LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO Štev. 1.—XXXI. Oktober 1929. Cesar Napoleon I. PRIPOVEDKA Z htorezi iluslriral E. JUSTIN davnih časih je živel v iztočnih krajih mogočen kralj. Na njegovem dvoru so se često vršile sijajne veselice. Njegova vojs I ska je bila mnogobrojna in izurjena. Ladje so mu ponosno plavale po morju. Po nje= govih obsežnih vrtih se je potikalo vse polno živali in preletalo nešteto žgolečih krilatcev. Kaj pa naj porečem o njegovih pre< lepih palačah, koder si videl razkošno po* hištvo, zlate in srebrne prestole, posodo iz porcelana, ki je bil tedaj še redka stvar? Za svojo zabavo je imel pritlikavce, velU kane, šaljivce in drugačne čudake. Odlični kuharji in strežaji so skr= beli za njegovo telesno ugodje, globokoumni modrijani, pesniki in pravniki pa so se brigali za njegovo dušno hrano. Njegovi podaniki so ga imenovali S r e č k a. In res, njegova vla= davina je bila blažena. Njegovo življenje se je zdelo tkanina iz drago« cenih niti. Vendar v tej krasoti si opazil temno senco. Njegovo Veli« čanstvo je namreč imelo razumno in divno soprogo. Srečko je bil sedem let poročen z njo in jo je od srca ljubil. Toda potomca nista imela. To je kralja neizmerno bolelo. Naneslo pa je, da je moral kralj na vojno. Ko se je poslavljal od predrage družice, ga jc ta toplo objela, rekoč mu na uho: »Nikomur tega še ne pripoveduj, da se mi ne bodo smejali, če se moja nada ne uresniči. Vendar zdi se mi, da bova dobila kraljičino.« Kralj je bil vesel, da še nikoli tega. Junaško je odkorakal na boj, potolkel s svojo roko tri ali štiri vladarje, ki so mu na mejah delali neprilike, porušil precej sovražnih mest in se vrnil z obilnim plenom v svojo prestolnico. Medtem je bilo poteklo nekoliko mesecev. Ko se je kralj slovesno vračal v svoje stolno mesto, ga je narod pozdravljal in proslavljal, zvonovi so pritrkavali, topovi grmeli. Višek radosti pa je bil to, da mu je v carski palaoi višji komornik prinesel prezalo hčerko, ki jo je kraljica pravkar povila. . »Rožica moja zlata!« je vzkliknil kralj in objel preljubljeno soprogo. Ker pa je bil neznansko močan in ves iz sebe od navdušenja, jo je prekrepko pritisnil nase. In oj črne žalosti! Uboga stvar mu je izdihnila v čvrstem objemu. Obupni krik in vik je bil zaman. Otožno ječanje ni obudilo pokojnice v življenje. Rahel nasmešek ji je še krožil okoli ust, ali njena duša je že splavala v sinje višave. V svoji bolesti se je mogočni vladar zaobljubil, da se ne bo na novo ženil. Svojim slovstvenikom je naročil, naj zložijo žalostinko na čast preminule vladarice, in učenjaki trdijo, da je ta spev najkrasnejši tiser narodne književnosti. Dvorjani so tri leta hodili žalno oblečeni. Rajnici so postavili prelestno grobnico. Toda nobena bolečina ne traja sto let, pravi poslovica. Kralj se je sčasoma iznebil turobe in tegobe ter postal zopet tako srečen ali še srcčnejši ko prej. Rajnica se mu je prikazovala v sanjah in mu pravila, da se ji dobro godi v onostranstvu. Princesica pa je rasla in se razvijala, da je bilo čudo. Ko je bilo mladenki petnajst let, so se ji vsi divili, tako je bila čedna in izvedna. Oče jo je progla* sil za naslednico prestola in sklenil, da jo omoži. Nad pet sto poslancev je odšlo iz kabinetne pisarne, nesoč na tuje dvore vabilo, naj pridejo kraljeviči na poset k Srečku, da si kraljična izbere ženina. Glas o njeni krasoti, kreposti in umnosti se je bil raznesel po vsem bclem svetu. Zato je prišlo vse črno snubcev, hoteč tekmovati s sabljo in z uma svetlim mečem za roko premile nevestice. Visoki go« spodje so imeli pripravljeno brušeno orožje za borbo; drugi so tuhtali pretkane ugankc, da bi pokazali svoj bistri um; nekateri so pisali verze lcpotici na čast; prirejali so pod« oknice, da bi jo ganili z ubranim petjem. Vendar nihče je ni omečil. Njihovo mečevanje se ji je zdelo nerodno, njih zastavice sama abotnost, njih srčni izlivi hladni, njihova vnema pa zgolj pohlep po bogastvu. Nihče se ji ni mogel prikupiti, za vse je bila brezbrižna. Edino sin tatarskega kana je premagal to brezbrižnost, a zato si je nakopal zamero visokorodne kraljične. Ta princ je bil pravcati grdavs. Oči so