glavo tudi nobenemu tujcu, ki prihaja med nas. In vendar, koliko žita in vina se pridela v naši državi! Koliko živine, perutnine prirede naši pridni kmetovalci. Pa vendar trpimo skoro večje pomanjkanje na vseh teh pridelkih kot v industrijskih državah, kakršna je Nemška Avstrija ali Čehoslovaška republika! Zlasti pri nas v Sloveniji je pomanjkanje silno občutljivo. Ponekod, zlasti v gorskih ali vinorodnih krajih naše dežele, revnejše ljudstvo letos dobesedno strada. Kaj takšnega pač nismo nikoli pričakovali v agrarni Jugoslaviji. Zakaj je vse tako? Zato, ker je gospodarstvo v državi slabo; zato, ker so naši državni vodniki ujetniki velekapita-lizma, ki preti izmozgati delovne ljudi do konca. Velekapital se je v naši državi nesramno razpasel. Ne zadovoljuje se več z navadnim „meščanskim“ ‘dobičkom, kakor nekdaj pred vojno, temveč preti zasužniti vse: ljudstvo in državo! Da se pri tem sistemu razpasuje korupcija — kdo bi tega ne umel. Revščina je bila od nekdaj pomagač korupcije. Seveda tudi pohlep, ki ne pozna meja. Silno težko bo te razmere zboljšati. Zakaj borba z velekapitalom ni lahka in morda bodo padle v boju proti njemu še cele generacije, predno bo premagan zares! „Kako bomo živeli?" — Tako kakor si bomo postlali! Človek v starosti tako leži, kakor si v mladosti postelje — pravi pregovor. Isto velja za posamezne narode in človeštvo vobče. Če se sedaj udarno, se nam bo vedno slabo godilo! vesti. čuna dalje: 7 v 21 je 3 krat. Tako je dobil sledeči rezultat „28 : 7 = 13. — Da še prepriča o pravilnosti računa, si zapiše število 13 zaporedoma 7 krat drugo pod drugo. Nato začne seštevati dolgo 13 vrsto od spodaj: 3 in 3 je 6, in 13 3 je 9 i. t. d., dokler ni rekel na 13 vrhu: in 3 je 21. Potem pa je 13 začel šteti kar naprej od zgo- 13 raj doli enojke in je nadaljeval: 13 (21) in 1 je 22, in 1 je 23 i. t. d., 13 dokler ni dobil končnega šte- vila 28. — Ko je videl, da je to število pravo, je ves vesel vzkliknil: Imamo ga, imamo ga! Račun je pravilen. Nato je račun lepo prepisal na akt in ga poslal ministrstvu v odobrenje. — Ministrski načelnik je pa znal dobro množiti in je napisal siedeči račun: Množil je tako: 13X7 7X3 — 21. (Število 21 je 21 podpisal, kakor je razvidno). 7 Potem pa: 7X1=7. (Sed- 28 mico je podpisal, kakor je razvidno). Skupaj 28. Ker se je račun izkazal kot pravilen ga je podpisal: Tačno, sve u redu. Popovič. — Kako so potem koruzo v resnici delili, o tem zgodovina molči. Habsburg, dr. Šušteršič in savski most. Pred nedavnim časom je bila na dnevnem redu „novica“, da bo savski most med Belgradom in Zemunom kmalu dograjen in izročen prometu. Ta novica se je pojavila v listih vedno, kadar drugih novic ni bilo. Tudi sedaj živimo v dobi časnikarske suše in ubogi časnikarski tlačani sesajo mezince, da bi „kaj“ našli, če pa nič ne najdejo, morata iz zadrege pomagati Habsburg in dr. Šušteršič. Tako se v gotovih presledkih vedno ponavljajo beležke o povratku Karla — sedaj Zite — na Ogrsko in o povratku dr. Šušteršiča v Jugoslavijo. To se bo ponavljalo tako dolgo, da tem vestem ne bo nihče več verjel, kakor iz ljudskošolskega berila znanemu Janezku ni nihče verjel, da volk prihaja, niti takrat ne več, ko je volk — res prišel. Ljubljanska „Jugoslavija“ javlja, da se bodo avtonomisti združili na ta način, da postane ..Avtonomist" sobotna priloga ..Slovenskemu Narodu". — Te govorice niso točne. Če pride res do kake združitve, postane „Slov. Narod" dnevna