96
Nekaj od beračev.
Mlad, pa grozno nadležen berač je na Ogerskem pogosto-ma v neko grajaeino zahajal in vselej le po berlah (bergljah) prikoruncal, s celo oteklino in s cunjami poobezanimi nogami. Ni ga bilo drugač odpraviti spred dvora , kakor z obilim darom.
Nekega dne se poda mladi grajšak na lov. Razposlavši svoje pse po dragah čaka, da bi mu kaj izvohali in na strel prignali. Čaka in čaka, pa vse zastonj , ker ni ga bilo zdišati divjega repa. Naposled dolgega čakanja sit na uro pogleda; stekla je enajst. Oprezovaje še nekoliko, da bi vendar psi saj kakega zajčka prignali, začuti, da nekdo memo korači, in med potom poje in žvižga. In glej jo prevrat! Kdo nek je? Navadni beračun. Naravnost v grad jo maha, berle na rami, zdravih, akoravno debelih in obezanih stopalov, in hitro jo korači svoj pot naprej, brez vse skerbi, da ga pri stezi zad za drevom mladi graj-šinski gospod izpod čela svojega debelo gleda.
Ko psi vendar le prazui prizijajo, jo gospod domu ua-krene, in pridni, že berača zunaj pred gradom na klopi sedeti in ostanjkov čakati najde. Odlože svoje lovsko orodje hlapce pokliče, jim skrivnost zastran beračima razodene, in jim veli pripravljenim biti, ko jim bode zažvižgal.
Mladi gospod zdaj h beraču stopi in ga prijazno pobara: kako je to, da je tako cvetečega obraza mladeneč ohromil? Je že bolezen stara, in kako si jo je navlekel? Beračim de, da ne pomne več, kdaj se mu je bolezen pričela in da je že od mladega tak revež. — Gospod de: „l)aj! pokaži mi svojo nabogljivost in rane ; jez sem se zdravilstva učil, in sem ti morebiti pomagati v stanu, ker mlademu človeku se še večkrat pomagati more". „0 žlahni gospod! — de beračim — ko bi vi moje rane vidili, bi ostermeli in težave bi vas opasti utegnile". Gospod pravi: „Ti mi nič še tako ognjusnega in ostudnega pokazati ne moreš, da bi v bolnišnicah ne bil že stokrat vidil; le derzno pokaži svojo bolest, ker želim ti pomagati".
Dolgo se je mladi plemenitnik z beračem prepiral, pa ni ga omečiti mogel, da bi mu bil rane pokazal. Ze je sleparju pečeni gosjak zlo dišal, in rad bi jo bil iz praha pometel, — al prepozno je bilo, ker ga gospod ni več spred sebe pustil.
Naposled zažvižga, in hlapet prihite. Gospod jim ukaže popasti berača in mu vse cunje okrog nog odvezati. Ko perve cape odvežejo , se tudi privezano sirovo in že smerd-ljivo meso odvali; pod mesom pa so bile suhe obeze povite, in pod njimi vse zdrave noge, ker nosil je le na videz tako povite noge, da se je dela ložej ogibal in usmiljene ljudi sleparil.
Gospod še popraša berača, zakaj to počenja in s ta-košno grozno pretvaro svet mami? Berač ne čerhne in ne ve odgovora dati. Gospod ukaže hlapcu po stol in palico stopiti, da beraču hale pomerijo in mu številko, ktera se mu spodobi, na dupno nalože.
Berač prejemši plačilo za svojo hudobo jo brez bergelj potegne, in ni ga bilo več za njim ne sledti ne tiru. —
Ker pa že od hlimb lenih in zanikernih beračev govorim , naj še iz verle 5?Sedmice" eno prav zrelo le-sem postavim :
Nedavnej — pravi „Sedmicaa — je v Parizu se tale prav smešna zgodila: Nekega slepca (slepega berača) je lep psiček na privozi po mestu okrog vodil. In glej! nekemu porednemu fantalinu ta beračev psiček tako dopade, da se približa (češ, saj beračim ne vidi), privozo psu vzame in ga odnesti hoče. Berač pa v tem hipu spregledajo začne fanta tako s palico po herbtu arsati, da mu je vse veselje do psa izklestil, in jo je kriče pobegnil. Berač spet psičku privozo otveže, zameži kakor popred, in dalje tava. — Mislim , da Parižani to zvedši niso dolgo oprezovali, temu slepcu pomagati, da je spregledal.
Ko bi se beračiinom bolj na pete stopalo, bi  marsikter
svojega beračunstva ne hlinil in se ne pretvarjal siromaka ali berača, ko bi lahko z delom svoj kruhek pošteno vžival. — Lenoba , lenoba, ne pa revšina je večidel vzrok beračunstva!                                                                      J. M.