mu bile na pošev, bradelj in čeljusti so mu štrleli naprej, lasje skodrani in skuštrani. Života je bil nizkega, čeprav je bil čvrst in silen ko brdavs. Duh pa mu je bil nemiren, ošaben in posmehljiv. S svojim roganjem ni prizanesel niti najnedolžnejšim osebam. Posebno pa si je vzel na muho Srečko* vega ministra za vnanjo trgovino, ki je bii čemeren in kratkoviden ter je prav slabo lomil s a n s k r t, takratni diplomatski jezik. Tak je bil položaj na dvoru, kjer so se dan na dan vrstile čedalje sijajnejše slavnosti. Kraljevičera in kneževičem je bilo seveda hudo, ker ni kraljična nikogar izbrala. Tudi Srečko je besnel, videč, da se hči ne mara in ne more odločiti. Ta pa jih je še zmeraj zaničevala in se ni menila za ¦nobenega razen za tatarskega kanoviča, ki mu je izrazila svoje negodovanje ter osvetila na ta način očetovega ministra za vnanjo trgovino. II. Neko pomladno jutro je bila princesa v svojem »kujalniku«. Najljubša spletična ji je česala mehke, dolge zlate lase. Duri na mostovžu, ki je držal na vrt, so bile odprte, da je vejala v sobo rahla sapica in vonjava cvetic. Princesa je bila videti zamišljena ter ni črhnila niti besedice svoji strežnici. Ta je že imela v roki vrvco, s katero je namerjala zapeljati bujne kodre svoji gospodarici. Kar prifrli preko pomolov čudovita ptičica, ki je s svojim smaragdnim perjem in gibkimi kretnjami obrnila nase pažnjo gospodične in njene spletične. Ptica jadrno šine proti njima, izmakne slu/abnici petljo iz rok in odleti iz stanice. Vse se je zgodilo tako nnglo, da si je princesa komaj utegnila brzokrilo živalco ogledati. Vendar njena drznost in ljubkost sta se globoko dojmili bodoče vladarice. Malo dni zatem je princesa, da bi si pregnala težkomiselnost, snovala poskočnico s svojimi družabnicami in služabnicami spričo kraljevičev. Bili so vsi na vrtih in očarani zrli vanjo. Zdajci začuti princesa, da se ji je zrahljala podveza, zato preneha ples in odide proti bližnjemu grmičevju, da bi si jo močneje privezala. Njeno viso» čanstvo si je že razgalilo oblikovno nožico, hoteč urediti svileno pod« vezo. Tedaj pa začuje frfotanje perutnic in v tem trenutku zapazi zeleno ptico, ki s slonokoščenim kljunom prirae podvezo ter izgine. Princesa zavpije in pade v omedlevico. Toliko da se je zopet osvestila, je vzkliknila: »Naj mi poiščejo zeleno ptico ... naj je ne usmrte ... živo hočem imeti!« A zastonj so se trudili snubci. Četudi je kraljična prepovedala umoriti zeleno ptico, so vzeli s seboj na lov skobce, sokole ter udo« mačene orle. Toda zelena ptica se ni prikazala ne živa ne mrtva. Zategadelj je bila prinpesa čedalje čemernejša. Ponoči ni zatisnila očesa. O princih pa si je mislila, da niso za nobeno rabo. Jedva se je zdanilo, je vstala iz postelje in se v lahnem jutranjem oblačilu napotila s svojo najmilejšo spremljevalko v najgostejšo šumo kraj dvorca, kjer je stal mavzolej njene matere. Ob rakvi je pričela tarnati in tožiti: »Kaj mi pomaga vse moje bogastvo, če mi ni do njega. Kaj vsi mogočniki sveta, če jih ne ljubim. Kaj mi bo kraljestvo, ako nimam tebe, mati? Kaj mi koristijo vsi dragulji in nakiti, ko pa nimam zelene ptičke.« Pri tem se je razpasala in potegnila iz nedrij dragoceno vrečico, v kateri je hranila vitico las, spomin na pokojno mamico, ter jo jela poljubljati. A čim se je dotaknila predragega predmeta z ustnicami, je prifrčala bliskovito zelena ptica, ji jo iztrgala izmed prstov in šinila liki strelica v oblake. Takrat pa kraljična ni izgubila zavesti, temveč je močno zardela in rekla dvorjanki: »Poglej me, poglej mi ustnice. Ta drzoviti ptič me je okljuval, da me pečejo.« Dvorjanka jo je preiskala, pa ni na.šla nobene rane. Vcndar zlobni operjenec je moral pustiti na njih kak strup, kajti princesa je hirala in naposled obležala v postelji. Nenavadna vročica jo prešinja in drugega skoro ne govori kakor te besede: »Naj ga ne ubijejo... naj mi ga ulove živega ... iraeti ga hočem.« Zdravniki so se strinjali v mnenju, da mora princesa dobiti zeleno ptico, ako naj okreva. Toda kod naj jo iščejo. Vsi napori so bili doslej brez uspeha. Velika nagrada se je ponudila lovcu, ki bi jo dobil V pest. (Dalje prih.)