priloga sobotnega »Avtonomi-sta". Posebne nagrade davčnim uradnikom. Pred nekaj meseci smo brali \ časopisih, da je finančno ministrstvo obljubilo davčnim uradnikom posebne procente od iztirjanega davka. Takrat je proti taki nemorali in korupciji opravičeno protestirala vsa slovenska javnost. Sedaj pa govore v Ljubljani, da so vendarle davčnim uradnikom izplačali obljubljene nagrade. Imenujejo se tudi svote, prav lepe svote! Nismo go- V finančnem odboru je izpregovoril g. finančni minister in ga je prepričeval, da so v tekočem letu za državne dohodke najboljši izgledi! Izvzel je le carino „ker je bilo v preteklem letu uvoženega preveč blaga." Prerokoval je, da bodo državni dohodki najbrže preše gli predvideno svoto — za dvesto milijonov dinarjev! Verjetno je, da je to zamuziciral le zato, da bi mu bil odbor bolj naklonjen pri budžetnih izdatkih. Toda, da se odbor ne bi udal kakšnim iluzijam, pa pomislil, kako o. tem mislijo pametni ljudje drugod po svetu, da more namreč tudi ravnotežje v drž. proračunu vplivati na vrednost našega narodnega denarja, je g. minister pogruntal neko novo teorijo in rekel: „V ostalem pa stoji vsled tega, ker sedaj nimamo izvoza in toraj naša plačilna bilanca ni aktivna, naš dinar tako nizko! čeprav bi dosegli v proračunu ravnotežje in bi mogli plačati ves državni dolg pri Narodni banki, bo vendar stal dinar nizko vse dotlej, dokler naša plačilna bilanca ne postane aktivna. Ravno v tem času pa objavlja „Temps“ razgovor svojega dopisnika z direktorjem gospodarskega oddelka v avstrijskem zunanjem ministrstvom, Rihardom Schulerjem, v katerem ta, govoreč o odredbah za ozdravljenje svoje dežele, pravi: Zato ste potrebni dve osnovni prvotni odredbi: prvič ravnotežje v proračunu in drugič zmanjšanje po-pirne denarne cirkulacije! Gospod Kumanudi nikakor ne more zapopasti svojega posla. On je stalno v nasprotju s celim svetom, ki o teh rečeh resno misli in dela. Enkrat dolži za vratolomni padec našega dinarja in njegove vsakodnevne skoke borzno špekulacijo in arbitražo, ki bi mu zvarile zdravilo proti temu, drugič zopet vali krivdo na našo pasivno plačilno bilanco, ne da bi mogel pojasniti resni kronični deficit v drž. proračunu in lehkomiselno zadolževanje pri Narodni banki ter vsakodnevno povečevanje cirkulacije popirnih bankovcev, ki nimajo nobene kovinske podlage! > Doslej se še ni znašel v Evropi minister, kolikor vem, ki bi tako, kakor g. Kumanudi govoril in imel takšne pojme o finančnem in gospodarskem ozdravljenja dežele, katera ima jtakšno slabo valuto in takšno inflacijo opirnatega denarja kakor mi. Plačilna bilanca! Vsekakor važna stvar za državo, kakor tudi za vsakega zasebnika in vsako zasebno podjetje. Toda vsak človek, ki kaj razume o financah, dobro ve, prvič, da državna plačilna bilanca ni odvisna samo od izvoza, ker je izvoz lahko tudi večji od uvoza, da ima torej država lahko aktivno trgovinsko in pasivno plačilno bilanco; drugič pa. morejo imeti pasivne plačilne bilance tudi finančno in gospodarsko zdrave in napredne dežele. Še nikomur ni padlo na um, da bi od aktivne , lačilne bilance pričakoval zboljšanja svoje valute, puščal pa v nemar proračunske deficite in popirno inflacijo, kakor še nobenemu resnemu finančnemu ministru ni prišlo na misel, da bi od izvoza pričakoval aktivno plačilno bilanco, med tem ko bi se on s svojimi tovariši zadolževal v inozemstvu ter s tem pomogel poslabševati in povečavati pasivnost plačilne bilance, škodovati državnim koristim s povečavanjem izvoza, za katerega zopet pa se on s svojimi tovariši ne briga, da bi ga povečal in pomnožil. Ali je to mar resna skrb za izvoz, če promet vsake vrste, mesto da bi se popravljal in zboljševal, vsak dan bolj nazaduje in se nanj niti ne misli? Železniški ministri se vsak čas menjavajo kakor hruške; niti se ne vodi računa o tem, kdo sc postavlja za železniškega ministra, ki imej neobično znanje, odločnost in organizatorno sposobnost. G. finančni minister, ki se ga to v največji meri tiče, pa se zadovoljuje z spodom nevoščljivi zaradi priboljška, če so ga res dobili, protestiramo pa najodločneje proti procentom, ker je po naših mislih uradnik dolžan delati za svojo plačo in ne za posebne nagrade. Pristojna oblast naj zadevo pojasni! navadno lahko konstatacijo, da sedaj „nimamo izvoza." Pa vseeno naš izvoz napreduje, čeprav ne v toliko kot bi bilo morda potrebno in v kolikor bi lahko. Leta 1919. se je izvozilo za 687 milijonov, leta 1920. za 1320 milijonov dinarjev, a v letu 1921. že v devetih mesecih za 1669 milijonov dinarjev! Ali sc vzporedno s tem popravlja tudi naša plačilna bilanca in ali ima naša valuta od tega kakšno korist? Bog čuvaj! Tudi naša plačilna bilanca se slabša in naša valuta je šibkejša! Tudi naš kredit je manjši! Prva in osnovna potreba vsake države, ki hoče imeti zdrave finance in zdravo, napredno gospodarstvo je ta, da vlada v deželi pravni red in napredek. Ali imamo mi to? Skrbi li za to finančni minister s svojimi tovariši v vlad', ki bi jim moral vsaki dan to važno reč' pred-očevati? Da mi nimamo pravnega reda in napredka, mislim, je jasno vsem. Da, finančni minister s svojimi ministrskimi tovariši skrbi za to, da bi to imeli — se na žalost nikjer ne vidi. Nasprotno se vidi, da njegovi tovariši sami ubijajo in rušijo piavni red in napredek, slabe in ubijajo pravno čustvo v državljanih s svojim lastnim postopkom! Pod krinko zaščite gospodarsko sla-bejših, ministrstvo za socijalno politiko ustvarja in vzdržuje pravni nered, kateri nobeni, pa tudi socijalni politiki ne more koristiti, vsem pa more biti v škodo in tudi je! Ono svoje lastne odloke od danes do jutri menjuje; ono je povzročilo v vsaki pravni deželi nemogoč škandal, da ljudi, ki imajo pravico do svojega stanovanja, meče na cesto samo zato, da druge v njih namesti in to s pomočjo In sodelovanjem svojega ministrskega kolega notranjih del in njegovih ter najvišjih organov. Druga osnovna potreba države, ki hoče imeti zdrave finance in zdravo gospodarstvo, vsaj v'današnjem družabnem redu, je ta, da se spoštuje privatno last, spoštuje tudi pogodbe, ki so bile pravilno in v redu sklenjene bodisi med državo in zasebniki, seveda ne onih laž-njivih, na lažnjivih osnovah sklenjenih, po katerih zakupniki ali podzakupci neredko s pomočjo samih državnih organov, na škodo lastnikov, črpajo za sebe velike koristi. Tudi na to drugo osnovno državno potrebo pri nas nihče resno ne misli Ona ni za nikogar važna, tudi za finančnega ministra ne. Država o svojih lastnih obvezah ne vodi računa in samo strelja na svojo moč, na svojo silo, misleča, da jej to more prinesti dobre finance, dobro valuto in napredno gospodarstvo in ji dati — aktivno plačilno bilanco! Zato tudi nas ona na usta sedanjega finančnega ministra takole pončava: da •avnotežje v drž. proračunu in državni dolg treh milijard dinarjev pri Narodni banki, mnia večjega pomena, ker — stoji dinar tako nizko! Kadar se ima takšne napačne pojme o svojem poslu in o nalogah države, tedaj se ni treba ničemur več čuditi ter ni treba ničesar pričakovati od takšnega finančnega ministra in takšnih njegovih tovarišev! Čemur se je treba čuditi je le žalostno dejstvo, da naša javnost in gospodarski krogi vse to mirno in tiho spremljajo in da večinske stranke pričakujejo neko resno zboljšanje od ljudi, ki tako mislijo in delajo! Bel g rad, 31. 1. 1922. Stojan M. Protič. Novo notranje posojilo? Listi javljajo, da je v predlogu državnega proračuna predvideno tudi novo notranje državno posojilo v znesku 1 milijarde dinarjev (4 tisoč milijonov kron). Novo notranje posojilo bi „razdelili“ na velike banke, na veletrgovce, na veleindustri-jalce itd., majhen ostanek pa bi spustili kako razumljivo. Da pa pri nas — v Ju- Dnevne Gospodarstvo. Finančni minister in naš dinar. v prodaj za male ljudi: kmete, obrtnike, uradnike itd. Kakor se da posneti iz teli vesti, bi bilo novo notranje posojilo prisilno posojilo, ker bi bil vsak veletrgovec itd. prisiljen podpisati njemu od-kazano, ali bolje rečeno, zapovedano svoto. Če bo nameravani način izvedbe našemu državnemu kreditu kaj koristil, je pa drugo vprašanje. Kurz naše krone v Curilm je padel v četrtek na 1.70. Torej sto naših pa- pirnatih kron je vredno le še 1.70 švicarskih (zlatih) frankov. Temu padcu vrednosti našega denarja odgovarja tudi vedno rastoča draginja. Angleško posojilo. Listi javljajo, da pridejo v kratkem v Belgrad zastopniki londonske banke Bolton, da zaključijo z našo vlado vnanje posojilo v znesku 8 milijonov funtov šterlingov. To bi znašalo pri ceni 1 funta = 1250 kron okroglo svoto 10 milijard naših kron. Večino tega denarja bi porabila vlada za nakup železniškega materijala na Angleškem, namesto da bi ga nabavila mnogo cenejše v Nemčiji, mogoče celo na račun vojne odškodnine. Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASN1KA NASL. v Ljubljani. Služb© iščs zanesljiva in poštena pisarniška moč z ab-solvlrano trgovsko šolo in 9 letno pisarniško prakso. Službo bi spremenil zato, da sl v novi še pridobi prakso v knjigovodstvu In zboljša gmotno stanje. Službo sprejme kjerkoli, tudi na deželi. Ponudbe sprejema uprava ..Avtonomista” pod šifro 1922. MANUFAKTURNl ODDELEK GOSPODARSKE ZVEZE LJUSL.Mil!', Dunajska cesta ššetr. 23 Vdiha sEltp čuIte h mih in žensle rbleKr, nBjlFpža Mira Bsatarstnega spis dnjf ga perila za mo^e, Us in otrolis in utfi&a zalegi mnja, čeoljssnaMno in de^lo. ii 11 i H s PcpoSncma v ar so na i ležite svoj denar v ■ I ■ ■ : s Vzajemni | posojilnici j o Ljubljani Teedoi' Horn, Ljubljano Poljanska cesta st. 8« se priporoEa cenj. občinstvu za izvrševanje vseli kSerarskih in vodovodnih instalacijskih del kakoi> tudi za pokrivanje mtpeh. Vsa stavbinska in kleparska dela v priznano solidni izvršitvi Proračun brezplačno in poštnine nrosto Popravila točno in po najnižji dnevni ceni Ambalaž* in pločevine. poleg m!;B icrhve S g regiitp. zadruga z cmejtno zavezo. S gj S S " m ea £ Hranilne vloge se | obrestujejo s 4°|. Frcmcfni zsvod za premog 11 u Ljiljai prodaja iz slovenskih premogovnikov W velenjski; šentjanški in trboveljski gsramog vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi za industrijska podjetja in razpečava la fchoslDtašlii (n angelu kohs za livarne in domačo uporabo, kovaški premog in črni ^remog. Našlo?: PROMETNI ZAVOD ZA PREMOG d. d. Ljubljana, Nunska ulica 1. 15115 m ea 19 L